250 Listek. Kot mrzke in deloma cel6 surove burke brez plemenite misli sem si zabeležil v čitankah ta-le berila: v prvem zvezku: »Kako se je Ivan učil latinski« (str. 47.); »Zviti kmet. Po hrvatskem* (str. 54.); »Opeharjeni kmet«, iz »Vrtca« (str. 65); »Kmet in prorok« po »Vuku Vrčeviču(<1) ; »Prigodki iz hroščevega življenja* (str. 131.); »Kako je Pavliha kukca prodal« (str. 160.); iz II. zvezka: »Skratelj« (str. 109.); »Kako je preganjal birič Jurij kolero« (str. 163.). V. Bezek. (Kouec prihodnjič.) *) Resice je staviti na rovaš prof. Sketu. LISTEK. Vabilo slovenskim pisateljem. Leta 1892. v Ljubljani umrši trgovec g. Anton Knez je v svoji oporoki postavil ^Slovensko Matico" za svojega dediča ter ji naročil, naj iz dohodkov njegove ustanove izdava ceneno zabavno in poučno knjižnico, v kateri naj bi se tiskali v strogo ndrodnem duhu, na podlagi katoliške vere, toda slobodomi-selnem zmislu pisani spisi. Ker Matica namerja letos pričeti z izdavanjem Knezove knjižnice, obrača se s tem vabilom do vseh slovenskih pisateljev, prijazno jih proseč, da bi jo v ta namen blagovoljno podpirali ter ji poslali primernih spisov. Dasi Matica razven prevodov rada vzprejme vsak daljši ali krajši izvirni spis, ki se ujema z ustanovnimi določili, vender poudarja, da bi ji sosebno dobro došle zlasti povesti, poljudno pisane v prvi vrsti srednjemu stanu namenjene razprave zemljepisne, zgodovinske in prirodoznanske vsebine, životopisi, popotne črtice, slike iz domoznanstva in sploh vsakovrstni spisi, če le ugajajo zgoraj navedenim pogojem. Tiskovno polo bode Matica pisateljem plačevala po 24 —40 gld. ,,Slovenska Matica" sicer rada vzprejme vsak primerni spis, kadarkoli se ji pošlje, vender prosi slovenske pisatelje, da bi vsaj do dne" 1. julija t. 1. blagovoljno poslali rokopisov, o katerih žele-, da bi bili tiskani v I. zvezku Knezove knjižnice. V Ljubljani, dne" 15. svečana 1894. Za predsedništvo ,,Slovenske Matice": Fr. Leveč, Ev gen Lah, predsednik. tajnik. Izvestja muzejskega društva so nastopila že svoj četrti letnik. Prvi letošnji sešitek prinaša najprej članek »Grobišče pri Sv. Luciji blizu Tolmina«, v katerem prof. S. Rutar podaja najvažnejše rezultate Marchesettijevega kopanja pri Sv. Luciji; nato priobčuje J. Pecnik črtico o kranjskih gradiščih, arhivar A. Koblar pa nadaljuje svoje »Drobtinice iz furlanskih arhivov«. Dr. J. Ev, Mauring poroča o utemeljitvi mesta Višnje Gore in prijavlja izvirno ustanovno listino, ki je shranjena v višnjegorskem arhivu. »Mali zapiski« imajo mnogo zauimljivih beležek; rubrika »Slovstvo o domoznanstvu slo- Listek. 25l venskih dežel« obseza nekatere ocene. Na platnicah so zabeleženi darovi deželnemu muzeju leta 1894., in takisto se ondu nahajajo knjige in časopisi, katere so poslala zvezna društva »Muzejskemu društvu za Kranjsko« od dne" 23. jan. 1893 do dne 14. febr. 1894. — »Izvestja« se torej po bogati svoji vsebini priporočajo sama. Zabavna knjižnica, katero ureduje in izdaja za slovensko mladino Anton Kosi, učitelj v Središči, prinaša v svojem tretjem zvezku lepo število kratkih povestij, pripo-vedek, pravljic in basnij, črtico o petroleji, nekaj pregovorov, izrekov in pametnic, razne stvari, kratkočasnice, uganke, rebuse, demante in računske naloge. Berilo je primerno izbrano, jezik precej dober. Kar nič pa nam ne prijajo oblike „tuhtal" (4) nam. ,,ugibal, premišljal", „ostrmeli so vsi nad to novico" (6.) namesto ,,00 tej novici*', ,,kjer je storil žalostno smrt" (13.), namesto ,,kjer je žalostno umrl, preminil", ,,kar naenkrat" (19.) namesto samo ,,kar" ali ,,zdajci, hipoma", ,,zdaj volčji kuhar svojim tovarišem naproti leti (23.) namesto ,,hitt", ,,v naši hiši ni mogoče obstati" (23.) namesto ,,prebiti", ,,drobtinice večkrat poiskuje" (33.) namesto „drobtiuic išče", ,,v katero se bodemo enkrat vrnili vsi (34.) namesto „kdaj, nekoč". Na str. 28. je precej dolg stavek, katerega bi kazalo razvezati v krajše stavke. Čudno je citati o ,,obkladkih iz mrzle vode" (str. 35.). — „Zabavna knjižnica" velja 15 kr. in se dobiva pri izdatelji. Nauk slovenskim gospodarjem, kako je zboljšati rejo goveje živine. Tako se imenuje jako poljudno pisana knjižica, katero je spisal Viljem Rohrman, pristav deželne kmetijske šole na Grmu, izdala pa podružnica c. kr. kmetijske družbe v Novem Mestu. Cena 15 kr. Etwas von Peter Einsam. To je naslov jedno polo obsežni brošurici, ki je nedavno izšla na Duuaji. Vsebina: »Das Fest der goldenen Herzen« in »Der Armen-ball«. V obeh dovršenih pesmih obravnava pisatelj — kdo bi ne ugenil njega pravega imena! — socijalno bedo, in sicer pikro, kakor zud to med našimi književniki samd on. Svoje čitatelje opozarjamo na ta drobni proizvod; dobiva se pri knjigarji A. Keissu na Dunaji. Cena ? Slovensko gledališče. V minulem meseci so bile v slovenskem gledališči še te-le predstave: dne" 1. sušca »Prodana nevesta«, dne" 4 sušca »Veharjevo letovišče« (na korist režiserju, učitelju in igralcu Ig. Borštniku), dne" 7. sušca »Prodana nevesta« (na korist kapelniku »Dramatičnega društva« Fr. Grbiču), dne- 10. sušca prvikrat »Iz dobe koti lj ono v«, vesela igra v treh dejanjih, češki spisal Emanuel Bozdech, poslo-verul Fr. Gestrin, dne" 15. sušca »Čarostrelec« (na korist prvi pevki Berti Leščinski), dne* 19. sušca »Zapravljivec«, dne" 26. sušca »Prodana nevesta«, dne* 28. sušca »Stari ženin« (na korist tenoristu V. Benehi) in dne* 31. sušca »Prodana nevesta« (na korist basistu C. Vašičku). Koncert pianista A. Foersterja iz Lipskega. Gospod Anton Foerster, sin znanega glasbenika ljubljanskega, priredil je dne* 1. m m. v veliki dvorani filharmoni-škega društva klavirski koncert, katerega se je udeležilo jako mnogo odličnega občinstva. Zanimanje za ta koncert je bilo do cela upravičeno, saj šteje ljubljansko mesto g. Foersterja vender med svoje umetnike, najsi živi v tujini. In najsi bi ne bilo tega posebnega zanimanja, storil bi bil že vzpored svojo dolžnost, saj je bil najboljši porok, da mora biti to znamenit umetnik, kdor se loti tolike vrste najtežjih toček klavirske literature. — Prva koncertna točka je bila Schubert-Lisztova fantazija »Popotnik«, torej največje klavirsko delo mojstra, ki je itak pisal zgolj brezkončue glasbotvore. Prvi in zadnji stavek poslušalca nekoliko utrudita, dasi imata prelepe misli, ker se v obeh dreve" in kopičijo tonovske množine, kar je sicer nežnemu Schubertu tuje; tem kras-neje pa zveni iz tega šumečega vrvenja adagio, ta bolestni spev: »Die Soune dfinkt