Posamezni izvod 1 šiling, mesečna naročnina 4 šilinge. Ljudska skupka,liu V.b.b. Aškerčeva Ljubljana Četnik VIII. Celovec, petek, IS. september 1953 Štev. Wk (595) Naše ljudstvo ostro obsoja velikovški zločin Celovec, 16. septembra 1953. Na povabilo Demokratične fronte delovnega ljudstva in Zveze koroških partizanov so se danes sestali zastopniki vseh naprednih organizacij koroških Slovencev na skupni seji v Celovcu in tam v imenu vsega koroškega slovenskega ljudstva najostreje obsodili zločinski atentat na partizanski spomenik — simbol Koroške v borbi proti fašizmu ter odobrili zahteve Zveze koroških partizanov na pristojne oblasti po najstrožjem kaznovanju posrednih in neposrednih krivcev tega ostudnega zločina ter zahtevo po obnovitvi porušenega spomenika, ki edina lahko opere madež, ki je bil s tem zločinom prizadejan naši do- Tudi organizirano delavstvo obsoja gnusni atentat Deželni izvršni organ za Koroško Avstrijskih sindikatov je na svoji nedavni seji, ki ji je predsedoval zvezni svetnik Herke, zavzel stališče do zločinske razstrelitve partizanskega spomenika. Obsodil je fašistične metode gotovih krogov na Koroškem, ki jim je mir v deželi postal že neznosen: »Spet so na Koroškem reakcionarni elementi, ki upajo, da z razstrelivi lahko izzovejo državnopolitične odločitve kot nekoč. Organizirano delavstvo pričakuje od varnostnih oblasti, da čimprej izsledijo dočinske storilce, jih postavijo pred sodišče, ki naj proti njim postopa z vso strogostjo. V Zvezi sindikatov združeni delavci in nameščenci so mnenja, da ne sme biti moten demokratični razvoj naše dežele, najmanj pa z razstrelivi. Zakulisji tega obsojanja vrednega razstreliv-nega atentata so s tem napravili domovini slabo uslugo.« movini in državi. Hkrati so sklenili, da bodo pomagali Zvezi koroških partizanov, da bo čimprej postavljen nov spomenik v čast partizanskim borcem v smislu njenega sklepa takoj v začetku huj- skaške kampanje proti našemu ljudstvu in njegovi antifašistični borbi. Končno so predstavniki navzočih-organizacij sklenili nasloviti na avstrijsko demokratično javnost naslednji PROGLAS Dalj časa že skušajo temne sile preteklosti ogrožati mir v deželi, z nacionalističnim hujskanjem sejati razdor med slovensko in nemško govoreče prebivalstvo, motiti in preprečiti razvoj prijateljskih odnosov med sosednima državama Avstrijo in Jugoslavijo ter hkrati izpodkopavati temelje demokratični ureditvi druge avstrijske republike še preden je mogla doseči svojo neodvisnost in suvereno svobodo. Gnusni atentat na partizanski spomenik na pokopališču v Št. Rupertu pri Velikovcu je pred vsem svetom razgalil njihove zločinske namene. Velikovško detonacijo je slišal svet daleč preko meja naše domovine. Ugled avstrijske republike v krogu miroljubnih, kulturnih in demokratičnih držav je s tem zločinskim dejanjem resno ogrožen. Vsa demokratična javnost v Avstriji se mora spričo teh dogodkov jasno zavedati, kam to lahko vodi. . Iz preteklosti vemo, da so reakcionarne in fašistične sile že enkrat uspele s sistematičnim rovarjenjem uničiti demokratično avstrijsko republiko. Tudi takrat so približno deset let po nastanku prve republike pričeli z atentati na nosilce demokracije, na organizacije delovnega ljudstva in na zavestne borce za republiko, demokracijo in mir. Posledica vsega tega je bil krvavi februar 1934, ko je avstrijski klerofašizem z odkritim terorjem zadušil demokracijo, uničil republiko ter pripravil pot nemškemu fašizmu. Velikovški zločin ni naperjen le proti slovenskemu ljudstvu na Koroškem in sosedni Jugoslaviji, marveč je hkrati surov atentat na padle junake, ki so se tri leta v najtežjih okoliščinah borili na domačih tleh proti Hitlerjevemu fašizmu kot najhujšemu sovražniku svobodne, neodvisne in demokratične avstrijske republike. Zato je napad na antifašistične partizanske borce v Velikovcu istoveten z atentatom na avstrijsko republiko, na demokracijo in mir. Zavedajoč se tega se obračamo na vse demokratične ustanove in organizacije, na vse poštene delovne ljudi v Avstriji, ki obsojajo teror in diktaturo, da z nami vred najodločneje obsodijo teroristično skrunitev spomina padlih borcev proti fašizmu, da se vsepovsod in vsekdar odločno zastavijo za obrambo demokratičnih pridobitev, za mir in za trdno povezanost vseh svobodoljubnih, miroljubnih in demokratičnih ljudi brez razlike porekla, stanu, jezika in svetovnega naziranja, za visoke cilje, za katere so se borili in žrtvovali svoje življenje tudi v skupnem grobu na pokopališču v Št. Rupertu pri Velikovcu pokopani borci proti fašizmu. Fašistični skfunilci njihovega groba s svojim barbarskim zločinom ne smejo uspeti oskruniti njihovega svetlega spomina, ki jim ga dolgujemo brez razlike vsi, ki hočemo v miru in na demokratičnih temeljih prispevati h graditvi boljše bodočnosti vseh narodov. Brezmejno ogorčenje v Sloveniji in v vsej Jugoslaviji Ogorčen protest Zveze borcev Slovenije Glavni odbor Zveze borcev NOV Slovenije je naslovil v imenu 130.000 članov te organizacije na jugoslovansko zunanje ministrstvo ogorčen protest proti zločinski razstrelitvi spomenika v Velikovcu. V protestu je med drugim rečeno: Odločno protestiramo proti zločinskemu vandalizmu koroških nacističnih šovinistov, ki so z dinamitom razstrelili mogočen spomenik na skupnem grobu Padlih jugoslovanskih in koroških partizanov na šentrupertskem pokopališču Pri Velikovcu, s katerim se je narod Slovenske Koroške oddolžil spominu svojih borcev proti nacizmu, svojih borcev za svobodo. To skrunjenje spomenika predstavlja 'tajogabnejši zločin proti načelom človečnosti, hkrati pa prikazuje gonjo šovinističnih zagrizencev proti slovenski manjšini na Koroškem in proti Jugoslaviji. Skrunilci tega spomenika so hoteli nedvomno s tem svojim »junaštvom« tudi Zastrašiti slovensko ljudstvo na Koroškem, hkrati pa izsiljevati avstrijske obisti za svoje protislovenske naklepe in blatili tradicijo protinacistične borbe na Koroškem in v Jugoslaviji. To vandalsko dejanje je nedvomno višek besne nacistične gonje koroških šovinistov v zadnjih niesecih na Koroškem, ki pa nam hkrati ndkriva, da za temi posameznimi »junaki« stoje celo nekatere politične skupine. Ysi ti novonacisti pa žele s tem zastrupljati ter preprečiti zbližanje med sloven-skim in avstrijskim prebivalstvom na Ko-r°škem ter onemogočiti razvoj dobrih s®sedskih odnosov med dvema prijateljskima državama, med republiko Avstri-)0 in FLRJ. Na koncu je v protestu izrečen poziv, naj zunanje ministrstvo Jugoslavije pod-vzame pri avstrijski vladi vse mere, da se zločinci in pobudniki tega zločina kaznujejo, v bodoče pa prepreči vsako nadaljnje zločinsko delovanje šovinističnih in novo-nacističnih krogov. Jugoslovanski protest na Dunaju Jugoslovanski poslanik na Dunaju Dragomir Vučinič je v soboto obiskal avstrijsko zunanje ministrstvo, kjer je pri načelniku političnega oddelka, pooblaščenemu ministru Schonerju, vložil protest jugoslovanske vlade zaradi atentata na spomenik padlim partizanom v Št. Rupertu pri Velikovcu. Opozoril je avstrijsko zunanje ministrstvo, da je velikovški atentat višek protijugoslovanske gonje ter da njegovi izvršitelji in pobudniki škodujejo v enaki meri Jugoslaviji in Avstriji, ker hočejo preprečiti razvoj prijateljskega so- delovanja obeh držav. Jugoslovanski poslanik je izrazil upanje, da ima avstrijska vlada enako mnenje kot jugoslovanska vlada o škodljivih posledicah tega in njemu podobnih dogodkov in da bo storila .vse, da se v bodoče taki protijugoslovanski izgredi preprečijo ter da bodo povzročitelji zadnje provokacije odkriti in kaznovani. Kakor že prej v svojem imenu, je pooblaščeni minister dr. Schoner izrazil jugoslovanskemu poslaniku zdaj tudi obžalovanje avstrijskega zunanjega ministrstva zaradi dogodka pri Velikovcu ter obljubil, da bo storjeno vse za kaznovanje povzročiteljev atentata. Izrazil je tudi soglasje z jugoslovanskim stališčem o škodljivosti takih izgredov za obe strani in za prijateljsko sodelovanje ter še enkrat poudaril željo avstrijske vlade, da bi se prijateljski odnosi med obema državama ne samo ohranili, temveč tudi razvili. Uspeh gnusnega zločina Sila eksplozije dinamita je vrgla bronasto plastiko, ki je predstavljala partizanko in dva partizana s podstavka. Dočim je enega partizana popolnoma raztrgalo, sta ostali dve postavi (na sliki) težko poškodovani padli v grmovje. Razmeroma nepoškodovan je ostal le z mramornatimi ploščami obdani podstavek z napisom Ob velikovškem atentatu Zločinski atentat na partizanski spomenik v Št. Rupertu pri Velikovcu je izzval ogorčenje in obsodbo pri vseh demokratičnih množicah vseh kulturnih narodov sveta. Jasno pa z največjim ogorčenjem obsojamo ta vandalizem predvsem mi koroški Slovenci in z nami vred vsi jugoslovanski narodi in ne nazadnje tudi vse demokratične sile v Avstriji, ki so že enkrat doživele fašistično rušenje demokracije in uveljavljenje pobesnelega nacionalizma z dinamitom. Veličastni partizanski spomenik v Št. Rupertu pri Velikovcu je bil simbol Koroške v borbi proti fašizmu. Zato se motijo vsi, ki mislijo, da so ali bodo z zločinsko sestrelitvijo uspeli uničiti povezanost demokratičnih sil v deželi ne glede na jezik in narodnost. Dinamit je imel že pred zadnjo vojno, še posebno pa med vojno poleg svoje uničujoče rušilne sile še močnejšo pozitivno združujočo silo proti vsem tistim, ki ga uporabljajo. Prav ta njegova združujoča sila je nekoč povezala vse avstrijske demokrate najprej proti klero-fašizmu in nato proti njemu sledečemu naci-fašizmu, ista sila je potem med vojno združila tudi vse pobornike miru, demokracije in bratstva med narodi v veličastni partizanski borbi narodov proti fašističnim osvajalcem. Preveč je vidna povezava vseh reakcionarnih šovinističnih sil in njihovih nasilj v gonji proti našemu ljudstvu in naši antifašistični borbi in preveč očitna časovna povezava z italijanskimi šovinističnimi izgredi na jugoslovanski meji, da ne bi spoznali duhovnih očetov, ozadja in namena teh zločinskih izzivanj. Toda, če so reakcionarni sovražniki miru in bratstva med narodi mislili, da bodo — kakor v Italiji — s svojim pobesnelim šovinizmom uspeli tudi na Koroškem razbiti enotnost avstrijskih in slovenskih demokratičnih sil in pridobiti avstrijske demokratične množice za svoje temne naklepe proti mirnemu sožitju v deželi in proti dobrim odnosom s sosedno FI,R Jugoslavijo, so se bridko motili. Če jim to ni uspelo v času zločinske hujskaške časopisne gonje, jim bo to še manj uspelo, — o tem smo prepričani — z izrazitimi zločini po klavrnem propadu njihovih dokazov za njihove laži pred sodiščem. Mi smo od vsega začetka poudarjali, „da nič nimamo proti razčistitvi tragičnih dogodkov ob koncu vojne, ker imamo čisto vest“, in tako državno pravdništvo kot varnostno direkcijo pozivali, da stvari preverijo, in primerno ukrepajo. Ker so bili naši pozivi zaman, smo tirali neodgovorne hujskače pred sodnika, kjer jim je na mah zastal umazani jezik. Prepričani smo, da jim v njihovi onemoglosti tudi dinamit ne bo mogel pomagati, pa čeprav se trudijo, da bi tudi še ta zločin naprtili partizanom samim in koroškim Slovencem, ki so za mirno sožitje v deželi in za dobre prijateljske odnose s sosedno Jugoslavijo. Nasprotno smo prepričani, da bo sedaj končno posegel vmes državni pravdnik in vršil svojo nalogo, ko se je pokazalo, kam je to hujskaštvo dovedlo in ko je bil na zadnjem procesu tudi razkrinkan sam pisec vseh umazanij in sicer tako, da je pri lastnih informatorjih izsilil jasen nasmeh, kaj vse je iz njihovega pripovedovanja nastalo. Koroški Slovenci smo ves čas hujskaškega izzivanja ohranili mirno kri v svesti si svoje neomadeževane antifašistične borbe in smo znali dobro ločiti med hujskači in avstrijskimi demokratičnimi množicami, ki so z nami vred obsojale to šovinistično hujskaštvo. Zato nas tudi gnusni zločin najogabnejše skrunitve skupnega grobišča 83 partizanskih borcev in simbola naše veličastne antifašistične borbe ni spravil iz ravnotežja, da bi obsojali vse vprek avstrijsko ljudstvo in avstrijske oblasti. Nasprotno nam ta zločin le še bolj narekuje povezovanje s tistimi avstrijskimi demokratičnimi silami, ki z nami vred obsojajo ta zločin in politiko hujskaštva in dinamita v prepričanju, da bomo združeni za vselej onemogočili obnovitev politike dinamita, požigov, umorov, izseljevanja, kacetov in plinskih celic. Velikovški zločin zato za nas ni le izraz najhujšega vandalizma, temveč hkrati fanal, da se še odločneje oklenemo visokih idealov partizanske borbe, ki morajo po uni-čitvi vidnega simbola v bronu še bolj jasno vzplamteti v naših srcih. Od avstrijskih oblasti pa z vso odločnostjo zahtevamo čimprejšnjo izsleditev neposrednih storilcev in najstrožje kaznovanje ne le teh, temveč predvsem tudi njihovih znanih duhovnih očetov in pobudnikov. Ta madež, ki končno najbolj omadežuje avstrijsko republiko in ji lahko’ škoduje v njeni borbi za neodvisnost, bo odstranjen šele, ko bodo neposredni in posredni zločinci kaznovani in prisiljeni, da na novo postavijo ta veličastni spomenik v čast zmagovalcem nad njimi in njihovo mračnjaško miselnostjo narodne nestrpnosti in sovraštva. Drugi dan po barbarskem zločinu nad spomenikom padlim partizanom v Št. Rupertu pri Velikovcu, v petek minulega tedna, je o njem poročal ves avstrijski tisk. Poročila so bila seve po nastrojenju posameznih časopisov zelo različna in se je v njih bolj kot kdaj koli zredilo stališče posameznih političnih krogov, ki stoje za temi časopisi, do zločinskih dejanj, ki najbolj škodujejo miru v deželi. Glasilo socialistične stranke Avstrije na Koroškem »Die Neue Zeit« je poleg dveh stvarnih poročil o dogodku samem in vseh okolnostih objavila tudi uvodni članek pod naslovom »Politika atentatov«. V omenjenih poročilih prinaša kratko zgodovino spomenika in opis zločina, v kolikor so bila dotlej dejstva dognana, ter poroča o prvih ukrepih oblasti v zvezi z zločinom. Čeprav so se pisci člankov v tem listu poslužili tudi nekaterih ne povsem razumljivih postavk, je zlasti zaključek uvodnika ostra, jasna in nedvoumna obsodba velikovškega zločina in njegovih dejanskih ter zakulisnih krivcev. Med drugim piše »Die Neue Zeit«; »Kdorkoli je ta atentat izvršil, je napravil Avstriji in Koroški najslabšo uslugo. Atentat je posledica topoglave gonje, za katero bodo morali nositi odgovornost oni, ki upajo doseči iz tega nečastnega dejanja politične efekte. Začenši s »krvavo mejo« v »Kleine Zeitung«, preko neodgovornih agitacij v šolskem vprašanju se odraža namerno nerazumevanje danega položaja vse do tega atentata in skrunjenja grobov na šentrupertskem pokopališču. Vse to lahko najtežje obremeni odnose do Jugoslavije. Rezultat je nedvoumno naperjen preti avstrijski republiki in proti Koroški. In kar je poleg tega še obremenilno: Na vsak način gre za spomenik na pokopališču. Skraino surov mora biti, kdor si izbere nagrobni spomenik za cilj atentata. Storilci so se s svojim dejanjem postavili izven Koroške in vsekakor smo si svesti, da ljudi, ki s svojo gonjo nosijo odgovornost za tako podlo zadržanje, žal ni mogoče kaznovati. Prav ti pa so dejanski krivci, neglede na to, ali jih je iskati v deželi ali izven nje. Nobeden sovražnik Koroške v tem času ne bi mogel podvzeti hujše akcije proti domovini. Ne vemo, če ta atentat ni spet začetek napadov, ki smo jih na Koroškem že nekoč doživljali. Republika je posvarjena in na vsak način odločena braniti svoj obstoj. V drugič si ne bomo pustili predpisovati politike od zločinskih norcev. Varnostne oblasti imajo najresnejšo nalogo, ki jim je na Koroškem bila kdajkoli stavljena. Tako hitro kot mogoče morajo najti storilce in jih privesti do zaslužene kazni. Državno pravdništvo in sodišče bosta v tem slu- čaju morala dokazati, kakšen je zares njihov odnos do te države. Kdorkoli je bil soudeležen pri tem atentatu, mora priti pred sodišče in kdorkoli je s svojo agitacijo kriv, da je do tega moglo priti, mora zginiti iz politične javnosti. Sedaj imamo položiti izpit na demokracijo in storili bomo z naše strani vse, da bo uspešen. Prepričani smo, da ne bo najti odgovornega moža, neglede na politično pripadnost, ki ne bi popolnoma odklanjal tega prav tako nečastnega kot politično nevarnega dejanja.« V sličnem duhu poroča o stvari tudi ostali demokratični in napredni avstrijski tisk v drugih zveznih deželah. * Povsem značilno je poročilo v »Kleine Zeitung«. Ne bomo se podrobno bavili z njim, pač pa je treba pribiti, da »Kleine Zeitung« ve, da »razstrelitev spomenika ni naperjena proti koroškim Slovencem«. Če ve to, mora torej vedeti, proti komu je ta zločin sicer naperjen; to se pravi, da mora vedeti o stvari več, kakor o njej piše. Jasno, da zločin ni bil naperjen samo Dunajska velesejmska akcijska družba je ob zaključku dunajskega jesenskega velesejma izdala poročilo, v katerem navaja, da so novi ukrepi na področju zunanje trgovine dosegli lepe uspehe zadnjih dveh velesejmov. Obisk inozemskih interesentov je bil mnogo večji, kakor je bil na prejšnjih sejmih. K številnejšemu obisku je doprinesla tudi ukinitev demarkacijske črte. Okoli 50 držav je bilo po svojih kupcih in interesentih zastopanih. Ugodno je vplivala na zadovoljive trgovske uspehe bogata ponudba blaga, takoj- Po podatkih Instituta za gospodarsko raziskovanje je razvidna širokogrudnost Združenih ameriških držav, ko gre za organizacijo odpora proti Sovjetski zvezi, in sicer tudi proti premaganim državam in da ameriška diplomacija v tem pogledu ne dela- nikakršne razlike. Avstrija je prejela od srede marca 1948 do marca 1953 v okviru Marshallove pomoči in Predstavništva za vzajemno pomoč (MSA) 989.1 milijona dolarjev in sicer 711.8 milijona kot neposredno in 277.3 milijona dolarjev kot posredno pomoč. Do konca marca 1953 je bilo izdanih nakupnih pooblastil v vrednosti za proti koroškim Slovencem. Prav nič verjetno pa ni, da bi bil le tiskovni škrat v članku »Kleine Zeitung« izpustil besedico »samo«. Če pa res ne bi vedela več, nam je povsem nerazumljivo, zakaj hoče z navajanjem »različnih krogov oseb, v katerih bi bilo iskati storilce«, dajati smernice varnostnim organom za njihova preiskovanja? Pa vendar ne zato, da bi jih usmerila mimo dejanskih krivcev in storilcev, ali... ? Vsekakor pa je prav tako značilen tudi napad »Kleine Zeitung« v njeni nedeljski številki na zgoraj omenjeni uvodnik v »Neue Zeit« ter njeno špored-no nadaljnje blatenje spomenika in radostna ugotovitev da je bilo »odstranjeno to v bron vlito ogroženje domovine«. *■ Da je glasilo OVP »Volkszeitung« najprej objavilo zgolj uradno poročilo, ie ceniti v najboljšem slučaju kot novinarsko spretnost, kajti v svojem uvodniku naslednji dan si je osvojilo (prav tako kot »Salzburger Nachrichten«) docela stališče »Kleine Zeitung«. Po nekaj zvitih frazah šnje dobavne možnosti ali vsaj zelo kratki dobavni termini. Posebno zadovoljivi so bili poslovni uspehi na področju tekstilij in oblačil, športnih predmetov in igrač. Dobre kupčije so sklenile tvrdke kmetijskih strojev, gradbenih strojev, električnih potrebščin in strojev za prehrambeno industrijo. Obisk velesejma je bil rekorden in cenijo, da je presegel pol milijona obiskovalcev. Končno število obiskovalcev še ob tem poročilu niso ugotovili, ker so še manjkali podatki o prodanih velesejmskih kartah v inozemstvu. 668.3 milijona dolarjev blaga. Od tega ga je prispelo v Avstrijo že za 630.4 milijona dolarjev. Posredna pomoč, to je kritje avstrijskega primanjkljaja pri Evropski plačilni zvezi, je sredi lanskega leta prenehala. Po uradnem tečaju je vrednost blaga, ki ga je Avstrija kupila z ameriško pomočjo, dosegla 14.705 milijonov šilingov. Z izkupičkom, ki ga je dosegla avstrijska vlada s prodajo ameriškega blaga na notranjem domačem trgu, so predvsem finansirali gradnjo elektrarn in opremo rudnikov in železarn. Za gradnjo elektrarn je bilo potrošenih 3.342 milijonov šilingov. o miru v deželi, ki da z zločinom ni bil niti najmanj ogrožan, celo predlaga, naj bi »dinamit v šovinizmu, ki je ustvaril postave partizanskega spomenika, poko^ pali«. V tem stavku ni le skrito, marveč očitno in odkrito odobravanje uporabe razstrelivnega dinamita proti dinamitu šovinizma, ki bi ga šele sedaj, kar naenkrat, ko je grozotno učinkoval razstreliv-ni dinamit, radi pokopavali. * Spakedrano poročanje kominformov-skega tiska pa se skoraj sploh ne izplača omeniti. Saj od njega ni bilo pričakovati nič drugega, kot da se stoodstotno poda na linijo »Kleine Zeitung« s svojo več kot neumno in na glavo postavljeno trditvijo, češ da so fašisti v ozadju zločina isti kakor »Titofašisti«. Več kot smešno zavijanje pa je, ko zadnje dni reakcionarno časopisje poroča, da poleg tega, da še niso našli storilcev, tudi še nimajo pojma o motivu atentata. Tako poročanje je jasno usmerjeno v to, da bi se razblinila vsa prizadevanja za razjasnitev zločina in vseh njegovih ozadij ter hote ali nehote dokazuje, da bi odkritje krivcev bilo gotovim krogom — če ne drugače — vsaj skrajno neprijetno! Slovenija in Hrvatska na jesenskem velesejmu v Gradcu Jugoslavija se bo tudi letos udeležila jesenskega velesejma v Gradcu, ki bo od 26. septembra do 4. oktobra. Zastopana bo s kolektivno razstavo podjetij iz Slovenije in Hrvatske. V zvezi z velesejmom v Gradcu bo tudi letos sklenjen kompenzacijski sporazum, ki ga že izdelujejo. Prireditelji udeležbe iz Slovenije in Hrvatske organizirajo tudi udeležbo tistih podjetij, ki niso neposredno zainteresirana na kompenzacijskih poslih, da bi razstava podala resnično sliko o napredku gospodarske proizvodnje omenjenih dveh ljudskih republik. Organizacijo kolektivne razstave je prevzela Trgovinska zbornica za Slovenijo. Elektrifikacija jugoslov. železnic Ljubljanska železniška direkcija je izdelala načrt za elektrifikacijo železnic na linijah Ljubljana—Postojna in Sežana— Jesenice preko Nove Gorice. Izdelali bodo tudi načrt za elektrifikacijo proge Ljubljana—Jesenice. Z izvedbo tega načrta bodo pričeli v letu 1954/55. Izvoz svinj iz Jugoslavije v Nemčijo Letos bodo tri jugoslovanska izvozna podjetja izvozila v Zahodno Nemčijo 25.000 svinj. Prvih 7500 svinj bodo izvozila ta podjetja že septembra, ostanek pa do konca leta. IZ GOSPODARSKEGA ŽIVLJENJA DOMA IN PO SVETU Ugoden zaključek dunajskega velesejma Pomoč Združenih držav znaša ogromne vsote Blaž Singer: Gorski kmet in njegovo gospodarstvo (Nadaljevanje) Zaradi splošnih težav, ki smo jih v pogledu na zmožnosti pospeševanja kmetijstva v gorskokmečkih predelih navedli v zadnji številki, se doslej pri nas za dvig dohodkov gorskega kmeta s strani ustanov za pospeševanje kmetijstva skoraj še nič ni ukrenilo takega, da bi imelo učinek v širokem obsegu in na daljšo dobo. Sicer naletimo tudi v hribih in strminah tu in tam na kmeta, ki ima svojo kmetijo moderno urejeno, ki dela s prikladnim orodjem in stroji, ki ima visoke ter ustaljene donose. Vendar so to redki primeri, ki — na prvi pogled se začudimo — skoraj niso deležni posnemanja s strani okolice. Vzrok temu je navadno v že nakazanih pogojih, v razlikah strukture med gorskimi kmetijami in v nezadostni izobraženosti gorskih kmetov. Izobraženost in znanje pa sta prvi pogoj in edina pot k napredku. Zal je treba z ozirom na to reči, da gorski kmetje — ne samo v naših krajih, temveč precej na sploh — doslej niso pokazali potrebnega smisla in razumevanja za pridobivanje znanja in spoznavanja vprašanj, ki so ključ za zboljšanje njihovih življenjskih pogojev. Zato ni odveč, če na tem mestu pravimo: Gorski kmetje otresite se svoje zaprtosti in bojazljivosti, svoje danes zastarele in pa pretirane za- vesti, da »sami največ in najbolje veste« in često tudi neupravičenega ponosa, ki ga srečamo v Cankarjevem »Kralju na Betajnovi« in se pobrigajte več kot doslej zato, kaj je v svetu novega in dobrega tudi za vas. in tržne sposobnosti, po kateri ja končno merimo letni donos kmetije, vidimo, da je razen lesa (ki bi ga v kmečkih primerih ne smeli jemati preveč v račun letnih donosov) ta enostransko usmerjena na staro govejo (volovsko in kravje) meso. Ob slabi letini in pa padcu cene klavni živini se zaradi tega zamaje cela kmetija in mora zato za izravnanje tekočega računa skozi dve tri leta sekati les. Ko pa naslavljamo ta poziv na eno stran, pa moramo tudi od druge strani, od pristojnih mest, zahtevati, naj ne vidijo samo življenja v mestu in na ravnini, temveč da preložijo svoje delo pred vsem tja, kjer vlak in avtomobil obstojita in kjer se je treba do vsake kmetije povzpeti peš po strmi poti. Tam je življenje, tam mrgoli konkretnih vprašanj za ureditev kmetije kot take, kakor tudi za usmeritev agrarne politike k smotrom, ki bodo skupnosti bolj ustrezali kakor so dosedanji. Gnojenje, ustrezno seme in smer produkcije Tudi v gorskih predelih drži, da so gnojenje, ustrezno seme in pravilna smer produkcije faktorji, na katerih sloni kmetija. Kakor prvega tako pogrešamo tukaj tudi drugega in tretjega. Ne samo, da si gorski kmetje še niso na jasnem glede uporabe gnojil, oni v veliki meri niti ne poznajo imen in učinkovitosti posameznih gnojil, da ne govorimo o sortah semenja, ki bi bilo tam prikladno. Kar tiče produkcijo Da bi torej gorski kmet mogel ustvariti prve osnove za dvig svoje produkcije in za boljše življenjske pogoje, je brez dvoma potrebno, da tudi on 1. prične uporabljati sodobne metode gnojenja svojih njiv, travnikov pašnikov. Poleg gnojilnih poskusov bi moral za hitrejši učinek dati zemljo v preiskavo ter si na tej podlagi napraviti gnojilni načrt. Urejeno gnojišče in skrbno gospodarjenje s hlevskim gnojem pa sta sploh stvari, ki bi jih morali naleteti veliko bolj v vestno izvedeni kot na ravninskih kmetijah. 2. Menjava semenja in preskušnje donosnejših sort semenja rastlin, ki jih prideluje, sta stvari, ki spadata še dolgo Časa tudi v gorske predele. Nič manj, kot oa to, je potrebna v gorskih predelih pridelava ustreznega semenja. 3. Vsako gorsko kmetijo je treba z ozirom na njeno tržno proizvodnjo postaviti zena na dve nogi. V iskanju smeri proizvodnje je poleg reje klavne goveje živine treba gorskemu kmetu najti vsaj še drugi pridelek, ki ga bo lahko uspešno uveljavil na trgu. Samo na splošno brez upoštevanja vseh danih naravnih pogojev vendar ni mogoče dokončno reči, v čem oziroma iz česa bo ta pridelek. Precej očitno pa je, da bo padlo povsod v ožjo izbiro pridelovanje semenskega krompirja, reja plemenske živine in mlekarstvo ter reja klavnih prašičev. Tu in tam bo morebiti padla odločitev na pridelovanje semenskega žita in semenja krmnih rastlin. To sicer danes še nepoznano področje bo v bodoče zelo potreben del dejavnosti med gorskimi kmeti tako za oskrbo gorskih predelov z ustreznim semenjem, kakor tudi za zalaganje ravninskih predelov. Kar tiče vprašanj okoli gnojenja in semenja, je to brez dvoma stvar, ki jo ob nekolikšni pomoči izvede vsak kmet zase. Menim, da bi spričo zaostalosti mišljenja in začetkoma navedenih težav gorskih kmetov po eni in zaradi splošnih koristi, ki bi jih imela skupnost od boljše produkcije in boljših življenjskih pogojev po gorskih vaseh, po drugi strani, stroški za potrebna gnojila in seme, za preiskave zemlje in potrebno strokovno pomoč ne smeli obremeniti gorskega kmeta, temveč bi jih morala nositi država kot predstavnik skupnosti. Preobrazba v smeri produkcije pa za uspeh predpostavlja skupnih odločitev in stvaritev. O njih pa bo- , mp govorili ob drugi priložnosti. (Se nadaljuje) VLADIMIR DEDIJER: JOSIP BROZ TITO SEKRETAR MESTNEGA KOMITEJA V ZAGREBU Leto 1928 Leto 1928 se je začelo v Jugoslaviji s čedalje hujšim poslabšanjem življenjskih pogojev delovnih množic. Nad 200.000 delavcev je bilo brezposelnih. Delavske mezde so padle na tako nizko raven, da so veljale za najnižje v Evropi. Kmečki proizvodi so se prodajali v brezcenost. Kilogram pšenice je veljal 80 par, manj kakor 1 dinar. Po tri vaške hiše so skupno kupovale škatlico vžigalic. Kmečki dolgovi so rasli, huda suša pa je privedla v mnogih krajih države, posebno v Hercegovini, do prave lakote. Sindikati Policija se je posebno zaletavala v sindikate. Sindikalne funkcionarje so venomer aretirali. Zaradi tega je Josip Broz po vrnitvi iz sodišča v Ogulinu moral poleg dolžnosti sekretarja Zveze kovinskih delavcev sprejeti še dolžnost sekretarja Zveze usnjarskih in predelovalnih delavcev, katere centrala se je kot edina vseh sindikalnih centrov v Jugoslaviji nahajala v Zagrebu. Prejšnji sekretar je bil aretiran. O tem pripoveduje Dragutin Saili, ki je bil leta 1927 član uprave. Zveze usnjarskih in predelovalnih delavcev: »Josip Broz je bil sekretar usnjarjev približno šest mesecev. Tačas je bil stalno v stiku z delavci in jih pozival k enotnosti v boju. Izvajajoč razne sindikalne akcije in nikdar opuščajoč možnosti tudi za partijsko delo, je Broz vzdrževal po podjetjih osebni stik z vrsto delavcev. Tako je nekoč počakal tudi mene v bližini železniške postaje, kjer sem bil na delu, ter imel z menoj potrebni pogovor glede organiziranja nekega protestnega shoda, kdo bo govoril in kako bomo razdelili letake. Dotlej se je aktivna borba delavcev zanemarjala. Josip Broz je to takoj uvidel. Govoril je: Ocenjujoč položaj v partijski organizaciji, vidimo, da je naše delo zdaj v nazadovanju, ker ne pozivamo delavcev k akciji, marveč jih samo nekako programsko zbiramo z letaki, z razlago splošne partijske linije. Vendar pa je treba zdaj iti povsod tja, kjer koli se delavci zbirajo! Preit: k akcijam in jih razvijati. Ne s sporazumevanjem vrhov, marveč zdolaj! Jemati v svoje toke funkcije v^ sindikatih. Socialpatriotske in druge frakcionaške shode in organizacije spreminjati v naše! VIII. Partijska konferenca . Osma partijska konferenca za mesto Zagreb Je bila napovedana za mesec februar leta 1928. Na rajonskih konferencah so izvolili delegate Za mestno konferenco. Skupno je bilo pet rajonskih konferenc. Vodje leve frakcije so skušali vplivati na sklepe konference in tako zagrebško organizacijo spremiti v svoje oporišče Za nadaljnje frakcijske boje zoper desno frakcijo, vendar pa jim to ni uspelo. Osma mestna partijska konferenca se je vršila na Pantovčaku, na periferiji Zagreba, v hiši, ki ima danes številko 104. Konferenca je bila končana v eni noči, med 25. in 26. februarjem. Navzoči so bili člani CK, predstavniki ene in druge frakcije — za desno Sima Markovič, za mvo pa Djuro Cvijič, Rajko Jovanovič in Ka-mdo Horvatin. Na konferenci je bil navzoč tudi delegat Kominterne Ukrajinec »Milkovič«, ki je imel nalogo preiskati stanje v KPJ in o tem poročati Kominterni. »Frakcijske borbe v vrhovih, fraziranje in demagogija namesto stvarnega dela v množicah,« taka je bila, kakor se spominja tovariš Mihajlo Vraneš, bivši krojaški delavec, situacija, v kateri se je pred osmo partijsko konferenco februarja 1928 nahajala partijska organizacija Zagreba. Tovariš Mihajlo Vraneš se je udeležil konference kot eden izmed 32 delegatov. »Zaradi tega ni čudno,« pravi Vraneš, »da je bil največji del komunistov mnenja, da mora °sma partijska konferenca, ki je bila sklicana Za februar leta 1928, končno pretrgati s takim stanjem. Josip Broz Je imel zelo aktivno vlogo v pripravljanju konference. Sodeloval je na številnih rajonskih sestankih in preprosto — kakor je bi-*a to vedno njegova navada — razlagal vso Škodljivost frakcijskih bojev in potrebo, da se jjanje slednjič uredi. Tudi frakcionaši niso osta-j* pasivni. Napeli so vse sile, da bi na teh sestan-"'h zagotovili izvolitev delegatov, ki bi na kon-'crenci odobrili njihovo delo. V taki atmosfe-r' se je začela osma partijska konferenca. . Ob devetih zvečer je Milan Milanovič, den-!lst> član Mestnega komiteja, začel konferenco. Zfazil je prepričanje, da bo konferenca sled-nJ'č likvidirala nesoglasja, ki obstoje v Partiji, ter se kritično ozrl na pojave frakcionaštva. Sekretar komitetja, Dušan Grkovič, po po- klicu privatni nameščenec, je podal poročilo, ki je bilo polno fraz in je opravičevalo nedelavnost Mestnega komiteja z aktivnostjo policije. Podobno je govoril tudi koreferent Matija Brezovič, šofer, član MK. Tišino, ki je vladala za časa sekretarjevega poročila, so prekinjali samo pridušeni koraki komunistov, ki so stražili okrog hiše ter od časa do časa prihajali v hišo, da so se menjali na svojih stražnih mestih. Toda ta tišina je bila predznak viharja, ki je prihajal. Ljudje so se pripravljali, da povedo, kar jim je na srcu in da slednjič razčistijo stvari. Blaž Valjin, Josip Kraš, jaz in mnogi drugi smo ostro obsojali delo komiteja. Valjin je govoril: ,Poročilo, ki ne ustreza stvarnemu stanju, ni mogoče sprejeti. Stvarna situacija je takšna, da imamo na eni strani leve, na drugi desne, v sredini zunaj pr vih in drugih pa stoje delavci. Mi nočemo ne enih ne drugih! Hočemo močno partijsko organizacijo, ki bo brez frakcij’. V podobnem tonu se je gibala diskusija ostalih govornikov. Po vrsti govornikov, ki so kritizirali dotedanje vodstvo, se ffie oglasil k besedi Josip Broz. I.e-ta je z argumenti kritiziral referat in delo Mestnega komiteja. Rekel je, da mnogo akcij ni moglo biti izvedenih, ker je v Partiji prevladovalo frakcionaštvo, kar pomeni največje zlo za Partijo. Pravi komunisti se morajo končno že osvoboditi tega. Pokazal je, česa vsega je man kalo referatu, pokazal, česa vsega Mestni komite ni delal. Ni delal pri formiranju partijskih celic, ni delal pri ustvarjanju, dviganju in razpečavanju partijskega tiska, ni delal pri pridobivanju novih partijskih kadrov. Mestni komite je vodil samo prepire okrog posameznih frakcionaških pozicij. Na koncu je Josip Broz zahteval, da se pošlje Kominterni pismo in da zavzame zagrebška partijska konferenca ostro stališče proti frakcionaštvu. Konferenca je odklonila poročilo sekretarja Mestnega komiteja, sprejela stališče Josipa Broza in ga izbrala za sekretarja Mestnega komiteja.« V začetku leta 1928 je bilo mesto Zagreb eno tistih mest, kjer je imela partijska organizacija globoke korenine v vrstah delavskega razreda. Računa se, da je bilo tedaj v Zagrebu okrog 30.000 do 40.000 socialno zavarovanih delavcev in privatnih nameščencev. Največje podjetje 'je bila železniška delavnica s 1700 do 1800 delavci, nato kurilnica — 800 delavcev, tekstilna tovarna Herman Polak in sinovi 1000 delavcev, tovarna usnja — 1000 delavcev, tovarna likerjev %>Arko« — 500 delavcev. Tedaj v Zagrebu ni bilo večje kovinske industrije. rflfp¥ry '■ ?"*v* ' fCj 4$ v • ■ ...... m* : 's>ri lkuatvi aežte teeteloio® v iteriteira -aojsasu ni dovolilo pogojaags o&aista, i» tete »o ternj stsslll. SU'l. sogojmge odpasts j«, as ss pogojao odpaš&HSi Ote«Jta od-Msmo, 4« tež® vsaj voljo i; pskdjtesja. Jas pa se ovajoau politidaa* m prapjfi&saJis a® »oroa odraii, vsled tesar teti as pogojni a« proste.1’ fr. Z"- ZAPISNIK UPRAVE MOŠKE KAZNILNICE V MARIBORU 12. FEBRUARJA 1932, V KATEREM JE TITO ODKLONIL PROŠNJO ZA POGOJNI ODPUST KAZNILNICA V MARIBORU, KAMOR JE BIL TITO PREMEŠČEN IZ LEPOGLAVE V ZAČETKU 1931. LETA Največja podjetja so bila »Iskra« — 200 delavcev,»Sila« — 50 delavcev, »Prva hrvaška tovarna strojev« — 55 delavcev. Obstajalo je tudi večje število kovinskih delavnic. Skupno je bilo v Zagrebu okrog 4000 kovinskih delavcev. Sekretar MK Po prihodu na položaj sekretarja MK je Josip Broz izvajal v Zagrebu partijsko linijo za zedinjenje sindikalnega gibanja. Sam je bil član plenuma Mestnega sindikalnega sveta. Nekaj časa je bil z Djuro Djakovičem v komisiji za organiziranje žena-delavk. Kot sindikalni funkcionar jle odhajal Broz v posamezna podjetja in tovarne, da je prisostvoval volitvam delavsko-nameščenskih zaupnikov. Tako je 10. marca 1928 prisostvoval volitvam v ortopedski delavnici pri »Svetem Duhu« kot oblastni sekretar Zveze delavcev kovinske industrije in obrti Jugoslavije. Ob tej priliki so bili izvoljeni za zaupnike delavci: August Rabič, Antun Jelič, Petar Pudja in kot namestniki Milan Žuleč, Anton Veliki, Dragutin Biščan. Partijska organizacija je bila v tem času zelo močna. Ni bilo podjetja, kjer ne bi delal in deloval vsaj en komunist. »Partijci so bili celo v vojaških podjetjih,« pripoveduje Dragutin Veseli, »tako na primer v avto-delavnici Četrte armadne oblasti, v artilerijski delavnici, v kateri so se popravljali topovi. Imeli smo komuniste v klerikalnih podjetjih, kakor na primer v Kaptolski tiskarni, vknjigoveznici Svetega Heronima, ~v popovski Kmetijski banki, na Maksimirskem posestvu ... Razen tega so obstajale ulične celice v vseh mestnih četrtih.« Delavski tisk, legalni in ilegalni, se je razpečaval v velikem številu izvodov. V Zagrebu so se prodajali naslednji listi: »Borba«, »Organizirani delavec«, ki je izhajal v Beogradu in v Zagrebu, »Iskra«, osješki list »Beseda delavcev in kmetov«, ki ga je urejal profesor Božo Ma-slarič, »Črnogorska beseda«, »Zaščita človeka«, katerega glavni urednik je bil Avgust Cesarec, sotrudniki pa Miroslav Krleža, Ognjen Priča, Rajko Jovanovič, list »Plug« iz Našic. V tem času je bila prepovedana revija »Književna republika«. Vpliv Partije se je čutil tudi v kulturnih in športnih društvih. Tako je bilo v upravi športnega društva »Železničar« članov partije, dalje v pevskem društvu »Sava« in drugih. Član Mestnega komiteja dentist Milan Milanovič je bil predsednik in vodja Delavsko-športne skupnosti ter predsednik Delavsko-športnega kluba »Proleter«, ki je pod pritiskom policije spreminjal ime v »Amater«, »Sava« in nazadnje v »Borec« V boju zoper alkoholizem so bile dane direktive, da se prirejajo tako imenovane »brezalkoholne veselice«. Iz dobička neke take prireditve železničarjev je bil na primer kupljen pisalni stroj za 2000 dinarjev za potrebe neke mladinske organizacije. Kot oblastni sekretar je imel Josip Broz 2000 dinarjev mesečne plače, toda Centralna uprava kovinarjev v Beogradu, ki je bila v rokah desne frakcije, Brozu ni hotela dajati plače, zato so organizirani zagrebški kovinarji posebej plačevali po dva dinarja mesečno za vzdrževanje svojega tajnika. »Poglavitno je bilo pri Brozu njegova skrb za ljudi,« pripoveduje Dragutin Veseli. »Ko se je Broz razgovarjal s tovariši, se je vedno živo zanimal za razmere, v katerih žive, s kakšnimi težavami se bore, v čem in na kak način bi se jim dalo pomagati.« Tuje kritike o tej knjigi NEVV YORK HERALD TRIBUNE, 1. februarja 1953. Zdaj nam je mogoče veliko natančneje razumeti podtalne vzroke kremeljskega preloma z Jugoslavijo in hkrati korake, ki. so naposled 28. junija 1948 privedli do kominformov-ske obtožbe ... Dedijer nam nariše z mnogimi nadrobnostmi sliko so-vjetskh gospodarskih smotrov v Jugoslaviji in nam z vpletanjem konkretnih primerov osvetli mnoge bistvene poteze njihove politika v tistih deželah, ki so se čedalje bolj pogrezale pod sovjetsko oblast in bolj in bolj podlegale sovjetskemu izkoriščanju. V načelu je jugoslovanska vlada privolila v to, da pristopi, k številnim mešanim delniškim družbam. V praksi pa sta bili ustanovljeni samo dve takšni družbi — za letalski promet in plovbo na Donavi. Toda ako bi bili izvedli prvotni načrt, bi si bil pridobil sovjetski „veliki brat" monopolno kontrolo nad proizvajanjem in razdelitvijo nafte, proizvajanjem železa in jekla in pridobivanjem boksita, bakra in svinca! Kakor Dedijer nadrobno opisuje, je bila namreč sleherna izmed teh „mešanih družb" določena, da postane trdnjava sovjetske kontrole, ki bi izmozgavala jugoslovansko gospodarstvo in bi bila docela neodvisna od jugoslovanskih zakonov in oblasti. Bodoči gospodarski razvoj Jugoslavije bi določala izključno Moskva. Ko so se jugoslovanski zastopniki borili zoper ta sistem „monopolov in kapitulacij", kakor to odkrito opisuje Dedijer, je postala Moskva hladna in nezaupljiva. Naposled je marca 1947 Stalin pristal na to, da omeji število „mešanih družb" na dve, glede katerih so se že sporazumeli. Ponudil je Jugoslaviji tudi posojilo za industrializacijo v znesku 135 milijonov dolarjev, od katerih pa so ji osemnajst mesecev kasneje dobavili samo za 800 tisoč dolarjev strojev, in sicer v času, ko se je sovjetska vlada že pripravljala na svojo gospodarsko blokado Jugoslavije. 4 — štev. 44 (595) 1 naprednih gospodarjev 18. september 1953 UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE žili naj menjamo sov to? Marsikateri gospodar, ki z dosedanjimi pridelki ni več zadovoljen, se odloči za radikalno spremembo, zamenjavo sorte! To je vendar čestokrat napačno! Treba je dobro ločiti med menjavo semena in menjavo sorte. Eno je mogoče umestno v enem primeru, drugo je upravičeno na drugem mestu. I. Enostavna menjava semena Le-ta je priporočljiva, če hočemo ostati pri že preizkušeni sorti, pa je seme te sorte iz katerega koli razloga postalo neuporabno. Seme postane neuporabno in je menjava semena potrebna v naslednjih primerih: 1. V slučaju pravega, pristnega opeša-nja. To se pojavlja najbolj očividno pri krompirju. Kjer pridelujemo krompir v Ppc/zfeasiuic halivosl semena Ako imamo neprestaro seme lastnega pridelka, že s precejšnjo gotovostjo vemo, kakšna je njegova kalivost, ker poznamo vse okolnosti, v katerih smo seme pridelali in spravili. Kljub temu sem letos našel marsikak posevek ajde, ki je bil odločno preredek, čeprav so sejali domače, še ne prestaro seme. Ajda je bila pač slabo spravljena, seme se je »zadušilo«. Če pa kupimo neplombirano, glede kalivosti nezajamčeno seme, kaže vsekakor preizkusiti zrnje na njegovo kalivost. Le-to določimo pravilno tako: kup semena, ki je določeno za setev, dobro premešamo in vzamemo na treh različnih mestih z majhno posodico enake množine semena. Iz te množine odštejemo 100 zrn in vsejemo kar v zemljo ali pa jih vtaknemo v poseben kalilni aparat. V zemlji kali seme počasneje in ga tudi manj skali kakor v kalilnem aparatu, vendar je ob neposrednem poizkusu v zemlji bolj verjetno, da bo skalil ravno tak odstotek semena, kakor ga je pokazal kalilni poizkus. Zaradi enostavnosti in preglednosti se vendar radi poslužujemo kalilnega aparata, posebno v zimskem času. Navaden aparat obstoja iz glinaste plošče, ki ima 100 plitkih luknjic, v katere potaknemo .zrn«. Preprost kalilni aparat si vendar lahko napravimo sami na ta način, ’ da vzamemo plitak krožnik, tega pokrijemo s pivnikom (Loschpapier), katerega pod-vijemo oziroma upognemo še pod krožnik. Ta krožnik postavimo v deloma z vodo napolnjeno skledo tako, da se pivnik ne more premakniti. Na pivnik, ki vsrkava stalno vlago iz sklede, položimo na krožniku 100 zrn semena. Seme pokrijemo še posebej s pivnikom, da zrnje obvarujemo prfcd izsušenjem. toplih legah, na težki ali apnoviti zemlji, ob močnem dušičnem gnojenju, je treba semenski krompir (enake sorte) vsake dve do tri leta izmenjati. Posebno po vročih poletjih je semenski krompir opešal. 2. V primeru navadnega, nepravnega opešanja. Ta se izvrši vsled oploditve oz. skrižanja s sosedne njive s slabšo sorto. To se redno dogaja pri tujeprašni rži, vendar znatno manj pri samoprašni pšenici, ječmenu ali ovsu. 3. Če kaki zahtevni boljši sorti nismo zadostno gnojili ali pa smo jo posejali oz. sadili na neodgovarjajoči zemlji. Seme v teh primerih zahira in ni več uporabno za setev, čeprav bi sicer v splošnem sorta v naših razmerah odgovarjala. II. Kdaj menjamo sorto? 1. Če smo se odločili za intenzivnejše gospodarjenje z večjo uporabo umet. gnojil in boljšim oskrbovanjem. V tem primeru se priporoča mesto stare^ malonosne sorte uvesti žlahtno, oplemenjeno sorto, ki nam na enem hektarju lahko da ob enakih pridelovalnih prilikah do 400 kg več pridelka. 2. Če smo iz katerega koli razloga pri- morani bolj ekstenzivno gospodariti, manj gnojiti in slabše oskrbovati, moramo uvesti tudi manj zahtevno sorto. 3. Če uvedemo strojno žetev, moramo uvesti proti poleganju bolj odporne sorte. 4. Če bi slučajno pridelovali žito za prodajo, bi se morali pri izbiri sorte ozirati na zahtevo trgovine. Čisto na splošno vendar veljajo za menjavo sort naslednja pravila: Sorte iz tržnih, ostrih leg lahko pridelujemo z uspehom v milejših legah. L«hko sejemo s pridom tudi sorte iz suhih leg v mokrih legah in iz revnih talnih prilik v boljših pridelovalnih razmerah. Obratno navadno ne gre ali pa le z večjimi ali manjšimi izgubami. Iz preje navedenih razlogov n. pr. uspeva dobro na vlažnejši zemlji še sorta pšenice — Ka-dolcer in austro-bankut ter ogrska oz. banaška lucerna. Da bi bila nevarnost pri izmenjavi sorte č’m manjša in da bi bili tudi stroški meniave čim nižji, je najbolje, da z vsako novo sprto poskušamo skraja le — v malem. Krcmpir/evka odlično gnojilo Skoraj svo im očem ne moreš verjeti, da še v današnjem prosvetlenem in gospodarsko tako naprednem času zapaziš v jeseni po vseh naših hribih in dolinah valovati mogočne sive reke dima, ki izvirajo od ognjev, nastalih vsled sežgane krompirjevke (krompirjeve trave). Slika, ki jo nudijo taki ognji, je sicer prav dojemljiva in vzbuja spomine na davna srečna otroška leta, toda škoda, katero prizadevamo našemu gospodarstvu s tem, da krompirjevko sežgemo, je skoraj neodpustljiva. S tem sežigan em uničujemo namreč najvažnejšo snov rodovitnosti naše zeml:e, katero ie tudi za denar le težko kupiti oz. vsekakor znatno težje nadoknaditi kot vsa razna umetna gnojila. To je humus, prst, sprstenina. To je snov, ki predstavlja vir rodovitnosti zemlje, katero vendar z ognjem neminovno uničimo. Pest gnojilnega pepela, ki ostane od sežgane krompirjevke, ne predstavlja niti stotinko vrednosti strohnele krompirjeve trave, ki pokrije naše travnike. Iz tega razloga spada krompirjevka vsekakor v celoti nazaj na polje: ali na njivo kot stelja v gnoiu ali pa na travnike, katere v jeseni pokrijemo s krompirjevo travo. To velja naravno za vso po- sušeno krompirjevo zel katero nismo po-krmili ali jo posušili za zimsko krmljenje. Večletni poizkusi so pokazali, da je krompirjevka v pogledu gnojilnega učinka boljša od umetnih gnojil in boljša od hlevskega gnoja. Nek velik, povsem enako intenzivno obdelani travnik so razdelili v 4 parcele, vsako po 1 ha veliko. Različno gnojenje na tem travniku je pokazalo naslednje uspehe oz. pridelke. I. parcela, gnojena z vsemi tremi umetnimi gnojili (N.P.K.). Pridelek: 92.9 q. TI. parcela, gnojena vsako 2. leto s 150 q hlevskega gnoja. Pridelek: 101.4 q. III. parcela, pokrita vsako leto s 75 q krompirjevke. Pridelek: 103.4 q. IV. parcela, pokrita vsako leto s .150 q krompir evke. Pridelek: 107,5 q. Talovo je tore;, da gradimo drage gnoj-nične jame in gnojišča, če uničujemo s sežiganjem dragoceno nasta ajočo sprsteni-no, kromoirievko, mesto da bi pokrili ž n’o naša izčrpana, sestradana in od sonca sežgana ter posebne nege potrebna tra-visca. F. Vernik J&vom&iz? lotos v zusipuzcc f skledo Kalilni aparat postavimo s posejanim semenom v primerno toplo sobo in vsak dan opazujemo ter beležimo število vzklilih zrn. Od treh do pet dni je pri večini kmetijskih rastlin v aparatu kalen je končano, na njivi pa traja v normalnih povprečnih razmerah pet do sedem dni več. Največ časa rabijo za kalen je travna semena in sicer v aparatu dva do štiri dni več. Kako zelo važna je kalivost semenskega blaga pokazuje naslednji primer: Neki gospodar je prijavil preko naše Južnokoroške semenarske zadruge lep posevek ozimine »v priznavanje«. Uradna komisija Dež. kmetiiske zbornice je posevek na njivi priznala kot sposobnega za seme. Kmetijski poskusni urad v Celovcu je vendar moral pridelek s tega posevka odkloniti, ker seme ni bilo zadosti kalivo, ker kalivost ni znašala 95 ali vsaj 92 %, marveč samo 88 %. Pocenjena živinska sol za gorske kmete •Po odredbi zveznega ministrstva za finance pride »za zboljšanje gospodarskega položaja gorskih kmetov« v letu 1953 v premet po znižani ceni (60 grošev za kg) 1.600 ton živinske soli. Razdelitev te živinske soli izvedeta Kmetijsko ministrstvo in pristojne deželne ustanove. Pocenjena živinska sol se bo delila na nakaznice. Pridelek krompirja v Avstriji je letos nadpovprečno visok. Zato bo tudi njegova cena le bolj nizka. Kjer torej krompirja ne bi zmogli spraviti v naše slabe kleti in kjer bi krompir hoteli prodati za morebiti boljšo ceno šele spomladi, ga dajmo v zasipnice. Posebno semenski se v teh preizkušeno dobro drži. Dobrih kleti za krompir je pri nas bore malo. Saj veste, kako preraščajo (marsikje že pred Božičem), zgubljajo na vlagi in gnijejo gomolji v naših preveč vlažnih in pretoplih kleteh! Zato je dobra zasipnica vedno boljša od slabe kleti. Pogoji za uspešnost zasipnic Predpogoji uspešne shranitve krompirja v zasipnici pa so: a) suha, propustna zemlja, na kateri uredimo krompirnico, b) zdravi, izbrani gomolji, c) ureditev zasipnice ob ne pretoplem vremenu, č) skrb za odvajanje vode oz. deževnice. Vlažnejše, težje, ilovnato dno je za za-sipnico manj prikladno. Bolno, nasekano, ranjeno ali drugače sumljivo gomolje skrbno izločimo! Če smo primorani spravljati krompir v zasipnico ob pretoplem jesenskem vremenu, jo shladimo predno jo pokrijemo. Ob vsaki strani zasipnice potegnemo jarek za odvajanje vode. Zelo priporočajo nastlati na dno zasipnice plast igličevja. Morebitno škodo vsled miši omejimo, če potrosimo med gomolje nekoliko, zastrupljenega žita, katerega poljske miši slastno požrejo in nato poginejo. Tehnika naprave zasipnic Najpriporočljivejše je, postaviti zasipnice v smeri sever-—jug. Ali so zasipnice več ali manj vpoglob-Ijene, ni važno. Njih dolžino narekuje množina krompirja. Širina krompirjevega nasipa v zasipnici naj ne bo večja od 1.20 m (pri pesi je širina lahko tudi 1.50). Sklad krompirja v zasipnici naj ne bo višji od 0.90—1 m. Peso pa lahko nasujemo 1.20 m visoko. Korenje vlagamo v zasipnico vendar tako, da denemo po vsaki plasti korenja, plast peska. Kaj bomo delali. •• ... na polju 1. SETEV RŽI Setev ozimin je v polnem teku. čas setve se ravna predvsem po podnebnih razmerah. Za setev rži velja predvsem načelo, da jo sejemo tako zgodaj, da se še dobro razraste, ne da bi se pred zimo preveč razbohotila. Pozno sejana rž ostane slabša, ker se spomlad ne razrase več. Prezgodaj sejana in previsoka rž vendar lahko pozimi pod snegom segnije. Nek poskus je pokazal, da je sredi septembra posejana rž ustvarila 21 stebel, 30. septembra le 13 stebel in 11. novembra celo samo 3 stebla. Pri tem pa so vsi posevki skoraj ob istem času dozoreli. Ne sejemo tudi pregosto. »Pregoste setve se nikdar ni veseliti!" so dejali že stari ljudje. Čim drobnejše je zrnje (na primer zgor-njekoroška sorta), čimpreje se je izvršila setev, čim močnejša je zemlja in gnojenje in čimboljše je zemlja vležana, tem redkeje lahko sejemo. Redka setev in močnejše gnojenje z umetnimi gnojili (po potrebi tudi z dušikom!) je vedno boljše kot gosta setev na lačni zemlji! Če nismo utegnili za rž pravočasno orati in zemlja ni zadosti vležana, se priporoča njivo temeljito valjati, potem rahlo branati in nato šele sejati. Rž zabranati s težko brano, vedno škoduje. Zavlečimo jo samo toliko, da tu in tam kako zrno pokuka še iz zemlje. Samo 2 do največ 3 cm globoko v zemljo spravljeno seme prestoji zimo znatno bolje kot globlje zakopan posevek. Tu in tam sejemo tudi že pšenico. 2. SPRAVLJANJE KROMPIRJA Nadaljujemo z izkopavanjem in spravljanjem krompirja. Čim se je gomolje tekom tednov ohladilo, začnemo krompir spravljati v kleti ali zasipnice. Stene kleti, po potrebi pa tudi tla, obdajmo z deskami ali letvami. Plast krompirja naj ne bo znatno višja od 1 m. Na vsakih nekaj metrov namestimo letvaste izdušnike. Semenski krompir pa najbolje shranimo v posebnih zabojčkih (velikost 60X40X20 cm). V istih zabojčkih spomladi krompir tudi silimo. Če nimamo zračnih in pravilno urejenih kleti, shranimo krompir v zasipnicah. Izgube v teh so znatno manjše kakor v slabih kleteh. 3. OBŽINJANJE IN SPRAVLJANJE KORUZE Kjer nameravajo sejati ozimino za koruzo, jo obžinjamo, da pospešimo letos marsikje znatno zakasnelo dozorevanje. Posamezno jo vendar že obtrgujemo. 4. ZADNJA KOŠNJA LUCERNE IN DETELJE Kosimo tudi zadnjo lucerno in strniščno črno deteljo. Pri tem je uvaževati, da mora znašati med zadnjo in predzadnjo (tretjo in drugo) košnjo lucerne presledek najmanj 6 tednov (bolje dva meseca), da nam ona dobro prezimi. Tudi zelo škoduje lucerni, če jo k(J-simo preveč v živo. Bolje izvršiti košnjo nekoliko previsoko kot pregloboko. Naravno posevku lucerne tudi ne koristi, če pride preveč bohotna v zimo. Za črno in rdečo deteljo pa sploh velja pravilo, da kosimo bolj v živo in da skrbimo, da pride „strnišnica“ kratka v zimo. Taka detelja se namreč najlažje upre deteljnemu raku in taka kratka detelja tudi bolj zanesljivo prezimi. . . . v sadovnjaku Sadje zori. — Pregledamo, očistimo in omi-jemo lesene police in zaboje, pobelimo in žveplamo sadne shrambe, da bodo ob pravem času pripravljene za shrambo sadja. Pripravljamo jame za sajenje drevesc. V sadovnjake se selijo voluharji. Nastavljamo jim pasti. Ose in sršeni napravljajo dosti škode na zorečem sadju. Nastavljamo steklenice z vabo, odstranjujemo in uničujemo gnezda. ... v kmečkem gozdu Zori lipa, javor, jerčbika, želod, oreh, jelka in tisa. V milejših in toplejših letih nabiramo jelove storže. V visokih legah vršimo jesensko sajenje, redčenje in čiščenje sestavov. Končujemo poletne sečnje in nabiramo suhljad. Vrši se parjenje jelenov, lov na gamse, Jerebice in razne ptice-roparice. Odstrel zajcev je zaradi nosečih zajk opustiti. ftfačrl za napravo zasipnico za krompir Y * "■»'X ; 1 •»* 1. S plugom zor jemo ali z lopato prekopljemo zemljo, kjer bo zasipnica 2. Prst odstranimo in položimo spodnji zračnik 3. Nasujemo krompir (približno 80—100 cm na debelo) 4. Krompir pokrijemo s slamo 5. Plast slame pokrijemo tu in tam z prstjo, da je veter ne odnaša 6. Ko začne zmrzovati, plast prsti po potrebi večamo in debelimo 7. Zasipnico pokrijemo 10 do 15 cm na debelo s prstjo (greben je še odkrit) 8. Zasipnico pokrijemo 30 do 40 cm na debelo s prstjo. Pokrit je tudi greben in urejeni so jarki za odvod vode. V prav ostrih legah zavarujemo proti mrazu in vetrovom posebno izpostavljeno stran zasipnice z debelo plastjo slamnatega gnoja. Ne smemo vendar ob to- IKrrtfFTn^ , -v,. ■ r c-*” ► * • j, • •• # *• ^ 6 • e k V«’ plejših zimskih dnevih pozabiti sleme (greben) zasipnice čez dan odpreti in ob, začetku toplega pomladanskega vremena, sploh sleme pustiti odprto. p ITCEMlBBBIf Petek, 18. september: Jožef K., spoz. Sobota, 19. september: Januarij, škof Nedelja, 20. september: Evstahij in tovariši Ponedeljek, 21. september: Matej, apostol Torek, 22. september: Tomaž Vili., škof Sreda, 23. september: Linus, papež Četrtek, 24. september: Mar. Dev. reš. ujet. SPOMINSKI DNEVI 18. 9. 1837 Rojen v Šoštanju Mihajel Vošnjak, oče slovenskega zadružništva — 1869 Umrl v Celovec pisatelj in jezikoslovec Anton Janežič. 19, 9. 1917 Umrl pisatelij Fran Maselj-Pod- ' limbarski. 20. 9. 1863 Umrl v Berlinu pravljičar Jakob Grim 21. 9. 1792 Francija razglašena za republiko — 1905 Ustanovljena prva slovenska gimnazija v Št. Vidu nad Ljubljano. 22. 9. 1846 Rojen Svetozar Markovič, srbski pisatelj, pionir napredne družbene miselnosti — 1862 V Ameriki so odpravili suženjstvo. 23. 9. 1900 Svetovni sindikalni kongres v Pa- rizu — 1942 Slovenski partizani so sestrelili prvi nemški bombnik. 24. 9. 1862 Umrl v Mariboru Anton Martin Slomšek — 1943 Začetek velike nemške ofenzive proti primorskim partizanom — 1945 V Trstu in Ju-‘ lijski Krajini je stavkalo 200.000 delavcev. Blato Pozno v noči je pretekli torek zažarel v Rutah velik ogenj v temno noč. Šele, ko je bilo gospodarsko poslopje pri p. d. Šrancu, lastnini Franca Kropivnika, že v obsežnih plamenih, je prepaščena žena zapazila, da gori. Hitro je skočila družina pokoncu in hotela reševati, toda bilo je ze prepozno, ker je bilo poslopje že vse v plamenih. Ogenj se je razširil na stano-yanjsko poslopje in ni še minula noč, ko je bilo oboje poslopij upepeljenih in so postale žrtev ognja zaloge letošnjih pridelkov in gospodarsko orodje. S težko prizadeto Šrančevo družino sočustvuje vsa okolica in gotovo se bodo našle v hudi sili radodarne roke sosedov, ki bodo priskočile po svojih močeh tudi na pomoč, da bo iz pepela in ruševin zrasla nova domačija. Grablje pri Pliberku Deževalo je v petek dopoldne, toda kliub temu so se zbrali pri Petru sosede in sosedje, da so izkazali spoštovanje in ljubezen Klari, ki so jo ta dan za vedno odnesli od doma na libuško pokopališče k zadnjemu počitku. Radi so imeli ljudje Petrovo Klaro, ki je vse življenje zvesto spolnjevala dolžnosti, ki jih vsak prejme na življenjsko pot. Od rane mladosti, ko Ji je zibelka tekla na Štibarjevem posestvu, pa do visoke starosti, je smatrala za svojo življenjsko nalogo delo, skrb za domače tn svoje otroke. Nosila je v sebi dobro slovensko srce, radodarna je bila do vsakega in nihče ni odšel od hiše, da ga ne bi kakor koli obdarila. Klara je pošteno živela, veliko delala ter storila mnogo dobrega v življenju in je lahko mirno legla k zasluženemu počitku. Za Klaro bo dolgo žalovala Petrova družina, posebno sin Francej, pa tudi v soseski, ki globoko sočustvuje z žalostnimi preostalimi, jo bodo ohranili v trajnem iepem spominu. Slovenska kmečka zveza sporoča: Sprejem gojencev v prvi letnik kmetijske šole v Podravljah, ki prične s poukom začetkom novembra tega leta, bo zaključen s 30. septembrom 1953 Ker je mogoče na šolo sprejeti letos le še omejeno število gojencev in zaradi čim-pravilnejše razdelitve prispevkov za znižanje šolnine opozarjamo vse kmetovalce, ki hočejo poslati svojega sina že letos v kmetijsko šolo v Podravlje, da nam čim Prej dostavijo na naš naslov Celovec, Wulfengasse 15 izpolnjeno in podpisano Prijavo z zadnjim šolskim spričevalom in lastnoročno napisanim življenjepisom. Za dosego znižanja šolnine je treba priložiti Posebno prošnjo z ustrezno utemeljitvijo. Za podrobna pojasnila se obračajte na našo pisarno. Sekretariat Slovenske kmečke zveze Samostojni hlevar s prakso v molži ter krmljenju govedi in prašičev se takoj sprejme na šolsko in poskusno posestvo v Podravljah. — Moderni pogoji dela pri oskrbi 15 glav goveje živine in 20—30 prašičev. Ponudbe na »Slovensko kmečko zvezo, Celovec, Wulfen-gasse 15. Kdaj bo elektrika tudi v naših vaseh V dobi napredka in mehanizacije, pospeševanja gospodarstva in olajšav življenjskih pogojev se moramo iz naših vasi pritožiti o skoraj neverjetnem dejstvu, da pri nas do danes še nimamo električne luči in sile. Res je, da teče mimo naših vasi Klopce, Holbiče, Pinja ves in Goriče daljnovod visoke napetosti. Naravnost ironija pa je, da se za naše vasi ni našlo potrebnih javnih virov, da bi jih mogli vključiti v električno omrežje. Zaradi težkega gospodarskega položaja naših kmetov, ki se morajo vedno bolj boriti z gospodarskimi težkočami, ni mogoče da bi kmetje na lastne stroške krili elektrifikacijo v navedenih vaseh. Iz tega razloga so se interesenti iz navedenih vasi združili v svetlobno skupnost, da bi s skupnimi prizadevanji dosegli na merodajnih mestih potrebno razumevanje in izdatno podporo za napeljavo elektrike. V ta namen so se zbrali prizadeti kmetje dne 30. avgusta na sestanek, kjer so sklenili vlogo na vse frakcije v deželnem zboru in na občinski u-rad v Škofičah, v kateri zahtevajo pri- Na Vranskem je umrl naš koroški rojak, župnik dr. Valentin Mertel. Ne samo njegovi ožji svojci in vaščani, temveč tudi mnogo starejših koroških Slovencev se spominja pokojnega dr. Mertla kot narodnega duhovnika, zato mu hočemo tudi v našem listu posvetiti nekaj vrstic v spomin. Pokojni župnik dr. Mertel se je rodil dne 11. februarja 1884 in mu je zibelka tekla v Dulah v občini Brdo na Zilji. Po končani utrakvistični ljudski šoli so na- darjenega Valentina poslali v gimnazijo. Po končani gimnaziji je vstopil v bogoslovje in se posvetil duhovniškemu poklicu v prepričanju, da bo mogel tako najbolj delovati med tlačenim narodom iri mu čim več koristiti v borbi za najosnovnejše narodne in socialne pravice. In zares, kot mlad kaplan se je že vključil v delo za ljudstvo v iskreni zaskrbljenosti, da bi se slovenski rod na Koroškem ohranil. V razburkani plebiscitni dobi leta 1919/20 je odločno stal v vrstah slovenskega ljudstva. To njegovo odločno zadržanje mu je nakopalo sovraštvo narodno nestrpnih krogov in z mnogimi drugimi rojaki se je moral po izgubljenem plebiscitu zateči v Jugoslavijo, kjer je našel svojo drugo domovino in se je tudi vsega daroval slovenskemu ljudstvu. V Jugoslaviji je najprej služboval v Marenbergu kot kaplan, pozneje kot župni upravitelj in nato kot župnik in dekan. V Marenbergu je deloval med drugim tudi kot predsednik podružnice Jugoslovanske Matice. Dne 1. avgusta 1925 merno subvencijo za napravo električne luči in energije. V svoji zahtevi navajajo svoj težavni gospodarski položaj, ki jim onemogoča, da bi na svoje stroške izvedli potrebna dela ter zahtevo, da frakcije deželnega zbora podprejo in predložijo njihov predlog deželnemu zboru. Kmetje pričakujejo, da bo ta njihova upravičena zahteva končno našla dobrohotno razumevanje na merodajnih mestih in se bo predvsem agrarna oblast za stvar izdatno založila. Če so sosedne vasi, predvsem vasi okoli jezera prenasičene z električnim tokom, ki služi v veliki meri le udobju bogatih letoviščarjev, pričakujemo, da se bo na-zadnjaštvo z zastarelimi petrolejkami tudi pri nas prenehalo in bo tudi naš kmet v svojih obratih deležen električne sile. Elektrika nudi gospodarske ugodnosti in olajšanje in tudi mi nočemo ostati čisto odrezani od sveta spričo električnega daljnovoda, ki je napeljan mimo teh vasi. Upamo, da naša zahteva ne bo glas vpijočega v puščavi. je nastopil svoje službeno mesto kot župnik na Vranskem in se je udejstvoval tudi na kulturno-prosvetnem področju in kot zadrugar. Po okupaciji Jugoslavije so pokojnega župnika fašistični nasilniki popolnoma izropali. Kot zaveden sin slovenskega ljudstva se je za časa okupacije takoj postavil na stran za svobodo in za svoje življenje borečega se naroda, svaril in bodril je ljudstvo in odločno podpiral narodnoosvobodilno borbo. Zato ni čudo, da ga je okupator aretiral, da so ga zaprli in 14. septembra 1944 obsodili na dve in pol leta težke ječe. Najprej je bil zaprt v mariborski kaznilnici, po bombardiranju mariborske kaznilnice pa so ga zavlekli v zapore v Beljak, kjer so ga zadržali do zloma fašizma. • V poletju leta 1945 se je vrnil nazaj na Naš jesenski izlet v Ljubljano, Opatijo in Postojno Spet bomo ustregli želji številnih naših naročnikov in priredili še jesenski izlet na sončni jug. Izlet bo v dneh od 2. do 5. oktobra t. 1. v Ljubljano, Opatijo in Postojno. Časovni spored izleta: v petek, 2. oktobra: ob 18.14 odhod iz Podrožčice, ob 20.26 prihod v Ljubljano, v soboto, 3. oktobra: ob 5.15 odhod iz Ljubljane, ob 9.40 prihod na Reko, v nedeljo, 4. oktobra: ob 9.25 odhod vlaka iz postaje Opatija—Matulje, ob 11.17 prihod v Postojno, ogled jame, ob 17.55 prihod v Ljubljano, v ponedeljek, 5. oktobra: ob 9.20 odhod iz Ljubljane, ob 11.45 prihod v Po- J v v*. drozcico. Prijave naročnikov Slovenskega vestnika in njihovih družinskih članov sprejemamo do vključno sobote, dne 26. septembra, predpoldne. Za skupni potni list potrebne dokumente: potne liste (2 sliki, kdor še ni bil v Jugoslaviji), osebno izkaznico, kdor nima potnega lista in lastnoročno podpisano izjavo namesto prisege (Eidesstattliche Erklarung) ter stroške za potovanje in pristojbine je treba prinesti seboj. Podroben spored izleta prejme vsak udeleženec ob prijavi. Uredništvo »Slovenskega vestnika« v Celovcu, Gasometergasse 10. Vransko. Postal je član Osvobodilne fronte in se je marljivo udeleževal masovnih prireditev. Od leta 1946 je bil tudi predsednik RKS za Vransko, poleg tega pa je stalno sodeloval tudi v prosveti. Pogrebne svečanosti pokojnega župnika dr. Valentina Mertla so bile ob številni udeležbi žalnih gostov iz vseh slojev dne 15. septembra. Pogreba so se med drugimi udeležili škof dr. Držečnik in predstavnik Okrajnega odbora socialistične zveze Slovenije, dalje pokojnikov ožji rojak dr. Julij Felaher, gasilstvo in Rde-ci kriz. Tako je pokojni župnik dr. Valentin Mertel izpolnil svojo življenjsko nalogo kot človek, Slovenec in duhovnik in legel je k zasluženemu počitku. Naj mu bo svobodna slovenska zemlja lahka! V Kranju je umrl naš rojak Janko Mišic V Kranju so pokopali koroškega rojaka Janka Mišica. Umrl je dne 3. septembra. Janko Mišic je bil znan in priljubljen bivši puškar, doma iz Borovelj. V svoji mladosti pred prvo svetovno vojno se je pokojni Janko, p. d. Tončkov Honzej, zelo marljivo in uspešno trudil kot narodni in kulturni delavec in je bil vedno neustrašen borec za naše narodne in socialne pravice. To svojo pogumno narodno zavednost je vedno pokazal, kljub temu, da je zaradi tega trpel gospodarsko škodo. S svojim bratom, sedaj upokojenim profesorjem v Mariboru, sta ustanovila v Borovljah prvo slovensko društvo, namreč Delavsko tamburaško društvo »Strel«. To društvo je pomenilo začetek novega slovenskega naprednega gibanja v Borov-liah. Po njegovi zaslugi se je začela v industrijskih Borovljah širiti napredna slovenska knjiga in narodna Zavest, Leta 1906 je z vnemo sodeloval pri ustanovitvi podružnice Ciril-Metodove družbe za Borovlje in okolico, pozneje pa je bil med ustanovitelji telovadnega društva »Sokol« in je pri »Sokolu« sodeloval kot starosta do prve svetovne vojne. Njegovo odločno narodno zadržanje mu je nakopalo sovraštvo nacionalnih šovinistov v Borovljah. Pokojni Mišic pa ni klonil ter je raje pustil dobro plačano službo. Tudi v razgibani plebiscitni dobi je pokojni Janko v polni meri izpolnil svojo narodno dolžnost. Po izgubljenem plebiscitu pa ni imel več obstanka na Koroškem in se je z nekaterimi tovariši puškarji preselil v Kranj. V Kranju je postal soustanovitelj »Puškar-ne« in nekaj časa učitelj na strokovni puškarski šoli, Pokojnega Janka so imeli v Kranju in doiriklega na vsem Gorenjskem vsi radi. Zelo je ljubil lepoto Gorenjske, naravo in lov. Med lovskimi tpvariši je bil nadvse priljubljen. Naj bo Janku Mišiču svobodna slovenska zemlja lahka, vsi ki smo ga poznali, ga bomo ohranili v trajnem lepem spo- minu. V senci porušenega spomenika? Po zločinskem atentatu na partizanski spomenik v Št. Rupertu pri Velikovcu je neprestana gonja v nacističnih in klerikalnih časopisih dala pobudo za nove dejanske napade. V noči od sobote na nedeljo so nestrpni suroveži zahrbtno napadli 67 let starega Franca Prušnika, p. d. Volfla iz Lobnika. Že v Železni Kapli ga je skupina razgrajačev nesramno izzivala in žalila. Ko se je ponoči vračal domov, so ga nad pokopališčem v Trnju v zaščiti teme pričakali, ga brutalno napadli, pobili na tla in mu zadali znatne poškodbe. Istega dne, ko se je zvedelo za gnusni atentat na pokopališču v Št. Rupertu pri Velikovcu je bil zvečer v Celovcu, St. Veiterstrasse 50, napaden in močno poškodovan učitelj Lumbar Bogomir. Napadalec ga je psoval »Windischer Hund« in »Trottel« in ga težko poškodoval na glavi tako da je moral krvaveč iz ran iskati zdravniško pomoč. Župnik dr. Valentin Mertel umrl O — Štev. 44 (595) 18. september 1953 ZA GOSPODINJO IN DOM Breke za otroka spletemo same Mnogo ceneje nam pridejo breki za otroka, če jih spletemo same. Poleg tega pa so gotovo tudi mnogo močnejše in bolj dragocene. Na skici vidite breke za eno leto starega, normalno velikega, otročička. Najbolje je, da vzamete srednjede-belo volno nežne barve, katere potrebujete približno 15 dekagramov. Igle vzemite Štev. 2V2. Lotimo se dela tako, da napravimo najprej kroj iz papirja po navedenih merah. Izberemo si najbolje droben vzorček ali pa pletemo gladko. Preden začnemo s pletenjem ne smemo pozabiti na poskus z zankami, to se pravi, da na primer nasnamemo 20 zank in pletemo par centimetrov visoko, da vidimo, koliko zank je 1 cm. Po tem poskusu se ravnamo pri snemanju zankic. Prednji del začnemo pri hlačnici spodaj in delamo najprej v dveh delih. Za vsaki del naberemo 26 zankic (9 cm) in delamo po kroju. Najprej pletemo 1 cm 2 z. desno in 2 levo, potem začnemo z vzorčkom. Pri enem delu moramo na levi strani, na drugem pa na desni strani po kroju dodajati zanke. Potem nadaljujemo skupno oba dela, vmes pletemo 3 cm 2 zanki levo in dve desno, kakor je zaznamovano na sliki. 7 in V2 cm pletemo zopet vzorček in razdelimo za sprednji izrez ter končamo potem vsak del zase. Zadnji del pletemo na isti način. Razlikuje se v tem, da ga 14 cm nad rebrastim vzorčkom (2 z. desno in 2 levo) delimo za izrez ter končamo zopet oba dela zase. Na zadnje pletemo še stopala in sicer po kroju III. Vzamemo štiri kratke igle in pletemo samo gladko. Nato sešijemo vse skupaj. Izrez okrog vratu in rokavov okvačkamo. Na ramenih breke z gumbi zapremo. Nekaj o negi našega pohištva Politirano pohištvo očistimo najbolje z mehko krpo, kote pa izprašimo s čopičem. Če hočemo pohištvo osvežiti, ga zdrgnemo s srninim usnjem, nato ga namažemo zelo tenko z loščilom in ga takoj zdrgnemo z mehko krpo. Če ima pohištvo svetle madeže, jih nadrgnemo s kašo, ki smo jo napravile iz cigaretnega pepela in olja. Ko se kaša na madežu posuši, pohištvo dobro osvetlimo. Lakirano pohištvo brišemo s krpo, kadar pa je zelo zamazano, ga čistimo z mlačno vodo, ki smo ji dodali nekoliko petroleja. Do suhega zbrišemo lakirano pohištvo z volneno krpo, in sicer brišemo v krogih. Usnje, s katerim je tapeciran stol ali kakšen drug kos pohištva, je tudi treba večkrat očistiti. Usnjene fotelje vedno iz-tepemo spodaj, usnje pa zbrišemo z mehko krpo in ga namažemo z dobrim loščilom. Ko je loščilo suho, da osvetlimo z zelo mehko krtačo ali z volneno krpo. Tako čistimo usnje, ki ima lesk. Usnje brez leska pa nataremo z mešanico olja in enakega dela kisa in sicer zelo tenko. Nato zdrgnemo z mehko krpo. Tapecirano pohištvo, kavče, fotelje in stole bi seveda najlepše očistile s sesalcem za prah. Tapeciranih stvari ne smemo prevečkrat iztepati, niti ne premočno. Bolje je, da delo opravimo s krtačo, izte-pamo pa samo na narobni strani. Če so kavči ali fotelji zelo prašni, jih pogrnemo z vlažno krpo, ki smo jo namočile v kisovo vodo in dobro ožele. Nato izstepa-mo na narobni strani. Kavče ali fotelje, ki so tapecirani s plišem ali celo s svilo, pa sploh ne izstepamo, ampak le čistimo s krtačo. Za pliš je zelo priporočljiva čista, vlažna krpa, s katero drgnemo po blagu kot s krtačo. Pleteno pohištvo čistimo s krtačo, če pa je potrebno temeljitega čiščenja, ga psvežimo z milnico, ki ne vsebuje sode, nato ga pa izperemo z mrzlo vodo. Pleteno pohištvo sušimo na zraku, toda nikdar na soncu ali pa pri peči. Pri velikem čiščenju moramo zbrisati tudi vso notranjščino pohištva. To naredimo z malo vlažno krpo, in sicer ne na preveliki ploskvi naenkrat, ker moramo hiteti s suho krpo, da les čim prej osušimo. Kuharski recepti Pikantna mrzla paradižnikova juha Potrebuješ zrele paradižnike (2 do 3 na osebo), jabolčni sok, čebulni sok, kislo smetano, olje, papriko, sol in sladkor. Surove paradižnike pretlači, prideni nekaj žlic jabolčnega (ali iz kakega drugega sadja) soka, pol žlice čebulnega soka, ščep paprike, malo žličko sladkorja, posoli, zabeli z eno ali dvema žlicama olja ter primešaj žlico kisle smetane. Ko si vse premešala, je juha gotova. Nadevane kumare Vzemi dve ali več kumar, ostanke mesa (govedina iz juhe) ali pečenke, žemlje, eno jajce, zelenjavo in začimbe. Kumare olupi, pri peclju malo odreži tako, da lahko izdolbeš mehko sredice. Meso, kakršno koli, zmelji ali drobno se- ZDRAVSTVENI KOTIČEK Mnogostranska zdravilna moč vode Skoro ni stvari, o kateri so si bila mnenja zdravnikov tako dolgo različna, kot to velja za zdravilno moč vode. Čeprav so že bili zdravniki v starem veku — posebno Grki — prepričani o zdravilnosti vode in so pomen vode tudi praktično uporabljali pri bolnikih, je srednji vek na to popolnoma pozabil. Šele v novejšem času sta dva nezdravnika, šlezijski kmet Prisnic in danes po vsem svetu znani župnik Kneipp, začela med ljudstvom poudarjati važnost vode za zdravje. Bila sta pa le empirika, to se pravi, da sta brez vsake za to potrebne izobrazbe na poskusih na sebi spoznala učinek vode na organizem, nista pa mogla svojih izkustev znanstveno utemeljiti. Šele pozneje so se začeli baviti s tem vprašanjem strokovnjaki. Za različne bolezni je pripravna tako topla kot mrzla voda, mnogokrat pa uporabljamo vodo kot zdravilo tudi v obliki pare ali ledu. Mrzla voda se da z uspehom uporabljati kot odvajalno sredstvo pri lenivosti črevesja in kroničnem zaprtju. V takih primerih je priporočljivo, da zjutraj na tešče popijemo požirkoma četrt do pol litra vode. Če nam teče kri iz nosa, vlijmo vodo za tilnik in dvignimo roke. Za klistiranje pri trdovratnem zaprtju priporočajo, da dodamo vodi nekaj kapljic glicerina ali pa košček mila. Če ne moreš ponoči spati, spij kozarec sladkane vode, ki ji po možnosti primešaj žličko baldrianove tinkture! Obkladki blažilno vplivajo pri glavobolu in ugrizu raznih žuželk, ravno tako pa tudi pri izpahu in izvinu, zlasti še, če smo vodi dodali ocetnokislo glino. Za grgranje in izpiranje se s pridom uporablja voda, ki smo ji dodali vodikov prekis ali pa kuhali v njej slezovo listje. Najučinkovitejša zdravilna moč vode so kopeli. Vroče kopeli z dodatkom raznih zdravilnih zelišč ali soli ne vplivajo samo blagodejno temveč so često učinko- vito zdravilo. Tudi izmenične kopeli, ki se zlasti uporabljajo pri revmatizmu in protinu, so priljubljeno zdravilo. Oboleli ud držimo v 45 stopinj topli vodi pet do deset minut, nato prav toliko časa v mrzli vodi ter ta postopek do štirikrat ponovimo. Tudi pri gnojenju, predvsem pri črvu na prstu, je vroča voda odlično sredstvo, oboleli prst pomočimo za trenutek v vročo vodo in takoj se bodo bolečine olajšale. Znano je, da so topli obkladki zelo koristni pri želodčnih in črevesnih krčih, vnetju žolčnika, bolečem mesečnem perilu ter podobnih težavah. Taki obkladki, posebno če jim dodamo nekoliko lanenega semena, mehčajo razne tvore, ki tako na hitro dozorijo in se predro. Prav tako priljubljeni in učinkoviti so vlažni obkladki pri mrzlici ter pljučnici. Ženam pa priporočamo v času mene, ki je pogosto polna raznih težav, dnevno kopel nog v mrzli vodi. Omeniti je tudi treba, da je vrela voda, zlasti pa para dobro razkuževalno sredstvo. Mlačna voda se pa uporablja predvsem za kli-st;ire, grgranje in razna izpiranja, led pa za hladilne obkladke. Sladkor pospešuje zobno bolezen „ karies” Na mednarodnem kongresu v Oslu so objavili podatke o kariesu. Ti podatki so zelo pomembni, saj ie ta bolezen razširjena po vsem svetu. Tuji delegati so priznali, da so skandinavske dežele glede skrbi za nego zob, posebno v šolah, naravnost za vzor, navzlic temu pa je karies prav v teh državah skoraj najbolj razširjena. Da je zadeva resna, se vidi tudi iz poročila nekega okrožja na severnem Norveškem, po katerem je imelo med 124 šolskimi otroki komaj 5 šolarjev zdrave zobe. Po večini so se delegati strinjali s tem, da je med to zobno boleznijo in uživanjem sladkorja določena zveza. Tudi tu je postregla Norveška z dejstvom, da med drugo svetovno vojno, ko je bilo na Norveškem hudo pomanjkanje sladkorja, med šolskimi otroki tako rekoč ni bilo kariesa. Seveda pa sleherno uživanje sladkorja ne škoduje zobem. Sladkor v čokoladi in sploh takrat, kadar je primešan kaki drugi hrani, skoraj prav nič ne škoduje. Zelo škodljivo pa je uživanje sladkorčkov, karamel in dropsa med dnevnimi obroki. Zanimiva je ugotovitev, da imajo nekadilci povprečno slabše zobe kot kadilci, to pa ne zaradi tega, ker bi nikotin koristil zobem, marveč zato, ker nekadilci navadno raje jedo sladkarije. Neki profesor iz Bonna je menil, da sladkarije delujejo posredno, ker zmanjšujejo tek za hranljive jedi, ki vsebujejo številne snovi, potrebne za rast in ohranitev zob. Ker je karies zelo razširjena med otroki, bi morali starši preprečiti otrokom ■ čezmerno uživanje sladkorčkov. Otroci naj bi raje jedli sadje, ker sadni sladkor ne škoduje zobem. Delegati na omenjenem kongresu v Oslu so ugotovili, da je fluor, ki ga dodajajo pitni vodi, najučinkovitejše sredsvo proti tej zobni bolezni. V Združenih državah Amerike pije okrog 4 milijone ljudi vodo, ki ji je že narava primešala fluor, 14 milijonov pa dobiva fluorizira-no vodo. V krajih, kjer so začeli dodajati fluor pitni vodi že leta 1945, se je gnitje zob pri sedemletnih otrocih znižalo za 67%. Kdor pije fluorizirano vodo, lahko pričakuje, da ga ne bodo boleli zobje vse do 40. leta starosti. S fluorom so tudi že delali poskuse in so ugotovili, da je najprinernejŠe, če ga je v litru vode miligram. Na omenjenem kongresu so znanstveniki sprejeli tudi sklepe, po katerih bodo v vseh državah poskušati doseči, da bodo pitni vodi dodajali zadostne količine fluora. sekljaj, mu prideni namočeno in ožeto žemljo ali kruh, eno jajce, malo prav drobno zrezane čebule, ščepec popra, česen in kumino. Prav dobro premešaj in napolni izdolbene kumare. Nadevano kumaro po-krij s pokrovčkom, ki si ga prej odrezala in z zobotrebcem zašpiljila. V kozici napravi prežganje iz masti, moke, ga primerno razredči z vodo, prideni limonove lupinice, nekaj kapljic limonovega soka, vršič majorana in zelenega peteršilja, osoli in premešaj. Na to omako položi nadevane kumare in jih kuhaj 10 minut. Pazi, da se ne razkuhajo! PRAVNE ZADEVE V PRIMERIH Spor zaradi konjske slepote in starosti V gostilni zve Mirnikov Tomaž, ki ima na svojem posestvu že lep nov koleselj, pa več kot dvajsetletnega konja noče vpreči v koleselj za nedeljske izlete, da ima v precej oddaljeni vasi neki posestnik konja odveč, ker vedno bolj dopolnjuje strojno obdelavo posestva. Napoti se tja, vidi konja v hlevu in se mu dopade. Konj je lepe rejene zunanjosti in se lastnik s tem konjem in kupcem pelje zjutraj še v gostilno bližnje vasi na malco. Cesta je bila prazna in konj je na znani cesti kar1 sam tekel. Medtem, ko je kupec odšel v gostilno, je lastnik konju v hlevu nasul lepo merico ovsa (kakor že večkrat), potem pa gostil kupca. Dobra malca, dober vinček in pogovor je najprej tekel o vsem drugem samo o konju ne. Končno je kupca vprašal, če se mu konj dopade, kar je ta seveda potrdil. „Ga ne prodam rad“ — pripomni lastnik — dobra žival je, mi k srcu prirasla in uboga že na mirno besedo. Bilo je že več- kupcev, ki so ga preizkušali za težko delo, pa sem jim kar odgovoril, da ga za poljsko garanje ne prodam, za slepo ceno pa že celo ne.“ Kupec je pritrdil, da bi ga najprej upeljal za koleselj, da ima pa za težja dela še močnega starega konja. „Za koleselj je pa kakor nalašč, dasi je malo prehlajen. No saj ste videli, kako je živahen — drugače tudi ne more biti, saj je šele deset let star, ni slep, ni smrkav, brez cesarskega tadla; sicer pa preglejte še noge, dali mu bodo piti in jesti — opazujte kakor hočete — samo cena — ne vem, če vam bo ugajala!" Tomaž pregleduje konja spredaj in zadaj — samo na nekaj je pozabil, na oči in zobe. Ko sta za ceno zbarantala, j,e kupec konja samozadovoljno peljal domov. Opozorjen na prehlajeni© konja) 'ga je doma lepo ovil z odejami, ga frotiral in mu dal znane stvari za potenje. Ko ga je pa drugi dan peljal iz hleva, je opazil, da konj oči zapira — kar ga je opozorilo, da je pregledoval oči in opazil v kotih malo gnoja in otečenost vek. Bil je tako pameten, da je takoj poklical živinozdravnika, ki je ugotovil že več dni trajajoče vnetje oči s pripombo, da je. vnetje mogoče že notranje, ker se kažejo že prvi znaki rumenkastega gnojnega izliva iz znotraj. Prodajalec konja pa je kupcu na to sporočilo samo odgovoril, da ga je izrecno opozoril na prehlajenje. Na nasvet živinozdravnika je prej tako veren Tomaž zahteval, da se kupčija razdere in je v pismu odklonil vsako odgovornost. Ker se prodajalce ni ganil, je prišla stvar pred sodnika. Gostilničar je kot priča kupčije res pritrdili, da je prodajalec izrecno rekel, da je konj prehlajen. Na zahtevo sodnika, naj natančno pove besedo, je potrdil, da je prodajalec med pogovorom omenil: „Zdaj je pač malo prehlajen", da pa ni rekel besede „bolan“ in da gleda oči sploh ni bilo govora. Ko je pa sodnik le še vrtal naprej, je zvedel, odkod je konj prišel in da je prodajalec opozorjen na večkratno vnetje oči konja prav po ceni kupil v mnenju, da bo to že sam kmalu odpravil. Tako se je pred sodnikom razvil tudi cel pogovor o kupčiji in tudi o starosti konja. Navzoči živinozdravnik je kot zvedena priča povedal svoja opazovanja in mnenje, da trpi konj na notranjem vnetju očesa, to je na resni ponavljajoči se bolezni, ki se razvije sčasoma tudi v nevarno očesno mreno. Opozoril pa je tudi na to, da konj ni star šele deset let, ampak najmanj 14 let, kar kaže njegovo zobovje. Poseben živihozdravniški zvedenec je s potrebnimi pripomočki pregledal oči in gnoj, ter popolnoma potrdil mnenje prvega živinozdravnika. Še pokaral je kupca Tomaža, zakaj konju nii pregledal oči. Že pri kupčiji bi bil opazil, da so veke otečene in da konj rad zapira oči. To bi vsakega kupca napotilo, da prodajalca bolj natančno izprašuje in da se za vse slučaje bolj zavaruje. K sreči se je prodajalec sam vjel s svojima zavitimi besedami, dasi je že vedel, da je konj na očesih bolan. Zvedenec pa je na poziv sodnika pregledal še. zobovje. O žvekalnih zarezah, ki zginejo na srednjih kotnih spodnjih zobeh v prilično 8 letih, pri zgornjih pa priiično v 10 letih, ni bilo več nobenega najmanjšega sledu, vsi spodnji žvekalni deli zobovja so bili že popolnoma okrogli, kar kaže na prilično starost 14 let, na vsak način pa na večjo starost kakor deset let, ki jo je zatrjeval prodajalec. Sodnik je vedel dovolj. Vprašal je prodajalca samo, če hoče staviti kako ponudbo. Ko je ta par minut okleval, je izjavil sodnik: ..Razprava je končana!" Sodba: ..Kupnino nazaj — konja nazaj — prodajalec odgovorih kupcu tudi za prehrano, nego in vso škodd kupca, kar je pridržano glede višine posebiu pravdi, če se stranki v dobrem ne zmenita." Ženske na ministrskih stolčkih Sovjetski zvezi je nedavno sledila tudi Amerika, da je poslala na najvišji diplomatski položaj v Rimu žensko. Ameriška vlada je imela v visoki diplomatski službi že več žensk. V kratkem pride za ameriško poslanico v Luxemburgu druga Američanka Doris Duke, bogata vdova lastnika več tobačnih tovarn. Celo v konservativni Švici zadnje čase razpravljajo o ženski volilni pravici in mnogi menijo, da bi kazalo ženskam dati vsaj pasivno volilno pravico. Od leta 1893, ko so dali v Novi Zelandiji ženskam enake politične pravice, kakor jih imajo moški, se je na svetu marsikaj spremenilo. V mnogih deželah so ženske že dosegle enakopravnost z moškimi, le da ni povsod še brez izjem. Finci in Norvežani so že pred drugo svetovno vojno sledili Novozelandcem. Američani so dali ženskam volilno pravico že leta 1929, tako da je ostalo na svetu samo še 11 držav, kjer ženske v politiki nimajo toliko besede kakor moški. V Luxemburgu pa ženske vzlic volilni pravici ne morejo služiti v državni upravi. Na Holandskem, v Švici, Italiji in Grčiji ne smejo služiti v diplomaciji. Francija 'je imela že več ministric, toda še zdaj tam ne more biti ženska župan ali podžupan. V Belgiji nimajo ne ženskih sodnikov, ne notarjev. Na vsem svetu je zdaj v 14 državah na ministrskih položajih 16 žensk. Najmlajša med njimi je 38 let stara samska Pa-tricia Hornsby-Smith, ki vodi angleško ministrstvo za narodno zdravje, pripada pa konservativni stranki. Dve leti starejša je Helga Pedersen na Danskem, ki je bila prej sodnica, zdaj pa vodi ministrstvo pravosodja. Če bi šlo za lepoto žensk na visokih položajih, bi Pederseno-va tekmovala z Mario Gomez Carbonel-lovo, ki je ministrica brez listnice na Kubi, po poklicu profesorica, daleč naokrog znana lepotica. Razen omenjene Angležinje vodijo ministrstva za narodno zdravje še stara princeza Amrit Kaur v Indiji in omožena tovarniška delavka Ana Ratko na Madžarskem. Tri ženske Vodijo ministrstvo za socialno politiko: na Novi Zelandiji G.B. Ross, ki je najstarejša med ženskami na ministrskem položaju, na Norveškem bivša juristka Al-sang Aasland, vneta socialistka. V Romuniji pa Stena Enescu. Za prehrano je na Češkoslovaškem odgovorna ing. Ljudmila Jankovkova, bolgarske pošte pa vodi bivša učiteljica Cola Dragojčeva, Anglija ima še žensko tudi na položaju ministra za kulturo in prosveto in sicer 60-letno Florence Horsbrough. Tudi v Izraelu imajo ženske na položaju ministra. Ministrstvo za delo vodi učiteljica Olga Myer-sonova. Razen Angležinje Horsbrough vodita ministrstvo za prosveto in kulturo v Evropi še dve ženski: na Holandskem profesorica A. de Waal, na Poljskem pa Evgenija Krasnowska. Samo v dveh državah sta dve ženski hkrati na ministrskem položaju: v Angliji in v ZDA. V ZDA je odgovorna za državno zakladnico Ivy Priestova, za socialno skrbstvo pa jurist- ka Oveta Hobby, ki spada v ožji krog predsednika Eisenhowera. Politične stranke, ki jih vodijo ženske, so na svetu še redke. Tak revolucionarni korak je storil med prvimi deželami Egipt. Tam je Doria Šefik pred tremi leti ustanovila patriotično gibanje »Hčere Nila«, kar ji takrat ko 'je vladal še Faruk, niso šteli v dobro. General Naguib pa je to gibanje priznal kot politično stranko, ki se manj bori za žensko enakopravnost, kakor za splošno očiščenje in obnovo političnega življenja. Doria šefik je prva ženska na svetu, ki- vodi politično stranko. Roparski napad na poštni urad v Innsbrucku Še je v spominu predrzen roparski napad na kolodvorski poštni urad v Celovcu. Nedavno pa sta dva maskirana moža z nastavljenim samokresom izvedla roparski napad na nek poštni urad v Innsbrucku. Pojavila sta se zvečer okoli pol sedme ure in odnesla iz nekega zaključenega poštnega Žaklja 421.000 šilingov. Po dejanju sta pobegnila, kakor domnevajo s pomočjo kakšnega motornega vozila. Eden izmed zločincev je po policijskem poročilu okoli 170 cm visok in kakih 25 let star. Maskiran je bil z zeleno ruto. Drugi zlikovec je nekaj manjši in si je nadel kot masko temno ruto. Policija je podvzela takoj obširno akcijo za zasledovanje krivcev in je pozvala vse osebe, ki so se omenjeni čas nahajale v okolici poštnega urada, naj javijo, če so opazile kaj sumljivega. V okolici poštnega urada je po večerih navadno živahen promet. Ob koncu preteklega tedna še ni bilo o storilcih nobenega sledu. Granata razmesarila fanta Po vojni so eksplozivi povzročili že nešteto nesreč, posebno mnogi otroci so postali žrtve na vseh koncih in krajih razmetanih razstrelitev. Toda še vedno ni konec teh nesrečnih posledic vojne. Nedavno je takšna granata strahotno razmesarila nekega fanta, osemletnega Alojza Ertla, sina župana v Penzendorfu pri Hartbergu. Komaj so starši otroka in domači odšli v hišo, ki niso opazili, da se je otrok igral zunaj z nevarnim predmetom, namreč s puškino granato. Otrok je tolkel po granati s kamnom in naenkrat je nastala silna eksplozija. Ko so prepašče-ni domači prihiteli, so našli otroka na tleh v krvi. Učinek eksplozije je bil tako silen, da je otroku odtrgalo desno roko, ki je niso mogli več najti. Nek drobec mu je raztrgal prsni koš in ga ranil v pljuča, drugi mu je razdrobil glavo, da so mu izstopili možgani, nešteto malih drobcev pa mu je preluknjalo celo telo. Kljub najtežjim poškodbam pa je fant ostal tokrat še živ in so ga prepeljali v bolnišnico, kjer so ga operirali, toda so dvomili, če ga bo mogoče ohraniti pri življenju. S petega nadstropja padel Na Dunaju je padel neki pomožni delavec, 20-letni Oto Wanek, iz višine petega nadstropja neke gradbe. Po čudnem naključju je odnesel le neznatne poškodbe. Med padcem namreč ni izgubil prisotnosti duha in ko je drvel že kakšni dve nadstropji nizdol, se* je prijel za neko bruno. Na bruni se sicer ni mogel obdržati, toda padec je tako močno omilil, da ni z vso silo telebnil na tla. Šest otrok naenkrat Neka kmetica na neki farmi, oddaljeni 300 km od glavnega mesta Meksike, je nedavno porodila šest otrok. Trije novorojenčki so umrli neposredno po porodu, ostali trije in mati pa se počutijo dobro. Pri porodu sta materi pomagali samo dve drugi ženi, ker ni. bilo nobenega zdravnika v bližini. llElHHDIžMElEgžlHHBEllI RADIO CELOVEC Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah: 6.20 Jutranja glasba — 8.15 Kaj kuham danes? — 8.30 Pozdrav zate — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 14.10 Kar si želite — 17.10 Popoldanski koncert. Poročila dnevno: ob: 7.00, 8.00, 12.30, 17.00, 20.00, 22.00 in 23.55 uri. Sobota, 19. september: 8.45 Za naše malie poslušalce — 11.00 Veder dopoldne — 14.40 Zeli si kaj! — 15.30 Iz vseh dolin zveni — 18.30 Komorna glasba — 20.15 Športna poročila — 20.20 „Mi smo s štajerske dežele" — 22.30 Plesna glasba. Nedelja, 20. september: 7.15 Sonce čez hribček gre, pesmi v nebo done... — 8.20 Vedro se pričenja teden — 10.00 Maša — 11.30 „Kako je doma bilo" — 14.45 Pozdrav za mesto in deželo — 17.30 šport in glasba — 18.30 „Udar na udar" — 20.05 Radijski oder: „Mald ABC". Ponedeljek, 21. september: 10.15 Šolska oddaja — 10.45 Iz ženskega sveta — 14.30 Slov. oddaja — 20.00 Specielno 2a vas! — 20.30 Literatura v ponedeljek. Torek, 22. september: 10.15 šolska oddaja — 14.30 Slov. oddaja — 15.30 Za rženo in družino — 18.30 Slov. oddaja 20.00 Jugoslovanski koncert — 20.50 Vedra °ddaja. Sreda, 23. september: 10.15 Šolska oddaja — 10.45 Iz ženskega sveta — 14.30 Slov. oddaja — 16.30 Knjižni kotiček — 20.00 Koncert graške kapele. Četrtek, 24. september: 10.45 Veder dopoldne — 14.40 Slov. oddaja 16.00 Zabava z Jožefom in Johanom Strauss — 16.45 Leto na Koroškem — 20.00 igra plesni orkester Dumka — 20.45 Ruski “Umor. Petek, 25. september: 10.45 Za dom — 11.00 Šolska oddaja — 14.30 slov. oddaja — 15.45 Nekaj za nabiralce *hamk — 16. 30 Vsi otdoci poslušajo — 19.15 ugrabi srečo — 20.00 Vedra oddaja — 20.45 k vet operete. RADIO LJUBLJANA Dnevne oddaje razen Ob sobotah in nedeljah: 5.30 Dobro jutro, dragi poslušalci! — 7.00 Radijski koledar in pregled tiska. Poročila dnevno ob: 5.45, 6.30, 12.30, 15.00, 22.00 uri — 19.00 Radijski dnevnik. Sobota, 19. september: 12.45 Zabavna glasba — 13.00 Nove knjige ________ 13.10 Slovenske narodne pesmi — 13.45 Jezikovni pogovori — 14.00 Od melodije do melodije — 15.50 To in ono z vseh strani — 17.10 Narodne pesmi — 20.00 Pisan sobotni večer. Nedelja, 20. september: 8.15 Lahka glasba — 11.00 Od pravljice do pravljice — 12.00 Pogovor s poslušalci — 12.10 Igrajo veliki zabavni orkestri — 14.00 Za naše kmetovalce — 13.10 Oddaja za kmečke žene — 13.25 Želeli ste — poslušajte — 15.45 Med kmečkimi pevci in godci — 16.30 Zabavni zvoki — 1700 Ljudsko prosvetni obzornik — 19.30 Zabavna glasba. Ponedeljek, 21. september: 13.00 Pionirji: Kaj, kako, zakaj? Radio pa: to, tako, zato! — 13.15 Pester spored slovenske narodne glasbe — 13.50 Kulturni pregled — 14.00 Lepe melodije — 15.30 Šolska ura za nižjo stopnjo — 17.10 V prijetnem ritmu — 18.00 Glasbeni mozaik — 18.25 Dr. Mirko Ru- pel: Jezikovni pogovori — 18.40 Umetne in narodne pasmi — 20.00 Radijska univerza. Torek, 22. september: 11.00 Šolska ura za nižo stopnjo — 11.30 Šolska ura za višjo stopnjo — 12.00 Priljubljeni slovenski zbori in samospevi — 13.15 Znani napevi — 14.00 Za prijeten oddih — 15.30 Športni tednik — 17.10 Slovenske narodne pesmi — 18.30 Iz bojev naših narodov — 20.00 Okno v svet — 20.10 Odlomki iz slovenskih oper. Sreda, 23. september: 12.45 Zabavna glasba — 13.00 Z obiskov pri pionirjih — 13.15 Veseli slovenski napevi in poskočne viže... — 14.10 Kulturni pregled — 15.30 Šolska ura za višjo stopnjo — 16.00 Naši solisti vam igrajo — 17.50 Zdravstveni nasveti — 18.30 Zunanje-politični feljton. četrtek, 24. september: 12.45 Zabavna glasba — 13.00 Črne po poljih belih zbiramo, razne stvari pionirjem prebiramo — 14.00 Zbori, okteti, kvinteti in solisti izvajajo slovenske narodne in umetne pesmi — 15.30 Z radiem čez hrib in plan, cicibanom — dober dan! — 16.00 Želeli ste — poslušajte! — 17.10 Slovenske zborovske skladbe — 17.30 Oddaja za žene. Petek, 25. september: 13.00 Glasbena oddaja za pionirje — 13.15 Za vsakogar nekaj ... — 14.00 Prijetno zabavo! 15.30 Slovenske narodne pesmi — 16.00 Radijska univerza — 17.10 Zabavna glasba — 17.50 Urednikova beležnica in pionirska pošta — 18.30 Kulturni pregled — 18.45 15 minut z Vaškim kvintetom — 20.00 Tedenski zunanje-politični pregled — 21.00 Novosti iz književnosti. Bičanje, kazen za črnce Človek bi pričakoval, da je bičanje na svetu povsem izginilo ter da je še edini spomin na to sramotno ter ponižujočo kazen le redka materina šiba po nekem delu telesa, ko s sinovo poniglavostjo ni konca ne kraja. Toda zmotili smo se, kajti v Južnoafriški Uniji, ki spada še v okvir Britanskega imperija, je bičanje povsem normalna kazen in za nameček so jo pred kratkim uvedli tudi v zakonik. Tako se je torej bičanje, ki je z zatonom fevdalne dobe umrlo v vsem svetu in postopoma izginilo tudi v najbolj nazadnjaških predelih sveta, ohranilo v južni Afriki in, kot v zasmeh vsemu napredku v svetu, se ta kazen vnaša v zakonik. ;Z Mount Everesta v zakon Premagovalec Mount Everesta, Ed-mund Hillary, se je pred nedavnim poročil s 23-letno Louiso Rose. Stotine radovednežev se je zbralo pred kapelico, ki so novoporočencema po poroki navdušeno vzklikali, ko sta korakala skozi goste vrste. Koliko vrst živih bitij je na zemlji Zoologi poznajo danes preko 900.000 vrst živih bitij. Najštevilnejše so žuželke, ki jih je nič manj kot 675.000 vrst. Naslednja velika vrsta so vretenčarji, ki jih poznajo 45.000 vrst in so razporejeni na 25.000 vrst rib, 2.500 vrst amfibij, to so žabe itd., 4.500 vrst plazilcev, 8.600 vrst ptic in 4.400 vrst sesalcev. Grozna nesreča pri rezanju krme Neki kmet, Anton Stransky in njegova žena, v Ober-Grundbachu v okraju Krems sta bila zaposlena z rezanjem zelene krme. Nenadoma pa je zgrabil kmetovo roko nožni valjar rezance. Valjar je vlekel roko nesrečnega kmeta, ki je kričal od bolečin, vedno globlje in rezanca mu je roko kos za kosom odsekavala. Tudi ženi se ni posrečilo, da bi moža oprostila obupnega stanja. Ko je motor končno uspelo ustaviti, je bila roka in podlaket na drobno sesekana. Ko so na obupne klice prihiteli nekateri ljudje, so morali rezanco razbiti, da so mogli nesrečnega kmeta oprostiti iz grozotnega položaja. Žžefeor <2 Amerikanec si hoče ogledati Dunaj, zato najame izvoščka, ki naj bi ga vozil po mestu. Ko se peljeta mimo Schonbrunna, vpraša Amerikanec, kako dolgo so gradili M grad, — Menda tri leta! — mu odvrne iz-vošček. “ To bi pri nas zgradili V enem mesecu! — se pčhvaii Amerikanec. Izvošček ga zapelje pred opero. Amerikanec ponovi svoje vprašanje: — Kako dolgo so tole .gradili? — Samo eno leto, se previdno zlaže izvoscek. — Hm — meni Amerikanec — tole bi pri nas zgradili v nekaj tednih! Izvošček molče zavije proti cerkvi sv. Štefana. Amerikanec zaničljivo vpraša: — Kako dolgo pa ste gradili to? Izvošček ustavi kočijo, začudeno pogleda in zmaje z glavo: — Glejte, glejte! Tegale pa včeraj še ni bilo tukaj! (Toti list). Naročilnica za knjige Pošljite mi, prosim, po povzetju naslednjo knjigo (naslednje knjige): ppl. 55 str. br. 99 str. 6.50 8.— ppl. 232 str. 15- izvod(ov) Milkovič: Potepuhi Mladinska knjiga z ilustracijami — — „ Mevlja: Vesele in pikre (Šestnajst humoresk) — — — — — „ Kranjec: Tihožitja in pejsaži (Novele) — — — — — — — — „ Moder: Sveta zemlja (Kronika slovenskega rodu) — — — — — pl. 541 str. 50.50 .„ Ingolič: Na prelomu (Črtice in novele) — — — — — — — pL 262 str. 17.50 „ Jurčič: Zbrani spisi III. (Kloštrski Žolnir, Deseti brat) — — — pl. usnj. 434 str. 22.— (Knjigo, ki jo želite, podčrtajte!) podpis Knjige so vezane v platno (pl.), polplatno (ppl.) ali pa so broširane (br.) Pf I - ' ru h mm% x K ■Jbhžsts,? s -< r J| .jliits ; . Iz koledarja minulih treh mesecev l&fSf SP lir *• mm i: ISILO SL0¥E KS I ROf IE Stran 8 Petek, 18. september 1953 Štev. 44 (595) Mladenič strokovnjak za južnokoroška vprašanja? S procesa Jožefa Wutteja proti „ Kleine Zeitung” Že v zadnji številki našega lista smo na kratko omenili, da je doživela »Kleine Zeitung« s svojo »krvavo mejo« pred celovškim okrajnim sodiščem že drugi poraz. Proces ki ga vodi Jože Wutte, lastnik »hotela Obir« ob Klopinjskem jezeru, zaradi žaljenja časti proti odgovornemu uredniku »Kleine Zeitung« Franzu Gen-serju, sicer še ni končan. Kljub temu pa je že zadnja obravnava dne 9. septembra, nedvomno razkrila umazano ozadje pisarjenja v »Kleine Zeitung« in drugih podobnih listih, ki z zlaganimi »senzacijami« skušajo izpodkopavati mirno sožitje v deželi ter ovirati ustvarjenje dobrososedskih in prijateljskih odnosov med Avstrijo in Jugoslavijo. Kakor pri Lucovem procesu, o katerega za »Kleine Zeitung« zelo neprijetnem zaključku smo prav tako poročali v zadnji številki, tako je odgovorni urednik Genser tudi v drugem procesu nastopil dokaz resnice in predlagal sodišču vrsto prič, ki naj bi dokazale »resničnost« navedb v člankih v »krvavi meji«. Medtem ko je ena izmed teh prič, neki Franz Stiirmer, že pismeno sporočil sodišču, da so trditve v »Kleine Zeitung« neresnične, so izpovedi glavne priče, upokojenega pismonoše Petelna, pred sodiščem privedle do takih odkritij, ki jih hujskači okoli »Kleine Zeitung« gotovo niso pričakovali. V teku zasliševanja, pri katerem je delal Peteln vtis, ka^or da hoče samega sebe izvleči iz neke neprijetne mu situacije, je na razna vprašanja odgovarjal precej nesigurno. Izgledalo je, da mu je neljubo, ker javnost izve za njegove izjave dopisniku »Kleine Zeitung«. Med drugim ie izpovedal, da ni opazil, da bi se tožitelj Wutte v dneh po končani vojni kakor koli pregrešil; ne ve, da bi bil pri Wutteju kdor koli zaprt, tudi ni slišal, da bi bili takrat v hotelu »Obir« imeli zaprte nemške vojake (kakor je to trdila »Kleine Zeitung«), marveč da je imel vtis, da Wutte v tem času ni imel nič govoriti. Na sodnikovo vprašanje, kako da je potem mogla »Kleine Zeitung« napisati take stvari, je Peteln odgovoril: » ... sam sem se moral smejati, ko sem čital tozadevno poročilo ...« In šele po daljšem izpraševanju je priznal, da je dopisniku omenjenega lista pripovedoval tudi o raznih govoricah, da pa je izrecno poudaril, da gre za nepotrjene vesti, čeprav da se dopisnik za verodostojnost podatkov baje ni posebej zanimal. Ko ga je sodnik vprašal, kdo da je bil tisti dopisnik, se je obrnil proti poslušalcem in pokazal na mladega človeka (kakih 25 let mu bo), pri oknu, nakar je sodnik pripomnil »ah, gospod Repar«. Sicer ne vemo, v koliko gre zasluga za članke o »krvavi meji« temu »gospodu Reparju«, prav tako tudi ne vemo, ali je ta mladenič tisti »strokovnjak za južnokoroška vprašanja, ki uživa polno zaupanje uredništva«, zato pa smo v teku tega procesa tem bolj jasno spoznali, na podlagi kakšnih »podatkov« so sfabricirana tako imenovana »resnična poročila« v »Kleine Zeitung« Dejstvo, da se njihovi poizkusi, dokazati resničnost navedb v listu, pred sodiščem razblinejo v nič, je najzgovornejši dokaz, da avtorjem teh obrekovalnih člankov nikakor ne gre za resnico in pravico, marveč hočejo s tem svojim zločinskim početjem doseči nekaj povsem drugega. Da je od zlonamernega poročanja takih vesti do ustvarjanja vzdušja za razstreljevanje spomenikov in