Sodobna  slovenska  poezija
Maja Vidmar
Pesmi
Usta
Od vseh rumenih
listov,
ki jih dež osipa,
je enega odneslo
stran.
In že
visim na njem
z metaforo
in srcem,
težka
z mokrimi nogami
in z enim
čevljem
v ustih blata,
da mu je zaprlo
dih.
Sodobnost 2003 I 1271
Maja Vidmar:  Pesmi
Ozadje
V ozadju vinograd,
pogrnjen po bregu,
črte žic med količki,
tu in tam gugajoči
se listi in ptiči
kričavi,
ki zletajo ven.
Vse stoji
(kot drevo na robu,
nagnjeno čez)
na razpolago, da zagledam,
tudi smrt na prvi veji
in vse v ozadju.
Žabica
Kot noht
velika
žabica
na beli mizi.
Hitim po
fotoaparat.
"Nič, nič,"
me ustavljajo
ptiči.
Na sliki beli bris ozadja, ki se niči.
Sodobnost 2003 I 1272
Maja  Vidmar:   Pesmi
Prazni V
Moje cukreno srce
strmi
skozi prazni V
med hrastiči.
Plavi morski
onkraj
leži kot na dlani.
Hvaležnost
me drobtini,
ko se razkriva
ozadje.
Tam so ladje
in, bojim se,
ptiči.
Na počitnicah
V zvočno čelado
me stiska
vroči
škržat
in morje
prihaja
s šumi,
ki spodmikajo
noge.
Na srečo
dva
kričava Italijana
postavljata
šotor tako
blizu mojega
sluha,
da nas prestopim
v pesem.
Sodobnost 2003 I 1273
Maja  Vidmar:  Pesmi
V pesmi
Tu smo
in razlika je očitna.
Pomeni naraščajo,
a pravila so tako
drugačna,
da se bojim sedeti,
ker o tem stolu
ne vem več nič.
Velika pričakovanja
hromijo samo mene,
Italijanoma nekako gre,
a nobene
mavrične svetlobe ni,
le prepih.
Neprijetno vleče
in me sili izstopiti
in pisati
odzunaj.
Spet pred šotorom
Kje sta Italijana,
da jima postavim
spomenik,
kje je morje,
da izrabim
njegovo gigantsko
žival,
kje je zvočna kulisa
vročine?
Kdo me preizkuša
v nepremični gluhoti
brezsmerne votline,
kdo je voznik,
kje so vrata?
Kaj to je sled,
ta prosojni,
prazni trup
škržata?
Sodobnost 2003 I 1274