Giullermo   Cabrera   Infante
VERONIKA ROT
Mnogojedrna enotnost Infantejevega TTT-ja
'Vem, kaj TTT ni. Ni roman, ni zbirka kratkih zgodb, ni knjiga pesem, kot na primer Paradiž. Je, morda, knjiga fragmentov v iskanju enovitosti, tako kot se členi želijo - in se morajo -povezati v verigo, da bi bili kaj drugega kot zgolj kup členov. Eureka! Že vem: TTT je svobodna knjiga, duh, kije ušel iz steklenice." Tako pravi Guillermo Cabrera Infante v nekem intervjuju. Prav zaradi strukturnih problemov je k Trem trpečim tigrom (TTT) potrebno pristopiti drugače kot z metodami tradicionalne kritike romana. Ena izmed osnovnih značilnosti klasičnega romana je odnos medsebojnega vplivanja med osebami in dogodki. Že pri površnem pregledu TTT-ja pa opazimo tako zunanjo strukturno fragmentiranost kot tudi odsotnost dveh nepogrešljivih sestavin romana: to sta osrednja tema in junaki dogajanja, ki se v odvisnosti od teme razvijajo in spreminjajo.
Ce izdelamo kronološko kazalo vseh posameznih delov teksta in ga primerjamo s kazalom TTT-ja, ugotovimo, da to ne vsebuje pripovedi, kot je Prepevala je bolere, in prav tako ne enajst Laurinih psihiatričnih vinjet. Ta primerjava nam pokaže, da se kazalo, ki naj bi branje in razumevanje zgodbe olajšalo, z bralcem poigra in ga zavede. Prav tako enajst prvoosebnih pripovedovalcev ustvarja zgolj lažen občutek enotnosti romanesknega dogajanja; ti pripomorejo k sožitju različnih zgodb, ki se nikoli ne prepletejo, in dogajanje ostaja razdrobljeno. Ob pozornejši analizi petih najpomembnejših pripovedovalcev (ti so: Codac, Cue, Silvestre, Laura in Eribo) ugotovimo, da v knjigi vendarle obstaja določena pripovedna enotnost. Okoli teh pripovedovalcev se organizira osem različnih "jeder" knjige. V teh jedrih se ne razvija neko osrednje dogajanje, ki bi jih združevalo, temveč se povezujejo drugo z drugim prek tematskih vzporednic,
Sodobnost 2001 I 1279
Giullermo   Cabrera   Infante
določenih jezikovnih procesov ter s ponavljajočo se rabo določenih besed in besednih zvez. Zanimivo je, da ta jedra, te "enote dogajanja" lahko obstajajo neodvisno druga od druge, mogoče jih je brati kot kratke zgodbe oziroma vinjete. TTT torej nima osrednjega dogajanja, niti se ne razvija na način vzroka in posledice, kar je bistveno za tradicionalni roman.
Z odsotnostjo osrednjega dogajanja je povezan problem oseb. V TTT-ju se osebe pojavljajo in izginjajo na abrupten način in le v redkih primerih lahko sledimo njihovemu čustvenemu razvoju. Pogosta raba kratke zgodbe in vinjet še pripomore k razpršenosti osebe in pomanjkanju njenih razlikovalnih znakov. Če so Estrella, Laura in Bustrofedon nezamenljivi, se zdi, da se Silvestre, Cue in Codac v svojem delovanju in razmišljanju stikajo in stapljajo. Prav tako se značilnosti mnogih ženskih likov, ki se pojavijo v romanu, tako prekrivajo, daje izluščenje posameznic nemogoče. Čeprav avtor uporablja prvoosebne pripovedovalce, se ti ne poglabljajo v psihološko analizo literarnih junakov.
Pravi romaneskni element TTT-ja je dejanskost, iz katere izhajajo vse zgodbe te knjige, gre za poustvaritev specifičnega ozračja nekega specifičnega obdobja. Ne gre za zgodovinsko rekonstrukcijo, temveč za reprodukcijo pogojev nočnega življenja v Havani v letih 1958-1959. Mesto in nočna zabava v njem se gradita na vseh straneh knjige, včasih na realističen in skoraj dokumentaren način, drugič na bolj abstrakten in intelektualiziran način. Prav vsa jedra TTT-ja imajo dvoplastno strukturo: v prvi fazi gre za rekonstrukcijo atmosfere havan-ske noči in šele nato se preide na razvijanje posameznega dogodka.
Vprašanje, ali TTT je ali ni roman, nam osvetli študija Forresta L. Ingrama Representative Short Storj Cycles ofTiventieth Centurj in njegova teorija o ciklu kratkih zgodb (short story cycle). V tej študiji se Ingram ukvarja s pripovednim žanrom, katerega skrajna meja bi bila na eni strani zbirka posameznih kratkih zgodb, objavljenih pod istim naslovom, na drugi strani pa razvojna in vzročna celota, ki jo predstavlja klasični roman. Cikel kratkih zgodb mora imeti notranjo in zunanjo enotnost. Estetski princip, ki vodi te cikle, Ingram imenuje ponavljajoče se dogajanje (recurrent development) in pravi: "It consists, most simplj, in the repetition of a previously used element (motif, phrase, character, etc.) in a modified form or context, in such a way that the original usage takes an added dimensions in later context. Also, the original usage is itself affected (in retrospect) by its new relationships to an expanded context."1
Napetost, ki obstaja med posamezno zgodbo in ostalim tekstom, ustvari enotnost cikla kratkih zgodb. Ingram prav tako pravi, da mora v takem ciklu vsako njegovo tvorno jedro dokazati svojo neodvisnost od celote, obstajati mora možnost, da se bere kot samostojna zgodba. Razlika med ciklom in zbirko kratkih zgodb je v odnosih, ki se vzpostavijo prek mehanizma "recurrent development". Razlika med ciklom in romanom pa je v tem, da se enote romana
1 Forrest L. Ingram: Representative short story cycles oftuientieth century, The Hague, Mouton Co., 1971, str. 19.
Sodobnost 2001 I 1280
Giullermo   Cabrera   Infante
povezujejo med seboj na razvojno vzročen način in glede na razvijanje romanesknih oseb v skladu z odvijanjem dogajanja.
Ta študija je izrednega pomena za naše branje TTT-ja kot neklasičnega romana oziroma kot cikla kratkih zgodb po Ingramu. Osem jeder teksta lahko beremo kot osem samostojnih tematskih in jezikovnih enot, ki pa so s skupnim naslovom in zaradi skupnega namena povezane v celoto. Ne bomo analizirali vsakega posameznega jedra in njegovih odnosov s celoto, saj to presega namen tega članka. Nekoliko podrobneje bomo predstavili le prvo in šesto jedro, slednje je v nadaljevanju tudi prevedeno.
Prvo jedro se deli na dva dela, na Uvod in Debutante. Različni pripovedovalci zgradijo ambient in predstavijo tematiko, ki vzpostavlja najpomembnejše povezave z ostalimi jedri cikla. Dogajanje v Uvodu se odvija v Tropicani, "najslavnejšem kabaretu na svetu", kjer mojster ceremonij opravi vrsto predstavitev, namenjenih občinstvu. Vsebina tega dela je preprosta in njen osnovni namen je, da nas vpelje v življenje havanskih nočnih klubov, toda dvojezične predstavitve prisotnih so nepopolne in ne ustrezajo klasičnemu uvodu v roman. Drugi problem, ki se tukaj predstavi, pa je kronologija dogodkov znotraj TTT-ja. Avtor ne sledi linearnemu zaporedju dogodkov, ti si namreč sledijo v prostem časovnem redu. Kronologija cikla ni evolucijska, temveč pomenska. Važno za razumevanje TTT-ja je vedenje, da se dogodki v vseh jedrih odvijajo v Havani v letih 1958-1959. Čas v ciklični pripovedni zgradbi deluje glede na ponavljanje, to nam omogoči povezovanje ene situacije z drugo.
Šesto jedro, Obiskovalci, sestavljata dve različici istega dogodka. Prva je naslovljena Zgodba o palici in nekaj pripomb Mrs. Campbell in druga Pripoved o palici in kdo ve kakšni popravki ge. Campbell. Jedro ima torej dve dimenziji: to zgodbo lahko beremo kot samostojno zgodbo, vendar pa dobi svoj polni pomen šele v povezavi z dogajanjem v jedru z naslovom Zurka, kjer se pojasni, zakaj obstajata v tekstu dve različici istega dogodka. Dogajanje te zgodbe se razvija okoli teme pripovednih perspektiv, govori torej o tem, kako je lahko interpretacija iste realnosti odvisna od zornega kota opazovalca. Na prvem mestu in v povezavi s celotnim ciklom imamo oceno Havane, ki nam jo podata Mr. in Mrs. Campbell. Vtis, ki ga dobita turista o mestu, je v nasprotju z ostalimi pripovedovalci cikla - tistimi, ki to realnost, po mnenju Campbellovih eksotično in zanimivo, živijo. Ta igra zornih kotov se izrazi tudi z dvojno zgradbo posamezne različice: 1. opis dogodkov Mr. Campbella, 2. ugovarjanje Mrs. Campbell. Na tak način bralec ne prejme objektivne slike dogodkov, zasluti pa se avtorjev namen predstaviti neko spreminjajočo se realnost, ki se upira vsakemu estetskemu zaobjetju. V Obiskovalcih pa je izpostavljen drugi aspekt TTT-ja. Druga različica zgodbe o palici je slab prevod Rina Leala rokopisa Campbellovih, kakor ugotovimo v Zurki. TTT temelji na principu prevajanja iz govorjene v pisano španščino, iz živega jezika v mrtvo črko: pevka bolerov Estrella in jezikovni učenjak Bustrofedon, oba manipulatorja z govorjenim jezikom, v knjigi umreta. Vse, kar ostane po Estrelli, je slabo posneta
Sodobnost 2001 I 1281
Giullermo   Cabrera   Infante
plošča; vse, kar ostane za Bustrofedonom, so parodije z naslovom Smrt Trockega, opisana s stališča različnih kubanskih avtorjev, leta kasneje - ali preje, ki sijih prizadeva posneti njegov prijatelj Arsenio Cue. Zgodbi Estrelle in Bustrofedona pripoveduje Codac, njegova osebna tehnika za prevod/prevaro je fotoaparat. Ves čas pa se zavedamo, da je to, kar beremo, različica tistega, kar se govori, oziroma tistega, o čemer pripoveduje eden izmed pripovedovalcev s svojim lastnim glasom. TTT je knjiga nočnih glasov Havane, sistematični dokaz nesposobnosti pisane besede, da bi v sebi zajela govorjeno besedo. Pisanje je potemtakem ponarejanje in izdajstvo. Za Cabrero Infanteja pomeni pisati ustvarjati fikcijo, laži, ponaredbe in skriti tisto estetsko ali osebno neprijetno. V zapisanem je lahko resnica, vendar je njena vloga drugotnega pomena. Pomembnejši sta parodija in paronomazija.
Pri branju TTT-ja kot cikla kratkih zgodb nam padejo v oči tematske podobnosti različnih tekstualnih enot in dinamični razvoj njihovih delov. Različne enote knjige so med seboj povezane glede na teme in glede na umetniško obdelavo, in esenca njihovega pomena je v združitvi dveh tendenc v pripovedništvu Cabrere Infanteja: socialne realnosti in umetniške realnosti.
Osnovna enotnost osmih jedrov teksta je v realističnem ozadju, ki jim ga daje Havana, in v vplivu, ki ga ima na protagoniste različnih dogodkov. Usoda teh junakov je, da živijo v okolju, ki je obsojeno na konec, saj je bilo Havani petdesetih let usojeno izginiti. To je razlog, daje v vseh zgodbah neki nostalgični pridih, saj pripovedujejo o izumirajočem svetu. S tega zornega kota se na videz frivolna knjiga pokaže kot sociološki dokument nekega obdobja, v katerem so predstavniki revne generacije s podeželja prisiljeni oditi v mesto in tam zastaviti svojo integriteto, da bi v sprijenem okolju lahko preživeli. Prav vse zgodbe se potem, ko se razuzdano iskanje užitkov spremeni v prazno in brezciljno dejavnost, zaključijo z melanholijo in obupom. Tropicana in drugi nočni klubi postanejo le en način več za pobeg pred kaosom in zmedo v življenju junakov. Vendar pa eksistencialna stiska, ki trpinči protagoniste, ne ostane zgolj na ravni neposrednega konteksta, temveč pridobi bolj univerzalen pomen.
Tekstualno integriteto pa daje tem kratkim zgodbam tudi umetniško nagnjenje njihovih junakov. Vsi protagonisti so vezani na neko vejo umetnosti: fotografijo, film, literaturo, slikanje, glasbo, in čeprav so morali nekateri med njimi svojo resnično poklicanost prostituirati (Estrella, Bustrofedon), so v tekstu idealizirani in občudovani zaradi svoje pristnosti in talenta.
TTT je poleg tega tudi "častilec literature", saj so skozi ves tekst pogosto omenjani mnogi svetovni pisatelji iz različnih obdobij. S tem je poudarjeno mnenje, ki ga izrazi Silvester, da ima vsak pisatelj pravico ustvariti svojo lastno fikcijo. V svetu, ki se postopoma razgrajuje, postane umetnost, pa naj bodo to Estrellini boleri ali Bustrofedonove lahkotne lingvistične igrice, tisto edino pozitivno in trajno. TTT-jev jezik je prav tako tesno povezan z ustvarjanjem. Jezikovno eksperimentiranje je stalnica celotnega cikla. Poigrava se z vizualno sliko govorjene besede, z izmišljenimi besedami, s fonetičnim zapisovanjem, z
Sodobnost 2001  I 1282
Giullermo   Cabrera   Infante
rabo pregovorov in z drugimi postopki jezikovne inovacije. Izkorišča pa se tudi sposobnost jezika, da prikrije vsakršno realnost, in to je tudi ena izmed osrednjih tem posameznih jeder.
TTTje torej umetniška stvaritev, katere posamezni deli so nosilci zaokroženega pomena, obenem pa se neki totalni pomen kaže skozi odnose, ki ta posamezna jedra povezujejo. Raznoterost argumentov cikla predstavlja protislovnost človeškega izkustva, saj človeške vrednote spodbujajo protislovne načine delovanja. Prav zato odsotnost protagonistov, ki bi se razvijali na način klasičnih romanesknih junakov, prikazuje zmedenost teh oseb pri spoprijemanju z negotovim življenjem.
Imenovati enega izmed najpomembnejših hispanoameriških "romanov" dvajsetega stoletja "cikel kratkih zgodb" je prav gotovo drzno dejanje, vendar pa koncept klasičnega romana tem izjemno inovativnim pripovednim načinom ne ustreza več. In v tem zapisu o Treh trpečih tigrih (že sam naslov nam pove, da gre za poigravanje z besedami in koncepti) smo raje posegli po Ingramovem konceptu kot po bolj ustaljenih oznakah "antiroman" oziroma "metaroman".
VERONIKA ROT
Sodobnost 2001 I 1283