Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, ul. Valdirivo 36/1, telefon 60824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini TEDNIK NOVI LIST Posamezna številka 300 lir NAROČNINA četrtletna lir 2.000 - polletna lir 4.000 - letna 8.000 — Za inozemstvo: letna naročnina lir 10.000 - Oglasi po dogovoru -Sped. in abb. post. I gr. 70% SETTIMANALE ŠT. 1252 TRST, ČETRTEK 22. NOVEMBRA 1979 LET. XXIX. Po obisku odposlanstva slovenske vlade »Delegaciji Izvršnega sveta Socialistične republie Slovenije in deželnega odbora Furlanije - Julijske krajine sta se seznanili s položajem slovenske narodnostne skupnosti v Furlaniji - Julijski krajini in italijanske narodnosti v Sloveniji. Poudarili sta že večkrat izraženo pripravljenost, da v duhu osimskih sporazumov in v okviru ustavnih ureditev obeh držav, v sodelovanju s predstavniki manjšin, uresničujeta politiko in izvajata učinkovite ukrepe za njun vsestranski svobodni razvoj kot skupnosti«. Tako se dobesedno glasi tisti del skupnega poročila, ki je bilo objavljeno ob zaključku tridnevnega uradnega obiska odposlanstva slovenske vlade v Furlaniji - Julijski krajini. Obisk delegacije slovenske vlade, ki jo je vodil predsednik dr. Anton Vratuša, se je začel v četrtek, 15., in se je zaključil v soboto, 17. t.m., ko sta predsednika Comel-li in Vratuša pri Fernetičih izročila prometu novo cesto, ki povezuje tovorni postajališči na obeh straneh državne meje. Slovensko odposlanstvo je imelo razgovore z najvišjimi predstavniki deželne vlade Furlanije - Julijske krajine, si ogledalo nekaj industrijskih objektov v deželi, obiskalo Kulturni dom v Trstu, se v Gorici sestalo s predstavniki slovenske manjšine v Italiji in si ogledalo potresno področje v videmski pokrajini ter se ustavilo zlasti v Bardu in Teru, kjer so s pomočjo, ki sta jo nudili Slovenija in Jugoslavija, zgradili več novih hiš. Tu so se predsednik Vratuša in njegovi sodelavci srečali tudi s predstavniki Slovencev iz videmske pokrajine, se pravi iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. V začetku tega sestavka smo navedli le tisti odstavek iz skupnega poročila, ki se neposredno tiče slovenske manjšine v-Italiji. Jasno pa je, da sta delegaciji slovenske vlade in deželnega odbora Furlanije - Julijske krajine proučili tudi druga vprašanja, zlasti tista, ki izhajajo iz osimskega sporazuma in za rešitev katerih sta pristojni obe vladi. Gre predvsem za uresničevanje gospodarske vsebine osimskih dogovorov, oziroma za prizadevanja, da bi se sodelovanje ne omejilo le na trgovinske izmenjave, kot se praviloma dogaja do zdaj, (nadaljevanje na 3. strani) Tridesetletnica Narodnega sveta koroških Slovencev »Koroški Slovenci ne dajo iz rok svoje usode« V Kulturnem domu na Radišah, nedaleč od Celovca, je bil v nedeljo, 18. t. m., občni zbor Narodnega sveta koroških Slovencev, ki je bil združen s proslavo 30-letnice te slovenske politične organizacije koroških Slovencev. Občnega zbora se je udeležilo nad 100 delegatov, na proslavi, ki je bila popoldne, pa je bilo tudi veliko gostov. Na občnem zboru je bil za predsednika NSKS potrjen dr. Matevž Grilc, sestava njegovega predsedstva pa je bila razširjena in znatno pomlajena. Novost tega občnega zbora je bila predvsem izvolitev novega osrednjega tajnika. Po 8 letih delovanja je namreč dosedanji tajnik mag. Filip Warasch odstopil, na njegovo mesto pa je bil imenovan prof. Jože Wakounig. Mag. Filip Warasch je bil izvoljen v predsedstvo Narodnega sveta koroških Slovencev. Slavnostne seje so se poleg delegatov kot gostje udeležili jugoslovanski generalni konzul v Celovcu Milan Samec, predstavnik SZDL Slovenije Dani'lo Turk, predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Zwitter ter predstavnik deželnega tajništva Slovenske skupnosti iz Furlanije - Julijske kra-ine Antek Terčon. V svojem pozdravnem govoru je Antek Terčon med drugim opozoril na sorodnost položaja obeh manjšin in zaželel večjega sodelovanja med zamejskimi Slovenci, ki morejo le z enotnimi napori ter nastopi ter s podporo matične domovine doseči priznanje pravic, ki jim pripadajo. Predsednik dr. Matevž Grilc je v svojem govoru med drugim obsodil dvolično politiko avstrijskih oblasti, ki kljub lepim besedam dejansko še vedno zanikajo koroškim Slovencem pravice, ki so predvidene v avstrijski državni pogodbi. Dr. Grilc je poudaril, da bo Narodni svet koroških Slovencev odločno nadaljeval s svojim bojem, kajti manjšina more postati most med državama in njunimi narodi le, če se ji ni treba bati za lastni obstoj in če je subjekt političnega, družbenega in gospodarskega dogajanja. Na občnem zboru so soglasno odobrili resolucijo, ki zahteva, »ne glede na zakon o narodnih skupinah, takojšnje brezpogojne e-nakopravne neposredne stalne razgovore na zvezni ravni o uresničitvi odprtih vprašanj člena 7 avstrijske državne pogodbe, o gospo-darsko-socialnih vprašanjih Južne Koroške in o vseh drugih vseobsežnih problemih slovenske narodne skupnosti in prostora, v katerem živi. Dalje zahteva razgovore s koroško deželno vlado o upoštevanju slovenske manjšine kot avtonomnemu subjektu v koroški deželni ustavi in deželnih zakonih, spremembo deželnega volilnega reda v smislu manjšinskih določil državne pogodbe in Sain-germainske državne pogodbe ter dejansko vključitev, vgraditev in upoštevanje slovenske manjšine v bilateralnih odnosih med Avstrijo in Jugoslavijo oz. Koroško in SR Slovenijo, in s tem v zvezi gospodarsko, kulturno in politično okrepitev vsakega posameznega pripadnika slovenske manjšine kot celote, da bo manjšina sposobna za enakopravni razvoj v prostoru, v katerem živi.« Kaj bo storila Amerika? Nadaljuje se merjenje sil med Iranom in Združenimi državami v zvezi z zasedbo ameriškega veleposlaništva (in kulturnega centra) v Teheranu in z ujetništvom ameriških talcev. Iranske oblasti so izpustile najprej tri (eno žensko in dva črnska mornariška strelca), nato pa še trinajst talcev, žensk in črncev. Z izpuščanjem črncev hoče Homeini povzročiti spor med črnci in belci v Združenih državah ter tako razklati ameriško javnost, kar pa so odklonili tudi črnci, ki vidijo v tem — in upravičeno — rasizem z obratnim predznakom. Homeini je tudi sklenil, da ne bo več sprejemal dolarjev za petrolej, Združene države pa so odgovorile z zamrzitvijo iranskega denarja v ameriških bankah (menda kakih 6-8 milijard dolarjev) in grozijo z blokiranjem izvoza živil v Iran. Talcem, ki so še ostali v ameriškem veleposlaništvu v Teheranu, grozi proces zaradi »špionaže«. V iranskih vodah je tudi nekaj velikih ameriških letalonosilk. Vendar ni pričakovati, da bi Carter uporabil silo. —o— ZANIMIVA KNJIGA NA KOROŠKEM Krščanska kulturna zveza v Celovcu je izdala precej obširno, po večini iz ilustracij (fotografij) obstoječo dokumentarno knjigo »Setev in žetev«, o devetih desetletjih organizirane kulturne dejavnosti koroških Slovencev. To je pravzaprav kulturna zgodovina koroških Slovencev zadnjih devetdeset let Zakaj sa vohunili za Savjetsko zvezo? RADIO TRST A ■ NEDELJA, 25. novembra, ob: 8.00 Poročila; 8.15 Dobro jutro po naše; 8.30 Kmetijska oddaja; 9.00 Sv. maša iz Župne cerkve v Rojanu; 10.30 Nediš-ki zvon; 11.00 Pregled slovenskega tiska v Italiji in Aktualnosti; 11.05 Mladinski oder: »Pišček v prepadu«. Radijska pravljica (Franc Jeza), radijski oder; 11.30 Nabožna glasba; 12.00 Poročila; 12.15 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji; 13.00 Glasba po željah; 14.00 Kratka poročila; 14.10 »Mesečnik«; 15.00 Šport, glasba ter neposredni prenosi; 19.00 Poročila. ■ PONEDELJEK, 26. novembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Novice; 8.10 Jutranji almanah; 9.00 Dnevni pregled tiska; 9.45 Socialna problematika; 10.00 Kratka poročila; 11.30 Kratka poročila; 12.00 »Mesečnik«; 13.00 Poročila; 13.15 Zborovska glasba; 14.00 Novice 14.10 Zdaj pa zapojmo!«; 14.30 Vladimir Bartol: »Alamut«; 15.00 Glasbeni ping pong; 15.30 Kratka poročila; 17.00 Kratka poročila; 17.05 Mi in glasba; 18.00 Kulturna kronika; 18.05 Kulturno pismo; 19.00 Poročila. ■ TOREK, 27. novembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Novice; 8.10 Jutranji almanah; 9.00 Dnevni pregled tiska; 9.05 Iz arhiva: »Mojega sina čaka sijajna bodočnost«, radijska drama; 10.00 Kratka poročila; 11.30 Kratka poročila; 1:2.00 Kulturno pismo; 13.00 Poročila; 13.15 Glasba po željah; 14.00 Novice; 14.10 Odraslim prepovedano; 15.00 Rezervirano za...;15.30 Kratka poročila; 16.00 Kulturne rubrike slovenskih časopisov v Italiji; 16.20 Veliki izvajalci lahke glasbe; 17.00 Kratka poročila; 17.05 Jugoslovanski skladatelji; 18.00 Kulturna kronika; 18.05 Slovenska dramatika po 45’; 19.00 Poročila. ■ SREDA, 28. novembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Novice; 8.10 »Adamovo rebro«; 9.00 Dnevni pregled tiska; 10.00 Kratka poročila; 11.30 Kratka poročila; 12.00 »Pod Matajur-jan«; 12.30 Melodije od vsepovsod; 13.00 Poročila; 13.15 Naši zbori; 13.35 Instrumentalni solisti; 14.00 Novice; 14.10 »Odprimo knjigo pravljic«; 14.30 Roman v nadaljevanjih: Vladimir Bartol: »Alamut«; 15.30 Kratka poročila; 15.35 Najnovejša izdaja plošč; 17.00 Kratka poročila; 17.05 Mi in glasba; 17.25 Slavni pevci; 18.00 Kulturna kronika; 18.05 Problemi slovenskega jezika; 19.00 Poročila. ■ ČETRTEK, 29. novembra, ob: 7.00 Poročila 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Novice; 8.10 »Vprašanja sodobne družbe«; 9.00 Dnevni pregled tiska; 9.05 »Vlaka za Srbijo«, radijska drama; 10.00 Kratka poročila; 11.30 Kratka poročila; 11.35 Jugoslovanski pevci; 12.00 Mikrofon v razredu; 13.00 Poročila; 13.15 Glasba po željah; 14.00 Novice; 14.10 O-troško okence; 14.30 Na goričkem valu; 15.00 Mladi pisci; 15.30 Kratka poročila; 16.40 Diskomanija; 17.00 Kratka poročila; 17.05 Mi in glasba; 18.00 Kulturna rkonika; 18.05 Četrtkova srečanja; 19.00 Poročila. ■ PETEK, 30. novembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Novice; 8.10 Jutranji almanah; 9.00 Dnevni pregled tiska; 10.00 Kratka poročila; 11.30 Kratka poročila; 11.35 Domače popevke; 12.00 Četrtkova srečanja; 12.30 Pesmi brez besed; 13.00 Poročila; 13.15 Revija »Ceciljanka 79« v Katoliškem domu v Gorici; 14.00 Novice; 14.10 Otroško okence; 14.30 Roman v nadaljevanjih: Vladimir Bartol: »Alamut«; 15.10 Po končani univerzi; 15.30 Kratka poročila; 16.00 Mikrofon v razredu; 16.40 S pesmijo po svetu; 17.00 Kratka poročila; 17.05 Mi in glasba; 18.00 Kulturna kronika 18.05 Kulturni dogodki in monografije; 19.00 Poročila. ■ SOBOTA, 1. decembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Novice; 8.10 Jutranji almanah; 9.00 Dnevni pregled tiska; 9.05 Iz arhiva: »Helikopter«, radijska igra; 9.45 Plesni orkester RTV Ljubljana; 10.00 Kratka poročila; 10.05 Radijski koncert; 11.30 Kratka poročila; 12.00 Bom naredu stzdice, čier so včas b’le, glasnik Kanalske doline; 12.30 Pesem poje o...; 13.00 Poročila; 13.15 Glasba po željah; 14.00 Novice; 14.10 Otroško okence; 14.30 Vse lepo, vaš Peter! 15.30 Kratka poročila; 16.30 Poslušali boste; 17.00 Kratka poročila; 17.05 Mi in glasba; 18.00 Kulturna kronika; 18.05 »Sim-ba«, radijska igra; 18.45 Vera in naš čas; 19.00 Poročila. Izdajatelj: Zadruga z o. z. »Novi list« ■ Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157 ■ Odgovorni urednik: Drago Legiša ■ Tiska tiskarna Graphart, Trst - ulica Rossetti 14 - tel. 772151 V Angliji je izbruhnil ta teden nov vohunski škandal. Sloviti umetnostni zgodovinar in kritik »baronet« Anthony Blunt, znan tudi v mednarodni javnosti in posebno v Italiji, kjer ima številne in ugledne prijatelje, je pred drugo svetovno vojno in med njo, pa tudi še potem vohunil za Sovjetsko zvezo, istočasno pa je (med vojno) delal v britanski obveščevalni službi. Spadal je k skupini vohunov, kot so bili Burgess, Mac Lean, Philby in razni drugi, ki so bili pozneje odkriti in obsojeni ali pa so pobegnili v Sovjetsko zvezo. Blunt je inteligenten človek in je znal pravočasno preokre-niti jadra, ko so ga že pred časom odkrili. Izdal je svoje tovariše, v zameno za zagotovilo, da se mu ne bo nič zgodilo in da bo ostala stvar tajna. Tako se je tudi zgodilo, toda zadeva je zdaj vseeno izbruhnila na dan, verjetno prav po »zaslugi« njegovih nekdanjih tovarišev, ki so morali zvedeti, kako se je Blunt izmazal, in so se hoteli maščevati. Kraljica mu je zdaj odvzela »baronstvo«, drugače pa se ne bo Bluntu nič zgodilo; skuša se oprati celo pred javnostjo, z izgovorom, da je tedaj (v predvojnem času) videl v komunizmu glavno in najbolj zanesljivo obrambo pred fašizmom, čeprav je znano, da so si tedaj fašistični, nacionalsocialistični in stalinistični režim zelo sličili, kajti vsi so bili zgrajeni na ideji absolutnega voditeljstva, kolektivizma in totalitarizma. Pod Bluntovimi lepimi izgovori pa se skriva vse kaj drugega. Če že ne zgolj pohlep po vohunskem zaslužku, pa zagotovo nadutost takih tipičnih angleških intelektualcev, ki rneni- Zadnje dni je dosegla kriza jugoslovanskega gospodarstva, ki sicer ni nekaj novega in je bolj ali manj v zvezi s splošno gospodarsko krizo na Zahodu, pa tudi na Vzhodu, dramatično obliko. Najvišji in najbolj odgovorni predstavniki jugoslovanskega gospodarstva, predvsem tisti iz beograjskih gospodarskih vrhov, so bili sprejeti pri Titu, da mu predočijo položaj in predlagajo kake rešitve, kot si jih pač zamišljajo. Po tujini se je raznesel glas o nameravanem razvrednotenju dinarja, vendar se v Jugoslaviji menda še niso odločili za to. Razvrednotenje zahtevajo predvsem hrvaška in slovenska izvozna podjetja, ali bolje rečeno sploh vsi, ki ne gradijo na monopolnem položaju do- Na slavnostni proslavi so sodelovali tamburaši iz Hodiš ter mešani pevski zbor iz Šentjakoba v Rožu. Na občnem zboru Narodnega sveta koroških Slovencev je bila sprejeta resolucija, ki pravi: »Delegati NSKS zbrani na občnem zboru dne 18.11.1979 smo z ogorčenjem vzeli na znanje zadržanje in ravnanje pristojnih občinskih in šolskih oblasti glede slovenskega pouka jo, da so vzvišeni nad vprašanji morale in vesti ter da se lahko postavljajo za absolutne sodnike o tem, kaj je prav in kaj ni. Gredo se perverzne hazardne igre: »Ujami me, če me moreš, a vem, da me ne moreš, ker mi intelektualno nisi kos!« Svojo vlogo pa igra tudi homoseksualnost. Vse prehitro padejo v past, katero jim nastavijo vohunske službe totalitarnih držav. ‘Blunt in njegovi »intelektualni« vohunski kolegi so tiste klice idejne in moralne gnilobe, ki se zarede prav v družbeni smetani in zastrupljajo visoko razvite družbe od znotraj, bolj iz veselja nad svojo lastno perverznostjo kakor pa zaradi lažnih idealov, na katere se sklicujejo. Blunt je bil verjetno izmed vseh angleških vohunov, ki so jih odkrili, najslabši, kajti drugi so izdali le svojo domovino in so ostali zvesti vsaj svojim gospodarjem in svojim novim »idealom« ter so za to tudi nekaj pretrpeli, medtem ko je Blunt najprej izdal svojo domovino, nato pa še svoje tovariše in svoje nove gospodarje, da o idealih niti ne govorimo, in si tako kupil nekaznovanost in zajamčeno tajnost (glede tega zadnjega se mu je zdaj sicer nekaj ponesrečilo) ter dobro službo, za naprej pa bi si rad zagotovil še ugled človeka, ki je ravnal vedno po »svoji vesti« in ki želi zdaj samo, da se ga pusti v miru, da bo lahko naprej pisal svoje imenitne knjige o umetnosti. Vendar dvomimo, da je pri vsem tem še toliko naiven, da se ne zaveda svoje gnusnosti, vsaj v kakem trenutku odkritosrčnosti do samega sebe. mačih podjetij. Razvrednotenju pa se upirajo razne centralne banke, ki so imele korist od precej nizkega tečaja trdnih tujih valut na jugoslovanskem valutnem tržišču oz. pri zamenjavi. Temu je prišteti še majhno delovno storilnost v industriji, zlasti zaradi velike odsotnosti z dela, posebno v južnih delih države (nedavno so v Srbiji obsodili skupino delavcev, ki so izostajali z dela s pomočjo bolniških potrdil, katera so jim zdravniki vse prelahko izdajali), premajhen izvoz v primerjavi z uvozom (čemur je spet kriv poleg slabega poslovanja trgovine previsok kurz dinarja), nedosledno izvajanje sistema samoupravljanja, v katerem še vedno hočejo vse prepogosto odlo-(nadaljevanje na 3. strani) za šoloobvezne otroke v Ukvah (Ugovizza) v Kanalski dolini v videmski pokrajini.« »Kot pripadniki slovenskega naroda, živeči na Koroškem v Avstriji, podpiramo z vso odločnostjo protest staršev teh otrok proti nezaslišanemu ravnanju šolskih oblasti ter pričakujemo takojšnjo ugoditev vsem zahtevam za uresničitev slovenskega pouka, ker gre za eno najosnovnejših pravic v Kanalski dolini živeče slovenske narodne skupnosti.« Huda kriza jugoslovanskega gospodarstva Solidarnost s Slovenci v Ukvah Dokument o izganjanju Slovencev med zadnjo vojno V zbirki »Kulturni in naravni spomeniki Slovenije« je izšla pred nedavnim tudi knjižica na 30 straneh z naslovom »Muzej slovenskih izgnancev v Brestanici«. Brestanica se imenuje danes nekdanji Rajhenburg blizu Krškega na levem bregu Save. Po vojni so preimenovali grad in kraj po nekem potoku in danes večina ljudi, ki bivajo dalje proč, sploh ne ve, da se skriva za imenom Brestanica nekdanji Rajhenburg, znan iz slovenske zgodovine kot sedež raznih plemiških družin in kot trdnjava, pozneje pa kot tra-pistovski samostan, znan pa tudi po čokoladi, si- OB 25-LETNICI SMRTI BUDITELJA BENEŠKIH SLOVENCEV MSGR. IVANA TRINKA bodo v soboto, 24. t. m., odkrili ob 15. uri v prostorih Kulturnega društva »Ivan Trinko« v Čedadu doprsni kip velikega sina Benečije. V prostorih srednje šole v Špetru bo ob 16. uri spominska proslava, na kateri bodo spregovorili župan iz Sovodenj, predstavnik deželne uprave in videmski nadškof msgr. Battisti. Slavnostni govornik bo prof. Marino Oualizza. Na proslavi bodo sodelovali pevski zbor »Planinka« iz Ukev, pevski zbor »Pod lipo« iz Barnasa, Goriški oktet iz Nove Gorice in pevski zbor »Rečan« z Les. ru in likerju, ki so jih izdelovali tamkajšnji trapisti in ki so veljali za odlične specialitete. Spreminjanje imen krajem je seveda nesmisel, tako tudi v tem primeru, ker dela krivico zgodovini. To je isto in še hujše, kot spreminjanje imena ljudem, kajti s tem se hoče potvoriti zgodovino, kar v nobenem primeru ni dopustno, tudi če je napravljeno z najboljšim namenom. A pustimo ime in si oglejmo knjižico. Napisal jo je znani zgodovinar Tone Ferenc, znan zlasti po svojih razpravah o novejši slovenski zgodovini. Mnogi Slovenci so se takoj po nemškem vdoru v Sloveniji 1. 1941 sami umaknili v tako-imenovano Ljubljansko pokrajino ali kam drugam, da bi ne padli v roke nemški policiji in postali žrtve političnega preganjanja, kajti slu- ■ nadaljevanje s 1. strani temveč se razširilo tudi na druga področja, kajti le na ta način bo prebivalstvo ob državni meji imelo širšo in trajno korist. Ni treba posebej poudarjati, da se mora, po našem mnenju, s takšno zamislijo nadaljnjih odnosov med obema državama strinjati vsak pripadnik slovenske narodne manjšine v Italiji. Nobena skrivnost pa ni, da tudi ta vsekakor važni aspekt nadaljnjih odnosov med obema državama nikakor ne more mimo žive in takorekoč vsakdanje prisotnosti slovenske manjšine same, kajti v nasprotnem primeru se bodo ponavljale dosedanje napake, se bodo delali računi brez krčmarja, od česar bodo imeli korist le tisti krogi, ki načelno nasprotujejo tes- I tili so, da bo Gestapo takoj začel z zapiranjem. Tone Ferenc ne obravnava tega prvega razdob-1 ja, ampak se omejuje na organizirano izseljevanje slovenskega prebivavstva, ki se je začelo v začetku junija tistega leta. Najprej so izgnali tiste ljudi, v glavnem Primorce, ki so se naselili na Štajerskem po prvi svetovni vojni kot begunci. Prisilno organizirano izseljevanje Slovencev s Štajerskega se je začelo 7. junija, ko je odpeljal prvi vlak prisilno izseljene ljudi v Srbijo. Do 10. julija so odpeljali iz Maribora, Rajhen-burga in iz St. Vida blizu Ljubljane, kjer je bilo v nekdanjem škofovem zavodu oz. gimnaziji tudi urejeno koncentracijsko taborišče za prisilne izseljene oziroma izgnance, 17 transportov z okrog 7000 ljudmi. Izgoni na Hrvaško in v Srbijo so se končali 27. septembra 1941 in do takrat so jih odpeljali še 21 transportov z okrog 10.000 ljudmi. Medtem so komisije, ki so ugo-stavljale rasne značilnosti prebivavstva v zasedeni Sloveniji, odkrile, da slovensko prebivalstvo rasno izredno odgovarja rasnim zahtevam nacizma in tako je Berlin odločil, da Slovencev ne bodo več izganjali na Balkan, da ne bodo tako Srbiji in Hrvaški dajali dragocenih rasnih elementov, ampak da je treba te ljudi čimprej ponemčiti in ohraniti njihovo kri Nemčiji. Tako so od tedaj izganjali tiste ljudi, o katerih so menili, da jih doma ne bo mogoče ponemčiti, samo še v nemške dežele, od Badenske do Slezije. V Nemčiji so jih obravnavali kot takoimenovane Volks-deutsche, t.j. izseljene Nemce, ki so jih pripeljali nazaj v Reich in ki so bili v tujini že delno po-tujčeni. Zato da jih je treba spet ponemčiti. To so hoteli doseči preko nemške vzgoje mladine, pri odraslih pa seveda zlepa ali zgrda. Vlačili so jih skozi razna takoimenovana civilna oziroma delovna taborišča, odkoder so morali zdravi in i močni na delo v tovarne, če jih niso kratkomalo mobilizirali in poslali na fronto, drugi pa so morali delati v taborišču. Zadnji vlak z izgnanci je odpeljal v Nemčijo 30. julija 1942. Vseh transportov v Nemčijo je bilo 62 z najmanj 26.300 ljudmi, kot ugotavlja Ferenc, okrog 6000 ljudi pa se je izognilo izgonu v Nemčijo s tem, da so pobegnili v Ljubljansko pokrajino ali na Hrvaško. Iz Posavja in Obsotelja so izselili nacisti v enem letu skupno 43.000 ljudi ali 83 odstotkov vsega prebivavstva. V tiste kraje so naselili nato kočevske Nemce, ki so jih z obljubami ali s silo nejšemu sodelovanju med sosednima državama in njunimi narodi. V zvezi z odstavkom iz skupnega poročila, ki smo ga navedli na začetku in ki se neposredno tiče naše manjšine, moremo reči, da ga Slovenci v Italiji jemljemo na znanje, da se z njegovo vsebino popolnoma strinjamo in da bi radi videli, da bi ta vsebina končno postajala meso in kri, kar pomeni, da bi takšna načela morala usmerjati in pogojevati tiste ljudi, ki so v okviru predsedstva vlade zadolženi za izoblikovanje zakonskih predlogov o globalni zaščiti slovenske narodne manjšine v Italiji. To je za nas preizkusni kamen, to je izpit, od izida katerega bo odvisna naša sodba o verodostojnosti italijanske demokracije oziroma njenih sedanjih zakonitih predstavnikov. spravili iz njihove dotedanje domovine. Tvorili naj bi takoimenovani obrambni pas Nemškega rajha proti jugovzhodu. Razmah odporniškega gibanja po vsej Sloveniji in začetek vojne na vzhodu sta dokončno prisilila Nemce, da so prenehali z izseljevanjem, seveda z mislijo, da bodo izvedli svoje načrte po zmagi, ki je potem ni bilo. To dramatično obdobje moderne slovenske zgodovine je zgodovinar Ferenc v tej knjižici odlično obdelal, čeprav samo v obliki opisa muzeja o tem izganjenju, ki je danes urejen v gradu Rajhenburg oziroma Brestanica. Zal niso tisti žalostni in dramatični dogodki še do danes obdelani v slovenskem leposlovju, zlasti v pripovedništvu tako, kakor bi zaslužili. Huda kriza... (nadaljevanje z 2. strani) čati razni centralni organi, zastajanje tehnologije po zastarelih tujih patentih, zanemarjanje domačih patentov in prešibko spodbujanje iznajdb (Jugoslavija je na predzadnjem mestu v Evropi glede lastnih patentov in iznajdb), zanemarjanje kmetijstva in živinoreje in pretirane ter zlasti nekrite investicije v industrijo (jug je ponekod v divji tekmi, kdo se bo prej industrializiral neglede na stroške in gospodarsko smotrnost) itd. Vse kaže, da bo moral biti najnujnejši u-krep prav razvrednotenje dinarja. Kar pa zadeva druge ukrepe, se ne more še nič reči. Možno je, da bo to še pospešilo inflacijo, ki znaša že zdaj okrog 25 odstotkov na leto in morda še več. Razni centralistični zaviralni ukrepi, kot npr. zamrznjenje cen, imajo za posledico, da velika uvozno in trgovska, pa tudi izdelovalna podjetja skrivajo blago, dokler ne izsilijo višje cene. Tako nastaja največkrat u-metno pomanjkanje raznega blaga, kot npr. kave, pralnega praška in še marsičesa drugega. jugoslovanska družba na splošno se je v dobi učinkovitega samoupravljanja tudi navadila živeti preko svojih sredstev, v upanju, da bo šlo vedno bolje in da si lahko privošči življenje »na up«. Vse preveč so mnogi živeli »na up« v upanju, da bodo z bodočimi poviški plač z lahkoto poravnali dolgove oziroma da se bodo ti avtomatično zmanjševali z inflacijo. Vse to je povzročilo vrtoglavo gonjo za standardom, ki se je financiral iz inflacije in tiskanja bankovcev brez kritja. Visoki tečaj dinarja nasproti konvertibilnostnim valutam je to dozdevno upravičeval, toda prej ali slej je morala pasti tehtnica v naravno ravnovesje. Tisti, ki bodo morali odločiti in izdati u-krepe za ozdravitev ali vsaj za izboljšanje gospodarstva, ne bodo imeli lahke naloge, ne samo zaradi nasprotujočih si interesov, ampak tudi zaradi tega, ker bo treba rešiti preveč nalog hkrati. Treba bo skrbno premisliti, na katere vzvode pritisniti, tudi zato, da ne bi poškodovali kakega občutljivega mehanizma samoupravljanja in političnega ravnovesja, brez katerih si gospodarskega ozdravljenja sploh ni mogoče zamisliti. Negativna alternativa je samo opustitev samoupravljanja in u-vedba nekdanjega centralističnega planiranja, kar pa iz političnih vzrokov sploh ne pride v poštev, neglede na to, da je praksa že dovolj dokazala, da je samoupravljanje stokrat boljše od togega centralističnega planiranja in dirigiranja. Samoupravljanje si zato lahko privošči tudi občasno krizo, kakor vsako prožno gospodarstvo, medtem ko si je togo dirigirano gospodarstvo ne more, kajti posledica je vedno revščina in politični teror. Po obisku odposlanstva... Televizijska anomalija Hilde Spiel o »današnjem Trstu« Pisma uredništvu: ODPRTO PISMO KOMORNEGA ZBORA GLASBENE MATICE V TRSTU Pišemo ga pevci in zborovodja, potem ko smo se zbrali, da bi začeli novo sezono, a je na sestanek prišlo le trinajst pevcev; po štirih sezonah poskusov se zagrenjeno sprašujemo, ali res ni dano, da bi komorno zborovsko petje na Tržaškem ponovno zaživelo. Položaj je torej še obupne j ši kot prejšnja leta, ko smo vsaj optimistično začeli z rednimi vajami kljub kritično nizkemu številu okoli dvajsetih pevcev. To nizko število je seveda nato močno oviralo študij in onemogočilo vsako živahnejše delovanje. Vendar smo trmasto vztrajali ne glede na dejstvo, da za vloženi trud nismo imeli skoraj no benega zadoščenja: preskromna izvajavska raven je namreč odsvetovala nastope v širši javnosti in zbor je le nekajkrat pel na prireditvah Glasbene matice, nekaterih ožjih kulturnih večerih in na reviji Primorska poje. Vztrajali smo v prepričanju, da bo ta zborovska zvrst pritegnila še koga, da bo en komorni zbor na Tržaškem mogel opraviti koristno nalogo, in zdelo se nam je tudi potrebno, da obstaja tak zbor v samem mestu Trstu. Ko je Glasbena matica sprejela zbor pod svoje okrilje, mu je omogočila materialen obstoj in dala možnost široke programske realizacije, ni ji pa uspelo, da bi iz lastne srede priskrbela zboru novih pevskih moči; tudi se ni doslej zaradi tega problema obrnila, za nasvet in pomoč, do drugih mestnih in centralnih kulturnih ustanov. Zdaj je mera... prazna! Naj si kdo ne dela napačnih utvar, da mora nositi odgovornost za slovenski pevski zbor v mestu Trstu peščica entuziastov, ki naj brezupno išče pevcev z individualnimi prijateljskimi vabili! To ne zaleže! Potrebni so organizacijski ukrepi in sensibili-zacija javnega mnenja s strani naših ustanov, saj gre za široko kulturno odgovornost, mimo ideoloških in strankarskih pomislekov: gre za slovensko pevsko vizitko (si je ne prilaščamo!) v samem Trstu, ki bo le s svojo reprezentančnostjo in glasbeno vrednostjo pričala, da imamo Slovenci tudi na zborovskem področju še trdne kulturne temelje v mestu in da se ne pustimo naivno odrivati v folk-lomost! Ali pa obstoj slovenskega komornega zbora v Trstu nikogar ne zanima? Komorni zbor GM v Trstu Novembra 1979 SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE V TRSTU Kulturni dom NEZNANI BENEČAN igra v dveh delih Režija SERGEJ VERČ Premiera: v petek, 23. novembra, ob 20.30 IZVEN ABONMAJA POPUST ZA ABONENTE SSG —O— GIUSEPPE BERTO IVAN VASILJEVIČ komedija v treh dejanjih V soboto, 24. novembra, ob 19.30 —O— ETBIN KRISTAN KATO VRANKOVIČ igra v treh dejanjih V torek, 27. novembra, ob 19. uri 2. novembra 1979 so v prvem programu Avstrijske televizije prikazali film »Mirko in Franca«, ki ga je po literarni podlogi tudi pri Slovencih znane Hilde Spiel posnel avstrijski režiser Georg Lhotzky. O delu, kakršnih poznamo s televizijskih ekranov povsod po svetu na ducate, ne bi bilo vredno na tem mestu izgubljati besed, ko se ne bi dotikalo tudi slovenske stvarnosti. Znano je, da svojevrstno pomorsko mesto Trst še danes privlači najrazličnejše popotnike in zain-teresirance, Avstrijci pa ga v nekem smislu in predvsem pri delih starejše generacije kar občudujejo. Tako ni čudno, da je ta nekoliko realni in delno legendarni, tu in tam fantastično podoživeti, iracionalno doumeti Trst našel pot tudi na ekrane avstrijskih televizijskih sprejemnikov. Seveda tudi po zaslugi Hilde Spiel, katere roman »Lizina soba« je po prizadevnosti Mire Mihelič dostopen tudi v slovenskem prevodu. Avstrijsko soočenje z velikim, po zaslugi Avstrije pomembnim obmorskim mestom, bi moglo gotovo nuditi veliko kulturnozgodovinskih, filozofskih, gospodarskih ali pa duhovnih perspektiv. žal je Hilde Spiel popolnoma zgrešila to možnost. Televizijski film »Mirko in Franca« je psihološko nebogljena in deloma kičasto zlagana zgodbica o ljubezenski romanci med iz Kopra v Trst prišlim slovenskim kamnosekom s kiparsko ambicijo, ki mu je ime Mirko, in duševno bolno italijansko Tržačanko Franco. Ta živi pri starejšem, staroavstrijsko kultiviranem gospodu, ki ga v filmu imenujejo »commendatore«. Ta gospod, ki ga igra Švicar Sigfrit Steiner, je še najbolj prepričljiva figura presenetljivo neokusnega panoptika po idejah Hilde Spiel. Slabi, psihološko nemotivirani dialogi, garnirani v še slabšo igro mladih »ljubimcev«, morda niso glavni spodrsljaj televizijskega delca, ki ne bo prišlo v anale eksemplaričnih televizijskih stvaritev. Predvsem moti kliširano žaljiva podoba »Slovenca« Mirka, zgrešena čez mero dopustnega. Ta Mirko je neke vrste naivno erotični »barbar«, vržen v svet »popolnoma drugačnega bivanja«. Preje, v Kopru je bil — tako enostavno je to! — komunist, sedaj, v »demokratično-pluralističnem« Trstu pa to morda ne bo več. Se bo priključil Listi za Trst, oziroma neki radikalni stranki, ki zagovarja iste cilje kot omenjena lista, a na socialno in družbenokritično usmerjeni podlagi? Mirkova igra je precej lesena, zna pa lepo kriliti z rokami (kar je verjetno izrazni način slovenskega naroda). Kaj posebno pametnega mu v vseh devetdesetih minutah televizijskega filma ne pade na misel. Pač pa zna ljubiti lepo Franco, ki pa je žal duševno bolna, a Mirko tega sploh ne opazi. Kot je znano, pri takih rečeh lepo pomagajo dobri psihologi in nevrologi. Poleg tega je Trst tozadevno še posebno zanimiv, saj je uvedel takoimenovano »odprto psihiatrijo«, kar pomeni, da letajo po mestu blazneži sem in tja, za njimi pa dobri zdravniki za živčne bolezni. Tudi v našem filmu spoznamo takega prizadevnega zdravnika. Takoj, ko je s Franco, ki jo je v mladosti posilil oče in s tem za vse življenje duševno obremenil, kaj narobe, že je prisoten dobri doktor, ki vedno pomaga, kot je lepo in prav. Ko Franca hudo oboli in zbeži na najhitrejšo tržaško prometno možnost, na openski tramvaj, jo z izredno in končno (čeprav vsega ne moremo izdati!) tudi uspešno avtomobilsko hitrostjo zasleduje in terapevtično dohiti ta priznani, vedno prisotni zdravnik. Srečno mesto Trst, ki zna zdraviti na ta ko nov način! In še uspešno, kot razvidimo iz zaključka našega filma! Franca je nadvse ljubko dekle — igra jo Irina Wanka, hčerka pomembnih igralskih staršev, — a tudi mladi Mirko je zanimiv in prijeten fant — leseno ga je upodobil s kot kip nepregifonim izrazom Jorg Reichlin —, ki ima veliko lepih in dobrih lastnosti. Kot nadebudnega mladega kiparja iz Kopra- ga mesto Trst pošlje na bienale v Benetke (iz te moke bo gotovo kaj kruha!) in samo enkrat mu spodleti, ko ga zapelje neka afektirana častilka lepih umetnosti, zaradi česar lepa Franca ponovno zblazni. Zato pa so tu psihiatri in se po njihovi zaslugi film srečno konča. Posebno markantna f igura dela je gospod »commendatore«, ves v plemenitem starem duhu in močno avstrijsko kultiviran. Ta tudi ve, kaj je Trst nekoč bil — in po čigavi zaslugi. Te stvari povsod pravilno poudari! Iz neke perspektive, ki pa je bolj žabja kot orlovska, vidimo nekaj posnetkov obmorskega mesta, ki se režiserju Lhotzkemu niso najbolje posrečili. Seveda ne izvemo prav ničesar o tem, kaj se na tržaških ulicah, v gostilnah, na trgih — in končno, vsem kljubom na kljub, tudi v pristanišču dogaja. Gospa Spiel vidi le Mirka in Franco in gospoda »commendatoreja« s staroavstrijsko prepričljivostjo. Verjetno je sedela, ko je bila v Trstu, ves čas pri gospe Aureliji Gruber Benco in leta dama starega duha ji je dala morda zadnje napotke v odvozljanje tržaških skrivnosti. Zato pa zna gospod »commendatore« tu in tam povedati tudi kaj literarnega. Seveda prav nič slovenskega, saj Slovenci razen lepega kamnoseka Mirka iz Kopra v Trstu sploh niso v tem filmu prisotni. Stari gospod citira zelo rad »Moj Kras« Italijana Scipia Slatapera in nas tudi popelje na openski Kras. Zelo pravilno je prikazana nova orjaška cerkev na vrhu kraške planote nad morjem, v kateri že preje omenjena ljubiteljica lepih umetnosti in poklicna zapeljivka uprizori majhen škandalčsk. Kakšnega, ne bomo zaupali. Naj tu in tam ostane kaka skrivnost in poslastica za tiste urice, ko bodo ta famozni film prikazali tudi v Trstu in še kod drugod. Slovenci, Italijani in Avstrijci bomo teh ponovitev samo veseli, končno potrjujejo naše misli in pomisleke o stanju kulture v današnji Srednji Evropi. Lev Detela DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV Trst - Donizettijeva 3 vabi v ponedeljek, 26. novembra na VEČER, POSVEČEN TRŽAŠKEMU IN VSESLOVENSKEMU ROMANJU V RIM Govorila bosta urednik Družine dr. Drago Klemenčič in msgr. Lojze Škerl. Začetek ob 20.15. IZ DELOVANJA SLOVENSKE SKUPNOSTI Sekcija Slovenske skupnosti za občino Devin-Nabrežina je na zborovanju, ki je bilo prejšnji teden, izvolila sedem delegatov za strankin pokrajinski kongres in člane novega odbora sekcije. Slednji je bil razširjen in znatno pomlajen. Politično poročilo je prebral tajnik Orlando Žbogar, medtem ko je občinski svetovalec Antek Terčon poročal o delovanju svetovalske skupine SSk v občinskem svetu. SLOVENSKI KLUB v Trstu Ul. sv. Frančiška št. 20/11 priredi v torek, 27.11.1979, ob 20.30 PRAZNIČNI TOREK ob 29. novembru, dnevu Socialistične federativne republike Jugoslavije. Slovesne besede: BORIS RACE Koncert LJUBLJANSKEGA BAROČNEGA TRIA: Klemen Ramovš: kljunasta flavta Alojz Mordej: viola da gamba Maks Strmčnik: virginal »Cecilijanka« v tretje desetletje Da je ljubezen do zborovskega petja med našim ljudstvom še vedno močno občutena, nam priča tudi letošnja Cecilijanka, pevska' revija, ki stopa v tretje desetletje svojega nepretrganega obstoja. To je kar lepo obdobje, enaindvajset zaporednih Cecilijank. Koliko zborov je že nastopilo na tej reviji, nekateri zbori so stalni gostje, drugi nastopajo občasno, tretji so zbori, ki zastopajo ali Prosvetno zvezo ali pevsko tradicijo matičnega naroda ali zamejsko stvarnost izven goriških meja, tu mislimo na Tržaško, na Slovensko Benečijo, Kanalsko dolino in Koroško. Vsako leto smo lahko poslušali zbore, ki so tako ali drugače zastopali vse naše dežele in tudi letos je bilo tako. Prepričani smo, da ne gre samo za neko obnavljanje tradicije, za neko skoraj obvezno vsakoletno pevsko srečanje; v prvi vrsti gre za ohranjevanje naše narodne samobitnosti, ki se tu manifestira v pevski obliki; gre končno za izražanje naše volje, naše zavesti in našega obstoja. In ne nazadnje tudi za vzpodbujanje k naši kulturni rasti. Ta pot ni bila vedno lahka; nastale so in še vedno nastajajo težave. Vsi bi si želeli, da bi Cecilijanka napredovala tudi v klavitetnem pogledu; ne bi si tu zastavljali vprašanja, ali je kvantiteta važnejša od kvalitete, oboje je pomembno. In čeprav se bo komu zdelo, da pretiravamo, letošnja revija nas je zadovoljila v obeh pogledih. Nekateri zbori, tudi strogo lokalni, so dokazali, da jim ni skrb za kvaliteto samo neka postranska zahteva. Bo držalo, da so določene pevske skupine segle po že tradi- Slovensko Stalno Gledališče v Trstu v sodelovanju s Slovensko Prosvetno Zvezo in Zvezo Slovenske Katoliške Prosvete GOSTOVANJE SLOVENSKEGA LJUDSKEGA IZ CELJA GLEDALIŠČA Ivan Cankar LEPA VIDA Dramaturg Scena in kostumi Lektor Skladatelj pesmi Korepetitor Režija Igor Lampret Meta Hočevarjeva Majda Križajeva Darijan Božič Miro Podjed MILE KORUN cionalnih delih, da so nastopile, ker je to pač »tradicija«; a če skušamo vso zadevo oceniti nekoliko bolj splošno, si ne moremo kaj, da bi ne priznali, da je letošnja revija in celoten njen potek segel na višjo raven. In če dodamo, da je tudi številčna prisotnost zadovoljila gledalce in organizatorje, ne bomo skrivali splošnega pozitivnega vtisa, ki smo ga imeli ob letošnji Cecilijanki. Za kroniko naj navedemo imena letošnjih nastopajočih zborov. Pred polno zasedeno dvorano so se v soboto predstavili: mladinski zbor iz Štmavra, Fantje izpod Grmade, ženski zbor Oton Zupančič iz Štandreža, mešani zbor Ru-pa-Peč, mešani zbor Rečan iz Slovenske Benečije, moški zbor Mirko Filej iz Gorice, dekliški zbor Devin, mešani zbor France Bevk iz Prvačine in glasbena skupina Nova misel iz Podgore. V nedeljo je bila dvorana Katoliškega doma do kraja zasedena in ljubitelji petja so prisostvovali izvajanju sledečih zborov: meša- ni zbor Hrast iz Doberdoba, mešani zbor Sedej iz Števerjana, moški zbor iz Štmavra, mešani zbor Štandrež, moški zbor Valentin Stanič iz Levpe, mešani zbor Srce iz Dobrle vasi na Koroškem, moški zbor Brda iz Krmina in mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice. Za zaključek naj nam bo dovoljeno povzeti nekaj misli, ki so jih organizatorji, Zveza slovenske katoliške prosvete, izrazili s pomembnimi besedami ob letošnji Cecilijanki, na primer dejstvo, »da potrošniška miselnost ni zamorila potreb po poustvarjalnosti glasbenih umetnin« ali tudi to, »da se mlajši skupaj s starejšimi dvigajo iz zadoščenja, ki ga nudita šport in lahka zabava, k višjim vrednotam lepe pesmi in glasbe«. In ne nazadnje še ugotovitev, »da je med sedanjimi revijami pevskih zborov Cecilijanka ohranila svojo specifičnost ... in prav je, da takšna tudi ostane. Za prijateljsko izmenjavo in srečanje z zbori drugih narodnosti v naši deželi in izven nje, naj vstanejo rajši nove pobude, ki bi bile brez dvoma koristne in tudi hvalevredne«. To naj bo obveza vseh, ki jim je pri srcu tudi naš bodoči razvoj. Slovenski področni svet • v 1 • v- 1 <*« • • v goriski škofiji V torek, 27. novembra, ob 20.30 v Katoliškem domu v GORICI (Goriški abonma). V zadnjih dneh oktobra se je sestal v za-| vodu sv. Družine slovenski področni svet go-riške nadškofije, ki pomeni korak naprej v prenovi struktur goriške Cerkve, člani področnega sveta so bili izvoljeni ali imenovani v raznih župnijskih svetih oz. župnijah. Na sestanku pa so izbrali člane, ki bodo poleg drugih predstavljali slovensko Cerkev na Goriškem v novoustanovljenem Škofijskem pastoralnem svetu, ki se bo prvič sestal v nedeljo, 25. novembra. Navzočih je bilo 34 zastopnikov, sestanek je vodil predsednik Slovenskega področja dekan Marjan Komjanc, ki je prisotnim nakazal tri globoke in nadvse pomembne misli. Govoril je o važnosti vsakega izmed nas, da sodeluje pri gradnji božjega kraljestva pravičnosti in ljubezni in miru, to pa pomeni, da gre za našo človeško stvar, kajti človek je ob Kristusu v središču vsega stvarstva; obenem pa gre tudi za naše narodno poslanstvo. To pa je poslanstvo, ki je povezano s poslanstvom sedanjega papeža Slovana, ki ga je morda izbral Jezus zato, da vnese v občestvo Cerkve razumevanje slovanskih besed in jezikov, medtem ko razglaša duhovno enotnost krščanske Evrope. Tretja misel pa je pravzaprav važen po- Razplet krize na goriski občini V našem listu smo že poročali o krizi, ki je nastala na goriški občini, potem ko se je republikanska stranka odločila, da izstopi iz večine, ki jo je sestavljala skupno s Krščansko demokracijo in socialdemokratsko stranko. Zgodilo se ni sicer nič posebnega. Republikanski odbornik dr. Luciani je izstopil iz odbora, a istočasno tudi iz stranke, v kateri je deloval trideset let, ker se ni strinjal z odločitvijo kolegov svoje bivše stranke; sedaj je v občinskem svetu kot neodvisen. Upravljanje avto-porta, vprašanje reorganizacije občinskega o-sebja in revizija regulacijskega načrta, to so bi- li problemi, ki jih po mnenju PRI večina na občini ni znala dosledno rešiti, zaradi tega so se odločili, da umaknejo podporo tričlanskemu odboru. KD in PSDI trdita, da sta hoteli prediskutirati vsa ta vprašanja in da sta povabili PRI, naj umakne svoj predlog, toda republikanci so vztrajali. Zaradi tega sta sedanji večinski stranki »rešili« krizo tako, da sta v odbor spravili še enega socialdemokrata, to je odbornika Tacchinardija. V občinskem svetu ni bilo diskusije, oziroma za to rešitev so glasovali KD, PSDI in dr. Luciani — vse ostale stranke so zapustile sejno dvorano ... ziv slovenskim vernikom, naj vztrajajo v tem poslanstvu in naj bodo veliki v velikih trenutkih, kajti edino z veseljem in velikodušnostjo in požrtvovalnostjo bomo 'lahko izvršili nalogo, ki nam jo nalaga naša krščanska vest, obenem pa tudi naša človeška dolžnost. Po teh uvodnih besedah je spregovoril škofov vikar dr. Simčič, ki je predvsem izrekel zahvalo vsem navzočim in posebej pozdravil one zastopnike, ki živijo na mešanem ozemlju, v italijanskih področjih škofije; zatem je nakazal bodoče naloge področnega in škofijskega pastoralnega sveta. Sledile so volitve predstavnikov v Škofijski svet. Zastopniki župnij iz bivše štandreške dekanije so izvolili (nadaljevanje na 6. strani) PREJELI SMO: Pred dnevi so predstavniki vseh društev, organizacij in rajonske konzulte iz štandreža (društva štandrež, Oton Župančič, Juventina, Velox, rajcn-ska konzulta, sekcija ANPI, Združenje za zaščito zemlje) poslali županu mesta Gorica, predsedniku slovenske konzulte, načelnikom svetovalskih skupin in občinski komisiji za toponomastiko protestno pismo sledeče vsebine: Podpisani predstavniki vseh štandreških društev, organizacij in rajonske konzulte, ob predlogu komisije za toponomastiko in ob sklepu goriškega občinskega sveta dne 12.11.1979, da poimenuje cesto, ki povezuje tržaško preko Soče do Majnice po Li-viu Ceccotti, ugotavljajo, da sklep poimenovanja ceste, katere večji del poteka po štandreškem oz;m-lju, po človeku, katerega edine zasluge so, da se je proslavil v fašističnem obdobju kot prostovoljec v Afriki in v državljanski vojni v Španiji, predstavlja za pretežno slovensko ivas štandrež pravo provokacijo in žailitev tistih, ki so se borili in tudi žrtvovali življenje za padec fašističnega režima. Zato podpisani zahtevajo preklic tega sklepa in preimenovanje omenjene ceste po človeku, ki zasluži tako priznanje. IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Pred gostovanjem Slovenskega ljudskega gledališča iz Celja V torek, 27. novembra, ob 20.30 bo Slovensko ljudsko gledališče iz Celja gostovalo v Gorici s Cankarjevo dramsko pesnitvijo Lepa Vida. Ivan Cankar je s svojo dramatiko naj radikalneje posegel v slovensko javno življenje in postal tako strog kritik vseh naših tedanjih političnih, družbenih in kulturnih razmer. Z vsem srdom je pogledal v globino nereda in nenravnosti ter z bolečino in porogom razkrival nevrednost človeških dejanj in njihove posledice ter obračunaval s svetom nasilja in laži. Pri vseh teh satiričnih posegih pa ni mogoče prezreti tihega elegičnega glasu, ki se naposled dvigne in spremeni v čudovito hrepenenje po človekovi sreči, po zadnji pomiritvi in ute-šitrvi njegovega nemira. Ti njegovi občutki dobivajo v Lepi Vidi najlepšo in najpopolnejšo obliko, saj je drama od vsega začetka imela naslov Hrepenenje. In prav hrepenenje je najznačilnejši izraz vseh junakov te pesnitve: bolnega študenta Poljanca, zapitega pisarja Mrve, starega delavca Damijana in petnajstletnega študenta Dioniza. V svoji zapuščenosti in revščini sanjajo vsi ti ljudje o Lepi Vidi, Vida jim je simbol vsega lepega, vsega dobrega, Vda jim pomeni cilj življenja. Sploh je v vsej naši literaturi Lepa Vida simbol hrepenenja in neizpolnjenih želja; vse od narodne pesmi, preko Prešerna, Jurčiča, Kranjca do sodobnih pisatejlev, kot so Kmecl in Šeligo, je SLOVENSKI PODROČNI SVET V GORIŠKI ŠKOFIJI (nadaljevanje s 5. strani) Marilko Koršič-Cotar, kot namestnika pa Danijela 'Pintarja in Ludvika Devetaka; iz bivše devinske dekanije je bil izvoljen Gregor Pertot, za namestnika pa Simon Kralj; in končno so predstavniki župnij iz italijanskih področij izvolili v pastoralni svet Karla Muccija, za namestnika pa Darka Cerkvenika in Stanka Kebra. Lepa Vida živela v obliki enega samega simbola. Vsak od teh avtorjev jo je sicer doživljal po svoje, vendar je v bistvu vsem pomenila neizprosnost in pogubnost človeške narave, ki s silo svoje privlačnosti sili vsakega izmed nas na brezkončno, neznano pot. Delo je režiral Mile Korun, sceno in kostume je pripravila Meta Hočevarjeva. Predstavo bomo od srede, 28. novembra, do nedelje, 2. decembra, lahko gledali tudi na odru Kulturnega doma v Trstu. —o— Ker ima SLG iz Celja malo dni na razpolago za gostovanje v Trstu smo bili prisiljeni družiti abonmaje. Obračamo se na cenjene abonente (redov B, C, P in G) s prošnjo, da dvignejo nove številke sedežev v Kulturnem domu od srede, 28. novembra od 10.30 do 12.30 (vsak delavnik) ali eno SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE V TRSTU Kulturni dom GOSTOVANJE SLOVENSKEGA LJUDSKEGA GLEDALIŠČA IZ CELJA Ivan Cankar LEPA VIDA Dramaturg Igor Lampret Scena in kostumi Meta Hočevarjeva Lektor Skladatelj pesmi Korepetitor Režija Majda Križajeva Darijan Božič Miro Podjed MILE KORUN V sredo, 28. novembra, ob 16. uri: ABONMA RED H in I v četrtek, 29. novembra, ob 20.30: ABONMA RED D — mladinski v sredo in RED E — mladinski v četrtek v petek, 30. novembra ob 20.30 ABONMA RED A — premierski v soboto, 1. decembra, ob 20.30 ABONMA RED B — prva sobota po premieri in RED F — druga sobota po premieri v nedeljo, 2. decembra, ob 16. uri ABONMA RED C — prva nedelja po premeiri in RED G — druga nedelja po premieri Pred novo premiero v SSG Giuseppe Berto in njegov »Neznani Benečan« V petek, 23. novembra, se bo na odru Kulturnega doma v Trstu odvijala druga premiera v letošnji sezoni. V okviru izvenabonmajskih predstav si bomo lahko ogledali igro italijanskega avtorja Giuseppa Berta »Neznani Benečan«. Giuseppe Berto spada v generacijo italijanskih avtorjev, ki je nastopila tik po vojni in ki se je morala tedaj spoprijemati s težko stvarnostjo novega časa. Kritičnost tega obdobja in neizhodnost položaja sta na Berta vplivala s posebno silo in tragičen je -bil njegov spopad s krizo tedanjega obdobja in s problemi cele generacije. Njegova notranja stiska in tesnoba se odražata v vseh delih in mogoče je Neznani Benečan eden izmed najizrazitejših nosilcev pisateljevega notranjega boja in njegovega spopadanja z življenjem in smrtjo. Delo govori o ljubezenski zgodbi, ki se odvija na zaslonu čudovite glasbe iz 18. stoletja; Benetke pa so v vsej svoji veličastni, čeprav propadajoči lepoti primeren okvir te romantične in rahlo dekadentne zgodbe. Protagonista zgodbe, zakonca, ki sta že celih osem let ločena, se še zadnjikrat srečata. Vse se odvija v dolgem dialogu med njim, ki biva v Benetkah, in njo, ki jo je on poklical iz Milana, da bi mu tik pred smrtjo s svojo ljubeznijo pomagala in mu dajala moči za dostojanstven odhod. Avtorju se je posrečilo, da je dialog razvil v atmosferi intimnosti in lirizma, kjer nenehno lebdi smrt s svojo otožnostjo in nesmiselnostjo, vendar sta tesnoba in vzdušje smrti ob koncu premagana in vse dogajanje se odvija v jasnem in neprisiljenem romanticizmu. V drami nastopata naša igralca Mira Sardoč in Stane Starešinič v režiji Sergeja Verča. Sceno je pripravil Klavdij Palčič, kostume Marija Vidau, za prevod je poskrbela Lel j a Rehar. JOŽKO ŠAVLI PROTI SEVERU... ilillliiilllllllilllllllllillliliilllilllliiiiliiiiiliiiilllliiiillliiiillllllllllllllllllllllllliliiiiiiiiiiiiiiiiiiiii -v llllllllllllllllllllllllllllllliilillllilllilillllllllllllll III llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMilili / llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Obmejno mesto Nachod ostane za nami. Naprej proti Pragi vodi lepa glavna cesta preko obširnih planjav in valovite krajine. Na obeh straneh ceste se vrstijo zelene loke, logi in travniki, pa zopet obsežna žitna polja. Svet je očividno rodoviten. Planjave se stekajo k Labi. Po nekaj kilometrih se pred nami pokaže mesto Kraljevi Gradec (češko Hradec Kralove). Cesar Karel IV. {kot češki kralj Karel I.) ga je poklonil svoji četrti ženi Elizabeti pomohjanski in od tedaj je bilo mesto za doto novim češkim ikralljicam. V času husitskih bojev je veljalo za trdnjavo husitstva na vzhodnem Češkem. V novejšem času pa je znano po bitki med Avstrijo in Prusijo, v ikateri je bila slednja zmagovita in je izrinila prvo iz nemške zveze, zgodovinskega o-stanka Rimskega cesarstva, ki seveda ni bilo »nemško«, ampak nadnarodnostno in fevdalnega značaja. Nemštvo si le prisvaja njegovo zgodovino. V Evropi bi težko našli narod, ki bi imel tako razgibano in razburkano zgodovino, kot jo imajo Čehi. Podobno kot na Poljskem beli orel na rdečem polju je tudi tukaj beli lev na rdečem polju simbol tisočletne češke državnosti, toda Čehi, dasi sami dobri narodnjaki, so za razliko od samozagledanih Poljakov odprti, svetovljanski, bolj slovanski, tako da nas sprejmejo kot Slovence že spočetka z večjo, bratsko simpatijo. Ne trudijo se, da bi posredno u-stvarjali vtis, kako je češki narod velik