Darko Dolinar NASPROTJA OB TRUBARJU v starejši slovenski literarni zgodovini Članek na več nivojih pregleduje potek literarnozgodovinske recepcije Primoža Trubarja od konca 18. do srede 20. stoletja. Najprej ugotavlja, kako in kdaj je napredovalo poznavanje Trubarjeve biografije in bibliografije. Ta material je bil vsakokratno izhodišče za različne literarno- in kulturnozgo­ dovinske interpretacije. Na,začetku je bil pri vseh v ospredju Trubarjev pomen za razvoj slovenskega jezika in književnosti. V 2. polovici 19. stoletja so se interpretacije in vrednostne ocene razhajale, ker so upoštevale pred­ vsem vidik Trubarjeve religiozno—nazorske opredelitve. V 1. polovici 20. stoletja je spet prevladala pozitivna recepcija, ki je postavila v ospredje zgo­ dovinski pomen Trubarja za razvoj nacionalne literature in nacionalne zave­ sti. Nihanje literarnozgodovinske recepcije v pozitivno ali negativno smer je povezano s sočasnimi idejnimi tokovi, pri katerih je bila udeležena tudi lite­ rarna veda. Ob praznovanju štiristoletnice Trubarjeve smrti sta bila njegova oseb­ nost in delo deležna posebne pozornosti v znanosti, publicistiki in sploh v jav­ nem življenju. Ob raznovrstnih prizadevanjih, ki so podčrtovala njegov zgo­ dovinski pomen, si je morda težko zamisliti, da je bil Trubar pred kakimi sto leti in tudi še denimo ob štiristoletnici rojstva povod za silovite znanstvene in ideološke kontroverze. Za razumevanje njegove današnje vloge ni povsem odveč vedeti, kako je potekala recepcija njegovega dela v prejšnjih fazah. Trubar pa ni bil predmet raziskovanja samo v filologiji in literarni vedi, tem­ več tudi v kulturni, verski, celo politični zgodovini, in to ne le v slovenskem, temveč tudi v drugih jezikovno—kulturnih območjih, najbolj v hrvaškem in nemškem. Ne glede na različne referencialne okvire je bilo med temi stro­ kami in območji veliko medsebojnih vplivov. Navzlic temu si prizadeva ta spis ostati kolikor mogoče v mejah starejše slovenske literarne vede: s tem ne čisto preciznim izrazom zaznamuje obdobje od začetkov literarnozgodovin­ skega raziskovanja v drugi polovici 18. stoletja približno do srede 20. stoletja, torej do časa, ko je osnovni ton raziskovanju še dajala generacija znanstveni­ kov, ki so utemeljili slovensko literarno vedo kot predmetno in metodično samostojno, historično—empirično disciplino, notranje strukturirano po načelih poznega pozitivizma, modificiranega z nekaterimi duhovno— in socialnozgodovinskimi pogledi. Če hočemo razumeti nekdanje kontroverze ob Trubarju, jih moramo postaviti v kontekst razvoja stroke. Toda tega tukaj ni mogoče in tudi ni treba izčrpno obdelati. Namesto tega naj samo spomnim na temeljno Murkovo raziskovalno poročilo iz 1. 1925—27, na vrsto Kidričevih razprav, člankov in polemik, na Ruplove, Slodnjakove in Berčičeve dodatke, iz nemškega območja denimo na prispevek Balduina Sarie, in nazadnje na vrsto novejših razprav in referatov, ki so bili namenjeni za znanstvena srečanja v zadnjih letih, posvečena jubilejem slovenske reformacije.1 Poleg tega naj naštejem najplodnejše faze v dosedanjem raziskovanju Trubarja: to so bila najprej tri desetletja na prehodu iz 18. v 19. stoletje (približno 1780-1810), nato druga polovica 19. stoletja in nanjo se navezujoča prva tri desetletja 20. stoletja z odločilnim preobratom okrog jubilejnega leta 1908; in naposled novejše raz­ dobje okrog 1. 1950 ter nato približno od zgodnjih šestdesetih let naprej. Za začetek si poskušajmo v glavnih potezah obnoviti, kdaj in kako je raziskovanje Trubarja napravilo prve korake k obvladovanju svoje snovi, se pravi, kako je napredovalo poznavanje Trubarjeve biografije in bibliogra­ fije; šele potem se bomo lotili kompleksnih vprašanj predstavitve, interpreta­ cije in vrednotenja. Bibliografska vprašanja Po danes veljavnih bibliografskih dognanjih2 obsega Trubarjev opus 25 slovenskih knjig, poleg tega eno nemško knjigo in še več samostojnih pri­ spevkov ali prevajalskih predlog za 13 hrvaških oz. srbskih knjig; posamezne njegove pesmi so vključene še v 3 slovenske knjige drugih izdajateljev, celoto opusa pa zaokroža 90 doslej znanih pisem in nekaj listin.3 V nadaljnjem se zaradi boljše preglednosti omejujem samo na slovenske knjige in puščam ob strani druge objave, pisma in dokumente. Pred dvesto leti je bil znan samo majhen del tega opusa. Zgodnje razis­ kave, ki so se takrat začenjale na današnjem slovenskem območju, so se opi­ rale na ohranjene Trubarjeve knjige in na podatke o njih v sekundarni litera­ turi. Oba vira sta bila dokaj skopa.4 V takrat ustanovljeni ljubljanski licejski knjižnici, prednici današnje NUK, so bili ohranjeni samo trije naslovi slo­ venske protestantike: Dalmatinova Biblija, Bohoričeva slovnica in Trubar­ jev prevod Luthrove Hišne postile. V vseh večjih bibliotekah današnjega slo­ venskega ozemlja pa je bilo dostopnih največ 7 naslovov, med njimi od Tru­ barjevih samo še Psalter iz 1. 1566. Poleg tega je bilo marsikaj skrito v zasebni lasti, založeno in pozabljeno; toda starejše domneve, da naj bi se bila bodisi v ljubljanski škofiji bodisi v jezuitskem kolegiju ohranila dokaj popolna zbirka slovenske protestantike, so se izkazale kot neutemeljene,— Kar zadeva drugi vir, domače zgodovinopisje, je reformacijo obširneje obravna­ val samo Valvasor. Med drugim je sestavil seznam kranjskih pisate­ ljev in v njem naštel naslove 8 Trubarjevih knjig, med katerimi je vsaj eden napačen, nekaj pa približnih, tako da ne omogočajo natančne identifikacije.5 Na Slovenskem v tem času še niso poznali in upoštevali nemških in drugih tujih virov, zato je bila po naslovih znana kvečjemu četrtina Trubarjevih del. Že v naslednjih treh desetletjih pa je bibliografsko evidentiranje Trubar­ jevih knjig močno napredovalo.6 Pod vplivom ideoloških gesel t.i. narodnega preroda se je začelo sistematično zbiranje knjižnih del naših protestantov in podatkov o njih. Zbiralci so posegli tudi čez meje domačega območja v bližnja in bolj oddaljena tuja nahajališča, kot npr. v Gradec in na Dunaj. Mentor in organizator prerodnega gibanja Zois si je že 1.1782 ogledal južno­ slovanske reformacijske tiske celo v tiibinški univerzitetni knjižnici.7 Ta pro­ ces se je bistveno pospešil, ko so bili vzpostavljeni stiki med pobudniki slo­ venskega narodnega preroda in zastopniki podobnih teženj drugje ter začet­ niki znanstvene slavistike v drugih deželah: tako je bila pritegnjena v obde­ lavo še vrsta drugih nahajališč, virov ter sekundarne literature. Plodno je bilo posebej iskanje v nemških deželah: medtem ko je v območju pod habsburško vladavino protireformacija temeljito pospravila slovenske reformacijske tiske, so se v knjižnicah protestantskih nemških mest, univerz in dvorov ohra­ nili, in ta hranilišča so v dobi razsvetljenstva postala dostopna za znanstveno delo. Največ zaslug za izpopolnitev bibliografije Primoža Trubarja in slo­ venske reformacije imajo v tej dobi Josef Dobrovsky, Christian Friedrich Schnurrer in Jernej Kopitar. Dobrovsky, čigar interesni krog je zajemal celotno območje slovanskih Jezikov in književnosti, je že od 1. 1778 iskal in opisoval ohranjene primerke slovenske in južnoslovanske.protestantike, zbiral o njih informacije od poz­ navalcev, registriral in kritično preverjal strokovno literaturo. Svoje ugoto­ vitve je deloma sproti objavljal, še dosti več pa jih je zabeležil v pismih.8 Pomen njegove korespondence s Kopitarjem za razvoj slavistike je splošno 2nan, za naš problem pa so zanimiva že njegova zgodnejša pisma. Med dru­ žni je bil povezan tudi s tiibinškim raziskovalcem našega protestantskega tiska Schnurrerjem. Schnurrerju priznavajo še danes velik pomen za raziskovanje naše refor­ macije. To velja tudi za območje bibliografije; toda vsaj za Trubarjevo bibliografijo je Schnurrer dosti bolj sistematično obdeloval tisto, kar so zbrali že njegovi predhodniki, kakor da bi bil sam prispeval kaj novega.9 Pa vendar je tedanja slavistika na široko recipirala Schnurrerjevo delo, medtem ko je za njegove predhodnike komaj slišala. Dosti zaslug za to imata Dobrovsky in Kopitar. Tudi Zoisov krog v Ljubljani je že kmalu spoznal Schnurrerjevo delo: Kopitar ga je uporabljal in citiral že pred odhodom na Dunaj.10 V Kopitarjevi slovnici iz 1. 1809 so sumirana dotedanja slovenska in tuja bibliografska spoznanja; med drugim je upošteval tudi nekatera Pohlinova odkritja.IHa Sam pa je pri pregledu dunajske dvorne knjižnice našel in opisal zgodnja Trubarjeva dela, ki jih je Schnurrer poznal samo po aktih, in pojasnil Schnurrerjeve zmote o njihovem zaporedju in številu." Poznejši bibliografi in literarni zgodovinarji dolgo niso mogli dodati temu nič novega, in tudi v Čopovi oz. Šafa^ikovi zgodovini slovenske književnosti so navedeni samo obširnejši in bolj sistematični opisi že znanih Trubarjevih naslovov z malen­ kostnimi dopolnitvami.12 Nova kritična izdaja Čopove korespondence, v kateri je prvič v celoti objavljen Čopov spis D/e Literatur der Winden, ki je rabil Šafariku kot rokopisna predloga, potrjuje te sklepe: Čop sploh ni sam sestavljal spiska Trubarjevih del, temveč se je skliceval predvsem na Kopi­ tarja in na druge temeljne vire oz. literaturo.13 Po tem razmahu je spoznavanje Trubarjeve bibliografije zastalo in spet napredovalo šele v drugi polovici 19. stoletja. Največ so mu prispevali Theo- dor Elze14 in poleg njega še nekaj slavistov iz dunajske filološke šole. V tem času je prišlo v evidenco pet od sedmih Trubarjevih slovenskih knjig, ki Kopi­ tarju še niso bile znane.15 V prvih desetletjih 20. stoletja je France Kidrič opravil temeljit kritičen pretres, s čimer je utrdil bibliografsko ogrodje Trubarjevega dela in mu dodal opise vseh ohranjenih primerkov z nahajališči in literaturo.16 Šele ponovno sistematično iskanje v dveh naletih, ki ga je v 50. letih vodil Mirko Rupel in v 60. letih povzel Branko Berčič,17 je dopolnilo in korigiralo Kidričev prikaz, odkrilo pa tudi dve dotlej še povsem neznani Trubarjevi knjigi in vrsto dodat­ nih primerkov že znanih naslovov. Navzlic tako natančno opravljenemu delu nadaljnje prizadevanje še vedno ni odveč. Toliko novih najdb, kolikor jih je v petdesetih, letih nabral Rupel, se ne moremo več nadejati. Toda srečno naključje, po katerem je 1. 1971 prišel na dan nov primerek Cerkovne ordninge v vatikanski biblioteki,18 opozarja, da celo najbolj znana nahajališča še niso povsem izčrpana. To utegne veljati tudi za Tiibingen. Dobrovsky je npr. že 1. 1792 dobil zanesljive podatke o izvodih petih Trubarjevih knjig v nekdanjem plemiškem vzgaja- lišču, imenovanem "Collegium illustre” ; to najdišče je ostalo tedanji in poz­ nejši strokovni literaturi skoraj povsem neznano, pa tudi nadaljnja usoda teh izvodov še ni povsem razjasnjena.19 Naš pregled se vprašanj Trubarjeve bibliografije pravzaprav samo dotika in ne posega v probleme evidence, identifikacije in klasifikacije njego­ vih del, ki so povzročali raziskovalcem nemalo težav. Vrsta knjig ima podobne naslove: kadar je v njih denimo beseda "katekizem”, jih je bilo pri pomanjkljivih opisih zelo težko identificirati. Prozne katekizme je bilo mogoče ločiti od pesmaric, ki so tudi poimenovane s to besedo, šele tedaj, ko so bile knjige odkrite in dostopne ali vsaj natančno opisane. Veliko preglavic je delalo zaporedje posameznih izdaj protestantske pesmarice in ugotav­ ljanje njihovih avtorjev ter izdajateljev, delno zaradi knjige Ene duhovne pejsni iz 1. 1563, ki je izšla s Trubarjevim imenom v naslovu, čeprav proti nje­ govi volji, delno zaradi Trubarjevega štetja izdaj, ki je npr. še Elzeju vsilje­ valo sklep, da je med izdajama iz 1. 1567 in 1574 morala iziti še ena.20-Zlasti starejšim neslovenskim raziskovalcem je povzročalo hude težave tudi loče­ vanje Trubarjevih slovenskih knjig od hrvaških, ki so mu jih včasih pripiso­ vali,21 in ugotavljanje soavtorskih deležev, npr. v izdajah biblijskega zavoda v Urachu. Nazadnje lahko kot zanimivost omenimo, da so bibliografi od vsega začetka zelo zaupali Trubarjevemu lastnemu pričevanju. Tako so na podlagi njegovih izjav in trditev nekaterih sodobnikov ves čas verjeli v obstoj dveh knjig — Cerkovne ordninge in Formule concordiae. Primerek Cerkovne ordninge so našli šele ob koncu 19. stoletja,22 medtem ko Formula concordiae še vedno velja za pogrešano; a o tem, da je bila res natisnjena v slovenščini in ne morda samo prevedena v rokopisu, ne dvomi skoraj nihče. Biografska vprašanja Trubarjeva biografika se začenja že zelo zgodaj. Prvo sklenjeno poročilo o njegovi življenjski poti je sestavil njegov dolgoletni znanec in sodelavec, tiibinški teolog Jakob Andreae v nagrobni pridigi ob Trubarjevem pogrebu 1. 1586;23 to je objavil že 1.1588 Matija Trost v slovenskem prevodu.24 Kakih sto let pozneje je pisal Valvasor prve prispevke za Trubarjev življenjepis z znanstveno ambicijo, seveda ne v sklenjeni obliki biografskega orisa, temveč vpletene na ustreznih mestih v zgodovino reformacije na Kranjskem, v pre­ gled kranjskih pisateljev ter v opise krajev.25 Biografska prizadevanja se nadaljujejo bolj ali manj kontinuirano šele od poznega 18. stoletja. Kljub dolgi tradiciji pa je izčrpno znanstveno biografijo napisal šele Rupel sredi 20. stoletja. V starejšem življenjepisnem izročilu o Trubarju je mogoče razločiti dve liniji, katerih ena, v nemškem prostoru, se opira na Andreaeja in pozneje tu in tam pritegne tudi Valvasorja, druga, v slovenskem prostoru, pa izhaja sko­ raj izključno iz Valvasorja, ker Andreaeja ne pozna.26 Morebitne druge variante iz kranjskih virov, zlasti izpod peresa škofa Hrena ali iz njegove oko­ lice, so po prvem razmahu protireformacije zatonile v pozabo in je njihov odmev mogoče zaslediti šele v drugi polovici 19. stoletja, ko so jih spet pote­ gnile na dan arhivske raziskave.27 Schnurrer, čigar delo pomeni preobrat v Trubarjevi biografiki, je po dokumentarnem gradivu samostojno raziskoval čas po Trubarjevem begu v Nemčijo in predvsem čas delovanja v uraškem zavodu, za prejšnje živ­ ljenjsko obdobje pa se je opiral na dognanja predhodnikov. Pri tem je zdru­ ževal Andreaejevo in Valvasorjevo verzijo, toda to kombinacijo je po last­ nem priznanju našel že pri zgodovinarju luteranske cerkve v Avstriji Bern- hardu Raupachu.28 Schnurrerjevo delo je bilo močno razširjeno in je dolga desetletja veljalo za merodajno. Odločilne zasluge za to ima predvsem Dobrovsky, za njim pa Kopitar, Čop in Šafarik. Dobrovsky je v svojem Slavinu iz 1. 1806 skoraj dobesedno povzel Schnurrerjeve biografske odlomke o Trubarju, Ungnadu, Konzulu in Dalmati, le drugače jih je povezal in zaokrožil.29 Kopitarje širil dela Dobrovskega; Trubarjevi biografiji je dodal važen detajl z opozorilom na njegovo šolanje na Reki.30 Precej skrajšan povzetek po Dobrovskem je med prvimi objavil Janez Nepomuk Primic v svojem Nem ško—slovenskem bukvarju 1.1814, kar je doslej ostalo skoraj neopaženo.31 Fragmentaren izvle­ ček iz Schnurrerja je vključen tudi v Metelkovo slovnico iz 1. 1825.32 Pred­ vsem na Schnurrerja, pa tudi na Dobrovskega in Kopitarja se je opiral tudi Safarik v prvi izdaji svoje slovanske literarne zgodovine, ki je izšla leto 2atem.33 Čop v svojih prispevkih za drugo izdajo tega Šafarikovega dela sploh ni pisal Trubarjeve biografije, temveč je samo podčrtal Schnurrerjev pomen in opozoril na nekaj važnih mest pri samem Trubarju, pri Andreaeju, Valva­ sorju in Kopitarju, dodal pa jim je dve samostojni oceni Trubarjevega pomena.34 Šafarik je Čopove dodatke in opozorila interpoliral v verzijo Dobrovskega, ki jo je v celoti prevzel. Potemtakem je v postumni izdaji nje­ gove zgodovine južnoslovanskih literatur iz 1. 1864 Trubarjev življenjepis objavljen pravzaprav samo v razširjeni in dopolnjeni Schnurrerjevi verziji.35 Izpopolnitev Trubarjeve biografije so v drugi polovici 19. stoletja omo­ gočile objave arhivskega gradiva in korespondenc ter zgodovinopisna dela o nemški, avstrijski, slovenski in hrvaški reformaciji. Elze je prispeval nekaj podrobnih razprav in nekaj biografskih skic, predvsem pa obširno izdajo pisem z dodanim dokumentarnim gradivom, ki je prav zaradi tega še danes nepogrešljiva.36 Ob njem je treba omeniti vsaj še Kostrenčičevo objavo dokumentov in pisem o delu biblijskega zavoda v Urachu in Dimitzovo zgo­ dovino Kranjske z dotlej najpodrobnejšim, prav tako izčrpno dokumenti­ ranim prikazom reformacijske dobe.37 Nekaj veljavnih biografskih podatkov in povezav pa so prispevali tudi slovenski publicisti: tako je npr. Lovro Žvab objavil izvlečke iz arhivskega gradiva, s katerimi je bilo mogoče natančno datirati Trubarjevo bivanje v Trstu; toda značilno je, da je to gradivo že dobrih petdeset let prej zbral neki Zoisov tržaški uslužbenec.38 Ob 4 0 0 - letnici Trubarjevega rojstva se je začelo več kot dvajset let tra­ jajoče Kidričevo raziskovanje.3g Kidrič je prešel od polemike z dotedanjimi prikazi h kritiki najstarejših znanih virov in pritegovanju novih; sistematično je ovrednotil tudi življenjepisne podatke, raztresene po Trubarjevih delili. Njegove glavne ugotovitve so strnjene v obširni razpravi Ogrodje za biogra­ fijo Primoža Trubarja iz 1. 1923, ki je zlasti dognala potek Trubarjevega živ­ ljenja pred odhodom v izgnanstvo v Nemčijo. Pozneje tudi Rupel ni več spre­ minjal bistvenih sestavin Kidričevega življenjepisnega ogrodja, seveda pa jih je obravnaval veliko podrobneje in jih obdal z vrsto novo eruiranih, sistema­ tično obdelanih posameznosti. Toda tudi v Trubarjevi biografiji so še vedno možne dopolnitve in celo presenečenja. O tem priča mdr. dokaz, da je bil Trubar dejansko vpisan na dunajsko univerzo, ki je vključen šele v drugo, nemško izdajo Ruplove monografije o Trubarju iz 1. 1965;4" to je omogočilo korekturo dotedanjih trditev o Trubarjevi pomanjkljivi šolski izobrazbi. Nadaljnje biografske podrobnosti pa so prišle na dan s petimi nanovo odkritimi Trubarjevimi pismi, ki so zdaj dostopna v novi izdaji pri SAZU.41 Vprašanja interpretacije in vrednotenja Ko prehajamo od obvladovanja snovi h kompleksnejšim vprašanjem njene obdelave in prikaza ugotovitev,42 je treba med drugim upoštevati, da se je slovenščina v drugi polovici 19. stoletja šele počasi uvajala v znanstveno rabo. Slovenski avtorji so svoja znanstvena dela še vedno objavljali večinoma v nemščini. Slovensko pisana literarnozgodovinska dela so bila namenjena predvsem šolski rabi in prosvetljevanju širše, strokovno nekvalificirane publike. Ce torej ti spisi po eni strani niso dosegali znanstvene ravni medna­ rodnega raziskovanja reformacije in Trubarja, pa so bili po drugi strani tesno povezani s horizontom pričakovanja pri domači publiki. Zato je toliko bolj zanimivo opazovati, kako so se tu oblikovali interpretativni prikazi in vred­ nostne sodbe. Začenjamo z vprašanjem o Trubarjevem prvenstvu. Vsi raziskovalci seveda priznavajo evidentno dejstvo, da se s Trubarjem začenja sklenjeno pisanje, tiskanje in izdajanje slovenskih knjig. Mnenja pa se razhajajo ob vprašanju, ali to pomeni dejanski začetek slovenske književ­ nosti ali samo začetek ene njene dobe. V Kopitarjevi slovnici iz 1. 1809 je zadeva videti še preprosta. V dobi reformacije je bila po Kopitarju slovenščina (oziroma ”naše narečje”) prvič zapisana in natisnjena.43 Zato primerja Kopitar Trubarja s Kolumbom, in ta primerjava se vztrajno ponavlja v naslednjih sto letih.44 Seveda Kopitar takrat še ni poznal nobenega slovenskega srednjeveškega rokopisa in tudi odkritje Brižinskih spomenikov, ki je sledilo kmalu zatem, ni bistveno spre­ menilo pogleda na Trubarjevo prvenstvo. Čop in Šafarik npr. nedvoumno začenjata zaporedje slovenskih pisateljev s Trubarjem.45 Ta podoba se začne spreminjati sredi 19. stoletja. V literarnozgodovin­ skih pregledih od Janežiča (1854) do Glaserja (1894) se pojavlja kot najzgod­ nejši sestavni del slovenske slovstvene preteklosti tudi starocerkvenoslovan- sko slovstvo.46 Znanstveno oporo za to je dajala Kopitarjeva in Miklošičeva karantansko—panonska teorija o izvoru starocerkvenoslovanščine, po kateri je današnja slovenščina njena neposredna naslednica ali ”hči” , zato ju imenu­ jejo kar staroslovenščina in novoslovenščina. Glede na to bi lahko Trubar pomenil samo začetek novejšega dela celotne slovenske književnosti, t. i. novoslovenskega slovstva, s čimer pa je njegovo prvenstvo relativirano. Ta dvodelna shema je bila opuščena šele na prelomu stoletja Na drugi strani je odkrivanje slovenskih srednjeveških rokopisov, bist­ veno različnih od starocerkvenoslovanskih, dajalo povod za nastanek različ­ nih domnev o zgodnji rabi slovenščine v cerkvah, samostanih, šolah, uradih in celo na habsburškem dvoru.47 Ponekod so se takšne domneve o "sloven­ ščini pred Trubarjem” povezovale tudi s hipotezami o vlogi glagolice na Kranjskem. Izhodišče zanje so našli v starejši tradiciji, ki se sklicuje na posa­ mezne izjave nekaterih naših protestantskih piscev, npr. Krelja in Bohoriča, in se vleče v starejšem zgodovinopisju prek Valvasorja in Linharta do Vod­ nika in še do Erberga.48 Te domneve je Kopitar odločno zavračal, tudi Vod­ nik se je, najbrž pod njegovim vplivom, pozneje odvrnil od njih, in pri Čopu in Šafariku je glagolsko slovstvo povsem ločeno od slovenskega.49 Toda v drugi polovici stoletja so te domneve spet oživele, npr. pri Kleinmayru in Marnu.50 Cerkveni zgodovinar Josip Gruden jih je na prelomu stoletja razvil do skrajnosti:51 po njegovem je na Kranjskem v poznem srednjem veku pod vodstvom katoliške cerkve nastalo razvito slovensko—glagolsko cerkveno slovstvo, toda nastop reformacije ga je spodkopal; zaradi tega Trubarjevo delo pač ne more veljati za začetek slovenske književnosti. Teh hipotetičnih konstrukcij ni bilo mogoče podpreti z zadostnimi dokazi. Znanstvena kritika, predvsem izpod peresa Prijatelja in Kidriča,52 jih je zlahka zavrnila kot izraz diletantske želje, da bi začetek nacionalne litera­ ture projicirali kar se da daleč v preteklost. Poleg tega pa je bilo mogoče v njih razbrati izrazito ideološko podprte aktualistične tendence. Toda s tem načenjamo problem, ki ga je vredno osvetliti v njegovem širšem obsegu. Zgodnja domača tradicija, ki jo je začela že protireformacija, je gledala na reformacijo kot krivoversko gibanje izrazito.odklonilno. Tako gledanje pa je že Valvasor ublažil v prid historiografski objektivnosti. Ob koncu 18. sto­ letja se je vrednotenje reformacije preobrnilo pod vplivom prevladujoče razsvetljenske ideologije in verske tolerance, ki jo je podpirala tudi državna politika. Za zastopnike našega prerodnega gibanja je imela reformacija predvsem nedvoumno pozitiven jezikovno—kulturni pomen. Za Zoisa npr. sta bila Trubar in Bohorič "naša stara klasika” ;53 Trubarjevo "vročo ljubezen do domovine” je hvalil tudi Kopitar, ki je sicer rad javno nastopal kot prepri­ čan katoličan;54 v t. i. rokopisni pesniški zbirkriz Vrat, nastali 1. 1817, je bil Trubar naveden kot eden med petimi največjimi dobrotniki slovenskega ljudstva;55 in za Čopa je bila njegova verska pripadnost vrednostno indife­ rentna. Toda pozneje, v drugi polovici stoletja, se je dotlej enotno nacio­ nalno gibanje začelo diferencirati na različne nazorsko—politične tokove, in posledice ločevanja duhov so se pokazale tudi v obravnavah reformacije in Trubarja. V času od preloma stoletja do izbruha svetovne vojne so se nasprotja zaostrila do skrajnosti, potem pa se spet razrešila v ponovno pre­ vlado pretežno pozitivnega vrednotenja. Samo pri površnem opazovanju bi se dalo reči, da-so po eni plati privr­ ženci liberalne ideologije projicirali svoj lastni boj za svobodomiselnost in za pravice individua nazaj v upor protestantov zoper vladajočo katoliško cerkev in da so po drugi plati zagovorniki katoliškega svetovnega nazora in iz njega rastoče klerikalne ideologije iskali v reformaciji vedno nove in nove negativne poteze, da bi spodbili njen pomen za nacionalni jezik in kulturo in poudarili nasproti njej vodilno kulturno vlogo katoliške cerkve v srednjem veku in v dobi protireformacije. Vendar je ta kontroverza zavzemala samo del ideološkega polja, ki je vplivalo na literarnozgodovinsko recepcijo refor­ macije in Trubarja. Njegova nosilna plast je bila slej ko prej nacionalna ideo­ logija, ki se je v tem času posebej zaostreno izražala v dveh problemskih kom­ pleksih: v razmerju slovenstva do čedalje bolj agresivnega nemškega nacio­ nalizma in v dilemi med samo slovensko ali bolj južnoslovansko orientacijo narodnega gibanja. Pri poskusu, kako podrobneje določiti mesto posameznih literarnozgo­ dovinskih del v tem polju, je treba upoštevati še to: v liberalnem taboru sprva ni bilo profiliranega literarnega zgodovinarja, ki bi se znanstveno ukvarjal z reformacijo, zato je na tej strani najti njene prikaze predvsem v publicistiki in literaturi.56 V katoliškem taboru so literarnozgodovinska dela pisali pred­ vsem šolniki in ljudski prosvetitelji, zato so njihovi spisi prežeti z moralno- utilitarno tendenco. Glede obvladovanja snovi pa med nasprotniki ni bilo velike razlike: bolj ali manj so upoštevali ista, dotlej znana dejstva, le inter­ pretirali so jih različno. Odpad protestantov od »prave vere« je dajal katoliški strani povod za čedalje hujše očitke. Značilno je, kako so se pozicije zaostrile denimo od narodno zavednega škofa in ljudskega vzgojitelja Slomška do profesorja in publicista Marna: če je prvi še 1.1862 trdil, da je Bog obrnil napake protestan­ tov našemu narodu v dobro, je drugi 1.1883 povzdigoval voditelja protirefor­ macije škofa Hrena zavoljo njegovih zaslug za slovensko kulturo visoko nad Trubarja.57 Antireformacijska in antitrubarjanska argumentacija je postajala čedalje ostrejša in raznovrstnejša. Trubarju so spet in spet očitali, da je pisal slab, z leksikalnimi in sintaktičnimi germanizmi pokvarjen jezik; to je sicer začel že Kopitar, vendar v čisto drugačnem kontekstu.58 Nasproti Trubarju so poskušali izigrati njegova naslednika Bohoriča in Dalmatina kot kulturno pomembnejši in religiozno manj označeni osebnosti. Dejanske povezave med slovensko in nemško reformacijo so začeli interpretirati v škodo slo­ venske, nekako v tem smislu: pisateljska dejavnost naših protestantov je izhajala iz religiozne propagande, potekala je pod vodstvom nemških prote­ stantskih knezov in cerkva ter pod vplivom tujerodnega plemstva in meš­ čanstva v naših deželah, zato je ostala pretežno katoliškemu slovenskemu ljudstvu tuja. V skrajnem primeru so naši protestanti prikazani zgolj kot epi- goni tujega gibanja in kot poslušno orodje tujega plemstva.59 Nekoliko drugače je bila formulirana argumentacija, ki je izhajala od že omenjene Grudnove hipoteze o poznosrednjeveškem slovenskem slovstvu v glagolici:60 katoliška cerkev je s podpiranjem in razvijanjem tega slovstva opravila svojo zgodovinsko nalogo, reformacija pa je pretrgala ta razvoj in s tem spodkopala nastajajoče jezikovno-kulturne povezave z drugimi južno­ slovanskimi ljudstvi. V tem smislu so preinterpretirali celč jezikovno prakso protestantske cerkve in šole: v njej je bila slovenščina upoštevana samo v naj­ nujnejši meri, ker ljudstvo pač ni razumelo nemščine, toda brž ko je bilo mogoče, je slovenščino zamenjala nemščina; v ta namen je tudi Trubar na višku svojega delovanja izdal slovensko-nemški katekizem za šolsko rabo. Da bi bilo razvrednotenje kar najbolj učinkovito, je bilo treba prenesti napad še na osebnostno področje, in tudi tukaj je bil glavna tarča Trubar kot začetnik reformacije in najizrazitejša osebnost dobe. Josip Gruden, ki je sicer spričo kritik bolj ali manj opustil svojo teorijo o glagolici, je nekaj let pozneje v svoji Zgodovini slovenskega naroda dal Trubarju takšno karakteri­ stiko:61 Trubar ni bil osebnost velikega formata, temveč povprečnež s pomanjkljivim znanjem in nezadostno izobrazbo, brez pravega notranjega zagona in moralne trdnosti, podvržen različnim zunanjim vplivom in igri oko­ liščin, v kritičnih situacijah misleč bolj na lastno varnost kakor na stvar, ki jo je zastopal. Vsekdkor pa bi bilo napačno pripisati takšno negativno sodbo samo versko—svetovnonazorski pripadnosti njenega avtorja. Tudi na drugi strani, pri Franu Ilešiču in pri Josipu Tominšku, namreč lahko najdemo sko­ raj iste argumente, le da ob različnih povodih služijo drugačnemu namenu.62 Nasproti takšnim trditvam in takšnemu odnosu do Trubarja in reforma­ cije je v letih okrog 400—letnice njegovega rojstva nastopila mlada, večidel socialnodemokratsko orientirana inteligenca, ki so ji določali smer delovanja Ivan Cankar, Ivan Prijatelj in France Kidrič. Ta generacija ali skupina je po eni strani odločilno vplivala na novo utemeljitev odnosa do reformacije in na ponovno ovrednotenje njene vloge kot ene najpomembnejših dob v naši zgo­ dovini, s Trubarjem kot ključno osebnostjo.63 Po drugi strani je v literarno­ zgodovinski diskurz vpeljala kriterije znanstvenosti. Z vsem tem je postavila pojav slovenske reformacije v širši kontekst tedanjih političnih, socialnih in duhovnih gibanj in odprla nove možnosti za bodoče obravnave Trubarja, ki so presegle zgolj faktografsko biografijo kakor tudi neutemeljeno ideološko aktualizacijo. Približno na koncu te nove faze v raziskovanju Trubarja in reformacije, ki je trajala nekako do sredine stoletja, je Kidrič takole strnil svoje temeljne poglede:64 Trubar je s svojim delom prvi zavrnil dotedanje podcenjevanje slovenščine, ki da je grob in barbarski jezik, neprimeren za pisanje in branje. Prvi je prenesel protestantsko pojmovanje o nujnosti pridige, službe božje in branja svetega pisma v razumljivem jeziku na slovenske razmere. Prvi je v praksi reševal problem slovenskega knjižnega jezika in pisave. Prvi je tvegal poskus, da bi dal protestantski cerkvi v treh deželah s pretežno slovenskim prebivalstvom enotno ureditev, in jo imenoval »slovenska cerkev«, s čimer je presegel dotedanjo prakso in načelna pojmovanja nemških protestantskih deželnih cerkva. Prvi je načelno in v praksi utemeljil slovensko šolo, s čimer je dosledno nadaljeval svoje delo za slovensko cerkev. Prvi je načelno in v praksi izpričeval svojo pripadnost Slovencem kakor tudi svoj občutek skup­ nosti z drugimi južnimi Slovani. Glede na vse to je v obči zgodovini reforma­ cije sicer še vedno le skromen, a vnet prirejevalec in razširjevalec tujih idej in form; toda v zgodovini njegovega naroda mu gre zaradi njegovega dela eno prvih mest. Če sprejmemo te teze kot nekakšen zgoščen povzetek literarnozgodo­ vinskega raziskovanja Trubarja in reformacije v prvi polovici stoletja, lahko trdimo, da je bila z njimi položena ena od trajnih nosilnih plasti tudi še za poz­ nejšo recepcijo Trubarja, vendar pa spričo novih raziskav, dognanj in prika­ zov seveda ne more več ostati edino veljavna in merodajna. Razprava je nastala na podlagi referata, prebranega na mednarodnem simpoziju »Ein Leben zwischen Laibach und Tubingen — Primus Truber und seine Zeit« 6. 11. 1986 na univerzi v Tubingenu. 1 Matija Murko:D/e Bedeutung der Reformation und Gegenreformation fiir dasgei- slige Leben der Siidslaven. Slavia (Praga), IV/3 — V/4, 1925 - 27. Separat: Heidelberg 1927. Gl. zlasti VI. poglavje: Wiirdigungder bisherigen Literatur iiberdie siidslavische Reformation und Gegenreformation. Aufgaben kunftiger Forschung. - France Kidrič: Epilog k Trubarjevemu zborniku. Naši zapiski VI, 1909. Tudi v: F. Kidrič: Izbrani spisi III, Ljubljana 1978. - F. Kidrič: Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja. (Obenem analiza Andreaejevih, Hrenovih, Rosolenčevih in Valvasorjevih doneskov za biografijo Trubarja). Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede I, 1923. Tudi v: F. Kidrič: Izbrani spisi I, Ljubljana 1978. - F. Kidrič: Bibliografski uvod v zgo­ dovino reformacijske književnosti pri južnih Slovanih v X V I. veku. Ljubljana 1927 (litografirana skripta). - Mirko Rupel: Reformacija. V: Zgodovina slovenskega slovstva I. Ljubljana 1956; zlasti str. 258 - Balduin Saria: Was hat uns Primus Truber heute zu sagen? Miinchen 1963 (Siidostdeutsches Kulturwerk, Kleine Siidostreihe, Heft 4). — Anton Slodnjak: Uber die nationbildende Kraft der Reformation bei den Slowenen. V: Abhandlungen uber die slowenische Reformation, Miinchen 1968 (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slovvenen, 1). — Branko Berčič: Dassloweni- sche Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts. Prav tam. — Protestantismus bei den Slowenen / Protestantizem pri Slovencih. VViener slawistischer Almanach, Sonderband 13, Wien 1984. — Seminar slovenskega jezika, literature in kulture XX, 1984. - 16. sto­ letje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana 1986 (Obdobja, 6). — Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. Ljubljana 1986. - Simpozij: Slo­ venci v evropski reformaciji šestnajstega stoletja / Symposium: Die Slowenen in der europaischen Reformation des sechzehnten Jahrhunderts. Ljubljana 1986. 2 Gl.: F. Kidrič: Ogrodje, 1923. — F. Kidrič: Bibliografski uvod, 1927. — M. Rupel: Primož Trubar, življenje in delo. Ljubljana 1962. -M . Rupel:Pr/mus Truber, Leben und Werk des slowenischen Reformators. Miinchen 1965. - B. Berčič: Das sloweni- sche Wort, 1968. — B. Berčič: Slovenska beseda in slovenski reformacijski avtorji v tis­ kih 16. stoletja. V: 16. stoletje - burno obdobje slovenske prebuje. Ljubljana 1984 (Zbornik NUK III). - Jože Rajhman: Trubar (Truber), Primož. V: Slovenski bio­ grafski leksikon, 13. zvezek. Ljubljana 1982. 1 Če štejemo posamezne sestavne dele nekaterih večjih publikacij (zlasti Novega testamenta), ki imajo posebne naslovne strani in so jih tudi posebej vezali in razpeča­ vali, kot samostojne knjige, pridemo seveda do večjih številk. 4 Prim. F. Kidrič: Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih. Raz­ prave Znanstvenega društva za humanistične vede V—VI, 1929; v skrajšani verziji pod naslovom Ob dvestoletnici slovenske knjige tudi v: F. Kidrič: Izbrani spisi I, 1978. — Prim. tudi: Primož Simoniti: Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice. V: Zbor­ nik NUK I, Ljubljana 1974, str. 17-48. 5 J. W. Valvasor: Die Ehre des Hertzogthums Crain, 1689 (2. izdaja Novo mesto 1877-79; faksimile prVe izdaje Ljubljana 1970—74, Miinchen 1971—73). VI. knjiga, str. 345—346 (po 2. izd.). Zmotna je trditev, da je Trubar izdal evangelije po Luthro­ vem prevodu (kar se ponavlja še drugod v starejši strokovni literaturi), katekizmi in Novi testament pa so navedeni le sumarično. 6 Prim. zlasti F. Kidrič: Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, Ljubljana 1930 (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 7, historični odsek 1), in ustrezna, toda bolj strnjena mesta v Kidričevi Zgodovini slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, Ljubljana 1929-38. 7 Gl. J. Kopitar: Grammatik der Slawischen Sprache in Krain, Karnten und Ste- yermark. Laibach 1808 (1809). Faksimilirana izdaja: Miinchen-Ljubljana 1971, str. 453. — F. Kidrič: Dobrovsky, str. 47, 168. — F. Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva, str. 227. 8 Gl. F. Kidrič: Dobrovsky, passim. 9 Christian Friedrich Schnurrer: Slavischer Bucherdruck in Wiirtemberg im 16. Jahrhundert. Tubingen 1799. — F. Kidrič: Dobrovsky, passim. 10 Prim. Kopitar: Grammatik. Einleitung, str. XXXII, XXXVI. IOa Gl. : Marci a S. Paduanof... JBibliotheca Carnioliaef...] Priloga k Mittheilungen des historischen Vereins fur Krain (Ljubljana), ur. A. Dimitz, 1862. Geslo Truber vulgo Truper, str. 56. — Pohlin je sam našel nekaj primerkov protestantike, poznal je nekatere bibliografske ugotovitve Dobrovskega iz časa pred I. 1800 in korigiral je napačno Valvasorjevo trditev, da so bile vse Trubarjeve knjige z latinico tiskane v Ljubljani. 11 Prim. Kopitar: Grammatik, Nachschrift, str. 385 sl. 12 Pavel Jos. Šafarik’s Geschichte der siidslawischen Literatur. Aus dessen hand- schriftlichem Nachlasse herausgegeben von Josef Jfrečck. I. Slowenisches und glagoli- tisches Schriftthum. Prag 1864. 13 Anton Slodnjak — Janko Kos (ur.): Pisma Matija Čopa II. Ljubljana 1986 (Korespondence pomembnih Slovencev, 6/II), str. 21—25. 14 Gl. F. Kidrič: Elze, Theodor. V: Slovenski biografski leksikon I, Ljubljana 1925-29. 15 Po Berčiču 1968 (gl. našo op. 2): Ta celi catehismus[...] slouenski inu nemshki[...], 1567 (Berčičeva št. 18); Ta celi catehismus, eni psalmi/...], 1574 (št. 23); Try duhouske peissni, 1575 (št. 25); Catehismus sdveima islagama, 1575 (št. 26); Ta pervipsalm shnega triiemi islagami, 1579 (št. 33). 16 Prim. Kidričeve spise, navedene v naši op. 1. 17 M. Rupel: Nove najdbe naših protestantikXVI. stoletja. Ljubljana, 1954 (Dela II. razreda SAZU, 7). — Ustrezni Berčičevi spisi so navedeni v naših op. 1. in 2. 18 Gl.: Primož Trubar: Cerkovna ordninga t Primus Truber: Slowenische Kirchen- ordnung. I. Teil: Text. Miinchen 1973 (faksimilirana izdaja s Trofenikovim uvodom in s sklepno besedo Christopha Weismanna). — O dresdenskem primerku gl. F. Kidrič: Die protestantische Kirchenordnung der Slowenen im XVI. Jahrhundert, Heidelberg 1919. 19 Opozorilo na to hranilišče in primerke v njem: F. Kidrič: Dobrovsky, str. 168—172. Zadevo podrobneje obravnava D. Dolinar: Doslej neznani primerki tru- barian v Tiibingenu? Jezik in slovstvo 32, 1986/87, št. 7—8, str. 223—230. 20 Gl. npr. Theodor Elze: Primus Trubers Briefe. Tubingen 1897. Einleitung: Tru- bers Leben, str. 13. 21 Tako je npr. Dobrovsky na začetku svojega znanstvenega delovanja štel Tru­ barja za Hrvata, ker ga je poznal predvsem po prispevkih v glagolskih in cirilskih knji­ gah biblijskega zavoda. 22 Gl. F. Kidrič: Die protestantische Kirchenordnung der Slowenen[...], Heidel­ berg 1919, ?tr. 19-20. 23 J. Andreae: Christliche Leichpredig, Bey der Begrabnus des Ehrwiirdigen und Hochgelehrten Herrn, Primus Trubern[...], Tubingen 1586. 24 M. Trost: Ena lepa inu pridna prediga per pogrebi[ ...] Primoža Truberja. Tubingae 1588. Ta spis je odkril in delno ponatisnil M. Rupel v knjigi Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja, 1954 (o Trostu na str. 44 sl., Trostovo besedilo na str. 64 - 72). Ponovno ga je objavil Jože Koruza (Trubarjevživljenjepis iz časa pred štiristo leti. Naši razgledi 1986, št. 13, 11. julija, str. 403-404). — O Trostu prim. tudi članek L Koruze v Slovenskem biografskem leksikonu 12, Ljubljana 1980. 25 O teh Valvasorjevih prispevkih gl. F. Kidrič: Razvojna linija našega preporoda v prvih razdobjih (naša op. 3), v Izbranih spisih I predvsem str. 219—220, 233—234. — Prim. tudi: B. Reisp: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana 1983, pas- i sim. 26 Rolf Dieter Kluge trdi v referatu Friihe Tiibinger Beitrage zum Verlauf und zur Erforschung der slowenischen Reformation (v: 16. stoletje v slovenskem jeziku, knji­ ževnosti in kulturi, Ljubljana 1986, str. 214), da je bil Andreaejev biografski oris nadvse pomemben vir tudi za Valvasorja. Toda že Kidrič je v razpravi Ogrodje za bio­ grafijo Primoža Trubarja (v Izbranih spisih I zlasti str. 213) na podlagi kritične primer­ jave obeh verzij dokazal, da Valvasor ni mogel poznati niti Andreaejevega spisa samega niti njegovih poznejših posnetkov. Dejansko najdemo pri Valvasorju čisto dru­ gačno kronologijo Trubarjevega življenja do 1. 1548 kakor pri Andreaeju. 27 Prim. F. Kidrič: Nepriobčena biografija Primoža Trubarja. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 19, 1909. — F. Kidrič: Ogrodje, passim. 28 C. F. Schnurrer: Slavischer Bucherdruck in Wiirtemberg, str. 5—6. 29 J. Dobrovsky: Slawin. Bothschaft aus Bohmen an alle Slawischen Volkerf...] Prag 1806. Ponatis: Slavin. Beitrage zur Kenntnis der Slavischen Literatur, Sprach- kunde und Alterthiimer, nach allen Mundarten. Prag 1808. - Dobrovsky’s Slavin. Bothschaft aus Bohmen an alle Slavischen Volker[...] Zweite verbesserte, berichtigte und vermehrte Auflage, von Wenceslaw Hanka. Prag 1834. - Spis o Trubarju v prvi izdaji na str. 241—264; na koncu (str. 264) je navedeno »Auš Schnurrers Slav. Bucher- druck in Wurtemberg». 30 Kopitar: Grammatik, str. 406. 31 Novi Nčmshko- Slovčnski Bukvar al A .B .C . Otrokon (!) lehko Sastoplen. Neues Slovenisch-Deutsches der Fassungskraft der Kinder angemessenes A .B .C .[...] bearbeitet von Johann Nep. 'Primitz. Gratz 1814. II. Anhang: Primus Truber, str. 142—146, vendar brez navedbe vira. - Zanimiva je tudi obsežna opomba v 1. dodatku na str. 104-109 o Trubarju in Dalmatinu. — Na te literarnozgodovinske opombe je opozoril Čop v svojem prispevku za Šafarikovo literarno zgodovino: prim. Šafarik, str. 50-51; Pisma Matija Čopa II, 1986, str. 111. 32 F. S. Metelko: Lehrgebaude der Slowenischen Sprache im Konigreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen. Laibach 1825. Vorrede, str. XVIII-XX. 33 P. J. Šafarik: Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mund­ arten. Ofen 1826. 2. natis: Prag 1869. 34 Gl. A. Slodnjak - J. Kos (ur.): Pisma Matija Čopa II, str. 21-25. — Po tej izdaji, v katero je vključen tudi Čopov prispevek za drugo izdajo Šafarikove literarne zgodovine, je zdaj mogoče natančno ločiti njegove formulacije od poznejših Šafariko- vih predelav in dodatkov. 35 Ta sklep je utemeljen s primerjavo ustreznih odlomkov iz Schnurrerja (passim), Dobrovskega (Slavin 1808, str. 241—264) in Šafarika (str. 2—12). 36 Th. Elze: Primus Trubers Briefe. Tiibingen 1897. - Oris Trubarjevega življenja v uvodu te izdaje je tako rekoč Elzejeva zadnja varianta Trubarjeve biografije in je v marsikaterem pogledu popolnejši kakor npr. zgodnja varianta v razpravi D/e Superin- tendenten der evangelischen Kirche in Krain[...], Wien 1863. 37 Ivan Kostrenčič: Urkundliche Beitrage zur Geschichte der protestantischen Literatur der Siidslaven 1559—1565. Wien 1874. — August Dimitz: Geschichte Krains von der altesten Zeit bis auf das Jahr 1813. I—IV, Laibach 1874—76; obravnava refor­ macijske dobe v II. in III. knjigi. 38 L. Žvab: Črtica o Primoži Trubarji. Ljubljanski zvon 1884, str. 41—45. 39 Poleg spisov, navedenih v op. 1, prim. še: Primož Trubar. Domovina (Celje) 1908; 2. izdaja (ur. M. Rupel) Ljubljana 1950. - Die protestantische Kirchenordnung der Slowenen im X V I. Jahrhundert. Heidelberg 1919. — Nadaljnje razprave o refor­ maciji v Izbranih spisih I, kritike in polemike o tej tematiki v Izbranih spisih III. 40 M. Rupel: Primus Truber an der Wiener Universitat. Die Welt der Slavven VII, 1962. — M. Rupel: Primus Truber. Miinchen 1965, str. 23 -24. 41 Jože Rajhman (ur.): Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana 1986 (Korespondence pomembnih Sovencev, 7). 42 O problematiki tega poglavja prim. D. Dolinar: Reformacija kot problem sta­ rejše slovenske literarne vede. V : Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. Ljubljana 1986, str. 141-154. 43 Kopitar: Grammatik, Einleitung, str. XXXIII-XXXIV. 44 Kopitar: Grammatik, str. 146: »Truber war der erste, der Krainisch schrieb; er ist also unser Kolumbus, und wurde mit Recht liber Undank klagen, wenn wir sein Ver- dienst schmalern, und sagen wollen: ’So das E y auf die Spitze zu stellen, sey keine Kunst’.« - Pri njegovih naslednikih je dobila ta primerjava drugačen poudarek: Tru­ bar, naš Kolumb na morju nove slovenske književnosti (tako npr. Levstik 1861 = Zbrano delo VI, Ljubljana 1956, str. 242-243). Primerjava se je še vedno pojavljala celo v polemikah ob štiristoletnici Trubarjevega rojstva, kot npr. pri Ilešiču in Kidriču. 45 Šafarik, str. 1 -2 in ustrezna mesta v bibliografskem delu. — Prim. Pisma Matija Čopa II, 1986, str. 21-25. 46 Anton Janežič: Pregled slovenskega slovstva. V: A. Janežič: Slovenska slovnica. Celovec 1854. — Julij Kleinmayr: Zgodovina slovenskega slovstva. Celovec 1881. - Josip Marn: Jeziinik XXI, 1883 = Knjiga slovenska v dobah XV I. in XV II. veka. - Karol Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva. I. Od početkov do francoske revolu­ cije. Ljubljana 1894. 47 Peter Radics: Slovenščina v besedi in pismu v šolah in uradih. Letopis Matice slo­ venske 1879. 48 S. Krelj: Postila slovenska, Regensburg 1567, predgovor. Gl. M. Rupel (ur.): Slovenski protestantski pisci. 2., dopolnjena izd., Ljubljana 1966, str. 313. — A. Boho­ rič: Arcticae horulae, Wittenberg 1584, predgovor. Gl. Rupel, prav tam, str. 363. - J. W. Valvasor: Die Ehre des Hertzogthums Crain. 1689. VI. knjiga, str. 274, 346 in drugje. — A. T. Linhart: Versuch einer Geschichte von Krain und von ubrigen Landern dersiidlichen Slaven Čsterreichs. II, Laibach 1791, § XXII, str. 357. Prevod: Ljubljana 1981, str. 294. — V. Vodnik: Povedanje odslovenskiga jezika. Lublanske novice 1797, 1798; gl. V. Vodnik: Izbrano delo (ur. J. Koruza), Ljubljana 1970, str. 90, 91. - J. K. Erberg: Versuch eines Entwurfes [...], ms. 1825; objava v M. Uršič: Jožef Kalasanc Erberg in njegov Poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske. Ljubljana 1975, str. 36,159. 49 Kopitar: Grammatik, Einleitung, str. XXIX sl. — Vodnik: Geschichte des Her- zogthums Krain, Wien 1809, str. 45—46. - Safari k, n.d. 50 Gl. našo op. 46. - Tem hipotezam se je upiral Levstik v recenziji Kleinmayrove literarne zgodovine (LZ 1881 = Levstik, ZD VII, 1958, str. 109-110). 51 Prim. J. Gruden: Glagolica vakvilejski metropoliji in njen pomen za slovensko slovstvo. Katoliški obzornik IX, 1905. — J. Gruden: K glagolskemu vprašanju. Prav tam. - Grudnova teorija najbrž ni bila čisto brez zvez s sočasnimi ali malo starejšimi dilemami o uvajanju ljudskega jezika v bogoslužje ali o poskusu oživljanja glagolske liturgije. 521. Prijatelj: O kulturnem pomenu slovenske reformacije. Ljubljana 1908. - F. Kidrič: Pomote in potvare za razne potrebe. Naši zapiski VI, 1909 - VII, 1910. — F. Kidrič: Epilog k Trubarjevemu zborniku. Naši zapiski VI, 1909. - Oboje tudi v Kidri­ čevih Izbranih spisih III, 1978. 53 Zoisovo pismo Vodniku 20. 3. 1794; objava v: Vodnikov spomenik, ur. E. H. Costa, Ljubljana 1859, str. 46; prevod v: Pohlin-Zois-Linhart-V odnik: Izbrano delo, Ljubljana 1970 (Naša beseda), str. 18. 54 Kopitar: Grammatik, str. 393. 55 Ta rokopis z naslovom Basne. Tud za poskušino, najbrž delo Matija Šnajderja (Schneiderja), je danes izgubljen. Prim.: F. Kidrič: Dobrovsky, str. 105, 129-131, 228—229; F. Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva, str. 490, 536; L. Legiša: Roman­ tika, v: Zgodovina slovenskega slovstva II, Ljubljana 1959, str. 4 4 . - 0 Vodnikovem in Kopitarjevem odnosu do reformacije gl. še F. Kidrič: Epilog k Trubarjevemu zbor­ niku, 1909, tudi v Izbranih spisih III. 56 O obravnavi reformacije v slovenski literaturi gl. prispevke M. Kmecla, T. Pret­ narja, M. Hladnika, M. Dolgana, F. Zadravca v: Seminar slovenskega jezika, litera­ ture in kulture XX, 1984; F. Zadravca v: 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, 1986; M. Dolgana v: Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije, 1986. 57 A. M. Slomšek: Slava rajnim rodoljubom in utemeljiteljem našega slovstva. Drobtinice XVI, 1862, str. 72. - J. Marn: Jezičnik XXI, 1883, Uvod (brez pag.). - Nekaj podobnih tonov je najti tudi že pri Janežiču in pozneje pri Kleinmayru. 58 Gl. Kopitar: Grammatik, str. 28. - Toda Kopitar je nasproti Trubarju hvalil Kreljev in Bohoričev jezik (pravzaprav je govoril o Dalmatinu, ker je takrat še domne­ val, da je on avtor Postile), sploh pa je bil prepričan, da je slovenščina že v dobi refor­ macije dosegla visoko stopnjo slovnične pravilnosti in doslednosti in da se od Bohoriče­ vega časa ni več spreminjala (prim. Grammatik, Einleitung, str. XL). 59 Josip Benkovič: Ljubljanska škofija in škofijske sinode. Voditelj v bogoslovnih vedah (Maribor) IV, 1901. — J. Benkovič: Slovenski reformatorji. Prav tam, V, 1902. 60 Prim. spise J. Grudna v naši op. 51. 61 J. Gruden: Zgodovina slovenskega naroda. III. Novi vek. Celovec, 1914-16; zlasti str. 639, 644, 648, 656. - Prim. tudi že J. Gruden: Primož Trubar. Čas II, 1908, str. 257-268. 62 J. Tominšek: Pesnik Aškerc v borbi za herojstvo. Ljubljana 1905. - F. Ilešič: Primož Trubar in njegova doba. Zbornik Matice slovenske X, 1908 = Trubarjev zbor­ nik. “ Prim. F. Zadravec: Cankarjeva ocena slovenskega protestantizma. Seminar slo­ venskega jezika, literature in kulture XX, 1984. - F. Zadravec: Cankarjeva in Preg­ Ijeva ocena slovenskega protestantizma. V: 16. stoletje v slovenskem jeziku, književ­ nosti in kulturi. Ljubljana 1986. 64 F. Kidrič: Primož Trubar. Predavanje na Radiu Ljubljana 29. 8.1945. Objava v: F. Kidrič: Izbrani spisi I, 1978.