In taberna mori
Igo   Gruden
Ko se od žalosti napijem vina,
podobe vaše zadnja sled ugasne
v dremotnih mojih mislih brez spomina.
Oblak tako v odsevu zarje kasne kot v oknu luč počasi v mrak ugaša, na robu dogori noči brezglasne.
Takrat sem kot popotnik, ki ne vpraša, kje dom njegov je, kdaj ga bo dosegel, in če za njim se daljni klic oglaša.
V srce za vas sem svetlih sanj nastregel: ves čas sijalo je v ljubezni vdani, na pot je sij vam mesečine legel.
Zdaj je podobno že zaprti rani: nikamor in nikomur vec ne sveti, brez luči sam po poti grem neznani.
Ko da slovo od vas sem vzel pred leti, za vami vse mi bolj in bolj je tuje, na grob so se osuli zadnji cveti.
Če pa še kdaj mi v srcu bol zakljuje in zgolj z očitki skušam jo prevpiti, naj nikdar vaše jih uho ne čuje.
Da lažje mi še to je pozabiti, pozabo pijem, v nji spomin mi gine, očitki z njim, v dnu bolečine skriti.
Ko prvi svit nad reko v drevju sine in ptički prebudijo se ob zori, zapojem jim, da vse na svetu mine,
v popevki bridki: in taberna mori.
161