Pred tridesetimi l«iti. 41
Pred tridesetimi leti.
Ivan Okretič.
Nikdar in nikjer nisem slišal tako laskave hvale in takega poveličevanja Slovencev, kakor iz ust rajnkega prvega predsednika vrhovnega sodišča dunajskega, Stremayerja, ko sem se mu predstavil poleti 1898. kakor deželnosodni glavni pro-kuraturi v pomoč dodeljeni svetnik. Slovenci da so zelo nadarjen, priiden, napreden narod, njegovi uradniki da so najboljši, modrt in bistri, imjarljivi in zanesljivi; on da jih ima rajši kakor katerekoli druge uradnike. Vendar ni imel takrat nobenega slovenskega sodnika in nobenega slovenskega tajnika na vrhovnem sodišču. In ko je trebalo imenovati ali pdklicati v pomioč kakega štirijezionika, je Slovence dosledno odklanjal. Zgolj na njegovo željo je bil pred mano vpoklican na glavno prokuraturo štajerski Nemec, slovenskega očeta sin, ki je zatrjeval, da zna tudi iirvaški in laški, dasi je poznal samo za silo neko štajersko slovensko narečje. Ko se je prepričal, da le ni moči reševati spisov, ki jih ne razume, je sam zaprosil, naj ga dodeUjo rajši vrhovnemu sodišču, kjer mu ne bi bilo treba reševati laških in hrvaških spisov. Stremayer je
42 Pred tridesetimi leti.
hotel tej želji ustreči in ga predlagati celo za dvornega svetnika. Vendar se je to izjalovilo.
Mogočni prevrat, kj je bil nastal na nižjih sodiščih ob uvedbi civilnopravdnega reda, je kmalu vplival tudi na vrhovno sodišče. Pomnožitev sodnikov na naših sodiščih je povzročila postopno pomnožitev vrhovnih sodnikov. Začeli so klicati na Dunaj Slovence, da so reševali slovenske spise, ki so dnevno na'raščali in ki jih stari »kurzovci« niso mogli več obvladati. Eden prvih tedanjih slovenskih vrhovnih sodnikov je bil dVorni svetnik, poznejši senatni predsednik Filip A b r a m. Povrnil se je bil iz justičnega ministrstva, kamor so ga bili vpoklicali nekaj let prej, a na vrhovno sodišče je bil prišel že 1890. leta. Ta moj rojak je užival vsepovsod največji ugled in neomejeno zaupanje. Brez njegovega nasveta se ni zgodila na Primorskem in v Dalmaciji nobena osebna sprememba; a tudi v kranjskih in štajerskih osebnih razmerah so se ž njim posvetovali. Število slovenskih in hrvaških sodnikov in tajnikov iz Primorja in Dalmacije je bilo odslej, če ne večje, vsaj enako številu Lahov. Iz območja graškega višjega deželnega sodišča pa ni mogel spraviti na Dunaj Slovenca niti kakor dodeljenega višje-sodnega svetnika. Ko niso našli drugega zadržka, so rekli, da dotjčni kandidat ni »salonfahig«.
Leta 1900.. ko so v naših krajih nemške in laške sodbe nižjih sodišč postajale vedno bolj redke, je bil Abram sprožil misel, naj vrhovno sodišče izdaja svoja rešenja tudi v slovenskem (in rusinskem) jeziku, kot je to delalo za vse druge deželne jezike. Tedanji prvi predsednik vrhovnega sodišča Ceh Habietinek je to namero navdušeno podpiral, a na seji senatnih predsednikov in najstarejših devet dvornih svetnikov je obveljal glas večine, češ da slovenski jezik še ni dovolj razvit in da ni pripraven za točno in jasno izražanje.
Vsa prejšnja in poznejša prizadevanja našega društva in njegovih posameznih članov in ponovni članki o tem predmetu v glasilu našega društva niso nič izdali; v Avstriji nismo mogli doseči ne slovenske maše in ne od vrhovnega sodišča slovenskih sodb.
Okolnost, da so slovensike sodbe in čisto slovenski spisi v naših krajih tako hitro in tako obilno naraščali, je gospodo-
Pred tridesetimi leti. 43
valne kroge zelo vznemirjala. Za določne posle, zlasti kazenske in disciplinske stvari, so hoteli imeti vedno samo trdne in zanesljive sodnjike, ki bi tako sodili, kakor so njih namere zahtevale. Takih sodnikov je bilo zmerom manj. Poročevalci so bili za slovenske spise pravitoma Slovenci. Peklo je nemške gospode, da niso mogli poročevalcev kontrolirati. Pokojna Abram' in dr. Babnik sta mi večkrat pravila, kako velik trn sem bil jaz v peti svojega starešine in nekih referentov na justičnem ministrstvu. Samo dejstvo, da sem mogel citati vse spise graškega okrožja, je naše nemške Štajerce sililo v obup. Radi bi me bili izmenjali, a ni bilo stvarnega povoda. Mnogo je bilo očitnih pristranosti zoper Slovence, zlasti na Štajerskem. Ko smo za predmet zaznali še o pravem času, smo poskrbeli, da je bil senat primerno sestavljen, ki je pristranost odpravil. Zmerom pa to ni bilo mogoče.
Kasneje, pred kakimi 20 leti, so se razmere temeljito zboljšale nam v prid. Število slovenskih sodnikov in tajnikov je nairastlo. Na pobudo tajnika Ceha Štepana je bil odpravljen vložni zapisnik in so bili uvedeni vpisniki in spisne označbe po vzorcu poslovnika za nižja sodišča. Ob tej priliki je bila ustanovljena neka razvrstitev vrhovnih sodnikov v stalne zbore za posamezne vrste in skupine poslov. O tem je Štepan, ki je do konca urejeval Tazne senate in kakor načelnik »evidenčnega oddelka« dobro poznal sposobnosti in lastnosti vsakega posameznika, skrbel, da so bili senati primerno sestavljeni, zlasti v jezikovnem pogledu. Križ je bil le še s senatnimi predsedniki. Po smrti Abramovi nismo imeli v predsedstvu več nobenega svojega človeka, celo ne pravega Slovana. Ko je trebalo kake posebne ukrenitve v kaki naši pravdni ali osebni stvari, je posredoval Štepan. Vendar ni njegova moč nikakor segala tako daleč, kakor Abramova.
V nemških očeh smo bili vsi nezanesljivi. Večkrat so naročeviali tajnikom, da so prevajali cele spise na nemško, da so mogli preizkusiti rešenje slovenskega dvornega svetnika ali moj referat. Nekoč je bilo natiskano na nekem inkriminira-nem ljubljanskem plakatu: »Nocoj vsi zavedni Slovenci na N.« (Rožnik ali kam). Niso mi hoteli verjeti, da »zavedni Slovenci« znači »bewusste (tiberzeugte) Slovenen«. Sumničili so.
44 Društvo Pravnik nekdaj" in sedaj.
da je »zavedini« kak tajnosten, veleizdajniški izraz. Pomirili so se šele, ko jim je »kurzovec« iz justičnega ministrstva potrdil pravilnost mojega tolmačenja.