77
Politične stvari.
Kdo naj gre v ogenj?
Navadno mora prostak v ogenj , oficir pa zadej stoji in komandira; v nevarnih trenotkih je pa treba, da gre oficir prvi nad sovražnika, ne da bi ga uničil s svojo fizično močjo, ampak da ohrabri svojo četo; taka armada pa, kjer se borč sami reveži in prostaki, oficirji pa kaki dve uri daleč gledajo, kaj bo, no! taka armada nič ni vredna in ne bo zmagala. Taka armada nekako je naša slovenska stvar. Mi reveži, ki živimo od danes jutri, ki nas zamore uničiti ena sama beseda, en sam dekret, mi naj se borimo! Poznam več uradnikov na Slovenskem, ki so si že večkrat močno prste opekli, ker so se podali v boj za domovino; toda druga armada ni šla za njimi, — voditelji jim niso prišli na pomoč. Osem pregnanih slovenskih uradnikov, med katerimi so bili nekateri iskreni narodnjaki, čaka odrešenja, a ljuba mati Slovenija ne migne prsta za-nje! Vrag bodi vojak pri tako malomarnem krdelu! Magjar gre z veseljem v boj , ker ve" , da ga tovariši ne bodo zapustili; isto tako Srb; a Slovencu žrtvujočemu še rojaki niti zaslužene hvale ne privoščijo, toliko manj, da bi se za-nj potegnili. Od uradnikov se tirja slovensko uradovanje; a mnogi narodnjaki, ki od uradnikov to zahtevajo, ga v praksi sami ne rabijo; izborni narodnjaki pridejo na pošto in oddajejo pisma z nemškim naslovom; pridejo telegrafirat, in oddajo nemško pisane depeše; v deželnem odboru delujejo nemški; a pri vsem tem tirjajo slovensko uradovanje, in pričakujejo najbrž od uradnikov, naj jih oni silijo k slovenskemu pisanju! Poznam premožne Slovence, ki imajo na tisoče premoženja, a oni za domovino ne mignejo prsta celo leto ne,   k večemu,   da so v kako čitalnico
vpisani, pa še te nikoli ne vidijo; a mi reveži, ki ne vemo, ali imamo jutri še kaj jesti, če nas sovražnik vrže iz sedla, mi naj gremo v boj, mi naj bomo „Ka-nonenfutter", in kedar zmagamo, potem se bo vil la-vorov venec okoli glav, ne naših, ampak okoli glav naših bogatinov, ki se sedaj niti k volitvi ne upajo, ker se boje zamere. Slovenski bogatini in premožniki v Trstu in Ljubljani si mislijo, naj zmaga, kdor hoče; mi imamo živeti, — s tem pa kažejo, da nimajo nobenega domoljubja, ampak njihov bog je zlato tele. Cela Slovenija je nabrala tri tisoče za Hercegovince, to je ravno toliko, kolikor bi bil en sam lahko dal! Naš bogatin gre osem dni brez večerje spat, če je dal deset forintov!
Človek mora biti slabe volje, če take prikazni vidi, in misliti si : vsak narod ima tako osodo, kakoršno zasluži. Mnogo imam še na srcu, pa nevolja mi ne dopušča dalje govoriti.
Eden izmed prognanih osmerih.