Jablani
Polna cvetja si še davi                  Toda to naj te ne žali —        
Stala, jablan, sredi hrega—             Veje široma razdeni:         
Obletela zdaj tuguješ,                        Odleteti cvetje mora,             
i, Ko vecer na zemljo lega.   .              Da smehlja se plod jeseni.      
Umem, jablan, boli tvoje.                 Tisto bila bi nesreca,
Zroč cvetove po ledini —                 Ce rodila bi le cvetje,
Neizprosen pač ukaz je:                   Če neplodno bi ti prešlo
Kar rodi se, brž promtni!                Mladoletje in poletje.
                                              Jos. Volc