POLNOČ
Jože   U d o v i č
Nad morjem vzdihuje noč. Temno, visoko drevo nad mano. V njem utripi je nočne ptice pobliskujoči klic, svetilnik glasu, ki kaže čolnom na otok mrtvih.
Duša, izbrana, da bi te nosila ladja začudenja glej, dnevi so v daljavi kot bela mesta. Duša, za odisejo zvezda rojena!
Zakleto
na nočnem bregu
te slepijo
črni bliski.
S pomilovanjem te najde jutro, opito, zleknjeno med blatno trnje.
In tuji dan je samo novo izgnanstvo zate, duša, izbrana, da bi te nosila ladja začudenja, za odisejo zvezda rojena.
725