COBISS: 1.04 Agris category code: L01, L10 PRVOTNE, IZGUBLJENE, PRETOPLJENE PASME KONJ V SLOVENIJI 1 Andrej ŠALEHAR 2, Metka ŽAN LOTRIČ 3, Klemen POTOČNIK 4 Delo je prispelo 15. septembra 2013, sprejeto 30. oktobra 2013. Received September 15, 2013; accepted October 30, 2013. Prvotne, izgubljene, pretopljene pasme konj v Sloveniji O reji konj na Kranjskem je pisal že Valvasor (1689). Na več mestih v knjigi »Slava vojvodine Kranjske« piše tudi o kraškem konju. Druge pasme, ki so opisane v objavah do leta 1945, so noriški konj, lipicanskec, belgijski konj, ljutomerski kasač, medžimurski konj in drugi konji. Po odredbi kmetijskega ministrstva je bila nekdanja Dravska banovina, leta 1934 razdeljena v področje hladnokrvnih konj s tremi okoliši (medži-murski konj, srednje težki noriški konj, lahki noriški konj) in v dva pasemska okoliša toplokrvnih konj (amerikanski dirkač, lipicanec). Kraški konj je omenjen že v arhivski listini iz leta 1582. To so bili močni konji znani tudi po svoji dolgoživosti. Kraški konj je stara slovenska pasma, ki je od 16. stoletja dalje neposredno sodelovala pri nastanku lipicanca, pasma sama pa je izumrla. Bohinjski konj je bil visok, širok in močan. Pasmo prvi omenja dr. Bleiweis (1855). Nastal naj bi na začetku 18. stol. z oplemenjevanjem domačih kobil z žrebci pasme nonius (ogrskimi žrebci). Prvotni stari bohinjski konj je izginil z uvajanjem težkih noriških žrebcev. Kobariški konj je bila težka vpre-žna pasma konj, ki so jo redili že od nekdaj v soški dolini in na njenem obrobju. Pasma je bila zelo čislana tudi v Furlaniji. Prva svetovna vojna je povsem premešala pasemsko strukturo in o usodi kobariškega konja po letu 1928 ni podatkov. Posavinjski konj, imenovan tudi savinjski, je bil vzgojen v Savinjski dolini. Nastal je s križanjem noriške in ardenske pasme konj. To je bil srednje težak konj, ki je tudi izumrl. Ključne besede: konji / stare pasme / Slovenija / zgodovinski viri The original, lost, graded-up horse breeds in Slovenia Valvasor reported in 1689 about rearing horses in Car-niola region. In some passages of the book "The Glory of the Duchy of Carniola" he was writing also about the Karst horse. Other horse breeds, mentioned in the publications until 1945 are the Noric horse, Lipizzan horse, Belgian horse, Ljutomer trotter, Medimurje horse and other breeds. By directive of the Ministry of Agriculture, the former Dravska Banovina, was in 1934 divided into the region of cold-blooded horses with three districts (Medimurje horse, medium heavy Noric horse, light Noric horse) and in two districts with warmblood horses (American racer and Lipizzaner). The Karst horse was mentioned in the historical records from 1582. These horses were strong animals famous for their longevity. The Karst horse breed is the old Slovenian breed, which directly participated in the formation of the Lipizzan horse from the 16. century onwards. The breed is extinct now. The Bohinj horse was tall, broad and powerful. The breed was first mentioned by Dr. Bleiweis in 1855. The origin of the breed dates in the early 18 century. The domestic mares were crossbreed with stallions of Nonius breed (Hungarian stallions). With the introduction of heavy Norican stallions the original Bohinj horse disappeared. The Kobarid horse was a strong draft horse breed, previously bred in the Soška dolina and on its outskirts. The breed was highly appreciated also in the Friuli region. The First World War ruined the breed structure, and there is no available information about the Kobarid horse since 1928. The Posavinje horse was also called Savinje horse and was raised in Savinjska dolina. It was developed by crossing the Noric horse and Ardenes horse breeds. This medium heavy breed of horse is extinct too. Key words: horses / old breeds / Slovenia / historical sources 1 Prispevek je napisan na osnovi monografije »Razvoj pasem domačih živali v Sloveniji - prvotne, izgubljene, pretopljene pasme«, urednik: Šalehar Andrej 2 Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za zootehniko, Groblje 3, SI-1230 Domžale, Slovenija, e-naslov: andrej.salehar@bf.uni-lj.si 3 Isti naslov kot 2, e-naslov: metka.zan@bf.uni-lj.si 4 Isti naslov kot 2, e-naslov: klemen.potocnik@bf.uni-lj.si Acta argiculturae Slovenica, 102/2, 107-117, Ljubljana 2013 1 UVOD Novak (1970) je zapisal, da je konja »uporabljalo plemstvo kot jezdno (pozneje tudi vozno) žival, na kmečkih gospodarstvih pa so ga uporabljali predvsem kot vprežno žival tako pri poljedelskem delu (oranje, vle-ačenje) kot pri vožnji in deloma pri mlačvi. Poseben pomen pa je imel konj v dobi tovorništva, za vojaške namene ....Od srede 18. stol. dalje je za izboljšanje konjereje v Avstriji vse bolj skrbela vlada zaradi vojaških potreb.« Konje so uporabljali kot pogonsko silo za različne naprave, v rudnikih in drugod. Upad rabe konj je povezan z naraščanjem motorizacije in v zadnjih desetletjih je v ospredju predvsem raba konj za športne dejavnosti. Namen reje konj se je v teku stoletij zelo spreminjal in skladno s tem so se spreminjale in oblikovale pasme konj na območju Slovenije. Poleg lipicanskega konja in ljutomerskega kasača so v Sloveniji nastale tudi druge pasme konj: slovenski hladnokrvni konj, posavski konj. Nekaj slovenskih pasem konj pa je izumrlo ali pa so bile pretopljene. Namen tega sestavka je raziskati razvoj starih pasem konj v Sloveniji in zootehniško opredeliti izumrle slovenske pasme konj. 2 MATERIAL IN METODE DELA Pri raziskovanju prvotnih, izgubljenih in pretoplje-nih pasem konj v Sloveniji smo poiskali in proučili številne zgodovinske vire, ki opisujejo živinorejo na območju Republike Slovenije. Glavni vir so predstavljali Prispevki k bibliografiji: Zgodovinski viri o slovenskih avtohtonih in tradicionalnih pasmah domačih živali - do leta 1945 (Šalehar, 2009), in Prispevki k bibliografiji: Slovenske knjige in tiski s področja živinoreje (Šalehar, 2011), ki zajemajo obdobje do leta 1945. Vsa gradiva so dosegljiva tudi na spletni strani digitalne knjižnice Slovenije, DLIB. si. S pregledom teh del smo pridobili osnovne izhodiščne bibliografske podatke, ki so usmerjali naše delo pri pregledu gradiv in virov, ki so shranjeni po različnih knjižnicah v Sloveniji. Nekaj serijskih publikacij in knjig s področja živinoreje je dosegljivih v digitalni knjižnici Slovenije, DLIB.si, nekaj gradiv pa smo našli tudi v Arhivu Republike Slovenije. zgodovinske vire smo iskali tudi preko COBIB.SI, vzajemne bibliografsko-kataložne baze podatkov NUK, v Katalogu 1774-1947 NUKa in v bazi Narodnega muzeja Slovenije ter po katalogih in bazah drugih knjižnic. veliko knjig in objav s področja konjereje smo našli tudi v knjižnici Oddelka za zootehni-ko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in v drugih slovenskih knjižnicah. 3 REZULTATI 3.1 SPLOŠNO O STARIH PASMAH KONJ Razvoj konjereje v Sloveniji opisujejo Stefančič (1951, 1966), Novak (1970) in drugi. O konjereji na Kranjskem piše tudi Valvasor (1689). V drugi knjigi na strani 112 poroča o živinoreji na Gorenjskem: »Na Gorenjskem redijo veliko živine: ovce, koze, vole in posebno veliko lepih konj«. V X. poglavju v drugi knjigi na str. 136 pa je Valvasor (1689) zapisal: »Tam vzredijo veliko število prelepih konj, ki jih vodijo na pašnike v Italijo in tam prodajo. Te konje običajno narobe (to je prav preveč) krmijo in jih zato doma kaj dosti ne uporabljajo. Kajti kranjsko plemstvo uporablja samo koroške in večinoma hrvaške ali turške konje«. zanimiv zapis v povezavi s konji je tudi v Valvasorjevi enajsti knjigi na strani 410: »Preizkus konj z zvonovi: Imeli so tudi navado, da so z zvonjenjem zvončkov preizkušali pogum in naravo konj, namreč ali se bi splašili in ali bi zdržali hrup bitke«. Novak (1970) piše, da je od sredine 18. stoletja dalje za izboljšanje konjereje v Avstriji vse bolj skrbela vlada zaradi vojaških potreb. Prepovedano je bilo pripuščanje nelicenciranih žrebcev, in obvezno je bilo vsakoletno pregledovanje konj (komisije za premiranje). Omenjene so pasme: ljutomerski kasač, noriški konj, belgijski konj, li-picanski konj, medžimurski konj in drugi. Hlubek (1846) ugotavlja, da je na Štajerskem v reji težki zgornje štajerski ali noriški konj. Drugi konji so potomci državnih žreb-cev, najmanjše konje pa redijo v celjskem okraju. Zalokar (1854) omenja solnograške konje, ki so veliko vredni za težko vožnjo. Konje deli po namenu rabe v: - velike težke konje, - konje za kmetovanje, - konje za ježo, - in konje za tek, za kočije. Bleiweis (1855) piše, da so najboljši konji na Gorenjskem in najslabši na Notranjskem. Hvali lipicanske konje. V knjigi »Nauk od reje domače živine« (1858) Bleiweis med opisi številnih pasem konj omenja tudi »štajarske-ga« konja, ki je močan in težak ter prav dober za počasno in težko vprego in »lipičane« (lipicanske konje), ki so lepi konji s trdnimi kostmi ter urni in trpežni. Še obširneje je Bleiweis (1871)opisal konje in konjske pasme v drugi knjigi »Nauk o umni živinoreji«. Ponovno je predstavil »lipičane«, za katere piše, da »so lepi žlahni konji s trdnimi kostmi in posebno trdnimi kopiti, imajo tanko glavo, so urni in trpežni«. Predstavil je tudi noriškega konja, ki je izhajal iz gornjega Štajerskega in je bil najtežji konj »našega cesarstva. On je močen in težak, ima debelo glavo, velika ušesa, široke prsi, širok život, debele noge in večkrat plošnjata kopita«. Poročilo o občnem zboru konjerejskega odseka seznanja s »premovanji« konj v letu 1880 v Šentjerneju (pasma ni navedena), Cerknici (potomstvo lipiškega plemena), Kranju (noriško pleme) in Ljubljani (pasma »premovanih« konj ni zapisana) (Poročilo o občnem zboru ..., 1881). V letu 1881 so bila »premovanja« v Ribnici (večinoma konji lažje vrste lipi-ške krvi), Šentjerneju (konji so bili največ srednje težkega vprežnega plemena Anglo-normanskih žrebcev mešane krvi), Vrhniki (pasma ni zapisana, piše pa, da so bile kobile čvrste, precej velike, široke in globoke, s primerno podstavo in hojo) in Kranju (noriško pleme). Kramer (1887) piše: »Naši domači konji niso posebne vrednosti, torej se gospodarji in posebno vlade uže dalj časa trudijo, da bi vpeljale v deželo boljše pasme, s katerimi se križa naša domača pasma, ki se tako zbolj-šuje. Najvažnejše konjske pasme, s katerimi se zboljšuje domača pasma, so: Arabski konj, Angleški konj in No-riški konj«. Dular (1895) opisuje konje avstrijsko-ogrske države. Zanimiva je že prva predstavitev: Pincgavski ali noriški konj. Avtor poučuje o sorodnosti med pasmama in kako so se pincgavski konji (noriški konji iz okraja Pinzgau) razširili tudi po Gorenjskem in deloma po Goriškem. V nadaljevanju piše »V tržaški okolici in na Notranjskem imajo precej lepe, deloma požlahtnjene konje, ktere so zboljšali žrebci plemenjaki iz dvorne kobilarne v Lipici in Prestranku«. Opisuje tudi nastanek lipicanskega konja, a med pasmami iz katerih je nastal, kraški konj ni omenjen. O prvem konjskem sejmu dne 2. avgusta 1897 v Novem mestu, je bil v Novicah objavljen daljši članek, kjer je zapisano, da je bila predstavljena dolenjska konjska reja s poudarkom na tem, da je premalo čvrstih konj noriške pasme, konjerejci pa zahtevajo uvedbo pasme konj iz Savinjske doline (Konjereja, 1897). Kmetovalec poroča, da je kmetijsko ministrstvo izdalo odredbo za razvoj konjereje na Kranjskem. Deželo so razdelili z ozirom na konjerejo v štiri pokrajine (Okrožnica ..., 1898): 1. pokrajina za težko noriško pasmo konj (okraji Radovljica, Kranj in Kamnik), 2. pokrajina za težko konjsko pasmo za težko vožnjo (okraji Ljubljana okolica, Logatec, Idrija, Litija), 3. pokrajina za srednje težko konjsko pasmo za ježo in vožnjo (okraji Krško, Novo Mesto, Lož, Cerknica), 4. pokrajina za lahke konje za ježo in hitro vožnjo (okraji Postojna, Kočevje in Črnomelj). Juvan (1909) v Gospodarskem glasniku za Štajersko seznanja s sklepi Osrednjega sveta za konjerejo o določitvi štirih velikih plemenskih okolišev. Prvi je Kraški okoliš, kamor je uvrščen južni del Kranjske, kjer je področje toplokrvnih konj (lipicanci, orientalski konji). Drugi okoliš so Alpske dežele, kjer sta uvrščeni tudi Kranjska in Štajerska. Tu je bila določena reja noriškega konja. V Konjerejcu so objavili dolg sestavek z naslovom »Naši noriki« z navodili za njihovo rejo in z opisom pasme, ki je stara pasma težkih konj, ki se omenja že v rimskih časih (Naši noriki, 1912 in 1913). Članek z istim naslovom je bil objavljen leta 1916 v Gospodarskem glasniku za Štajersko (Naši noriki, 1916). Omenja se tudi alpski konj, ki da je »eden izmed najdragocenejših produktov cele monarhije . najboljši težki konj sveta .. « Sustič (1926) piše o reji težke noriške pasme na Gorenjskem. O »licencovanju« v Medjimurju, ki je bilo v Prelo-gu in v Čakovcu so poročali v Konjerejcu (Licencovanje ..., 1926). Na prvo je bilo pripeljanih 48 žrebcev (od tega jih je bilo licenciranih 23) in na drugo 36 žrebcev (od tega jih je bilo licenciranih 20), med njimi je bilo nekaj originalnih belgijcev. Za plemenjake se po prvi svetovni vojni ni vodila nobena rejska dokumentacija, kar je bila po mnenju komisije velika pomanjkljivost. V Konjerejcu so v dveh objavah predstavili nastanek pasme nonius in njene najpomembnejše značilnosti (Znaki ..., 1926 in Šl. Nonius, 1927). Znani so bili trije tipi noniusa: težki tip noniusa, srednje težak nonius (nastal je s križanjem težkega noniusa s čistokrvnimi angleži) in mali, lahki noniusi (zelo vztrajni in hitri konji). V slavnostni številki ob petdesetletnici izhajanja »Kmetovalca« je Veble (1934) opisal konjerejo v Dravski banovini. Uvodoma je opozoril na pestrost konjskih pasem, »kjer se lahko najde«: belgijca, norika od hladnokrvnih pasem, od toplokrvnih pa arabca, angleža, njihove polkrvce, amerikanca, noniusa, furiosa, przedswita, gidrana in lipicanca. Po obširni razpravi o potrebi po spremembi konjereje je zaključil, da je treba v Dravski banovini zaradi podnebnih razmer rediti toplokrvne (lipicanec) in hladnokrvne konjske pasme (norik srednje-težkega in lažjega tipa). V Murski krajini so objavili serijo člankov povezanih s konjerejo v Prekmurju (Konjereja ., 1933). Predstavljeno je bilo stanje konjereje potem, ko je zelo čislanega in za Prekmurje primernega konja (Medžimur-skega konja) nadomestil težki belgijski konj. Na zborovanju konjerejcev dne 12. februarja 1933 v Murski Soboti so sprejeli resolucijo, kjer so zahtevali, da se uradno za ta okoliš priznana pasma belgijec črta. »Drage belgijske žrebce pa naj nadomestijo Nonius žrebci, s katerimi se bo postopoma vzgojila Prekmurju primerna konjska pasma. Tukajšnji prejšnji konj, poznan in cenjen daleč po svetu pod imenom Medjimurec je z importiranimi belgijskimi plemenjaki uničen, tako da se ga ne da več rešiti«. O tej zahtevi prekmurskih konjerejcev je poročal tudi Šerbec (1933) v Kmetovalecu. Resoluciji so se pozneje zoper-stavili nekateri prekmurski konjerejci, ki pa strokovnega mnenja, da je treba vpeljati noniusa, niso spremenili in obširno je to utemeljil Kuhar (1933). Podgrajski (1935) je podrobno opisal medjimurskega konja. Ločil je dva tipa: lažji in težji tip ter predstavil nastanek obeh. Veble (1934) je v letnem poročilu za leto 1934 podal pregled banovinskih žrebcev na banovinskih plemenil-nih postajah in v zasebni rabi, ki so bili naslednjih pasem: noričan, ameriški kasač, haflinger, lipicanec, belgijec, normanec in križanci. Veble (1936) je v poročilu za leto 1936 v pregledu žrebcev naštel poleg teh pasem še pasmi: nonius in medžimurec. Veble (1934) je poročal o konjerejski anketi, ki je potekala 12. marca 1934. Glede pasem konj v dravski banovini so tako odločili, da se ohrani norik, lažji tip norika ali celo nonius, medjimurski konj, amerikanci (kasači) in lipicanci. O sklepih te konje-rejske ankete in odločitvah glede pasem konj je pisal tudi Oblak (1938, 1939). Veble (1934, 1936) je objavil dva sestavka o zakonskih osnovah konjereje. Predstavil je pravilnike, ki so bili sprejeti na osnovi določil zakona o pospeševanju živinoreje iz leta 1929. Za našo razpravo je pomemben »Pravilnik o pasemskem rajoniranju konjereje v Dravski banovini«, kjer so določili dva pasemska okoliša toplokrvne pasme (ameriški dirkač in lipicanec) in tri pasem-ske okoliše za hladnokrvne pasme (medjimurski konj, srednje težki noriški konj in lahki noriški konj). O pasmah konj v Sloveniji je podrobno pisal Hinter-lechner (1937). V Sloveniji so bile naslednje pasme: težki konji (noričan, belgijec), srednje težki konji (savinjski konj, nonijec, haflinger) in lahki konji (lipicanec, arabski konj, angleški polnokrvni konj, ameriški dirkač). Leto dni pred koncem druge svetovne vojne je Oblak (1944) v članku »Obnova konjereje« razpravljal o povojni obnovi kmetijstva ter pri tem poudaril pomen delovne živine, predvsem konj in zadostne količine hlevskega gnoja. Poudarja, da je potrebno že sedaj v času vojne obrejiti čim več kobil. Glede pasem je svetoval lažji tip noričana, za nekatere kraje je omenjal lipicanca, ki pa bi moral biti malo močnejši. 3.2 IZUMRLE PASME KONJ 3.2.1 KRAŠKI KONJ Ime kraški konj odkriva, da je ta pasma konj doma na Krasu. Omenjajo jo številni viri, ki poudarjajo njeno pomembno vlogo pri nastanku lipicanske pasme konj. Arhiv Republike Slovenije hrani listino iz leta 1582, kjer je zapisano, da avstrijski nadvojvoda Karel naroča šest lepih kraških kobil. Valvasor (1689) je pisal o kraških konjih v knjigi Slava vojvodine Kranjske (tretja knjiga, str. 437): »Med konji hvalijo po vsej Evropi kraške, ki jih goji- jo na Kranjskem - zaradi njihove vzdržljivosti: kajti živijo dolgo in prav dolgo vztrajno prenašajo tako delo kot tudi ježo. Saj jih potem tudi, ko so še mladi, privadijo na to, ko jih pasejo po samih kamnih in skalah«. Nadalje Valvasor (1689) piše v poglavju o Notranjski v II. knjigi na 263. strani naslednje: » ... Na nekaterih krajih se sicer človek lahko par milj daleč ozira okoli sebe, vendar vidi vse sivo in malo zelenega. Ponekod med kamni pa le raste najlepša in najplemenitejša trava, ki služi živini za pašo. Prebivalci namreč na nekaterih krajih redijo veliko živine. In tu vzrejajo kar najboljše konje, ki jih imenujejo kraški konji in jih izvažajo v vso Evropo. Prav zato ima kraljevo-cesarsko veličanstvo na Krasu lastno kobilarno v Lipici, kot imenujejo ta kos dežele, sicer na Tržaškem, vendar takoj na kranjski meji.« In v XI. knjigi na 304. strani pri gradu Klana: »In Nemec ima res dosti razloga za svoje začudenje, kajti z nemških konjem ni mogoče priti preko tega terena, ker ni navajen na take neravne poti in tudi ni vzgojen za tako vzdržljivost. Če človek jaha iz Ljubljane do Št. Vida na Reki (danes Reka) po ravni deželni cesti z nemškim konjem, je ta konj potem čisto zvit, trd in ni več sposoben, da bi šel naprej. Toda naši deželni konji, zlasti kraški konji, hrvaški konji in konji iz predelov, ki mejijo na Dalmacijo, pa tudi turški konji, so na take razmere navajeni in gredo mirno naprej, kot da gre za ravno polje«. O kraških konjih je leta 1828 v sestavku »Das k.k. Karstner Hof-Gestütte Lippizza und dessen Filiale Prö-straneg« pisal Illyrisches Blatt (1828): »Narava je mače-vska na tem območju do poljedelstva, ki pa je zelo primerno za rejo ovac in konj. Tukajšnje konje so zaradi hitrosti, moči in vzdržljivosti iskali za vojaške potrebe že Rimljani. Že Dionis naj bi na ustju Timava uredil rejo konj in mul«. O »visoko cenjenih Kraških konjih« so v opisu Vremske doline pisali v Kmetijskih in rokodelskih novicah (Iz Vremske doline ..., 1852). Bleiweis (1871) pri opisu konj v svoji knjigi »Nauk o umni živinoreji« pod črto sporoča: »Slovani so od nekdaj sloveli kot izvrstni konjerejci. Že Homer hvali mule in konje Venetov (Slove-nov), kteri so pri svojem preseljevanji iz azijanske pradomovine v mali Aziji v tako zvani Paflagoniji ob severnem primorji črnega morja zaostali. Tudi Veneti ob Adriji stanujoči so redili izvrstne konje, in že za Rimljanov je slovela ergolia (Gestütt, kobilarna) blizu Akvileje, brž ko ne na Krasu v današnji Lipici. Stari letopisci radi trdijo, da se je v Lipici ohranila še »pleha« starovenetskih konj«. V monografiji »Das K. K. Hofgestüt Lippiza: 1580-1880«, ki je bila izdana ob tristoletnici kobilarne (Das K. K. Hofgestüt ., 1880) je zapisano, da so imeli knezi Auerspergi v Postojni (Adelsberg) odlično kobilarno kraške pasme. V nadaljevanju je zapisan Stubenber-gov opis kraških konj: »Zelo slavni so bili konji s Krasa, tako zaradi njihove moči, kakor tudi njihove dolgoživo- flfriíír lírrnscbc Pfitnt Arabrr An Jal usier ttaltmische Pfordt / kirwpjerd Lipizuittr Slika 1: Genealogija lipicanskega konja (Nürnberg, 1993, str. 7): Andalusier - andaluzijski konj, Araber -arabski konj, Berber -berberski konj, Iberische Pferde - iberski konji, Italienische Pferde - italijanski konji, Karstpferd - kraški konj, Lipizzaner - lipicanec, Neapolitaner - neapolitanski konj Figure 1: Genealogy of Lipizzan horse (Nürnberg, 1993, str. 7): Andalusier - Andalusian horse, Araber -Arab, Berber - Barb, Iberische Pferde - Iberian horse, Italienische Pferde - Italian horse, Karstpferd - Karst horse, Lipizzaner - Lipizzan horse, Neapolitaner - Neapolitan horse sti, da so pogosto še pri starosti tridesetih let sposobni za delo.« Gospodarski list poroča, da je bila kobilarna v Postojni opuščena leta 1736 (Državno posestvo ..., 1923). Ob tristoletnici Kobilarne Lipice so Kmetijske in rokodelske novice zapisale (V spomin ..., 1880): »Kobil-stvo v Lipici je leta 1580 ustanovil tedanji vladar Notranje Avstrije nadvojvoda Karel, kajti izvrstni kraški konji so sloveli uže v predrimskem času in še danes je Lipiško kobilstvo imenitno.« V časopisu Slovenski narod je izšel daljši sestavek »Kraške dvorne kobilarne«, kjer uvodoma piše: »Uže za časa Rimljanov so sloveli kraški konji zarad svoje moči, posebne vrline ter vstrajnosti, in še danes si je ohranilo to pleme svoje dobro ime« (Kraške dvorne ..., 1880). Edinost v krajši notici obvešča o praznovanju 300-letnice kobilarne v Lipici, ki jo je ustanovil nadvojvoda Karel, ker so »kraški konji od nekdaj jako sloveli« (C. kr. Dvorno kobilišče ..., 1880). Skalovič (1880a) je v Edinosti objavil daljši sestavek z naslovom »Iz Kraške bisage«, v katerem omenja tudi Valvasorjeve zapise in pravi: »Na Krasu se izreja plemenita vrsta konj, imenitni kraški konji so po vsej Evropi znani. Prav zato je c. k. konjušnica na Krasu v Lipici, kakor pravijo temu kraju v tržaškoj okolici, ne daleč od kranjske meje.« Skalovič (1880) v drugem sestavku piše: »Konji in kobile v Lipici in Prestranku, (katerih je neki okoli 159) so bili prvotno španjskega plemena pomešanega s kraškim, potem so še angleško in arabsko pleme pridevali. Služijo za jahanje in za vprego kočij najvišej vladarskoj obitelji«. Ob 350 letnici kobilarne Lipica je Turk (1930a) zapisal, da je slovenski Kras pradomovina kraškega konja ali Lipicanca. Kobile domače kraške pasme so plemenili s španskimi in arabskimi žrebci. Tako je tekom desetletij nastala lipicanska pasma. V Kmetovalcu je Turk (1930b) poročal »O 350 letnici Lipicanca« in tam piše, da je bilo leta 1580 »brez dvoma v tej kobilarni več ali manj kobil domačega kraškega plemena in slovenske reje, vsaj se je imenoval ta rod dolgo časa »kraški konj«, ki je uže za časa starih Rimljanov, posebno v dobi Rimskih cesarjev, igral veliko vlogo pri osvojitvi sveta pod starorimskim orlom«. Nürnberg (1993) je predstavil genealogijo lipicanskega konja, kjer je nazorno predstavljena vloga kraških konj pri nastanku lipicanskega konja: 3.2.2 BOHINJSKI KONJ Novak (1970) je zapisal: »Na Gorenjskem je bil bohinjski konj posebna zvrst alpskega konja in je postal zlasti primeren za tovorjenje ter za pašo v gorah. Odlikoval se je po velikih močnih kosteh, drobnejšem vratu in pošinjenem križu«. Prvo omembo pasme smo našli v knjižici »Zgodovina ces. kralj. Kranjske kmetijske družbe s statističnim popisom kmetijstva na Kranjskem«, ki jo je napisal Bleiweis (1855). Po statističnem popisu iz leta 1851 je bilo na Kranjskem 20269 konj od tega 6480 kobil, 13234 konj, 88 žrebcev in 467 žrebet. Pri opisu konj na Kranjskem je zapisano, da se najboljši nahajajo na Gorenjskem - blejska in bohinjska težka pasma. V knjigi »Nauk o umni živinoreji« (1871) je Bleiweis zapisal: »Iz noriškega (gorno-štajarskega konja) so se zaplodili težki konji bližnjega Koroškega in menda tudi kranjskega Bohinja, ki so nekdaj imenitni težki konji bili«. V Kmetijskih in rokodelskih novicah so leta 1872 pisali, da je Bohinjski konj visok, širok in močan, da bi Triglav pretegnil in ga je veselje gledati (Iz Bohinja ..., 1872). Leto kasneje pa so zapisali, da so tudi Bohinjski konji že tako imenitni, da jih koroški gospodarji radi drago plačujejo (Iz Bohinja., 1873). Iz Kmetijskih in rokodelskih novic razberemo tudi, da je cesarska vlada verjetno na pobudo deželne komisije dodeljevala konje v okraje (Iz Bohinja., 1873). Tako so Bohinjci leta 1873 dobili dva plemenska žrebca pincgavske pasme za oplemenjevanje domačih kobil. Ker pa pincgavska pasma konj izvira iz avstrijskih pokrajin, kjer je bila nekoč rimska provinca "Noricum" in seveda noriški konj, lahko na podlagi tega zapisa povzamemo, da stari bohinjski konj izvira iz težke noriške pasme konj. Kramer (1887) meni, da so se od noriškega (zgornjo-štajerskega) konja zaplodili težki koroški in menda tudi bohinjski, ki sta bila nekdaj imenitna težka konja. Pirc (1920) je v prispevku »Star bohinjski konj« opisal izvor bohijskega konja. Kritično so ga presodili Cividini in sod. (2009). Bohinjske konje omenjajo tudi Porenta (1875), Slovenec (Iz Bohinja, 1899), Slovenski narod (Otvoritev koče ..., 1901), Jutro (Izlet ..., 1939) in Planinski vestnik (Trilerjeva ..., 1991). 3.3.3 KOBARIŠKI KONJ Gabrščik (1907) je v Soči v treh nadaljevanjih objavil članek z naslovom »Obdarovanje konj na Tolminskem«. V njem je med drugim poudaril: »Naši konji so bili v prejšnjih letih in tudi še od leta 1870 - 1880, v sosednih kronovinah in tudi v sedanjih laških na jako dobrem glas«. Zanimiva je novica, ki jo je objavila Soča in seznanja, da je deželno kmetijsko društvo v Vidmu izdalo brošuro »Il cavallo caporettano (kobariški konj)« v kateri hvali in priporoča konje iz kobariškega okraja. Brošura bo koristila, ker se je s tem dvignila cena kobariških konj po trgih v Vidmu in Čedadu. V brošuri so slike kobariških konj.. Dostavljamo, da razpošiljajo iz Vidma slovenske lepake v naša kobariška županstva, da bi privabili tim več prodajalcev konj s Kobariškega« (Deželno ..., 1909). V novici je tudi spodbuda, da bi tudi goriški deželni odbor v Gorici poskrbel za tako brošuro. Soča je objavila vest o velikem sejmu za konje v Vidmu na Furlanskem, da je županstvo v laškem Vidmu poslalo med Slovence v goriških gorah slovenske letake za sejem ter da v Vidmu slovijo kobariški konji (Veliki sejem ..., 1909). Je pa pri tem namesto Udine zapisan Videm, kar je naletelo med Lahi na splošno negodovanje. Primorski gospodar, list za pospeševanje kmetijstva v slovenskem Primorju, ki ga je izdajalo »Goriško kmetijsko društvo«, je leta 1909 objavil v dveh nadaljevanjih članek o kobariškem konju (Selan, 1909). To je skrajšani prevod sestavka, ki je bil objavljen v »Bolletino dell As-sociazione Agraria Friulana«. Podrobno je opisana težka vprežna konjska pasma, ki so jo v in na obrobju soške doline redili že od nekdaj in je znana pod imenom ko-bariška ali tolminska pasma. To je pasma hladnokrvnih noriških konj. Objavljen je opis kobariškega konja, ki je krepak, z močnim mišičnim telesom, z globokimi in širokimi prsmi in globokim trebuhom. Ima krepke in žilave noge z ne prevelikimi čvrstimi kopiti. Po barvi dlake so prami, fuksi in belci, redkeje pa plavci. V nadaljevanju Selan (1909) seznanja, da se je v zadnjih letih (1904 - 1906) zmanjšal obseg konjereje. Vzroke išče v tem, da vlada v letih 1902 - 1904 ni poslala v Kobarid nobenega državnega žrebca, ker je bila takrat pokrajina okužena s konjsko smrkavostjo, da ni nobenega pravega središča, kjer bi se naročale živali te pasme, zaradi velikega zanimanja koroških konjskih trgovcev, razdelitve občinskih pašnikov in prodaje domačih kobil. Primorski gospodar poroča, da so v Vidmu ustanovili žrebčarsko postajo in da so tamkajšnji konjerejci nakupili lepe kobile, med njimi tudi kobariške pasme (Kobariški konj ..., 1909). Tedanji pomen in priljublje- Kouji kobariSlie pastnt: i mojo naslednje popre Ene rnere : Visokost i'rtn uijstji Gtses gfjlriiii e Ramicrjo mod m uri £iu Žrebec 1 • 90 2 10 26 Kobila r 55 1-98 23 izmed koiii. od katerih se zaSiteve, težke vožnje, je kobariški kanj prizuau h npi Uiti i i ■ i