St. 15 Mhlu imtajui (Mi tmntitn h mM v Trstu, v nedeljo 17. Januarja 193«. Posamezna številka 20 stot. Letnik U List izhaja vsak dan zjutraj razen ponedeljka. Naročnina: za en mesec L 7.-, S mesece L 19.50, pol leta L 32,—in celo leto L 60.—,za inozemstvo mesečno L 6.50 več. Posamezne številke po 20 stot. — Uredništvo in upravniitvo: ▼ Trstu, ulica S. Francesco d'Assisi 20. Telefon 11-57. Last, zalozba in tisk Tiskarne Edinost. Odgovorni urednik: proL Filip Peric. EDINOST Ogfasi trgovcev in obrtnikov: po 50 stot., osmrtnice, zahvale, poslana in vabila po L 1.20, oglasi denarnih zavodov po L 2.— za mm prostora v žiro-kosti ene kolone (72 mm). Mali oglasi: po 30 stot. za besedo, najmanj pa L 3. Dopisi naj se pošiljajo izključno uredništvu, naročnina oglasi in reklamacije pa upravništvu. Rokopisi sc ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. 1876-1926 Z dnem 8. Januarja 1926. je minilo 50 let, odkar Izhaja «Edinosft», odkar zahaja med naše ljudstvo kot glasnica njegovega obstanka na tem ozemlju In hraniteljica njegovih pravic in potreb. Pravijo sicer, da je razdobje 50 let v razvoju narodov le kaplja ▼ morju. Toda to razdobje, kar vrši «Edinost» svojo nalogo kot narodno glasilo, šteje toliko važnih dogodkov in pojavov, toliko raznovrstnega dela za narodno probu j o, za kulturni napredek, za gospodarsko povzdigo našega naroda ob Jadranu, toliko čvrstega socijalnega snovanja, da moremo to dobo z vso pravico označiti kot klasično dobo v zgodovini primorskih Slovencev: dobo preporoda, pomlajenja, ker je oživila v našem ljudstvu krasne duševne energije* ker mu je privzgojila najvišjo dobrino: spoštovanje samega sebe, zavest svoje vrednosti in zmisel za potrebe in zahteve vseskupnega narodnega življenja. S polno pravico in z utemeljenim ponosom more torej naše ljudstvo zreti na zgodovino svojega življenja v razdobju tega polstoletja. Kot zgovorna priča veličine in pomembnosti te dobe govorijo sestavki, ki jih prinašamo danes iz peres najodličnejših naših delavcev na narodnem, kulturnem, gospodarskem in socijalnem polju. Ti spisi se spopolnjujejo medsebojno v Impozantno sliko trudapolnlh naporov, težkih bojev In lepih uspehov ter nam podajajo pestro zgodovino našega naroda na tem ozemlju v tej dobi pol stoletja. In ker je Imela naša «Edinost» svoj veliki, da, lahko rečemo, odločilni delež na vsem tem snovanju kot glasnica namenov In hotenja našega vodstva, kot učiteljica, vzpodbujevalka in svarilka: slavi svoj današnji jubilej z upravičenim zadoščenjem! Tej častni zgodovini je posvečeno to današnje slavnostno Izdanje. Prod vsem se moramo z globoko hvaležnostjo spominjati tistih odličnih prvoborl-teljev, ki so prvi spoznali potrebo narodnega glasila za Slovence na tržaškem ozemlju, ki so z vnemo in rodoljubno ,požrtvovalnostjo znali premagati vse zapreke in ki so kumovali rojstvu tega našega glasila: Ivana Nabergoja, Antona Trobca, Frana Cegnarja, Ivana Dollnarja, Štefana Nadll-ška, kaplana Krizmana. Njih zasluga je tem večja, ker so bili po večini sinovi preprostih slojev naše okolice. Imena teh mož, ki jih vse 2e krije gruda, ostanejo neizbrisno zabeležena na častnih straneh naše zgodovine. Z globoko hvaležnostjo se Sanjamo njihovemn spominu. Pa tudi njim, ki so nadaljevali njihovo delo, ki so na temeljih, položenih od ustanoviteljev našega glasila, delali dalje za razvoj lista in ki jim gre zasluga, da se je naš list povzpel do današnjega obsega in današnje veljave* bodi napisan časten in hvaležen list v zgodovini «Edinosti»! Dolžna hvaleč nost nas obvezuje, da se med temi rodoljubi posebej spominjamo moža, ki je v poznejših dobah s svojim neumornim, premišljenim in nad vse požrtvovalnim trudom pripomogel listu do današnje višine: dr. j a Gustava Gregorina! Njemu se je treba zahvalili, da je naš list postal dnevnik In da Izhaja v svoji tiskarni In v svoji hišL Slednjič posvečamo to jubilejno številko vsem sodobnikom, našemu ljudstvu, pred vsem pa naši mladini. Iz spisov te jubilejne številke si more ustvariti neogibno potrebni stik z našo splošno narodno zgodovino in se seznaniti z ogromno svoto narodnega dela, izvršenega v tem polstoletju, da bo znala pmvilno in pravično ceniti trude in narodni idealizem prednikov od one er^o dobe pa do današnjih dni. Videli bodo, da je bila «Edinost» vsekdar učkieljica, vzgojevalka in vestna svetovalka našemu ljudstvu. V ponos in čast JI fa da je vso dolgo dobo polstoletja ostala nepremično zvesta svojemu programu, objavljenemu v njeni prvi Številki, katerega priobčujemo na drugem mestu, kakor ga je napisal prvi glavni urednik «Edinosti», slovenski pesnik Fran Cegnar. Ust je bil vedno neodvisen in svobodoljuben, nikdar pa «svobodnjaški«. Vedno je bil miroljuben in je dosledno svaril pred medsebojnimi prepiri. Bil Jo naroden v smislu, da je pobijal vsako krivico, storjeno naši narodnosti in našemu Jeziku. Odklanjal je vsak «kulturni» boj, ker je videl v takem boju največjo nevarnost za moralno trdnost in odporno silo našega ljudstva in za tisto edinstvenost v narodnem snovanju, ki je ob našem položaju neobhoden predpogoj za vsako uspešno delo in izdatno obrambo. Prav so Imeli naši predniki, ki so v prvotnem programu rekli: «Z verskim! zadevami se list ne bo pečala. Saj so živeli v eminentno katoUski državi. Naše ljudstvo Je bilo tedaj — kakor je sedaj — globoko verno. Vera Jo Imela na razpolago za vršenje svojega poslanstva cerkev in svoje označevalce: duhovnike. Pač pa so bile narodne, kulturne in gospodarske koristi našega ljudstva v resni in neposredni nevarnosti Kar pa se tiče moralnih krščanskih načel, so jih naši predniki vedno branili in jih dejanski uveljavljali. Naš Ust je vedno branil svobodo cerkve in pravice duhovščine. Ta smernica našega lista v pogledu toli važnega momenta v duševnem življenju našega ljudstva Je ostala nespremenjena tudi po vojni; saj so v tem pogledu ostale nespremenjene tudi razmere, ki so te smernice rodile. Ostali smo pri prvotnih načelih. S tem pa ni rečeno, da smo ostali na Isti stopnji, na kateri smo bili pred petdesetimi leti. Svoje postopanje smo usmerjali primerno vedno spreminjajočim se razmeram, tako da smo sledili časom In novim potrebam na kulturnem, socijalnem in gospodarskem polju tu smo tako dosegali povsod zadovoljive uspehe. 1 * S lato zgodovino je stopila naša «Edinost» v svoje drngo polstolelje. V tem pomembnem in slavnostnem trenutku obljubljamo našemu J'ndstvu, da «Edinost» ostane tudi v bodoče zvesta svoji lepi in na poštenem stremljenju bogati prošlosti in svojemu programu iz začetne dobe. Slej ko prej jI bodo vodnice edino le ljubezen in zvestoba do naroda in pa skrb za njegov vsestranski razvoj in napredek: za njegovo srečno bodočnost. UREDNIŠTVO. 0*0000» Program Uvodnik prve številke „Edinosti", katerega ]e napisal prvi urednik našega lista Fran Cegnar. Velika važnost tržaškega mesta za Slovane In vzlasti Slovence, ugodne razmere tržaškega slovenskega ljudstva In prebivalcev po okolici neobhodno zahtevajo, da se v Trstu ustanovi slovensk časopis. Sprevldevšl to potrebo, sklenolo je politične društvo «Edinost» Izdajati časnik, ki bode a) popolnem neodvisen Imel pred očmi z društvom enako namere; b) on bode svobodoljuben, nikakor pa ne svobodnjašk; njegovo srobo doljubje bo sezalo do tiste meje, do katere sega pravica in poštenje; e) on bode miroljuben, ne bode budil domačih prepirov, ampak pripo- r očev al bo edinost i slogo; mir zemlji, dobra volja ljudčml d) on bode naroden in tedaj bo odločno odbijal sovražno napado na slovensko narodnost, naj dohajajo od kodar koli si bode; potezal so bo za to, da se našemu jeziku di v šolah, pisarnicah In Javnih zavodih Usta pravica, katera mu prlstuje po ustavnih določbah I naravi; ^ on bodo budil slovensko rodoljub je« učil, dramil In jačil prosto naše ljudstvo; D s verskimi zadevami se ne bo pečal 1 le to želi, da vsak ohrani mirno I Cisto vest, pa bodo njemu I vsem najbolj prav. * *• Tik jo naš program. Bog daj vspeh in srečo blagemu namenu! TI pa, listek, Izleti v božjem Imenu v beli svet, pozdravljaj drage Slovence naj sinjoj AdrijJ, Zelenoj Savi, bobnečej Soči i šumečej Dravi; pritrči v kočo ratarju, ki z brezastlml voliči I s potom na čelu orje mater zemljo tor plodovito zrnje Izroča črnej prsti; razgrni se na koleno rokodelcu, ki se trudi od zoro do mraka, da služI vsakdanji kruh sebi i svojej rodovinl; potrkaj tudi na vrata gosposke hiše, kder kraljuje obilica i bogastvo; naj te vsakdo sprejme s tisto dobro voljo, s katero te ml po svetu pošiljamol „Edinost", dne 17. januarja 1926. Uvodnik uredništva: 1876-1926 ... 1 Program, uvodnik prve številke .Edinosti", katerega je napisal prvi urednik našega lista Fran Cegnar........ 1 Dr. josi p Wi 1 f a n: Nekaj misli in želj* ob petdesetletnici „Edinosti" .... D Dr. Otokar R y b a r: Slavnemu uredni« štvu „Edinosti" v Trstu...... II Rikard Katalinić Jeretov: Edinosti II Marijan Sever: Ob petdesetletnici . II Postanek in razvoj lista „Edinost" Dr. j. P.: I* dobe pred „Edinostjo" . . m Dr. Edvard Slavlk: Početek lista „Edinost" ........... III Dr. Gustav Gregorin: Zgodovina lista „Edinost" in njegove tiskarne v zvezi s splošnim razvojem tržaških Slovencev IV Brejskl: Spomini izza dobe 40 let . . V Antonija Germekova: Štefan Nadlišek kot kolednik .......... V „Edinost" — narodna probujevalka, vzgojevalka fn vodnica našega ljudstva Ivan Hribar: Politika .Edinosti" v 50 letih............. V Josip Lavrenčič, bivši poslanec v r.p.: Spomini iz prejšnjega stoletja .... Ca rs ic u s: Politično društvo „Edinost", njega položaj in delo v času svetovne vojne........... Marica Nadlišek-Bartolova: nost", — vir moje največje sreče A. Mali grm: „Plevna je padla" . S. 1: Pol stoletja glasilo naroda . Terničev: K proslavi 50-letnice „Edinosti" (Pozdrav iz Brega) . . —i—: Ko sem prvič čital .Edinost" VI .Edi- VI VI VI VI vn Vil Narodno probujenje in politično snovanj« našega naroda v Istri Prof. Vjekoslav Splnčić: Početak narodnoga probudjivanja i narodnih borbi u Istri............. Dr. Ivo Zuccon: Istra a poslednjim godinama prije svetekog rata (1907-1914) Slike k zgodovini .Edinosti" .... Don Luka Kirac: Glagolska liturgija a Istri............. Prejšnji in sedanji voditelji Političnega društva .Edinost" (Slike)...... Dr. Mirko Vratović: Petnaest prevratnih dana u Istri......... VII VIII IX XI xn Prvi raznaševalec .Edinosti na Vrdelci: Mili spomini .........* XII Narodni in politični razvoj našega ljudstva na Goriškem Andrej Gabršček: Črtice iz politične zgodovine Goriške........X1H Naše šolsko vprašanje v preteklosti in sedanjosti Dr. Gastav Gregorin: Borba za slovenske ljudske šole od 1884. do 1918. leta XIII Viktor Car Emin: Družba sv. Cirila i Metoda za Istru.........XIV Dr. Lavo CermelJ: Naše srednje šole XV Uveljavljanje našega ljudstva na gospodarskem In socijalnem polju v zadnjih 50 letih Dr. Josip Agaeletto: Naš gospodarski razvoj v zadnjih desetletjih a posebnim o žirom na zadružništvo...... Vekoslav Plesaičar: Ob petindvaj-setletnici obstoja Trgovskega Izobraževalnega društva ....,»... Dr. Joahim RaŽem: Nekaj statističnih podatkov iz tržaške občine leta 1876 . Ivan Stari: Slovensko radništvo i prije-rttna socijalistička stranka.....XVII XV XVI XVI Narodno-kulturno snovanje našega naroda v zadnjih desetletjih. Dr. Ivan Marija Čok: Pomen in važnost prosvetnih društev na Tržaškem v zadnjih desetletjih........ B. Krimsky: Glasbeno življenje v zadnjih desetletjih......... Josip Prunk: .Razvoj slovenskega gledal škega življenja na Tržaškem . . . Dnevne. ..*...*.•..•* Druge vesti, oglasi......... XVII XVIII XIX XIX XX • Dr. Boris Furlan: Cankarjev Hlapec Jernej v luči pralne filozofije. — "Zorko Jelinčič: Naša splošna kulturna organizacija po vojni in pregled kulturnega delovanja. — " — B.—: „Edinost" in naše ženstvo v zadnjih desetletjih. • A. Kozman: Ljudsko gledališče v Gorici. — • France Bevk: Književnesl pri nas. — " Dr. Forlunat Mikuletič: Pri slavnostni mizi. • • • Člankov, pri katerih so imena avtorjev zaznamovana z zvezdico, uredništvo — žal - radi Hrana prostora — nI moglo objaviti v današnjem izdanju „Edinosti. — Vse te prispevke objavimo prihodnjo nedeljo kot dodatek k jubilejni številki. n. «EDI* V Trstn, dno 17. januarja 1926. Dr. Josip VViJfan: Nekaj misli in želja ob petdesetletnici „Edinosti a Ce bereš kroniko prvih let Političnega društva «Edinosti», te prevzame gin j eno občudovanje. Iz že ožoltelih listov govorijo možje preprosti, a gorkega srca in bistre glave. Z rodoljubno' navdušenostjo in politično preudarnostjo so se lotili dela. Njihova posebna zasluga pa je, da so Ee ob ustanovitvi naše politične organizacije zasnovali tudi naš list Takoj od začetka so spoznali oboje hkratu: da je našemu ljudstvu treba politične organizacije, ki naj brani njegove pravice in koristi in pospešuje njegov napredek, ter da je taki organizaciji treba časniškega glasila kot najbolj pripravnega orodja za izpolnjevanje njene zadače. Kar so spoznali za potrebno, to so tisti možje tudi hitro napravili. Kmalu po ustanovitvi Političnega društva eEdlnosti*1 je izšla prva številka novin istega imena. Tako sta ista navdušenost in preudarnost botrovali obema, društvu in listu, ter že od začetka ustvarili med obema tisto rvezo in skupnost, ki traja Še dandanes. V pravnem oziru se je sicer razmerje pozneje premenilo, ker je lastnina lista prešla od društva na poseben konsorcij in od tega na tiskarniško zadrugo. Inače je pa razmerje med društvom in listom še isto kakor nekdaj. Vodstvi obeh sta sicer nezavisni drugo od drugega, vendar obstoji med njima tesno sodelovanje in predvsem enotnost političnih smernic. Ob jubileju »Edinosti* .se mi vidi umestno poudariti, kolikega pomena je bila In je še za našo politično organizacijo in za njeno glasilo tista njuna trajna zveza in skupnost. Že od začetka sta se vzajemno dopolnjevala in podpirala. Organizacija je navdajala list z duhom discipline in z globoko zavestjo odgovornosti, list pa je združeval njene člane in Bvoje bravce v eno družino, širil njihov krog, budil, utrjal, poglabljal In . vedinjal njihovo politično čutenje in hotenje. Morda je razmerje med našo organizacijo in listom kakSenkrat v enem ali drugem oziru oviralo razmah lista kot čisto novinarskega podjetja. Na drugi strani more biti, da bi bila organizacija sem in tja potrebovala glasila, ki bi bilo bolj izrazito njeno, rekel bi: bolj enostransko, no rečem: bolj strankarsko. A če premerimo to dolgo pot, ki sta jo vštric prehodila naše Politično društvo in naš list «Edinost», in pretehtamo nspshe njunega vzporednega in skupnega delovanja, se overimo, da ju je njuna zveza in skupnost bolj pospeševala kot ovirala, držeč obe « Edinosti«, organizacijo in organ, na srednji, pravi poti. Zato je moja prva želja ob pomembni obletnici ta, da bi naša politična organizacija in naš dnevnik še dalje ostala združena ter opravljala nezavisno sicer drug od drugega, a vendar v zvesti vzajemnosti vsak svoje prevažno delo. * * No «Edinost» ni bila nikdar samo glasilo naše politične organizacije. Danes, ko jo vidimo pred seboj, kako je v tem polstoletju zrasla in se razvila, a kljub vsem premembam ostala vedno ista naša tržaška «Edinost», kako je, zbiraje v sebi in izžarjevaje iz sebe po možnosti vse žarke, ki prešinjajo življenje naše skupnosti, postala duševna vrednota tudi zunaj tistih in nad tistimi, ki so bili in so okoli nje, spoznamo v njej pravo nosivko kulturne in socialne tradicije našega ljudstva v tej deželi. Nič mi ni mar, da bi mi kdo radi pomena, ki ga pripisujem tradiciji, utegnil očitati siarokopitnost. V tradiciji so resnične vrednote in žive razvojne sile. Tradicija hrani potomcem, kar so predniki pridobili s svojim trudom in trpljenjem. Tradicija gradi most iz preteklosti v bodočnost, od starih k mladim preko njihovega večnega nasprostva. Ona predvsem ustvarja in Čuva tisto edlnstvo v času, tisto zgodovinsko neprenehljivost, s katero premagajo zdravi narodi tudi najtežje Izkušnje. Zato je moja druga želja ob slovesni priliki ta, da bi naša «Edinost» sedaj, ko je tepa treba več ko kdaj prej, tudi nadalje gojila in branila kulturno in socialno tradicijo Slovenov v Italiji, tako da bo naše ljudstvo, sebi zvesto, vedno videlo v njej svojo pravo, nepotvorjeno in nepremenljivo podobo. • * «Edinost« izhaja sredi slovenskega ljudstva, v čisto domačem ozračju, a obenem v pretežno drugorodnem središču, v neposredni dotiki s tujim svetom. Je tudi drugih naših listov, ki kažejo enako ali podobno dvostranost. V primeru «Edinosti» pa je ta dvostranost posebno izrazita in pomembna. (Edinosti* segajo korenine naravnost in neposredno v malo vas in v veliko mesto, v skromno tišino dežele in v bujno vrvenje svetovnega pristanišča. Zgodovinski razvoj ji je pa na tej tako izloženi točki poveril še posebno zadačo. Postala je list - predstavnik Slovenov v Italiji, a s tem, na naši strani, tudi najbolj poklicani list-posredovavec med Obema narodoma, italijanskim narodom in narodom Slovencev, Hrvatov in Srbov, in s tem obenem med obema nacijama, italijansko in jugoslovensko. Prav za' prav je to posredovanje že njena prvotna naloga, ki jo je pa zatemnjeval ali, bolje, obračal in omejeval v posebno smer težki boj za naš narodni obstanek in za svobodo našega razvoja na Primorskem, osobito na Tržaškem in v Istri. Starega Primorja ni več, vzela ga je v sebe in prekrila večja Julijska krajina. V tej-le bi bil moral oni boj postati nepotreben in cato prenehati. A razmere so se razvile drugače in boj traja dalje. Delo, ki ga je opravljala od začetka zlasti za slovensko manjšino v tržaški občini, opravlja «Edinost» sedaj po odločitvi zgodovine in sili časov za vso našo manjšino v Italiji. Dejanski in pravni predpogoji te naloge so se preinenili, v bistvu pa gre slej ko prej za obstanek in svobodni razvoj našega življa in za odgovarjajočo ureditev njegovega položaja v ožjem okviru dežele in v širšem okviru države. Pri tem delu «Edinost» ni osamljena. Vendar je njej v veliko čast, stvari pa v nemajhno korist, da more ona povzdigati svoj glas s tisto posebao veljavo, ki mu jo daje pol stoletja njenega umnega, poštenega in odločnega nastopanja za pravičnost in kulturno svobodo, oprtega na trdne temelje človečnosti in resničnega krščanstva. V boju za naše manjšinske pravice «Edinost» ni izpustila in ne izpusti nikdar iz vida svoje prvotne, posrcdovavn« naloge. Saj ji prav s tem bojem tudi služi. Manjšinsko pravo, kolikor se tiče narodnih, ne drugih, na primer verskih manjšin, bi se moralo imenovati «medna-rodno» pravo veliko prej ko tisto, ki se sicer tako imenuje, a je v resnici meddržavno pravo ali kvečjemu internacionalno pravo, kolikor se namreč nacije istovetijo z državami. Manjšinsko pravo v gorenjem ožjem zmislu pa je nasprotno zares «mednarodno» pravo, ker urejuje razmerje med narodi kot prirodnimi enotami tam, kjer živijo vkupaj kot večine in manjšine v okviru iste dežele ali države, in ker radi nedeljivosti teh prirodnih enot vpliva na razmerje med njimi ne samo kot večinami in manjšinami, nego kot celotami tudi preko deželnih, oziroma državnih granic. Eden najbolj odločilnih korakov na poti k resničnemu sporazumu in trnjnrmu miru bo storjen, ko narodi in države spoznajo pravi pomen in nujno potrebo tiste »mednarodne« ureditve, ki jo obsega pojem manjšinskega prava, in ko po tem spoznanju tudi uravnajo svojo mišljenje in postopanje. V tem zmislu služi boj «Edinosti» za našo manjšino tudi širši in visjt nalogi. Ob jubileju «Edinosti» mi prihaja iz dna srca, ki pošteno in vroče želi sporazum in prijateljstvo med Italijani in Slovenci, Hrvati, Srbi in med obema nacijama, ta iskrena zelja: naj bi se naša «Edinost» mogla čim prej, po modrem boljšem spoznanju merodajnih italijanskih činitelje v, neovirana od onega žalostnega boja za naš narodni obstanek, s se pomnoženimi s1*«1*! posvetiti svoji vzvišeni prvotni zadači, posredovanju med sodeželani in sodržavljani dveb narodnosti in med obema sosednima narodoma in nacijama, ter tako prispeva« k njihovemu vedno bolj zaupnemu in tesnemu zbliževanju. A d « «Edinost* ima še druge važne naloge, predvsem na kulturnem, gospodarstvenem in socialnem polju. Za njeno jubilejno številko sem pa hotel napisati tiste svoje misli in zelje, ki so mi u* narekovali razmerje naše politične organizacije do «Edinosti»,pomen «Edmosti»za našo narodno trajnost in delo «Edinostix> za manjšinsko pravo, ker v tem se čutim «Edinosti;> najbližjega Kot nien učenec in njen so trudni k. _ . ,__ Z vso dušo verujem v pravičnost stvari, ki ji služi«Edinost».V tej ven vroče želim, da usoda prizanese naši «EdinosU» in ji dovoli izpolnjevati njeno zadačo tudi naprej. Iz te vere klije nada, ki jo naša Hvljenska volja pretvarja v trdno zaupanje: le naprej, le naprej, nasa «HUnosi», In navzgor! Bog čuvaj našo «Edinost »I Slavnemu uredništvu „Edinosti" v Trstu Ob petdesetletnici »Edinosti® se ml vzbujajo lepi spomini na. moja mladostna leta, ko sem daleč od domovine, bivajoč pri svojih stariših na Dunaju in pripravljajoč se na svoj bodoB poklic, črpal iz »Edinosti« sveto navdušenje za slovensko stvar. Trst in njegova bližja in daljšo okolica sta bila ideal mojih sanj, cilj mojih želja. In komaj sem dovršil študije, sem hitel takoj v Trst, da stopim tudi jaz v vrste mož, ki so tam delovali za probujo in napredek našega ljudstvu. Pol. društvo in list «Edinost» sta bila središče, okoli katerega smo se zbirali in kateremu smo stavili svoje mlade sile na razpolaganje. Pod njunim vodstvom se je razvijalo živahno narodno gibanje na vseh poljih. «Edinost» nam je bila zastava in program. Že v prvih letih sem stopil v krog njenih sotrudnikov. Z ljubeznijo in ponosom smo glodali, kako «Edinost« raste in se spopolnuje. Radi smo po svojih močeh sodelovali pri listu, ki sta ga vzdrževala le požrtvovalnost in naklonjenost našega ljudstva. Nihče pa se ni toliko žrtvoval za naš list kakor njegov neutrudljivi, še danes z nezmanjšano vnemo in požrtvovalnostjo delujoči ravnatelj CotiČ, in naš do skrajnih mej možnosti nesebični in še vedno svojim mladostnim idealom zvesti dr. Gregorln. Zasluge teh dveh mož za «Edinost» In za ves naš razvoj na tržaškem ozemlju zna prav ceniti le tisti, ki je, kakor jaz, dan za dnevom, skozi mnoga lota, v težkih, a tudi lepih časih. Imel priložnost gledati, kako sta ona dva, skoraj neopažana od širše Javnosti, skromno In neumornS in pogumno vodila in negovala ono naše glasilo, ki je toliko pripomoglo k ^"ttE jtto voj^g'ala^kroga mojih dragih prijateljev in -bojevnikov in mi odkazala dru o delokrog, daleč od onega mesta, kjer sem preživel najlepša svoja leta. Ali «Edl-^^em^rtal r?S^jeno delovanji in njeno usodo spremljam z isto ljubeznijo in z ^im zanim^iiemkakor v prejšnjih, mlajših letih. Na vsa potovanja in konferencije, na katere mo MM?hodi ona za menoj in mi pripoveduje o mojih dragih rojakih, tam ob *** OTrildavnosti njenega polstoletnega obstanka pa ji pošiljam najiskrenejše čestitke z vročo ielfo da bi l v bodočnosti med našim ljudstvom v Italiji izpolnjevala svojo kulturno nalogo, HbSi do sibli naše koče od sivega Krasa do snetega Triglava zammanje za materinski jezik In ljubezen do rodno grude. BEOGRAD, dno 1. januarja 192«. Vaš ^ RybaC edeset ljeta Glas si našeg svijeta Slovencu luč, Hrvatu seka Umilna i meka. Edinosti Ko ladja Brodiš jaka, A vojska tvoja Vojska je junaka. A danas još 11 Zagrebu 4926. Je jača tvoja snaga. Tvoj brod još bolje Gorkim morem reže, A barjak tvoj Dva brata složna veže! Rikard Kafalinić Jeretov Ob petdesetletnici pol stoletja bojev in težkih zmag življenja in pol stoletja upov, željd in hrepenenja! — Kar nam sadov ostalo na Tvojem je drevesu, so grenki, kot da rastli bi na mrjočem lesu... A vendar od Snežnika tja do izvira Soče en rod pod njim še biva in še živeti hoče: Saj v njem iz Tvoje setve je vzklila trdna vera, da narod stvor je večen - le človek v njem umira... Ko pade ded za plugom, pa zemljo vnuk razoije — tako nad njima sklepa življenja se obzoije. In narod raste, raste kot neizmerna reka, ki se iz vekov davnih v bodoče dni izteka. Mapiian Sever V Tisto, dna 17. jam&arfa ltti «BNROR» m. in razvoj lista Dr. J. P. iz dobe pred „Edinostjo" Spomini na postanek in razvoj naše »Edinosti* dovajajo tudi do razmišljanja o oni prejšnji dobi, ko polagoma probujajoči se slovenski živel j še ni imel na tržaškem slovanski živelj še ni imel na tržaškem ga bii vselej tako vztrajno branil in skrbno poučeval, kakor to dela že pol stoletja naša ,rla slaviipnka. Tudi za one čase pa ne primanjkuje zanimivih podatkov iz zanesljivih sporočil. Ne posegamo predaleč nazaj, če ugotavljamo, da je leta 1816. Fran de Ba-iardi kot zastopnik tržaškega magistrata razpisal v uradnem listu «Osservatore Triesti-no» (stran 1337) službo mestnega tajnika z zahtevo, da mora prosilec dokazati, da obvladuje popolnoma »perfettamente la lin-2'ua tedesca italiana e cragnolina*. Torej 60 let pred rojstvom «Edinosti» se je v mestu tržaškem ne le uradno priznala nego tudi nr-kf'^o izvajala ravnopravnost slovenščine,' In nič manj zanimivo ni dejstvo, da je za tako mesto bil takrat imenovan znameniti tržaški patricij in pisatelj D. Rossetti, ki je posebno zaslovel kot mestni prokura-tor, ki si je skozi 25 let prizadeval da bi rešil ogroženo avtonomijo Trsta, Toda kmalu so prišli drugi in hudi časi. Začela je tedaj dolga, 301etna( ledena doba absolutizma kneza Metternicha, kateri je v trajnem strahu za obstoječe prestole brezobzirno zatiral vsakršen duševni pojav podložnih narodov. Nemška birokracija je potiskala, kolikor je mogla, še italijanščino iz tržaških šol in uradov, a slovenščina se je čula le še v cerkvah in nedeljskih šolah. In koliko uspeha so imeli vladni germani-zatorji s tem brezdušnim početjem! Morda ni bilo pri nas tako hudo, kakor toži blagi Slomšek v svojih »Drobtinicah ko pravi, da so celo mladi duhovni tako pozabili svoj jezik, da niso znali več vernikom niti evan-gelja razumljivo brati; vsekako mrgoli tudi v naši ^priprosti govorici še dan današnji obilica nemčizmov (gvant, šrajat, cajt itd.) Tako se pokvarja in nazaduje narod, ki nima svojih šol. In iz istih ozkosrčnih razlogov je skrbela še dunajska vlada le za pospeševanje in okrepljevanje trgovine v tržaški luki. Sicer pa je dopuščala tudi popolno gospodarsko in socijalno propadanje kmetov, dočim je procvitajoče tržaško mesto znalo vsrkavati slovenski dotok iz bližnjega in daljnega zaledja, si ga prilagoditi. Komaj namestnik Stadion je uvidel okoli 1. 1840 nesmiselnost vsega absolutistično-germanizatorskega početja in skušal popraviti na Primorskem pogreške tega krutega sistema. Začel fie otvarjati in razširjati slovenske šole, kjer se je zdelo njemu pravilno, naročal si je strokovnjake. ki so mu prevajali nemške šolske knjige na deželne jezike, in slično. Njegove reforme so pa maLo izdale, ker priprostega ljudstva ni mogel pripraviti do tega, da bi otroke pošiljalo v nove šole, in njegovi uradniki so ga povsod ovirali; tako da jih je zatožil na Dunaj, ker ne poznajo dežele več kakor le iz ekshibitnega protokola! A ti-Ie so zopet tarnali, da ne vedo, ali bi se •ičili italijanščine ali pa kranjščine. Poleg vsega je pa še pridno delovala cenzura in stikala posebno pri naobražen-cih po panslavizmu: Slomšku niso dovolili, da bi izdajal slovenske knjige, in dopisi kameralnega svetnika Vesela (Koseskega) v Trstu, naslovljeni dr. Bleiweisu v Ljubljano, so romali 1845. v podrobno presojo in proučavanje na Dunaj v roke vrhovnega policijskega ravnatelja. Tako moreče stanje so pa nakrat docela pretresli in do temelja zrahljali politični viharji leta 1848. Vzdramili so tudi slovenske in hrvatske naobražence v Trsitu, da so si ustanovili skupno svoje ^Slavjansko Društvo*. Na prvi slovesni skupščini dne 6. decembra 1848. je bil izvoljen za starosto pesnik Jovan Vesel-Ko-seski in sprejet obširen naroden program politične in kulturne vsebine. Narodnostno načelo je stopilo na dan z vso silo in zbralo v društvu lepo število delavnih članov. In že meseca aprila 1849. je začelo izdajati «Slavjansko društvo* prvi sloven-sko-hrvatski politični mesečnik: «Slavjan-ski Rodoljub*. Urednik mu je bil novi društveni predsednik, carinski uradnik Ivan Cerar. List je doživel le 5 številk. V sušcu 1850. je" izšlo novo društveno glasilo: < Jadransk: Slavjem* v mesečnih zvezkih ko* «podučiven list o raznih ljudstvu koristnih rečeh* pod uredništvom marljivega podpredsednika, Korošca, prof. Šimna Rud-maša, kateremu so pomagali zlasti prof. Ivan Macun (ki je leta 1850. še izdal posebej knjižnico «Jugoslovansko Cvetje*), dalje Mihael Verne, J. Toman, Fr. Babič in .mi j i in izstopu Avstrije iz Nemške zveze v Trstu v praksi drugače dale presojati kakor na Dunaju ali v Ljubljani. Slavjansko društvo v Trstu pa je kmalu opustilo svoj politični značaj in se bolj prilagodilo meščanski družbi z raznimi zabavnimi prireditvami, dokler se ni prelevilo kasneje v Slavjansko Čitalnico. Leta 1853, je izdalo še »Koledarček *, ki ga je uredil Josip Godina Verdeljski; za koledarček 1854. ni več dobil urednik oblastvenega dovoljenja. In tako je legel zopet za dobrih istega pisatelja: »Potrebe delavcev društva| vseh napadov. Žalostno je bilo poslu-za Slovence v Trstu*, ki je izšla 1869. Ta- šati pretekli torek v mestnem zboru, krat se je ustanovilo namreč že prvo slo- kako so krivično namerjali nam okraj-vensko delavsko društvo »Čbela*, kateremu šati naše volilne pravice. Dobro in pra-je načeloval Fran Cegnar; V. Raič je bil vično so zagovarjali naši vrli in nek-njega tajnik. Omenjena knjižica razpravlja teri mestni pravični gospodje —»slanci, o nasprotju med delom in kapitalom ter katerim bomo vedno hvaležni, ko so s priporoča organizacijo samopomoči in izo-.tem, da so se glasovanja vzdržali, pri-brazbe delavstva napram izkoriščanju. pomogli k zmagi, katera je za nas zna-Neglede na razne nabožne in šolske menita. Žalostno pa vam naznanjam, knjige se je pojavilo torej v Trstu tekom da naša prošnja zaradi županov se je zadnjih 12 let pred ustanovitvijo »Edinosti*; zavrgla. Zastonj so naši vrli poslanci precejšnje število raznovrstnih časopisov | pravico zagovarjali ter zahtevali na in zvezkov;, iz njih pisanja se pa spoznava, splošno željo ljudstva, naj se naši žu-kako je pomanjkanje šol v onih časih pa- pani zopet postavijo namesto okrajnih hnilo naše ljudstvo v splošno nepismenost glavarjev (capi distrettuali). Vodja na-13 let popolni kulturni zastoj v naš živelj; in politično otrpnelost. Dejstvo pa, da je sprotne stranke Hermet, Maklič i dr. in še le prva izvolitev Nabergoja, Nadliška, j naš okoličan dne 16. oktobra 1873. prvikrat so predlagali, da naj se z našo prošnjo Daneva, Cegnar j a in menda Kluna ter j in prav častno izvolil z dvetretjinsko ve-'preide na dnevni red; in tako se je tudi Loserja za zastopnike okolice v mestnem čino izmed 1100 oddanih glasov Ivana Na- zgodilo. Okoličani se vedno bolj presvetu tržaškem leta 1865. je omembe vre-jbergoja za svojega poslanca v dunajskem pričujemo, kako nam oni naše želje, den pojav na narodno-političnem polju. parlamentu, je pokazalo, kako so še razne prošnje in potrebe v blato gazijo, s tem Komaj leto za tem je pričela druga doba'druge okolnosti vplivale na naš politični naš mir kaić, nas dražijo s takim po-slovenskega časnikarstva v Trstu. Prvi v ti! razvoj. Z letom 1868. so se začele namreč stopanjem in ustavo uničujejo. Saj yrsti je bil še danes nepozabljeni pod-j ustanavljati po vsej okolici «Čitalnice», ki konštitucija pravi, da se postave mo-jetni učitelj svetoivanski Ivan Piano, ki je so v Rojanu, Skednju, na Opčinah in pri rajo delati, prenarejati, preklicavati skupno z Godino Verdeljskim stopil pred Sv. Ivanu jako lepo uspevale kot prave itd., ko je to za ljudstvo potrebno. Zato javnost kot izdajatelj «Ilirskega Primor- učilnice za ljudstvo in so ga zbirale k raz-;pa tudi mi vsi okoličani moramo biti jana»; ta «poduči ven, omika ven in kratko- nim kulturnim prireditvam v manjšem ob- zedinjeni, da pokažemo splošno opra-časen list» je izhajal po 2krat na mesec. segu. Znano je, kako je po slovesni otvo- vičene želje in potrebe cele okolice. L. 1867. mu je Piano spremenil naslov v ritvi rojanske Čitalnice nastala v mestu •Slovenskega Primorca*, kateri je kot po- demonstracija proti vračaj očim se Sveto- litičen list postal tednik in izhajal do ivančanom; med žalostnimi posledicami , ... . - . konca 1869. pod uredništvom Vekoslava1 nastalih nemirov se navaja tudi razpust sta- ,J]Zb°r Za P°treb' V smislu tega mojega govora si dovoljujem staviti tri predloge, katere Raiča. Pisatelj in pesnik Fr. Cegnar mu je rodavnega okoličanskega bataljona 1. 1869., bil marljiv sotnidnik. Godina Verdeljski pa'dasi se je ta vladni ukrep javno uteme-je ustanovil že julija 1866. svoj »političen, Ijeval z vpeljavo obče vojaške dolžnosti, uči ven in kratkočasen list* z imenom «Tržaški L j ud orni l», ki je koncem istega leta zopet prenehal. Leto 1869. je prineslo še Gašparja H. Martelanca «Jadransko Zarjo*, političen ne spoznal in sprejel. Prvič, da bi se prej ko mogoče začel izdajati dvakrat na mesec en domači , , .... - list, kakor je bil «Primorec», kateri je Kaj temelijto so pa vzbudili narodno naš narod iz okolice iz spaiija prebu-zavest po vsej deželi veliki ljudski »tabori*, dii. Ravno tako bi nas ta novi dru-Na takih javnih shodih pod milim nebom štveni list, kakor en dober učenik v so razlagali vplivni govorniki in politični vseh rečeh učil, nas branil proti vsem .......... - , . ... .vodje zbranim množicam splošne narodne napadom, ker to mi okoličani zelo po- hst, ki je izhajal 2krat mesečno do julija1 zahteve onega časa; postale so to velike trebujemo. 1870., dalje prvi humoristični list «Juri s manifestacije za združeno Slovenijo, zal _ . pašo* izdajan cd istega lastnika in urednika I na^Sn0 enakopravnost v šolah in uradih;! naj h\im?} nasloy «Edinost>> list kot «dolgočasen list za lahone, nemškutarje' a,Đraviialo se ie tudi vselei o važneiših Potočnega društva za tržaško okolico, in druge nerodne ljudi*; Martelanc je pri-':« kra;Cvnih tfosoodarskih vprašanjih. Za Po natančnem pozvedovanju bi stalo šel radi njega na zatožno klop v decembra' čci0 J jc to giLnje na Štajerskem, a prvi 500 iztisov vsakikrat 20 gl, toraj 40 gl 1869. Po oprostilni razsodbi je priobčil še tabor J Primorskem je sklical dr. Lavrič meseJ san?° »»k. Ker pa naše dru- 3VI »11 1 __• rn VI J V« vf____* • _ _ 1 CITVTA O.« ■ w\/\ A« ■#- 1 i Ir r» r« 4- rt Ir številke humoristicnega «Petehncka*. Istočasno je izdajal Josip Godi na-Ver- J868. v Sempasu in 1869. v Biljani na Go-|^° ni «f Pri toli^ stroške no- riškem; zatem so se vršili slični tabori v, Slli' Preoiagam, da naj bi se napravil deljski v mesečnih snopičih letnik .Pod Sežani, Kubedu in Vipavi, a kasneje še v P°*eben odbor 40 udov rodoljubnega r -— =- - -l;—i »i---Dolini in Brezovici. * Lipo*, kjer je v »predalu* zbiral tudi zanimive politične novice. Za tem pa je sestav- srca, kateri bi žrtvovali 1 gl na mesec, da se tiskovni stroški plačajo — ker Strossmajerju.» Med tem je še škof Juraj Dobrila usta- i- i • i r\ - • . j , Kulturna zgodovina našega življa na prvo leto bi gotovo zgubo imeli .Kadar j al svojo knjigo, »Opis m zgodovino Trsta Primorskem jc torej dovolj pestra in bo- & se pa Ust opomogli, bi se zguba po-in okolice*, katero ,e leta 1872. »priklonite gata M 2animivih pojavih in zasluzi go- ravnafa> ostali dobiček lista bi se raz-•posvetil zavetniku Jugoslavjanov J. J. tovGf da se kdaj temeljito in kritično j delil £ drvene stroške («Primorec» obdela. Dosedanji poskusi so sicer vse; je donašal 800 gl gotovega dobička). •i t1 a i ota a/ - c, ^ hvale VTfdm ali nikakor še zadovoljivi; (Društvo bi si pridobilo več udov, ker bi novil v Trstu 1810. «Naso S/ogo* za Istra- upajmo da se tudi ta velika vrzel izpolnil V8ak ud za plačano meSečnino dobival ne in dr. Lavric »Sočo* v Gonci 1871 V Za zadnjih 50 let bo tako delo mnogo olaj-l društveni čaSnik brezplačno, kar za-Trstu se je pojavil 1871 zopet nov ^politi- šano, ker da,e nasa Edinost najjasnejsi gotavlja § a društvenih pravil. Upamo, cen in poduciven list* Vekoslava Raica z Izraz in iskrem odsev našega življenja. Ta-Ida bodo Ust ^apirali vsi narodnjaki, imenom «Prtmorec», ki ,e izhajal vsakokrat se utegne sele spoznati vsa važnost kpr ta liaf nnmnii 7» omiko prvo m tretjo nedeljo v mesecu, o tem ca- in globoki pomen našega glasila, ki ga ne-sopisom se menda zaključuje vrsta manjših pozabni blagopokojni župnik Matija Sila časnikov, ki so polagoma tudi po okolici že 1. 1882 v svoji zgodovinski sliki «Trst pripravljali teren naši «Edinosti». j in okolica* pohvalno omenja: »In vstala je Da bo seznam takratnih publikacij popol-! krepka »Edinost*, katera naj se vedno drži do mestnega starešinstva «za speljati nejši, naj bodo omenjena še marljivega svojega vzpodbujevalnega gesla: v edinosti j po ceveh vodo iz jame pri Orleku od Godine Verdeljskega krajša dela, Veko- je moč; gotovo je ona že veliko pripomogla, Bazovice do Sv.^ Križa, a tretji^ da bi slava Raiča leposlovni almanah »Pomla-1 da se je obudila narodna samozavest slo- ~ — » " dansko Cvetje* ter manje znana brošura venske okolicel* ker ta list bo edina pomoč za omiko naše okolice». Drugi njegov predlog je bil, da bi pol. društvo «Edinost» napravilo prošnjo Dr. Edvard Slavfk: Početek lista „Edinost" Ko sem prevzel nalogo, da pišem o početku našega lista, nisem mogel misliti na to, da bi pisal iz svojega spomina. Takrat sem bil še le 10 let star in nisem mogel še biti zrel, da bi bil sledil tedanjim političnim dogodkom in še posebej porajanju lista «Edinost». Zatekel sem se torej h kroniki političnega društva «Edinost», o kateri je že pisala «Edinost» o priliki petdesetletnice političnega društva in ki je knjiga, v katero se je od postanka našega pol. društva zapisovalo vse, kar se je važnega zgodilo v političnem življenju našega naroda, in ki vsebuje zapisnike vseh sej, sestankov, občnih zborov itd. političnega društva «Edinost». Ko sem listal to društveno kroniko, se mi je storilo milo pri srcu, ker sem našel razvoj našega preporoda na Tržaškem tako prisrčno, tako ljubko tako pristno opisanega, da sem si mislil, da podam najtočnejšo sliko tedanjega položaja kakor tudi zgodovino postanka našega lista, če posnamen svoj opis točno in zvesto po kroniki. Že v prvotnih pravilih političnega in bralnega društva ■ , . .. . «Edinost» za tržaško okolico dd. Sv. M. otojanovič. Posebna deputacija tega Ivan v yerdelji 12. novembra 1874., se- Reki, a okoličani so naročili Škofu Legatu, da na Dunaju sporoči njihove želje in težnje. Ali zopet je začel dušiti nov — Bachov absolutizem in Rudmaš je moral oditi in zaključiti svoj list s 6. številko, v kateri pravi v slovo, da »nadloge Slovane z j edini jo in pripravijo do spoznanja, da se posamične palice ložje prelome.* Najbrže so načelna politična vprašanja razcepila one podjetne može, saj so se zahteve po jezi- Prvi in najvztrajnejši agitator za ustanovitev društvenega glasila v Trstu je bil naš domačin Anton Trobec od Sv. Ivana. O ustanovitvi lista se je prvikrat razpravljalo na občnem zboru političnega društva «Edinost», ki se je vršil dne 9. maja 1875. v prostorih rojanske «Čitalnice». Prvi predsednik pol. društva dr. Bizjak je bil že na odborovi seji od 15. marca 1875. odložil predsed-ništvo, in ta občni zbor je njegov odstop z večino glasov vzel na znanje. Predsedoval je podpredsednik Nadli-šek, a kot navzočni so zabeleženi odborniki Ivan Dolinar, Anton Trobec, Ivan Nabergoj, I. M. Plirič in Ivan Ger-ljanc. Razpravljalo se jc najprej zelo obširno o šolskem vprašanju. Referent Ivan Nabergoj je predlagal, naj bi se pol. društvo «Edinost» obrnilo do slavnega mestnega svetovalstva, da bi se napravile v primernih krajih okolice tri glavne šole s slovenskim učnim jezikom, v Rojanu pa naj se spremeni retji laški razred v slovenskega, nadalje naj se napravi pii Sv. M. Magdaleni zgornji enorazredna šola in se sklical velik tabor na Opčine z dnevnim redom: 1. Protest zoper «capi-distrettuali* in za vzpostavitev županov; 2. Zahteva 14 poslanskih mandatov za okolico mesto dosedanjih šestih. 3. Zahteva slovenskega ur ado van j a in glavne narodne šole v okolici in 4. Zahteva, naj okoličani ostanemo združeni in da se stare meje okolice ne smejo premakniti. Na priporočilo Ivana Nabergoja so bili vsi TrobČevi predlogi razen drugega (glede vodovoda) navdušeno sprejeti. Za ustanovitev časnika je bil izvoljen odsek sedmih članov. Že 13. maja se je odbor bavil z ustanovitvijo Časnika. Tega posvetovanja sta se udeležila člana odseka za časnik kaplan Križman od Sv. Ivana in Josip Pipan, tedanji lastnik trgovine J. Pipan & Co., ki je sedaj last našega g. Gracijana Stepančiča, ter pisatelj Fran Cegnar, ki je bil tedaj poštni uradnik v Trstu. Najprej je bilo odločeno, da naj vsi člani pol. društva dobivajo časnik brezplačno. Na prigovor kaplana Križmana, kaj treba lista tistim, ki ne znajo čitati, je Dolinar odgovoril, da kdor ne ume brati, bo časnik dal drugim. «S tem se bo čitanje po okolici razširilo in narod se bo omi-kal, ker «Edinost« bo vedno kaj mične-ga prinašala, zlasti v zadevah občine in okolice sploh.» Tedaj je pa J. Pipan izrazil svojo bojazen, da bi se samostojen časnik za Trst in okolico ne mogel vzdržavati. «Videli smo», je rekel, «uže več časnikov, ko so morali radi materijalnih te- društva se je poklonila banu Jelačiću na stavijenih po osnovalnem odboru, ka-j na7^d^a^"učitelu"v"one^iV"ki^ . t prem u ie bil predsednik Štefan Nadli- • a0?.aJ0 .u * 1J-lv 01l® fra.je- *J.?rižav pojenjati. Govoril sem z dr. Lavri-teremu je mi preu&eauiK. dieian r^auii Je pomanjkanje učnih moči in je obilo! V» «tv».ri • rpk^l mi ie da bomo šek iz Sv. Ivana, je predvidevano izda- /o ie bil ĐPGdloi? snreiet'Cem. ° V renei mi je, ua doiuo ___i__Hn.ist™«,™ soiarj e v.» &eveaa je mi premog sprejet gkodovali «Soči» in da nam «Sočani», janje posebnega društvenega časopisa. Takrat v Trstu ni izhajal noben slovenski časnik. Pač pa je tu izhajala «Naša Sloga», namenjena istrskim Hrvatom. Na Goriškem pa so imeli takrat kar dva lista: «Sočo», prvotno glasilo, in «Glas», glasilo «klerikalcev», ki so se bili odcepili takrat od prvot- kovni ravnopravnosti, po deželni avtono- nega političnega društva «SIoga». soglasno z velikim navdušenjem. Nato je povzel besedo naš zlati Trobec. Njegov govor je tako-le zabeležen v zapisniku, spisanem od pok. Dolinar ja: »Dragi okoličani! Veselje mora občutiti vsak rodoljub, ki vidi da tudi ako hočemo, radi prepustijo eno stran samo za poročila našega društva«. Sta-jvil je predlog, «da bi se raje poslužili „Soče"*. Za samostojen časnik sta se tudi izrekla Nabergoj in Cegnar. Poslednji se je skliceval na «Primorca», v naši okolici je začelo politično pri- ki se je dobro vzdržaval in imel okoli banje, katero nam je dandanes najbolj 800 naročnikov. Meni, da slovenski potrebno, da se naša okolica, ob var i e Časnik v Trstu mora biti nestrankar- ski, «Čisto neodvisen in miren, odbijal bode napade nasprotne stranke ter zagovarjal pravice okolice, v polemike z domačimi listi se mu ni treba spuščati. Jezik naj mu bo priljuben, domač in čist. Ne bo škodil ne «Na rod u» ne «Soči», kajti, kdor se naroči na «Edi-nost» no bo radi nje pustil ne «Naroda» ne «Soče». Pridružil se jima je s toplimi besedami Dolinar. Nato je bil soglasno sprejet predlog, da se ima i/dajati samostojen list. Našemu dobremu Trobcu na tej seji ni bilo treba niti spregovoriti. Na odborovi seji od 1. i linija 1875. je bilo sporazumno z odsekom «določeno za časnik vse, kar jo potrebno«. Za odgovornega urednika je bil določen I. M. Vatovec od Sv. Ivana, kateremu «se je zagotovila eksistenca v slučajih konfiskacije ali zapora«, ekspedicijo je prevzel Dolinar, upravni-štvo pa Trobec. Cena listu v razprodaji 6 kr., naročnina po pošti 2 gld 40 kr. za pol leta, v Trstu pa samo 1 gld. «Odsek in odbor sta se nato razšla vesele nade na vspeh.» Sedaj ni bilo treba drugega kakor pravega urednika in - denais Za urednika je bil edini Cegnar sposoben. In ross imamo v spisih koncept »pogodbe, sklenjene dne 8. junija 1875. mej društvom za izdajanje časnika „Edinost'\ kakor vlastnikom, in g. Fr. Cegnarjem, kakor vredovalcem omsnjerega časnika«. Koncept je spisan od Cegnarja samega, a ni bil podpisan — zakaj, to bomo kasneje videli. Po tej «pogodbi>>, bi se imel Cegnar «zvesto držati dogovorjenega programa, njegovi razsodbi se prepušča, kaj in kako se ima v časnik sprejemati«. Za vsak list bi imel urednik prejemati 7 gold. 50 kr. nagrade. «Ako bi časnik donašal dosti dobička in bi vredovalec k temu dosti pripomogel, poviša se mu primerno nagrada po vzajemnem dogovoru». Urednik je bil torej tudi pripravljen. Lahko si mislimo, kako je bil tega vesel naš Trobec, kako je tekal žurno okoli, da uredi še zadnje stvari pri oblastvih, v tiskarni itd. Toda prišlo jc drugače. Na občnem zboru, ki se je vršil 20. junija 1875. v Gorjupovi dvorani na Prošeku, (zborovalci so tedaj z živijo-klici vzeli na znanje, da je bil v zadnji odborovi seji mesto odstopiv-šega dr. Bizjaka izvoljen za predsednika Ivan Nabergoj) je prišlo do prevrata v tem vprašanju. Nabergoj je izjavil, da se je odsek, voljen v Rojanu, prenaglil glede samostojnega časnika in pozval občni zbor, naj stvar znova pretresa. Pipan je nato preči tal «pismo z Gorice, katero je pisal vrl Slovenec in rodoljub in katero pismo pisano iz pravega rodoljubja pojasnjuje v vsej svit-lobi stanje časnika in težave, s katerimi se ima časnik boriti«. Zato meni Nabergoj, «da naj bi se z „Sočo" pogodili in naj bi se volil v to pooblaščen odsek«. Trobec se je pa z vsemi svojimi močmi potegoval za samostojen časnik in navaja tudi «da je reč v tej zadevi vže preveč razglašena, ker je bila vže po časnikih naznanjena«. Videč, da več ne bi mogel doseči, jc predlagal, «da naj se časnik vsaj do novega leta izdaja in potem združi z „Sočo"«. A nič ni pomagalo. Nabergojev predlog je bil sprejet. Ta dan je imel naš ubogi Trobec posebno smolo. Tudi s svojim predlogom, da bi se tabor na Opčinah vršil še tisto jesen, je propadel in sklenjeno je bilo, da se tabor odloži, ker «da je treba študirati vse potrebe ljudstva v okolici in Še-le potem splošni program sestaviti«. Stvar radi Časnika je neutrudni Trobec spravil zopet pred občni zbor, ki je bil 11. julija 1875. pri Sv. Ivanu. Nagla-sil je, «naj bi se vendar i/dal lastni list, ker «Soča» ne ugaja«. Nadlišek želi, «da naj se rajši, en čas z „Sočo" poskusi in če ne bi „Soča" vstrezala, naj bi se lastni list začelo izdajati«. Goričan Pipan seveda toplo zagovarja „Sočo", ker je „bolji kup", kot novi list, jo tednik, a tržaški list bi izhajal vsak drugi teden in ker ima „Soča" dosti sodeloval cev in je močno razširjena«. In nazadnje je vzkliknil: «Ne smemo širiti nesrečnega partikularizma, ktero je pravo prokletstvo Slovanov!« Proti združenju a «Sočo» pa je energično nastopil kaplan Križman. «Soča«, pravi, «se ne strinja z načeli „Edinosti". „Soča" je liberalna, liberalizem pa je pogubi j iv. „Soča" naj prevzame naša načela, pa se bomo znjo združili. Bolje nobenega lista, kot slabega. Nam je tukaj dosti list, za zdaj dvakrat na mesec, kasneje tednik. Zato toplo podpiram Trobčev predlog«. Pipan zopet zagovarja «Sočo», katere «načela da so načela vseh zavednih tržaških Slovencev«. «Še-le danes», je vzkliknil, «sem zvedel, da „Edinost" se ne strinja z geslom: „Vse za narod, omiko in svobodo«. Resnično pa je, da nam primanjkuje delavnih moči, kajti le dva gospoda jaz v Trstu poznam, ki bi bila temu poklicu kos in še ta dva sta vezana. „Sočani" delajo nesebično za slogo, „Soča" je eden najboljših listov, kar jih na Slovenskem izhaja. Jaz bi še kaj povedal, pa moram imeti ob-zirov». Kaplan Križman zopet odgovarja: «Nisem iako občutljiv, kakor predgovornik, ki me toži tako rekoč, da ne maram za slogo. „Soča" zastopa eno stranko in Če bi se mi z „Sočo" združili, bi se tej stranki udali. Ali je „Soča" dobra, se ne bom prepiral. Vsak ima svoj okus. Da pridemo mi do veljave, vstvarimo si svoj list!» Trobec priporoča «domači list» tudi iz gmotnih obzirov. Nato povzame besedo Viktor Dolenc, tedanji urednik «Soče», katerega je odbor na to posvetovanje povabil: «Konštatiram z zadoščenjem, da je „Soča" zmerom zvesta ostala načelom izpovedanim v programu, da ni ona nikoli kalila miru, pač pa druga stranka, ki je provocirala prepir. „Soča" zagovarja načela narodnosti in prave svobode, v verske zadeve se ne meša. Teh načel, bi se moral držati vsak narodnjak, če hočemo dospeti do kakih vspeiiov. Mej „Sočo" in tržaškimi Slovenci je bila dosedaj precejšnja solidarnost. To hoče zdaj podreti nesrečni partikularizem. Mi «Sočani», v imenu katerih imam čast Vas tukaj pozdraviti, smo pripravljeni tudi kaj žrtvovati, da se le edinost ohrani in da tudi v Trstu ne nastane prepir. Prav zaradi tega smo Vam nesebično ponudili list kot skupni organ in smo celo pripravljeni vdati se Vam tako daleč, da list prenesemo v Trst. To sem Vam povedal, da lahko vsakdo sodi, kje je rodoljub je. kje sebičnost; sicer pa poskusite, ako Vam drago, se svojim listom, da le imate zmerom pred očmi korist domovine». Kaplan Križman je menil, naj bi se najprej obe stranki na Goriškem zedinile na skupno postopanje in na skupen list, potem naj še le od Tržačanov zahtevajo, da se glede lista z njimi združijo. Z večino glasov je bil nato sprejet Trobčev predlog, da si Tržačani napravijo svoj list, ki naj začne izhajati že prvega avgusta. Trobcc je torej zopet triurnih al. Toda nastale so nove težave. Na odborovi seji dne 25. julija 1875. je bilo sklenjeno, «da se list odloži do oktobra meseca, kor sc ni moelo vdobiti urednika sposobnega za uredovanje.« Niti oktobra ni bilo še nič z listom ^Edinost«. Ta čas sta se stranki na Goriškem poravnali in se zopet dogovorili na «Sočo» kakor edino glasilo goriških Slovencev. Tedaj je na občnem zboru pol. dr. «Edinost >, ki se je vršil dne 11. novembra 1875. pri Sv. Ivanu, kaplan Križman «v je. Omenjeni program « Edinosti« je obsegal v lapidarnih stavkih dolgo vrsto točk; od teh mi je ostala v spominu točka, katere zmisel je bil, da bo «Edi-nost« svobodoljubna, ne pa «svobod-njaška«. Taka je bila «Edinost» od prve številke naprej ter je, lahko se reče, taka ostala do danes. Sploh se pa ni izneverila, v kolikor se splošno spominjam, nobeni točki svojega prvotno začrtanega si programa do današnjega dne. Imela je, morda ravno radi te svoje doslednosti, da abstrahiram od drugorodcev, pretrpeti ter preizkusiti tekom svojega obstanka od strani slovenskih politikov, strank in listov marsikatere napade in kritike — predbacivalo se ji je enkrat «solzarstvo», drugikrat «liberalstvo», in zopet drugikrat «klerikalstvo» — in vendar se more u-pravičeno poudarjati, da je ostala zvesta svojemu programu in dosledna od svojega poroda do danes v eminentni meri, dočim se ne bi moglo to vedno trditi o onih, ki so jo napadali ter jo presojali enkrat tako, drugikrat drugače, kakor so pač oni menjavali ter zavzemali svoja stališča. Tradicija »Edinosti« je ostala torej neomajno ista ter so se je držali vsi njeni glavni uredniki do danes. Ceg-narju je sledil, kolikor je meni znano, pok. Viktor Dolenc, temu pok. Lovro 2vab in nazadnje današnji ravnatelj gospod Makso Cotič. Skromen je bil početek lista in skromno številer prvotnih naročnikov in v razprodaji razpečavanih izvodov. 1894. letom, mi je inano le toliko, ko- Pripovedovalo se mi je, da.je pok Ivan ..._______L___i V._____n^atr-inairi n«iinar hodil vsak dan od tobakarne Dolinar hodil vsak dan od tobakarne do tobakarne povpraševat, kako gre z razprodajo. In če se mu je odgovarjalo, da je bilo prodanih par izvodov, si je mencal zadovoljno roki ter dajal izraza svoji zadovoljnosti z besedama: «Dobro gre«. Tako mi je večkrat pripovedoval naš narodni tobakarnar Lavrenčič, o katerem ne vem, če še živi in ki je imel, ko sem jaz zapuščal Trst, svojo toba-karno v hiši na desni strani «Narodnega doma« na trgu vojašnice. Pri tem sem se namreč tudi jaz, kakor svoje-časno pok. Dolinar, večkrat informiral o razprodaj an j u lista. Polagoma se je razvijal list tako, da je začel leta 1880. izhajati po enkrat, pozneje leta 1883. po dvakrat na teden z enkratno tedensko prilogo «Novičar«. Tiskal se je sprva v Lloydovi tiskarni, pozneje pa do Časa, ko si je ustanovil svojo lastno tiskarno, v tiskarni Viktorja Dolenca, katero je bil prevzel po njem, če se ne motim, neki Hualla, a od njega nazadnje gosp. Fr. Polič. Ta tiskarna se je nahajala v hiši, ki je stala pred zgrajenjem «Na-rodnega doma« na istem mestu, na katerem je stala pozneje zgradba omenjenega «Narodnega doma« in sicer v traktu, kjer je bila nastanjena kavarna « Balkan«. Prišlo je leto 1894., v katerem se je začelo razmišljati o tem, ^ne bi li Ifa-zalo, da se «Edinost« razširi v dnevnik, z ozirom na dosledno napredujoči razvoj Slovanstva v Trstu in z ozirom na to, da so se morali tržaški Slovani, ako so hoteli biti informirani o dnevnih tako domačih, kakor tudi svetovnih dogodkih, posluževati listov, izdajanih bodisi v italijanskem, bodisi v nemškem jeziku. Sestali smo se v to svrho v stari čitalnici v Via S. Francesco pok. Matko Mandič, dolgoletni predsednik političnega društva «Edinost«, veletržec pok. Anton Truden in moja malenkost na posvetovanje, kateremu smo pritegnili stavca v Poličevi tiskarni gospoda Julija Mikoto, ki mu je bila poverjena naloga, da nam kakor tiskarski strokovnjak sestavi približen proračun, ki bi nam imel služiti za podlago glede odločitve, kolika glavnica bi bila potrebna, da se začne z izdajanjem dnevnika ter za korake, potrebne, da se ta glavnica zbere. Kolikor se spominjam, smo na podlagi od gosp. Mikote nam predloženega proračuna ustanovili, da bi nam zadostovala za prvi začetek svota 6000 kron, ter smo bili sklonili, da se bo skušala nabaviti ta svota potom skupljanja dobrovoljnih doneskov od strani naših imovitejših rodoljubov. Seveda je bil ta proračun, kakor se je pozneje izkazalo, še precej optimističen ter je vzdrževanje dnevnika «Edi-nost« v poznejših časih zahtevalo mnogo večje denarne žrtve; sicer je pa usoda vseh proračunov taka, da se jih mora v praksi prekoračevati, tako da se lahko reče, da je dostikrat dobro, da je tako, ker bi se sicer marsikatero koristno delo ne začelo. Ko se je pa v začetem podjetju, se že najdejo sredstva, da se ne ostane na sredi poti. Naloga, da se zbere omenjena svota, je bila poverjena meni. Najprej sem se bil podal k tedanjemu našemu mecenu, ki nas je vedno denarno podpiral, ko je šlo za narodne potrebe, k pokojnemu Franu Kalistru. Pripravil sem si bil na potu k njemu majhen govorček s primernim uvodom. V tem uvodu sem bil začel razlagati pok. Kalistru, kako bi bilo za tržaške Slovence potrebno, da pridejo do svojega dnevnika, in kako bi to bilo koristno za njihovo narodno, kulturno in politično delovanje. A nisem še bil dovršil omenjenega uvoda, ko je pok. Kalister razumel, kam pes taco moli, ter presekal moja začeta izvajanja in dokazovanja o potrebi slovenskega dnevnika v Trstu s kratko izjavo, katere zmisel je bil ta-le: Kar se tiče potrebe slovenskega dnevnika v Trstu, ste Vi z Vašimi prijatelji stvar gotovo dobro premislili ter jo tudi gotovo bolje razumeli, nego bi to mogel jaz, ki nisem politik ter Vam radi tega tudi ne morem dati nobenega sveta; kar morem storiti jaz v tem oziru, je le to, da Vam dam na^ razpolago za to svrho denarno pomoč, in sicer Vam prinesem jutri v Vašo pisarno, ker nimam denarja doma, ampak v banki, 1000 kron. Obrnite se pa za to, kar vam bo še manjkalo, še do drugih rodoljubov, da prispevajo vsak po svoji moči. Zahvalivši se na daru, sem izjavil, da to seveda storim, ter sem še-^ri-pomnil, da ni potreba, da se on potrudi v mojo pisarno, ker lahko jaz pridem po denar k njemu. Kalister je na to ponovno izjavil, da prinese sam denar v mojo pisarno, in res mi je prinesel drugo jutro obljubljeno svoto. Osokoljen s tem prvim uspehom sem obiskal zaporedoma že omenjenega pokojnega Antona Trudna, kapitalista pok. Ivana Šabca, veletržca z lesom pok. Ivana Mankoča in gosp. Kornelija Gorupa kakor zastopnika, njegovega tudi že pokojnega očeta Josipa Gorupa, bivšega veletržca in posestnika na Reki. Prejel sem od vseh imenovanih raz-merne svote in obljube za nadaljno podporo v slučaju potrebe. Vse te dobrotnike lista «Edinost» krije danes hladna zemlja, a mi, ki še živimo, smo dolžni, da jim ohranimo hvaležen spomin. S prejetimi podporami se je začelo izdajanje dnevnika. Tu mi je pripomniti, da je takrat obstajalo obdavčenje Časnikov na ta način, da se je moralo dajati kolekovati časniški papir s ko-lekom ene stotinke za vsak izvod glavne dnevne izdaje. Ta kolek se je pritiskal na finančnem uradu na predlo- žene pole z mokrim peča barvi. Istočasno je imel 1M enakega števila pol z rud plačnim časniškim kolkom. ie puie so se smele uporabljati za morebitno dru- izdajo istega dne. To fiskalno uredbe imo pri «Edinosti» uporabljali na ta način, da smo prirejali jutranjo izdajo "n navidezno večerno izdajo, katera poslednja je pa izhajala pod noč ter se ;e prodajala v glavnem šele drugo jutro. Na ta način je izhajala «Edinost» formalno vsak drugi dan, t. j. brez ponedeljka, trikrat na teden, zjutraj in zvečer, faktično pa šestkrat na teden, pri Čemer se je prištedila polovica kol-kovine. Pozneje smo prišli še na drug «trik», da se ognemo prevelikim izdatkom za kolkovino. Začeli smo izdajati list vsak dan po dvakrat, tako da y bila zjutranja izdaja namenjena i Trst, a večerna izdaja za čitatelje izvi Irsta, ki so dobivali list po pošti. Z j tranja izdaja se je kolkovala s črnil večerna pa z rudečim pečatom. Vsebii ene in druge izdaje je pa bila razi Jjena tako, da je večerna izdaja prev; mala polovico materijala, in sicer n novejšega iz zjutranje izdaje ter izp njevala drugo polovico z novim mate jalom in zadnjimi dnevnimi vest Drugi dan je prevzemala zjutranja daja nov materijal iz prejšnje več< izdaje ter izpolnjevala drugo polo z novim materijalom in z zadnj vestmi, prejetimi po noči. Na ta na so dobivali tržaški naročniki in ci malci lista na drobno v zjutranji izd identične članke in poročila, kakor jih dobivali zunanji naročniki in od malci na drobno v večerni izdaji. Vri tega so imeli tržaški čitatelji priliko, na so bili obveščeni o domačih in svetovnih dogodkih zjutraj in zvečer; uprava «Edinosti» je pa pri tem zopet prištedila polovico kol kovine ter vrhu tega imela še nekaj dobička od tržaške razprodaje večerne izdaje. Ko se je pa odpravil časniški kolek, je «Edinost» začelsl izhajati redno vsako jutro razen ponedeljkov in pozneje celo vsak dan sploh, t. j. tudi ob ponedeljkih. Izhajala je «Edinost» kakor last in glasilo političnega društva istega imena do nekega občnega zbora tega društva, vršivšega se, ne morem so spominjati, katerega leta, ko je imel tedanji istrski deželni poslanec profesor Vekoslav Spinčić ob splošnem in navdušenem odobravanju zborovalcev. tako vehementen govor proti tedanjemu vladnemu režimu proti primorskim Slovanom, da je navzočni vladni komisar razpustil zborovanje, vsled česar je med tržaškimi Slovani vladalo splošno prepričanje, da bo temu razpustu sledil tudi razpust političnega društva. V ta* kem slučaju bi seveda prišel v nevarnost obstoj lista «Edinost». Da se za vsak slučaj reši in ohrani list, je odbor političnega društva takoj po razpustu občnega zbora odstopil list «pro forma« (navidezno) v to svrho sestavljenemu konsorciju, ki s * naslov: «Kom sorcij lista Edin cija so bili: Mat d en, Ivan Man moja malenkos bilo razpuščeno, Kutvw vseeno je pa ostal še nadalje formalni lastnik lista omenjeni konsorcij, dočim je bil list faktično tudi naprej glasila političnega društva. Dnevna naklad;* dnevnika «Edinosti» se je sprva sukala med 700 in 1000 izvodov, se je pa stalno višala ter je postopno dospela do 2000 do 3000 izvodov. Tedaj se je začelo razmišljati o tem, ne bi li kazalo, da si list s pomočjo spremembe konsorcija v zadrugo ustvari lastno tiskarno. To je bilo aprila meseca 1898. leta. Posrečila se je to s pomočjo požrtvovalnih rodoljubov, ki so prevzeli potrebno število zadružnih deležev po 100 kron, pri čemer sta prednjačila z večjim številom deležev denarna zavoda «Tržaška posojilnica in hranilnica« in bivša Jadranska banka« v Trstu. Naročili so se nujno potrebni tiskarski stroji in črke* sploh ves materijal, potreben za tiskarno, ter so se najeli za tiskarno in uredništvo potrebni prostori v ul. Torre bianca, dočim se je uprava vodila v moji pisarni, pozneje skupni z dr. Slavikovo. Ko je bil v avgustu 190 i. leta dograjen «Narodni dom«, se je tiskarna s tiskarskimi stroji preselila v pritlične prostore v ulici Giorgio Galatti, dočim so se stavni materijali in stavci namestili nad omenjenimi prostori v mezza-ninu, kjer se je nastanilo tudi uredništvo z upravo. Pri tej priliki f-kupil drugi brzotiskalni stroj t dopolnili materijali potrebni n stavek lista, ampak tudi za vsa na akcidenčna dela. V «Narodnem domu« so ostali tiskarna, uredništvo in uprava lista in tiskarne do februarja 1914. leta, ko se je s pomočjo posojila dovoljenega od «Tržaške posojilnice in hranilnice« ia bivše «Jadranske banke« kupila hiša v ulici S. Francesco d'Assisi št. 20, ki se .je za tiskarno primerno prezidala in kjer se le-ta, uredništvo in uprava nahajajo Še danes. Z ozirom na dosledno naraščanje naklade lista se je moralo Še naročiti rotacijski stroj in stereoti-pijo, za kar se je izdalo čez 40.000 kron. S temi nabavami je dosegla tiskarna vrhunec svojega razvoja ter je postala po svoji notranji uredbi vzorna, tako da je obrtna komisija ob takratnem pregledovanju prostorov v svrho kolavda- V Trstu, dne 17. januarja 1121. V. •Cijo izjavila, da je tiskarna «Edinosti» 'med tržaškimi najmodernejše urejena. Sporedno a tehničnim napredkom tiskarne je napredoval tudi list, ki je do-aezal pred vojno redne naklade od 6 Ho 8 tisoč izvodov. Tiskal se je pa ob izrednih prilikah — posebno o volitvah — v do 12.000 izvodih. V tem stanju sta se nahajala list in tiskarna «Edinosti», ko sem se v maju 1915. leta, kakor sem omenil v uvodu tega članka, podal v Inozemstvo ter vstopil v Jugoslovenski odbor. Kako sta se razvijala list in tiskarna od mojega odhoda v inozemstvo pa do danes in kaj vse ju je zadelo v tej dobi, o tem je veČina čita-teljev «Edinosti» v Julijski Krajini bolje informirana, nego sem jaz, ki sem od takrat, torej skoraj enajst let, odsoten iz Trsta, od katerih sem prvih pet let prebil v Švici, Angliji in Franciji. Kaj naj pore čem še o tem, v kaki zvezi je bil splošni razvoj tržaških Slovimo v v. razvojem lista «Edinost»? Ne da bi se dalo temu oporekati, se more trditi, da ne bi brez lista «Edinost» in njegovega razvoja, kakor gori sumarno opisanega, tržaški Slovani nikdar bili dosegli one pozicije, ki so jo zavzemali do zloma Avstrije na gospodarskem, kulturnem, društvenem in političnem polju. List «Edinost» je bila tribina, s katere se je vršila propaganda v vseh omenjenih ozirih ter se je navduševala inteligenca in masa za narodno delo. Posebno pa se ne more zadostno ocenjevati zaslug, ki si jih je pridobila «E-dinost» v burnih časih vsakovrstnih volitev, pri katerih sta se do zloma Avstrije pokazala vsa moč in ves napredek tržaškega Slovanstva. Z eno besedo: z razvojem lista «Edinost» je tesno zvezan ves razvoj tržaškega Slovanstva. In tudi danes se more reči, in to še bolj upravičeno, da je v «Edinosti» utelešena vsa kulturna in politična energija ne le tržaškega Slovanstva, ampak tudi vsega Slovanstva v Julijski Krajini sploh. Spomini izza dobe 40ih let Tudi jaz — kakor starejši sotrudnik «KJinosti» — želim podati iz svojih spominov majhen prispevek povodom pcfdr setletnice tega našega glasila. Tudi i a moj skromni prispevek utegne zanimati mlajši rod, ki ne pozna zgodovine slovenstva na tržaškem ozemlju iz !<• prošle dobe. Sodelovati sem začel v letu 1885. kot 21-iei.« ti priprost rokodelec. Pred štiridesetimi leti je bilo družabno življenje med Slovenci takorekoč še v povojih. Imeli smo sicer že precej društev, ki pa so bila — izvzemši Slovansko Čitalnico - vsa i udi še v povojih. Po letu 1885. pa se je pričelo živahnejše gibanje. Tem bolj smo občutili dve nujni potrebi: svojega denarnega zavoda in pa — dnevnika. Brez teh dveh sredstev ni bilo misliti na uspešen nadaljnji razvoj.) Zato se je družba navdušenih mož iz priprostih slojev obrnila do tedanjih prvakov in premožnejših mož s povabilom na tozadeven razgovor za ustanovitev denarnega zavoda. Ta se Je vršil v prostorih Čitalnice na nekdanjem Zelenem hribu (Monte verde) na Corsu, kjer je sedaj mestna zastavljalnica. Prišlo nas je kakih petdeset — nemaničev! Prišla pa sta tudi pokojni Vučetić, tedanji podpredsednik trgovske zbornice, in nepozabni voditelj tržaških Slovencev Ivan Nabergoj. Drugih premožnejših našincev ni bilo blizu! Imenovana gospoda sta nam pojasnjevala, da je za ustanovitev denarnega zavoda treba strokovno sposobnih ljudi in pa — denarja! Razšli smo se poparjeni in žalostni. Ustanovili sicer nismo nič, vendar ni bil ta sestanek brezuspešen. ; t redki, ki bi napisali vsaj po nekoliko vrstic na teden. Še nekaj bi rad ugotovil. Kakor že rečeno, je bilo tedaj mnogo takih, ki so zabavljali, da je «Edinost» preveč vladna. Ni jim ugajalo, ker ni bila skoro nikoli — zaplenjena. Nekega dne je prišel k meni dobričina, tedanji glavni urednik, s prošnjo, da bi za čas, ko bo on na dopustu, intenzivnejše sodeloval in pomagal souredniku Dragotinu Godini. Prošnji sem ustregel z veseljem in dogovorno z Godino sva začela ognjevito pisati prof i vladi, proti režimu, proti Nemcem. Mislila sva, da doseževa vsaj eno zaplembo. Pa je - nisva. Pozneje sem doznal od uslužbencev državnega pravdništva, da često < Edinosti» — niti ne čitajo. Pozneje so se seveda razmere spremenile. Zlasti v časih glasovitoga namestnika Riualdinija, ki je uvedel strogo protislovanski režim, četudi v pritajenh in zahrbtnih oblikah, kar je občutila tudi «Ediriost». Četudi v 1 V rženo je bilo seme. ki je pozneje vzklilo in doneslo, kar \smo tedaj Želeli. Kasneje smo se dogovarjali, kako bi prišli do lastnega dnevnika. Pa tudi glede te naše želje smo dobili od mero-dajnih strani pojasnilo, da bi trebalo ogromnega denarjsl. Dobri, idealni, obenem pa tudi trezni rac u nar dr. Gustav Gregorin je računal in računal, a njegov zaključek je bil, da do dnevnika bo treba šc dolgo čakati. Mi navdušeni idealisti pa smo le pritiskali in celo grozili, da ustanovimo konkurenčen list. čeprav s — praznimi rokami! Toliko pa smo vendarle dosegli, da vprašanje ni več zaspalo. Iz «Edino»ti», ki je izhajala dvakrat na teden, je pozneje nastalo trikratno tedensko izdanje z večernima prilogama, tako da smo faktično dobili šestkratno « Edinost » na teden. A' boljše razumevanje naj pojasnim, da so se naši vodilni krogi odločili za tako rešitev tega perečega vprašanja, ker je bila tedaj kavcija za dnevnik tako visoka, da bi je ne bili zmogli. Slednjič se je- vendar uresničila naša najgorečnejša želja: dobili smo splošno zaželjeni in zahtevani dnevnik. Zasluga naše "galerije» je bila le v tem, da je drezala in drezala. Vse drugo je bila zasluga naših tedanjih voditeljev in pa tistih rodoljubov, ki so dali, česar mi nismo imeli — denar! Leta 1900. — ako se ne motim" — smo imeli ljudsko štetje, pri katerem je z vnemo sodelovalo kakih 10—12 mladih pravnikov. Tedaj se je skoro sleherni dan kdo spravil nad r ni moglo ostau in tudi ni ostalo tajno. Toda uredništvo se je oprijelo srednje črte. Vedelo je dobro, da je v posebnih razmerah, v kateri je naš živelj bival v Trstu in v Istri, ta črta strateški najugodnejša, in ni se dalo od nje odmakniti. Iz predalov c.Edinosti» so kakor pisma apostolov k vernikom govorili mnogoštevilni članki, ki so vsi opominjali k složnemu delu iri enotnemu nastopanju. In ti članki so se uživali. Celo na dvomljivce niso ostali brez vtisa. Velikemu štev. čitateljev je pa «Edi-!nost» postala neko politično blago-Jvestje, po katerega naukih je uravnavalo svoje politično udejstvovan je. Nas, ki smo svoje tržaške brate hodili obiskavat s severnih krajev, je silno prijetno iznenadovalo pravo bratovsko občevanje vse slovenske tržaške družbe med sabo. Iz malih omizij, ob katerih si leta 1876. mogel prešteti vse narodno zavedne Slovence v Trstu, je namreč v te^u desetih, dvajsetih, tridesetih let vsled smotrenega požrtvovalnega dela navdušenih mož okoli «Edinosti» na-rast.la ta družba na stotine in tisoče, ki so si najemali obširne prostore za shajanje in so zidali v ta namen velika lastna poslopja. In vsa ta družba je bila kakor ena rodbina. Naš jezik jo je spajal; prevevala jo je pa ljubezen do naroda. Gospoda si našel poleg delavca, bogatega kupca v pogovoru s kromnim dninarjem. To Je bil uspeh «Edinostinega» blago-vestja* Danes je našim ljudem iskrene bra-tovske ljubezni in složnega dela bolj potreba nego kdaj poprej. Naj jim bode v nastopajočem drugem petdeset-letju «Edinost» zvesta vodnica no potih, po katerih se najgotoveje do tega pride. Potem jo bodo ob njeni stoletnici blagoslavljali tisoči in tisoči, kakor se je danes ob petdesetletnici njenega dela hvaležno spominja ves slovenski narod. V Ljubljani, dne 25. decembra 19*25. Josip Lavren£i£, bivši poslanec v r. p. Spomini iz prejšnjega stoletja Ob slovesni priliki, v kateri se nahajamo, ko proslavljamo 50-letnico na-ftega edinega dnevnika v Julijski krajini, se mi zdi umestno, da se spomnimo tudi nekaterih dogodkov, ki smo jih doživeli preteklih 50 let. Prva urednika lista «Edinosti® sta bila moj ožji rojak pok. Viktor Dolenc in pa pesnik in pisatelj pok. Fr. Cegnar, takratni kontrolor pri brzojavnem uradu v Trstu. Dolenc je bil takrat družabnik tvrdke Pipan & Comp., ki se je pečala s prodajo kolonijalnega blaga. Dolenc je bil bolj šibke narave, a vrl narodnjak, ki je posvetil vse svoje moči razvoju slovenskega življa v Trstu. On je bil duša takratnega slovenskega gibanja v Trstu, vodstvo trgovine pa je prepustil svojemu tovarišu Pipanu. Imel je pa to napako, da je bil preveč boječ. Za vsako prireditev je tekal k takratnemu mogočnemu namestniku Depretisu; tako tudi za slavnost razvitja zastave delavskega podpornega društva tržaškega, ki se je vršila menda leta 1882. Dcpretis je dovolil to prireditev, zahteval pa je, da se slavnost ne sme vršiti v mestu, da društva, katera se bodo te slavnosti udeležila, ne smejo skozi mesto korakati z razvitimi zastavami in da Sokol, ako bi imel na tej slavnosti sodelovati, ne sme nastopiti v kroju. Razvnela se je mogočna agitacija za to prireditev in udeležba je bila v resnici veličastna. Na dan slavnosti je došel vlak iz Ljubljane v Trst nabito poln. Razna društva iz Notranjske in s Krasa kakor tudi Ljubljanski Sokol so bili zastopani. Na južnem, sedaj centralnem, kolodvoru nas je pričakoval odbor, na čelu mu Viktor Dolenc, ki nam je po kratkem pozdravu na srce polagal, da naj korakamo skozi mesto z zavitimi zastavami. Jaz sem nosil zastavo postojnske «Čitalnice» in poleg mene je korakal orjaški Hinko Kavčič iz Razdrtega, bivši deželni poslanec kranjski, ki je nosil zastavo Nanos. Stara častitljiva zastava je bila to, že popolnoma obledela. Ko prikorakamo na vojaški trg pred vojašnico, mi veli Hinko, naj raz-vijeva zastavi. Jaz ne bodi len sem takoj potegnil odejo z zastave, kar je tudi Hinko storil in urnebesni Živijo-klici so pozdravili ta najin čin. Najinemu zgledu so sledila tudi vsa druga društva in na mah smo korakali na- prej po Cono Stadion k Sv. Ivanu, kjer se je imela vršiti slavnost, s razvitimi zastavami Nič ni pomagalo jadiko-vanje Dolenca, ki je takoj pritekel k nama, češ da bo slavnost prepovedana, kajti navdušenje je bilo £e preveliko, da bi kdo mislil na to. Po blagoslovljenju zastave Delavskega društva je bil opoldne banket, katerega sem se seveda tudi udeležil. Udeležil se ga je tudi Ivan Iferibar v sokolski obleki. Edini, ki je imel pogum v kroju nastopiti. Popoldne je izvajal Ljubljanski Sokol svoje vaje in vrstile so se pesmi raznih okoličanskih pevskih društev in mogočno se je razlegala pesem: Slovenec sem, Slovenec sem itd. Leta 1880. sem služil kot enoletni prostovoljec vojake v Trstu. Zahajal sem v gostilno pri «Bella donna» poleg kavarne Fabris, kjer sem bil tudi na stanovanju. V tej gostilni je bilo vsak večer stalno slovensko omizje. Prihajali so urednik Cegnar, železniška uradnika Žbona in Friškovec, poštna uradnika Kavčič in Pogorelec, profesorja Jesenko in Glaser, Ivan Šabec in Ivan Dekle va pa Martin Vadnu, ki nas je dostikrat zabaval s svojim divnim tenorjem. Prvi je prišel vedno Cegnar. ŠirokopleČ, nizek mož ruskega tipa. V vsakem žepu na desno in levo je imel polno časopisov. Dostikrat sva sama kramljala, politizirala in se razgovar-jala, kaj bo «Edinost», ki je bila takrat menda tednik, novega prinesla. Cegnar je bil bolj tih Človek, vendar ako je naša družba živahna postala, se je tudi njemu jezik razvezal in takrat nam je vedno pravil zgodbico o ježu, ki je s stola na mizo skakal, o sv. pisemskih orjakih, ki so veliki grozd v obljubljeni deželi nosili, pa o velikem topu, ki se je nahajal v okolici Carigrada in v ka-orem so cele rodbine stanovale. Od tedanje družbe je sedaj še živ menda edino le g. Kavčič, višji poštni kontrolor, ki živi v Trstu v pokoju. Usoda me je potem zanesla v Ljubljano, kjer sem prebil 23 let svojega življenja. Pa tudi tamkaj sem z zanimanjem zasledoval delovanje tržaških Slovencev in sem marsikaterikrat zagovarjal tržaško politiko. «Edinost» je bila vedno na svojem mestu in je vedno krepko zagovarjala pravice primorskih Slovencev. nico, iz katere je v najkrajšem času vzplamtil grozen, kmalu vso zemeljsko oblo objemajoč požar. Vsakemu, le količkaj uvidevnemu politiku, izvzemši seveda a.-o. državnike, je bilo jasno, da je to ne samo boj, ki odločuje o nadaljnem obstanku avstro-ogrske monarhije, temveč tudi boj med Gej manstvom in Slovanstvom, boj proti ideji jugoslovenskega oslobo-jenja in zedinjenja, ki jo je bila mala kraljevina Srbija zapisala na svojo zastavo. Naša srca so bila še polna navdušenja iu občudovanja za junaške brate Srbe, ki so L 1912. v zvezi z ostalimi krščanskimi balkanskimi državami po kratkem boju podrli turško moč in oslobodili zatirane balkanske Slovane, vse tja do pred vrata samega Carigrada. Kako se je bila tistikrat vzbudila narodna zavest celo med našimi že na pol ponemčenimi brati na štajerski in koroški jezikovni meji; kako nas je bil vse navdal ponos ob zavesti, da so te slavne zmage zmage naših krvnih bratov, zmage, ki so bile tudi nam oznanjevalke boljših in lepših Časov! A komaj poldrugo leto za temi dogodki nas je gnala kruta usoda v boj proti tem našim bratom! Na odpor ali celo upor ni bilo mogoče niti pomisliti. Z mobilizacijo je vojaštvo dobilo vso moč v svoje roke; vse ustavne garancije so bile takoj ustavljene; vojaška sodišča žalostnega spomina so začela poslovati, a policija in vojaški vohuni so jim dan za dnevom dovajali ljudi, ki so zakrivili samo to, da so bili zavedni Slovani. Koliko njih je bilo samo zato zaprtih, ker so bili Člani »Sokola« ali ker so 1. 1912. darovali po kako kronico za srbski in črnogorski Rdeči križ! Obdolžitev srbofil-stva je zadostovala, da si prišel pred Bodišče. Le odločnemu nastopu blago-pokojnega princa Hohenlohe so se imeli slovenski politiki v Trstu zahvaliti, da niso bili 1. 1914. internirani. Na črni listi majorja Loneka, tržaškega »Kund-schafteroffizierja« smo bili skoraj vsi, Carsicus : Politično društvo „Edinost" njega položaj in delo v času svetovne vojne Mnogo težkih časov sta doživela poli-! Hohenlohe ni segala do Gorice in Istre tično društvo in list «Edinost» od svoje'in ni mogla obvarovati mnogih naših ustanovitve pa do današnjega dneva, j somišljenikov pred slepim besnjenjem Le z neumornim delom in veliko po- j vsegamogočnih vojaških oblasti. Saj žrtvovalno3tjo sta mogla izvrševati na-:ni mogel rešiti niti voloskega okrajne-logo, ki jima je bila postavljena ob nju-1ga glavarja, trdega Nemca Schmidta-nem rojstvu: biti branitelj naroda (Zabierowa, kateremu se je tudi očitalo ob sinji Adriji. Pred najtežjo nalogo srbofilstvo. Hohenlohe ga je moral žr-pa sta bila postavljena oni dan, ko je j tvovati, ako ni hotel sam izgubiti svo-avstro-ogrska diplomacija z nezasli-! jega mesta, kakor mu je bilo že zažu-šano lahkomiselnostjo vžgala plame-; gano. Naš položaj je bil tem težavnejši, ker je ponekod tudi del tržaškega prebivalstva porabil vojno s Srbijo kot dobrodošlo priliko za maščevanje nad slovanskim someščanom. V Trstu so bile prirejene demonstracije pred srbskim konzulatom in proti Slovencem. | V Istri pa je šlo sovraštvo tako daleč, da so naše rodoljube ovajali vojaškim oblastim kot nevarne srbofile. V takih razmerah je bilo vsako javno delovanje pol. društva onemogočeno. List pa je stal pod strogo cenzuro, ki je dopuščala tiskanje samo takih vesti in Člankov, ki so se vjemali z avstrijskimi vojnimi cilji. Ali kmalu se cenzura ni zadovoljevala s črtanjem neljubih člankov, temveč je naravnost zahtevala objavo vesti v duhu avstrijskega patri jotizma. Marsikako očitanje, marsi-kako pikro opazko sta morali uredništvo in pol. društvo pogoltniti, predno je naše ljudstvo razumelo, kake spremembe so vsled vojne v našem javnem življenju nastopile. Četudi pol. društvo ni smelo v javnosti nastopati, vendar ni miroval njegov odbor. Preganjanja naših rojakov so zahtevala neprestana posredovanja pri raznih oblastih. Obračali pa so se do nas ne samo Primorci, temveč tudi rojaki iz drugih slovenskih pokrajin, kjer je bil teror ponekod še hujši. Pri teh posredovanjih, ki so šla od namest-ništva do kornega poveljstva v Gradcu in od tam do centralne vlade na Dunaju, smo šele polagoma izvedeli, da so vse te oblasti skoraj brez moči, ker je odločevanje o usodi političnih »zločin-cev» v rokah neke nove institucije, ki ni bila predvidena po nobenem zakonu, ki je bila nad zakonom in ki tudi nobenega zakona spoštovala ni. To je bil zloglasni »Kriegsuberwachungsamt«, s pomočjo katerega je vrhovno vojno poveljstvo v Avstriji izvrševalo ono usodepolno diktaturo, o kateri znani prof. dr. Redlich, finančni minister v zadnjem avstrijskem kabinetu pred prevratom, trdi, da je ona več nego vsi ostali činitelji povzročila razkrojitev Naše defenzivno delovanje pa se je kmalu spremenilo v ofenzivno, ko smo namreč stopili v zvezo s onimi jugoslovanskimi politiki, ki se jim je posrečilo ob izbruhu vojne niti v inozemstvo in ki so tam ustanovili Jugoslovenski odbor v svrho propagande v korist ideje zedinjenja vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. S posredovanjem pok. Bogdanovića in dr. Josipa Man-diča smo dobivali vesti o delovanju Ju-goslovenskega odbora, kmalu pa tudi poziv, naj odpošljemo zaupnike, ki bi nas zastopali v Odboru in pred zavezniškim svetom. Sličen poziv je bil poslan tudi v Ljubljano in v Zagreb. Ko so bili pozivi ponovljeni, so se sešli (dvakrat) v Trstu nekateri.hrvatski in slovenski politiki in prišli do prepričanja, da se je pozivu treba na vsak način odzvati. Toda niti v Ljubljani niti v Zagrebu ni bilo najti ljudi, ki bi bili hoteli tako riskantno nalogo prevzeti. Tem večja je bila in ostane zasluga dr.ja Gregorina in Dinka Tri-najstića, da sta se naposled ona dva odločila za potovanje v inozemstvo. Še predno sta ona odpotovala, pa je bilo odposlano dr. Trumbiču kot glav-' nemu predstavniku slov. emigrantov pismo, s katerim se odobrava njegovo dotedanje delo in se pooblašča za na-daljno zastopanje slov. interesov. To pismo, ki ga je podpisal dr. Rybar, je odnesel dr. Trumbiču dr. Josip Mandić. Ob istem času smo sestavili tudi spomenico za ruskega ministra Sazanova in tudi njo srečno spravili čez mejo. Kmalu pa je moralo prenehati skoraj vse delovanje v naših društvih. Začetkom maja 1915. leta je bila razširjena vojaška obveznost na vse osebe do 50. leta in že 15. maja se je izvršil pregled, a 18. istega meseca so morale potrjene osebe (med njimi tudi dr. Ry-bar) oditi k polku v Radgono. Z italijansko vojno napovedjo je sicer preganjanje Slovanov vsaj nekoliko odnehalo, ali skoraj dve tretjini, na deželi tudi več moškega prebivalstva sta bili vpoklicani pod orožje. Odborniki pol. društva, v kolikor so ostali v Trstu, so se udeleževali v družbi z italijanskimi someščani raznih akcij v korist prebivalstva, zlasti preskrbi jevanja z živili. Italijanska vojna napoved je izzvala v Trstu slične izgrede proti Italijanom kakor ona julija meseca 1914. leta proti Slovanom. Vendar smemo s ponosom konstatirati, da se izgredov proti Italijanom slovansko ljudstvo ni udeležilo in da je list «Edinost» te izgrede najostreje obsojal. Tudi po drugih krajih ni bilo onih ostudnih ovadeb, ki so začetkom svetovne vojne povzročile toliko gorja med našim narodom. Z otvoritvijo avstrijskega parlamenta, 30. maja 1917. 1., se je vzbudilo zopet politično življenje. Majniška deklaracija je bila zastava, pod katero so slovenski in hrvatski politiki v Avstriji širili idejo edinstva jugoslovenskih plemen. Ako se danes tej deklaraciji ponekod očita, da je zahtevala združitev pod habsburškim žezlom, potem se troje pozablja. Pred vsem je bilo samo na ta način mogoče dobiti pristop vseh jugoslovenskih državnih poslancev. A to je bilo potrebno, da se manifestuje jedinstvena volja celokupnega naroda po združitvi. Drugič se je moglo le s tako izjavo nastopati tudi zunaj parlamenta in omogočati tudi nepo-slancem (v prvi vrsti visokemu kleru), da se izjavi v korist zedinjenja Brez onega dodatka bi bila deklaracija takoj proglašena za veleizdajniško in bi bila ostala pokopana v arhivih poslanske zbornice. Pomisliti je treba namreč — in to je tretji razlog za tako stilizacijo —, da smo bili takrat še v vojni in da so bili naši ljudje obsojeni na smrt že za sam vzklik: živeli Srbi! Tržaški Slovenci pa, slaveči petdesetletno neumorno, požrtvovalno in rodoljubno delovanje glasila svojega pol. društva, gledajo lahko z zadovoljstvom na delovanje tega svojega društva tudi v onih težkih časih svetovno-zgodovinskega pomena. Nesebično in s samozataje van jem je izpolnjevalo svoje dolžnosti. Razmere so danes spremenjene: nastopile so nove naloge; zahteva se nova orijentacija. Sedanji voditelji pol. društva so morali upoštevati novi položaj in nove potrebe. Z nezmanjšano požrtvovalnostjo so sprejeli tudi novo nalogo. Iz emigracije, o .Božiču 1925. s. ž Pol stoletja glasilo naroda Marica Nadlišek-Bartolovo; „Edinost"- vir moje največje sreče Zakaj bi ne povedala ob tej slavnostni priliki, kako me je osrečila «Edinost» onega lepega dne pred davnim časom? Zakaj bi ne gov&rila o oni jasni, nepopisni sreči povzročeni mi po «Edi-nosti» ? Bilo je v soboto dne 24. marca 1888., ko sem šla iz mesta proti svojemu domu društvu in listu. Kaj, ko bi ga razveselila še s čim drugim, da bi bilo njegovo veselje še večje danes, ko sem sama tako srečna! Strašno rad je njuhal tobak. Večkrat sem mu pravila, da je to grdo in naj njuhanje opusti. Parkrat mi je obečal in sklenil, da ne bo več njuhal, a izdržal pri Sv. Ivanu. „V nepopisni radosti se miini niti par ur, navada je bila že preveč kakor je on potem 1. 1917., po sklicanju' celokupnega sestava monarhije v poli-dunajskega parlamenta, enemu naših I tično-nacijonalnem ozfHi in s tem ne- voditeljev sam povedal. Ali moč princa izogibni razpad. jc smejal ves obraz. V roki sem nesla kakor najdražji talizman «Edinost», pogledovala sem vanjo od trenutka do trenutka ter se nasmehovala vsa blažena. Ulice Stadion in Giulia, po katerih sem šla, kakor bi imela peruti, nista še videli tako srečnega bitja, kakor sem bila jaz omenjenega dne. Na prvi strani je stal na uvodnem mestu moj prvi tiskani spis «Narodno ženstvo« z jako laskavim uvodom urednika Lovra Žva-ba. Od časa do časa sem se vzravnala, dvigala glavo ter se ozirala po mimoidočih, kakor bi jih hotela vprašati: «Ali veste, kaj je danes novega; ali veste, kaj sem jaz danes? Veste, kaj imam tu v svoji pesti?« Čim bližje sem prihajala svojemu Sv. Ivanu, tem več sem srečavala znancev, katerim sem odzdravljala na pozdrave vsa blažena in srečna smehljajočih se oči in ust. Moj spis, moj prvi natisnjeni spis tu v «Edinosti« na prvi strani! Kdo more opisati tako veliko srečo, ki je tako opojna, da ne Čutiš tal pod nogami, in ti je kakor bi odletel nekam nad oblake? Mislila sem si, kako bo oče vesel, ko mu pokažem svoj spis, saj je kumoval vkoreninjena Kaj, ko bi mu kupila za nekaj krajcarjev njegovega ljubega tobaka? In kupila sem ga res, ker sem vedela, da ga bo užival ob moji sreči še bolj. Ležal je prehlajen v postelji, ko sem stopila vsa blažena v sobo. Prečital je moj spis, del svojo dolgo koščeno roko na mojo glavo in dejal: «Kako si srečna, da znaš povedati svoje misli; vidiš, jaz mislim tudi dosti o našem slavjan-skem narodu, a ne znam spraviti misli skupaj. Večkrat bi bil tako rad govoril na naših taborih, pa nisem znal povedati, kar sem mislil tako lepo.« Ko sem mu dala še tobak, se je glasno zasmejal, zajel takoj s palcem in kazalcem dobro porcijo in rekel: «Je že pravi; vedel bom, da je bil tiskan tvoj spis, ko si mi prvič prinesla tobaka.« Velika sreča onega dne se je kmalu razblinila in se ni vrnila nikoli več tako popolna in tako opojna, dasi so se od tedaj mnogo, mnogokrat tiskali moji Članki in spisi v »Edinosti« in drugod. Ob petdesetletnici naše «Edinosti» preživljam v duhu ono blaženost, za katero sem ji še sedaj hvaležna. V Ljubljani, 21. decembra 1925. A. Mali grm: „Plevna je padla" Pri Sv. Ivanu so razdeljevali »Edinost« prva leta njenega obstanka vsako drugo soboto v sakristiji farne cerkve. Blagopokojni Trobec je bil takrat bla- «pala Plevna»! Ko to slišimo, hitro «Edinost» za pas in v največjem diru na sneg z vzklikom: «Plevna je padla!» In začelo se je kepanje in napadanje, gajnik lista. Vsakokrat je bil navzoč tako silno, s takim ognjem in vpitjem, - ____J.,;._- 1___a*__1. _oa 1/nbn pri razdelitvi tudi pok. monsig. Treven svetoivanski župnik. Mi « ml adi rod», smo hodili za svoje stariše sami po da je bilo joj! Ne spominjam se, kako dolgo je to trpelo, toliko pa vem, da smo bili vsi, več ali manj, premočeni njo. Po končanem cerkvenem opravilu in da od vsega snega, ki ga je bilo go- "1 tovo za več vozov, ni ostalo skoro nič. Zelo pozno sem prišel domov, dasi smo stanovali prav blizu cerkve. Da nekako opravičim svojo zamudo in se izmažem, veselo zakličem: «Oče, gosp. Župnik je rekel, da je pala Plevna!« Sežem za pas ter mesto »Edinosti« postavim na mizo premočeno in zmečkano kepo papirja. Oče me zgrabi in ne da bi črhnil, me prav pošteno na-šeška in Še danes ne vem, ali je bilo to radi »Plevne« ali radi «Edinosti». Če je bilo radi Plevne, sem že večkrat razmišljal, ali je res Bolgarija bila vredna, da je Rusija žrtvovala zanjo preko 100.000 najboljših svojih juna- smo drli k vratom zvonika in tam skozi v sakristijo. Skoro vsakokrat nas je spremljala še druga družba otročajev vsaj do zvonika in tam čakala, da se vrnemo. Začetkom decembra 1877. pridemo po list in ker ga še niso bili prinesli iz mesta, smo nekoliko počakali, da bi se ne vrnili domov praznih rok. Istega leta je bila zima zgodaj. Ob zidu Černigojeve njive je že takrat ležal velik zamet snega. Da si prikrajšamo čas, smo se začeli kepati. Razdelili smo se v Turke in Ruse. Ta čas je bila rusko-turška vojna, o kateri je vse govorilo. Komaj smo začeli, nas Že pokličejo, da je prišel list. Srečni nosilci « Edinosti« smo vdrli v sakristijo in kov in da sem še jaz bil tako neusmi-tam dobili g. Trobca in g. župnika, ki ijeno tepen. Če je bilo pa radi »Edino- . ___i___»_____i.________1 J — 1_ Vn jj — RA la4niaa nAlrloniam sta živahno in veselo razpravljala. Ko hočemo z listom domov, zakliče g. župnik: «Ti Tone, povej doma očetu, da je sti», ji o priliki 50-letnice poklanjam takratne svoje bolečine, ker resnično ji drugega pokloniti ne morem. Le časopisi, ki so zgrajeni na vseskozi solidni podlagi, dožive petdesetletnico svojega obstoja. 2e iz tega vzroka je lahko »Edinost« na svoj današnji zmagoviti jubilej ponosna. Toda »Edinost« ima še druge vzroke, da s ponosom proslavi svoj jubilej. Težko, da je še kje časopis, ki je nastal v tako težavnih razmerah in ki je ves čas svojega obstoja moral voditi najtežjo borbo na vse strani in kljub vsem oviram vendarle dosegel svojo petdesetletnico, kakor ravno «Edinost». Je to zmaga, ki jc v zgodovini Časopisja redka. V časih, ko se je tržaško Slovanstvo komaj prohujalo, je nastala «Edinost». Ni mogla tedaj «Edinost» pričakovati nobene posebne podpore od naroda, temveč navezana je bila le na sebe in na podporo posameznih požrtvovalnih rodoljubov. In vendar je vzdržala, ni je zlomil neizogibni deficit, temveč nasprotno porušila je tedaj še vladajoči zakon, da ves naš dotok utone v tujem morju. In ko so bile premagane te težkoče, je pričela organizacija tržaških Slovencev in vstajenje «Edinosti>>. Vsako leto je pomenilo novo okrepljenje »Edinosti«, vsako leto ji je prineslo novo zmago in tik pred izbruhom svetovne vojne je bila «Edinost« največji in najbolj čitani slovenski list, ki je s svojo jutranjo ili večernjo izdajo že uspešno konkuriral s «Piccolo»-m. Na tak uspeh ne more pokazati noben drug slovenski list. Vojaška medvojna diktatura in vojni dogodki v Primorju so nadaljni razvoj lista seveda onemogočili in bilo je veliko delo, da je «Edinost» svojo pozicijo sploh ohranila. Toda vojni dogodki so bili le predigra k še težjim dogodkom, ki so se pričeli za »Edinost«, ko je bila vojna dokončana. Motili bi slavnostno razpoloženje, če bi vse te dogodke opisovali. Le eno bodi konstatirano: Takšnega martirija, kakršnega je dnevno tedaj doživljala «Edinost«, ga ni doživel nikdar niti en slovenski list in čast in priznanje onim časnikarjem, ki so v takih razmerah ostali na svojih mestih. Položili so izpit narodnega časnikarja z odliko. Petdeset let boja, petdeset let uspehov, to je v kratkem bilanca današnjega jubileja «Edinosti». To sijajno bilanco pa je mogla »Edinost« doseči le, ker je bila ves čas in ob vsaki priliki — glasilo naroda. Nikdar ni nobena klika, nikdar niso osebni motivi obvladovali pisave «Edi-nosti«, vedno je bil za njo merodajen samo narodni interes, vedno je bila «Edinost« svojemu programu zvesta. Tn vsled te njene zvestobe so ji bili zvesti tudi njeni bralci. Vsaka črka v «Edinosti« je imela veljavo pri ljudeh in v Trstu niste doživljali tega, kar jo bilo in je še danes drugod na dnevnem redu, da so bralci časopisov žalostno konstatirali, da vsi časopisi lažejo. V Trstu se ni tako govorilo, temveč ljudje so vpraševali: Kaj pravi »Edinost« in, kar je bilo v njej, to je potem tudi veljalo kot resnica. Ta veljava «Edinosti» se je najlepše pokazala ob volitvah in pa ob priliki prihoda slovanskih gostov v Trst. Kje je še na svetu stranka, ki bi v trdem boju izdala za volitve samo 145 kron, kakor so se lahko pohabali tržafcki Slovenci. In kratka notica v «Edinosti« o prihodu gostov in na kolodvoru je pričakovalo goste na tisoče tržaških Slovencev. Toliko je zalegla ena sama notica! Kje dobimo primero? Glasilo naroda je bila «Edinost« in zato jc bilo njeno geslo: v edinosti je moč. Vedno zvesta je bila «Edinost« temu geslu in samo zato je bil tndi mogoč napredek Slovencev v teh krajih. Dosti očitkov je bilo že rečenih na naslov « Edinosti« zaradi njenega < edi-njaštva«. Toda še nikdar ni bil podali dokaz, da ni bilo to edinjaštvo krvavo potrebno. Zlasti v Trstu, v prejšnjih časih ravno tako ko danes! Nikjer ni nacionalno delo tako identično s kulturnim, gospodarskim in socialnim ko v Trstu. V Trstu se šele nazorno vidi, kako je zmisel naše nacionalne tekme v tem, da dobiček našega dela ne postane izključna last drugih. Narod tretje vrste, hlapcev in deke], ne dosti več od kolonialnega naroda smo bili, ko se je pričelo naše narodno pro-bujanje. Kadar se tak narod potegu ie za svoje vstajenje, za svojo popolno enakopravnost z drugim, tedaj je enotna fronta nujnost in vsako cepljenje — izdajstvo. V eni črti mora iti vse delo, ena misel mora prevzeti vse. Največja napaka slovenske politike v predvojnih časih je ravno bila, da ni pojmila, da mora iti v eni Črti s Trstom. Samo pri morju je bila točka gospodarske emancipacije Slovencev. Prepričani smo, da se ta napaka ne bi zgodila, če bi bilo edinjaštvo geslo ne samo tržaških Slovencev, temveč tudi kranjskih in štajerskih. Milijonski narod si ne sme dovoljevati luksusa treh ali Še več; front. Glasilo naroda — je bila «Edinost« in zato je zmagala, zato praznuje danes svoj petdesetletni jubilej. Začetek še slavnejših jubilejev mora biti sedanji in prepričani smo, da se bo to tudi zgodilo. V Trsta, dne 17. januarja 192%. (EDINOST* VIL Ternlčev: K proslavi 50-letnice naše „Edinosti" (Pozdrav iz Brega) Pozdravljena mi bodi! Ti moja učiteljica, vzgojiteljica in voditeljica! Še kot otrok sem Te Cital, če tudi ne še razumeval popolnoma. A ko sem — dvanajstleten dečko — zapustil šolo in mi I« usoda dala v roke namesto knjige težko orodje, sem se še bolj oklenil Tebe, draga Edinost», čital sem v Tvo-iUi straneh in umeval Te vedno bolj. — Postala si mi vsakdanja potreba, srkal sem iz Tebe dnevno, potrebno duševno hrano. Učila si me predvsem ljubiti rod, čigar sin — s ponosom danes rečem to! — sem bil in bom in bom umrl kot tak. Učila si me ljubiti to grudo rodno s «solzami napojeno» in znojem obdelovano, dala in vtisnila si smer mojemu značaju. Spremljala si me povsod, pri delu in pri počitku; in če mi opravilo ni dopuščalo drugače, sem čital Tebe med obedom ali pa pozno zvečer Že v postelji, toda Čitati sem Te moral! Ko me je vojna vihra potegnila v svoj uničujoči vrtinec in sem moral zapu- stiti rojstni kraj, so pošiljali domaČi «Edinost« za mano, dokler je le bilo mogoče —, dokler so razmere dopuščale. In kamorkoli sem prišel, sem Te poskušal najti. In ko sem Te dobil, sem s slastjo čital Tebe, znanko iz naših krajev! V zasneženih in zamrznjenih strelskih jarkih 1600 m visoko tam na gori Se voli v Karpatih si me tolažila in kratkočasila, iz zakajene lesene koče od tam sem Ti pošiljal — kolikor mi je bilo možno — dopise in pozdrave daleč sem dol. na obale Adrije. Ko je pa vojna nehala in sem spet prišel domov, sem takoj ukrenil potrebno, da sem Te redno dobival vsak dan. Draga «Edinost»! Smeri in programu, katerega so Ti začrtali Tvoji čestiti ustanovitelji pred 50 leti, si ostala neomajno zvesta do danes. Oznanjevala si vedno, složno in edinstveno delo za narod, ljubezen do domovine in mir med brati, ki nam je vsem pošteno mislečim — ideal! Ob Tvoji petdesetletnici, draga «Edi-nost», Tvojemu tako častnem jubileju poklanjam i jaz skromno čestitko pred Te z iskreno željo, da bodočnost ovenča Tvoje delo z najlepšimi uspehi! Živi, rasti, cveti naša «Edinost»! Ko sem prvič čital „Edinost" Slovenščina na celjski gimnaziji. - Čitalnica. - Koncert in ples na Silve-strovo. - Izleti v Št. Jurij. - Edinost. - Pri Praunseisovih. Pri dr. Gustavu Ipavcu. - Razmotrivanja. Avstrijska mačeha je s svojim «Or-ganisat.ions-Entvvurfom» iz 1. 1849. slabo skrbela za pouk slovenščine na srednjih šolah. Kar nas je bilo dijakov na mariborski in celjski gimnaziji, smo le za silo lomili svojo materino govorico, kar pa ni čudno, ako pomislimo, da smo govorili v šoli, na stanovanjih in med sabo edinole — nemški. Na mariborski gimnazij nas je znal navduševati dr. Jožef Pajk, ki je kot katehet poučeval tudi po nekoliko ur slovenščine, ker ni bilo usposobljenih profe-Horjev za ta jezik. V njegovih urah je bila slovnica od 3. razreda naprej potisnjena v ozadje, a čitali smo v šoli in doma, kar nam je prišlo pod roke; poleg tega smo vsako uro deklamovali po eno ali več pesnitvi Prešernovih iz-vzemši zaljubljenih, zlasti pa iz zlate knjižice Simona Gregorčiča, ki je bila Izšla 1. 1882. Mnogo nas je bilo, ki smo znali na izust enega in drugega pesnika. V Celju pa, kamor sem se bil preselil, da bom bližje domu in kruhu, je bila slovenščina še večja sirota nebogljena. Prof. M. Ž-r, sicer dober človek, je bil skrajno slab učitelj. V peti šoli nas je mučil z naštevanjem predlogov, pismene naloge so bile po večini moralne pozavne, zahteval je nekoliko pesmi iz Čitanke — pa je bila učna snov končana. O zgodovini Slovencev in drugih Slovanov nismo imeli pojma, da živijo na Goriškem in v Istri Slo- venci in Hrvati, smo zvedeli šele iz «Edinosti«, ki smo jo Čitali v celjski Čitalnici, kamor smo dijaki višjih razredov z dovoljenjem odbora skrivaj zahajali. Ravnatelj, dasi je bil po rodu in krvi Slovenec (Peter K-k), ni maral ne Čitalnice ne Slovencev. Prepovedano je bilo Čitanje slovenskih časopisov, še na Ljubljanski Zvon in na Kres se dijaki niso smeli naročevati, sploh se ni smelo ničesar čitati, kar ni bilo izdano s preč. kn. škofijskim dovoljenjem. Zato je skrbel tudi katehet, ki je bil pravi sadist tudi napram svojim slovenskim rojakom. V nižji gimnaziji nas je tikal, še hujše pa je bilo v višjih razredih, ko nas je ogovarjal z ogabnim «E r». Bali smo se njega in drugih profesorjev kot živih vragov. Priljubljena odgojna sredstva so bili strahovanje, psovanje, karcer, dvojke, slab red iz obnašanja, da si moral plačati šolnino itd. Radi pa so imeli lizune, svetolilince, ovaduhe in ljudi podobnih lastnosti, ki so že takrat poganjale ne-lepe kali. Na srečo je bilo nekoliko starejših dijakov, ki so nas navduševali za narod in njegove svetinje. Med te štejem v prvi vrsti pok. dr. Vatro-slava Oblaka, ki je radi svojega narodnega prepričanja pri nemških profesorjih moral marsikatero grenko požreti in pretrpeti. Ko je bil v osmi šoli, so ga izključili iz vseh cislajtanskih srednjih šol, ker so dijaki na cesarjev god zapeli cesarsko himno v — slovenskem jeziku. i Po prizadevanju slov. profesorjev je bil potem sprejet na zagrebško gimnazijo. tj ... Tudi Čitalnica je is&ela za našo narodno vzgojo mnog** zaslug. Zanimivo je, da se je od vseh mojih celjskih tovarišev izneveril edinole neki «Zmo-resehegg», pozneje f$0Štni oficijal v Gradcu. V Čitalnici kot petošolec prvič slišal umetno slovensko pesem in nikoli ne pozabim, kakor nas je elektri-zovala Ipavčeva «Slovenec sem«, ki se je v navzočnosti skladatelja pela tisto leto na Silvestrov večer.-Besedilo je sicer nesmiselno skrpucalo, ali čitatelj naj se pomakne za Štiri desetletja nazaj, ko slovenska kritika še ni bila tako stroga in radi pomanjkljivega znanja slovenščine tudi ne -tako občutljiva. Solo v omenjeni pesmi je pel Karol Vanic, s Krškega doma, pozneje ugle-den trgovec v Celju. Ne vem, kolikokrat so jo morali ponoviti «Zatoraj dobro vem: Slovenec sem!« —■ Baš to čitalni-ško petje nas je navdušilo, da smo se i mi začeli baviti z umOtno pesmijo in smo o počitnicah prirejali dijaške veselice v Sevnici, v Siriarju pri Jelšah in drugod. V Čitalnici sn*o prišli obenem v odlično meščansko družbo, tam smo se seznanili s slovenskimi dekleti, pac-k&li ž njimi dolge četvorke, nerodno hopsali valčke in p»6lke. Marsiktero petošolsko srce je vZplamtelo spričo teh lepih cvetk z domatčihvrtov in travnikov in nič me ni sram šepavih sonetov, romanc in drugih izlivov mlade duše, posvečenih rdečim ustnam, cvetočemu licu in rjavim :Očem lepe Karle ?...: (Aha, zdaj pa mislite, velecenjene gospe in gospodične, da. Vam povem še priimek lepega dekleta. Pa ga ne bom in ne bom i) Nič me ni sram povedati, da tisti nežni plameuček iz davnih dni nikoli ni ugasnil in (iarga še danes hranim v svojem srcu kot oiekaj čudovito lepega. — : Smejali'pa se boste, ako Vam povem,, dn -nisva s Karlo nikoli, še v poznejših letih govorila o ljubezni in da tistih rdečih črešenj na njenih ustecah nisem nikoli-.zobal... Nikoli nisem videl njene slike kot v svojem srcu in nikoli si nisva pisaAa. Navzlic temu sva oba vedela, da; se imava rada. «Piece de resistance« je bila z&nie cvetlica, katero sem izprosil z&njo, pa moji tako revni verzi. Tista trubadurska ljubezen je bila ko potoček, ki privrć iz ledene skorje pod Idgofti, pa se čudi, ko teče p^eko travnikov, kjer se smehlja beli zvonček, rmena trobentica, vi-jolčasti podlesek in pisana tratnica, da je svet tako lep, da je to božje solnce tako jasnć in gorko... Ko so najina pota šla narazen, se nisva videla dolgih dvajset let. Nekoč sem potoval mimo Št. Jurija* pa sem se ustavil od enega vlaka do prihodnjega. Kraj je ostal tak, kot je bil nekdaj/ ali ljudje so bili povsem drugi: starejši so bili pomrli, .nekdanji sošolci so se razšli po svetu, dekleta pa so se pomožila, edina moja Karla je bila Še doma, kar mi je bilo v resnici žal. «Sedite, vendar, gospod in pripovedujte kaj po tolikih letih!« me je prijazno povabila v oni isti sobi kot nekdaj. Še glasovir je bil ostal na istem mestu. — «Dokler zberem misli za pripovedovanje, zaigrajte kaj na glasoviru!« sem moledoval in prosil kot nekdaj za cvetko. — «Že vem, kaj bi radi slišali!« Pa je zaigrala «Slovenec sem!«, «Tam za goro«, «Mazurko» itd... i «Aber das sind schon so alte Sachen!« j reče nekam otožno. «A vendar so vedno lepe!« odvrnem vljudno. Značilno je za hčerko odličnega rodoljuba, da je govorila nemški kot nekdaj... Šentjurčanom smo tedanji dijaki dolžni mnogo hvale za našo družabno vzgojo. Ob nedeljah so nas radi vabili v prijazni trg, pa smo jo ob nedeljah udarili preko plemenite teharske vasi in Štorja in smo bili opoldne tam, kjer so nas v gostoljubni Praunseisovi hiši čakale polne sklede. Bila je to družba veselih fantov, ki smo se znali za silo vesti, peti, za silo plesati, jesti pa prav z velikim tekom. To so bili pokojni Hugo Kartin, pokojni Hinko Štre-kelj, pokojni Jože Zemljak, pokojni Ožek... Med živimi smo Še dr. Lojze Praunseis, brat njegov France in jaz. O drugih pa ne vem, ali se še veselijo življenja, ali jih ni več. Neko soboto pred običajnim izletom v Št. Jurij ml je dal Vanič nekoliko Številk «Edinosti», ki sem jih nosil v žepu poleg običajne pesmice za lepo Karlo. Sprva smo mecl potjo govorili — nemški. Jaz pa razgrnem «Edinost>> in čitam o stremljenju in boju goriških Slovencev za ohranitev jezika in narodnosti, pripovedujem o taborih in shodih, o napredovanju narodnih društev, dalje, da je slehernega Slovenca sveta narodna dolžnost, govoriti vselej in povsod v svojem jeziku. Pa smo mi za teharsko vasjo sklenili, da vso pot do Št. Jurija ne izpregovorimo nemške besede. Kdor pa se pregreši, plača en krajcar kazni. Krčevito smo se trudili, posnemati naše rojake na Goriškem. Lojzetu, ki je užival naše zaupanje in mu je bilo poverjeno nabiranje našega skromnega drobiža, ni prizanašal prav nikomur, še sebi ne. Nekaj časa smo molčali in zbirali misli, kako bi se rešili in ognili kazni. Ali molčati, ko sije pomladansko solnce, potovati mimo cvetočih travnikov in. zelenega žita, ki je sililo v klasje, hoditi mimo senčnatega gozda, poslušati ščinkavca, drozga, slavčka in škrjančka nad njivami, in ne govoriti — je za mlade ljudi pretežka spona, hodili smo kot da smo uklenjeni v težke verige. Še prej ko smo zagledali prijazni grič s cerkvijo sv. Jurija, ni nihče od nas imel krajcarja v žepu. To se je celo meni pripetilo, ki sem pisal najboljše slovenske naloge, veljal za «pesnika» in «erovnr-nika», ki sem vsak govor zaključil s Koseskijevim «Hrast se omaja in hrib...« Prisiljeno smo se smejali, aii pomagalo je vsaj do gostoljubne hiše Praunseisove, kjer nas je čakalo Narodno probujenje in politično snovanje našega naroda v Istri obilno kosilo. Dobra, plemenita gospa je pač dobro vedela, kaj se najbolj pri-leže dijaškemu želodcu, lepe domače gospodične pa so valjale in natezale dolg jabolčni zavitek, da bi bil mogel ž njim opasati stolp bele farne cerkve. Na popoldansko južino so nas redno vabili dr. Ipavčevi. Tam so nam postregli z izvrstno kavo in z rumenim šarkljem, umetno pripravljenim in i debelimi rozinami pomešanim po obeh odrastlih hčerkah. Zvečer je bil običajni «plesni venček« v Nendlovi gostilni. Poleg Praunseisovih in Ipavče-vih deklet so prišle Še Ripšlove, Kavčičeve, domače učiteljice in toliko drugih. Najeli smo za poldrugi goldinar umetnika na harmoniki, pa smo plesali kakor smo pač znali, a lepo je bilo, dasi ni bilo parketa in voska, še po-metli in oprali niso vijugastih in srčastih desek na podu. Druge posebne zabave vsaj moja Karla ni imela, ker moj jezik je bil ko iz suhe irliovinc, \z-vzemši nekoliko globokih vzdihov in vročih pogledov nisem dajal prikupi ji-vih znamenj svojega kavalirstva... O pol- M-i. včasih Še malo pozneje, so dali Praui; isovi zapreči dolge lojtrnice in vesela družba je odhitela v nemško Celje in v nemško šolo, kjer sem drugi dan goreče poljubljal cvetke, ki so I>ile ovenele na njenih prsih, da se je še oče Homer moral solziti. Naj se prijazni čitatelji ne hud u jejo, da o tej svečani priliki vpletam ta mozaik osebnih spominov. Odkrito povem, da me je nedolžno znanje s Karlo obvarovalo mnogo nevarnosti v mojem življenju, zlasti pa pijače in — blata Zdi se mi, kot da sem že takrat poznal lepe verze Gradnikove: «..... Iz teme nasproti se mi pohotni režal je nasmeh, ves plah in šibek stal sein na križpoti. «Oj pridi, pridi!« — V sladki, lepi greli je prosil, vabil glas sirene. A glej, pred mano vstal je tvoj obraz, tvoje oči vse orošene. In od sramote vsa mi vztrepetala je duša plaha. Kakor na pomoč ime so tvoje usta zakričala, in zbežal satan je od mene proč. — Tako sem našel svojo moralno oporo, v tržaški «Edinosti» pa vero v svoj narod.in njega bodočnost. Nad 40 let jo poznam in čitam, in vsa ta dolga leta je «Edinost» ostala zvesta svojemu imenu in svojim visokim ciljem. V bridkih časih ni obupovala, do današnjega dne je ohranila svoj zdravi optimizem. Brez reklamskega kričanja se je širila in je našla pot v srca najširših slojev našega ljudstva, bodrila, tolažila, svarila in grajala nas je, svetovala nam je kot zvesta mati, ni poznala strastnh napadov, ne političnih ne osebnih, branila pa se je vedno dostojno in objektivno, še pozna zgodo-ina bo morala s hvaležnim srcem priznavati njene trajne zasluge za ohranitev narodne zavesti na Goriškem. — i— Prof. Vjekoslav Spinčić: Početak narodnoga probudjivanja narodnih borbi u Istri i U Istru, kojoj se je pribrajalo često puta i Trst i s kojim bijaše vise ili manje spojena i Rijeka, naselili su se Hrvati i Slovenci, Jugoslaveni, svršetkom VI. i početkom VII. stoljeća. Njihov dolazak u Istru spominje nam papa Grgur Veliki u jednom pismu godina 601., u kojem nariče ne s skom tekstu nijednoga mjesta ni predjela, koje ne bi imalo hrvatskoga naziva. U njemu čitamo med j u ostalim imena i ova: Gorica, Kopar, Piran, Bule, Vodnjan, Pazin, Motovun, Grožnjan, Oprtalj, Mumlan, Blzet (Buzet), Pićan, Gračišće, Barban, Labin, Plomin, Završje. Obiteljska imena i UU1u H.uit;ui uaiia . . . „ .. .> - ' i__• • i • toga što su Slaveni došli u Istru nego šio zaPana> *araca 1 castnm muževa, koji m-kroz Istru dolaze u Italiju. Tečajem VIL|^hu P°?vani k ustanovljivanju medja, ve-i VIII. stoljeća zaposjeli su tako Istru, da ?n?m nisu zabilježena. Ona, koja su »fesu se latinska gospoda gradića pobojala za^ezena«, ogromnom većinom su hrvatska li išta oak su se sastala godine odaslanici iz Gracisća spominju se 804,anaeRižani i tražila proti njima pomoć 6°sPodin Stari, Slivar i Petar Slovenjanin, kod Franačkoga cara, koji je tada zapoJj? Oprtlja sudac Golić i sudar Crnešić, iz vjedao Istrom Malo je to koristilo. Slaveni fovm,aka i Vrha župan Greza Zrnac i su se sve više širili po Istri te sašli Jbrin, iz Trvtza župani Grzina, Grdrna i i na same obale takodjer zapadne Cagli, iz Pula sudac Koradm i Rožević, iz Istre Kako su u njoj bili rasprostranjeni Mumlana župan Kablar, iz Žminja župan; i jaki, vidi se naročito iz dviju činjenica,' Zagrić, iz Karbuna župan Konšić iz Bar-! koje hoću da ovdje istaknem. Godine bana župan Boboš i Hreljac iVivoda, iz 1275. bio je pisan «Razvod Istrianski*, Rakija župan Carnulislović i Križman. spis, u kojem su označene med je izmedju; Drugi dokaz rasprostranjenosti Hrvata i općina i vlastelinstva srednje i zapadne!Slovenaca u Istri nalazimo u rasprostra-Istre. Taj spis je bio pisan hrvatski, gla- nanesti slavenske ?luzbe Božje u crkvama golskim slovima, i latinski za puk, a nje-'*c zemlje Prvi ,u je obavljao i ulstn Sv. mački za gospodu. Njemački pisao je neki Metod. Štavise: ona se je sve jače šmla, gospodin iz Gorice, latinski neki gospodin i raširila tako, da je vladala isključivo u iz Kormina, a hrvatski Hrvat iz Istre pop svim seoskim župama i u mnogim grado-Mikula, kapelan gospodina kneza Pazin- vima nesamo u istočnoj nego ! u srednjoj skooga i župnik u Gologorici. U ime gospo- i zapad. Istri, dakle u cijeloj Istri osim u ne-de govorio je istarski Hrvat Filip Mačić,'kim gradovima na »padnoj obali. U gra-častnik na Kozljaćkoj gospoštiji. U latin- dovima Lošinj mali i Lošinj veli bila je skom tekstu i u talijanskom prevodu na-J ljubav pučanstva do slavenske službe pravljenom u XVIII stoljeću, imena su Božje tako jaka, da se je početkom XIX. mnogih mjesta, kao i raznih predjela, pi- stoljeća povela više godišnja borba izmed sana samo hrvatskim nazivom, naprosto pučanstva i tamošnjih svećenika i njihova zato, Što latinski ni talijanski nazivi nisu j biskupa u Osoru Rakamarića, te svršila tada ni postojali. Naprotiv: nema u hrvat-! pobjedom pučanstva, a porazom svećenika i biskupa, kojemu bijaše" sa strane duhovne više vlasti naloženo, da se posvuda u biskupiji, naročito u obim spomenutim gradovima posve uspostavi poraba slavenskoga jezika u službi Božjoj. Godine 1593. vijeće je grada Rijeke, malo i veliko, tuma-čeć želje pučanstva, odlučilo da se uskrati sve dažbine kaptolu, ako se ne uspostavi «glagolsfco-rimska liturgija», koju je bio kaptol po nalogu biskupa Klaudija Sozo-mena obustavio. U Novigradu — Cittanova, u s jelu biskupa, opstojao je samostan gla-golaša, i pjevala se je svake godine na dan zaštitnika biskupije, Sv. Pelagija, slavenska sv. misa. U'koparskoj biskupiji obavljala se je služba Božja latinskom jezikom samo u Ižuli i Piranu, latinski i slavenski u Kopru, u svim ostalim župama samo slavenski. Biskup Pavao Naldini upravo je jubilirao što se u njegovoj biskupiji slavi Boga u dva jezika, slavenski i latinski, a u samom s jelu biskupije slavenski za Slavene, latinski za Latine. Uz toga biskupa, Talijana, bilo je i drugih biskupa Talijana u Istri, koji bijahu prijazni slavenskoj službi Božjoj. A bilo je i Mletačkih duž-deva, koji su ju zagovarali. Tako je dužd Pavao Venier godine 1782. i 1783. poticao Franjevce trećeredce u Istri, neka goje «ilirski* jezik i njim vrše službu Božju, te tako ugadjaju njemu, duždu, i čine dobro svojemu narodu. Kuda se je obavljalo službu Božju slavenskim jezikom tamo je obitavao slavenski, u ovom slučaju krvatski i slovenski narod. Uslijed bolesti i raznih borbi bilo je mnogo toga naroda u Istri izginulo, ali su u XVI. i XVII. stoljeću doili drugi, članovi istoga naroda« bježeć pred Turcima, naročito u puljsld i porečki kotar. Uslijed kasnijih bolesti i borbi, i uslijed nemara » narod sa strane oblasti, naročito austrijskih, narod je oslabio, zahirio, »mro. Zamro je al umro nije. Slaveni Istre niša umrli, oni spavaju, probudit će se — do- viknuo je šezdesetih godina biskup Dobrila u istarskom pokrajinskom saboru u Poreču. Medjutim naš narod se je još ranije počeo da budi. A budio ga je isti biskup Dobrila. Budio ga je već time, kad je u doba Bachova absolutizma kupio novac u Trstu i dijelio ga gladnomu narodu u Istri. Budio ga je sa svojim molitvenikom «Oče, budi volja Tvoja», koji je dao tiskati u Trstu već godina 1854., i narodu ga dijelio. Budio ga je sa svojim poslanicama u narodnom hrvatskom jeziku; budio ga sa svojim propovijedima i razgovorima u tom jeziku, koji naši vjernici nisu dugo vremena čuli od svojih biskupa. Budili su ga i rijetki naši svećenici u puljsko-porečkoj biskupiji, kaošto bijaše župnik u Kanfanaru Studenac, i neki mladji od 1871. godine dalje, medju kojima je zauzimao odlično mjesto Josip Velikanje u Juršićima. Slično se je radilo na Kvarnerskim otocima: u Krku, gdje je osim biskupa dra. Ivana Vitezića živio Fran Josip Volarić, koji je godine 1850. dao tiskati u Trstu »Čitanku za odrasle, a kasnije i hrvatsku slovnicu i razne druge uzgojne knjige u hrvatskom jeziku; u Cresu, gdje je od godine 1847. do 1864. župnikovao Mate Volarić, koji je slovio kao domoljub i «ilirski« književnik. Nešto kasnije počeli su se za narod zauzimati Šime Kvirin Kozulić i Ambroz Haračić u Lošinju. Inače bilo je i u drugim župama na otocima župnika, koji su narodno osjećali i radili, kaošto to bijaše Petar DorČić Župnik u Baški. Medju civi-listima valja osobito istaknuti Mata Grškovića iz Vrbnika, kasnijega ravnatelja srednjih Škola u Osijeku i školskoga nadzornika, koji je u svojoj prvoj službi kao nam jesni učitelj na hrvatskoj gimnaziji na Rijeci godine 1860-61. ujedno sa kasnijim kanonikom Sr. Jeronima u Rimu dr. Crnčićem i kasnijim financijalnim ravnateljem Matom Brusićem izdao poslanicu puku na otocima Krku, Cresu i Lošinju, kojom ga poziva da se izjavi za pripojenje tih otoka Hrvatskoj: želju za sjedinjenjem s Hrvatskom izrazilo se je i druguda po Istri, naročito i godine 1848. u Lovranu i u Pazinu, gdje se je oduševljeno pjevalo «Još Hrvatska ni propala«. U Kastvu širilo se je narodnu svijest od godine 1866. dalje putem hrvatske čitaonice, u kojoj su početkom djelovali urodje-nici župnik-dekan Vjekoslav Vlah, Ernest Jelušić i drugi te Slovenac duhovni pomoćnik i pisac Jakov Volčić i Čeh liječnik dr. Fran Bachman. U toj čitaonici zasnovale su se razne koristne narodne stvari i ustanove, medju ovima g. 1874. ^Bratovščina hrvatskih ljudi u Istri*, društvo za podupiranje djaka na srednjim i visokim školama. U čitaonici u Kastvu bio i a zasnovan i prvi tabor u Istri, obdržavan 1870. na brežul j -sku Sv. Mihovila, u svrhu da se govorima narod osvješćuje i nagovara da zahtjeva svoja državljanska prava, naročito porabil narodnoga jezika u školama, uredima i javnom životu. U čitaonici u Kastvu nastupali su javno prvi put u svojem životu kod pjevanja, predstava te u deklamacijama Kastavci, d jaci na hrvatskoj gimnaziji na Rijeci. Sioro svi ti igrali su kasnije ko veću ko manju ulogu u javnom životu hrvatskoga naroda Istre. U koparskom kotaru razvijala se je narodna svijest prije medju Slovencima nego li medju Hrvatima toga kotara. U Kubedu bio je više godina župnikom Gol-majer, velik prijatelj svake narodne stvari. Njemu je pripisati u zaslugu, da se je sedamdesetih godina obdržavao tabor u Kubedu, sličan onomu u Kastvu. Tih godina nešto kasnije nego li u Kubedu, bio je obdržavan tabor u Dolini, gdje bijaše žup-nikom-dekanom Juraj Jan, kroz dulji niz godina vodja Slovenaca koparskoga kotara. U Dolini se je već » rana osnovala čitaonica, bralno društvo, te su u njoj sudjelovali mladi i novodobni, više na narodnu uzgojeni učitelji, kaošto to bijaše Alojzij Bune. U Kopru bila je brigom seminar« Ikoiskoga nadzornika Antuna Klodića drot. I Med jo Hrvatima Iskre vrtila je zadaću godine 1875-76 otvorena učiteljska škola sličnu onoj, što je vrši od godine 1876 •a tri od jelka, slovenski, hrvatski i talijan- j«Edinost» med ju Slovencima Trsta i Istre, •ki. Neke predmete poučavalo k je u tim a donekle i Goričke. Jezicima, mnoge pako u skupnim urama I Oba lista bila su ustanovljena po rodo-njemačkim jezikom; u četvrtom razredu ljubima u rodoljubne svrbe, za to najme, Sve osim vjeronauka i triju narodnih je-i da promiču rad za napredak hrvatskoga zika. Bila je to prva škola sa makar samo'odnosno slovenskoga naroda Istre i Trsta —i«— —*—1—x-'-~ 1—:1--— —u svim- područjima njegova života. djelomično materinskim jezikom za uzgoj slovenačkih i hrvatskih učitelja u Trstu, Goričkoj i Istri. Sa takovom školom došlo Je i slovenačkih i hrvatskih učitelja i profesora. Ovi pako sa nekim drugima u stano-______________ vili su čitaonicu, kasnije i posujilnicu, prvi hSo Je više izabranih zastupnika nego li hrvatsko-slovenaćki novčani zavod u Istn, i izbornika. U pokrajinskom saboru bili su te malo po malo djelovali na razvoj narod- ^j^pj porečko-puljski Juraj Dohrila, krčki ne svijesti, ne toliko u skoro posve talijan-1 jvan Vitezić, tršćansko-koparski Bartol nik u Kcrtama; koji bijaše prije toga, već: rijetki civiliste, kaošto bijahu kastavski na-žez(desetih gcdina, prvi učilelj hrvatskoga čelnJci ^ntun Rubeša i Franjo Marot, jezika na talijanskoj gimnaziji u Kopru.j^j su prvj ^gjj j dizali glas za Kasnije je tu službu mnogo godina obav-'prava hrvatskoga i slovenskoga naroda ljao dugogodišnji učitelj uznika-Hrvata u,jstre za porabu njegova jezika u školama tamošnjoj kaznioni Malko Kristofić. Sre-1 { uredimat državnim i pokrajinskim, za osu-dište širenja narodne svijesti med ju istar-j ^ močvarnih i nezdravih krajeva, za skini Hrvatima i Slovencima bio je Trst. j gra(Jnju cesta, za dobavu pitke vode itd. U Trstu liskao se je molitvenik «Oče dizali su svoje glasove, govorili su muški, budi volja Tvoja» kao i neke poučne i utemeljivali razlozima svoje zahtjeve i uzgojne knjige. Tamo su godina 1869 i 1870 predloge, ali su se predstavnici druge na-neki bogoslovi Hrvati i neki drugi d jacima rodnosti Istre malo ili ništa na to obazirali, izdali mali koledarić «Istran». Tamo počela prve godine prpošni prema austrijskim je izlaziti god. 1870 «Naša Sloga*, list za hrvatski narod Istre, te bila tiskanom učiteljicom toga naroda mnoge desetke godina Financijelno podupro je list biskup dr. J. Dobrila, List je zasnovao Matko Baštijan, vjeroučitelj na srednjim školama u Trstu, a pomogli su mu ga oživotvoriti Tomo Padavic, Mate Ujčić i Antun Kara-baić, koji mu je vocUo upravu dugi niz godina uredjivao je list Matko Baštijan. On šezdesetih i sedamdesetih godina kad je nom jeziku, pri čemu je trebalo svla-započeo ustavni život i u Istri, slabo su se ---—* - - * yi ' ^ * još naši ljudi zauzimali za izbore. Općinska zastupstva biralo je 20—30 ljudi. Kadkad vlastima, oni su se dalnjih godina s tim vlastima sprijateljili, te s njima ruku o roku na zator našega naroda radili. Glasovi naših predstavnika u saboru ostajali su na obim stranama glasovi vapijućega u pustinji. Borba pravih, žestokih, nije ni bilo, jedno što bijaše naših premalo prema svojim narodnim protivnicima, drugo, što su ovo malo njih bili svećenici, koji su smatrali da njim njihovo ruho ne dozvoljava Juraj Dobrila. Tečajem više od deset go-1 preveć se isticati. je u svakom broju napisao politički pregled, j fodco se je u Poreču slabo slušalo naše uredio sav materijal, priopćio često po koju zastupnike, tako nije se mnogo obaziralo ni pjesmu. K njemu su se navraćali svi Hrvati j na zahtjeve dr.a Dinka Vitezića u Beču, i drugi Slaveni došavši u Trst da se oba- j^ji bijaše godine 1873 na temelju izravnih vijeste o stanju našega naroda u primor- i2hora izabran u parlamenat. skini zemljama. K njemu su dolazili ljudi, £orbc u prvim dvim desetgodištima iz cijele Istre po upute; i rado došli naši ustavnoga života fcri]e su početkom slabe mladji da se s njim porazgovore i koješta i k gvc jače osamdesetih godina postale koristna za narod nauče. On je od 1870.; gu žestoke Vodila ih je mladja genera-do poslije 1880. bio vcdja javnoga rada u j Uspjesi bili su sve veći, narod se je Istri. Skoro poslije njega preuzeo je ured-.____ _ ____---- : . ■ a ctiim ništvo <-Naše Sloge» kao i mnoge druge javne poslove u Trstu prof. Matko Mandić. Ko hoće da prouči život m-.šega naroda u Istri od godine 1870 do godine 19i6: njegovo probudjivanje i osvješćivanje, njegov prosvjetni i gospodarski napredak, njegove borbe za škole, za jezik u uredima i javnom življenju, njegove izborne borbe u općinska zastupstva, u pokrajinski sabor i u zastupničku kuću carevinskoga vijeća; ko hoće da sve to prouči, taj valja da prolista 4 Našu Slogu». Ona je zrcalo života hrvatskoga naroda Istre skoro po vijeka. dom bila spojena hrvatska sela, narod za štednju i zajmove« u svim većim jugoslovenski htio je imati svoj udio u i znatnijim mestima i središtima. Uz upravi čitave općine Bi barem u pojedinim poreznim općinama: tako n Poreču i Vrsaru, u Grožnjanu i Umagu; u Vodnjanu i Labinu, u Vižinadi i PIo-ininu. . Uporedo s osvajanjem općinskih uprava išlo je osnivanje škola u narod- dati najveće svako mesto tražilo je školu, a nije kreditne nastale su po malo i potrošačke zadruge (konzumna društva), zatim proizvodno-trgovačke, kao vinarske, mlekarske, voćarske, pa ribarske zadruge, gdjegod i kakogod su mesne prilike na to upućivale. Sve kreditne i privredne zadruge bile su konačno udružene u «Gospo- poteškoće. Svako selo, darsko3 Svezi za Istru« u u'z koJu je na polju poljoprivrede delovalo oso- bilo zgrada, nije bilo učitelja. S druge uspešno takodjer «Gospodarsko strane je vlast, i državna i autonomna, i arustv°đ u Cazinu, gdje je bilo jos i stavljala sve moguće zapreke otvara-1 Vzorn.° gospodarstvo sa praktičnim težnju slavenskih škola. To je bila baš i majevima za mlade zemljoradnike, najoštrija borba, koju je izdržao jugo-| Kulturnih je društava osnovano po slovenski narod u Istri, dok nije po- svoJ *strix.u raznom obliku. Najstarije stigao te su bile otvorene barem najpo>r blle čitaonice i to u Kastvu, Puli, trebnije škole u njegovom jeziku. Pre-- KoPru> Pa u Voloskom, Opatiji, Buko 300 razreda javnih pučkih škola sa zetu> Pazinu, Lošinju, Lmdaru, Medu-toliko učiteljskih sila služilo je ko_; Imu, a sledile su redom po svmi grado-načno za naobrazbu jugoslovenskog vima 1 većim kako se je narod puka u Istri. Gdje nije, iz bilo kojeg °svešćivao. Za čitaonicama došli su razloga, moglo biti javne škole, tu je «Sokoli»: u Puli, Voloskom, Pazmu, pritekla u jKmioć «Družba sv. Cirila i Buzetu, Zametu, Medulmu Kozini, Metoda za Istru». koia je uzdržavala Podgradu, Baški Vrbniku Dobrin ju oko 80 razreda i nekoliko dečjih žaba-.'td- te su stvorili svoju < glazbe, dramatični odsjeci, sto je gimnaziju u Opatiji i privatnu žensku |sve divno radil° 4 služilo cllJu narod-preparandiju u Pazinu i pripravnicu nog napretka nautičke škole u Baški, napokon i pri- znanje ispita na sveučilištu u Zagrebu. Narod si nije dao mira dok nije sve Stara «Bratovšćina hrvatskih ljudi ,u Istri» u' Kastvu skrbila je za podupiranje siromašnih visokoškolaca, «Pri- to izvojštio, znajući dobro da «narod pomoćno društvo« u Pazinu^ činilo je bez škole je narod bez budućnosti«. A'to isto za srednjeskolce. Učitelji su se treba konstatovati i to — košto je kon- i udružili u svojoj «Narodnoj Prosvjeti«, statovao sam glasoviti glotolog Grazia-1 svećenici u «Društvu sv. i avla». dio Ascoli —, da Jugosloveni u Istri! P^va su središta nacionalnog zivo-sa svojim školama nisu nikada zalazili! bili u raznim krajevima «Narodni medju pripadnike drugog naroda, nebi Domovi«, pod čijim krovovima su bila i ga u iste namamili, već su uvek gra- okupljena obično sva nacionalna dru- sve vise osvjescivao, i sve jače na svim stranama pokazivao svoju moć, svoju premoć nad drugim narodom pokrajine. To spada u dalnju periodu života našega naroda u Istri koja pećima sa ulazom mladjih sila u zemaljski sabor godine 1883. Rad ne bijaše težak obzirom na narod, u kojem je tinjala narodna i ljudska svijest, te bijaše dovoljna iskra a da se 'ispali. Skoro u svakoj općini našlo se je pojedinaca, bistrijih i pametnijih, koji su odmah shvatili o kakve stvari ide te za nje lahko široke slojeve naroda pridobivali dili samo na vlastitom etničkom temelju. U cilju ozdravljenja i sred jenja gospodarskih prilika i time ojačanja narodne svesti i samostalnosti, narodni su prvaci pristupili odmah organizaciji potrebnih gospodarskih ustanova. Uz veoma radine i blagotvorne, zakonom propisane kotarske gospodarske zadruge li Kastvu, Opatiji, Krku, Pod-gradu, Dolini i Buzetu, ustanovljene su kreditne zadruge, takozvane posujII-nice: u Puli, Pazinu. Kopru, Pod gr adu, Voloskom i dalje redom kao «društva štva u dotičnom mestu, tako u Puli, Pazinu, Buzetu, Voloskom, Opatiji, Cresu, Velom i Malom Lošinju, pa u manjem opsegu u Svetvičentu, Rovinjskom sela, Baderni, Kaštclirn itd. I politička organizacija, usredotočena u ^Političkom društvu za Hrvate i Slovence u fstri» sa sjedištem u Pazinu, na čelu kojega su Lili redom narodni prvaci, kao Spinčić, Mandić, dr. Dinko Trinajstić, bila je uredna, delo-tvorna, jedinstvena, demokratska, što se pokazalo prigodom raznih izbora u zakonodavna i samoupravna fela. Or Ivo Zuccon Istra u poslednjim godinama prije svetskog rata (1907-1914) i. Herojsko uoba u narodno-političkom životu istarskih Jugoslovena (Srbohr-vata i Slovenaca) trajalo je oko 40 godina, od početka ustavnog života u bivšoj Austriji (1867) do prvih godina dvadesetog veka. U tom razmaku vremena izvršen je njihov preporod: nacionalna ideja, koja je do tada bila uspavana, probudila .se i rasplamtela; slavenska masa od Žavla do Preman-ture, od Klane do Verude, koja je bila smatrana prije, a žalibože i bila zaista samo prava sirovina za pretvaranja u Talijane i Nemce, oživela je vlastitim životom; nikoše kulturna i gospodarska društva, osnovane su narodne škole; uprava općina došla je u ruke domaćih rodoljuba; svi se javni uredi otvoriše narodnoj inteligenciji, koja je zauzela dolično mesto u svim granama javnoga života. Sve je to išlo polagano, jer je trebalo svladavati s jedne strane zapuštenost, neukost i indolenciju puka, s druge pak rušiti vlast, koja je bila zarobila jugoslovenski narod u Istri, a konačno pobijali austrijsku birokraciju. Ali načelo narodnosti, niklo u francuskoj revoluciji i ojačano godine 1848., zahvatilo je konačno i Istru. Kad je narodni život počeo cvasti i razvijati se medju Slovencima u Kranjskoj i za bečki parlamenat i za zemaljski sabor, bilo pri osvajanju općinskih uprava. A kad su uz to osnovana prva kulturna društva, čitaonice; kad su otvorene prve škole u narodnom jeziku; kad je radnika na narodnoj njivi bilo. sve više i više, od biskupa do kapelana, od jirofesora i suca do podvornika, od lečnika i odvetnika do zanatlije, trgovca i seljaka, od kapetana do mornara i ribara — tad je plamen budeće se narodne svesti zahvatio celu pokrajinu do samih gradića, na čije je zidine već udarala bujica slavenskog života. Općine, u kojima živi isključivo slovenski dio našega naroda i u kojima nije nikada bilo autohtonog inorodnog življa, došle su prve pod upravu narodnih ljudi. Materija, Podgrad, Jelšane, Dolina, Dekani, Klanec, Marezige, pa i Pomjan, jedna općina za drugom pokazale su svoje Čisto narodno slovensko lice te su vršile blagotvoran upliv tako-djer na Slovence, koji su ostali u upravnoj vezi talijanskih općina Milje, Kopar, Izula i Piran. Zatim su stupile u narodno kolo kvarnerske općine Bivška, Vrbnik, Dobrin j, Omišalj, Maiinska (Dubašnica) i Aleksandrovo (Punat), pa Veli Lošinj; a nije bilo daleko \re-me, kad bi uz osvešćen je dotičnog puka, uz gospodarsko osamosvojen je te uz požrtvovni rad valjanih prvaka bile 11. Kad su godine 1907 provedeni izbori Još jedan veoma važan zakon treba za carevinsko vijeće, prviput na te- ovde spomenuti, koji stvoren u ono melju općeg, jednakog, tajnog prava doba, i to za2*on od augusta 1908 glasa, istarski Jugosloveni posvedočili (br. 52 1. z. z. i n.) o posebnim ustano-su svoju snagu i volju, davši svojim vama za upravu općine Pule, najveće narodnim kandidatima (Spinčić, Man- i najvažnije u pokrajini, i o biranju dić i Laginja) preko 32.000 čistih sla- njenog općinskog zastupstva Tim je venskih glasova, dok su talijanski iza- zakonom probijen led u zastarelim probrani zastupnici skupili jedva 8.000 pisima općinskog reda za Istru, koji je glasova, medju tima ne mali broj od davao svu vlast malom broju bogatijih naših još ne^sveštenih ili svakojako | općinara, osiguran je prema zahtevu zasužnjenih ljudi. i vlade odlučan upliv u općini krugovi- Onda je od straha, pred onim, što bi!ma vojske i mornarice, od kojih je Pula u glavnome živela i rasla te je hrvatskoj okolici prepušteno, da si sama izabire svoje općinske zastupnike. Kad je zemaljski sabor na taj način postavio nove temelje za autonomni .. politički život, bio je carskim patentom okružujući po mogućnosti teritorije od ^ maja 190g raspuštcn te su odmah jedne i druge, uredjujuci pitanje za-|Gdredjeni izbori za novo zemaljsko zaštite manjina, gdje bi takve ipak osta-fstu tvo na osnovu rioVog izbornog le, i ostavljajući kao nedeljive nekoje |rcda Ti Sll j «srve pajase» sa apsolutno utrakvi-stičnim karakterom. neminovno moralo doći, popustila i talijanska samovolja i vladina tvrdokornost te su počela nagadjanja i natezanja medju obim nacionalnim strankama, nebi li se našao zgodan «modus vivendi» za obe narodnosti u Istri, za- medju Hrvatima u Banovini, val iZ : prešle u narodne ruke takodjer općine Ljubljane raširio se preko Trsta i na severnu Istru, a val iz Zagreba preko Reke takod jer na istarske Hrvate. Slovenska «Edinost» i hrvatska «Naša Sloga«, koje su od sedamdesetih godina izlazile u Trstu, bile su sjajno ogledajo narodnog preporoda, a «tabori» illti velike narodne skupštine kod Sv. Mihovila ispod Kastva, u Dolini medju Trstom i Koprom te u Lindaru pred vratima Pazina, srca Istre, doniješe zabunu i strah u redove inorodne gospode i austrijskih birokrata, koji nisn verovali svojim očima, kad su videli da zapravo, izvan malo gradića, Sirom Istre žive sami Slaveni i da su i oni počeli dizati glavu i tražiti svoje mesto na suncu nacionalne slobode. I nastade borba, ljuta nejednaka borba probudjenih Jugoslovena, dotadašnjih robova. Neumornim radom pojedinih rodoljuba, u prvom redu narodnih svećenika, postignuti su br20 nrvi usoesi bilo kod izbora zastupnika Prvi rezultat u smer u sredjivanja kolara medjusobnih političko-nacionalnih prilika pokazao se je u zasedanju zemaljskog sabora koncem 1907 i u prvoj polovici 1908. godine. Atmosfera je bila veoma pomirljiva, narodni zastupnici jedne i druge stranke susretali su se sa tolerancijom, pače s ljubeznivosti i medjusobnim povjerenjem, nestalo je predjašnjeg terorizma i ekskluzivizma. U toj pomirljivoj atmosferi stvoreni su i zakoni, koji su imali uvesti zemlju u nov politR-ki, gospodarski i kulturni život. U prvom redu stvoren je zakon od t17. maja 1908, broj 17 1. z. z. i n. (lista zemaljskih zakona i naredbi), čiji članak I. je sadržavao novi zemaljski red za margrofiju Istru, a Članak II. novi izborni red za zemaljski sabor mar-grofije Istre. U jednom i u drugom utvrdjeno je sporazumno medju obim nacionalnim strankama, da ma i uz delomično očuvanje kurijalnog sistema (gradovi, seoske općine) te interesnog zastupstva (tobožnji veliki posjed | reda. Ti su izbori provedeni u novembru 1908 te su dali u nacionalnom pogledu predvidjeni rezultat, osim trećeg grada Pule, gdje su Talijani, protivno sporazumu ušli u bezobzirnu borbu i preoteli sa par glasova većine jedan mandat Slavenima (Frank con-tra Laginja), ali i to samo za kratko vreme, jer je kod naknadnog izbora u tom kotaru povodom smrti talijanskog izabranika pobedio hrvatski kandidat Stihović sa preko siotinu glasova većine. Ali do sastanka sabora nije došlo tako lako. Krk, Cres, Nerezine i Mali Lošinj, gdje sn gradske gazde osnivali svoju vlast samo na neukosti i siromaštvu i trgovačko-obrtnička komora), zemaljsko zastupstvo imade predstavljati celokupno pučanstvo pokrajine bilo zazomo napredovanje i podizanje istarskih Jugoslovena. Sledila je Li-burnija sa općinama Kastav, Volosko-Opatija, Veprinac, Lovran, Mošćenice, gdje je borba bila tim teža, što ni tamo nije bilo pravih inorodnika, već su domaći izrodi ili pokvareni elementi (dr. Krstić, Marki) podržavali oporbu proti napretku narodnog pokreta. Iz Libur-nlje a istoka, a iz slovenskih općina sa severa proširila m narodna svest u au-sedne općine, u srce Istre, pa su tako došle u narodne hrvatske ruke općine Buzet i Roč, Boljim i Pazin, Zminj i Tinjan, Barban i Kanfanar, Višnjan i Svetvičenat, Motovun i Oprtalj, neke od njih stalno, druge na razmake pra-upravnika. Ali i u ostalim istarskim općinama, gdje su sa talijanskim gra- jinskih prihoda imaju uzeti u obzir gospodarske i prosvetne potrebe koli talijanskog toli slavenskog pučanstva u mjeri, koja odgovara zbilja postojećim prilikama, brineći se takod jer osobito za osnivanje još manjkajućih zavoda i ustanova (% 23 zemaljskog reda). Dok je prije autonomna uprava zemlje bila prepuštena isključivo talijanskoj partiji, koja je skrbila i trošila samo za potrebe talijanskog pu- Sa izborom novog zemaljskog zastupstva izvršen je samo prvi dio utanačenih reformi, pa je trebalo da se dotije takodjer do izbora, u samom saboru, noveg zemaljskog odbora, to jest zemaljske autonomne eksekutive po novom zemaljskom redu. A u tom pogledu je nastala poteškoća u tome, što se dosadašnjim isključivim gospodarima u zemaljskoj autonomnoj upravi, Talijanima, nije dalo, ma i uz očito kršenje spomenutih novostvorenih zakona, da bez daljnjeg podele vlast sa predstavnicima slavenskog pučanstva. Došlo je do pregovaranja i uz sude-lovanje i bez sudelovanja tršćanskog namestništva, ali sve uzalud: Talijani nisu nipošto hteli pristati na izbor novog zemaljskog odbora, ako im se prije ne osigura vlast u pojedinim općinama po njihovoj želji i to tako, da se provede razdioba i novo teritorijalno za-okruženje skoro svih istarskih općina. Oni su očito bili preplašeni uspehom izbora za carevinsko vijeće god. 1907. te su se bojali, da će izgubiti vlast kod prvih općinskih izbora u svim onim mešovitim općinama (Poreč, Labin, Plomin, Vrsar, Motovun, Višnjan itd.), koje su sastojale od talijanskog gradića ili srediSta i nacionalno osveščene jake hrvatske okolice. Hrvati nisu u čanstva, novim je izbornim i zemalj- načelu bili protivni tom novom «raz- skim redom Istaknut utrakvistički značaj Istre i prema tomu omogućeno su-delovanje Jugoslovena u zemaljskom gazdinstvu, tako da bez njih u važnijim poslovima nije moglo ni doći do odluke. (§§ 38 i 42 zem. reda). vodu istrijanskom» (poput onog prvog iz god. 1275), ali nisu mogli ni hteli priznati junetim medju tim zahtevom Talijana i zakonom diktovanim izborom zemaljskog odbora. Oni su dapače iz-neli, da ne samo pitanje novog razgra- ničenja općina, već i druga sporna pištanja Čekaju na svoje rešen je: taka pitanje porabe obiju nacionalnih Je* zika u autonomnim telima i zavodima, pitanje sistemizovanja zemalj* skog proračuna u svrhu pravedne upo<* rabe i razdiobe zemaljskih prihoda i druga pitanja, koja su u vezi s novim prilikama ili će nastati iz njih. Napokon je došlo do privremenog sporazuma u tome, da se sabor imadf sastati i 1) izabrati novi zemaljski odbor; 2) stvoriti zakon, na temelju kojega općinska zastupstva, osim onih u Rovinju (grad sa vlastitim statutom) i u Puli, mogu ako se stranke inače ne sporazume, ostati u funkciji još kroz šest godina. (Po općinskom redu na snazi morala su se obnavljati svake tri godine); 3) izabrati kompromisnu paritetnu komisiju, koja će uz sudelovanje novih zemaljskih odbornika proučiti, pretresti i urediti sva medjustranaČka pitanja u skladu sa temeljnim državnim zakonima i sa novim zemaljskim zakonima (apsolutna jednakopravnost). Sabor se je sastao u julu 1909 i obavio prvi i drugi dio namenjene mu zadaće, dok je u septembru iste godine držao opet dve sednice te izabrao razne komisije, medju njima i gorespomenu-tu kompromisnu komisiju. Tako su u zemaljski odbor došla i dva Jugoslovena: Andrijčić i dr. 7.uc-con, uz tri Talijana (dr. Chersich, Salata, dr. Apollonio), a kao članovi kompromisne komisije bili su izabrani od talijanske strane: doktori Alhanese, Belli, Bennati, Cleva i Sbisa, a od ju-goslovenske: doktori Červar, Kurelić, Laginja, Trinajstić Dinko i Sancin. Uz zemaljski odbor, čiji su članovi (Salata od Talijana, dr. Zuccon od Jugoslovena) bili referenti, stala je da radi kompromisna komisija. U sijaset sednica obdržavanih kroz vreme od septembra 1909 do augusta 1910 izneseni su pogledi, predloži, zahtevi jedne i druge strane ti predmetu svih spornih pitanja. Glavni je posao sastojao u podeli i novom razgraničenju općina po narodnosti, što je bilo osobito teško, naročito u nekim mjestima i njihovoj okolici kao n. pr. u općinama: Umag, gdje je uz sam grad, koji je čisto talijanski, pripojena slavenska masa u okolici (Kmeti, Majka Božja na Krasu) i u poreznim općinama PetrovšČica, Mate-rada i Lovreščica; Grožnjan sa talijanskim pučanstvom u samom gradiću i u Kostanjici, a slavenskim u svoj okolici te u poreznim općinama: Šterna, Kube rt on i Završje; Oprtal j, Motovun, Višnjan, Pazin, Labin, Plomin, Vrsar, Poreč itd. gdje su svuda jednake prilike s tim pogoršanjem, da je pučanstvo u mnogim mestima posve izme« šano (Pazin). Talijani su uporno nastojali, da spase svakoga svoga čoveka, svaku zemljišnu česticu u talijanskom posjedu, svaku točku od .trgovačke, prometne ili gospodarske važnosti. Osim čisto talijanskih gradova: Milje, Kopar, Ižula, Piran, Umag, Novigrad, Poreč, Vrsar, Rovinj, Vodnjan i još nekojih manjih 1 manje važnih mjesta oni su tražili za se kontinuitet uz morsku obalu, tako da bi im morao pripasti n. pr. i dio slovenskih Plavja (Orehek i Strmar) medju Trstom i Miljama, slovenska Dolnje Škofije, Hribi i Lazaret medju Miljama i Koprom, Lovrešćica medju Umagom i Novigradom, Tar, Vnbriga i Frata medju ovim i Porečem, Funtane med Porečem i Vrsarom itd. A u unutrašnjosti tražili su za se i Livade pod Oprtljem, i Funtanu pod Buzetom, i celi Pazin, i Sv. Lovreč Pazenatički, i Krapan i Vines (rudokopi) i Rabac pod Labinom, i Brkač pod Motovunom, opsegom sve zaista malene točke, ali nacionalno i ekonomski nerazdružive od teritorija novih slavenskih općina. Takodjer jezikovno pitanje za autonomne ustanove i zavode naišlo jc na nepremostive poteškoće, jer su talijanski pregovarači stali na stanovišta, ako ne isključivosti, a to pretjerane pri-vilegovanosti talijanskog, na štetu hrvatskog (slovenskog) jozika i u saboru i u zemaljskom odboru i u svim zemaljskim zavodima i u općinama. Kad se je konačno prešlo na pitanje zemaljskog proračuna, koji je do tada iskazivao uporabu zemaljskih prihoda za podmirenje potreba u četiri petine talijanskog, a tek u jednoj petini slavenskog pučanstva, videlo se da bi Talijani hteli podržavati i dalje taj razmer i da nebi hteli pristupiti osnivanju potrebnih ustanova i zavoda za Hrvate i Slovence. Bilo je očito, da Talijani nisu viže voljni urediti zemaljske prilike u nacionalnom, kulturnom i gospodarskom pogledu u duhu novog zemaljskog reda, već su hteli i nadalje ostati gospiv dari u autonomnom gazdinstvu i u autonomnoj upravi. Sigurno su na nje delovale političke prilike u Beču i Budimpešti, gdje se je one godi»e provela aneksija Bosne i Hercegovine sa očitom antijugoslovenskom tendencijom, pa su se nadali, da će odlučujući faktori kod Nemaca i Madžara biti svakako na njihovoj strani. Baš radi toga oni su i bez obzira na bezuspešne pregovore u kompromisnoj komisiji tražili da se sabor sastane na zasedanje i reši mnoge po njih važne stvari, ostajuć na starim osnovicama i Slike k zgodovini „Edinosti ANTON TROBEC tajnik osnovainega odbora za Politično društvo »Edinost« In ustanovitelj lista «Edinost» DR. GUSTAV GREGORIN bivši državni poslanec za Goriško, ustanovitelj in dolgoleten voditelj tiskarne «Edinosti» MAKSO COTIČ sedanji ravnatelj «Edinosti> Št. t. V Ti j, *at>ota 8. januarja 1S76 Tečaj I. „Ediomt" uiuj* vuko drogu m irlno uViIj vdjikpjfii mnni io »«Ij» ta celo Irt ffl "i ki 40 < „ „ pola „ „!..«) , „ iletrc _ ,. — „ TO Zn ouuaila. kako« tudi u ,pO*l*o*ce*' ne l/).' 'Jjr zrn rmvuMne trirtopar vrste • H fcr * t»k* 1 km I . „ . „ z km 6 , „ , t bu Z» rtnV 6rkr uo proatoru P«l®ns- ilcvilkf w Jotil.n " po" T kr v tuluikmnuUi t Tr*:u t ."J-po.1 oUikom tik Kali.trtj. liiS*. na l**]vnirrrpri g. Bfrtohau V okolici: Na Ohčiai »loteriji, a* Pro*rku prt p (Jorjupu. v Bar kali pri p Ani Ttkan in v B* «orici pet Ani TuL * škedaji Fr. -SilKiu U Minpiakna zg. J Jrt N"»roćn.:ia aaj MpOrilJakuv. Ituu it 42ft. pMmji ta duptei vrtnlniSiTii v Skorkoli Si i&* Druiabaikl pol. dr. .K>iuiow". kteti Glasilo slovenskega političnega društva tržaške okolice. ,v »linonti i« mat Zmanjšan odtis glave prve številke «Edinosti> PESNIK FRAN CEGNAR prvi urednik «Edinosti> DR. EDVARD SLAVIK sedanji predsednik Tiskarne "Edinost > in tajnik Pol. društva Edinost- Osobje uredništva in upravništva „Edinosti" v januarju 1926. V zgornji vrsti od leve na desno: kronist Rudolf Vidrih, upravitelj Hinko Pertot, urednika Viktor Kjuder iu dr. lil. Ivo Pertot, v spodnji vrsti glavni in odgovorni urednik proL Filip Peric, uradnica uprave Nadica Starec, ravnatelj Makso Cotič, uradnica uprave Justina Kralj in urednik dr. jur. Janko Vovk. IVAN DOLINAR tajnik Pol. društva «Edinost» in prvi odgovorni urednik lista «Edinost». I SI VIKTOR DOLENC urednik in izdajatelj »Edinosti« HIŠA ANTONA TROBCA, v kateri je bilo dne 20. septembra 1874. ustanovljeno Politično društvo "Edinost» LOVRO ŽVAB urednik «Edinosti* X. •EDINOST* V Trsta, dne 17. januarja 192$. u jezikovnom i u budžetarnom pogledu, što je značilo očevidno naveštenje rata Jugoslovenima, koji nisu nipošto hteli i dalje igrati ulogu manje vrednih državljana i bespravne raje. Sabor se je sastao dne 5. oktobra 1910. Prva je sednica prešla mirno, jer je bila samo formalne naravi. Na drugoj sednici dne 10. oktobra 1910. došlo je do najbučnijih prizora već kod prve točke dnevnoga reda: overovijenje zapisnika predjašnje sednice. Jugoslo-venski poslanici prijavili se svi za reč i prigovarali su u dugim govorima sastavu zapisnika, koji je bio samo u talijanskom jeziku. Predsednik dr. Rizzi i talijanski zastupnici nervozno su slušali, a publika na galerijama je smetala govornike. Nakon nekoliko sata Talijani su hteli povredom poslovnika skršiti otpor Slavena, ali ovi su bukom, lupanjem, zviždalicama i sirenama o- Treća je sednica bila sazvana dne 17. oktobra 1910 i tu se je opetovalo stanje iz prijašnje sednice, tako da je morala biti prekinuta kasno na večer, a nastavak odredjen za 18. oktobra jutro, kad su Talijani hteli forsirati zaključak za podelenje potpore od 50.000 kruna za izložbu u Kopru, koju su Talijani sami, tobož kao istarsku ali uz isklju- istaknuti narodni radnici nisu nipošto vodili antikršćansku politiku, ali su stotako smatrali svojom dužnosti — i u tome su prednjačili najvredniji svećenici kao Spinčić, Mandić, Jelušić, Puž, Kirac, Velikanje, čurković, Orlan-lini i drugi — da u prvom redu osiguraju jugoslovenskom narodu u Istri, Slovencima na sjeveru, Hrvatima po čenje Slavena, bili priredili godine ostalim krajevima (u Peroj u Srbima) 1908. Za rasprave o tom predmetu, kad najprije narodno biće, narodni život je zastupnik dr. Zuccon svojim govorom doveo do najveće nervoznosti i predsednika i talijansku većinu, zastupnik dr. Dinko Trinajstić je poletio U tim prilikama došla je godina 1914. Pošto sa starim saborom, izabranim god. 1908 nije bilo moguće raditi, vlada ga je konačno raspustila i odre-k predsedničkom stolu, a sledili su ga dila nove izbore, koji su provedeni u dr. Kurelić, Sancin i drugi, te je po- junu i julu 1914 sa uspehom jednakim rušio stol sa svim što je na njem bilo. Nastala je strahovita gungula... i saoor je bio onemogućen. Vladin povjerenik onome prijašnjih izbora. U to doba desio se i sarajevski atentat pa je nastalo sveopće komešanje u uzornog ponašanja, i oprovrgava ne-'piji bili su: Donat Piculić, umro u lll nrki Oll/I a «« a __" • 1_ - ____1 ^ • 1 * T7_____? • rtr rt ^ nn/N m ««■ • m w mm lijepi sud o njima od nekojih istarskih povjesničara. Dalje nam daje dokaz, da je glagolaško svećenstvo već tada oskudjevalo koli na naukovnim knjigama, toli na bogoslužnim; ako se to dogadjalo pod ovakovim prijateljem glagolice, kakva je oskudica na bogo-službenim knjigama morala tekar nastati pod biskupima protivnim glago-lici. Slijedi napokon, da je biskupija porečka još pred biskupom Noresom imala vlastito sjemenište, i da je to sjemenište bilo glagolsko, i to do kada natrag? Ele! mučnog li odgovora za naše istarske povjesničare! nemogućili taj pokušaj i konačno je sednica razbijena uz pjevanje «Lijepe brošuri «Agli elettori» (Izbornicima), naše domovine« sa strane Slavena. | Jugosloveni u brošuri «Mir ili rat?» Fabiani pročitao je ukaz o zaključenju:celoj Austriji i, naravski, takodjer u sezije i zastupnici su se razišli. | Istri. Mora se spomenuti žalosnu Činje- O svemu tome podale su obe stranke i nicu, da je u agitaciji kod izbora list svoja priopćenja javnosti: Talijani u! «11 Giornaletto di Pola» pozivao iz- a bornike, da ne glasuju za jugosloven- III. Sad je sav provincijalni politički ži-vit Lio ograničen na zemaljski odbor, koji je radio dalje. Naravski i tu sa Talijani nastojali da jugoslovenski odbornici budu bez upliva i odlučne reči pa da oni sami resa vaj u sve stvari .po svome ćefu. Ali nekoje ipak nisu mogli bez sudelova-nja jugoslovena, pa je došlo do raznih incidenata, koji su korisno delovali na opće prilike. Tuko je zemaljski odbor imao da resa va odobrenje općinskih proračuna, a za odluke o tome bilo je apsolutno liuždno sudelovanje i jugoslovenskih asesora. Kod proračuna općine Pule i ciZili su oni, da se najprije reši već odavna viseće pitanje hrvatske škole u Puli, gdje je Družba sv. Cirila i Metoda morala uzdržavati oko 20 razreda sa toliko učiteljskih sila, dok su pokrajina i općina trošile samo za talijan-skc, a država samo za nemačke škole u Puli. Tom se prilikom pokazalo, da na stolu školskog referenta (dr. Cher-sicli) leži j os preko 60 nerešenih akta u predmetu osnivanja hrvatskih i slovenskih škola. l alijani nisu hteli ni čuti o rešavanju tih školskih piianja i tako je Pula ostala bez proračuna, a za odmazdu nisu bili odobreni niti proračuni drugih važnijih općina (Pazin, Buzet, Vo-iosko-Opatija itd.). Stvar je postajala tragičnom, jer je • ime bila ukočena cijela uprava u zemlji. Napokon je bečka vlada sazvala konferenciju predstavnika obiju stranaka u Beču dne 6. i 7. aprila 1911 i tu je osobito energičnom nastupu ministra Stiirgkha pošlo za rukom, da se dodje do nagodbe, usled koje se imadu 1) odobriti svi općinski proračuni; 2) tekom pet godina postepeno osnovati sve još manjkajuće škole — oko 12 na godinu; 3) pokriti iz državnih sredstava sve troškove za uzdržavanje Družbinih škola u J^uljskoj, creskoj i Velološinjskoj općini, dok te škole ne predju u javnu upiavu postupkom ad 2). Interesantno je, da se ta konferencija u Beču obdržavala taman pedeset godina iza glasovite «Dieta del nessu-iio», kad su godine 1861 lalijani u istarskom Siiboru odgovorili vladi u Beču na poziv da u smislu «oktobarske diplome« izasaiju poslanike u centralni uariamenat: Ua ne mare slati nikoga! £>iavene je uspeli bio tim veći, što ipaii postigli, da uz pristanak lali-la vlada preuzme uzdržavanje užoiniii škola u tri važna grada i da obiluju sve škole, koje je narod ažio. .Nakon toga život je u politici i upra-i u istri tekao prilično normalnim i od centralizma. Sve je to delovalo i na stranke u Istri, koje su uvidele, da ih Beč samo ske kandidate, jer su i oni sukrivci smrti Frana Ferdinanda i njegove supruge! Novoizabrani zemaljski sabor se nije nikad ni sastao, a zemaljski odbor je radio dalje do 1. maja 1916, kad je izigrava jednu proti drugoj, a medju-1 bečka vlada protuzakonito raspustila tim nastoji da utvrdi nemačke posto- sabor i rasturila zemaljski odbor, ime-janke u Puli, Opatiji, Lošinju, na Brio- j nujući na njegovo mesto zemaljsku nima, u Portorože i druguda. Zato je j upravnu komisiju. opet nastalo kao neko zatišje, neko pro-| Medjutim je buknuo svetski rat, jer je Austrija terana od Nemačke htela učavanje i očekivanje promena r»a' . ,t , , . . , ■ - . . _ iivi.fijij.ija, icidiid uu ncuidcikt; iiieia bolje, neka težnja da Talijani i Jugo- rešiti «ognjem i mačem«, kako je to iz-slovem zajedno odbiju navalu germau- javio grof Tisza, jugoslovensko pita-stva i osiguraju svoju nacionalnu eg- nje. Snažna mladež i zreli muževi mo-zistenciju. rali su u vojsku. inteligencija kao Austrija je osim germanstva stavila j srbofilska, bila je rastjerana, što inter-u borbu proti istarskim nacionalnim | nirana i konfinirana, što progonjena strankama takodjer dve internacionalne sile: socializam i klerikalizam. P!*vi je bio dosta jak medju Talijanima, osobito na sjeveru (Milje) i jugu (Pula), a drugi i medju Talijanima (lžula, Piran, Kovinj) i medju Slavenima (otok Krk, Pazinština). Dočim je talijanska stranka došla u pogibelj da je socijalisti i klerikalci kao pučko - demagoške stran- procesima ili uvojačena; južna Istra je bila evakuirana te je 60.000 naroda bilo oterano najprije u barake u Wagni kod Lipnice (Štajerska), od tamo u Ma-djarsku, pa u smrtonosne barake u Cmundu (Gmund), Steinklammu, Brucku an der Leitha, Pottendorfu, uesto po Češkoj, Moravskoj i Donjoj Austriji. Što je naroda ostalo u Istri bilo je pritisnuto terorom nemačke ne nadvladaju — u zemaljski madjarske soldateske, a u početku ra-sabor su već 19o8 bila izabrana dva. ta> nije u nj zagrizla Italija, tako- socijalista (dr. Bitossa i Zorzenon;, a u carevinsko vijeće jedan klerikalac (Spadaro) — Slaveni su se čvrsto održali kao čisto narodna stranka usu por navali biskupa Mahniča i podmuklom radu nekih mutikaša usred Istre (žup- djer pod šikanama i denuncijanstvom raznih pseudo-Talijana. Što je dalje bilo za vreme rata i nakon svršetka istoga, o tome nije ovde zgodno da se govori. Jedno'stoji: da je jugoslovenski narod u Istri prošao sve uik Grašić), jer narodni prvaci i svi muke i da je ostao živ. Don Luka Kirac Glagolska liturgija u Istri utem: općine su vršile svoje poslove rema svojoj snazi, škole su se otva-ile i proširivale prema potrebi, gospo-arske ustanove i društva razvijala su voju. djelatnost prema sredstvima, ko-i su im stala na raspolaganje, ze-lalj^ki je odbor sve nadzirao, delio potpore, spremao materijal za buduće °^eiAtualne pregovore. ♦Iedjutim je Austrija osjećala pribli-vanje novih vremena i novih prilika: dme 1SJ11 ratovala je Italija s Tur-.0111 radi Tripolisa i Cirenajke, godi-3 1912 buknuo je balkanski rat i svr-o sa ojaćanjem Srtuje i crne Gore. culo se u zraku nešto novoga, pa je Beč iiovao Kako bi zgodnim relormama u pravi osigurao svoju vlast nad toli-im narodima, koji su tražili svoju obodu i svoje udruženje sa braćom van carevine. U Beču je radila u tom ijeru naročita komisija, na kojoj su lasali svoja mnenja izabrani eksper-iz Istre bili su pozvani od talijanske me l-raiicesco Salata, od jugoslo-enske dr. Ivo Zuccon. Išlo se je za tim, da se čim više tegn u, ako ne sasvim ukinu zemaljske .utonomije, kod kojih je vlast bila skorisćena i zlorabljena od stanovitih UiK.a na štetu ogromne većine pučan-tva. Narodi, koji su u tim zemaljskim lutonomijama doživeli najgora razo-aranja kao Hrvati i Slovenci u Istri, Trstu, donekle i u Gorici, pa u Ko- Slaveć jubilej našeg glasila, dolazi mi u pamet ona neprestana borba našeg naroda na ovom primorju za očuvanje njegovih crkveno-vjerskih prava, koja je uvijek našla odjeka i obrane u «Edinosti». Sa žalošću konstatiram, da smo na tom prvom i glavnom polju narodne kulture mnogo, a nekuda sve izgubili; ostaje nam jošte nada u pravdu Božju i u bolja vremena, koji nam jedini mogu oteto povratiti. U to ime pišem ovo nekoliko redaka. Južni su Slo veni bili dionici onog velikog crkvenog privilegija, Koji je bio dan od papa Hauiijana U. i Ivana V 111. iVioravcima, Panoucima i Ilirima, poznatog u po vješti pod imenom sloven-oKe liturgije. Ova se liturgija naivce ukorenila kod Hrvata ^ pismom — takozvanom glagolicom. Po tome se prozvala glagolska liturgija, glagol&ki -.vecciuci ili giagolasi, giagolsKe ivnji-0e i giagolsKa crkva, uiagoioka liturgija morala se vjeKovito boriti sa mno-gonrojinm i mogućim protivnicima, no uiia se Kao malo guje očuvala Kod istarskih Slo vena u svojoj prvobitnoj iormi sve do polovice 18. vijeka, a mjestimice sve do polovice prošlog vijeka, jvad je, progonjena i zanemarena od pozvanih laKtora, da ju brane, oatala uez svećeniKa glagolasa i bez glagolskih knjiga, i tako obamrla, usKnsila je ponovno u drugoj iormi, to jest u živom narodnom jeziku — u svim javnim bogosluzbenim činima, osim tajna ^secretaj sv. mise — i to u svim hrvat-Kim i većinom slovenskim Župama istre do najnovijih vremena. Istarski su slo veni veoma odani svojoj ci'kvi i vjeri, a isto tako i svojem jeziKu u bogoslužju; pa koji bi pokušao ua istjera njihov jeziK iz crKve, taj istjerao bi i njin iz crkve. Da doKažem ove tvrdnje, navest ću nekoliko starije i novije povjesne pozadine. Na dugo bi nas zavelo dokazivanje o uvedenju i obstojnosti glagolske liturgije kod istarskih fclovena sa svim onim dokumentima, koji nam u kul-l urno j po vješti našeg naroda pri ruci stoje. Da su Slo veni našeg primorja oastinici C-irilo-Metodijeve evangelizacije, tvrdi strani pisac, koji se je kao malo koji «ex proiesso» trudio tim pitanjem. Dr. I. A. Ginzel naime u svojoj knjizi «Geschichte der Slavenapostol <_yrill und Method und der slavischen Liturgie (JLeitmeritz 1857)» piše na str. 143: «Und nachdem lur Method's JLi- uškoj i štajerskoj, Rusini u Galiciji, j l^u-gie auf ihrem ursprunglichen Bo-1 a veni (Cesi i Poljaci) u Šlezkoj, Česi dtm der mahrisch-pannomschen Dioe-Donjoj Austriji, lalijani u Trentinu cese keine Statte mehr war, tand sie i. nisu bili nipošto oduševljeni za auf dem Boden des slavischen Kustcn-ttonomije. Ali s druge strane Nemci * su tako nastupali, da je svaki zazirao landes nicht bloss eine zeitweilige Zu-flucht, sondern sie solite fur alle Zeit hier so heimisch werden, dass das kost-bare Erbe Cyriirs und Method's nach widerholten Kamplen fur die Be-hauptung desselben ungeschmalert bis auf den heutigen Tag den Slaven des adriatischen Kustenlandes geblieben ist»; a malo dalje na str. 155: «Noch bei Lebzeiten Method's verbreitete sich die . slavische Liturgie von Pannonien aus unter die sprachverwandten Slaven des adriatischen .Kustenlandes, welche berulen waren, dieselbe unter allen katholischen Slaven des Abend-landes als ihren bleibenden Antheil zu besitzen». Kako je pako u Istri na široko i gusto ukorenjena bila glagolska liturgija, svjedoči nam izvješće, koje je podao Sv. Stolici porečki biskup Gezar Nores (1574-1598) za svog pohoda god. 1592 ad Limina. U tom izvješću kaže: «Porro in Diocesi, quae per se satis ampla est, et in qua multae snnt Col-legiatae ecclesiae. plures Parochiales, nullus ex Ganonicis neque Parochis deest, omnes suo funguntur munere, atque scio neminem, qui scandalum aliquod praebeat, quinimo et verbo et exemplo omnibns prosunt, atqne prae-lucent. Unum tantum est, quod majo-res profectus impedit atque retardat. Nam cum OMNES Hlyrica utantur lin-gna, vix Breviarium aut Missale vetus cum quodam parvo manipulo apud illos reperitur, ob quod incomodum in maxima optimorum librorum inopia versantur. Pluzftes de hac re ad sum-mos Pont. scripsit Episcopus, pluries etiam fuit illi spes data quod quampri-mum imprimerentur, nihil tamen hac-tenus majoribus negotiis impeditis, morteque praeventis effectum est. Vestnim erit lllustrissimi Domini in re admodum Lultui Dei necessaria, ne-dum huic Diocesi, sed et toti Istziae et Dalmatiae, reliquisque Provinciis, quae idiomate Illyrico utuntur providere. Nihil enim Deo gratius, nihil acceptius ac populo toti magis necessazium prae-ttare poterut-. «Dum vezo in pristinnm restauratnr seminariam, suppliciter petit (Episcopus) cum omnes t ere in hac Dioecesi llljrrica lingua utantur, ut quatuor ex Clericis ad Collegium Lauretanum, qui huic miserae provin-ciae auxilium aliquod afferre possint, mittere permittantur...» Iz ovog izvješća proizlazi velika skrb porečkog biskupa Noresa za glagolicu, i njegova ljubav do hrvatskog puka. Po ovom izvješću zaključujemo, da je sva porečka biskupija bila glagolska, ne samo župe i kapelanije, nego i veća mjesta t. j. kule (castella) kao n. p. Sv. Lovreč, Dvagrada, Sanvičenta, Zininj, Balje, Vižinada, Pazin itd. To izvješće nam kaže, da je glagolaško svećenstvo bilo Godine 1596. obdržavao se je crkveni pokrajinski sinod oglejskog patriar-hata, kamo su spadali svi mletački i šest istarskih biskupa. Na sinodu se raspravljalo i o obredu patrijarhskom (ritus patriarchinus) i glagolskom obredu. Onog prvog su ukinuli, branio ga je jedini biskup porečki Nores, ali nije uspio. Za glagolicu je valjda žešća borba bila, jer uza svu nadmoć mletačkih biskupa, ipak se nije načelno ukinula glagolica,već su za nju bili stvoreni sledeći zaključci: «Qui Illyricam oram colunt, Episcopi, in qua Breviarium et missale lingua Illyrica in usu haben-tnr, curent, ut illa diligenter auhifcitis doctis et piis viriš, qui linguarn illam calent, revideantur et emendent»n\..» Iz ovog prvog zaključka slijedi, rta "je glagolsko bogoslužje vladalo u svih šelst istarskih biskupija i da su svih šest istarskih biskupa nazvani ilirskim, t. j. glagolskim biskupima. Nu!^ taj isti crkveni sinod, koji je na takav način posvijedočio obstanak glagolice u svih šest istarskih biskupija, drugim svojim zaključkom, kako kaže Don Ivo Prodan u svojoj učenoj knjizi «Je li glagolica pravo svih HrvataV;;, pripisao je glagolici otrov u malenim i polaganim dozama, koji je imao vremenom utući glagolsko bogoslužje u Istri. Taj nesrećni zaključak glasi: cOptandum tamen esset, ut Episcopo-rum Illyricorum diligentia sensim Romani Breviarii usus cum Missali item Romano et Rituali Sacramentorum introducatur; quod efficere pro eorum pietate ac prudentia non erit summo-pere difficile, si juniores Clericos, et ex Seminarii scholis selectos, qui studio et ingenio magis proficiunt ezercere sensim coeperint, et ad opus hoc pium studiose promoverint, haec in optatis; esecutio praescribi non potest, prae-scribet autem prudentia illorum et sin-gularis in Deum pietas.» Iz dalnjih riječi vidit ćemo kako sinod mizerno opravdava ovaj svoj zaključek i preporuku istarskim biskupima, kako će malo po malo iztrebiti glagolicu. Ta izlika glasi: «Satis erit, si sibi persua-serint, quod passim experimus, in librorum Latinorum et Italicorum lec-tione, illos libros mendis scatere, multo vero plures probabili conjectura erro-res esse in illis, quam in nostris, quos quamplurimi legunt, et iidem emen-Jant: illos autem pauci et illiterati, qui corrigenda dijudicare non norunt.» I ova se preporuka sinoda na zator gla- Krnici 25. 2. 1839; Mate Kvasić, župnik u Pomeru, umro 26. 8. 1842; Nikola Piculić, kapelan u Kavranu, umro 30. 3. 1847; njegov se glagolski misal još godine 1888 nalazio sahranjen u onoj crkvenoj riznici (škrinji); Anton Orno-bor, kapelan u Medulinu, umro u svom rodnom mjestu Premanturi 21. 8. 1850; Mate Roško, župnik u sv. Nedilji (Labinci kod Poreča), umro 17. 3. 1862; Nikola Božaić, župnik u Filipani, umro 9. 12. 1867; Marko Marinković, umirovljeni župnik, umro 12. 12. 1867, kojeg se glagolski misal nalazi u našem posjedu. Bilo je u to zadnje vrijeme glagolice još drugih glagolaša Širom Istre, o kojima nam manjkaju točniji podatci. I tako je povlastica (privilegium) glagolske liturgije u Istri utrnula, nu ne svojevoljno, već sistematično progonjena, ili iz spoljašnih uzroka. U sjemeništima nije se više učila glagolica; do glagolskih liturgičnih knjiga teško se moglo doći; na pastirskim konferencama morali su se glagolaši mučiti latinštinom ili talijanštinom; glagola-šima bilo je otešćano doći do župe; za biskupskih vizitacija narivavale su se latinske knjige; župničke, matice prečilo se pisati glagolski, već po latinskom ili talijanskom formularu; sinod koparskog biskupa Borromeo od god, 1717 zabranjuje redjenje klerika, ako ne poznaju latinskog jezika — «Ton-surati ad minores Ordines... nisi lati-nam linguam saltem intelligant, ascen-non permittantur; puljski biskup Klaudij Sozomeno g. 1593 zabranjuje riječkom kaptolu glagolsku liturgiju pod pretnjom ekskomunikacije; mletačka vlada zabranjuje glagolašima ulaz u njezine istarske posjede, itd. Tko može dakle zanijekati, da se nije povlastica glagolice u Istri utrnula «ex necessitate ob externas causas im-pedientes?» Nakon tako prisilnog utr-nuća glagolice u Istri, ustaše razni pozvani i nepozvani pisci, da njoj u svojim knjigama i razpravama zapjevaju mrtvačko opijelo, sa zahtjevom, da se i ostanci glagolice t. j. slavet i hrvatski ritual imadu odstraniti. Ipak bojali su se reakcije sa strane naroda. Zato su ti krugovi i pisci stali dokazivati, da Sv. Stolića, u koliko je dopustila glagolsko bogoslužje, da je to dopustila Iliriji, Dalmaciji, Slavoniji, ali nikad Istri i istarskim Slavenima; da taj dopust nije nikakav «privilegium», sa svom juridičnom težinom, koja pravom privilegiju pripada, već da je jednostavni običaj, i to «contra lcgem», koji običaj da gubi svu svoju pravnu moć netom biva pretrgnut. i uveden prvašnji običaj «juxta legem». Medjutim osvane ona širokogrudna po Slavene okružnica Pape Lava XIII «Grande munus», koja mnoge slavenske krajeve bivše Austrije zanese za slavensku liturgiju. Austrijska vlada, ta stara neprijate-Ijica slavenske liturgije, uzkomeša se na taj pokret. Bečki apostolski nuncij Galimberti razasla na sve austrijske biskupe g. 1887 okružnicu proti peranoj iolske službe Božje kroz dva vijeka i na(}i za slavensku liturgiju. Malo zatim provadjala — do konačne njezine smrti sredinom prošloga vijeka. Iz gori navedenih zaključaka sinoda razabire se, da su se oci istoga bojali jednim mahom zavrnuti vratom glagolici. Znali su dobro, koliko narod ljubi svoju svetinju, pa da bi naglim ukinućem ove povlastice doveli narod do očaja, a morda i do odpadnuća od crkve. Da ne dodje do bučnih i kobnih trzavica, protivnicima glagolice dodje u pomoć' jedna nova hrvatska bogo-služna knjiga, koju okrstiše imenom «slavet» (schiavetto). Ova knjiga sadržava sve pjevane djelove sv. mise i razne liturgične obhode, blagoslove i molitve u živućem hrvatskom jeziku, ali ne glagolskim, već latinskim pismom. Slavet je doživo više izdanja, koli u ikavštini, toli u ekavštini. Ova knjiga nije nikad bila naredjena ili potvrdjena od Sv. Stolice; ona se dapače protivi načelnom liturgičnom propisu, koji nedopušta u jednom liturgičnom činu uporabu budi kojeg neliturgičnog ili živućeg jezika, niti' jednog liturgičnog, pomješanog sa živućim. Uzprkos tom liturgičnom načelu, vidimo kako istarski biskupi nakon onih zaključaka oglej skog sinoda od god. 1596 preporučuju za kanoničkih vizitacija podvrženom svećenstvu uporabu ili novu nabavu slaveta, zanema-rujuć od Sv. Stolice potordjen i izdan glagolski misal i ritual. Takovim postupanjem postigli su tri svrhe: prvo, zadovoljili su donekle narod; drugo, nije im trebalo da više skrbe za odgoj glagolskog svećenstva; treće tjerali su tako «sensim» iz crkve glagolicu — sve baš po intencijama oglej skog sinoda od god. 1596. I tako se sve više širio slavet u bogoslužju, i vladati će sve do konačnog utučenja glagolice, i do tada, dok ne budu latinizatori procijenili, da je nadošlo zgodno vrijeme, da uopće iztjeraju iz crkve slavenski jezik. Tada će se oni pozivati na gori navedeni li-turgični princip,koji ne dopušta u liturgiji uz uporabu liturgičnog jezika mje-šanje Živućeg jezika, pa će od Sv. Stolice iziskiYati> da se i uporaba slaveta zabrani. Polovicom prošlog vijeka bilo je po Istri tu i tamo još svećenika glagolaša, i to dušobrižnika, koji su nesmetano glagolali. Koliko nam jc poznato, zadnji glagolaši u Porečko-puljskoj bisku- | makne se i jedna istarska biskupska kurija, koja opomene svoje svećenstvo, da je zabranjeno svako bogoslužje u živućem jeziku; da je dopušteno bogoslužje u staroslovenskom jeziku, ali pošto da se taj jezik više u biskupiji ne obslužuje nigdje, da se strogo zabranjuje svako ponavljanje u tom smislu. Kad je ova zabrana izdana bila, još se u svim hrvatskim župama biskupije vršila služba Božja po slavetu i hrvat-kom ritualu. Zato je ta zabrana u velike uzbunila narod, a svećenike postavila u teške neprilike. Da predočimo čitatelju tadanje uzbunjenje, objelodanjujemo ovdje pismo jednog župnika svome dekanu — (obojica su od više godina već pokojni): «Hvaljen Isus i Marija. — Prečastni gospodine! Iskreno pozdravljam Vaše Prečastno Gospodstvo, i Vam čestitam sretne blagdane vazmene. Prečastni gospodine, veliko imamo smutjenje u župi, što je u cerkvi zabranjeno pjevati, kao do sada, hrvatski. Puk, ili neće da pjeva, ili pjeva hrvatski. Na uličnicu radi toga bijaše mnogo smućenja na blagoslovu maslina i na procesiji; ovo smućenje je ove dana neprekidno. Sinoć ja po-čimljen Matutinum: zelus domua tuae..., a pjevači: želja kuće tvoje...., nemareći oni za knjige latinske koje im nudjah. Mislim da Epistolu i Evan-gjelije nije zabranjeno pjevati hrvatski, ako se i čuje da u nekih crkvah se toga više ne Čini. Nu čemu ja pišem ovaj list Vašemu Prečastnemu Gospodstvu? Jer se jutra na Veliki petak pjeva Muka, izvan sv. mise, i koji dio službe božje, nije niti epistola niti evandjelije, dakle imala bi se pjevati latinski. Mogao bih početi latinski: Passio D. N...., a puk neka pjeva kako je namislio; ali u sriedi muke valja da ja pjevam rieči Isusove. U kome dakle jeziku valja mi pjevati sjutrašnju muku? U Poreč nije već kada pisati. Oprostite i gledajte da se udostojite mi javiti svoje mnenje pismeno odmah p«» čovjeku, koji Vam nosi ovo pismo. Ostajem... U... dne 29 Marča 1888. Vašega Preč. Gospodstva preponizni službenik N. N. župnik. — Pazka: Vašp Gospodstvo valja znade da je PresvUli Biskup zapoviedio pod smrtni gfiehi da se ima latinski a ne hrvatski sv. lit turgia obavljati. Te stoga na& je položaj težak.» . __ Prejšnji in sedanji voditelji Polit, društva „Edinost" PROF. MATKO MANDIĆ IVAN GORIUP IVAN NABERGOJ DR. OTOKAR RYBAft Slika dr. Edvarda Šlavika se nahaja na str. IX, DR. KAREL PODGORNIK DR. IVAN-MARIJA ČOK Dr. Josip VVitfan DR. MIRKO VRATOVIĆ IVAN STARI Dekan «a tergo» odgovara: Napri-dujte službu Božju vršiti no na^adbi bez dvojenja... na 29 Marča 1888 Vaš prijatelj N. N dekan.* Kako u ovoj župi, tako se i po ostalim hrvatskim i slovenskim župama širom Istre narod stao buniti poradi iz-trjebljenja njegovog jezika iz crkve. Medjutim nadošla je odluka Sv. Zbora za Obrede od 13. februara 1892, koja u glavnom kaže, da u bogoslužbe-nim obredima, gdje je u zakonitom običaju slavenski jezik, mora ovaj biti staroslovenski, a ne današnji živi jezik; zabranjuje se čitati ili pjevati misu djelomično latinski, a djelomično slavenski; dozvoljava se u latinskoj pjevanoj misi, nakon odpjevane epistole i evandjelija, da se i staroslovenski od-pjevaju — ondje gdje se slavenski jezik uvriježio. Povjesna je činjenica, da je staroslovenski ili glagolski jezik bio uobičajen do nedavna kod istarskih Slovena, da je taj običaj tekar nedavno pretrgnut. i to ne svojevoljno sa strane naroda — «non voluntarie, sed ex necessitate ob ezternas causas», to jest poradi pro- gonstva glagolice, i poradi nestašice glagolskih knjiga i glagolskih svećenika; poradi tih uzroka zamjenio je glagolicu živući hrvatski jezik. Nu pošto je živući jezik po liturgičnim pravilima nedopustljiv, mogla se je i po samoj odluci sv. Zbora za Obrede od 13. februara 1892 iznova uspostaviti staroslovenska liturgija kod istarskih Slavena. Tim više, što je Sv. Stolica novom odlukom od 5. kolovoza 1898 prozvala glagolsku liturgiju realnom povlasticom (privilegium reale) stanovitih crkva; a nedaleka povijest znade za sve te stanovite glagolske crkve u Istri. Ova odluka, da odstrani svaku sumnju o pravu stanovite crkve na povlasticu glagolice, ustanovljuje, da je dostatno za dotičnu crkvu, ako je tu u valjanosti i porabi glagolica barem od 30 godina simo («... illud invaluisse e reapse vigere triginta saltem abhinc annis; quod temporis spatium in re praesenti tanquam sufficiens habetur ex indulgentia speciali S. Sedis»). D. Ivo Prodan u svojoj učenoj knjizi («Je li glagolica pravo svih Hrvata ?») na str. 29 piše: «One riječi «triginta abhinc annis» tumačile su se na zadar- skoj i porečko-puljskoj kuriji u sasvim obratnom smislu, nego što je bila namjera Sv. Stolice, i što dopušta zdrav razum i kanonično pravo.» A malo ^red tim piše: «U ovim stranama (u sjevernoj Dalmaciji i u zapadnoj Istri) — može se po istini kazati — da su godinom 1898 osvanuli po glagolicu upravo crni dani. Duhovi su se, kako nam je poznato, jer nije od onda dugo vremena proteklo, silno uzrujali — a još više, kad je došla odluka sv. Zbora od 21 travnja god. 1899, koja oslanjajuć se na netočne, krive i pristrane izvještaje biskupskog ordinariata porečko-puljske biskupije, stvorila je ondje od glagolice pravu tabulam rasam. Skoro u isto doba nadošla je i ona žalosna odluka od 7. ožujka 1899 u jednoj od najglagol-skijih biskupija naše domovine, u nadbiskupiji zadarskoj, gdje se takodjer potezom pera, kako je prije kazao č. zastup. Milić, brisala glagolica, kao da nijedna župa nema na nju pravo. Obe ove odluke — toliko ona, Što se odnosila na porečko-puljsku biskupiju, koliko ova druga Što se odnosila na nadbiskupiju zadarsku — oslanjale su se, bar su tako kazivale, na odluci od 5. kolovoza 1898 sv. Zbora, poimence na one riječi u odluci, koje su po izvorniku glasile: «triginta abhinc annis» — «od trideset godina amo.» Svećenstvo i puk zadarske nadbiskupije podnesose još iste godine 1899 skupno utok na Sv. Stolicu protiv odluci od 7. ožujka, koji je bio i uvažen. O toj riješitbi Čita se u istoj Prodanovoj knjizi na str. 30-31: «Sv. Zbor, naime, riješavajuć utok svećenstva i puka zadarske nadbiskupije, složno god. 1899 u Rim odpremljen i podpisan od više tisuća duša, dao je lazumjeti čisto i bistro da oni, koji uzimlju izreku o «30, godina» tjesno-grudno, da su na krivu putu. To je bilo dosta, da odluka od 5. augusta 1898 pred svakim pravednim čovjekom poprimi sasma drugo lice. Posledica toga tumačenja sa strane Sv. Stolice bila je ta upravo i u ovoj nadbiskupiji, gdje je potezom pera bila izbrisana glagolica iz do jedne crkve, da se na osnovu odluke od 1898, koja je ostala u kreposti nakon razjašnjenja od 1900, malo po malo vraća svim crkvama starodrevna povlastica.« I iz Istre bio je podnešen Sv. Stolici sličan utok. Preduvjeti i okolnosti ovog I istarskoga utoka bijahu slične oni-i ma, navedenim u zadarskom utoku, | ali sasvim time istarski utok osta bez i uspjeha. Koji je tomu bio uzrok? Reć ! bi, da je istarska glagolica imala veće j neprijatelje, nego li ona zadarska, i da j nisu daleko bili prsti austrijske vlade. Da se je i za istarsku glagolicu imala povoljno tumačiti odluka sv. Zbora od [5 kolovoza 1898 nakon tumačenja od 22. augusta 1900, kao što se je povoljno tumačila za zadarsku nadbiskupiju, razvidno je iz samog tog tumačenja, koje doslovno glasi: «Romae 22 Augusti 1900. — Sacra Congregazione dei Riti. Segretaria. Rev.me Domine, Circa interpretationem Art. 1. Decreti N. 3999 seu Litterarum Sacrorum Rituum Con-gregationis diei 5 Augusti 1898 de usu linguae Slavicae in Sacra liturgia se-quens dubium pro opportuna declara-tione Apostolicae Sedi suppliciter pro-positum fuit, nimirum: Utrum privilegium linguae palaeoslavicae extinctum fuerit ob interruptum usum ejusdem linguae, intra postlemos triginta an-nos, in illis etiam ecclesiis de quibus eerto constat eas antea fuisse in legi-tima ejusdem linguae possessione? Sanctisimus Dominus Noster Leo Papa XIII, attentis expositis, ex con-sulto ejusdem Sacrae Congregationis, cujus examini hoc ncgotium commis-sum fuerat, declarare dignatus est, prae-fatis ecclesiis privilegium extinctum non fuisse, si usus linguae palaeosla-vicae intra postremos triginta annos intermissus fuerit, non voluntaria, sed ex necessitate ob externas causas im-pedientes, velut ex deficientia Palae-oslavorum Missalium aut Sacerdotum ejusdem linguae peritorum. Atque ita rescribi et declarari mandavit, caeteris praefati Decreti seu Litterarum diei 5. Augusti 1898 praescriptionibus in suo robore permanentibus, die 14 Augusti 1900. Quae dum tibi pro mei mu- leas ex animo deprecor, tui studiosus L. M. Card. Parocchi. D. Panici Archiep. Sardicen. S. R. C. Secretarius. — R.imo Domino Vicario Capitulari Archidioe-ceseos Iadrensis.» toga onaj ponosni brod, koji je nosio kao ime devizu habsburške monarhije, bio na dnu mora. Propao je zajedno sa monarhijom. Nato sam se odmah uputio u zgradu Kako sam malo prije naveo, ni ovo tvrd javnog komesarijata, gdje sam sa-razjašnjenje, koje se imalo iz razloga zvao činovnike te ih zamolio, da i dalje ___' ______^__i.nnMhit.' ; Vl'ŠP svnill dlivnnat (n viča o«a onm vrše svoju dužnost, to više, što sam smatrao, da je sve to samo jedan pre-lazni stadij te da ćemo opet morati sve netaknuto predati u ruke nove, definitivne vlade. Moje uredovanje onog i nasljednih dana nije bilo lako. Preuzeo sam i policiju, jer sam bio ujedno i njezin šef. neris ratione notifico, ut diu bene va- venskog svećenstva u Istri. Dr. Mirko Vratović: Petnaest prevratnih dana u Puli već navedenih blagohotno uporabiti i za istarsku glagolicu, kako se blagohotno uporabilo za zadarsku, nije pomoglo; i time bijaše zapečaćena smrt glagolice u Istri. Smrt glagolice dovela je sa sobom i smrt glagolskih svećenika, a istreblie-nje općenito slavenskog jezika iz istarskih slavenskih crkva, dovelo je sa so- Zapečatili smo tajni arhiv, da se ni-bom i istrebljenje i pomanjkanje sla-1 kako ne mogu odnijeti spisi, jer nas je interesiralo znati, koji su bili konfi-denti policije. Nekoji su se činovnici, razumije se, odmah javili za promaknuće, jer je to prvi ideal svakoga činovnika. Drugi inu je ideal, da čim prije s potpunom i najvećom plaćom ide u penziju. Naravski da sam im to sve i obećao. I onog i narednih dana imao sam mnoge konference sa raznim deputacijama i delegacijama, naročito «Edinosti« rio» imao samo ie lan cilJ' ^tf se ie il]h;lflrni momentalno podudarao s našim. Me- Zamoljen od uredništva da štogod napišem za broj, vrlo sam oklijev dio. U političkim . --------------------- , ima i boljih od mene, koji će to da nuia* jnika itd. Ljudi su bili s menom vrlo učine. Obraditi predmet o poslijerat-1 U Narodnom Domu održala se ona zadovoljni, jer sam im sve obećivao, nim prilikama u Istri, Kako je to že- velika skupština, moguće najveća, što sve što su htjeli, ta i onako sam znao, lilo uredništvo, škakljiva je stvar, jer je Pula pamti. Za dan se više ne sje- da sve to ne može dugo da traje. Nudio se ne može a ma bilo Što dobra da ka- ćam. Bit će da je to bilo 26. ili 28. okto- sam ih cigaretama. I tako smo bili že. Radi toga sam se odlučio, da onako bra. Sve što je bilo jugoslovensko iz obično svi zadovoljni — i ja i oni. površno opišem ono petnaest prevrat- grada i iz okolice, taj dan je dohrlilo! 31 oktobra se je u gradu sve to vige nih dana od druge polovice oktobra u Narodni Dom. I pojedini brodovi 11 širila nervoznost. Uvjerenje, da to ne-1918. dalje. i vojničke formacije odaslale su svoje izvjesno stanje ne može d da traje Iako sam bio jedan od glavnih učes- delegate. Neopisivim ushićenjem obra- uzrujavalo je nar0d u očekivanju bu^ nika u cijeloj akciji, nije mi moguće, zovao se odbor, u ko,em su bile poraz- dućih doga(|jaja. vije3ti sa fron{a 1>ile da sve iznesem, jer o mnogim doga- ^^^ I *u najpovoljnije. U arsenalu i na bro- djajima treba da šutim mnogo toga «11'«™™ ^ " sam i zaboravio, a konačno se je tada PJ ■ referat meni do- tako gvozničavo r^Mo da nitko mje ^ ^ znam 1Tlislim da oli. mogao da bude posvuda i da sve prati. J J nravi Odbor so oroelasio Na-Zabil ježbi nemam nikakvih, jer m. je UCka^prav^ Odbo, proglas,o Na bilo sve poslije uništeno. ' I Vlasti su bile nemoćne, paralizovane Iznajprije moram da spomenem, slabim vijestima, koje su počele dola-kuću našeg vrlog i čestitog, rodoljuba' it- . ga dru„ih fronata. Josipa Krmpotića, koje^ danas vise! ne- Italijani u ka- ma, zapravo ima ah »" zalištu svoj tabor, na kojem je došlo počrnjena od požara Ta kucajrdje^su ( prepira izmed ju nacijonalista se sastajali nast Ijud tekom ^ata, Ci^n ^ socija,isJta Ipak su se bi se spustala tama u grad b.la,e za konstUuira)i a mi JSIno odmah s(upUi vrijeme rata prava z.la kucavica či-tavog našeg rada u Puli. I u su se sa-; ■» kupljali Jugosloveni, Česi i Poljaci,' Tada jc bio na čelu lučkog admira-koji su raspravljali ovo i ono. Mje- lata (Hafenadmiralat) admiral Ciccoli, seca aprila i maja već se pretrc- a flotom je komandovao admiral sala konkretno urota protiv Austrije Horthv. Tvrdjavnim komesarom bio je i uništenje raznih vojnih objekata po barun Hohenbruck, koji je imao poli-Istri, Dalmaciji itd., ali po slavenskom tičku upravu u području cijele južne običaju mnogo se i sanjarilo. Tu smo | Istre, od Kanfanara dole, pa i na oto-dobivali novine iz inozemstva, razne cima. italijanske listove kao na pr. «Corriere della Sera», a kadkada i koji francuski list. Mjeseca oktobra 1918., kad je na solunskoj fronti bila poražena armada brucka, a kao zamjenik bio mi je do-centralnih vlasti, ciknula je zora i za djeljen pok. sudski savjetnik Petris, Slavenstvo. Ideja Jugoslovenstva konačno se utjelovila. Na zajedničkoj sjednici u općinskoj vijećnici u Puli bio sam ja odredjen, da preuzmem mjesto tvrdjavnog komesara, i time mjesto baruna Hohen- Trzavice a.-u. carstva, koje se već dugo vremena raspadalo, osjećale su se mnogo ranije. A tajno rovarenje trajalo cijelo vrijeme rata. Ali od toga momenta naprijed nastupila je i u unutarnjosti živa, otvorena, pozitivna akcija. Za Pulu hila je konkretizovana u kući Josipa Ivrmpo- iobar, pošten i ispravan čovjek. Na čelo općine bio je postavljen notar dr. Dominik Stanich, a kao zamjenik mu je bio dodijeljen dr. Ivo Zuccon. Vrhovnim komandantom mornarice bio je postavljen admiral Koch. 30. oktobra pripravljali smo navalu :ia Hafenadmiralat. UveČe opkolili su naši vojnici — svi Jugosloveni i Česi — u potpunoj ratnoj opremi Hafenadmiralat, u kojem se je nalazio admiral tića, gdje smo imali neprestane dodire <_ieColi sa svojim štabom, pa nije nitko sa slavenskim oficirima. Glavne oso- Više smj0 da ostavi admiralat. To se be: stari, ali žilavi Josip Krmpotić, |je dogodilo već oko 9 sati uveče. Me njegov sin dr. Marijo, idealista, pun d;-lJ{jm mj smo sjedili u općinskoj vi-dobrih ideja; dr. Ivo Zuccon, trijezan j in razgovarjali so se v težavah, ki jih je bilo premagati, predno je moglo začeti izhajati naše glasilo. Med ustanovitelji je šla največja zasluga Antonu Trobcu, ker on je — kakor so govorili — pokril troške s < streho svoje hiše», on je bil namreč porok v Lloydovi tiskarni. Zadovoljstvo je bilo toliko, da so se že zavzemali za to, da bi ^Edinost postala tednik. (V začetku je namreč izhajala dvakrat na mesec). Kmalu na to sem zgubil dragega 0Č2I \ Ostal sem sirota s samo materjo. Oj hlaga moja mama! Vsako nedeljo me |e v odi'a K" slovenski propovedi pri sv. J ust a. Tedaj ras je v tej cerkvi tolažila fco ja beseda v materinskem jeziku. V to tržaško :erkev je bila za naše ljudstvo prava bn j.i pol. In kako je danes v tej cerkvi v t-, m :ogledu° Grenka so naša čustva cb [;\,t opominu iz nekdanjih časov! NasprDtniki in domači odpadniki so poizkušali na vse načine, da bi preprečili i< -.lajanje «Edinosti» ter da bi razgnali pcll-Jčno društvo istega imena. Kajti vedeli so dobro, da bo to naše glasilo pospeševat, .lašo ir.obrazbo in napredek ter dramilo ne-zavedneže k naredni zavesti. V ta namen so bili ustanovili svoje politično društvo z imenom «Concordia >, ki so mu pa zavedni naši ijudje kmalu nadeli ime Cikorja . Vr*i poizkusi nasprotnikov niso koristili. Mi smo šli dalje — naprej in naprej. V taberu edi-njašev» so bili pošteni in značajni mužje, okoli Cikorje pa so se zbirali sami suroveži in razgrajači. To se je posebno pokazalo oi) izbruhu svetovne vojne. Povod Lin napovedi vojne Srbiji, so cikorijaši divjali po zverinski. Zasramovali so Srbijo Sn Srbe kakor ne noben drugorodec. Posebno pa se je ob vstopu I tali jc v vojno pokazalo, kake blage sadove donaša poštena narodna vzgoja-Naši narodnjaki niso skrivili lasu nobenemu Italijanu, cd naše strani ni bilo niti ene denuncijacije proii drugcrodcem, dasi je Jlo veliko prilike in tudi vabe za to. Nasi odpadniki cikorijaši pa so divjali in so kupno s takoimenevanimi «skledoiizniki (lecapiatini) — razbijali in zažigali ime.je jstih italijanskih someščanov, ki so bili zapisani v črno knjigo — avstrijske policije. Tedaj je imela tržaška okolica mnogo Italijanov in tudi italijanskih šol. Nikogar in ničesar se naši niso dotaknili — ne oseb. ne njih imetja. Še več: marsikateri Italijan, iti ga je avstrijska policija zasledovala, je našel skrivališče v naši okolici. V Barkov-jah se je n. pr. sin tedanjega okrajnega načelnika (Italijana) skrival več mesecev, /si Barkovljani so vedeli to, a nikdo se ni ponižal, da bi ga ovadil. Tedaj je naše ljudstvo sijajno pokazalo tudi svojo — srčno tulturo. To so zgodovinska dejstva, ki jih je treba ravno v današnji jubilejni številki iebelo podčrtati. Tak je bil sad vzgoje, ki jo je dajala nagrnu ljudstvu «Edinost» Kaj naj rečem še o cerkvenem in verskem /prašanju? «Edinost» je vedno — ne da bi se bala kake zamere — z vso odločnostjo ^ranila pravice našega jezika v cerkvi in revno s tem je najizdetneje pospeševalci mersko in cerkveno življenje med našim ljudstvom! Nikdar ni napisala nobene be-e -ie, ki bi mogla izpodkepavati verski čut. Njena pisava je bila vsekdar ;aka, da je lanorno kazala, kako moreš biti veren člo-/2k in pošten bcrec za pravice svejega nareda, da ni nobenega navzkrižja ined pojmoma «vernik» in narodnjak . Častna je zgodovina našega glasila-j ubi -larja. Ponosna more biti nanjo naša »Edinost« in mi z njo. Naj ostane tudi v bodoče taka, kakor je bila doslej. Naj napreduje, se razvija in proč vi ta tudi nadalje na korist našega naroda na tržaškem ozemlju! Prvi raznaševalec «Edinosti« na Vrdelci, Narodni in politični razvoj našega ljudstva na Goriškem Andrej Gabršcek: Črtice iz politične zgodovine Goriške Rad ustrezam uredništvu «Edinosti» 8 toni lc prispevkom za jubilejno šte-,vil ko, toda s pripombo, da mi je na razpolago edino le — spomin. Zato ne jamčim za brezpogojno točnost zlasti časovnih označb. Lahko z mirno dušo trdim, da narodno, politično, kulturno in gospodarsko življenje med Slovenci v zadnjih 65 letih ni bilo nikjer tako živahno kakor prav na Goriškem. Saj smo imeli tu n. pr. tudi ljudsko šolo Čisto slovensko dvajset let prej nego na Kranjskem. Naše učiteljstvo, vzgojeno na učiteljiščih v Kopru in v Gorici v — narodnem duhu, je bilo vzor učiteljstvu v celi Sloveniji. Ko je celo v središču Slovenije cvetelo nemškutarstvo po mestih in trgih. smo imeli na Goriškem tudi vse trge narodno čiste, napredne, zavedne; neznatne izjeme je ljudstvo samo kmalu izločilo in imeli smo kompaktno slovensko ozemlje, strogo ločeno od furlanskega in italijanskega dela dežele. Sporno ozemlje je bila edino le še — Gorica, kjer pa se je osredotočevalo vse naše kulturno, politično in gospodarsko življenje. In ker je bilo to središče našega življenja in dela teritorijalno ločeno od laškega dela dežele, je bil hitri napredek našega življa v Gorici povsem naravna prikazen. Ko so v bivši monarhiji zavladale ustavne svoboščine, je pričelo na Goriškem povsod tudi plodovito narodno delo od 1 j utiske šole do izobraževalnih, gospodarskih in političnih društev in zadrug. Toda nekako vsakih 10 let je prišel v to narodno življenje nekak potres ali celo razkol, ki je na novo podžgal zaspane sile, zagnal v dva ali celo več taborov, kar ni spadalo skupaj, toda tako, da je pričela nekaka zdrava tekma v stremljenju in delu za narodov blagor. Dolgoletni dopisnik «Novic» mons. Andrej Marušič je začel takoj z ustavnim življenjem izdajati tednik «D o-m o v i n a», ki je bila za tiste čase izboren, vzoren list. — Marušič je bil temeljit jezikoslovec in njemu se imamo zahvaliti za velik napredek naše knjižne slovenščine. On n. pr. ni mogel trpeti kranjskega bombikanja v prihodnjiku dovršnikov. Kdor mu je n. pr. rekel «bo m šel« namesto «pojdero», — «bom skočil» namesto «poskočim» itd., ta jih. je si'šal! Za njim je bil na j doslednejši boje\ lik proti bombikanju pokojni Matevž 'i -novec. — Marušič nam je n. pr. tudi definitivno določil, da pišemo Št. Andrež, Št. Peter, Št. Ferjan mesto Štandrež, Šempeter, Števerjan. — Bližajoči se razkol med Mladoslovenci in Staroslovenci je bil vzrok, da je Marušič ustavil «Domovino». — Mesto nje smo dobili staroslovenski «Glas« in mladosloveusko «SoČo«. — Za «Gla-som» so bili glavni stebri dr. Josip Tonkli, ravnatelj semenišča dr. Josip Ga-brijevčič, dekan v Kanalu Vidic, tolminski dekan Kragelj. — Okoli dr. Karla Lavriča pa so se zbirali takozvani Mladoslovenci: dr. Josip Jakopič, Viktor Dolenc, Ernest Klavžar itd., ki so ustanovili najprej politično društvo «Soča», h v marcu 1. 1871. so začeli izdajati pri Paternolliju tednik — «Soča», s katero je pričela nova doba v življenju goriških Slovencev. Zgodovinski tabor na Šempaškem polju 1. 1869. se je vršil še v nekaki složnosti. Govorili so: Lavrič, Tonkli, Nabergoj, Zamik, Klavžar i. dr. šempaški tabor je silno vzbudil vse goriške Slovence in jim dal — program za bodoče politično delovanje: Zjedi-njena Slovenija, slov. vseučilišče, vse narodne šole, popolna jezikovna ravnopravnost. — Temu programu je narod ostal zvest! Dr. Lavrič je imel za seboj že nad desetletje plodovitega dela. Njega imenujemo «očeta slovenskih Čitalnic« in imenovali smo ga sploh očeta goriških Slovencev. Svoječasno sem izdal o dr. Lavriču in njegovem delu knjižico, ki jo je spisal sodobnik dr. Oblak. Prve Čitalnice na deželi so se pojavile ze leta 1861., v Gorici 1862. Boj med «Sočo» in «Glasom« je bil jako rezek. Bila je izborno urejevana, jezik naravnost idealno lep. Saj je bil nekak glavni urednik precej časa prof. Fran Leveč, sotrudnik menda tudi dr. Fran Šuklje, oba sta bila profesorja na goriški gimnaziji, — in v konferenčno sobo so prihajali kartačni odtisi v korekturo. — Že se je nagibala popolna zmaga na stran «Soče», kar je spomladi 1 1876. nesrečna smrt dr. Lavriča spremenila ves položaj. Dr. Lavrič je bolehal, grozila mu je nevarnost popolnega ©slepljenja, — in ustrelil se je v svoji sobi «pri treh kronah«. Po njegovi smrti je prevladal duh sprave med obema strankama. Združili so se, ustanovili politično društvo «Sloga» in t^SoČa » je postala njeno glasilo; «Glas« je prene- N a D u li a j u, 31. dec. 1925. hal izhajati. — Viktor Dolenc se je preselil v Trst k «Edinosti», a «Soče» se je kmalu potem oprijel znani publicist Fran Podgornik, pozneje izdajatelj «SIovanskega Sveta». — Dr. Tonkli je postal neomejen gospodar položaja. Oportunska politika Tonklijeva je vzbujala kmalu vsestranski odpor in že ob prvi desetletnici Šempaškega tabora L 1879. je grozil razkol. Za volitve v državni zbor je bil namreč postavljen protikandidat — dr. Josip Abram, ki je imel za seboj skoro ves Kras in večji del Vipavske doline. Goriška okolica, Brda in hribi (Kanalsko in Tolminsko) so odloČili za dr. Tonklija, ki si je tako no daljšal neomejeno gospodstvo ravno za deset nadaljnih let, ko mu je napovedal neizprosen boj — pisec teh spominov. Narodna šola, vrlo učiteljstvo in duhov stvo, Citalniee in razna druga društva — to so bili stebri čedalje živah-neje probujajočega se naroda. Politično vodstvo v Gorici v Tonklijevih rokah pa je životarilo in «Sloga» je dajala od sebe znake življenja le ob volitvah. — Toda 1. 1885. je prišla med lene karpe prav nevarna ščuka. Ob dopolnilnih volitvah v deželni zbor je bil izvoljen mladi semeniški profesor — dr. Anton Gre^ gorčic. On je postal kmalu duša v «Slogi» in pri — «Soči». V Gorici je bil ustanovljen prvi otroški vrtec in dvo-razredna dekliška šola. Gregorčič se je oprijel tudi «Goriške ljudske posojilnice« in < mnog lica« je zbudil tak odpor duhovščine, vansko knjižnico, Salonsko knjižnico, | Ta razk J. - »- _____S-i- v . ___K^ C-iTo+mmr« frr»ii5nipn Krnižnico za m J a- Kil i o 7 ie ori šel v Gorico tudi — torih ie «Edinost« doživela oO-letn takrat prvič volila. nnti9 _1RQQ \o bila zelo nlodo- za «P. L.» je prišel v Gorico tudi —.term je vita?p^efno nal&kem^v ,kardte«! Mfcsia. 2 njim so dobili novo- i Mnogaja ljeta! Bože pomoz,' iro. Naše šolsko vprašanje v preteklosti in sedanjosti otroke veljal princip, da morajo obisko- svojega odvetništva imel svojo pisarno vati in dovršiti osemrazredne meščan- še v Sežani, ki sem jo prenesel se kon- Dr. Gustav Gregorta: Borba za slovenske ljudske šole od 1884. do 1918. leta Na vabilo cenjenega uredništva «Edinosti« razpravljam na drugem mestu o zgodovini lista « Edinost« in njegove tiskarne v zvezi s splošnim razvojem tržaških Slovanov. Tam povdarjam med drugim, da je, kar sem o tem napisal, pomanjkljivo ter sem navajal tudi razloge za to. V smislu istočasnega vabila uredništva bi imel napisati za današnjo slavnostno številko članek o «Šolskih borbah in šolskih organizacijah julijskih Slovanjv v zadnjih 50 letih.« Kakor nisem mogel ustreči prvemu, tako ne morem ustreči tudi drugemu vabilu v p>lnem obsegu in to iz razloga, ker sem se imel priliko baviti le z ljudsko-šolsko organizacijo na tfržaškem ozemlju, kakor je le-ta obsto- poina slovenska šola); jala 1894. leta, namreč za časa vložitve | g v Sv Križu slovenska pritožb, ki sem jih bil sestavil v imenu slovenskih starišev otrok, dolžnih pohajati ljudske šole v tržaškem mestu, proti odločbam tržaškega mestnega sveta in c. kr. namestništva, s katerim je bil odbit zahtevek, da ima tržaška občina osnovati slovensko ljudsko šolo v okrožju mesta samega. S tema pritožbama je bilo dovršeno moje sodelova- ske šole, ako ne prestopijo v srednje ali strokovne šole. Za mestne šolske otroke je torej veljala osemletna šolska dolžnost. Okolica je pa imela 10 ljudskih šol z največ šestimi šolskimi tečaji, katerim so bili dodeljeni kmetijski nadaljevalni tečajL Te šole so bile: 1. v Barkovljali slovenska trorazred-nica s šestimi tečaji in italijanska dvo-razrednica istotako s šestimi tečaji; 2. na Bazovici slovenska dvorazred-nica s šestimi tečaji; 3. na Katinari slovenska dvorazred-nica s šestimi tečaji; 4. na Vrdeli (Sv. I\an) slovenska šti-rirazrednica s šestimi tečaji: 5. na Opčinah slovenska trorazred-nica s šestimi tečaji; 6. na Proseku-Konlovelu slovenska štirirazrednica s šestimi tečaji; 7. v Rojanu italijanska trorazrednica s šestimi tečaji, a slovenska trorazrednica s samo štirimi tečaji (torej nepo- trorazred- nica s šestimi tečaji, in 10. v Trebčah slovenska dvorazred-nica s šestimi tečaji. Okolica je imela torej k večjemu šti-i rirazredne šole z največ šestletnim šolskim poukom z dodanimi kmetski mi nadaljevalnimi tečaji, dočim je imelo mesto ljudsko šolstvo urejeno tako, da imel so ®n tu
  • tirp „ * - J..-«. . _ t___iii__1, niso prestopali v srednje ali strokovne šole, obiskovati osem rednih šolskih tečajev in to, kakor gori omenjeno, z izključno italijanskim učnim jezikom. Z ozirom na to so mestni slovenski stariši že leta 1884. vložili prošnjo na mestni svet za ustanovitev slovenske ljudske šole v okrožju mesta samega. Ta prošnja je bila odbita od strani mestnega sveta ter je c. kr. namesni- šel ter proučeval leta 1894., kar se tiče tržaških Slovencev. V takozvanem «pomerio», t. j. v okrožju mesta v ožjem pomenu besede, goče je, da so zamudili zakoniti rok, mogoče je pa tudi, da je bila prošnja formalno pogrešno utemeljena, ozi- _ __________roma sestavljena, tako da so smatrali Je bUo koncem šolskega leta 1892—93 za potrebno, da vlože novo bolje ute-dvanajst javnih občinskih ljudskih šol meljeno prošnjo na mestni svet. Tudi z izključno italijanskim učnim jezi- j mi ni znano, kdaj je bila vložena druga jtom_med temi tri osemrazredne me- prošnja; vem le toliko, da je prišla en- ščanske šole — ter je za mestne šolske krat 1891. leta, ko sem v prvem letu cem istega leta v Trst, deputacija tržaških slovenskih starišev z na čelu pok tržaškim znanim rodoljubom inženirjem Matejem Živic-eni k meni v Se žano ter me prosila, da sestavim pri tožbo na namestništvo proti sklepu tr žaškega mestnega svota, s katerim jc bila odbita tudi druga prošnja za usta novitev slovenske ljudske Šole v okrož ju tržaškega mesta. Ta sklep jo bil splošno motiviran, v kolikor so sporni njam, s tem, da 11^ obstojajo zakoni! i predpogoji, ki bi opravičevali tako zahtevo ter da se v okrožju tržaškega mesta ne sme nikoli ustanoviti na ob činske stroške šola z drugim nego z italijanskim učnim jezikom. Sestavil som od mene zahtevano pritožbo, na katero so bila odrejena od c. kr. namestništva ter so se vršila s sodelovanjem slovenskih starišev uradna poizvedovanja o trditvah prošnje glede števila šol kili otrok. Zasliševali so se vsi podpisniki prošnjo. Na podlagi teh poizvedovanj je bilo uradno dognano, da je bilo v petletni dobi 1888-1889 do 1892 1891) v okrožju tržaškega mesta 854 slovenskih otrok starišov-piosilcov, dolžnih pohajati ljudsko šolo, oziroma, da i<1 bilo dokazano petletno povprečno število 170 takih otrok. Ker bi po tedaj veljavnem avstrijskem državnem šol skom zakonu (§ 59) v zvozi s členom 19. avstrijskih državnih osnovnih zakonov o jezikovni ravnopravnosti bilo zadostovalo za opravičen je zahtevo, da se mora ustanoviti v okrožju tržaškega mesta slovenska ljudska šola, petletno povprečno število 40 slovenskih mostnih otrok, dolžnih obiskovati ljudsko šolo, se je pričakovalo upravičeno, da bo c. kr. namestništvo ovrglo odklonilni sklep tržaškega mestnega sveta ter ugodilo prošnji slovenskih starišev. Tako pričakovanje je bilo upravičeno tem bolj, ker je isto namestništvo v teku omenjenih uradnih poizvedovanj naslovilo na tržaški magistrat odlok od 10. aprila 1892, št. 11105 te-le vsebine: «Ker manjka tržaški provinciji deželni zakon o ustanavljanju šol, se mora imeti ozir na ustanove politične ustave za elementarno šole (prejšnji Šolski zakon) v soglasju z navodili, vsebovanimi v členu 19. državnega osnovnega zakona od 21. decembra 1867.« Ta politična ustava, ki je bila šolski zakon pred državnim šolskim zakonom XIV. «EilBMt>. V Trstu, dne 17. januarja 1926. od 14. maja 1869 št 62, je namreč določala, da je ustanoviti farno šolo povsod, kjer je reden dušni pastir, ter da je ustanoviti javno šolo tam, kjer se nahaja v okrožju pol ure 100 otrok, dolžnih pohajati šolo; posebno Šolo da je ustanoviti tudi za manjše število otrok in za manjšo oddaljenost, ako zahtevajo to posebne razmere, to je, ako otežujejo dohod do šole lega, hribovi, jarki, reke, močvirje, sneževje in deževje. Kako smo se pa morali začuditi, ko je isto namestništvo, ki je bilo odredilo uradna poizvedovanja o številu sloven- majhen del skupnega, mnogo, večjega faktičnega števila. V prošnji da je bilo nabrano le toliko materijala, kolikor je bilo potrebno, da se je dokazala v načelu potreba slovenske "šole v Trstu. Naj se le odpre v mestu slovenska šola in prepričalo se bo takoj, da je slovenskih otrok, dolžnih pohajati šolo, dosti preko 1000. To trditev sem opiral v pritožbi na sledeče činjenice: 1. V privatni šoli pri Sv. Jakobu, vzdr-žavani od šolske družbe Sv. Cirila in Metoda, je bilo koncem šolskega leta 1893—1894 v petih razredih 322 otrok ter se jih je moralo radi nedostatka skih šolskih otrok ter v svojem gori i prostorov odbiti veliko število; omenjenem odloku od 10. aprila dalo naravnost razumeti, da je zahteva slovenskih starišev upravičena, izdalo po dovršenih in ugodno izpadlih uradnih poizvedovanjih odlok 1. julija 1894 št. 10.031,/VII, s katerim je ne le potrdilo razloge mestnega magistrata, nego izumilo celo nov razlog, s katerim se je postavilo na še bolj radikalno stališče kot magistrat sam, da je zamoglo odbiti prošnjo slovenskih starišev. Priznalo je sicer v tem odloku na eni strani, da v okrožju mesta, ki je obsegalo vse mestne šolske okoliše in katero okrožje je bilo določeno z deželnim zakonom od 1. aprila 1882, najprej za razdelitev volilnih okrajev, potem pa za kataster, ne obstoji nobena občinska slovenska šola. akoravno je v tem okrožju zadostno število slovenskih otrok, na drugi stra-ii je pa trdilo, da Trst z okolico sestavlja en šolski okraj ter da spadajo šole v Rojanu, Barkov-Ijah, pri Sv. Ivanu in na Katinari celo v tržaško mestno okrožje. Mestni magi-strat oziroma, mestni svet sta pa stala vedno na stališču, da se ne sme kršiti italijanski značaj mesta z ustanovitvijo slovenskih ljudskih šol, ter sta stala v tem oziru na pravilnem stališču, kar se tiče meje med mestom in okolico in kar se tiče šolskih okrajev. Proti temu namestništvenemu odloku sem vložil v imenu slovenskih starišev dne 7. avgusta 1894. pritožbo na c. kr. ministrstvo za bogočastje in «ik, v kateri sem izvajal v glavnem: 1. Ha je strogo ločiti mesto tržaško od okolice po mejah ustanovljenih z deželnim zakonom od 1. aprila 1882, ne le v političnem, administrativnem in sod-nijskem oziru, nego tudi v šolskem oziru ter da ni res, da tvori Trst z okolico eno samo šolsko občino; 2. da torej ni res, da je smatrati šole v Barkovljah, Rojanu, na Katinari in v Skednju kakor mestne šole; 3. da so ljudske oziroma meščanske šole v obsegu «pomerija» tržaškega mesta organizovane kakor meščanske gole z osemletno šolsko dolžnostjo, a okoličanske šole kakor šole na deželi s Šestletno redno šolsko dolžnostjo in z nadaljevalnimi kmetijskimi tečaji, da jih mestni slovenski šolski otroci niti ne bi mogli obiskovati, ker bi ne mogli 7. in 8. šolsko leto obiskovati nobene slovenske ljudske šole in ker je sistem vzgoje različen v mestu, kjer se ozira bolj na trgovinske in obrtnijske potrebe, in različen v okolici, kjer so šole ustrojene, z ozirom na kmetijske potrebe, kakor prave šole na deželi, ter da obstoji, ako ne po zakonu, pa vsaj faktično, razdelitev tržaške občine v najmanj dva šolska okraja z različno organizacijo šolstva; k . ima vsaka šola v tržaški občini ^rogo ločen teritorij, torej faktično sv > »j šolski okraj, ter da ne smejo otroci iz enega šolskega okraja prestopali v šole drugega šolskega okraja brez posebnega dovoljenja šolske oblasti : 7. da velja za Trst, ki še nima dežel-ltfga šolskega zakona, še vedno politična šolska ustava glede ustanavljanja novih šol ter da bi se morala ustanoviti na podlagi tega zakona v soglasju s členom 19. državnih osnovnih zakonov za Slovence v mestu brezpogojno slovenska šola, ne glede na to, «ia jim tudi državni šolski zakon od 14. maja 1869. ne more odrekati te pravice; 8. da zathteva ustanovitev slovenske sole v mestu tudi pravičnost in politična morala, ker se ne more zahtevati od slovenskih mestnih otrok, da bi hodili z nevarnostjo za zdravje in življenje v skoraj eno uro oddaljene okoličanske šole, in ker ni razloga, da bi se ravnalo v tržaški občini drugače s slovenskimi otroci, kakor z italijaskimi, za katere poslednje da so ustanovljene italijanske šole ne le v mestu, nego tudi v okolici, akoravno je iz okolice v mesto ravno tako daleč, kakor iz mesta v okolico; 9. da, ako bi ne govorila za slovenske šole že zakon in pravičnost, bi se moralo vseeno ustanoviti slovensko ljudsko šolo v mestu iz praktičnega razloga, ker ni prostora v okoličanskih šolah sploh in posebno v šolah v Barkovljah, Rojanu, Skednju in na Vrdeli, niti za okoličanske otroke, še manj pa za ogromno število slovenskih mestnih otrok. Glede števila slovenskih mestnih otrok sem dokazoval, da ni tako neznatno, kakor bi so utegnilo misliti. Otroci izkazani v prošnji namreč niso še vsi, nego je v nji izkazano število le 2. na c. kr. deški ljudski šoli je bilo koncem šolskega leta 239 otrok slovenske narodnosti; 3. na c. kr. dekliški ljudski in meščanski šoli je bilo koncem šolskega leta 1893/1894 glasom šolskega poročila 126 deklic slovenske narodnosti. Ako se seštejejo navedene oficijelne številke ter prišteje povprečno število 170 otrok, izkazanih v prošnji, se dobi dokazano število 857 mestnih slovenskih otrok, dolžnih obiskovati šolo. S tem je bilo tuti dokazano, da je bilo radi pomanjkanja prostora v okoličanskih šolah tudi praktično nemogoče, da bi bili mogli hoditi slovenski otroci v te*šole. Z gornjimi oficijelnimi podatki izkazano število slovenskih mestnih šolskih otrok pa je daleč zaostajalo za njih dejanskim številom, kar sledi iz statistike tržaškega šolstva za leto 1916. Ta statistika je izkazovala naslednje število takih otrok: 1. v dveh šolah (pri Sv. Jakobu in na Acquedottu), vzdržavanih od Šolske družbe Sv. Cirila in Metoda 2524 2. na državnih (nemških) ljudskih šolah 1708 3. na državni pripravnici 210 4. v šoli srbske cerkvene občine 46 Skupaj 4488 slovenskih mestnih šolskih otrok, torej 4'5 krat več, nego je v vsej skromnosti trdila pritožba proti odloku na-mestništva. Kakor gori omenjeno, je bila ta pritožba na ministrstvo za bogočastje in uk vložena 7. avgusta 1894. leta. To ministrstvo pa ni smatralo za potrebno, da bi bilo sploh kdaj pristopilo k rešitvi pritožbe. Ob poginu stare Avstrije je še vedno ležala nerešena v kakem zaprašenem arhivu omenjenega ministrstva, ki se tekom celih 2t let ni moglo odločiti, da v duhu zakona in pravičnosti prizna .upravičenost zahtev slovenskih starišev. Brezuspešen boj za slovenske ljudske šole v okrožju tržaškega mesta je tako trajal celih 34 let, t. j. od prve 1884. leta vložene prošnje pa do zrušenja stare Avstrije koncem 1918. leta! Tako je torej izgledalo julijskim Slovanom večkrat pred-bacivano protežiranje od strani avstrijskih vlad! Ves ta čas so si morali tržaški Slovenci s težkimi denarnimi žrtvami in s pomočjo družbe Sv. Cirila in Metoda vzdrževati v okrožju tržaškega mesta najprej ljudsko šolo pri Sv. Jakobu, in ko ta ni več zadostovala z ozirom na vedno večje število šolskih otrok, še drugo šolo na Acquedottu. In tudi še danes doprinašajo tržaški Slovenci težke gmotne žrtve za svojo edino ljudsko šolo — za Šolo pri Sv. Jakobu. javne škole i tamo, gdje nisu po zakonu imali prava. Medjutim blagođareći neumornom nastojanju i besprimjernoj energiji naših ondašnjih zastupnika dešavalo se, da je kadkada dolazio do izražaja i onaj čuveni austrijski XIX, paragraf, tako da oni naši suzemljaci druge narodnosti nisu mogli posvuda i u svako vrijeme da provode onu svoju školsku politiku, koja je išla za posvemašnjim iz-narodjenjem našeg elementa u Istri. Vidjevši to istarski su Italijani došli na drugu misao. Što se nije dalo s postojećim, u njihovu korist skrojenim zakonom da postigne, odlučili su da prepuste privatnoj inicijativi. Tako su oni već u junu 1886. osnovali svoje školsko društvo «Pro Patria», koje je četiri godine za tim raspušteno i god. 1891. opet uspostavljeno pod imenom «Lege Na-zionale». Predsjednik toga društva, pjesnik Ricardo Pittreri, izjavio je jednom, da sa strane «Lege» nije nikada izišla ni jedna riječ mržnje, već samo riječi ljubavi... Medjutim tu se nije radilo o riječima već o faktima, a ta su fakta za nas, istarske Jugoslavene, bila nemila, upravo porazna. Naši narodni vodje bili su odmah na Čistu, što im treba učiniti. Zlo je tražilo ustuka, protivnička navala odbranu a odbrana što življu i hitriju organizaciju. Nužne predradnje i savjetovanja izvršila se već god. 1892, a u proljeće 1893. potvrdjena su pravila našega školskoga društva pod nazivom: Družba Sv. Ćirila i Metoda za Istru. Nekoliko nedjelja zatim, 5. jula, razaslata je na sve vid j eni je ličnosti okružnica, u kojoj je obrazložena svrha novoga društva. «Nismo mogli dalje mirno motriti to nevoljno stanje, koje se u svoj svojoj pogibelji prikazuje osobito u nekojih krajevih Istre...» s^oji; u spomenutoj okružnici, pod kojoih su potpisani dr. Dinko Vitezić * kao predsjednik, dr. Matko Laginja, tajnik a dr. Andre Stanger, blagajnik. novaca pa da tek onda započne svojim radom. I nije čekala. Već prve upravne godine 1893. kupuje u njezino ime doktor Laginja u Baderni zemljište, na kome se je kasnije imala da digne Družbina škola. Medjutim trebale su da proteku tri godine dok se ta škola otvorila. Bilo je to god. 1896., mjesec dana iza otvorenja prve družbine škole u Ka-šteliru. S otvorenjem spomenute škole otegnulo se tako dugo s razloga, što su vlasti činile svakojake prigovore u namjeri da ometu i spriječe Družbi svaki rad već u prvom zametku. Nije koristilo. Družba je unatoč svim zaprekama kročila naprijed svojim sigurnim korakom imajući pred očima svoj lijepi i plemeniti cilj. Tako je već dvije godine iza ustanovljenja družbinih škola u Baderni i Kašteliru uslijedilo i otvorenje prve naše škole u Puli. Bila je to skromna jednorazrednica u pred-gradju Sijana, koja se ubrzo proširila na dvo- pa na trorazrednicu, dok nije po vremenu od nje nastala jedna tro-razredna ženska i jedna 3 razredna muška škola. Po tom se zašlo u grad. Iz-Jiajprije u ulicu Castropola, gdje se otvorila dvorazredna škola, pa u ulicu Besenghi (četverorazrednica) a onda u Verudu (jednorazrednica). Dok je Družba u gradu tako lijepo napredovala, nicale su i u neposrednoj okolici naše škole jedna za drugom: u Velom Vrhu. u Jadreškima, Banjolama i Vinkuranu. Iste one godine, kad se u Puli otvorila prva Družbina škola, nabavila je Družba u Malom Lošinju kućicu, u Jkojoj je malo iza toga otvoreno družbi-no dječije zabavište. To je bio početak većoj akciji, koja je imala lijepog uspjeha, jer se u toku od desetak godina otvorilo na ostrvima više družbinih škola i to: trorazrednica u Malom Lošinju, trorazrednica u Velom Lošinju, četverorazrednica u Cresu-gradu, pa škola u Nerezinama i u Ustrinama, i dječija zabavišta u Cresu, Nerezinama, .u Ćunskom, Velom i Malom Lošinju, Neposredno iza toga donijela je tr- .Unijama i Susku. Izim toga imali smo Po jedan nastavni krojački tečaj u Cresu i u Lošinju. U ovom posljednjem mjestu bio se obrazovao i tečaj za daljnju naobrazbu, a pred sam rat bilo je već sve spremno, da se tu otvori i jedna družbina nautička škola, a u Puli niža realka. Naročito pažnju i brigu obraćala je Družba porečkom kotaru, najzapušte-nijem u svakom obziru. Tu je ona otvo-svoje prve, već prije spomenute Viktor Car Emin: Družba sv. Ćirila Metoda za Istru i Kome nije bilo dano, da izbliza prati razvitak hrvatskog i slovenskog školstva u Istri, mučno će moći sebi da predoči, koliko je trebalo borbe, naprezanja i natezanja, dok bi se konačno postigla kakva pomoćna ili redovita pučka jednorazredna škola. C. k. pokrajinsko školsko Vijeće i sva kotarska a većinom i mjesna školska Vijeća bila su sastavljena od elemenata nama protivnih. Zemaljski Odbor (Giunta pro-vinciale) koji je kod sistematizovanja i osnivanja javnih pučkih škola imao posljednju, odlučnu riječ, bio je gotovo sav u rukama italijanskim. Prema tome selo, koje je željelo da ima svoju hrvatsku školu, nailazilo je u najviše slučajeva već na prvom koraku na razna okapanja sa svojom općinom. Ako bi se to sretno prebrdilo, selo bi podnijelo molbu za otvorenje hrvatske škole kotarskoj vlasti. Tu bi se stvar, zbog raznih «izvida» i neizbježivih Šikana, vukla na dugo i na široko, dok bi iza koje godine možda ipak stigla na c. k. pokrajinsko Školsko Vijeće, «na daljnje uredovanje«. Moralo bi opet da prod je dosta vremena, dok bi pokrajinsko školsko Vijeće stvar ili zabacilo ili pak proslijedilo Zemaljskome Odboru u Poreč, da i ono daje svoju privolu. Zemaljski bi odbor najčešće turio odnosni akt u ladicu, gdje bi ostao godine i godine. Sad će biti svakome jasno, kakav je to za nas istarske Hrvate i Slovence bio dogadjaj, kad bi se pročulo, da je u kojem našem istarskom selu otvorena kakva mala jednorazredna škola. Kod Italijana bilo je sve drukčije: oni su u rukama svojim imali i sukno i šćanska «Naša Sloga» pod naslovom «Za obranu!» niz članaka, u kojima je još podrobnije objasnila svrhu novoga školskoga društva istaknuvši da ono nema nikakvih agresivnih namjera, već da ide samo zatim, da nas oslobodi «od duševne smrti»... I zaista —- neka bude već ovdje mimogrede napomenuto — sav se je kasniji mnogogodišnji rad naše Družbe kretao u tim svojim već prije odredje-nim granicama: sva je njezina slava u obrani naših ugroženih sela i naselja, kaošto je to priznao i sam Italijan Ascoli u svojoj knjižici «Ricordo del VIL Congresso della Lega nazionale ad Arco (1900)», gdje veli o našoj «Družbi» — «la quale in effetto altro non vuole se non che gli slavi sentano da slavi». Ako je kada, naročito na Družbinim godišnjim skupštinama, dolazilo do rila dvije škole (u Baderni i Kašteliru), za kojima su tijekom vremena slijedile ove: u Livadama, Vabrizi, Sv. Luciji kod Oprtlja, Zrenju, Ferencima, Kaldi-ru, u Grožnjami, SovinjŠtini, Materadi Lovrečici, u Fuškulinu, Sv. Ivanu od Šterne. U prostranoj općini labinjskoj otvorile se ove škole: u Sv. Lovreču Rnpcu, Ripendi, Sv. Marini i u Rogo- oštrih ispada, ti su većinom bili upućeni na adresu c. k. vlade, koja je najviše bila sama odgovorna za sve nepravde, što ih je naš ubogi narod u Istri morao da snosi. Kad bi ona bila svojim podredjenim organima izdala stroge upute, da se u Istri školski zakon ima da primijenjuje s najvećom tačnosti i nepristranosti, istarski bi Italijani imali svoje i mi svoje, pa bi time bilo isključeno svako neprijateljsko takmenje. Medjutim bečka je Vlada uporno podržavala svoju sramotnu školsku politiku jedino u namjeri da nas oslabi, jer je mislila, da u našem narodnom pokretu vidi prste panslavističke Rusije — bauka, kojega se nikako nije mogla da otrese. Italijanska štampa, naročito porečka «Istria» i tršćanski «Piccolo» podjarivali su pak i sa svoje strane ta austrijska sumnjičenja iznoseći izmišljene priče o ruskim rubljima, što da ih panslavistički agenti bajagi bacaju medju istarske seljake«. U toj mutnoj atmosferi, pod najtežim prilikama, započela je Družba godine 1893. svoj rad, tako da su narodni učitelji, koji su u tome radu učestvovali i svi drugi, o državi ovisni rodoljubi, što su se prinosima sjećali Družbe, mogli očekivati, da će im se vlast zbog toga osvetiti prije ili kasnije. Unatoč svemu tomu naša je Družba uhvatila ubrzo maha u narodu i to ne samo u Istri već i > u svim krajevima, gdje živu Hrvati. Već i sama ličnost njenog prvog predsjednika, dra Dinka Vitezića, uljevala je u svačije srce najdublje povjerenje. To isto vrijedi i za prvoga tajnika, dra Laginju, kao i za blagajnika, dra Stangera. Već na prvi glas o ustanovljenju školske Družbe počeli su kapati prinosi u njezinu korist. «Naša Sloga» započela je već u U koparskom kotaru ustanovili smo tri slovenske škole: jednu u gradu Kopru, drugu u Svetoj Luciji kraj Porto-rose, treću kraj Milja na Milj skini Hri-bima, a četvrtu hrvatsku, u Kaštelu. U sjevernoj Istri uzdržavala je Družba Škole u Račicama, u Brgucu i u Humu U Pazinu — dječje zabavište, u pulj-skim izvanjskim općinama škole u Sto-kovcima, Smoljanima, Svetvinčentu Rakiju. U voloskom kotaru škole u Iči-ćima, Lignju, Medveji, pa zabavište u Opatiji i Lovranu. Izim toga Družba je još god. 1901. otvorila bila i hrvatsku školu u Voloskom, koja je kasnije pre šla u pokrajinsku upravu. Otvorila je i drugi razred u Opatiji i time najviše pridonijela, što se je vremenom ova škola razvila u 8-razrednu pučku javnu školu. Pa i na otoku Krku imali smo svoje dvije škole: jednu u Gabonjinu a drugu u gradu Krku. Izim toga Družba je svojim izdašnim potporama pridonijela, da su otvorene javne škole u Jur-šićima (Pula), u Pazu, na Ročkom Polju, na Vrhu, Sušnjevici, Drenju itd. itd. K tomu je podupirala i razne pomoćne škole, dijelila djeci knjige, priredji vala Božićnice, pomagala d jake na preparandijama, jednom riječi: gdje bi samo mogla, tu bi i doskočila. Njezine školske zgrade — njih tridesetak — pa i druge, u školske svrhe iznajmljene prostorije rasijane po čitavoj Istri govorile su narodu više, jače i rječitije nego li najljepši govor, najzvučnija hvala. U tim zgradama i naj-mljenim kućama skupljali su družbini, u ogromnoj većini vrlo vrijedni i požrtvovni rodoljubi, oko sebe djecu učeći ih lijepu i d3bru i korisnu. Sve to bilo je narodu našem tako blizu, da nije moglo da ne utječe na njegovo srce. I zaista: u Istri nije ni u koje doba nuta činjenica, što su na čelu društva bile ličnosti, kojima je narod već odavno bio poklonio svoje neograničeno povjerenje: Dr. Vitezić, dr. Laginja, prof. Spinčić, braća Trinajst ići itd. Družbinom lijepom glasu pridonijele su mnogo i njene podružnice, kojih je u Istri bilo oko stotine. Na skupštinama tih podružnica vodila se riječ ne-samo o Družbi i njezinim ciljevima, već i o drugim pitanjima, što su zasje-cala u javni život svega našega naroda. Narod je shvaćao, da je sve to namijenjeno njemu, njegovom napretku, njegovoj koristi, zato se je i sve tješnje prislanjao o Družbu gledajući u njoj rasadnicu znanja, toga glavnog temelja, na kome je imala da počiva sva budućnost njegove kuće i djece. Čitajući novine neprestano su mu oči zapinjale o onu rubriku: «Za Družbu sv. Ćirila i Metoda», pod kojom su se nizala uvijek nova imena prinosnika. Tih darovatelja bivalo je sve više i sa svih strana i naš je seljak i nehotice s čudom i udivljenjem gledao, kako se iz dana u dan množi broj ljudi, koji su njemu siromahu i zapuštenome voljni da pomognu, a to ga je bodrilo, sokolilo, hrabrilo. Pa kakvih je tu uglednika bilo medju onim prinosnicima! Prvi se bio javio veliki biskup Strossmaver, a za njime toliki drugi. A bilo je i običnih radnika, seljaka, djece i siromaha, koji su često sebi otkidali od usti j u, da mogu ma štogod pokloniti istarskoj školskoj Družbi. A bilo je takovih dobrotvora i iz daleka, čak i iz Amerike, Afrike i Australije — a to je našega čovjeka ispunjalo još većim udivljenjem i još i morali slaviti dvajsetletnico naše najstarejše srednje šole in prve srednje šole s slovenskim učnim jezikom sploh. Toda njeno slavje bo pogrebno slavje. Kajti šola, ki jo imamo v mislih, realka v Idriji, preživlja letos zadnje leto svojega obstanka. Septembra meseca, ko bi se morala odeti v slavnostno obleko in vabiti v veselem razpoloženju k sebi rajajočo mladino, se bodo zadnjič odprla njeta vrata za zadnji zrelostni izpit na njenih tleh, nakar se bodo za vedno zaprla. Vse njene sestre je že prej ugrabila težka usoda. Ni več ne hrvatske državne ~im-nazijc v Pazinu, ne slovenske državne gimnazije s hrvatskim učnim jezikom v Voloskem-Opatiji. Nimamo več ne moškega ne ženskega slovenskega učiteljišča v Gorici ne zasebnega ženskega hrvatskega učitelj šča v Pazinu. Kastav, kjer je bilo nekdaj hrvatsko moško učiteljšče, za Istro, je onstran državne meje. Istra pa nima več svojega učiteljišča. Zasebna trgovska šola v Trstu čaka še vedno na dovoljenja za otvoritev. Kako pa je prišlo do tega? Nesrečen slučaj je olajšal odpravo naših srednjih Šol. Ko je končala vojna, je razsajala namreč po naših krajih španska bolezen, radi česar so bile tedaj vse šole zaprte. Ko je bolezen prešla, je bil že nastal prevrat in spremenila se je vladavina v naših krajih. Bolezen je ^resla, redne slovenske trgovske šole v Trstu, ki je imela pravico javnosti in je uživala v zadnjih vojnih letih celo državno podporo. Poseben oddelek za strojevodje na obrtni šoli v Trstu, s katerim nam je hotela ranjka država izkazati še na smrtni postelji svojo tolikokrat nam očitano «naklonjenost», je bil že na sebi nestvor in je ostal mrtvorojeno dete. Nekoliko boljši uspeh je imel dekliški oddelek za ročna dela, kjer se je vršilo vsaj vpisovanje. Hrvatska državna gimnazija v Pazinu se ni več otvorila, pač so bili še enkrat napovedani izpiti, ki se pa ne vem iz katerega vzroka niso vršili. Odpravljena pa je bila indirektno ta gimnazija še le z Gentilejevo reformo srednjih šol, ki je ne omenja več med enakimi šolskimi zavodi. Glede goriških Šol je bila zadeva komplicirana. Slovensko žensko učiteljišče ni bilo samostojen zavod, temveč le oddelek državnega ženskega učiteljišča. Moško učiteljišče v Gorici je nastalo 1. 1910. po prenosu iz Kopra, kjer je bilo do tedaj združeno z italijanskim. Slovenska gimnazija končno je bila ustanovljena šele 1. 1913. Ko je maja meseca 1. 1915. vstopila Italija v vojno, so vsi ti zavodi prekinili pouk ter učitelji in učenci so morali zapustiti mesto in po večini tudi deželo. Da ne bi trpeli vsled tega prevelike izgube, so se otvorili v šolskem letu 1915—16 v Trstu takozvani za po si ovalni tečaji za gojence in gojenke obeh goriških učiteljišč. Z naslednjim šolskim letom je sledila otvoritev sličnih tečajev za dijake goriške gimnazije. Faktično pa je bila to nekaka samostojna realna gimnazija, in v šolskem letu 1917—18 se je vršila prva gimnazijska in realno-gimnazi j ska matura v slovenskem jeziku v Trstu. Ko so radi španske bolezni ostale zaprte vse slovenske in hrvatske srednje šole, so delili ž njimi enako usodo tudi zaposlovalni tečaji v Trstu. S tem pa je ostalo ogromno število naših dijakov in dijakinj na cesti. Samo v Trstu jih je bilo okoli 600. Ne maram tukaj vzbujati spomina na tisto šolsko leto, ki je bilo polno strahu in nevarnosti za naše dijake in za naše profesorje in ki je slehernemu še tako dobro v spominu. Glavno je, da se je dijakom lahko pomagalo. Še v šolskem letu 1918—19 pa so zopet otvorili državno realko v Idriji. Z naslednjim šolskim letom je bila isto-tam otvorjena tudi nižja gimnazija s slovenskim učnim jezikom, samo nižja gimnazija radi tega, ker tudi goriška slovenska gimnazija ni bila še 1. 1915. ob vstopu Italije v vojno popolna. Ni mesta tu, da bi se meritorno izrazili o vrednosti teh dveh zavodov. O primernosti izbranega kraia pa je najbolje pričalo število vpisanih gimnazijcev. Ob ustanovitvi je imela gimnazija v vseh štirih razredih (ali bolje v treh razredih, kajti za drugi razred sploh ni bilo učencev) 31 učencev, v drugem letu svojega obstanka 25, v tretjem 29, v četrtem in zadnjem 40. S šolskim letom 1919—20 se je otvorilo tudi mešano učiteljišče s slovenskim učnim jezikom v Tolminu. Za hrvatske učiteljiščnike pa se je ustanovilo 1. 1921. učiteljšče v Arbanasih pri Zadru, ki pa je bilo resnično le italijansko učiteljišče, namenjeno bodočim učiteljem v hrvatskih krajih Istre. Po vsem, kar sem navedel, bi človek lahko sklepal, da je bila pač usoda našim srednjim šolam nemila. Krivdo, da smo tako hitro ingubili svoje šole, bi morali pripisovati «španski bolezni«, neprimerni evakuaciji naših srednjih šol in nesrečnemu slučaju, da nismo še docela znali doseči izpolnitev svojih šolskih zahtev in da smo po večini vzdrževali z lastnimi sredstvi zavode, ki bi nam jih po vsej pravici morala vzdrževati država, tako realno gimnazijo v Voloskem-Opatiji, žensko učiteljišče v Pazinu in trgovsko šolo v Trstu. Goriška gimnazija pa je bila še «nepopolna» in razen tega ni bil vsem našim sode-Želanom všeč njen sedež. Da pa ni šlo vse na račun «slučaja«, izhaja že od usode, ki je doletela hrvatsko gimnazijo v Pazinu. Vsak morebitni dvom pa je de bolj žalostna je ta slika, ako pri- vojno in sedaj. V zadnjem šolskem letu pred vojno je pohajalo razne srednje šole na Pirmorskem in v Idriji nad 2500 slovenskih in hrvatskih dijakov. (V to število niso všteti dijaki, zlasti ne z Notranjskega, ki so se učili v Ljubljani in drugod). Ob koncu vojne, ko je bila Gorica še brez šol in je bil velik del naše dežele razdejan, smo šteli še vedno nad 1500 dijakov. Sedaj pa imamo na realki v Idriji, na učiteljšču v Tolminu, na tehničnem zavodu v Vidmu in na vseh ostalih javnih in zasebnih srednjih in strokovnih šolah vse dežele komaj 500 dijakov. Gotovo se jih uči pri- bližno ravno toliko onstran državne meje. Toda tudi s temi znaša število vsega našega srednješolskega dijaštva komaj dve petini predvojnega števila. In to število še vedno pada, pada na šolah v naših krajih, in pada onstran meje. S tem šolskim letom izgine realka v Idriji. Čez dobro leto, namreč s šolskim letom 1927—28 odpade po isti reformi, ki ga je ustvarila, prvi razred slovenskega tehničnega zavoda v Vidmu, v naslednjem letu drugi in najkasneje z zaključkom šolskega leta 1930—31 bo konec tudi tega zavoda, ako ne podleže že prej nasilni smrti. Z Gentilejevo reformo je bilo radikalno spremenjeno tudi učiteljišče v Tolminu. Iz štirirazrednega zavoda, v katerega so sprejemali učence in učenke po dovršitvi meščanske ali nižje srednje šole, je postala sedemrazredna šola, s štiriletnim nižjim oddelkom, in triletnim višjim oddelkom. Tudi tej šoli je bilo že z reformo samo predpisano postopno umiranj o, začenši s šolskim 1927—28. Pred nekaj dnevi smo pa Čitali, da se je nižji oddelek slovenskega učiteljišča sredi šolskega leta čez noč pretvoril v italijansko gimnazijo. Sicer je to popolnoma v skladu s sedanjo ljudskošolsko politiko. Odkar so bili odpravljeni slovenski razredi in odkar je bil odpravljen celo slovenski pouk v dodatnih urah, nI treba tudi več slovenskega učiteljskega naraščaja. Pač pa je bila vpeljana na vseh učiteljiščih tržaške, videmske, puljske in reške pokrajine ter na večjem številu drugih srednjih šol slovenščina, odnosno hrvaščina kot obvezen predme* Sicer pa je ta pouk, ki seveda ni namenjen našim učencem, do sedaj vsaj po večini ostal le na papirju. Takšno je stanje našega šolstva. Kaj nam prinese bodočnost, ne moremo vedeti, odnesti nam ne more ničesar več. Uveljavljanje našega ljudstva na gospodarskem soajalnem polju v zadnjih 50 letih in Dr. Josip Agneletto: Naš gospodarski razvoj v zadnjih desetletjih s posebnim ozirom na zadružništvo Gospodarska zgodovina slovanskega ljudstva v Julijski Krajini zadnjih petdesetih let ni nič drugega nego niz trpljenja in bojev za gospodarsko osamosvojitev ob stremljenju za zboljšanjem gmotnega stanja in socijalnega položaja. Slovansko ljudstvo ob Adriji ni izvoljeno ljudstvo, njegova zemlja ni obljubljena dežela, ampak po večini s kamenjem in trnjem posuti kras, brez plodnih ravan, brez večjih gozdov, izložen burji in suši, dežela, ki je bila in je gospodarsko vedno pasivna. Proizvodi njenega pretežno kmetskega ljudstva niso zadostovali in ne zadostujejo niti za kritje potreb podeželnega prebivalstva, kamoli prebivalstva večjtti mest. Skozi veko ve je to naše od težkega dela upognjeno in od trpljenja izmoz-gano ljudstvo oralo, rilo in kopalo ono malo zemlje, kar sta mu je še pustili v oda in burja, kakor bi bili hoteli po-1 daljšati njegov križev pot na teh siromašnih tleh. Prišlo je leto 1848., ki je napravilo kmeta za gospodarja in lastnika njegove grude, ali s tem je bilo pri nas kmetsko vprašanje šele načeto, ne pa rešeno. Slovanski kmet je bil po ogromni večini mali posestnik (v Istri, kjer je okoli 135.000 posestnikov, pride na vsakega komaj 4 hektarje zemlje, (vštevši tudi neplodni Kras), ki ni pridelal niti toliko, kolikor je potreboval za lastno preživljanje. V svoji konservativni naravi, brez šol, brez pouka, prepuščen samemu sebi, je obdeloval svojo zemljo tako, kakOr so jo obdelovali njegovi pradedje stoletja in stoletja, in ni znal izvabiti iz nje več plodov, vsaj toliko, da ne bi bilo treba stradati njemu in njegovi družini. Preobljudenost dežele, nastale vsled delitve posestev, zlasti na nekdanjem Primorskem, in pomankanje vsakega odtoka kmetskega prebivalstva v tedanja mesta, je še povečala obupno stanje, v katerem se je nahajal po letu 1848. kmetski stan v naših krajih. Avstrija ni imela smisla niti srca za reševanje agrarnega vprašan1'" nas. Ona je videla v vseh svojih južnih pokrajinah, ki niso bile obljudene od Nemcev, edinole most do morja, ki ji je odpiral pot v daljni svet. In vse, kar je ona napravila v teh krajih, storila je ne v njih povzdigo, ampak iz vojaških ozirov ali radi ekspanzije svojega prestiža in gospodarske moči nemškega življa v državi. Zato je bilo kmetsko ljudstvo po pet-odstra-1 desetih letih minulega stoletja prepu- Ne opažamo pa tega Žalibog v Istri, kjer je tedanji deželni zbor in odbor posvečal svoj Čas vsem mogočim vprašanjem, samo kmetskemu vprašanju ne. In tako je Istra, ki je bila že od poprej najbolj zanemarjena in pozabljena dežela, ostala gospodarsko zanemarjena tudi po šestdesetih letih; grehi preteklosti se maščujejo še danes nad njo. S svojim trdim delom in trpljenjem je prestalo slovansko ljudstvo teh pokrajin, ki je obstojalo skoro izključno iz kmetskega stanu in krošnjarjev —: mornarji in ribiči tedaj sploh niso prihajali v poštev —, dobo najbrezobzir-nejšega gospodarskega individualizma, v kateri je bilo mogočnežu dovoljeno vse na škodo reveža in siromaka, to je dobo do sedemdesetih let minulega stoletja. Poleg: stanovskih težav je moralo to ljudstvo nositi v onem času tudi ogromna državna bremena, ki so jih zahtevale brezsmiselne avstrijske vo^ ne leta 1848., 1859. in 1866., ki so se vo je vale edino zato, da ohranijo moč in veličino habsburške cesarske hiše, brez vsakega ozira na gospodarske interese in gospodarske potrebe podložnih narodov. Zato je bil njegov kelih trpljenja tem večji in grenkejši, a toliko večja pa je bila v začetku osemdesetih let samozavest tega ljudstva, ki je le s svojo železno voljo do obstanka, s svojim vztrajanjem in samozatajevanjem v upanju na boljšo bodočnost prebilo naj- vana leta 1889.; bila je to kreditna zadruga «6ospodarsko društvo« v Skednju pri Trstu. S tem je pričela pri nas nova doba, doba ustvarjajočega zadružništva, in ljudstvo je bilo pripravljeno nanjo. Od osemdesetih do devetdesetih let je bilo sicer ustanovljenih komaj šest zadružnih posojilnic in hranilnic, ali z devetdesetim letom se je akcija za ustanavljanje zadrug razlila kakor val po pokrajini, tako da je bilo na ozemlju sedanje Julijske Krajine 1900. leta že 153 in leta 1911. pa kar 617 zadrug. Da vidimo začetni razvoj zadružništva pri nas, naj bodo navedeni sledeči podatki: Leta 1882. je bila ustanovljena «Notranjska posojilnica« v Postojni; 1. 1883. «Goriška ljudska posojilnica« v Gorici in v Barkovljah pri Trstu «Obrt-nijsko društvo«; leta 1884. »Hranilnica in posojilnica« v Kopru; 1. 1888. «Hranilnica in posojilnica« v Nabrežini. Leta 1885. je bila že faktično ustanovljena «Tržaška posojilnica in hranilnica«, ali vsled raznih zaprek je bila registrirana šele 1891. leta. Leta 1891. so bile ustanovljene: «Istarska posujil-nica« v Puli, »Gospodarsko društvo« v Rojanu in Lonjerju ter posojilnica v Šebreljah. Naše najvažnejše kreditne zadruge so bile ustanovljene od 1893. do 1895. leta in sicer: Posojilnica na Slapu pri Vipavi, v Tolminu, v Cerknem, okrajna posojilnica v Idriji, v Ajdovščini, posojilnica za bistriški okraj v Trnovem, v Podgradu in v Kobaridu. r T ---j 7----------------r -—-- v v lrnovem, v rougruuu i« v auuoiiuu. težje dni zadnjega stoletja v trpljenju, i Lct;x lg96 -e bila ustanovljena prva za- pomanjkanju. Tuji kapital po deželi m, družna mickarna, to je ona v Trnovem, tuji gospodarji ga niso spravili na be-raško palico. Kar je podedovalo, je zapustilo potomcem svojim in se otreslo ob pravem času tujih spon. V delu in boju se kujejo značaji in v prestanem boju za gospodarski ob- ki j c danes ponos in vzor našega zadružnega mlekarstva. Takoj zatem (1897.) je sledilo intenzivnejše gibanje v Istri z ustanovitvijo med drugim posojilnic v Voloskem in leta je bila tudi usta- . . . , . , '"T; Buzetu. Istega stoj se je izkristaliziral oni krememti novljena m]ekarna v Postojni, v Novi značaj, ki je lasten našemu kmetskemu Sugici tmovsko-obrtna zadruga v ljudstvu. Ta mu je bil obenem nepre- »o - - - j- rici, posojilnica v cenljiv kapital na njegovi daljni poti y v gospodarskega ustvarjanja, ki je pričelo med sedemdesetimi in osemdesetimi leti preteklega stoletja. Odpor proti gospodarskemu individualizmu se je bil pojavil pri vseh zatiranih slojih; rodil je misel za zdru- sojilnica v Gorici (1899.), posojilnica in ženje in edinost. Ideja gospodarskega hraniiruCa v Komnu (1899.), v Tomaju aa/loiilriiitiia Iri G Ck ia Kila iv1fa7»l» knt !___> . ___ t\tv \ -- ---- r „ Go- SenožeČah, v Biljab, Solkanu, v Mirnu in v Št. Petru pri Gorici. Leta 1898. je bila osnovana okrajna posojilnica v Bovcu, posojilnica v Šturjah, v Medulinu in v Bermu. Od važnejših naših zadrug naj bodo tu omenjene le še: Centralna po- nila Gentilejeva reforma srednje šoleJščeno samo sebi, brez zaščite in pomoči, Udarec, ki je bil s to reformo zadan na-j izročeno na milost in nemilost tujim šemu srednjemu šolstvu, je bil direk-1 oderuhom po mestih, trgih in tudi po ten in smrten. Ako tako razmotrivarno; vaseh, ki so kakor zajedavci (parasiti) razvoj našega šolstva v zadnjih letih, | izmozgavali do smrti nesrečno ljud-moramo v vseh navedenih nesrečnih na-1 stvo. Gospodarski mdividualizem, ki se ključkih skoro videti Božji prst, ki nam je tedaj širil po srednji Evropi in ki je hotel le olajšati zadnji in najhujši udarec. Z omenjeno reformo sta bili namreč odpravljeni realka in gimnazija v Idriji, in sicer so bili že z začetkom Šolskega leta 1923—24 ukinjeni vsi gimnazijski razredi in nižji štirje razredi realke. Višji razredi so prehodno še ostali, tako da obstoji v sedanjem šolskem letu samo še zadnji (sedmi) razred. Kot nekako nadomestilo je bil otvorjen slovenski nižji oddelek zavodu v — Vidmu. je priznaval močnejšemu vso pravico nad šibkejšim, je še podpiral to zajeda vstvo. Z uvedbo deželne in občinske avtonomne uprave po šestdesetih letih bi se bile te razmere lahko spremenile, ali le po nekod so deželne in občinske uprave razumele svojo nalogo in si prizadevale povzdigniti kulturni,' gospodarski in socijalni položaj kmetskega , prebivalstva. To opažamo zlasti na na tehničnem | Kranjskem (za notranjski del) in na Goriškem, tam, kjer so zastopnik Kakšne posledice je imela ta reforma kmetskega za nas, izhaja najbolje iz sledečih po-i vpliva. stanu prišli do besede in zadružništva, ki se je bila izkazala kot najboljše sredstvo v boju proti premoči kapitalizma med angleškim delavstvom, je obrodila dober sad tudi na Nemškem, in prišla je končno tudi v naše kraje (leta 1873. je bil izdan v Avstriji zadružni zakon). Zadružna misel je bila rešiteljica našega kmeta, zlasti tam, kjer je odvisen od čuda, da ni danes med slovanskim ljudstvom v Julijski Krajini posestnika, ki ne bi bil zadružno organiziran. Zadružništvo je pričelo takoj izvajati svoj program z organizacijo malega kredita« z zbiranjem malih prihrankov (ki so se do tedaj tesavrirali), zato, da ohrani drobno posestvo, pospešuje malo obrt in gospodarsko osamosvoji prebujajoče se ljudstvo. Nastop zadružništva je pravi mejni kamen v zgodovini našega gospodarstva nad robsko preteklostjo in sedanjostjo ne le kar se tiče Julijske Krajine, ampak slovanskega življa na bivšem avstrijskem jugu sploh. Povedano naj bo le, da so imeli Slovenci pred nastopom zadružništva en edini denarni zavod («Obrtno-pomožno društvo« v Ljubljani), ustanovljen 1855. leta. Šele zadružna ideja je prinesla novo življenje v naše gospodarstvo. Ona je vzklila najprej na Štajerskem, se razširila na Kranjsko in odtod je prišla tudi k nam. V letih 1873.—1879. so bile osnovane v imenovanih deželah zadruge: v Ljutomeru (1872.-73.), pri Sv. Jakobu v Rožu (1873.), v šoštar nju (1873.), v Mozirju (1874.), v Ljubljani (dve zadrugi 1874.), v Metliki (1875.), v Ormožu (1876.). ▼ Julijski Krajini je Min (1899.), v Cresu (1901.), v Malem Lošinju (1902.), v Sežani (1903.), v Žminju (1904.), Trgovsko-obrtna zadruga v Trstu (1906.), hranilnica in posojilnica v Št. Petru na Krasu (1907.) in v Jelša nah (1909.). Naravna posledica zadružnega raz .voja je bila potreba po tesnejši za-zlasti tam, kjer je bil ta; družni organizaciji. Zato je bila 1. 1903. tujega kapitala. Zato ni! u stanovi jena »Gospodarska zveza« v ~ Puli, »Sindacato agricolo friulano« v Gorici, leta 1904. «Zadružna zveza« v Gorici in leta 1905. «Federazione delle casse rurali« v Poreču. Za zadružništvo na slovanskem ozemlju prideta v poštev Gospodarska zveza v Puli in Zadružna zveza v Gorici, ki pa sta se naslanjali na Zadružno zvezo v Ljubljani, ki ni bila nadstrankarska, ampak kreacija slovenske ljudske stranke. Zato nista mogli omenjeni dve zvezi v Puli in v Gorici ;brati okoli sebe vsega našega primorskega zadružništva, ampak je lepo število zadrug ostalo včlanjenih pri Zadružni zvezi v Celju ali se pozneje včlanilo pri Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani. Posledice te neenotnosti v organizaciji našega zadružništva so se živo občutile zlasti po končani vojni, ne glede na to, da ni naše zadružništvo na nekdanjem Primorskem kljub svojemu številu igralo v gospodarskem življenju one vodilne vloge, ki mu je pripadala, in da ni bilo v stanu pridržati denarja, ki se je stekal v naše zadruge, v domači zemlji, ki je imela z ozirom na svojo geografično lego drugačen gospodarski pomen nego pa Kranjska ali Štajerska. Pri tem bodi še omenjeno, da je bilo pričelo že okoli leta 1900. gibanje, ki je 31o za tem, da se osnuje v Trstu denarna centrala za vse slovensko zadružništvo, ki bi se bila razvila v impozantno banko, kakršne smo potrebovali. To misel je propagiral pok. Mihael Vošnjak in dr. Tuma, ali propadla je ne le v škodo primorskega zadružništva, ampak v škodo vsega slovenskega in hrvatskega zadružništva sploh vsled kratkovidnosti in malenkost-nosti nekaterih mož, ki se niso znali povzpeti preko provincijalnih mej. Tako je prišlo leta 1905. do ustanovitve «Jadranske banke», ki se je bila razvila v impozanten zavod, ki je uživala zaupanje širokih slojev in zbrala v svoje predale veliko denarja slovanskega življa te pokrajine. Ali slaba, '"^kontrolirana uprava in lahkomišlje-110 ravnanje njenega uradništva po končani vojni je gnala banko v propast. Njen polom leta 1924. je bil eden največjih gospodarskih udarcev, ki so zadeli slovansko prebivalstvo Julijske Krajine v zadnjih petdesetih letih. Pred izbruhom svetovne vojne, v dobi okoli tridesetih let, je bilo naše zadružništvo, zlasti kreditno zadružništvo, izvršilo prvo nalogo, ki si jo »e bilo stavilo. Organiziralo je mali kredit in varčevanje do najzakotnejših gorskih vasi ter je ohranilo malo posestvo in ga obvarovalo pred absorbirajočim nagonom veleposestev, da, pospeševalo je celo parcelacijo veleposestev. Povzdignilo je gmotno in socijalno stanje kmetskega prebivalstva do stopnje, ki mu je omogočevala primerno, človeka vredno življenje. V vinorodnih krajih je bilo vino, zaščiteno od visokih carin, glavni vir dohodkov; po Goriškem in Vipavski dolini tudi zgodnje sadje; na Notranjskem in v Gorah živinoreja in gozdarstvo; v bližini mest pa zaslužek, ki ga je ljudstvo dobivalo za svojo delavsko moč v industrijskih podjetjih, tvorni-cah, kamenolomih; le vzhodna istrska obala in otoki so se posvečali mornar-stvu; ribarstvo ni igralo nikoli posebne vloge med viri, iz katerih je naše ljudstvo Črpalo svoje dohodke; iz nekaterih predelov Istre in goratih krajev Goriške je pa moralo ljudstvo vendar iskati zaslužka v tujini. Samopomoč v obliki zadružništva, vztrajno delo in trdna volja za zboljšanjem svojega gmotnega stanja so rešili naše ljudstvo pred gospodarskim robstvom. 1 Iz tega, pred 50. leti še iz samih siromašnih, neukih in nezavednih kmetov in krošnjarjev obstoječega ljudstva, se Je razvil tudi močan obrtniški in trgovski stan ne le po vaseh, ampak tudi po mestih; to ljudstvo si je vzgojilo svojo inteligenco, ki je iz naroda izšla ln na katero je bilo z vso pravico lahko ponosno. V dobrih tridesetih letih se je povzdignilo ono v prvi vrsti s pomočjo zadružništva, ki mu je olajšalo gospodarski boj za življenje do take kulturne in gospodarske stopnje, kakor so jo zavzemali stari veliki narodi v bivši državi. Prišla in končala je svetovna vojna. Julijska Krajina je bila izločena iz one gospodarske celote, ki so jo bile stvorile vsled stoletnega prilagoao-vanja (avstrijske in ogrske pokrajine. Prišla je v novo gospodarsko celoto, karteri se mora šele polagoma prilagoditi, kajti v gospodarstvu ni skokov. Glede Julijske Krajine ima pretrgan je gospodarske kontinuitete poseben pomen tudi v pogledu vojnih dolgov in nove valute. Medtem ko ni prebivalstvo starih pokrajin na vojnih posojilih ničesar izgubilo, so morale nove pokrajine napraviti križ čez to, kar so med vojno pod pritiskom razmer in po sili Avstriji posodile. Tudi zamenjava valute ni šla mimo nas brez izgub. O njih ne bom govoril, ker vsakdo najboljše ve, ob koliko je naš prišel pri zamenjavi, ki je bila tega še izvedena tako, da ni ljudstvo ponekod niti zamenjati svojega denarja. Temu se je pridružilo še dejstvo, da je bila Julijska Krajina kot vojno no-zorišče ogromno prizadeta, da so bila uničena cela mesta, trgi, vasi, gozdovi, polja in posekano vse sadno drevje. Odškodnina pa, ki jo država plačuje, ni taka, da bi se moglo vzpostaviti vse v prejšnji stan, kar je bilo porušeno in uničeno. Poljedelstvo Julijske Krajine in njega proizvodi so izgubili, zlasti vino in zgodnje sadje, vsled novih državnih mej svoj stari trg v zaledju in ostaja jim na razpolago edino le domače tržišče, na katerem pa le s težavo vzdržujejo konkurenco poljedelskih pridelkov iz starih pokrajin, kjer je zemlja rodovitnejša in stroški pridelovanja znatno manjši. In končno je prišla. kot neizogibno zlo še splošna gospodarska kriza, ki je neizbegljiva posledica vsake vojne. Od leta 1873. je to že sedma gospodarska kriza, pod čije operativnim nožem krvavi gospodarstvo Julijske Krajine. Njen konec se ne da še predvideti. Tudi pri naj skrbne j šem državnem gospodarstvu ni mogoče odstraniti posledic gospodarske krize, mogoče jih je kvečjemu blažiti, ker je kriza zgolj gospodarski pojav, spojen z gospodarskim razvojem samim, kakor ostala ;dva pojava gospodarskega razvoja — konjunktura in depresija. Dosedanje posledice te zadnje gospodarske krize bi bile: devalutacija denarja, draginja in zmanjšana nakupna zmožnost konsumenta, skrčenje obrata |in proizvodov, povečana brezposelnost, izseljevanje, pomanjkanje kapitala v trgovini in industriji. Kar se pa zlasti kmetskega ljudstva tiče, opažamo že leta sem pasivnost njegovega obrata in konstantno zadolževanje zlasti malega posestnika, ker mu zemlja vsled slabih letin, konkurenčnih cen njegovih produktov, draginje industrijskih proizvodov in visokih davkov ne daja toliko, kolikor je potrebno pri današnjih razmerah za vzdrževanje ene km>* ."Jie družine. To nam potrjujejo javne prisilne dražbe kmetskih posestev, ki se množe v Julijski Krajini od dne do dne in ki so zavzele v Istri že prav resen obseg. Malemu posestniku preti pod bremenom sedanje krize večja nevarnost za obstoj kakor pred 50. leti ob času znane evropske krize. Onikrat se je rešil, a kako bo sedaj? Je res, da skuša država z agrarnimi krediti, s povečanjem produkcije, s poljedelskim poukom in z raznimi agrarnimi institucijami podpreti kmet-j ski stan, ki je glavni steber države,] ali žalibog vsa ta obilna pomožna sredstva ne koristijo malemu kmetu, ker nima možnosti, da bi se jih poslužil. Zlasti kar se agrarnega kredita tiče, stoji neizpodbitno dejstvo, da ni dosegel v novih pokrajinah, kar je splošno j znano in priznano, svojega cilja, ker je' preveč okoren aparat, ki je poklican, da razpolaga z agrarnim kreditom. Tudi oblika kratkoročnega agrarnega kredita ne odgovarja v sedanjih razmerah svrhi, ki jo ima kredit doseči. Kredit bi ne smel imeti le namena pospeševati agrarne melijorazacije, ampak prva njegova svrha bi morala biti, pomagati malemu in srednjemu kmetu, da prestaneta sedanjo splošno gospodarsko krizo in si ohranita svojo posest. Zato bi moral biti agrarni kredit dolgoročen, na amortizacijo in z nizko obrestno mero. Le v tej obliki bo agrarni kredit dosegel svoj namen in rešil zlasti v novih pokrajinah kmetsko prebivalstvo pred pretečo pogubo. Tudi v tej krizi skuša naše zadružništvo pomagati kmetu kakor mu je pomagalo pred 30. in 40. leti. Ali žalibog draginja denarja onemogočuje zadružnim posojilnicam pomožno akcijo, ker ni z dragim kreditom danes ob času slabe valute kmetu nič pomagano. Ker pa razpolagajo zadružne kreditne zadruge, ki poznajo svoje Člane, njih kredita zmožnost in kredita vrednost do dna, z najcenejšim in najenostavnejšim, ali zato nič manj sigurnej-šim, upravnim aparatom, bi mogle edino one biti oni posredujoči člen med državnim agrarnim kreditom in med kmetom posojilojemalcem, ki je poklican, da skrbi za pravo, popolno Iu. plodonosno izkoriščanje agrarnega kredita. Resen in težek je sedanji čas za naše ljudstvo pod bremenom sedanje gospodarske krize, kakor je vedno težko življenje za vse. ki so sploh ou gospodarske krize prizadeti. Ali gospodarska kriza ni večna. Kakor nastane, lako konča, včasih prej, včasih pozneje, in za njo pride po prestali depresiji zopet gospodarska konjunktura, ki po stalnih gospodarskih zakonih obdari onega, ki je prestal krizo in depresije. Naše ljudstvo, ki je vajeno dela in trpljenja, ki je z lastno silo prestalo vse nadloge stoletij, bo prestalo v delu in trpljenju tudi sedanjo gospodarsko krizo. Njegova treznost, zaupanje v lastno samopomoč in značajnost naj mu bodo poroki za to. Vekoslav Plesničar: Ob petindvajsetletnici obstoja Trgovskega izobraževalnega društva Rilo je v letu 1889., takrat ko smo se pričeli shajati v naših prostih urah (enkrat na mesec in to od 2. do 7. popoldan; v nekdanji kavarni Tedesco (sedaj Ala-barda, prej Unione) v sedanjf ulici XXX Ottobre. Ne bom imenoval še živečih, spomniti pa se moram vsekakor rajnega Kluna Furlana, katera sta bila tudi takratna sodelovale a. O kaki organizaciji v tisti dobi sploh ni bilo sluha. Naša stroga je bila popolnoma zanemarjena. Trgovine jestvin in slične so se odpirale ob G. zjutraj in zapiralo ob 9.-10. uri zvečer. Nismo poznali nedelj, še manj pa praznikov. Sploh pa je veljal stari tržaški rek «Pasqua e Nadal e la mor-te del principal». Le tiste dneve smo imeli prosto ve3 dan. Lahko trdimo, kakor smo danes sko-roda sužnji in odvisni od sotrudnikov, smo bili mi v oni dobi sužnji naših delodajalcev. Te razmere so nas dovedle do prepričanja, da je treba nekaj ukreniti za zboljšanje naših gmotnih razmer. O kakšni šoli ali pouku v trgovskih predmetih se ni sploh smelo misliti, še manj pa govoriti. Ravno to pa je bil povod, da smo bili prisiljeni nekaj ukreniti, ker pri takih razmerah nismo mogli dalje. Za pričetek tega dela je trebalo seveda najprej časa, potem sredstev in končno delavnih moči. Med tedanjimi slovenskimi trgovci smo imeli sicer par zavednih, a nismo se morali zanašati edinole na mladino in na mlajši trgovski naraščaj. Prav dobro pa smo se zavedali, da je edinole naraščaj bodočnost. Začrtali smo si skromen načrt in program, po katerem smo tudi sistematično delali. Ustanovili smo najprej odsek trgovskih sotrudnikov, v katerega smo vpisali kolikor mogoče nam znanih kolegov. Da pa pridobimo ža enkrat zanimanje in takozvano privlačno silo, je bila prva naša točka plesna zabava. Gotovi smo bili, da edino na takšen način privabimo največ članov. Res se nam je posrečilo in odsek je kmalu Štel prav lepo število članov. Prvi javni ples smo imeli v nekdanji Sokolovi dvorani v ulici Amalia, vogal Farneto. Radi nezadostnega števila udeležencev smo morali še precej doplačati. Dasiravno je bilo za nas za tedanje razmere precejšnja žrtev, se nismo ustrašili in nismo zgubili poguma. Zapričeto delo se mora nadaljevati, to je bil naš načrt, in tega smo se zvesto držali. Med tem časom se je tudi razvila propaganda za nedeljski počitek, in lahko ter ponosno trdimo, da gre velik del zasluge ravno takratnemu našemu odseku, da smo kmalu pozneje tudi dosegli nedeljski počitek in tudi ureditev delovnih ur. Na jesen leta 1895. sem moral podpisani oditi v triletno vojaško službo in s težkim srcem zapustiti tako važno in že cvetoče delo. Medtem časom so se doma ostali kolegi bavili edinole s nles-nimi zabavami in skrbeli, da se kolikor več mogoče pridobijo novi člani. Prišedšemu od vojakov in to v L1899. mi je bila prva naloga, da skupno s Še obstoječim odsekom izvršimo drugo točko našega programa, in to je bila trgovska šola. Najprej smo Ustanovili društvo «Zveza trgovskih pomočnikov*. Ker nismo imeli pravega sedeža, sino se obrnili na Čitalnico, ki je imela svoje prostore v ulici sv. Frančiška št. 2. Ha- voljno nam je -takratno vodstvo ustreglo in odstopilo dvorano v uporabo oh nedeljskih urah in parkrat na teden. Čutili smo se srečne, ker nam je bila dana prilika, da se udejstvuje naš načrt glede šole. Z začetka smo imeli nekaj predavanj iz raznih predmetov, kateri so se nam zdeli najbolj primerni. Mimogrede nam hodi dovoljeno, da se spomnimo pri tej priliki naših predavateljev, in sicer gg. tir. Pretuerja, doktorja Pertota, profesorja [Tlčakarja in ,še nekaterih drugih, katerih imen se momentano ne spominjam. Ustanovili smo večerne tečaje, in sicer dvakrat na teden; poučevali so se začetkoma najbolj nujni predmeti kakor: knjigovodstvo, računstvo, nekoliko blagoznanstva in nekaj trgovske korespondence. Od 20 do 30 ukaželjnih vajencev in pomočnikov je po trudapolnem delu prihajalo redno vsak torek in petek k pouku, se pridno učilo in rado prenašalo žrtev z namenom, da se izobrazijo v najpotrebnejših predmetih, katere rabijo v vsakdanjem življenju. Naš namen ni bil se ustaviti pri večernih tečajih, ampak ustanoviti trgovsko šolo. Prof. Ulčakar nam je bil vodnik in potom njega ter nekaterih drugih zainteresiranih oseb smo tudi svoj namen dosegli in redna trg. šola je bila pozneje tudi ustanovljena. Naj mi nekateri krogi oproste — ampak ne morem za molčati, da je bila ona privlačna sila, s katero smo pričeli naše družiti, — ples. Pozabiti pa ne amemo, da ples ni bil samo v zabavo, temveč ravno od plesa smo imeli precejšnje dohodke in — kakor še dandanes — smo ves čisti dobiček porabili edinole za izobrazbo naših članov v trgovski stroki. Naše plesne prireditve so postale v splošnem najzanimivejša in obenem najuglednejša družabna prireditev trg. I krogov in ostalih mestnih slojev. | V letu 1901. pa smo postali glavni vo-jditelji zveze trg. pomočnikov samostojni trgovci in seveda društvo z istim imenom ni imelo za nas več pravega i pomena. Premenili smo deloma pravila in pa ime te organizacije, in sicer v !«Trgovsko izobraževalno društvo», pod katerim imenom tudi še danes delujemo. Pridevek «izobraževalno» je dobilo naše društvo prvo med vsemi društvi v | celi Jul. Krajini. Iz svoječasnega trg. večernega tečaja je postala, kakor sem že prej omenil, prava trgovska šola z rednim dnevnim poukom in z dvoletnim tečajem. Na stotine mladih moči je prišlo ravno iz te šole in danes imajo več ali manj za-siguran obstoj in so nam hvaležni, da so imeli priliko se izobraziti v stroki, katera ima za nje Življenjski pomen. Več let pred vojno je ta Šola vršila svoj plodonosni posel, kateri pa se je med vojno nekoliko omejil, a po vojni vsled nastalih razmer zaostal. Vsekakor pa so Še vedno skrbi za člane in za otroke Članov s tem, da se jim nudi potrebna in primerna trgovska izobrazba. Še nekaj ne smemo zamolčati, in to je, da je Trgovsko-obrtna zadruga tudi dete Trg. izob. društva. Ustanovila se je izključno is članov našeca društva. Plodonosno deluje in poleg Trž. Hr. in Posojilnice pomaga in je pomagala ^mnogim do.eksistence. Torej tudi na to ustanovo smemo biti ponosni. Kakor vsaka organizacija je tudi na-j še društvo imelo svoje težave in krize J katere je pa vedno premagalo. Par 'et' pred vojno smo čutili potrebo ustane-1 viti lasten list pod imenom «Trgovski list». Naše glasilo se je naravnost zelo zadovoljivo razširjalo. Imeli smo približno 2000 naročnikov in tudi precej sotrudnikov, kateri so stalno sodelovali z nami. Urednik je bil gospod Zelenik iu eden prvih delavcev pri listu. Da je bil naš list na zdravi podlagi ustanovljen in da je bil tudi urejevan tako, da je služil članom in Čitateljem ne samo kakor navadno slični trgovski lisii s teoretičnim čtivom, priča dejstvo, da je prinašal večinoma praktične članke in; takšno gradivo, ki ga trgovec d'>i za! vsakdanjo potrebo. Neka zelo kompe-i tentna oseba —~in to gospotl tir. VViudi-scher — se je zelo pohvalno izrazil o našem listu in tudi slutil, da bo naša organizacija gotovo dosegla mejo v bližini Ljubljane oziroma v vseh tistih krajih, kateri gravitirajo na Trst. Slavimo torej lahko ponosno našo 25-let-nico z gorečo željo, da bi naše društvo še nadalje skrbelo za izobrazbo članov v najpotrebnejših trg. strokah. Vsa izkušnja nas uči, da trgovec brez primerne izobrazbe nikakor pri današnjih razmerah nima obstanka. Zato pa se okle-nimo te organizacije, katera nam nudi oni življenjski predpogoj, brez katerega trgovec nima Življenja. Zaključujem svoj skromni, skrčeni in zelo stisnjeni opis s prošnjo, ako sem kaj važnega opustil, naj bi me moji tedanji sodelovalci nato opozorili, tla mi bo mogoče cventuelno pozneje ob drugi priliki izpopolniti. Dr. Joahim Ražem: Nekaj statističnih podatkov iz tržaške občine leta 1876 Ravno teden dni prej, predno je zagledala prva številka lista «Edinosti« luč sveta, so našteli v tržaški občini skupaj 126.633 prebivalcev, od teh 61.288 moških in 65.345 ženskih. Takratna tržaška občina, ki je imela isto teritorialno površino kakor danes (93.80 kvad. km), je bila razdeljena na 12 okrajev in sicer 5 notranjih (mestnih), 5 zunanjih (predmestnih) in dva zgornje-okoličan-ska. Prvi okraj je obsegal Sv. Vid iu mestni del Kjarbole Spodnje, drugi Staro mesto, tretji Novo mesto, četrti Novo mitnico z notranjim (mestnim) delom Škorkije, Kolonje, Vrdele in Kjadina, peti Staro mitnico, šesti Sv. Jakob z Zgornjo in Spodnjo Kjarbolo. sedmi Sv. Ano, obe Sv. Mariji Magdaleni in Skedenj, osmi Farnet, Rocol in zunanji (okoličanski) del Kjadina, deveti Sv. Ivan, zunanji tlel Škorkije, Kolonje in Vrdele, deseti Rojan, Greto in Barkovlje, enajsti (pravilnejše prvi okoličanski) s sedežem ria Prošeku Sv. Križ, Prošek, Kontovel in Opčine ter dvanajsti (ali pravilnejše drugi okoličanski okraj) s sedežem v Bazovici pa vasi Bane, Trebče, Padriče, Bazovico z Lipico in Lonjer. V posameznih okrajih so dne 31. decembra 1875 našteli: manjša! V oči pa pade majhno Slevih* Hrvatov (9), posebno radi možnosti priseljevanja iz bližnje hrvatske Istre. Štetje je izvršila tržaška občina s po močjo svojih uradnikov, okrajnih in dveh vaških načelnikov. I'ti uradne m poročilu samem se je slovenski jezik malo govoril v petih notranjih (mest nili) okrajih, kateri da se je pa vedmt bolj širil v V I., A'11, in X. okraju in ki je bil splošno v rabi v poslednjih dveh okoličanskih okrajih. Hrvatski pa tla se je govorilo v VIII. in IX. okraju, dočim so našteli skupaj samo 9 Hrvatov! Gotovo je, da podatki o številu Slovencev, niso točni. Našteli so: okraj __ Slovencev Italijanov Nemcev • I. 568 2115 942 II. 259 19506 455 III. 140 12622 IV. 557 10498 V. 564 18682 591 VI. 1529 9S21 19!< VIL 5777 1495 20 VIII. 2581 9514 217 IX. 5156 1 42S4 118 X. 4591 428 67 XI. 4Ć01 81 21 XII. 2702 i 24 29 okraj 1 prebivalcev : okraj prebivalcev F I. II. IU. IV. v. VI. 10.744 20.278 14.868 11.800 19.515 11.455 VIL VIII. IX. X. XI. XII. 5.291 12.158 8.210 4.897 4.705 2.756 IUI za xi tločim toliko V prvih petih okrajih je torej bilo skupaj 77.205, v naslednjih petih (predmestnih) 41.969 in v dveh okoličanskih pa 7.459 prebivalcev. Po posameznih frakcijah in vaseh pa so našteli: v mestu samem 68.580 prebivalcev, v K jarbol i Spodnji 4.019, v K jarboli Zgornji 9.456, pri Sv. M. M. Spodnji 1,542, pri Sv. M. M. Zgornji 1.695, v Rocolu 7.268, na Kjadinu 9.634, na Vrdeli 4.772, v Kolonji 1.767, na Škorklji 3.490, v Rojanu 1.764, na Greti 1.917, v Barkovljah 1.216, na Prošeku 1.143, na Kontovelu 882, v Sv. Križu I.275, na Opčinah 1.403, v Banali 193, v Trebčali 685, v Padričah 192, v Gropa-di 334, v Bazovici z Lipico 730, v Skednju 2.056, v Lonjer ju 622. Štetje po posameznih narodnostih se ni vršilo, pač pa so se šteli prebivalci po njihovem občevalnem jeziku, kar se je vedno potem zamenjevalo v našo škodo. Uradno poročilo govori o «lin-gua loro propria» ali o «lingue parlate in famiglia». Vemo iz lastne izkušnje, kaj se pravi uporabljati pri ljudskem štetju v Trstu «občevalni» jezik. Ta prožni pojem se je že takrat razlagal v škodo Slovanov in v korist gospodujo-čih Italijanovt ki so imeli tudi po okolici svoje kampanje in posestva, na katerih so pa delali po pretežni veČini naši ljudje. Danes so za nas najzanimivejši podatki o številu posameznih narodnosti v Trstu in okolici. Dne 31. decembra 1875 so našteli v tržaški občini: Italijanov 95.896, Slovencev 24.605, Nemcev 4.790, Grkov 586, Ilirov 270, Angležev 225, Francozov 122, Špancev 51, Ogrov 27, Cehov 16, Srbov II, Hrvatov 9, Norvežanov 8, Vlahov 5, Armencev 3, Poljakov 3, Rusov 2, Hola ndce v 2 in Turkov 2. Skupaj torej 126.633. Po teh podatkih je bilo omenjenega dne pred petdesetimi leti v tržaški občini 75.73 % Italijanov, 19.67% Slovencev, 3.78% Nemcev in 0.82% drugih, dočim so našteli leta 1868. pa 83.046 (71.58%) Italijanov, 26.418 (22.77%) Slovencev, 5.173 (4.46%) Nemcev in 1.379 (1.19%) drugih. Iz tega primerjanja se vidi, da so Že takrat začele neitalijanske narodnosti izgubljati svoje ljudi. Zanimivo je, da samo uradno poročilo pripominja, da se tem podatkom o Številu posameznih narodnosti ne sme dati prevelike veljave. Uradno poročilo pa na drugi strani priznava, da je bil v okolici ljudski prirastek mnogo večji kakor v mestu. In vendar se Število Slovencev, ki so živeli ravno v tej okolici, po uradnem štetju iz tega sledi, tla smo imeli k nas neugodnemu štetju v Vil., in XII. okraju pretežno večino, nas je bilo v IX. okraju skoraj kolikor Italijanov iu da smo bili v \ i. in X'111. okraju dobro zastopani. V mestu samem, to se pravi v prvih petih okrajih, nas je bilo po uradnem poročilu samo 1.968. nl'iots t) luo^VBpod <»s isp 'luirfiuHs «l!-uu Z ozirom na ugotovitev uradnega po-narodnosti ne srne dajati velike vrednosti, ter z ozirom na okolnost, tla niso naši ljudje sodelovali pri ljudskem štetju, iu kakor tudi upoštevajoč okolnost, tla so nam bili vladajoči krogi in vlada nasprotni, si lahko predstavljamo, za koliko so nas številčno zmanjšali. Naši starejši ljudje trdijo, tla smo imeli pretežno večino v celi spodnji okolici. Okolica je pa takrat segala do tam, kjer stoji danes Rossettijev spomenik, kjer je bila postavljena tudi mitnica, poteni do današnje centralne postaje, do današnje postaje Sv. Andreja in do cerkve Sv. Jakoba Druga milnica je bila pri kavarni Fabris oi> vojašnici, tretja pa med današnjim trgom Garibaldi in korzom Garibaldi. Zunaj teh mej so v okolici prebivali naši okoličani, manderjarji, ki so se bavili po večini s poljedelstvom in vrtnarstvom, in tudi mnogi naši delavci in obrtniki. Če pogledamo na zemljevid iz one dobe, vidimo, da so šele približno v onem času zidali nasproti Ljudskemu vrtu nove hiše in zatlaj pa Politeama Hos-setti. Od tu dalje za mestno bolnišnico pa so bili sami travniki z majhnimi ali kmetskiini hišami. Ob cesti od Ljudskega vrta do Sv. Ivana so bile hiše zelo redke, tako da je bil iz mesta do Svetega Ivana takrat, že lep izpreliod. Tudi Rojan je bil ločen od mesta. Iz vsega zgornjega lahko sklepamo, da je bilo pred 50 leti v Trstu in okolici nad 40.000 Slovencev. Po izgubi Lombardije (1859) in llcue-čanskega (1866) je postala slovenska zemlja naraven ljudski pritok za Trst. Kljub zapostavljanju in zatiranju Slovencev s strani avstrijske vlade so se ti kljub vsem zaprekam tudi v ur&lnih poročilih množili. Bili so pač avstrijski državljani, sosedje Italijanov, in Trst je bil obkoljen od Slovanov. Domačih Italijanov je bilo relativno vedno manj, ker je Trst mogel rasti in je rastel predvsem s pomočjo pritoka iz slovanskega zaledja. To je razvidno tUdI iz primerjanja, kako je v Trstu rastlo število v občino nepristojnih oseb in padalo ono v tržaško občino pristojnih. Bilo je: leta v tržaško občino pristojnih nepristojnih la v Trstu bivojočih 1857 73.501 31.206 1869 69.084 54.014 1875 68.689 57.944 Prirastek Italijanov je Šel le na škodo nelaških naseljencev, ki so se vsled političnih in gospodarskih razmer lažje raznarodovali. Raznarodovanje je pod- o posebno tupatam pomanjkanje Ine zavesti in politične naobrazbe, ker smo imeli takrat še premalo na-obraženih in organizujočih ljudi. Še •danes kažejo slovenski in hrvaški priimki velikega števila Italijanov, koliko smo izgubili. Vendar je težko izračunati, koliko smo na ta način izgubili, ker odpovejo v tej smeri vsi podatki. Pred 50 leti približno pa je nastal preokret v smislu, da se je naša asimilacija že takrat začela ustavljati in da smo radi naravnega pritoka številčno pridobivali. Leta 1873 smo zmagali že pri državnozborskih volitvah z našim kandidatom Ivanom Nabergojem. Vendar so nas v bodoče vedno številčno prikrivali. Vseh hiš je bilo 1. januarja 1876 v Trstu in okolici 7.183, od teh v sami okolici 3.658. Na analfabetih smo pa bili zelo bogati: 43%. Vendar so v tem oziru prednjačila druga mesta: Rim jih je takrat imel 41%, Benetke 49%, Li-vorno 53%, Neapelj 64%. Da bo pregled z ozirom na današnje nje boljši, primerjajmo še ljudsko tje v tržaški občini iz leta 1910 z im iz leta 1921. Leta 1910 so našteli v aški občini 56.916 Slovencev in 2403 vate in Srbe, leta 1921 (dne 1. decem-) pa samo 18.150 Slovencev in — nobenega Srbo-Hrvata! Torej v 11 letih samo v Trstu 38.766 Slovencev in 2403 Srbo-IIrvati manj!! Komu naj pripisujemo ta ogromni padec Jugoslovenov v tržaški občini? Kam je izginilo po uradnem štetju ugo- tovljenih 41.169 Jugoslovenov in celi naravni prirastek zadnjih 11 let? Štetje se je vršilo na podlagi tzv. občevalnega jezika, toda med politično zrelim narodom, kakor je jugoslovenska manjšina v Italiji, ne bi smelo biti med ob-Čevalnim jezikom in narodnostjo ni-kake razlike. Zato je upravičena sumnja, da ti podatki niso povsem točni. Tudi laški pisatelj Vivante ne more verjeti tržaškim statističnim podatkom in piše drastično v svojem delu Irredentismo italiano (Firenze 1912;, govoreč o ljudskem štetju od leta 1910 v Trstu, tako-le: »Realnost pa kliče po resnici in v smešnost zapade goljufija in falsifika-cija štetja. V Trstu dajo trije okraji, kjer so leta 1900 našteli 2700 volilćev (to je moških starih nad 24 let), 1808 do 1820 glasov za kandidate slovanskega nacionalizma! — To dovolj pojasnjuje umetno stran statistične teze, glasom katere Slovenci do predzadnjega štetja navidezno nazadujejo... Isto se godi iz istega razloga s Srbo-Hrvati v Istri!» » H koncu pa še par podatkov o Jugo-slovenih v novih laških provincah sploh, katere mi je v naglici zbral in poslal prijatelj! V to svrho bo najbolje služilo primerjanje med avstrijskim uradnim štetjem iz leta 1910 in onim uradnim laškim iz leta 1921. V teh podatkih je štet tudi oni del Kranjske, ki je pripadel glasom mirovnih pogodfb Italiji, kakor tudi Trbiž z Belo Pečjo, toda brez Reke: Medjutim socijalističkoj stranci to- nije« dana kasnije, na glavnoj bilo pravo, pa Je — bojeći se velikog sutnosti 1600 radnika. skupštini u pri- uspjeha novog slavenskog radničkog pokreta — osnovala i jugoslovenski odsjek, misleći da će tim novim popularnim imenom vanredno djelovati na slavensko radništvo. Val novog radničkog pokreta počeo je sve to više da raste. Ogromna većina našeg radništva prekinula je ujedared svaku vezu sa «internacijonalnom» socijalističkom strankom. Ustanovljenje Narodne Radničke Organizacije u Trstu uslijedilo je u prvoj polovici mjeseca augusta. Oduševljenje za tu Sa ustanovljenjem Narodne Radničke Organizacije otpočelo je novo doba za puljske Jugoslovene. Nastojanjem te organizacije veliki je broj radnika našao zarade u arsenalu i u drugim poduzećima, a osim toga je barem donekle prestalo proganjanje i šikaniranje slavenskih radnika. Jednom djelu nepismenog radništva, koje je stajalo pod uplivom socijalista i njihovih lijepih rječi o internacijonalnoj solidarnosti i bratstvu, prijetila je pogibao asimilacije. Zato je Narodna Radnička Or- organizaciju bilo je tako veliko, da ga Žaniiaciia u PuIi postavila sebi glavnu zapravo može da razumije samo onaj, koji je <*aću, da osviješćuje kuliurno zaostalo doživio one divne dane. Tršćanski su Slo venci — zaslugom te organizacije — doživjeli sijajnih manifestacija, koje su uvelike dizale nacijonalnu svijest Za puljske radnike došlo je još drugo, veće razočaranje. Socijalistička je stranka odlučila, da radništvo i time onemogući njegovo odna-rodjivanje. U tu svrhu je otvarala u svim predjelima grada Pule analfabetske tečajeve, držala poučna predavanja, sazivala skupštine i sastanke, priredjivala zabave i izlete — u jednu riječ: izrabljivala svako sredstvo, za koje je držala da može dovesti radništvo do izobrazbe. Osim toga je dlanu. U tom zavodu bilo je krupnih interesa, koje je trebalo braniti, to više, Sto je djelokrug tog zavoda obuhvaćao Istru, Trst, Dalmaciju, Goričku i Kranjsku, gdje žive ogromna većina našega življa. Posar-nije bio lagan, jer je zavod bio neprijatelj-* ski raspoložen prema našemu narodu. Da je tome zbilja tako, svjedoči nam činjenica^-da je zapostavljao naše ponesrečene radnike i prouzročio, da se je svaka sitnici morala da iznese pred obranički sud. Na posljetku mogu da ustvrdim još i to, da nije bilo ni političkog ni drugog pitanja, za koje se nije interesovalo vodstvo Na-* rodne Radničke Organizacije, iako je organizacija kao takova bila strogo apolitit. ka. Nastojalo se je svim uplivom, da se svako sredstvo, koje je stajalo na raspolaganju, upotrebi u korist naše nacionalne stvari. Radnička je organizacija u najtežim momentima, u doba medjusobne borbe izmedju predstavnika «Sokola» i «Čita-onice», morala sama da nosi sav teret jadnog ■ djelovanja u Puli, jer je svaki rad u ovim imenuje na ispražnjeno mjesto arsenalske valjano tretirala i socijalna pitanja, koja > > »J - ___A- I«. „ rmlfcbih _T»idnslnvf»na: društvima bio parahzovan ličnim napadajima, koji su danomice izbijali na \ ometa vali svaki rad. Ona je u zadniim pred- bolesničke blagajne mladoga liječnika, dr. su zasjecala u život puljskih Jugoslovena;.. . ,__. - ... t. ___.. De Luca, čovfeka sa nedovršeni™ nauka-'i radnika. Sve je to imalo svrhu, da odbaci >^0,. su danom.ce ,zb,,ah na pows,nu . 1 j SLOVENCEV j 1 SRBO-HRVATOV ; ITALIJANOV NEMCEV 1910 Goriško....... 154.564 [ Trst.........56.916 Istra brez Kastva in otoka Krka........ 53.000 Trbiž in Bela Peč. . . . 1.700 ! Kranjska....... 60.000 j 187 i 2403 142.000 j ? ? 355.000 35.000 Skupaj. . 326.180 j 144,590 355.000 35.000 1921 Goriško....... 437.361 jj Istra ......... 47.48? 1 90.262 Kranjska s Trbižom in Belo Pečjo........ 55.944 jj 519.541 4.185 Skupaj . . 258.944 90.262 519341 4.185 Razlika. . ]j manj......... 67.236 manj 54.228 j več 164.541 manj 30.815 Ta odluka rasplamtila je još veću mržnju Zadaća, koju je preuzela na sebe Nar. protiv socijalista. Prava je mržnja došla do Radn. Organizacija, bila je dobrano izvršena, vrhunca na javnoj protestnoj skupštini u Uprava najvažnijeg zavoda puljskog prole-Narodnom domu, dne 21. septembra 1907., tarijata, arsenalska bolesnička^ blagajna, odnosno na izvanrednoj glavnoj skupštini prešla je već godine 1908. u naše ruke. I 4 1 _ J 1 1 11 * * 1 AA _ 1_1__- - - •__1____ J X UM^AIMA MApInlo napredak nikada došao do onoga stepena, do kojeg je došao, kad ne bi bilo te organizacije! Ljudi, koji su se okupljali oko Narodne Radničke Organizacije mogu se sa peno- puneg raskola. Na ovoj potonjoj skupštini organizaciji , većina delegata (55) glasovala je za našega ljude, imenovala naše liječnike i druge na- i ne će da bude lutka u rukama kojekak-iskusnog liječnika dra. Letiša, a manjina mještenike (dakako u koliko su bila ispraž-vih «internacijonala», koje idu samo za tim, (36) za mladoga dr. De Luca. Ovim se da- njena mjesta). Narodna Radnička Organi- da ga odnarede i dovedu u tminu neznanja, nom faktično ustanovila "Narodna Radn. zacija je poslala slavenske zastupnike u Danas je njihova organizacija mrtva, ali je Organizacija i u Puli, a formalno sedam Zavod protiv nezgoda. Razlog je bio na zato uspomena živa. Narodno-kulturno snovanje našega naroda Iz teli podatkov sledi, da se je izgubilo v novih laških pokrajinah od leta 1910 do leta 1621 kar 121.464 Jugoslovenov in 30.815 Nemcev in to neglede naravni prirastek prebivalstva v 11 letih. Dočim je razumljivo vsled elitve v Avstrijo padanje Nemcev, so bili v Trstu uradniki in železnici, se ne more razumeti, kam se je >glo preseliti toliko domačih Jugo- slovenov, dočim kaže naša dežela skoro vedno iste obraze. Bo najbrže imel prav zgoraj omenjeni laški pisec Vivante! Danes pa, ob 50-letnici plodonosnoga truda našega tržaškega dnevnika, moramo konstatirati, da je bilo v Trstu glasom nam nenaklonjenega ljudskega štetja pred petdesetimi leti za eno četr-tinko več Jugoslovenov kakor danes. Ivan Stari: Slavensko radništvo i prijeratna socijalistička stranka Svaki narod ima svojih crnih i svijetlih italijansku liberalnu stranku samo 18.000, Dr. Ivan Marija čok: Pomen in važnost prosvetnih društev na Tržaškem v zadnjih desetletjih Dolgo časa je bil naš narod na Trza-1tvori posebenjiarod, zlasti s svojo last-škem amorfna masa, brez nobenih po- sebnih stremljenj, skoro brez vsake narodne zavesti. Iz sebe ni imel moči, da se dvigne; bil je stalno v odvisnosti drugorodcev, ki so ga obdajali in v katerih interesu je bilo, da se naš narod ne dvigne. Drugorodec, ki ga je kulturno in gospodarsko ter upravno popolnoma obvladoval, ne samo ni imel nobenega interesa, da ga dvigne, temveč kvečjemu, da ga pri vsakem poizkusu napredka ovira. Od zunaj pa tudi ni bilo nobene sile, ki bi bila naš narod prohujala in dvigala, le tu pa tam so se po vplivu dogodkov med ostalim delom'našega na- nalnoi borbi, doživio i po koji lijepi, svi- porečkom kotaru. Konačno je došla i taj veli med nami, ter delovanje Rojanske jetli dan koji ga je dizao i sokolio. Jedan vijest, da Spadaro, italijanski klerikalni j čitalnice v okolici, ter Slavjanske čital-takav dan bio je bez sumnje i dan 14. maja kandidat, dolazi u uži izbor sa italijanskim, nice v mestu so bili taki svetli žarki. 1907 godine I liberalnim kandidatom Bennati-em u Ko-!To delovanje pa je bilo bolj sporadično Sta više: cij bijelu godinu 1907. možemo da'pru. To je značilo, da italijanska liberalna ubrojimo medju najsvijetlije godine u istar- stranka nije dobila niti jednog zastupnika, skom nacijonalnom radu. U toj se godini već je morala još jednom da udje u borbu naš narod majstorski pripravio za političke dana 23. maja. . izbore, koji su se po prvi put vršili na te- Izmedju 14. i 23. maja spremala se na melju izravnog, tajnog i sveopćeg prava gla-, sve strane borba za uze izbore, kojih je buo sa. Osim toga ustanovila se «Narodna Rad- u cijeloj Austriji više stotina, ničfca Organizacija« u Trstu i u Puli. Medjutim je internacijonalna socijal^ Priprave za državne izbore godine 1907. demokratska stranka u Beču na svojoj bile su upravo uzorne. Cijelokupni aparat: sjednici od 15. maja zaključila, da ce svuda. centralni, kotarski, općinski i krajevni iz- glasovati protiv klerikalaca. Na temelju borni odbori, kojih je bilo na stotine, div- \ tog zaključka pozvala je italijanska soci-no su izvršili svoje zadaće. Najviše poteš-1 jalno-demokratska stranka u Irstu (sa koća zadavale su našim izbornicima iskriv- proglasom od 21. maja) cjelokupni pro-1 jene listine, pa je trebalo reklamirati, letari j at, da glasuje protiv jugoslovenskih brisati mrtve i izmišljene, upisati ispuste- kandidata: dr. Rybara u Trstu i dr. Laginje ne, a nepravilno unesene ispraviti. To je u Puli odnosno u Poreču, jer da su i oni zadavalo velikih neprilika, jer su izbornici klerikalci, morali da donesu sobom razne isprave: domovnicu, krsne listove itd. Kad je prošlo reklamacij ono doba, počelo se sistematski da radi oko javnih skupština i pouzdaničkih sastanaka. U to doba bilo je posvuda izbornih sastanaka: i u selu i u gradiću. U samom gradu Puli bilo ih je u svakom predjelu po nekoliko, dok su javne skupštine u Narodnom domu bile prave narodne manifestacije. larod, svijestan svoje snage, ve-ločekao dan izbora — dan 14. Taj proglas italijanske eoc*jalisiičke stranke u Trstu izazvao je najveću buru i nezadovoljstvo medju našim radništvom. Radi toga je najedamput nastala silna agitacija sa strane naših radnika, da se tom nalogu dotično proglasu nijedan slavenski radnik ne smije da pokori. Naprotiv da mora zajednički sa ostalim našim ljudima glasovati za naše, slavenske kandidate. Time je postao raskol u primorskoj «inter-nacionalnoj» socijalističkoj stranci — ne-izbježiv. Pomoću socijalističkih glasova bili su na užim izborima, dne 23. maja izabrani liberalni kandidati. Odmah nakon užeg izbora je uslijedio raskol i to nesamo u stranci, nego i u svim njezinim sindikalnim organizacijama, šio sigurno nisu niti u snu očekivali. Slavensko radništvo počelo ]je koncem maja da se dogovara, kako bi se emancipo-valo od tršćanske odnosno bečke «interna-cijonale» te je počelo graditi temelje budućoj sindikalnoj ^Narodnoj Radničkoj Organizaciji®, uzev kao uzor češke sindikalne organizacije. Zanimanje za tu organizaciju je raslo iz dana u dan. Socijaliste telefonske vijesti, da »su počeli da bjesne proti takvog pokreta i, __ • fl _ .1 _ L.* - —---- MMK« —rurnI« MH« mmw 14. maja cijela je Istra izgledala . mravinjak. Sve se je uputilo prema izDornim lokalima. Tu su se naši izbornici pokazali na dostojnoj visini. Na nijednu provokaciju nisu htjeli da reagiraju, već su složno glasovali za narodne kandidate. Zatim su se — iza glasovanja — postavljali na raspolaganje raznim odborima, koji su rukovodili cijelim izbornim aparatom. Neizmjerna nacionalna svijest našega naroda dovela je do pobjede. Naveče 14. maja počele su stizavati sa svih izbornih sekcija brzojavne i telefonske vijesti, da» je malne po cijeloj Istri naša nacijonalna misao doživila potpunu i neočekivanu pobjedu, pravi triumf. Vrhunac oduševljenja nastao je onda, kad je došla vijest, da je za naše kandidate palo 32.000 glasova, za mjesto da bi sami sebi pripisivali svu krivnju, stali su da bacaju naj gadni je klevete na naše najbolje radnike. No ni to nije im pomagalo ništa. Naši radnici išli su neustrašivo svojim zacrtanim putem. in ni objelo širokih plasti naroda. Da sta se jezik in narodnost pri teh razmerah kljub temu ohranila, je pripisati pred vsem dejstvu neposredne kontinuitete našega življa z vsem zaledjem Trsta. Pripomoglo pa je k ohranitvi še dejstvo, da je narod slišal svojo materino besedo v cerkvi; pa tudi namen drugorodcev, naš narod odtujiti, tedaj še ni prišel do pravega izraza. Prava doba narodnega probujenja in razvitka, ki je objela najširše njegove sloje, je pričela ravno z ustanovitvijo naše politične organizacije in njenega glasila «Edinost«. Od tedaj dalje gre naš preporod in razvoj roko v roki z razvojem naše politične organizacije in politične moči, ki je ravno vsled tega tudi toliko bolj rastla, kolikor bolj je napredovalo prebujenje naroda. To delo narodnega probujenja in razvitka v preteklih desetletjih se je nri nas vršilo v glavnem potom naših prosvetnih društev. In naše glasilo «Edinost» je imelo pri ustanovitvi in razvoju teh društev in s tem posredno torej tudi pri uspehu njih delovanja tako odličen delež, da se mi zdi pravično in -^St^no, da se to omenja ob tako častni priliki, kakor je današnja, ko naš list slavi petdesetletnico' svojega obstanka. V tej dobi našega narodnega preporoda na Tržaškem je narod instinktivno začutil potrebo po združevanju. Toliko v mestu tržaškem, in sicer posebno v onih delih mesta, kjer je naš narod močneje zastopan, kakor v vsakem najmanjšem kraju naše širše okolice so se ustanovila izobraževalna in zabavna društva, ki so postajala shajališče narodno zavedne mladine, pa tudi zrelih mož, ki so tvorili vedno poseben ponos raznih naših narodnih udruženj. Ta doba preporoda se je vršila pri nas seveda sporedno in pod vplivom enakega procesa v ostalih pokrajinah, kjer prebivajo Slovenci. Slovenci so se v teku preteklega stoletja prebudili in pretvo-•ili iz skupine slovenski govorečih lju'ii v narod z vsem obiležjem tega, k^r no kulturo. Toda za pretvorjenje Slovencev v slovenski narod je bilo po-trehno predvsem vzbuditi v ljudeh zavest, da tvorijo z ljudmi istega jezika narod. Najvažnejše pri narodnosti namreč niti ni jezik, ki se ga po sameznik poslužuje — kakor tudi se to čuje paradoksno —, ampak zavest posameznika, da pripada temu ali onemu plemenu, tej ali oni rasi. Zavest je oni daimon, ki posameznika označuje za člana neke prirodne skupine, navezanega nanjo s svojo krvjo. To zavest vzbuditi med našim narodom, to nalogo so pri nas prevzela in častno izvršila v par desetletjih pred vojno naša prosvetna društva. Za našega seljaka in delavca je imelo združevanje pomen, da mu pokaže važnost izobrazbe in napredka za njegovo neodvisnost v vsakem, zlasti tudi v gospodarskem oziru. Seljak in delaveo sta temelj naroda, zato je potrebno, da se kulturno dvigneta, da s tem narod pridobi zdravo moralno in gmotno podlago svojega obstoja. Za bolj izobražene kroge pa je združevanje v naših krajih pomenilo spoznavanje potrebe, da se približajo širšim plastem, da so z njim v neprestani zvezi in da razumejo njegovo dušo ter njegove potrebe. Le tako je bilo mogoče združiti vse narodne sile pod okriljem prave edinosti in narodne sloge v obrambo tega, kar je bilo celemu narodu skupnega. To spoznanje je prišlo med nas predvsem pod silo razmer, v katerih smo živeli. Spoznali smo namreč, da ne velja pričakovati pravice od avstrijskih oblasti in od cesarskega Dunaja, ker, kar so nam dali, dali so nam le iz lastnega interesa. Zato smo uvideli, da se moremo zanašati le na sebe. V smislu teh načel se je razvijalo pri nas društveno življenje. V mestu Trstu je poleg «Slavjanske Čitalnice«, ki je zbirala okrog sebe izobražene kroge, delovalo nekaj pevskih društev, med njimi «Slovansko pevsko društvo« (bivši pevski odsek Delavskega podpornega društva), ki je v devetdesetih letih bilo na višku svoje slave. Poleg niega sta «Kolo» in «Ilirija» posebno vzbujala ljubezen do naše pesmi, in sicer ne le med našim delovnim narodom v mestu, ampak tudi med okoličani, kamor so ta društva prirejala številne izlete in s tem vzpodbujala k ustanovitvi drugih društev po raznih okoličanskih krajih. Med pevskimi društvi v okolici se je poleg «Velesile» v Skednju — enega izmed najstarejših naših društev, ako se ne varam — in «Slave» od Sv. Marije Magdalene Spodnje, posebno odlikovala «Adrija» v Barkovljah po svojem delovanju. Ta društva so nastopila na neštevilnih lastnih in drugih prireditvah ter so dosegala uspeh za uspehom. V zgornji okolici pa je poleg mogočnega «Hajdriha» s Prošeka večkrat donel «Zvon» z Opčin v domoljubnih tonih. Vsa društva so se namreč upravičeno ponašala s svojimi pevskimi zbori, ki so včasih dosegali s svojimi produkcijami lepo umetniško višino. Zato je bil vsakdo ponosen, kdor je mogel sodelovati. Še sedaj vidim v duhu pred seboj markantne postave navdušenih pevcev naših društev, ki so s pravim zanosom in notranjim zadoščenjem nastopali pri prireditvah. Naša prosvetna društva so polagala največjo važnost na svoj pevski zbor, ker je nam Slovencem petje najljubše in radi pojemo. Toda delovanje se ni omejevalo le na petje, gojila sc je tudi dramatika, čitale so se knjige in novine po društvih. Zato naš narodni pokret v tej dobi beleži tudi ustanovitev in poslovanje raznih dramatičnih društev, ki so vsa dosegala častne uspehe. Med temi je v prvi vrsti omeniti «Dramati-Čno društvo« v Trstu, ki je vzdrževalo v bivšem «Narodnem domu» stalno gledališče, zadnja leta pred vojno tudi opereto in celo opero. Med društvi, ki so širila knjige med narod, je posebno uspešno delovalo akademično društva «Balkan», ki je pred vojno ustanovilo 13 javnih knjižnic v tržaški okolici. V društvih se je poleg petja, dramatike in zabave ter poleg družabnosti in prijateljstva gojila predvsem narodna misel. Kdor je bil član narodnega društva, je bil narodno zaveden, in kdor je bil narodno zaveden, je bil član narodnega društva. Naroden je bil značaj društva in vsega njegovega delovanja. Pele so se izključno le sl^^Tiske in hrvatsko-srbske pesmi. Me mi so bile zlasti priljublje Ivana pl. Zajca, opernega 1 in njegov zbor «U boj, u b« «Zrinjski» se je neštevilnokiu,t iz grl naših pevcev vseh naših društev; med srbskimi pa je bila posebno draga našim zborom ona krasna skladba Slovenca Jenka: «Što ćutiš, Srbine tužni...*?«. Najmanj po enkrat na leto jc vsako društvo priredilo svojo tradicijonalno « veselico«, kjer se je pelo, tamburalo, deklamiralo, predstavljalo. Narodni duh, ki je prej prevejal celo društvo in vse njega člane, je o priliki takih prireditev objemal ves zbrani narod. Udeležiti se veselice, je bilo veselje, zabava, pa tudi narodna dolžnost iu zato tudi narodni ponos. V vseh društvih in pri vseh prireditvah je vladal vedno najlepši red, vzorna disciplina in medsebojno spoštovanje. Nobeden, niti najmanjši neprijeten dogodek ni znan iz vse te dobe, ko se je vršilo nebroj narodnih prireditev. V vseh omenjenih pevskih in bralnih društvih, kakor tudi v vseh čitalnicah in drugih izobraževalnih društvih je poleg tega vladal skozinskoz demokratičen duh. Duševni in ročni del bogataš in revež, duhovnik in pre rec, sta se našla tu kot jednaka jednakimi. Čutili smo, da nas vse! ni ena misel, ena beseda, ena kri. je bilo tako društvo kakor ena družina Še več; vsaka veselica je združila ves narod, ki se je udeleževal včasih takih prireditev v ogromnem Številu, v eno skupnost, kakor v eno samo družino. Od tod se razume oni veliki pomen, ki so ga imela naša društva za naš narod. Z navdušenjem, skoro bi dej.^1 z vriskajočim veseljem, in istočasno z resnim ponosom, je vsak posameznik * zvm. «EĐHf08T» V Trsta, dne 17. januarja 1926. sodeloval pri našem društvenem življenju. Kako tudi ne? Saj ni bilo pri tem delovanju nič grdega in nič slabega. Nasprotno, vse delovanje je bilo plemenito in izobraževalno. Slonelo pa je na narodni podlagi. Tudi to je bilo prav in dobro. Gojil se je pravi nacijo-nalizem, samo oni, ki ima plemenite cilje, samo oni, ki je želel, da se naš narod duševno in sploh v vsakem pogledu dvigne, brez nobene škode za nikogar drugega. Ne hujskanja, ne mržnje do drugega — nič hudičevega ni bilo; saj narode je tudi Bog ustvaril, da tekmujejo med sabo, torej je bilo tudi to delo božje delo. Narodni duh je bil podlaga našemu društvenemu delovanju, kakor je bil podlaga vsemu delovanju velikega apostola Mazzinija med Italijani ali na pr. škofa Slomšeka med Italijani ali na pr. škofa Slomška ni omejevalo na zbujanje narodne zavesti, temveč je imelo za cilj prosvetiti narod v vsakem pogledu. Zato so imela naša društva važno kulturno misijo, ki so jo v polni meri izvršila. Bila so bu-ditelji in graditelji zavesti in zrelosti naroda in zato najzaslužnejši pijonirji naše narodne samoobrane in bodočnosti. Mnogokrat se je čul očitek, češ da nam taka izobraževalna društva ne bodo mnogo pomagala, da nam «vese-ličarsko de!o» ne bo mnogo hasnilo, ter da £0 nam temveč potrebne ekonomične, financijelne in socialne organizacije. Tudi te so prišle že v precejšnjem številu med nas, in, da ni bilo vojne, bi bilo gotovo naše delovanje tudi na tem polju vzcvetelo. Toda, ob- jektivni opazovalec in poznavalec naših razmer mora priznati, da je bilo nred->. hodno delo naših izobraževalnih društev potrebno in da je ravno to ustvarilo podlago za drugo bolj realno delo. Naš narod, tu, se je v dobi, ki jo imamo pred očmi, prebujal k narodnemu delu in se s tem pripravljal na drugo veliko delo, ki ga je čakalo na gospodarskem polju. S čisto, nedolžno dušo in z mla-deniško razigrano navdušenostjo se je kljub težkim prilikam, v katerih je živel, vrgel v vrtinec življenja. Bila je to romantična doba, doba mladega pogumnega fanta, ki začenja stopati v življenje in rušiti ovire, ki se stavljajo na pot njegovim ciljem. To dobo je že skoro prekoračil, približal se je zrelejši čas ekonomskega ustvarjanja, a tedaj je prišla vihra — svetovna vojna, ki je prekrižala toliko računov. Ostala je vsaj — tradicija naših društev in njihovih uspehov. Z mirno zavestjo smemo zato trditi, da je glavna zasluga naših prosvetnih društev in njih delovanja v preteklih štirih desetletjih ne samo visoka in trdna narodna zavednost našega naroda, ampak tudi njegovo visoko kulturno in moralno stališče, na katero zremo s ponosom, in njegova politična zrelost, na katero z mirnim srcem zaupamo. Naši «Edinosti« pa, ki je ob vsaki priliki in na vsak način pospeševala društveni razvoj, — in brez njene pomoči se ne bi dal zamisliti tak razmah, kakor ga je bil zavzel pred vojno — je uspeh, ki je bil dosežen, v najlepše plačilo, v največje zadoščenje. B. Krimsky Glasbeno življenje v zadnjih desetletjih Da bi se na tem mestu mogla podati popolna slika našega glasbenega življenja v zadnjem polstoletju, ie izključeno. Predvsem je prostor preozko odmerjen, pa tudi čas prekraiko prirezan. Potem ovirajo celotno sliko razni predmetni momenti sami. Politična razcepljenost, ki vlada od nekdaj v naših krajih, je imela za posledico razno-ličen razvoj kulturnega življenja, diktiran od načina vladavine v posameznih pokrajinah, tako, da je enotno zbiranje in predočenje podatkov onemogočeno. Razen tega vlada tu-di precejšnja bistvena razlika med slovenskim življem na eni in hrvatskim na drugi strani, razlika povzročena po različnih okoliščinah, ki so vsem znane in o katerih ne moremo razmotrivati na tem mestu. Celotna slika je torej težka stvar. Toda v tej zamotanosti kulturnega kompleksa našega celokupnega ljudsva se odlikuje ena jasna in globoka poteza, ki je vsem skupna: ljubezen do izobrazbe sploh in ljubezen do petja še posebej. Ta ljubezen je dala voljo in moč, tako, da je bila marsikatera skoraj nepremostljiva ovira premagana v korist prosvetnega stremljenja in prosvetnih ciljev. Naše ljudstvo je v tem oziru še razmeroma mlado, ker je bilo skozi nešteta stoletja gospodarsko večinoma odvisno; zato pa se je omenjeno stremljenje izražalo v potencirani meri, ko se je ljudstvo materijelno emancipiralo, kakor da bi hotelo naknadno v hitrem tempu doseči ono, kar je v prejšnjem gospodarskem suženjstvu zamudilo. Vsi narodi, vse človeštvo rado poje: vsak po svoje. Podnebje in gospodarske prilike vplivajo na posamezne skupine ljudi in jim prikrajajo poseben način materijalnega življenja, a jim vzbujajo tudi izrazito in različno duševno razpoloženje. Gotovo bi delali komu krivico, ako bi hoteli temu ali onemu narodu dajati prednost glede njegove veljave, ker vsak je produkt ali odsev svoje ožje prirode. Le izraba duševnih zakladov je različna v posameznih narodih. Nekateri so imeli priliko stopnjevati svoje Vrsti omenjenih in dru^h odličnih mož so se pridružili pozneje Andrej Voiarič iz Kobarida (1863—1896) s svojimi iskrenimi in svežimi drh^mij Id so se kmalu širile med narodom, Ivan Laharnar iz Šentviške gore (*1866) in za cerkveno petje Ivan Kokošar iz Hudejužne (*1860). Nadaljevanje te vrste delavnih mož tako na skladatelj skem kakor na glasbeno-prosvetnem polju so tvorile osebe kakor H. O. Vogrič iz Tolmina, sedaj v Mariboru, ki je deloval večinoma v Trstu, in Vinko Vodopivec iz Ročinja, oba z zelo popularnimi skladbami. Vrsta s tem ni nikakor popolna. Iztaknjene so le važnejše osebe iz pripravljalne dobe našega glasbenega življenja, to je od njegovega preporoda do nastopa novih mož, ki so začeli stopati vzporedno z drugimi narodi. Kajti dotedanja naša glasba, po ogromni večini pevska, je bila z ozirom na gigantstvo in razmah, ki sta v istem Času dičila glasbo zapadnih narodov in že samih Rusov in Čehov (tedaj je zavladal v glasbenem svetu Wagner!), še v povojih, je bila dete, sicer krepko in pogumno, a vendar še dete. A to dete je moralo rasti, in ker je bilo v njem skrite mnogo notranje sile, je tudi hotelo in hitro hotelo rasti. Nastop XX. stoletja je tudi zares prinesel to dete v obliki že krepkega mladeniča. Glasbeni preporod po slovenskem svetu (karakteriziran z ustanovitvijo glasbene revije «Novi akordi« urejene od dr. Goj-mirja Kreka) ni ostal brez sledu pri nas. Počasi o dosledno je začela moderna struja zbirati nove delavce in dajati udarec za udarcem «junaški dobi» naše glasbe, ker se je ta že preživela. Tako je bilo tudi onim odličnim in nikdar zadostno izraženega priznanja vrednim glasbenim delavcem usojeno prepustiti nadaljevanje kulturnega dela novim ljudem, sposobnejšim in doraslim večjim umetniškim zahtevam novejšega časa. To je naraven pojav, ki ga lahko srečamo na vseh poljih kulturnega in znanstvenega delovanja in snovanja, ki pa ne sme inferi-jorizirati važnost In pomen predhodnega dela napram novemu, ker se je poslednje razvilo ravno iz njega. Tako je doživel tudi naš narod tisto močnejšo prekucijo v glasbi, brez katere ne bi mogel niti misliti na to, da si pridobi kdaj ugled po svetu. V manjši meri je segla umetna pesem v Življenje naših hrvatskih sodeželanov v Istri, čeprav so se trudili tudi tam odlični možje za njeno uvel j avl j en je. Iztakniti treba predvsem komponista domačina in nositelja pevske istrske kulture, Matko Brajša Rašan-a, ki se je razen tega odlikoval s pridnim nabiranjem i s harmonizova-njem istrskih narodnih popevk, posvetnih in cerkvenih. Tudi njegova pesem je polna zanosa, v duhu Za j če vem. Velik vpliv na razvoj hrvatske glasbe v Istri je imel indirektno tudi G. VTBroŽ, ki je sicer služboval na Sušaku, toda ravno s tem prišel v ozko dotiko z glasbenim žjvljenjem v Istri tako glede petja kakor ^lede tamburan j a, ker je bil Sušak mnogo Obiskovan od hrvatske šolske mladine iz Istre. i. ■ * Glasbena udruženja. Delovanje na pevskem polju se je udej-stvovalo sprva v posebnih ad hoc s tvor j enih skupinah pevcev. Iz -njih so se polagoma puiju ..........v*™« » ----------razvila naša pevska društva, ki so bila skozi skladatelj. Njuno delovanje pa ni pustiloj dolga desetletja stebri splošnega kulturne-sledov v slovenski glasbi. Tako smo prišli| ga dela. Zanimanje našega ljudstva za to XlX. stoletje skoraj goloroki, le s svojo ,gl«sbeno branšo je rastlo čim dalje bolj, ------ —----i— «« «c*;v. /.»In kr/»» tabo da je v zadnjem času pred izbruhom vojne že vsaka večja vas imela svoje pevsko društvo, ki je skrbno gojilo petje in se planinsko in fantovsko navdahnjenih slovenskih. Pred petdesetimi leti je res prevladovala narodna pesem v grlu ljudstva, skoraj okorna, toda naravna. Kakor vsi alpski narodi, tako pojejo tudi Slovenci večglasno: znamenje muzikalne nadarjenosti. Hrvati in Srbi, že daleč od takih vplivov, pa imajo po večini enoglasne pesmi, a zato toliko globlje. V slovenskih narodnih pesmicah prevladuje prešerna nota, motiv ljubezni, vina in petja, ki diha zdravo naravo planinskega zraku, v srbehrvatsddh pa slutiš brezmejno otožnost in bol, ki jo povzroča sicer ljubljena, v ostalem pa samotna, včasih nehvaležna in trpka domača gruda. Narodna pesem je tedaj v ljudstvu še več veljala nego dandanes: bila je v resnici skoraj edina duševna hrana našega ljudstva poleg nabožnih pesmi, ki jih je slišalo v cerkvi. Umetna pesem je bila redka prikazen, ker ni imela tradicije. Sicer bi se zamogli ravno mi sklicevati na slavnega skladatelja naše krvi, ki je živel v drugi polovici XVI. stoletja, bil je to Jakob Petelin (po tedanjem običaju polatinjen v Jacobus Gallus ali ponemčen v Jakob Handl ali Hanel), Idrčan, znan po vsem glasbenem svetu kot odličen skladatelj; in v XVII. stoletju je deloval na glasbenem polju tolminski vikar Visentinij kot priznan' nekdaj. Nekatera so morala utihniti iz po-|Ondrička, Prihode (ki je svojo glorijozno litičnih razlogov — upajmo, da tudi to ne glasbeno turnejo otvoril ravno s koncertom ■i n IM.I T ■ 1 J _1 ^_ 1___TJ___ * 1 _ lt _ tr nirrtfon« k A M \TMMA V«. J ^ — .. ' I" 1.. bo trajalo dolgo, ker Italija, zibelka evropske glasbe in mati na j odlične j šega glasbenega naroda, bo morala spoznati, da je naša ljubezen do petja res iskrena in samo- n,'t.ln i_ J - •__3£__________. v dvorani bivšega Narodnega doma v Trstu pod okriljem Tržaške Glasbene Matice) zadostujejo, da se zabeleži prvovrstnost ieh prireditev, neglede na neštete domače nikla in da je naše popevanje namen samo ujetnike, kakršni so bili Baloković, Tro:'t, sebi — nekatera radi pomanjkanja sred- T in Ai - —i—--- stev, glasbenikov, pevcev, instrumentov itd. Morda se popravijo razmere tudi v tem pogledu, afeo nam bo dobra volja dala tudi v?jaški orkestri, ki so se pritegovali k na-moč za nadaljevanje z gojitvijo petja. V koncertom za sodelovanje, so nas se- ne mali meri bodo doprinesli k temu gotovo —™-l: -1"*-' " ^ ------5 naši Ličar, Kumar in dr. Tudi v orkestrskem ansamblu smo imeli mnogo uglednih in pomembnih koncertov. Nekdanji avstrijski znarjali zlasti v Trstu in Gorici z marsikatero fino sinfonsko skladbo iz slovanskega sveta. Omeniti je potrebno zlasti tr-XJ . . , .. - , , žaškega kapelnika in poznejšega učitelja Vse, kar ,e bilo povedano do tu, je slika p„ Tržaški Glasbeni Matici, Petra Teple- Irrknni+-«« /v^«. ^ri ^ ^L____>*•__1 ; _ * . ___ Glasbeni zavodi o konglomeratu našega glasbenega življenja. Povsod se je delalo, pelo, igralo, a brez enotnosti. Potreba gotovega usmerjen ja glasbenega delovanja je dovedla do ustanovitve glasbenih zavodov. Slovenska glasba je imela že svoj centralni glasbeni zavod v Ljubljani. Bila je to Glasbena Matica, ustanovljena leta 1872, ki se je sprva bavila z zalaganjem muzika lij, a je pozneje postopoma uvedla tudi glasbeno šolo ter ustvarila svoj vzorni pevski zbor, orkester ^n z daljnim spopolnjevanjem se je razvila v današnji kanservatorij. Iz tega središča so odhajali žarki na vse strani slo- ga, ki je gojil to koncertno stran naravnost sistematično in s posebnim okusom, pa čeprav se je moralo očitati orkestru kot takemu nekak duh komisa, ki se je odražal tudi pri koncertih. Pa tudi drugače se je pojavljala volja do udejstvevanja v orkestralnem oziru. Z velikimi žrtvami ic skušala to šentjakobska «Čitalnica», daije Skedenj in Gorica. Posebne omembe vreden je poizkus glasbenika Topiča leta 1919, ki je kot vodja glasbene šole sestavil priznan godalni orkester ob splošnem odobravanju njegovega umetniškega stremljenja. Dandanes nam je to nemogoče. Iz mest se ie v A.V. J V -1----t narodno pesmijo v srcu in na ustih, celo brez domačega «koIa», in tako smo živeli lep čas. Toda ravno v onem času se je vršil preporod naše književnosti. Novi duh je zvabil nove lirične in nabožne pesnitve, ki so bile umetniško bolje podane, in te so kmalu dobile tudi svoje nove napeve, ki so postavili temelj za Umetno pesem. Gregor Rihar, Blaž Potočnik, Juraj Flajšman, Kamilo Mašek, Valentin Stanič (na Goriškem) in drugi so otvorili vrsto, ki je kmalu postala last bratov Ipavcev, Da- du še vne zmožnosti do izredno visoke | vorina Jenka, Fran j a Gerbića, Antona točke, drugi zopet so zaostali in skušajo, kako bi se rešili iz tega nerazmerja kar najuspešneje. K poslednjim spadajo malo-dane vsi slovanski narodi, ker so vstopili v vesoljni glasbeni svet, se uveljavili v njem in vplivali nanj razmeroma pozno. Šele pred dobrim stoletjem so začeli Rusi, Poljaki in Čehi, in še pozneje južni Slovani. Ta okolnost pa ne moti njihove veljave na svetu, ker so si njihovi predstavniki deloma že priborili častno in enakovredno mesto poleg svojih sovrstnikov iz drugih narodov, deloma pa si sedaj odpirajo vrata med širši svet. Njih žilavost in nadarjenost nam jamčita, da se bo v do-glednem času ves kulturni svet zanimal za našo glasbo. Glasba je sicer vesoljna vez, ker je izraz čistega srca, odsev žlahtne duše, celota naj plemenitejših nagonov, toda kljub tej vsestranski vezi nosi vsak narod svoje posebno glasbeno obeležje, ki mu ga vsili okolica, v kateri raste. Tako imajo tudi slovanske glasbe svoje izrazito lice, svojo posebno zanimivost, in ravno te lastnosti so ji pripomogle in ji še pomagajo do uveljavljenja v splošnem kulturnem Življenju. Predvsem je Ljudska ali narodna pesem oni bogati zaklad, iz katerega zajemajo glasbenilu snov za umetniško glasbo. Pesem, ki je nastala v ljudstvu samem, ki Jo širi in poje ljudstvo samo, je njegovo življenjsko zrcalo. Zato je tudi tako zelo različna pri posameznih narodih. Vsak se divi sladkim kantilenskim napevom italijanske narodne pesmi, vsak občuduje mogočnost in veličasten izraz nemške pesmi, ugaja mu ravnotako lahkotnost francoske kakor za-mišljenost irske, in je gotovo ganjen tudi ob slušanju globoke melanholije, ki tiči v ruskih in srbskih ali hrvatskih narodnih nesmicah. in ne nazadnie tudi ob milih Nedveda in mnogo drugih* Njihove pesmi, ki so dobro pogodile narodni duh, so se tudi hitro širile med ljudstvom. Bile so v bodrilo drugim in ne med zadnjimi tudi skladateljem iz naših krajev. Ob njih so nastale popularne skladbe, ki so jih zložili Avgust Leban (1847—1879) in Josip Kocijančič (1849—1878) iz Kanala, Danilo Fajgelj (1840—1904) iz Idrije in Fran Ser. Vilhar iz Senožeč (1852), sedaj v Zagrebu. Skoraj vsi imenovani skladatelji in tudi marsikateri še neznani so umeli tako fino zadeti duh ljudskega petja, da so nekatere njihove pesmi kar ponarodele. Oni sami so bili tudi vestni in navdušeni prosvetni delavci, in ravno potom njih je naše ljudstvo začetkom zadnjega petdesetletja zadobilo prvi močnejši kulturni krst. Pribiti pa je treba, da so vsi tedanji glasbeniki skladali tako cerkvene kakor posvetne pesmi. Katoliška cerkev je že po svoji tradiciji tako usmerjena, da pri božjih službah kliče v enomer po novih skladbah in tako se je zgodilo tudi pri nas in se dogaja še dalje. Posvetne pesmi pa so bile po svojem značaju ali lirične narave ali junaškega duha in prave pesmi budilke. K njihovim dramilnim akordom so se kmalu pridružile in vzljubile tudi hrvatske narodne in umetne pesmi, zlasti Zajčeve, ki so po svoji prikupni melodijoznosti in notranji sili mogočno učinkovale na dušo našega ljudstva in ga vzpodbujale in navdahnile z vero v njegovo sposobnost do kulturnega življenja, enakovrednega onim drugih narodov. V tem duhu so delovali med nami tudi drugi slovenski skladatelji, ki so se mimogrede ali stalno mudili v naših krajih, med njimi posebno Anton Hajdrih iz Ljubljane (1842—1878), ki je svoje najlepše in najpopularnejše pesmi uglasbil na naših tleh, in Anton Hribar iz kamniške okolice f!839—1887). Iti ie služboval v Gorici udejstvovalo tudi v splošnem prosvetnem delu, posebno na polju dramatike. V enaki meri so se udeleževala tega dela tudi katoliška in druga izobraževalna društva, razne Čitalnice, klubi in krožki. Nočem, da bi se komu prikrajšala čast na tem polju, in zato raje opustim navedbo društev po imenu, ker bi šlo preveč na dolgo in ker izkaz zares ne bi mogel biti popolen. Isto velja o raznih malih in večjih zborovodjih, ker vsi imajo relativno zaslugo pri zgradbi naše glasbene stavbe. Zato moramo njihovo delo znati a priori primerno ceniti: s tistim delom so se postavljali glavni zidovi, ki se sedaj oblikujejo in modernizirajo. To velja tudi o onih udruženjih, ki so se pa šele v zadnjem desetletju prejšnjega in prvem sedanjega stoletja — bavila tudi z ostalo glasbo Čeprav v skromnih mejah. Mislim tu na tamburaški zbor, ki se je posebno v omenjenem času gojil z veliko vnemo in ki mu je bil duša in specijalist H. O. Vogrič. Tamburaški zbor je bil zelo priljubljen v mnogih istrskih krajih, kjer je skupno z nekaterimi pevskimi društvi vršil potrebno prosvetno delo; škoda, da je ta narodni orkester zgubil pri nas teren in da je sploh zgubil svojo umetniško veljavo. Mislim dalje tudi na razna godbena društva, ki so obstajala po vaseh. Niso bila prvega reda in služila so večinoma plesu, ampak že dejstvo obstoja samega je moralo za enkrat biti razveseljivo. Organizacija njih delovanja bi gotovo dovedla do dobrih rezultatov. Sporadično so se našle celo orkestrske skupine sicer v skromni obliki, ampak z resnejšimi cilji, kar je glavno (Gorica, Trst - Sv. Jakob, Idrija, Postojna, Opatija in dr.), in nekatere delujejo tudi dandanes, zlasti idrska in postojnska. Najvažnejša pa so bila le pevska društva, ki so si pri raznih nastopih pomagala medsebojno s sodelovanji pri koncertih. Kakor je bilo njih delovanje tedaj tehnično lažje, tako so naletela na potežkoče, ko so morala slediti novemu toku glasbe* Moderne kompozicije zahtevajo razmeroma velike glasbeno-teoretske izobrazbe, ki jo naša društva po ogromni večini pogrešajo, in mnogo bolj izurjenih zborovodij, ki jih je pravzaprav tudi zelo zelo malo. Tu pa tam se opaža kak pojav dobre volje, hotelo bi se stopati po nonrih poteh, a zmanjkujejo tla. No, ne obupajmo, ker čas popravi vse, samo je treba delati. Število pevskih dru-itev dandanas ni več teko veliko kakor venskega sveta in pod njegovim okriljem so, izselilo občutno število našega živi j se ustanavljale podružnice po raznih krajih'..... in z istimi cilji, in kenčno — leta 1909 —, ko se je njena potreba posebno krvavo občutila in so se mudili v Trstu ugledni glasbeniki, kakor na pr. Emil Adamič, tudi pri nas, po zaslugi velikega prijatelja glasbe dr.ja Slavika in učitelja Karla Mahkote, sedaj upravitelja Glasbene Matice v Ljubljani. V Trstu se je sicer že par let poprej skušala ustanoviti glasbena šola pod okriljem pevskega in glasben, društva «Trst» in pod Vogričevim vodstvom, a radi materijalnih potežkoč in slabe moralne zaslombe je morala žal kmalu prenehati. Isto velja tudi o glasbeni šoli Šentjakobske «Čitalnice«. Nasprotno pa je novo «Pevsko in glasbeno društvo v Trstu* kot podružnica Glasbene Matice v Ljubljani zadelo na rodovitna tla in dobro napredovalo. Po vojni se je vsled spremenjenih političnih razmer odcepilo od Centrale ter se konstituiralo v samostojno Tržaško Glasbeno Matico, ki jo v umetniškem oziru že lepo vrsto let vodi konservatorist prof. Viktor Sonc. A že deset let pred Trstom so bili povsem samostojno ustanovili Goričani svoj glasbeni zavod: Pevsko in glasbeno društvo v Gorici, ki se je pozneje tudi prelevilo v podružnico Glasbene Matice ljubljanske, a je po vojni zopet postalo samostojno*. Duša temu zavodu je bil do vojne konservatorist mojster Josip Michl, ki ga je zlasti s svojim pevskim zborom povzdignil do ugledne umetniške višine. Zraven je vodil glasbeno šolo, na kateri poučuje od nekdaj tudi sedanji šolski vodja in skladatelj, za razvoj glasbenih razmer na Goriškem zelo zaslužni Emil Komel. Zavod prireja večkrat koncerte, dasi se ima boriti z raznimi potež-kočami tehnične in gmotne narave. V še večji meri velja to za tržaško Glasbeno Matico, pri kateri neumorno deluje poleg Sonca tudi vijolinist Avgust Ivančič. Oba zavoda se trudita, da po danih razmerah vršita svojo dolžnost in zadostita najnujnejšim zahtevam. Sadovi njiju delovanja se lahko opažajo povsod. Marsikdo je dobil najvažnejšo glasbeno podlago ravno pri teh zavodih, tako da je imel lahko delo končati svoje nauke na konservatorjih. Kajti prvotni namen teh zavodov je bil ravno ta, da se stvori poljudno glasbeno iztobraževališče, dostopno vsem, torej širšemu občinstvu po mestih, ker se je število muzikalnih analfabetov, ki je itak povsod obilno, moralo za vsako ceno zmanjšati, ako se je hotelo pripraviti v občinstvu razpoloženje, ki je potrebno za boljše razumevanje trajno napredujoče glasbene umetnosti. Mi potrebujemo ravno in predvsem glasbeno vzgojeno občinstvo, in iz tega razloga ne more nikoli biti dovolj ocenjeno delovanje takih zavodov. Ako pa bomo mogli razen tega kdaj pokazati, da je iz njiju vrst izšel tudi kak obče priznan glasbenik, kar se more v bodočnosti prav lahko zgoditi, tedaj bo naš ponos lahko toliko večji. Naravno je, da oba zavoda skrbita indirektno tudi za prepotrebno cerkveno petje. Tržaška Glasbena Matica je celo poizkusila z direktnim izobraževanjem podeželnih or- fanistov, a zmanjkala ji je moralna opora. Ved vojno pa je obstojalo tudi v naših krajih društvo, ki je skrbelo za reformo in povzdig cerkvene glasbe. To je bilo Cecilij ansko društvo v Gorici, ki ga je ustanovil ob krepki podpori duhovništva bivši župnik Ivan Kokošar. Društvo je izdajalo letno po sn zvezek cerkvenih skladb ter prirejalo vzorne cerkven-oglasbene produkcije. Delovanje glasbenih zavodov pa je prineslo tudi spremembo na koncertnem polju, ker so se odslej uvrščali v javne koncerte tudi pevske toSke izvajane od naših najboljših umetnikov, kakor na pr. sopra-nistinje Mire Costaperaria - Dev, basista Julija Betetto, Josipa Križa ja in raznih drugih. Razen tega so skrbeli za razširjenje glasbenega obzorja naših ljudi in zanimanja za tehnično naprednejšo glasbo s pritegnitvijo raznih umetnikov instrumentalistov in raznih orkestrskih skupin. Tako so uvajali občinstvo v splošno panogo glasbe, nudeč mu na j raznovrstne j še glasbene hrane, posebno pa poznavanje instrumentalne glasbe, ki je bila pri nas prej zelo zanemarjena. K razumevanju te vrste glasbe, ki je pri drugih narodih medtem bila dosegla že mnogo večjo stopnjo nego zborovska, so pripomogle tudi vsakoletne večkratne produkcije naših glasbenih gojencev, še več pa raznih umetnikov, ki so prirejali koncerte na naših odrih. Naj bo omenjeno, da že «ama imena umetnikov kakor Kocjana, ja in z njim tudi mnogo glasbenih sil. Zato bo treba res napornega in vztrajnega delovanja, toliko od strani glasbenih zavodov kolikor od posameznikov, in poiem si bomo morda ustvarili možnost za obnovo naše instrumentalne glasbe, ki je zaenkrat zopet omejena na izvežbanje pianistov in vijoli-nistov po glasbenih šolah. Sklep. Predmet ni izčrpan s tem, kar je povedanega tukaj. Moralo bi se omeniti tudi stremljenje naših glasbenih zavedov in privatnikov po zalaganju glasbenih del. toda to je spojeno z velikimi potežkoćami gmotne in tehnične narave. Tržaški Glasbeni Matici se je posrečilo le enkrat izdati muzikalije {Petnajst zborovih pesmi leta 1921) in tudi Učiteljska Zveza je le z veliko požrtvovalnostjo zamogla izdati sedem zborov pod naslovom «Plameni», dalje moderno zbirko otroških pesmi ter se par zborovih pesmi posebej. Tu pa tam je prinašala «Mladika» kakšno glasbeno prilogo in redkokateri privatnik je zalaga! skladbe kakor na pr. Jakob Stoka Vogričevo spevoigro «Moč uniforme >. Po lepem delu so si morali skladatelji celo sami zalagati svoje skladbe, kakor na pr. Vasilij Mirk svoje razne večje in manjše klavirske skladbe To je težka panoga glasbenega delovanja, ker naša gospodarska moč ni tako velika, da bi dovoljevala uspešno udejstvovanje na tem polju. Kljub temu velikemu nedostatku imamo iz sedanjih kratkih sumaričnih piikazovanj — čitatelji naj oprostijo, ako sc pri tem zicpet 'skiiicujemo na uvodoma omenjena razloge — v glavnem občutek, da se naša gl:^.ba v Julijski Krajini razmeroma še dobro razvija, da se okus občinstva boljša, da se njena dinamična sila stopnjuje Tudi tu igra, je treba priznati, veliko vlogo dejstvo akcije in reakcije kakor v vsem delovanju človeštva, toda v glavnem opažamo voljo do napredka in do razmaha, čutimo, da moramo dalje in višje, ker imamo voljo za to. S tem bi bila naloga zgodovinskega pregleda o razvoju našega glasbenega življenja pri kraju. Preostajala bi še najnovejša doba, ki je bolj predmet sočasnega opazovalca in kritika; vendar, da se kolikor možno bližamo temu, ki se mu pravi splošna slika, naj sledijo še nekateri podatki. Vpliv najnovejše smeri v glasbi je tudi v naših krajih zelo velik. Naši sedanji glasbeniki so po ogromni večini glasbeno napredni. Najmodernejši med njimi je Gori-čan Marij Kogoj, globoka in izvirna narava, komponist ljubkosti in ekstravaganc hkru-hi, in za novim stremijo tudi odlični glasbeniki, kakor na pr. Ivan Grbec v Trstu. Izven naše domovine pa delujejo mnogi naši ljudje na najodličnejših mestih. Kot zborovodja prvega slovenskega zbora pri Glasbeni Matici v Ljubljani deluje že par let Srečko Kumar, iz naših Brd doma, mož podjetne in impulzivne narave, ki je tudi v naših krajih odlično pripomogel moderni pesmi do veljave s pomočjo slovitega pevskega zbora naše Učiteljske Zveze, kateri se ob prostem času še sedaj požrtvovalno postavlja na razpolago, prirejajoč koncert za koncertom ob raznih prilikah. V Ljubljani deluje dalje na izredno važnem prosvetnem mestu kot ravnatelj opere slovenski Hrvat in priznan glasbenik Mirko Polič iz Trsta, prvi in tudi edini kapelnik na našem nekdanjem opernem gledališču v Nar domu v Trstu, pod okriljem Dramatičnegi društva v letih 1910—1914. Njegova je zasluga, da smo imeli priliko slišati tu v svojem jeziku poleg raznih operet tudi lepe opere, kakor: Smetanovo «Prodano nevesto®, Zajčevo «Zrinjski», Parmovo <*Kse-nijo», Weberjevega «Čarostrelca» i. dr. — Vojna nam je to ukinila, le proti koncu vojne je gostovala v Trstu zagrebška epera z odličnimi, tudi od Italijanov splošno priznanimi umetniškimi močmi. Ti pojavi pa so bili vsi kakor zvezde repatice: prihajaj c* zažari jo in potem bežijo v vsemir, v brez-končnost. Morda se z dobro voljo spet kdaf povzpnemo do te točke? V Ljubljani pa je še tretji glasbenik iz naših krajev na odličnem mestu. To je St. Premrl iz Št. Vida pri Vipavi moderen glasbenik in skladatell celo v svojih cerkvenih skladbah in kot re- Sens chori ljubljanske pres/tolnice mero-ajen za razvoj glasbe med Slovenci sploh. Tako je pravzaprav tudi mnogo drugih naših glasbenikov izven našega ozemlja. Naj omenimo še posebej prof. Sašo Šantla, akadetničnega slikarja in obenem skladatelja, ki je svoječasno deloval na glasbe- V Trstu, dne 17. januarja 1926. nem polju posebno v Pazinu, a sedaj službuje v Ljubljani. In kdo ne pozna tenorista Josipa Rijavca, stebra beogradske opere, tenorista Šimenca Marijana in barito-nista Primožiča na zagrebški operi? Kot vodja Glasbene Matice v Celju pa deluje znani vijolinist Karlo Sancin iz Škednja in tako je mnogo drugih in še jih bo. Mnogobrojni so naše gore listi, a pri nas, žal, le malo. Predpogoji so zanje prešibki. A ven- dar se tudi s preostalimi skromnimi močmi' giblje in dela, tiho, vztrajno, smotreno, nesebično, kakor se spodobi onim kulturnim delavcem, ki morajo skrbeti za nadaljni razvoj prosvete, tu še posebej za nadaljno evolucijo našega ljudstva v glasbenem oziru. Naj ne stojijo kot mrtvi pomniki, naj nadaljujejo. Njihov trud gotovo ne bo zaman, a vsi poznejši rodovi jim bodo trajno hvaležni. Josip Prunk: Razvoj slovenskega gledališkega življenja na tržaškem Kdor je imel priliko in zanimanje zasledovati list »Edinost* tekom njegovega plo-don osnega in značaj nega delovanja v zadnjih 50 letih, odkar obstoja, ali vsaj tekom zadnje daljše dobe, — ker jih ni dosti več, ki so mogli po svoji življenjski dobi kritično spremljati «Edinost» od njenega rojstva pa do danes — lahko ugotovi z zadoščenjem, da je zbirka teh 50 letnikov »Edinosti* kaj verna in minucijozna zgodovina vsega slovenskega gibanja, posebno na Tržaškem. Narodno-politični razvoj našega življa predvsem, a nič manj gospodarski in posebno kulturni, kakor je zrastel večinoma samoniklo od prvih početkov pa do precejšnjega razmaha, imajo svoje verno zrcalo v malih in večjih noticah, poročilih, naznanilih, kritikah in polemikah tega lista. Kdor bi hotel napisati zgodovino našega slovanskega življa na Tržaškem v narodno-političnera, gospodarskem in kulturnem oziru, bi imel v teh 50 letnikih lista •Edinost« glavni vir, iz katerega bi lahko izdatno, deloma izčrpno povzel potrebno gradivo. Žal, ne vem, ali je kaka oseba ali kaka organizacija tako srečna, da ima vssh 50 letnikov skupaj. Komaj verjamem! Premalo važnosti se je polagalo svoječasno, ob postanku lista, na to, preveč razburljivih in pretresljivih časov je list preživel v zadnjih časih, da bi se bilo komu posrečilo, sestaviti in ohraniti tako važno in pomembno zbirko. Na vsak način naj bi se kaka organizacija ali korporacija, morda sama uprava lista, baš cb trenotku tega pomembnega jubileja 50-letnice lista zavzela z vsemi možnimi sredstvi, da bi sestavila tako zbirko vsaj v enem izvodu, in če že ni mogoče popolno, vsaj kolikor mogoče popolno, ter bi jo varno shranila, kakor rečeno, kot nekak glavni vir zgodovine slovenskega življa na Tržaškem, Nehote se mi je narinila ta misel, ki me je mnogokdaj okupirala, in sem jo moral zapisati ob tej priliki, četudi sem na ta način prav za prav zašel s svoje določene poti. < » * Moja naloga in moj namen je bil, govoriti na kratko o razvoju gledališkega delovanja na Tržaškem. Ko sem se lotil te naloge, mi je drastične stopilo pred oči, kako dobro bi mi služili letniki »Edinosti* v to svrho. Ker jih pa nimam na razpolago in tudi drugih konkretnih zapiskov ne, stopam golih rok k tej nalogi. Pa morda je dobro lake; kajti če bi imel na razpolago ves materijal, ki bi ga podajali letniki »Edinosti*, bi nabral tako obširno gradivo, da bi spis daleč presegal prostor, ki ga smejo imeti taki-le priložnostni spomini. Da, ta je prava beseda! Zato hočem pedali le par kratkih spominskih črtic, kakor mi še lebdijo po glavi, brez nikakih materijalnih ali konkretnih podatkov, zgolj vtise, kakor so mi jih tekem časa sporočili naši najstarejši zaslužni delavci na tem polju, prvi naši gledališki diletanti, kolikor sem sam osebno videl in slišal kot opazovalec, in slednjič kolikor sem s svojim svojČas precej intenzivnim sodelovanjem kot igralec - diletant — četudi hnl* vrste — in soustano- ;:elj »Dramatičnega društva® v Trstu sam doživel. Že zgodaj, komaj se je začela probu jati naredna zavest našega življa v Trstu in ckolici, posebno v šestdesetih in sedemde-, setih letih prešlega stoletja, se je začelo s prvimi majhnimi diletantskimi predstavami. «Sokol», posamezna pevska in bralna društva, pa tudi konsumna društva in društva' za zavarovanje goveje živine so prirejala veselice, pri katerih je redkokdaj manjkala na koncu — običajni spored je obsegal nagovor, deklamacije, zbore, solo-fejčke — | kot paradna točka kratka igrica, navadno enodejanka. »Brat Sokol», «Eno uro doktor®,