Poštnina plačana \ gotovini ILUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO	Cena	2	cfm
DRUŽINSKI TEDNIK
Treba je delati; kdor živi samo v upanju, bo od lakote umrl. Benjamin Franklin (1706—1790)	Lelo IX. Ljubljana, 8. aprila 1937 Šiev. 14.	Dattes: Mi ti lit boi mii prave resnico e mayerlinSki tragediji Gl. stran 8
	»DRUŽINSKI TEDNIK« izhaja vsak četrtek. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gregorčičeva ul. 27/111. Tel. št. 33-32. Poštni predal št. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani št. 15.393. — NAROČNINA: leta 20 din, *7a teta 40 din, M, leta 80 din. V Italiji na leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 2*/* dolarja. Naročnino J« treba plačati vnaprej. — ROKOPISOV ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne sprejemamo, za odgovore Je flMJoiiti za 3 din znamk. — CENA OGLASOV: med besedilom stane vsaka enostolpčna petitna vrstica ali njen prostor (višina 3 milimetre in širina 55 mm) din 7*—. Med oglasi stane vsaka petitna vrstica din 4*50. Notice: vsaka beseda din 2.—. Mali oglasi: vsaka beseda din 0.50. Oglasni davek povsod še posebej. Pri večkratnem naročilu primeren popust.	
		
Rczglcd pc svetu
Prezidentov obisk
Sprejem, kakor ga ni pred dr. Benešem še nihče doživel v Beogradu. — Nemci se mislijo spraviti z Rusi?
nas siaciU {c Uit ta lista dcufrdte...
  ■■■ ■
Povojno življenje nam je prineslo veliko dobrih, še več pa slabih stvari. Mladi ljudje so današnji dan čisto drugačni, kakor so bili pred vojno. Povsod se čuti površnost in pomanjkanje zanimanja za delo in poklic, čuti se pomanjkanje volje in ljubezni do dela. Vse to so pa posle-dice zastrapljenja s športom in želja po uživanju.
Pred nelcaj dnevi sem govoril o tej stvari z ugledno damo, ki ima trgovino. Tožila mi je, da ima veliko dela in skrbi in da se danes dela v trgovini samo zato, da se obdrži tisto, kar se ima. Pritožila se mi je tudi nad osebjem, ki ga ima v svoji trgovini.
»Vidite,« mi je rekla, ■»človek se mora ves dan samo jeziti. Mladi ljudje v moji trgovini so sicer simpatični, toda zelo, zelo površni. Pri malokaterem vidite ljubezen do dela, pri malokaterem vidite voljo, da bi se izpopolnil, da bi danes ali jutri lahko stopil na lastne noge in da bi postal sam svoj gospodar. Vedno imam občutek, da gleda vsak samo na uro, da dela zato, ker mora delati, in zato, da bo lahko prvega prišel po plačo. Va, misli mladih ljudi so čisto kje drugje, mogoče na zelenih nogometnih travnikih, nekje na izletu ali v kavami. Pri nas, starih, je bilo čisto drugače.«
Ne mislim moralizirati, tudi ne mislim v celoti potrditi stališče simpatične in ugledne gospe. Povedati mislim samo nekaj misli in opažanj, ki so mi že večkrat prišle na um.
Res je, da so mladi Ijiulje čisto drugačni, kakor so bili pred vojno, toda priznati moramo, da je tudi današnji čas čisto drugačen, kakor -je bil nekoč. Nekdaj so živeli bolj počasi, preprosteje in ljudje so bili skromnejši. Da je prišlo do takih sprememb, so krive vojna in tiste velike spremembe, ki jih je v naše življenje prinesel napredek znanosti in tehnike. Krivo je tudi to, da so si celine danes mnogo bliže, kakor so bile v času dedov mesta iste države.
Toda glede mladih ljudi ni vse tako, kakor je rekla tista dama. Osebno poznam mnogo mladih ljudi in vendar ne bi mogel reči, da so vsi enaki. Ne, nasprotno. Poznam jih mnogo, ki so res z rokami pri delu, z mislijo pa kje drugje. Poznam jih mnogo, ki jim je vsaka, da prav vsaka misel samo zabava tn uživanje. Toda, poznam tudi precej takšnih, ki so * dti&o m telesom pri svojem poklicu, ki mislijo tudi na bodočnost, ne pa samo na to, kako bi pričakovali konec delovnih ur.
Toda, dovolite mi, nekaj pa vendar pogrešam pri mlajših ljudeh današnjega časa. Pogrešam skromnosti, varčnosti in volje do izpopolnitve.
Poznam dekleta, hi jim je edina misel nova obleka in nov klobuk, poznam mlade ljudi, ki jim je edina misel razvedrilo, in poznam mnogo ljudi, ki so zelo površni.
Mogoče, da vse to pride z leti in delom, želeti bi pa bilo, da vsak mlad človek tudi sam malo na to misli in si prizadeva, da bi se od starejše, predvojne generacije česa dobrega naučil. Ker nedvomno je, da je star rejša generacija imela svoje dobre last,.osti, čeprav tudi mlajša ni brez njih.
Toda časi se spreminjajo. Tisto lear je še pred nekaj leti bilo moderno, je danes nemoderno. Če tnalo bolj natanko pogledamo dogodke okrog sebe, če mislimo o krizi in o tem, kako morajo mnoge družine, ki so še pred kratkim živele v izobilju, danes stiskati in varčevati; kako so tisti, ki 'jini še pred kratkim ni bilo treba delati, prijeli za delo — potem nam bo jasno, d.i prihajamo že v tisto dobo, ki pomeni *pot nazaj«. Ne baS nazaj v pravo predvojno življenje, zato pa v smer predvojnega solidnega življenja; to je v skromnejše življenje, v življenje, lci zahteva več delavnosti in varčnosti pa manj zcv-l,a-ve.	Haka.
Če Vam je težko pri srcu *n si želite malo razvedrila, potem sezite po »Družinskem tedniku«!
Ljubljana, 7. aprila.
Povojna doba je rodila mnogo velikih in manj velikih mož, državnikov, narodnih voditeljev, diktatorjev itd. Nekateri med njimi še žive, mnogo jih je pomrlo, nekaj jih životari. Vsi pojdejo v zgodovino; samo da bodo za ene rezervirana svetlejša, častnejša mesta v ospredju, drugi se bodo morali pa zadovoljiti z manj vidnimi, morda tudi manj častnimi mesti ob strani in v ozadju.
Med najsvetlejša imena povojne zgodovine evropskih narodov spada poleg prezidenta-osvoboditelj a Ma-saryka njegov učenec in naslednik dr. Edvard Beneš.*
Prezident dr. Beneš je bil te dni v Beogradu naš gost.
V časopisih smo brali, da ni naša prestolnica še nikogar tako prisrčno in tako veličastno sprejela kakor poglavarja bratske češkoslovaške republike. Nimamo vzroka, da ne bi tega verjeli; pri tem pride človeku nehote na misel stari ljudski rek: Ljudski glas, božji glas...
Predsednik dr. Beneš je prišel v Beograd na svoj prvi uradni obisk, odkar je prezident. Vrniti je hotel obisk pokojnega kralja Aleksandra
I.	v Pragi, zraven bi bila pa seveda priložnost, pogovoriti se tudi o nekaterih važnih in perečih političnih vprašanjih. Njegov obisk bi bil obenem tako rekoč slavnosten dodatek pravkar končani konferenci Male antante v Beogradu.
Kaj je bil pravi namen sedanjega zasedanja konference Male antante, smo omenili že v prejšnji številki: pogovoriti se o obeh pogodbah, ki ju je Jugoslavija sklenila zadnje čase, t. j. z Bolgarijo in Italijo, in o francoskem predlogu o vzajemni pomoči, po katerem bi se države Male antante in Francija med seboj obvezale, da bodo druja drugi priskočile na pomoč, če bi kdo napadel katero izmed njih. Države Male antante danes
* Za tiste, ki so že pozabili, samo par številk: dr. Beneš je od oktobra 1918 nepretrgano v službi svoje domovine; do predlanskega leta kot njen zunanji minister, po Masarykovem odstopu kot predsednik republike. Od leta 1915 do 1918 je pa skupaj z Ma-sarykom polagal v Parizu temelje za novo češkoslovaško državo, če se razgledamo po evropskem obzorju, ne srečamo v nobeni povojni demokraciji ne diktaturi moža, ki bi tako dolgo in nepretrgano pomagal voditi usodo svoje države.
že imajo tako pogodbo same med seboj, a le za primer napada z madžarske strani, medtem ko bi Francozi in Čehi hoteli skleniti z nami in Romuni pogodbo, ki bi veljala recimo tudi za primer nemškega napada.
Konferenca Male antante je ugotovila soglasnost glede naših pogodb z Bolgarijo in Italijo, predlog francoske vlade je pa baje za nedoločen čas odložila, in sicer na
Degrellov volilni lepak
V nedeljo 11. aprila bodo v Bruslju poslanske volitve. Kandidirata samo dva: zastopnik združene demokracije, predsednik vlade Van Zeeland, po poklicu vseučiliški profesor, in njegov nekdanji študent L6on Degrelle, belgijski »Fiihrer«... in spe. Poznavalci trde, da je Van Zeelandova zmaga nedvomna. (Na lepaku se bere, da bo tisti, kdor bo za Degrella glasoval, pomagal streti verige, v katerih ječi Belgija; Van Zeelanda voliti se pa pravi, voliti ljudsko fronto.)
željo jugoslovanske vlade, ker bi sicer i Nemci in Italijani, ki živimo zadnje čase z njimi v prav dobrem gospodarskem in političnem razmerju, videli v takšnem našem dejanju neprijateljsko gesto.
Predsednik dr. Beneš je prišel v Beograd, ko je Mala antanta že končala zasedanje. Zatorej pač ni pričakovati, da bi razgovori med poglavarjem bratske države in jugoslovanskimi državniki mogli bistveno spremeniti že objavljene sklepe — če je bil sploh tak njihov namen. Toda naj bo namen teh razgovorov kakršen koli, eno je gotovo: poglavar severne slovanske države je imel priložnost videti, da je našemu narodu drag in ljub, kakor mu more biti le brat; da ga ta narod spoštuje in ceni, kakor spoštuje le največje med velikimi. Vzkliki navdušenega ljudstva so mu pa pokazali, da pozdravlja ta naš narod v svojem dragem gostu prav tako voditelja bratske republike kakor velikega demokrata.
Hitler in Ludendorff sta se pobotala
Kratko, na videz nepomembno vest so te dni prinesli časopisi vsega sveta: šef nemškega generalnega štaba v svetovni vojni, general Ludendorff, in kancler Hitler sta se pobotala.
Prostor nam ne dopušča, da bi se podrobno spuščali v vzroke, zakaj sta šla ta dva velenemca narazen; iz pogojev, ki jih je Ludendorff postavil Hitlerju za spravo, boste te vzroke tako lahko razbrali.
Znano je, da je Ludendorff ogorčen nasprotnik katolištva; naj-novejši nastopi hitlerjevcev proti katoliški cerkvi so zato nekoliko omilili njegov stari gnev proti Hitlerju, njegovemu nekdanjemu strankarskemu prijatelju. Prvi Ludendorffov pogoj je bil torej: vlada mora začeti »soliden« kulturni boj, zapreti več najvnetej-ših duhovnikov in vzeti katoliški cerkvi prižnico. (Da bi bil Hitler v celoti na to pristal, vendarle ni prav verjetno.)
Drugi pogoj: Nemčija se ima dokončno umakniti s španskega. (Znano je, da je general Ludendorff že koj v začetku nemške avantui'e na Španskem ostro obsodil nemško vmešavanje, češ da je obsojeno na fiasko.)
Tretji pogoj: Nemčija se mora odreči svoji dosedanji »branjevski« politiki majhnih dobičkov (tako označuje nemški general Goeb-belsovo drezanje v Memel-Klaj-pedo, Avstrijo, češkoslovaško), češ da so nevredni velikega nemškega naroda, a kar je še hujše, Nemci
zaradi tega izgubljajo izpred oči druge, večje cilje. (General ima pri tem v mislih svojo »totalno vojno« proti Angliji in Franciji, po njegovem največjima nemškima sovražnikoma.)
Ako je res, da je Hitler pristal na te pogoje, bomo prav v kratkem doživeli temeljit preobrat nemške zunanje politike. Menimo, da ga v nečem že opažamo — čeprav ni treba, da bi to šlo že na Ludendorffov rovaš: na španskem namreč se kaže, da se Nemci že nekaj časa ne vtikajo več v dogodke na španskem in prepuščajo nehvaležni opravek drugim.
Francozi in Angleži takšnega preobrata nemške zunanje politike danes ne bi bili neveseli, saj upajo, da se bodo medtem Angleži utegnili temeljito oborožiti in pripraviti na vse morebitnosti. Toda oboji se zavedajo, da bo nova nemška politika, ko se do dobrega razvije, še mnogo nevarnejša zahodni in tudi Srednji Evropi od sedanje »branjevske«...
Približanje sovjetom?
Resni francoski listi trde, da Nemci že nekaj časa razmišljajo, kako bi na najlepši način popravili svoje razmerje do sovjetske Rusije. Ne morda zato, ker bi se bili nemarS, na lepem izpreobrnili v prijatelje boljševizma, o ne; temveč sta težka industrija in reichswehr prišla do spoznanja, da ni sedanja nemška zunanja politika nič kaj prida, ker je na zahodu ustvarila močno zvezo med tremi demokracijami Francijo, Anglijo in Ameriko; po drugi strani pa Nemcem le preveč manjka surovin, da bi bili za primer vojne gospodarsko in vojaško kos tej mogočni zahodni fronti, ne glede na sovražnike drugod.
Zato predlagata reichswehr in težka industrija prijaznejše razmerje z Rusijo, češ da bi ruske surovine Nemcem hudo prav prišle. Seveda si pa gospodarske pogodbe ni moči prav predstavljati brez istočasne sklenitve političnega dogovora.
Kaj je Hitler dejal na izvajanja delegatov, ki so mu predložili te želje vojaških in gospodarskih krogov, še ni znano. Za zdaj smo brali samo uraden dementi, češ da so vsi takšni in podobni glasovi, ki vedo povedati o zbližan ju med Nemčijo in Rusijo, docela iz trte izviti.
Nu, beseda ni konj; tudi po nedavnem ponesrečenem prevratu v Budimpešti so Nemci ogorčeno demantirali, da bi bil nemški poslanik Mackensen zapleten v prevrat in da samo zlobni jeziki in sovražniki tretjega rajha trde, da. se poslanik ne bo več vrnil v Pesto. čez kake tri tedne, ko se je stvar malo polegla, smo pa brali, da poslanika res ne bo več v Pešto, ker ga je Hitler povišal in pridelil v zunanje ministrstvo v Berlinu...,
S tem pa kajpada nikakor ne! trdimo, da bi bili Nemci in Rusi; že danes skrivaj debeli prijatelj i.1
Španske vasi
že lep čas se ni na španskemi nič posebnega zgodilo. Ne eni ne! drugi ne pridejo bogve kako pomembno naprej. Nacionalisti so sai te dni vrgli na baskovsko deželo, meneč da bodo v nekaj dneh vi Bilbau; odveč je skoraj povedati, da razen radijskih uspehov zgovornega generala Queipa de Liana —I mož se bo po končani državljanski vojni lahko potezal za stalnega radijskega napovedovalca, če ga slučajno ne bi vojaščina več re-i dila — ni bilo nič prida zmag. Tuj pa tam kakšna vas, par topov in tucat strojnic: to so edini uspehi, ki jih bombastično razširjajo vi svet nacionalistična poročila.
Kajpada tudi na republikanski strani ni senzacij — le da se tod! vendarle tako tečno ne širokousti-jo. Tudi njihovi uspehi so kaj, skromni: pri Posoblancu v bližini. Cordobe so vrgli nacionaliste nazaj za kakih 35 km in zdaj so se oboji spet zarili v svoje jarke in ne pridejo nikamor. Cordoba, se zdi, je pred republikanci prav takoj na varnem kakor Bilbao pred ge-, neralom Molom, čeprav je le-ta vi toliko na boljšem, da lahko napada še z morja.	Observer
CHINA
^CENTRAL- jJ\
[PBOVKMSj-sSftj
K večnim nemirom v Indiji
V Indiji jo stopila v veljavo nova ustava, toda nacionalisti jo odločno odklanjajo. V protest proti njej je sklenila kongresna stranka, najmočnejše narodno zastopstvo Indijcev, prirediti celo vrsto demonstracij In stavk. Na sliki, na levi: Eden izmed neštetih angleških stražnih stolpov na sev,-zah. meji Indije. — Na desni, zgoraj : Indijski obmejni vojaki z ujetimi Afridi. Spodaj: Iz dobe verskih bojev med Indi in mohamedanci. — V sredi: zemljevid zadnjih volitev. Bela polja kažejo predele, kjer je imela kongresna stranka večino; kjer je ostala v manjšini, je označeno z navpičnim črtkan jem; države Angliji zvestih indijskih knezov so pa na
zemljevidu črno označene.
P£s.Tv7i9ff3
na&iA
Za prispevek v tej rubriki plačamo 20 din
Dogodek v letovišču
Naj tudi naše letovišče stopi pred Brcalo, kajti ni še dolgo tega, ko sem ‘pila po opravkih in tedaj sem bila na 'cesti, in to nekako sredi našega letovišča, priča zelo žalostnemu dogodku.
Po cesti je prišel zelo ugleden gospod s svojim ljubim, edinim otrokom r— psičkom. Nasproti pa pride nelM deklica, zelo revnih staršev iz naših krajev. In tega premožnega gospoda tepo prosi za milodar. Toda gospod se še zmenil ni za siroto. In ko je sirota še drugič prosila, je gospod ukazal svojemu psičku, naj deklici namesto milodara pokaže svoje ostre Zobe. In tako je morala sirota teči, Ida je ni psiček poučil, da naj si že zapomni, da gospodje potrebujejo de-mar za svoje ljube psičke, ki jih negujejo namesto otrok, in da ne morejo jdajati takim sirotam, ki od gladu komaj še hodijo.
Ta dogodek je res obžalovanja vreden. Zato naj le stopi pred Zrcalo, za zgled naše lepe složnosti.
V. F. B.
Srčna kultura
Pretekli teden sem bil po opravkih v Ljubljani, Prilika je nanesla, da sem jo mahnil na promenado. Bilo je že blizu poldne, pa se mi je oglasil želodec. Napotil sem se v javno kuhinjo.
Pri jedi sem opazoval gospoda za sosednjo mizo, ki je bil z juho že pri koncu. Premišljeno je odložil žlico in prijel krožnik, da ga prestavi stran. Pri tem se je na stolu nekoliko zasukal, nenadoma je zakrilil z rokami po zraku, menda z željo, da se ulovi za prt, in že je izginil pod mizo. Stol se je namreč podrl in se z gospodom vred z velikim ropotom sesedel.
Toda najlepše šele pride.
Nesrečo je namreč pozdravilo huronsko smejanje in odobravanje mnogoštevilnih gostov. Strežnici sta seveda brž pomagali, pa ne gospodu na tleh, ampak onim, ki so se smejali, in to tako temeljito, da sta kar ploskali. Gospodu pač ni ostalo drugega, kakor da se je sam pobral in očistil. Strežnici sta pa razdrti stol takoj sestavili in že je lepo čakal — na novega nesrečneža.
Pri nas (»na kmetih«) se kaj takega ne bi pripetilo.
Kmetski fant.
Napredek
Naše zdravstvo je že tako napredovalo, da če pride bolnik v bolnišnico na stroške bolniške blagajne, se mu lahko pripeti, da bo čakal pol dneva, preden pride na vrsto za pregled. Nazadnje ga spoznajo za zdravega in ga pošljejo delati.
Da se pregledati še privatnemu zdravniku, in glej: ta ga spozna za bolnega in mu priporoča nujno operacijo zaradi slepiča.
Kaj pravite k temu? Mislim, da tudi to spada v »Zrcalo naših dni«.
Bolnik.
Kje smo
Pred neko mariborsko tovarno čaka gruča delavcev lastnika tovarne. Pst! Tovarnar se prikaže in klobuki zletijo v zrak!
Prvi prosi v slovenščini za delo. Tovarnar ga niti ne pogleda. Drugi prosi po nemško in je sprejet. OLa sta iste stroke, razlika je samo v jeziku.
Ali bi Slovenec v lastni deželi ne mogel opravljati istega dela kakor tujec? Kaj pa vi, gospod urednik, na to pravite?
Prizadet.
Posta, radio in naročniki
Že več let sem radijski nar<>čnik in točen plačevalec naročnine. V zadnjem času so se mi pa pri sprejemih pojavile motnje, izvirajoče iz neposredne bližine mojega stanovanja. Ker temu ni hotelo biti konec, sem napravil vlogo na poštno ravnateljstvo, da mi ugotovi izvor teh motenj in krivca opozori na tozadevne predpise. Na odgovor sem čakal teden dni, dva tedna, tri — čakam še danes, a »njega od nikoder ni!«
Vprašam vas. ali imamo radijski naročniki res samo dolžnosti, pravice pa nobene? čemu in zakaj plačujemo 25 din na mesec? Morda zato, da smemo poslušati oddaje masažnih aparatov, motorjev in sušilcev za lase?	J.	B.,	radijski naročnik.
Cene našim malim oglasom «o zmerne in času primerne
'Mož, ki ni mogel 'preživeti svoje žene, ker'}o je^prevetf ljubil
LJ
je izvršil skupaj r njo samomor zagrebški zdravnik dr. Oskar Weiss, eden najuglednejših zagrebških zdravnikov in velik dobrotnik revnih slojev
Zagreb, 6. aprila. Te dni se je z neverjetno naglico razširila po Zagrebu vest, da se je v svojem stanovanju zastrupil prvi zagrebški ginekolog dr. Oskar Weiss s svojo ženo Ljubico, rojeno Štern.
Zakonca Weiss sta bila že v letih — njemu je bilo 69, njej pa 61 let — in sta živela lepo in mimo življenje, pravi zgled složnih in zadovoljnih zakoncev. Malokdo pa je vedel, da je gospa Weissova neozdravljivo bolna. Predobro je pa to vedel njen mož, ki si je prizadeval na vse načine, da bi olajšal njene bolečine, čeprav je bil kot zdravnik le preveč prepričan, da ne bo nikoli več ozdravela, ženina bolezen je že leta in leta grizla njeno in njegovo dušo, posebno v zadnjem času, ko gospa Weissova ni mogla več zapustiti postelje.
Dr. Weiss je vedno zelo ljubil in visoko spoštoval svojo ženo. Vse je poskusil, da bi jo ozdravil, vprašal je za nasvete mnogo zdravnikov, toda pravega odgovora ni bilo od nikoder. Videe, da ni rešitve ljubljeni tovarišici, je segel po poslednjem sredstvu —- po strupu.
Oba zakonca so našli zgodaj zjutraj na posteljah mirna, v poslednjih vzdihljajih. Najuglednejši zagrebški zdravniki so se trudili, da bi ju rešili, a zaman: žena je takoj izdihnila, mož ji je pa kmalu nato sledil na drugi svet. Odšel je za njo, ker mu na tem svetu ni bilo obstanka brez nje, ki jo je ljubil in spoštoval vse življenje.
■ Cene mesu in kruhu bodo poskočile. Zaradi zelo zvišanega izvoza naše živine in žita v Italijo in Nemčijo je pričakovati, da bodo cene mesu in moki prav v kratkem poskočile. Prvi znaki za to se že kažejo. Kakor poročajo beograjski časopisi, se na beograjskem trgu že čuti naraščanje cen. V zadnjem času plačujejo na beograjskem trgu kilo govedine 10 do 12 din, teletine 20 do 24 din in 6vinjine 14 do 16 din, mast je pa poskočila s 13 na 16 din kilo. Pričakujejo, da še bo tudi kruh v nekaj dneli podražil za 1 din pri kili. Razumljivo je, da gre skok cen najpotrebnejših živil posebno malo v račun gospodinjam, saj se plače državnih in zasebnih nameščencev niso sorazmerno povišjiie in se najbrže tudi ne bodo.
■ Čudni ljudje — čudne navade. Kakor poročajo beograjski časopisi, je v Srbiji ne daleč od Valjeva kaj čudno mestece po imenu Mionica. Mestece ima komaj 600 prebivalcev, med njimi je 50 uradnikov. Povprečna teža prebivalcev Mionice je okrog 100 kg, kar je brez dvoma svojevrsten jugoslovanski rekord. Najtežji je v Mionici gostilničar Rada Žilovič, ki tehta nič manj in nič več ko 150 kg. Zato je obenem tudi najbolj prepričevalna reklama za svojo gostilno. Baje se vsak človek, ki živi nekaj časa v Mionici, zredi, Četudi skromen državni uradnik z majhno plačo in mnogoštevilnimi odtegljaji. Mioničani imajo menda posebno veselje s tem, da vsakega gosta čim hitreje zrede. Nekega živinozdravnika, ki je pred kratkim prišel s te strani Save mednje, mislijo na vsak način spraviti s sedanjih 60 kg vsaj na 120 kg. — Srečni ljudje, ki nimajo hujših skrbi!
■ Josip Turka so pokopali. Josipa '1 urka, najbolj popularne osebnosti v Ljubljani, starešine slovenskih gasilcev in uglednega javnega delavca, ni več! Te dni so ga pokopali z velikimi svečanostmi in z ogromnim spremstvom prijateljev, ki so ga spremili na njegovi zadnji poti. Od pokojnika, ki je igral zelo vidno vlogo v našem javnem življenju, so se poslovili v imenu Sokola starosta inž. Lado Bevc, dalje senator dr. Kramer, v imenu
mestne občine podžupan dr. Ravnihar, v imenu poklicnih gasilcev Konrad Gologranc, v imenu obrtnikov Milko Krapež in v imenu prostovoljnih gasilcev Stanko Pristovšek. Bodi mu lahka zemlja!
■ Velikonočni obisk tujcev v naših primorskih mestih na Sušaku, v Splitu, v Dubrovniku in v Kotoru je bil za velikonočne praznike izredno velik. Samo v Kotoru je bilo neka j več ko 2.000 gostov, med njimi največ Nemcev, Francozov in Angležev.
■ Velike tragedije sobaric, natakaric in ,pevačie‘ v Srbiji. Kakor poročijo iz Obrenovca v Srbiji, so morali te dni iz več gostiln in kavarn poslati sobarice, natakarice in pevke, ki so prišle v Obrenovac iz vseh krajev naše države, gotovo tudi iz Slovenije, v Beograd v državno bolnišnico, ker so bile vse spolno bolne. Ko so šla dekleta isk.it v Srbijo zaslužka, gotovo ni -o mislita, da si bodo morale služiti kruh še s prodajanjem svojega telesa. Ce pomislimo, da »služi« po raznih kavarnah in gostilnah po srbskih neslih toliko naših deklet, ki
!?•* Cigani so 'šTrefjalCna orožnike?
Ko so te dni srečali orožniki nekoci-J gansko tolpo blizu vasi Dornave," so bili zelo iznenadeni, ko so cigani lignje oddali nekaj strelov iz lovskih pušk. Na srečo ni bilo žrtev; napadalci so pobegnili. Cigani so postali v okolici Ptuja, na Dravskem polju in v Slovenskih goricah prava nadloga, ki s svojim tatinstvom straši mirne vaške domove. Preiskava je dognala, da oddajajo ukradeno blago tudi netaierim premožnejšim posestnikom. liaje je hotel neki posestnik celo odpreti trgovino s takim blagom, toda oiožniki so ga še o pravem času izsledili.
■ Ubila je svojo prijateljico, ker je sumila, da jo vara z njenim možem. Pred dvema mesecema je nenadoma izginila dvajsetletna Petra Cvetkovič iz Dvora na Uni. Nihče ni vedel, kaj se je z njo zgodilo. Šele pred nekaj dnevi je stvar prišla na dan, ko so na bregu Une našli roko nekega dekleta. Po znamenju na najdeni roki so tako sklepali, da gre za pogrešano Petro, in kmalu nato so izsledili tudi morilca, Petrino najboljšo prijateljico Marijo Krnjavičevo. Morilka je priznala, da je pokojno Petro našla nekega dne vso objokano v svojem stanovanju. Ker je mislila, da je dekle zato v stanovanju, ker gotovo čaka njenega moža, je zagrabila nož in z njim ubita svojo dobro prijateljico. Ker pa ni vedela, kaj naj počne s truplom, ga je kratko in malo razsekala, ko6e odnesla v sobo in jih položila pod posteljo svojega moža. Ko pa je meso začelo razpadati in smrdeti, je vse skup pobrala ih vrgla v Uno. Ta dogodek, ki mu ga skoraj ni para, je po vsej okolici zbudil silno zgražanje, kajti grozodejstvo mlade žene spominja na največje zločince, kakor 60 bili Landru in drugi.
■ Izvršil je harakiri in umrl v
strašnih bolečinah Omer Smajič, kmet iz neke vasi v okolici Tuzle, ker ga j» zapustila njegova žena. Smajič si je že nekaj dni prej hotel vzeli življenje in si je prerezal žile, toda zdravniki so mu takrat rešili življenje.
■ Jugoslovanski Zoro-nga je star 132 let in ima 312 potomcev. Najstarejši človek v Jugoslaviji je nedvomno Bahtijar Kožan v vasi Veliki Ribar. Pravijo, da še vedno pridno dela, da se dobro počuti, da ni bil nikoli bolan in ni imel še nikoli oprav-
,DURUN' krije z enkratno prevleko
jim ni več mogoče vrniti se v ožjo domovino, ker jih je doletela ista ali še liuiia usoda koko’- gori omenjene nesrečnice, potim pač ni škoda besed, če bomo neprestano opozarjan in svarili dekleta, ki se jim ponujajo sijajne službe v južnih krajih naše države: Ne hodite!
H »Petovia« je za tri mesece' ustavila svoj obrat. Tovarna »Petovia« v Ptuju, ki je od leta 1921. izdelovala čevlje »Pia« in »Humanik«, je za. tri mesece ustavila obrat zaradi krize in pomanjkanja dela. Vprašanje je, ali se bo delo po 1. juniju, kakor je napovedano,' nadaljevalo. Z ustavljanjem dela v »Petoviji« je v Ptuju ostalo na cesti 150 delavcev.
■ Nove cigarete smo dobili. Državna monopolska uprava je to dni dala v promet nove cigarete pod imenom »Hercegovina«. Cigarete se dobe v zavitkih po 20 kosov in v škatlah po 100. Cena je ista kakor cigaret »Zeta«.
ka z zdravniki, nikoli ni kadil in nikoli užival alkoholnih pijač. Sam ti dl, da bo živel še najmanj 10 let in da bi se precej poročil, če mu njegovi vnuki najdejo ženo
■ Ce se ljudje v visoki starosti zaljubijo, se lahko marsikaj zgodi. To nam nazorno pove strašna drama, ki se je te dni odigrala v slavonski vasi Andrijevcih. Tam je namreč 601etna starka Manda Gjurašinovič ubila s sekiro svojega ljubčka, Obletnega starčka Jožo Dermečiča, s katerim je imela leta in leta ljubezensko razmerje. Dermečič je namreč koj po smrti svoje ženj stopil v ljubezensko razmerje z Mando in jo je tudi gmotno podpiral. V zadnjem času se je pa njegovo gmotno stanje dokaj poslabšalo. Tudi Mandina ljubezen do njega se je ohladila, Te dni je hotel malo vinjen po vsaki ceni priti k njej; toda ona ga ni pustila v hišo, ampak ga je s sekiro ubila na vežnih vratih.
Tatjanina častna beseda
Napisal V. K u r o v s k y
Dr. Kruger je odložil slušalo in zastrmel gospe Tatjani Strombergovi v oči Mlada Rusinja je razumela njegovo nemo vprašanje.
»Prav imate, doktor,« je menila. Bolečine, ki me teži, s elušalom ne moi ete ugotoviti. Srečno sem poročena; res je. Vam kot staremu hišnemu prijatelju pa smem tudi potožiti, da ima moj mož posebnosti, ki me zbadajo, ki so vsak dan vzrok majcenim nesoglasjem.«
Zdravnik je začudeno dvignil glavo. Tatjana je pokazala z glavo na radio, ki se je iz njega pravkar zaslišala ubrana Beethovnova simfonija. Še preden je dogovorila, so se odprla vrata in vstopil je njen mož. Zavil je naravnost k radijskemu aparatu, ga iztaknil in dejal:
»Kolikokrat sem te že prosil, ne delaj mi šundra, kadar imam delo!«
Mlada žena jc razdraženo planila pokonci.
»Zdaj sami vidite, doktor! To je mučen ištvo! Beethoven — to mu je šun-der! Prav toliko smisla ima za glasbo kakor slon za hojo po razpeti vrvi! Moral bi si bil vzeti kakšno mlekarico za ženo, ne pa umetnico!«
»Tak, Tanja, pomiri se!«
»Ne, ne morem se dalje brzdati! Tri leta, gospod doktor, že prosjačim za klavir...«
»Klavir! Samo tega se še manjka!
Dovolj mi je že radijskega šundra! Ukvarjam se vendar z resnimi mate-matskimi problemi; zato v moji hiši ni prostora za glasbo in umetnost in za takšne motnje... Saj se ni treba za vsako malenkost jokati I« Obruivši se k zdravniku, je menil: »V poslednjem čašu je tako prenapeta, gospod doktor, da sem vas moral prositi za obisk. Kaj ji pa prav za prav je?«
»Razen živčnosti ne morem ničesar ugotoviti. Kajenje bo morala nekoliko omejiti...«
To je bilo kakor olje na ogenj gospoda Stromherga.
»Vendar že... vsaj en zaveznik!« je vzradoščeno vzkliknil. »Gospod doktor, ali si sploh lahko mislite, koliko ta ženska pokadi? Trideset, štirideset, včasih še več cigaret na dan! Vse stanovanje je že okuženo. Moje perilo, moja obleka, vse zaudarja po tobaku.«
Gospa Tatjana se je ustopila pred svojega moža in ga izzivalno premerila od glave no nog.
»Prosim te, kupi ml klavir, pa ti dam častno besedo, da se cigarete ne dotaknem vet!«
Doktor Kruger se je naslonil nazaj in se dobrodušno nasmehnil. »Žene Ln častna beseda!« jc šaljivo vzkliknil. Stromberg je medtem resno pogledal svoji ženi v oči.
»Ne, gospod doktor,« je zdajci dejal, »tukajle pa moram Tanjo zaščititi. Kar se časti tiče, je strožja ko kakšen gardni častnik. Še nikoli ni snedla dane besede ...«
Zdravnik je spoštljivo poljubil gospe Tatjani roko, rekoč:
»Potlej je milostljiva redka in Častna izjema!«
Minili so Trije tedni; neprijetni prizor se je zdel pozabljen. Nekega dne se je vrnila Tatjana od šivilje in iz navade je zavila h kadilni mizici. Toda ko je že prižgala vžigalico, se ji je od zadaj neslišno približal njen mož in upihnil plamenček.
»Kaj naj to pomeni?«
»To pomeni, ljubica moja, da velja od današnjega dne najin dogovor.«
Odpeljal je ženo v salon in ji pokazal prekrasen črn klavir.
Tatjana se je z vzklikom radosti zagnala h klavirju — in že koj naslednji trenutek je pozabila na ves svet okoli sebe. Njeni preti so brzeli po belih in činih tipkah. Igrala je brez prestauka, dokler je ni prekinilo lahno kašljanje za njenim hrbtom. Ozrla se je in opazila svojega moža, ki je udobno sedeč v naslanjaču poslušal njeno igranje.
»Norbert... ti si še tu? Ne delaš? Mene poslušaš?«
»Navdušeno celo...«
Tatjana je skočila pokonci.
»Saj sem vedela, da mora imeti tako imeniten mož, kakršen si li, smisel in razumevanje za glasbo, ln kar se tiče moje obljube: sveta mi bo! Rekla sem ti, da ne bom pokadila nobene cigarete več, ako mi kupiš klavir, in zdaj drži!«
«
Volja je bila dobra, izpolnitev obljube pa mnogo težja, kakor si je Tatjana mislila. Komaj pet ur je stal klavir v stanovanju, pa je že tekala živčno iz sobe v sobo. Njeno telo je zahtevalo strupa. Niti toliko ljubljena glasba ji ni mogla lajšati hrepenenja po tobaku. Drugi dan se klavirja že dotaknila ni več. Noč in dan ni mi-
Hranilne knjižice
nakup in prodaja — naj-solidneje potom pisarne
ftlojzij Planinšek
L j ubij a n a Beethovnova ulica 14'L
Telefon 35-10
slila na nič drugega kakor na kajenje. V snu se ji je prikazal njen klavir in se ji izzivalno smejal... Kadar koli je položila prste na bele tipke, se ji je zdelo, da so se spremenile v dolge vabljive cigarete...
Na nesrečo je prav tisti dan njen mož odpotoval. Ostala je sama; poželenje je postajalo neznosno. Hotela se je razvedriti, pa ni našla nikjer ne miru ne pokoja. V kuhinji ji je bila kuharica samo v napoto. Pri likanju je zažgala obleko in srebrno posodo je očistila že v tretje, ne da bi bila opazila. Na koncu, ko že ni vedela kaj početi, je začela urejati svoja pisma. Živčno je sedela pred omaro in pregledovala zavojček pisem za zavojčkom. To je še hranila, ono je vrgla v ogenj. Zdajci je planila pokonci. Sredi med starimi orumenelimi pismi je staknila drobno škatlico za cigarete; Bog sam si ga vedi kdaj je zašla med to pisano šaro! Podzavestno je odprla škatlico: ena sama cigareta je bila v njej, drobna, bela, vabljiva... Tatjana je strmela v skušnjavo. Skoraj se je že hotela potolažiti z migljajem usode. Potlej si je pa dejala: »Ne... n e smem!« A že prihodnji hip je držala prižgano cigareto med drhtečimi prsti. Oh... kako slastna je...
»Milostljiva, telefon kliče!« Služkinja je bila neslišno vstopila. Tatjana je skočila pokonei in vrgla tlečo cigareto v kamin. Služkinja jo je videla! Besedo je snedla! Sramota, neizbrisna sramota...
*
To noč je hudo slabo spala. V ušesih ji je zvenel zdravnikov zasmeh. Ženske in častna beseda! In ljubljeni glas njenega moža: O, tukajle pa moram Tanjo zaščititi. Kar se časti tiče, je strožja ko kakšen gardni častnik... »
Ko se je drugi dan Stromberg vrnil, mu žena ni kakor po navadi stekla nasproti. Iskal jo je po vsem stanovanju. Jedilnica je bila prazna. Sprejemnica z lepim klavirjem — prazna. Nazadnje jo je našel v spalnici, objokano in ihtečo od obupa.
»Otrok moj, kaj se je vendar zgodilo?«
Tatjana ni odgovorila. Spet jo je streslo krčevito ihtenje.
»Ali se je kaj hudega zgodilo? Ali je kdo bolan?«
Nemo je odkimala z glavo.
»Kaj vendar je? Ali ie je kdo nadlegoval? Ati te je kdo žalil?«
Spet ihtenje, spet jok...
»Tak, otrok moj, povej mi vendar!«
Nežno je prijel ženo za rame; drhtele so, ko se je prižela k njemu.
Naposled mu je vendar pogledala v oči. Njen lepi obraz je bil spačen od solz in bolečine.
»Besedo sem snedla...« je daknild^
»Beži, Tanja...«
»Ne, nikar me ne tolaži! Zaničujem se! Joj, kako se\zaničujem. Ali ne moreš tega razumeti, Norbert? Slaha sem, nebogljena, brez časti... Ena sama cigareta me je premotila. To je sramota. Zenska sem, toda v naši družini je čast... Dala sem ti besedo, da ne bom kadila, ako mi kupiš klavir, zdaj sem pa...«
»Saj nisi snedla besede!«
Tatjana ga je začudeno pogledala.
»Vedel sem, otrok moj, kaj se bo zgodilo...«
»Obljubila sem, pa sem vendar kadila...«
»Že prav,« se je zasmejal Norbert. »Tudi jaz nisem kupil klavirja, temveč sem ga vzel samo naposodo...« (*i)
Banka Banich
11.	Ru« Auber, PARIŠ (fie) Odpremlja denar * Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzn. — Vrši vse bančne posle najkulaotneje. — Poštni oradi v Belgiji, Franciji. Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija:	št	3064-64.	Bruxel|es:
Holandija: št. 1458-86. Ded. Dienst: Francija št. 1117-94. Pariš; Luzern-burg: št 5967, Luaemburg. Na zahtevo pošljemo brezplačni) naše čekovna nakaznice
Faracnov duh sfaeaši
prebivalce in goste v škotskem plemiškem dvorcu
Bogata škotska plemiča lord in strastna zbiralca starin, sta se pred vanja v svojo domovino.
h Egipta, kjer sta se mudila, sta Edinburgbu najdragocenejšo najdbo, novo kost.
Vsa slava tega odkritja pripada lady je našla dragoceno koščico v neki grob mudila na znanstvenem potovanju v
Za nič na svetu ne bi bila la,dy plen; vso dolgo pot je ležala sveta te skrinjice je pa lady zmerom nosila
V Ediaburghu so položili tisočletno koščico na baržunasto blazinico v stekleni omari, kjer je kraljevala med slanim orožjem, sabljami, kopji, levjimi in nosorogovimi glavami, med kitajskimi vazami in tibetskimi čajniki, m«! vsemi temi starinskimi dragocenostmi, ki domujejo v prostrani sprejemnici duddingtonskega dvorca.
Vsi Škotski časopisi so naznanili povratek plemiških potnikov, znanstveni letopise! in raziskovalci so pa priob-č.il i celo več študij o čudoviti najdbi lorda Aleksandra Setona in njegove žene.
Pri sprejemu, ki sta ga priredila visoka zakonca ob svoji vrnitvi, so vsi gostje občudovali dragoceno koščico na baržunasti blazinici in srečna najditelja sta slavila svoj največji uspeh...
Toda nesreča nikoli ne počiva, pravi star pregovor. Štirinajst dni potem ko so položili svetinjo v grajsko sprejemnico, je zagoneten požar uničil polovico hlevov in vozaril. Zakaj in kako je ogenj nastal ni mogel nihče dognali.
Kmalu nato je nečak lorda Aleksandra čudno zbolel; lotila se ga je otožnost in pobitost in niti najboljši zdravniki mu niso vedeli pomoči, saj niti niso mogli dognati, kakšno bolezen ima.
Na slepo srečo so poslali bolnika na morje. Komaj je bil fant nekaj milj od Duddingtona, že je čudna bolezen izginila in bil je zdrav kakor poprej.
Prikazni
čez nekaj dni je mlada sobarica iz dvorca odpovedala svojo službo. Izjavila je, da ne more več ostati v hiši,
(noD) London, aprila, lad.v Setonova, svetovna popotnika in nekaj meseci vrnila z daljšega poto-
prinesla v svoj dvorec Duddington pri ki sta jo kdaj iztaknila: pravo farao-
Setonovi, kajti ona je bila tista, ki niči pri Gizeh, ko sta se z možem Doliui faraonov.
Setonova komu zaupala svoj dragoceni koščica v njeni mali skrinjici, ključek pri sebi.
kjer sliši ponoči skrivnostne korake po hodnikih ra otožen glas, zaleglo tožeč v neznanem jeziku.
Kmalu potem je povedal grajski vrtnar, da je videl, kako je skozi z a p r-ta steklena grajska vrata odšla visoka bela prikazen, se malo sprehodila po parku, potem se je pa po isti poti, to je skozi zaprta vrata, spet vrnila v dvorec.
Ko je nekega jutra prišel stari hišni služabnik v jedilnico, je našel vso dragoceno starinsko posodo razbito. Toda posode se ni bila mogla dotakniti žiiva duša, saj je bila zaklenjena v veliki omari.
Ta skrivnostni dogodek je tako razburil grajske prebivalce, da so poklicali v dvorec detektiva; toda mož n« našel na omari nikakih poškodb in v sobi nobenih sledov.
Gostje beže
Sir Aleksander je kot pravi znanstvenik, ki ne verjame praznim čenčam, zapovedal vsem, ki so videli kaj nenavadnega, naj rajši molče. Vendar se je novica, da v dvorcu straši, ko blisk razširila daleč naokrog.
Kmalu so povsod govorili o zakletem gradu, še posebno ker je lord Aleksander povabil v dvorec množico gostov za rojstni dan svoje žene. Drugo jutro je pri slavnostnem zajtrku manjkala polovica gostov; zbežali so bili sredi noči. ker so se ustrašili faraonovega duha, ki se jim je prikazal za to priložnost v slavnostni obleki in s krono na glavi.
Eden izmed gostov je pa le imel
toliko poguma, da je počakal duha. in le-ta se mu je približal in mu dejal:
»Toliko časa ne bom dal miru, dokler ne bo tista, ki je prinesla mojo kost iz Egipta, te svetinje spet vrnila tju, od koder jo je vzela...«
Tedaj se je zbrala vsa družina in služinčad sila Aleksandra in odšla h gospodarju s prošnjo, naj vendar odneha v tem neenakem boju z mrtvim egiptovskim kraljem.
Zaman...
Toda stvar je zavzemala čedalje večji obseg. Vsak dan se je stekalo v malem dvorcu nešteto pisem z vseh strani sveta. Učenjaki in znanstveniki so prosili za prenočišče v dvorcu, hoteč dognati, ali duh res govori po egipčansko in ali je mogoče iz njegovih besed razbrati njegove želje in zahteve.
Mnogo hotelirjev je pa ponujalo kar nezaslišane denarje za zakleto kost — pod pogojem, da jim lord Aleksander napiše potrdilo, da ta kost res prikliče strahove in prikazni.
l)o grla sit vseh teh ponudb, je lord Seton naposled sklenili, da bo kest podaril svojemu pri-jatelju-zdravniku, ki si jo je že davno želel.
Komaj je pa zdravnik spravil blazinico s koščico, že si je na grajskih stopnicah zlomil nogo...
Ves prestrašen je kost takoj vrnil njeni najditeljici.
S strahom in pomilovanjem se še vsa Anglija spominja nesrečnega lorda Carnarvona, slavnega egipčanskega raziskovalca, ki je bil na lepem zbolel za skrivnostno boleznijo, ki ji nihče Tli vedel pravega vzroka.
Čez nekaj dni so vsi grajski prebivalci še enkrat ponižno prosili svojega gospodarja, naj se vendar loči od zaklete kosti; naposled se je lord Aleksander vdal in jim je obljubil, da bo njegova žena odnesla kost nazaj v Dolino kraljev.
Te dni se je lady Setonova z dragoceno najdbo v usnjeni vrečici vkrcala na ladjo, ki jo popelje v Egipt, da bo položila faraonovo kost nazaj v grob-i nioo, kjer jo je bila vzela...
M
' v
1
SARGOV
Ohrani svoje zobe vse življenje zdrave!
Mnogokateri izgubi prerano tvoje zobe, N ker jih ni pravilno negoval. Danes se ie veliko premalo pazi na nevarni zobni kamen, ki razmaja zobe, da radi tega pogosto izpadejo.
Da ostanejo zobje trdni in zdrav!, skrbi Sargov KALODONT. V Jugoslaviji je Sargov KALODONT edina zobna pasta, ki vsebuje sulforicin>oleat dra Braunliclia. Odpravlja polagoma vendar zanesljivo zobni lomen in pre» preči njegovo ponovno tvorjenje,
KALODONT
PROTI ZOBNEMU KAMNU
Najbogatejši vladarji
(nrO) Pariz, marca. Najbogatejši vladar na svetu je bil nedvomno Jurij V. Njegova last je bilo pol Londona, neštevilni gradovi in gradiči in 200.000 hektarov zemlje.
Po njegovi smrti so to bajno dediščino razkosali. Pripomniti pa moramo. da je ogromne dohodke tega premoženja prejemala država, zato je pa dajala kralju na leto 70 milijonov din civilne liste.
Tudi papež ima bajne dohodke. Sv. oče razpolaga svobodno s premoženjem katoliške cerkve, razen tega je pa dobil po pogodbi, sklenjeni s predsednikom italijanske vlade Mussolinijem, 1.750,000.000 lir kot enkratno odškodnino.
Po bogastvu pride za papežem belgijski kralj, ki ima na leto 45 milijonov dinarjev dohodkov; kmalu za njim je nizozemska kraljica s 35 milijoni dinarjev, dalje italijanski kralj z 25 milijoni in egipčanski s 23 milijoni.
Seveda imajo vladarji poleg civilne liste še lastno imetje, eni večje, drugi manjše.
Tisoč kositrnih vojakov pojde v London
(*i) Dunaj, marca. 2e leta ln leta se ukvarjata Dunajčana, brata Karl in Alfred Krunert z rezljanjem in vlivanjem kositrnih vojakov, ki jih potlej barvata in sestavljata po zgodovinskih motivih žive prizore nekdanjih bojev. Na razstavi princa Evgena v Belvederu so Dunajčani že občudovali kositrno parado pred turškim velikim vezirjem, sestavljeno iz 2.000 poslikanih kositrnih kipov, ki sta jih umetnika izrezljala.
Spričo bližnjega kronanja angleškega kralja je naročil londonski zbiralec kositrnih vojakov Gottstein 40 dio-rom, ki naj predstavljajo najvažnejše dogodke iz vojne zgodovine. Vse dio-rame bo izročil po kronanjskih svečanostih angleškemu vojaškemu muzeju, kjer bodo tudi ostale.
Tisot je bolezni, a zdravje samo enof
Bili zdravi ali bolni, ako 5e ne poznate RADENSKEGA zdravilnega kopališča, zahtevajte s kratko dopisnico prospekte in navodila od uprave
Radenskega kopališča,
SlatiaaRadenci
(pri Mariboru)
Brata KrUnert sta po zgodovinskih slikah vlila tisoč kositrnih figur, zvečine jezdecev.
Moder sodnik
(nsK) London, marca. Pred sodiščem v Dorkingu se je moral te dni zagovarjati neki mož, ki so ga zalotili, da se je vozil po železnici brez voznega listka. Sodnik ga je obsodil na globo desetih šilingov, potem je pa na račun tožiteljev naredil tole pridigo:
»Pred nekaj dnevi sem se peljal z železnico iz Doi-kinga v London. 'Že pri odhodu iz Dorkinga je bilo samo v našem oddelku sedemnajst potnikov. Po mojem mnenju je taka gneča škodljiva zdravju. Menim, da mora železnica prav tako paziti na to, da vozovi ne bodo prenapolnjeni, kakor na vozne listke svojih potnikov.«
V podčrtanje svoje razsodbe sodnik ni priznal odškodnine železniški upravi.	(»Prager Tagbl.«)
Filmska lepota v merah in tezah
(nrO) Newyork, marca. V ženskem obzorniku »Wotnan’s Almanacs beremo tele podatke o višini in teži slavnih filmskih izgralk:
			Mera	Teža
Joan Crawford .	•	•	1'62 m	60 kg
Greta Garbo . .	•	•	167 m	56 kg
Claudette Colbert	•	t	165 m	47 kg
Marlena Dietrich .	•	•	165 m	54 kg
Norma Shearer ,	•	•	155 m	53 kg
Miriani Hopkins ,	•	•	152 m	45 kg
Kay Francis . . .	•	•	165 m	50 kg
Barbara Stanwyck	•	•	1'65 m	54 kg
Myrna Loy . . .	•	«	167 m	50 kg
Virginia Bruce . .	•	•	167 m	60 kg
Loretta Young . ,	«	•	160 m	50 kg
Dolores del Rio .	•	•	163 m	54 kg
Katarina Hebpurn	•	•	1-70 m	50 kg
Jean Harlow . .	•	•	158 m	50 kg
Marion Davles . ,	•	•	158 m	50 kg
Carole Lombard .	•	•	1-57 m	51 kg
Vidimo, da so vse	filmske zvezde vi-			
šoke in vitke, da, morda nekatere kar pretirano vitke. Stalnost teže ni zajamčena. Višina igralk je pa odvisna od režiserjev...
Dvakrat srebrna poroka
(*i) Kjobenhavn, marca. V provinci Nordseeland so slavili ondan nenavadno obletnico. Eden izmed najstarejših kmetov je proslavljal svojo srebrno poroko. Ta dogodek bi ne bil tako znamenit, če bi ljudje ne vedeli, da bi lahko ta mož prav za prav slavil že zlato poroko.
Pred več ko petdesetimi leti ^e je bil mož namreč prvič oženil in je s prvo ženo že slavil srebrno poroko. Na njegovo veliko žalost mu je pa žena nekaj dni po obletnici umrla. Vdovec se je odločil, da se poroči vdrugič — in ker je to tudi res storil, je zdaj že vdrugič slavil srebrno poroko.
Če se ga zdravnik naleze
(nzC) Solun, aprila. Smešna prigoda se je primerila grškemu zdravniku Andoniadisu iz vasi Askosa pri Solunu. 2e priletni zdravnik ga rad pije, to pa v njegovem poklicu nikakor ni priporočljivo, kakor se je zdaj najbrže sam prepričal.
Te dni je bil na večerji pri nelcem svojem prijatelju. Bil je že precej vinjen, ko so ga nenadoma poklicali k neki bolnici. Zdravnik je vedel, da ne bo mogel nič pravega svetovati, zato se je spočetka branil, naposled so ga pa le pregovorili, da je odšel.
V gorki bolnlčinl sobi ga je pa prijel tako hud spanec, da je omahnil na bolničino posteljo in trdno zaspal. Vse klicanje in drezanje uboge bolnice ni nič zaleglo; še celo smrčati je začel...
Nesreča je pa hotela, da je tedaj iznenada stopil v sobo mož bolne gospe. Čeprav mu je žena skušala pojasniti položaj, je pograbil palico in začel mlatiti po spečem zdravniku, misleč, da je ženin ljubimec. Prestrašeni zdravnik se je naposled vendarle zdramil. Se več, udarci so ga celo streznili, da jo je na vrat na nos ucvrl skozi vrata.
Pozneje se dr. Andoniadis nikakor ni mogel spomniti, kako je prišel v tujo posteljo; ni čuda, saj je bil pošteno pijan. Užaljen je tožil moža, češ da ga je hotel pobiti; a tudi ogorčeni mož je vložil tožbo proti njemu zaradi zapeljevanja svoje žene.
(n)
Neznosna tašča
(nfl) Pari*, marca. V Parizu so imeli te dni zanimiv proces o alimentih, pobeglem možu in mondenskl tašči. Sodnik je moral odgovoriti na tole kočljivo vprašanje: Ali je moževa dolžnost, da živi z zoprno, neznosno mu taščo?
Mlada žena nekega Industrijca je vložila tožbo proti svojemu možu, češ da jo je brez vzroka zapustil, povrh vsega pa še noče plačevati vzdrževal-nine zanjo in za njuno triletno hčerko.
Mož je na sodišču odkrito priznal, da je zapustil svojo ženo, čeprav jo še zmerom iskreno ljubi. V petih letih njunega zakona se je njegova žena izkazala kot izvrstna gospodinja in ljubeča mati. Vendar so pa s časom zavladale v njunem domu take razmere, da je moral zbežati od doma.
Pred dvema letoma se je preselila k mlademu paru ženina mati. Od tega dne ni imel ubogi mož niti ene mirne minute več. Razvajena svetovnjaška tašča je namreč njegov idilični dom spremenila v pravcato zabavišče. Na teden je določila kar več dni za obiske, skoraj vsak večer je prirejala kvarta-ške večere, popoldne pa čajne krožke ali ples... Zaman jo je zet prosil, naj neha to veseljačenje in naj vrne njegovi družini izgubljeni mir. Na nesrečo je bila tudi žena, ki je mater zelo ljubila, na taščini strani.
Tako se je njegovo življenje spremenilo v pravi pekel. Naposled je užaljeni mož dejal svoji ženi, naj izbira med njim in materjo. Zena se je odločila za mater. Mož se je takoj nato izselil, a tudi o alimentih noče nič slišati.
Sodišče je zadevo natanko raziskalo in ugotovilo, da so moževe trditve resnične. Odklonilo je ženine zahteve in izreklo, da je mož docela upravičen zapustiti ženo, ki se odloči v prepiru za svojo mater In ne za moža.
Časopis s 1000 stranmi
(nji) Newyork, marca. Neki new-yorški časopis bo praznoval svoj jubilej na prav ameriški način. List bo namreč izdal jubilejno številko, ki bo imela nič manj kai 1000 strani.
Ta številka bo menda bolj spominjala na srednjeveške foliante kakor pa na moderen časopis. Na teh tisočih straneh bo list priobčil 3 romane, eno dramo in več ko 100 krajših zgodb in
povesti. Seveda bo pa slavnostna številka prinesla tudi aktualne dogodke in dnevna poročila, tako da bo v vseh ozirih popolna.
Ali bo pa res v vseh? Ali ne bo čl-tanje tega dnevnika zahtevalo od bralca preveč napora? Saj bo človek že za površen pregled te časopisne knjige potreboval več dni...
Junaštvo kapitana Oatesa
(nxO) London, aprila. Velika Britanija bo te dni slavila 25letnico smrti »junaškega gentlemana« kapitana Laurencea Oatesa.
Oates je bil eden izmed petih mož ekspedicije kapitana Scotta, ki je odšla na Južni tečaj. Scott in njegovi tovariši so morali peš prehoditi 1500 kilometrov po zapuščenih ledenih in zasneženih pokrajinah okoli Južnega tečaja, Prvi je podlegel Evans. Kmalu za njim je zbolel kapitan Oates. Toda pogumni mož se je zavedal, da bo s svojimi zmrzlimi rokami in nogami samo tovarišem v nadlogo, zato se je sklenil sam umakniti. Ponoči, ko je divjal strašen snežni metež, se je splazil iz svojega šotora na prosto, obležal v snegu in zmrznil.
Gotovo je kapitan Scott mislil nanj in nase, ko je pisal pretresljivo zadnjo stran svojega dnevnika, dokler mu ni zdrknil svinčnik iz premilih prstov: »Vzlic vsemu je le boljše umreti tukaj, kakor pa doma v udobnem zavetju.«
(♦Stmday Chronicle«)
Lažni menih,
ki Je po Rasputinovem zgledu prirejal orgije in zavaial mlada dekleta
(nyč) Solun, aprila.
Te dni je solunska policija prišla na sled nekemu Niku Pengu, možaku, ki je že dalj časa zelo nemoralno živel. Čeprav ni bil menih, se je oblačil v duhovniško obleko in po zgledu ruskega kmeta Rasputina prirejal orgije in zapeljeval dekleta.
Niko Pengos je precej inteligenten mož in je celo pridigoval v nekaterih solunskih cerkvah. S svojo zgovornostjo je docela preslepil mlade deklice, ki so kmalu pričele misliti, da je od Boga poslan prerok.
Nekega dne je Pengos predlagal svojim vernicam, naj se zbero pri eni izmed njih doma. Pozneje je prirejal redne sestanke pri trelv sestrah Katarini, Mariji in Kleoniki Mimonovi. Po »pobožnih vajah« je družba navadno obilno večerjala, ln pri večerji seveda ni manjkalo pijače.
Dekleta, nevajena alkohola, so se kmalu opila in tedaj jim je Pengos zapovedal, naj ga poljubljajo, češ da je »le tedaj duša mirna, če je tudi telo zadovoljno«. Ozračje, ki ga je Pengos ustvaril s temi nauki, pikantnimi jedmi In obilno pijačo, je bilo ttko, da se deklice niso niti upirale in so storile vse, kar jim je zapovedal lažni pop.
ZAPELJANA...
Po nesreči se je pa Pengos pred kratkim zaljubil v svojo šestnajstletno »učenko« Vasiliko Teofilo; seveda jo je pregovoril, da se je tudi ona udeleževala teh sestankov. Lepo deklico je hotel Pengos po vsaki ceni osvojiti, zato ji je dvoril na vse pretege in ji je celo podaril dragocen prstan.
Nekega večera je pripeljal Pengos nič hudega ne sluteče dekle k eni svojih učenk. Velel ji je, naj ji umije noge, potem pa je izjavil, da je v zvezi s svetim duhom. Ce hoče biti tudi Vasilika deležna tolike sreče, naj leže k njemu v posteljo...
Zdaj je šele dekle spoznalo, kam je zašla A bilo je prepozno... Pengos in njegova pomočnica sta bila močnejša od nje, in tako je lažni menih nasilno zadostil svoji sli.
Razočarano in zapeljano dekle je drugi dah odkrilo svojo sramoto policiji, ki je takoj uvedla preiskavo in dognala, da je lažni pop izvabil svojim oboževalkam tudi večje vsote denarja. Naivna in lahkoverna dekleta so mislila, da imajo opravka s svetim možem, in so mu dajala vse, kar je terjal od njih. Neka vernica mu je celo vsak dan prinašala kosilo in večerjo.
Te dni se bo moral pohotni slepar zagovarjati pred solunskim sodiščem zaradi izsiljevanja in javnega pohujšanja.
Po nesreči v New-Lonclonu (v Združenih državah), ko je strašna plinska eksplozija v tamkajšnji šoli terjala več ko 500 otroških življenj: Razvaline poslopja med reševanjem (na levi). — Ravnatelj šole William C. Shaw (na sredi) je pri zaslišanju izpovedal, da je dal zaradi varčevanja preložiti plinovod v šolsko poslopje; to je bil pa
posredni vzrok eksplozije. — Na desni: Odvažanje krst z avtomobili. V ospredju svojci ponesrečencev.
Deseti brat
Ljubezenska povest v verzih po Jurčičevem romanu
Nož, ki zmerom znova prihaja
Prava ameriška kariera. Od branjevca do milijonarja In zopet do branjevca nazaj. Takšna je še nedokončana kariera nekdanjega predsednika General-Motors VVIIliama C. Duranta
če pregledaš nekaj tednov nazaj podeželske liste, boš našel drobceno novico, ki pravi, da je odprl gospod William C. Dur ant v Asbury-Parku trgovino z zelenjavo. V newyorških listih te novice ne najdeš, saj odpro v Ameriki vsak dan na tucate trgovin z zelenjavo, razen tega je pa Absury-Park samo majceno kopališče v državi New-Jersey, dobrih 150 kilometrov od New-Yorka.
Kljub temu so pa pohiteli newyor-ški poročevalci z letali in z avtomobili v Asbury-Park k otvoritvi trgovine z zelenjavo. Prišli so nekaj ur prezgodaj, in tako so našli lastnika gospoda Williama C. Duranta, zastavnega štiri in sedemdesetletnika, pri čiščenju miz v prodajalni, pri pomivanju tal in razvrščanju blaga. Fotografirali so ga, intervjujali so ga, dolge članke so pisali o njem in nikoli jim ni dovolj tega, kar jim je povedal. Zakaj glej, ni trgovina z zelenjavo tisto, kar je časnikarje tako zelo zanimalo. Gospod William C. Durant sam je, ki jim ne da miru 1 Vse kar reče in de, vse zanima ameriške bralce. Vee kar stori, fascinira ameriško občinstvo. Da sam pomiva tla svoje trgovine, je senzacija.
In to nd prva senzacija, ki je z njo gospod William C. Durant postregel Američanom. Sele pred nekaj meseci je bil prijavil bankrot, ki je bil — če že drugega ne — vsaj nenavaden! Aktiva:	obleke v vrednosti
250 dolarjev, pasiva:	4 milijoni do-
larjev! Pred tem bankrotom je pa dolga kariera, nenavadna, presenetljiva in senzacionalna. Pred tem bankrotom so leta, ko je veljal Durant za največjega špekulanta na Wall-Streetu. Eden izmed redkih je, ki so slutili usodepolni črni petek leta 1929; on je bil tisti, ki je nenajavljen in po skriti poti prihitel k prezidentu lloov-ru v Belo hišo, da ga posvari pred bližajočo se katastrofo. Prekasno za svet, prekasno za Ameriko, prekasno celo zanj, saj se je sam šele po dolgih letih opomogel od borznega potoma.	.
Do dobrega opomogel se ni nikoli več, tako velik, kakor je bil, ni postal več. Nikoli več ni postal velikan, ki si je poleti 1929 privoščil več dni neprekinjeno telefonsko zvezo med Parizom (kjer se je takrat slučajno mudil) in New-Yorkom. Po 45 dolarjev je plačal za vsake tri minute, in samo zato, da je laže in uspešneje kontroliral trg. Nikoli več se ni povzpel za generalnega ravnatelja Ctaev-roletovih tovarn, on, ki si je^ lepega dne priboril kontrolo nad družbo Ge-neral-Motors, nad tistim podjetjem, ki mu je moral pred nekaj leti zadolžen in brez centa v žepu dati slovo, in ki mu je prav za prav nekoč ulrlo pot do največjega avtomobilskega ■podjetja.
Prav od spodaj je prišel. Začel je z malim, s 75 centi na dan v neki trgovini z zelenjavo.
Mož, ki je z malim začel, ki je postal velik in spet čislo majhen. Ameriška tragedija, tipična ameriška tragedija? Da in ne! Tipično ameriška prav gotovo. Saj je samo v deželi neomejenih možnosti mogoče, da postaneš iz nič prav velik, in da priplavaš zmerom spet na površje, po vsakem potopu. In vendar to ni tragedija. Preveč optimizma je v njegovem življenju, preveč delovne sile, ki se ne da zatreti. Mož, ki si je nekoč z delom prislužil 120 milijonov dolarjev in ki dan danes s 74 leti pomiva tla svoje trgovine in se pri tem delu smeje — tak človek še ne ve, kaj je| tragedija. Gospod William C. Durant Im spet prišel na površje.
Kako je prvikrat postal velik?
Pred 74 leti se je rodil v Bostonu,: toda njegovi starši so se kmalu pre-
selili v Flint v državi Michigan. Flint je bila takrat vas — in bi vas brž-is ostala, da ni bilo Duranta. Mladenič je	bil delaven	že od	mladih
nog. Prva služba: mali nameščenec v	trgovini z zelenjavo.	Potlej	je delal
v	nekem	mlinu za 75	centov	na dan.
Zvečer, ko so mlin zaprli, je stregel v lekarni. V lekarni se je seznanil z	nekim	mladeničem,	ki je	iznašel
neko patentno zdravilo. Durant je bil ves navdušen. Odšel je iz lekarne, odšel iz mlina in iz Flinta, klateč se od vasi do vasi, ponujajoč patentno zdravilo na prodaj. Kasneje je prodajal smotke, potlej zemljišča, potlej je zašel med zavarovalne agente. Še zmerom se je potikal iz kraja v kraj. Nekoč ga je vzel neki drugi potnik
rant ni pustil svojih prijateljev na je bita takrat vas — m bi vas brz- cedilu. Njihovo izgubo jim je poplačaš ostala, da ni bilo Duranta. Mia- čal iz svojega žepa. Zaupanje za zaupanje. Domačimi iz Flinta so mu dali nov nasvet: tovarna vagonov v Ftintu je zašla v gmotne neprilike. Izdelala je bila 16 tako imenovanih avtomobilov po prečudni iznajdbi nekega Davida Buacka. Morda bi utegnil Durant tovarno dvigniti! Flintčani so mu ponudili pol milijona dolarjev, ako prevzame vodstvo podjetja.
Durant je vodstvo prevzel. L. 1904 je izdelal 28 avtomobilov. Koj drugo leto že 627, tretje leto že kar 2.295. Takrat je izjavil, da bo kmalu izdeloval na leto 50.000 voz in da bo Amerika kmalu pokupila na leto cel milijon avtomobilov. Ljudje so mislili, da je znorel. Povečal je podjetje, nakupoval je druga podjetja:	Cadillac-
Company, Oldsmobile, Oakland. Že leta 1908 je moral za vse te družbe ustanoviti novo družbo, da jih spravi pod skupno »streho«. Njegov tajnik mu je priporočil ime: »International Motors Corporation«. Durant je črtal »international« in napisal namesto tega: »General«.* Tako se je rodila »Gpneral Motors Corporation«.
Že koj drugo leto je imel 34 milijonov dolarjev prometa in je zaslužil 12 milijonov dolarjev. Potrebna povečanja in financiranja so terjala bančne kredite. Banke so slutile dobre kupčije in so v odločilnem trenutku stisnile Duranta za vrat in ga prisilile, da se je odpovedal vodstvu podjetja. Toda Durant ni bil mož, ki bi dolgo brez dela sedel in razmišljal o izgubljenem. Spomnil se je tiste dni nekega mladega dirkača Louisa Chev-roleta, ki ga je že včasih v svojih podjetjih zaposlil, in ki si je v svojem prostem času konstruiral majhen avtomobil. Durant si je dejal, da bo Chevroletov model na debelo izdeloval. Začel je v neki zastareli tovarni in brez denarja. Čez šest let je imel že tovarno, vredno mnogo milijonov, pa še gotovine je imel 6 milijonov dolarjev.
In še več je imel. Bankirji, ki so ga bili pred šestimi leti vrgli iz Ge-neral-Motorsa, so občutili to na lastni koži, ko so se sešli konec leta 1915 na občnem zboru. Čudno jim je bilo pri duši, zakaj delnice General-Mo-torsa so poskočile v poslednjih mesecih s 24 dolarjev na 264 — in nihče ni vedel, kdo je skrivnostni kupec. Durant se je prikazal na občnem zboru na videz popolnoma miren in hladen. Toda potlej so ugotovili, da je on kupil večino delnic General-Mo-torsa. Chevrolet je pogoltnil General-*Motorsa. Bankirji so se osramočeni
,Med Berlinom in Tokijem11™?*1'- I)u™»‘ Je vzel vajeti trše v
je naslov naše nove resnične povesti.
William C. Durant
s svojim kolesom s seboj, in kolo je bilo mlademu Durantu na moč všeč. Dognal je, kje taka kolesa delajo, in kupil je vso tako imenovano tovarno za 2.000 dolarjev. Sicer ni imel niti groša v žepu, toda v Flintu so mu dali prijatelji in sosedje denar; zaupali so mu.
In po pravici so mu zaupali. Že nekaj let pozneje je imel 14 tovarn v Ameriki in v Kanadi z 200.000 dolarjev prometa na leto. To je bilo za tista leta zelo mnogo. Toda vse ne gre zmerom |>o sreči; izdelovanje koles je pripeljalo v izgubo. Prebivalstvo Flinta je imelo največ delnic tega kolesarskega podjetja. Toda Du-
je imel Durant 7 milijonov dolarjev. Dva milijona je vrnil.
»Durant-Motors«, njegova nova avtomobilska firma, je doživela uspehe in neuspehe. Durant je skušal sam rešiti denar prijateljev z zasebnimi borznimi špekulacijami. S špekulacijami tolikšnega obsega, da se je zdrznil sam Wall-Street in njegovi še tako hladnokrvni rutinerji. Toda ta perioda njegovega življenja se ni končala s happy-endom. In prav gotovo ni bil Durant kriv. Kriv je bil čas. Časi so se poslabšali; kdor je takrat hotel zaslužili milijone, je moral špekulirati a la baisse (na padec). Toda Durant ni nikoli špekuliral a la baisse. Durant	je poosebljeni	optimizem.
In tako je izgubljal čedalje več, čedalje globlje se je zakopaval v dolgove in ti dolgovi so bili zgolj obveznosti nasproti njegovim prijateljem, ki jim je	dajal nasvete,	in ki	jim	je
hkratu	obljubljal, da	se bo	zavzel
zanje, ako bo grozila izguba. Stara povest: zaupanje za zaupanje!
Zdaj mu je štiri in sedemdeset let, zdaj je	bankroten, a	vendar	se	še
zmerom smehlja. Vse to mu ne more do živega; obrne se, klobuk si povezne po strani na glavo in odpre trgovino z zelenjavo. V trgovini z zelenjavo se je začelo, v trgovini z zelenjavo se končuje, vmes je pa ena izmed najveličastnejših karier svetovne zgo-goviue.
Ameriška kariera. Mogoča je res 6amo v tej deželi neomejenih možnosti. Duranta si brez te dežele ne bi mogli misliti. Toda bodimo pošteni: tudi te dežele bi si ne mogli misliti brez Duranta. Brez Duranta in brez Durantov. Vsak dan na novo ustvarjajo, zmerom začenjajo od začetka, nikoli se ne utrudijo in zmerom se spet prikažejo na površju.
In zaradi tega tudi kariere štiri in sedemdesetletnega VVilliama C. Duranta še zmerom ni konec.	*
roke.
Sledila so leta pravljičnih dobičkov. Potlej je prišla povojna kriza, delnice so padale v brezdno, vsakdo je hotel prodati. 'Durant je pa kupoval, zakaj Durant je vedel: General-Motors je dobro podjetje in borzna panika nima prave podlage. Zaman! Zaman je izgubil vse svoje premoženje 120 milijonov dolarjev, zaman ee je zadolžil. Delnice so padale dalje. In ko ni imel niti centa več, so ga v drugo postavili pod kap.
To je bilo 1. decembra 1920. Takrat mu je bito že skoraj šestdeset ,, , ..	,	_ , ..	,• let; pa še ni bil strt, niti zagrenjen.
,Med Berlinom in Tokijem X Klobuk Sli je posadil na glavo in je nas popelje iz Berlina, kjer je našatodšel s smehljajem iz svoje pisarne, glavna junakinja zapustila svojo veliko * Dejal je: »Selim se!« ljubezen, čez Rusijo in Mandžurijo na* Kajpak je koj ustanovil novo pod-Japonsko in nas seznanja ne samo zjjelje. Finansiral ga je tako, da je na-njenimt gmotnimi stiskami, ampak tu-J pisal 67 pisem 67 prijateljem. Potre-
ki jo začnemo objavljati v prihodnji J številki »Družinskega tednika«.
Naša nova resnična povest popisuje J tragedijo mlade plesalke, ki je na va- J bilo brezvestnega agenta odpotovala v J svet, kjer sta se ji obetala slava in zaslužek. Toda na tej poti je doživela j huda razočaranja.
,Mcd Berlinom in Tokijem4 i
je zgodba, ki jo bodo naši čitatelji či-tali z največjim zanimanjem, zgodba, j ki bo ganila vsako srce.
dl z duševnimi mukami, ki jih preživ-; lja mlado, prvič zaljubljeno dekle.
,Med Berlinom in Tokijem1:
je zgodba, ki bo nedvomno zanimala! mlado in staro. Začetek izide že v prihodnji številki, če niste na »Družinski! tednik« naročeni, si ga rezervirajte! pri svojem prodajalcu — ker samo ta-! ko si boste zagotovili, da boste zanes-l ljivo dobili in prebrali vsa nadaljeva-! nja te zanimive resnične povesti.
boval je 5 milijonov za novo avtomobilsko tvrdko. Niti eden izmed teh 67 prijateljev ni odrekel. Čez 48 ur
* Pomeni splošen«, ne vojaškega ^generala.
j(Ustnica uceoUdUva
C. S. v K. Vafi prispevek za »Zrcalo noših dni« je sicer zanimiv, vendar bi želeli česa drugega. Prosim Vas, pišite krajše. Imamo zelo malo prostora in veliko preveč gradiva.
Prizadeti brezposelni. Takšnih nrimerov kakršnega popisujete, je zelo veliko, toda k odzivu na časopisni oglas, ne vas ne drugih nihče ne sili. Zato tudi tega nisem mogel objaviti. Glede drugih vaših želja bom skušal ugoditi vašim željam. Zelo nas veseli, da ste z »Družinskim tednikom« zadovoljni; trudili se bomo tudi v bodoče, da boste radi segali po listu, saj želimo videti okrog sebe samo zadovoljne čitatelje.
M. D iz LJ. Vaše prispevke žal ne morem objaviti, ker ne povedo nič posebnega. Prva stvar je precej dolga in spada prav za prav v kroniko časopisja, razen tega tudi sami pravite, da se je zgodila prejšnje leto Tudi druga ne pove nič posebnega. Ali mislite, da je važno, da se »zdaj otroe.j z mežnarjem grdo gledajo« in da bi to zaradi tega moralo priti v »Zrcalo naših dni«?
M. p. v T. Zelo me veseli, da »Družinski tednik« tako radi Citate. Oprostite, da smo nekajkrat imeli zamudo, toda prvič smo jo napovedali zarad’ tehničnih ovir (sami ste videli, da smo imeli dvobarvno izdajo), drugo zamudo smo pa imeli zaradi velikonočnih praznikov. Ti dno sem prepričan, da boste odslej zadovoljni z dostavo lista.
A. P. v LJ. Prispevka pod naslov »Moderno suženjstvo« ne. morem objaviti, ker ne pove nič novega. Ne poveste, zakaj je tovarnar odslovil delavca, priznate pa, da je to v našem času »najnavadnejši« dogodek. Ne smete pozabiti, da »Zrcalo naših dni« ni ustvarjeno za »najnavadnejše«, ampak za najnenavadnejše dogodke. Kar se pa psičkov tiče, smo jih že parki at imeli v našem časopisu; na to vprašanje se vrnemo prav v kratkem. Izogibajte se pa vsekakor najnavadnejših dogodkov! Glede drugega gradiva vam ž.al moram sporočiti, da ga imamo vedno preveč in da Je s honorarjem križ. t’e imate kuj prav posebnega. le pošljite! Bomo videli...
J. P. Če ste iskreni, boste priznali, da se da vsaka stvar kritikovati. Oe nekoga pokopljejo brez cerkvenega pogreba, je križ in kritika, Če ga pa cerkveno pokopljejo, vzlie temu da se je obesil, je spet kritika. Sami povejte, ali bi bilo vredno zaradi vašega članka imeti opravka s sodiščem?
F. o. Oba prispevka, ki ste Ju prinesli v uredništvo, sem prebral, toda moram vam žal sporočiti, da ju no moremo objaviti Priporočam vam, da pridno citate novele, v našem listu, da skušuto izpopolniti svojo izobrazbo, zlasti svojo materinščino, če že mislite, tla morate postati pisatelj...
Draga gospa — draga gospodična!
Preberi in presodi, koliko koristnega najdeš vsak teden na 5. strani »Družinskega tednika«, ki je posvečena gospodinjstvu1 Ali ni ie sanio to vredno g dinarja?
V sedanji čas postavil in v stihe prelil
Ivan Rob
i. nadaljevanje
V.
Ha, ha, kaj ni ta šlager krasen?« »Prekrasen,« Kvas odgovori, »sodoben duh, izraz je jasen, le melodija ga kazi.
Napev se zdi mi dolgočasen, balada — bi dejal — je to, moderen spev je mnogoglasen, sinkopa zdaj žgačka uho; sodoben ritem, melodija, se v foksih, rumbah nam razvija.«
VI,
Po teh besedah skoz dobravo korakala sta urnih krač,
— Koseski moj je pomagač. — Zdaj Kvas ponudi Spaku »dravo«, Martinek pravi: Dober čik
je boljši kakor slaba žlahta, ki je razcefedrana plahta, če cela je, je polna flik.«
— če Breznika uho ščegače,
naj misli: mož ne zna drugače! —
VII.
čez čas Martinek Kvasa vpraša: »Kaj mislite o Španiji?
Kako se Franku stvar obnaša, kje prav posebno ga srbi?« Prestrašen Kvas se ogleduje, misleč, da prisluškuje kdo.
Kaj naj odvrne, premišljuje, naposled mu veli tako:
»Jaz upam, da nebes vladar podprl bo pravično stvar.«
VIII.
»M-hm,« Martinek se odreže, »vsekakor! Kaj pa stvar doma?« Strah Kvasu jezik zdaj zaveže, odgovora na to ne da.
Videč Martinek ga v zagati, iz nje izvleči ga želi; začne vsakdanjosti čvekati, kot gobezdamo jih mi vsi: »Poglejte, v travi so kresnice in tam so slavne — Slemeniee!«
TRETJE POGLAVJE
Prišel je športnik lep in mlad, pa huj mi je prinesel, prušula ga nisem, povedal mi ni.
Narodna.
I.
Osnaži čevlje, ljubi bralec, v salonih zdaj se kretal boš. če si bon-tona poznavalec, se v njih kar hitro znašel boš, če pa, kot jaz, si teleban, govedo, kmečki štor zabiti, ti bo nerodno tja stopiti, a vendar deni strah na stran.
S spodobnostjo obraz odeni in z mano po parketu kreni!
II.
Tam gor na slemeniškem gradu nahaja krasen se salon; v njem pet oseb v večernem hladu posluša radio »Hornyphon«. Brezdelja mladi rod se brani, zato posluša in — kvarta; z očetom mati pa ob strani jim »kibicira« kar se da.
Pri igri zdaj jih le pustimo, s popisom njihovim začnimo.
9 dekami sladkorja v prahu in z limonovo lupinico, pridaj 10 dek ostre moke in sneg treh beljakov. Namaži zmes na Kladek papir, ki ga imaš v pekači. Speci biskvit pri zmerni toploti v pečici, vročega zvrni na deske in odstrani papir.
moje pak! ali d leto ( dan i
jim tuja da jim n lasje ure vseh mo|
Schicht°v ' '
RADION
Oh, nični botipri-jetnego kol hladno, belo plotnoi
Na pomoči Na pomoči ven me mečejo!
Postalo je snežnobelol Radion ne trpi nobeneoesnoge!
Praznimi
Prazniki so prešli, daleč za nami so, sneg, ki so ga prinesli, je že skopnel. Vse gre spet svojo staro pot naprej. Lepo je bilo o praznikih, kljub snegu in mokroti po ulicah in kljub bolj ali manj tudi suši v naših denarnicah.
Zato je bilo tako lepo, ker so bili naši domovi praznični. Slehernega praška očiščeni, blesteči, dišeči so bili. hi ljudje: kdor je le količkaj mogel, je za dva tri dni napravil prijazen, vesel obraz, hočeš ali nočeš ga je prevzela splošna prazničnost.
Kaj pa zdaj, ko smo prišli spet v stari red in tek? Ali naj bo vsega lepega in prazničnega konec? Ali naj z drobnim praškom, ki se nevidno nabira v skritih kotih naših stanovanj in ga roka pri vsakdanjem čiščenju zlepa ne iztakne, lega tudi na naša srca senca vsakdanjosti, ki pusto odseva na naših obrazih?
Ne. Kljub delavniku, vsakdanjim težavam in nevšečnostim si moramo zastaviti en cilj: da napravimo, da ohranimo sebi in svojim dragim prazničen dom.
V današnjih razrvanih časih je že težko dom ohraniti. Me pa stremimo za dvojnim:	ohraniti
prazničen dom, da bo vsakega, ki bo stopil vanj, prevzelo občutje toplote in domačnosti in prazničnega veselja.
Od tebe, ljuba, mala gospodinja, je odvisno, ali bo tvoj dom res prazničen. Od tvojega umnega in spretnega gospodinjenja, od tvoje pridnosti in vztrajnosti, in pa od tvoje osebnosti.
Če hočeš, da bo tvoj dom res prazničen, glej da se ob delu, ki ti ga
nalaga skrb zanj, sama ne zanemariš ne na zunaj in ne na znotraj. Živ, deloven človek bodi, svoje vrednosti in svoje odgovornosti se zavedaj. In se izpopolnjuj, v vsem, kar in kolikor moreš. Morda imaš že izgrajeno osebnost; svojega znanja pa ne puščaj, da bi zarjavelo in okostenelo: uči se! Saj ni težko. Uči se s svojimi otroki vred, da te ne prehite, da jim boš kos tudi v tem; da bodo v nevarnih letih, ko se prisrčno razmerje med starši in otroki rado omaje, našli pravega razumevanja pri tebi.
Če hočeš, da bodo ljudje boljši, da bo tebi in tvojim otrokom življenje na tem božjem svetu lepše in prijetnejše, ne tarnaj, kako malo je poštenosti in dobrih ljudi na svetu, temveč veruj sama v poštenost, dobroto in lepoto, ki tudi danes ta dan še hodijo po svetu.
Začni pri sebi, skrbi, da boš sama in da bodo tvoji ljudje vsikdar celi ljudje. Zoper laž, nepoštenost in nemoralo, ki bi skušale tvoj dom izpodkopati, se boš borila uspešno edinole z lastno poštenostjo.
Ti mati, bodi kakor luč, ki v noro-glavem času, ki je vanj postavljena, s svojim toplim, svetlim žarom bodri in ogreva žalostna, omahujoča srca in jim sveti na temačno pot.
Ti mati, ki st ostala modra in preudarna, z malim zadovoljna in si zmožna iz malega, s skromnimi sredstvi ustvariti sebi in svojim dragim srečen, miren dom, delaš za veliko in dobro stvar:
prazničen slovenski dom ustvarjaš za pozne rodove in za prihod n j e d n i.
Damijana.
životec. Glej, da boš lepo všila tri všive, dva pri prsih in enega na ramenih; všivi se morajo lahno izgubljati v blagu, sicer bi bil životec videti okoren.
Naša kuhinja
JEDILNIK ZA SKROMNEJŠE
četrtek: Tirolski cmoki na goveji juhi, nadevana govedina s svaljki.
Petek: špinače v narastek z omako iz presnega masla, dušen krompir, rozi-nast zavitek z odcedkom.
Sobota: Zelenjavna juha, čebulna omaka in krompirjev pire.
Nedelja: Japonska svinjska pečenka s cmoki, biskvitni zavitek z oranžasto marmelado*.
Ponedeljek: Grahova juha s suhim kruhkom, preslaninjeno goveje srce s svaljki.
Torek: Juha z lečo, kisla repa s krompirjevim pirejem.
Sreda: Goveja juha s kruhom, kuhana govedina z rižem in gobovo omako.
JEDILNIK ZA PREMOŽNEJŠE
četrtek: Goveja juha s parmskim rižem, svinjske zarebrenice a la Robert s pečenim zdrobom, pecivo s šodojem.
Petek: Juha iz lečnega pireja z vlivanci, v drobtinicah zapečena jajca, torbice, polnjene z mezgo.
Sobota: Goveja juha z vraničnimi rezinami, pariški zrezki** s krompirjevim pirejem, zdrobov praženec s kompotom.
Nedelja: Goveja juha s krofi iz žganega testa, pečena kokoš z rižem in francosko solato, torta pišinger.
Ponedeljek:	Francoska	zelenjavna
juha, svinjska pečenka s šipkovo omako***, krompir, limonov kipnik.
Torek: Riževa juha, nadevana telečja prsa z mešano solato, snežne kepice v malinovem odcedku.
Sreda: Cvetačna juha, govedina s špinačo in krompirjem, mozgove rezine.
POJASNILA
*Biskvilni zavitek z oranžasto mezgo:
Zvečer namoči 15 dek kalifornijskih marelic, drugo jutro jih odcedi, pretlači in jim pridaj po okusu presejanega sladkorja s sesekljanimi oranžnimi lupinami. S to mezgo namaži biskvit, ga zvij in prevleci z limonovim ledom.
Biskvit: Vmešaj tri rumenjake z
9
“Pariški zrezek: Iz telečjega stegna nareži tenke rezine, potolči jih in osoli,
povaljaj v moki in stepenem jajcu in jih ocvri v vroči masti.
***Omaka iz šipkovih jagod: Skuhaj šipkove jagode v vodi in vinu do mehkega in jih pretlači skozi sitce. Potem napravi svetlo prežganje, deni vanj pretlačene jagode s tekočino vred, v kateri so se kuhale. Po potrebi zali j še z juho ali vinom. Pridaj limonovih olupkov, 1 dišeč klinček in malo sladkorja.
Pozimi uporabljaš mezgo iz šipkovih jagod, ki jo zmešaš z vodo, da je redka. Mezgo daj namesto pretlačenih jagod v prežganje.
NEKAJ ZA RAZVAJENCE Mandljevi loki
Sesekljaj četrt kile mandljev, primešaj jim četrt kile sladkorja in nastrganih limonovih lupinic, dva rumenjaka in 4 cela jajca, ter mešaj to testo pol ure. Potem namaži testo na dva prsta široke in kakih 10 cm dolge oblate, zloži jih na gorak model za loke ter jih speci v malo vroči pečici. Ako pa nimaš modela za loke, speci pecivo na navadni ravni plošči in zapogni še vroče kosce na valjarju.
Pregnan in uničen
ali Kako je (PefK&k (fbnAcZ&k izgubil svoje prebivališče
Že zopet pran je? Sicer to ni prijetno, toda 'i ne nevarnoI
Križi in težave pubertetnih let
Hrbet je gladek m ga urežeš poševno, vratni izrez in sprednjo črto pa obrobiš z vrvco.
Pri kuhi in pospravljanju natakneš čez obleko predpasnik, če te preseneti
Poot
PčitV 5L0
obisk, ga sprejmi pa samo v domači obleki.
Bodi lepa za svojega moža in svoj dom, le tako boš s pravico mislila, da
Z zakonom zaščiteno po vsem svetu
Pri nakupu zobne ščetke zahtevajte izrečno znamko „ORLOV", s katero boste popolnoma zadovoljni
Dobi se povsod!
podcenjuj domače obleke
Kako si sešiješ obleko, ki je posebno priporočljiva za mlade matere
Nekatere žene mislijo, da morajo biti lepe samo za plos in promenado, »za doma« je pa vse dobro. Napak, ljube gospodinje, desetkrat n&-Plesno obleko oblečeš enkrat dvakrat, domačo obleko pa nosiš dni ali dve. V njej te vidijo vsak tvoji otroci in tvoj mož, v njej te in ljubijo. V plesni obleki si sami ne vedo zakaj. Le glej, ne boš tuja zato. ker bodo tvoji urejeni in ker obleka ne bo imela mogočih madežev in gub! Domača preproste žene in pridne gospo-naj bo čedna, enostavna in lična. Le tako se je ne boš prehitro naveličala, jo boš lahko neštetokrat brez škode oprala in zlikala.
Obleka na naši sliki je menda dovolj skromna in preprosta, da jo. boš znala sama urezati In sešiti. Posebno se je bodo razveselile mlade matere, saj-jo bodo lahko nosile vseh devet mesecev in še za časa dojenja.
Za domačo obleko izberi kreton, klot ali kakšno umetno svilo; ne pozabi, da boš morda morala v njej steči čez cesto k mesarju ali peku, zato jo sešij prav tako skrbno kakor druge obleke.
Vsa umetnost krojenja te obleke je
spadaš tja. Zenske, ki se venomer Te-potiči, preoblači in češe, se kaj hitro naveliča vsak pameten mož. Bodi pridna in delavna, glej, da bo tvoje stanovanje čisto in domače, in ne pozabi, da se vsak moški bolj zanima za kuhinjo kakor za modo. Tvoja naravna ljubeznivost, tvoja lepota in dobrota naj pa zatemne še tako dragocene domače obleke!	(n.)
Starši, ki hočejo docela razumeti svoje otroke, morajo poznati njihovo duševno in telesno življenje.
Doba ene izmed najznačilnejših telesnih sprememb v otrokovem življenju je puberteta, to je doba, ko se iz otrok razvijejo dekleta in mladeniči. Ta doba ne nastopa pri vseh narodih v istem času; pri nas jo doživi otrok v 14. ali 15. letu, na vzhodu pa še prej.
Pri dečkih in deklicah so spremembe v tej dobi kaj značilne. Golobradi, nežni, mali dečki čez noč zrastejo v velike može. Ramena se jim razširijo, prsni koš se razvije, mišice po vsem telesu se ojačijo in napno; glas se jim spremeni: kdor je kot otrok pel alt ali sopran, poje od tistega časa dalje tenor ali bas. Mladeniči dobe ostrejše poteze, nos se jim podaljša, jabolko v grlu jim močno izstopi. Poganjati jim začno prve brčice in brada.
Tudi pri deklicah so spremembe velike. Dekletce zraste, oblike postanejo oblejše, grudi in boki se zaokrožijo. Deklice se prično negovati in lepotički; eno prvih znamenj pubertete pri deklicah je pa mesečna čišča ali menstruacija.
V duševnem življenju doživi otrok popoln preobrat Otrok do tedaj ne razmišlja mnogo; po nagonu in družabnih navadah vrši svoja dejanja. Otrok je nepremišljen in sebičen, celo krut, saj ne doživlja posledic svojih dejanj. Če bi bil človek vse življenje v takem stanju, bi ostal duševno zaostal, bebec. Narava je pa sama določila to razvojno dobo, v kateri se iz otroka razvije resen človek
Z nastopom pubertete dožive starši pri otrocih največja presenečenja. Dober in priden otrok postane na lepem zloben in zakrknjen. Ne posluša staršev, ugovarja in kritikuje vsako malenkost. Tudi v šoli prične vidno, nazadovati; uči se le predmetov, ki so mu všeč, vse druge pa zanemarja. Profesorji se pritožujejo, užaljeni starši se pa znašajo nad otroki,-ki niti ne vedo zakaj so prav za prav kaznovani. Le zelo občutljivi in izobraženi starši razumejo svoje otroke in potrpežljivo prenašajo njihove muhe.
Roditelji morajo bolj paziti na otroke v tej dobi; pri vsakem otroku so znaki pubertete nekoliko drugačni. Starši naj si pridobe otrokovo zaupanje in naklonjenost, šele potem jim lahko p rod r o v še tako skrite kotičke duše in srca.
Pri dečkih se v tej dobi razvijeta pogum iu samozavest. Vsak dečko je najbolj užaljen, če okolica njegovih vrlin ne upošteva. Pogum navadno meji že na drznost in predrznost. Samozavest pri dečkih je pa tolikšna, da pod-cenujejo vse ljudi okoli sebe, najbolj pa deklice svojih let
Dečki se bavijo z vsemi mogočimi športi, se udejstvujejo v organizacijah in klubih z velikim uspehom. Deklice, dotlej živahne in vesele, postanejo zamišljene in sentimentalne. Razpoloženje se spremeni ko aprilsko vreme.
Z dozorevanjem spolnih žlez se pojavi pri otrocih v dobi pubertete nežna, podzavedna želja po ljubezni in nežnostih. Če otrok ne najde ljubečega in toplega srca v svojem domu, ga išče drugod, celo po prepovedanih potih. Prav zalo je treba otroku v tej dobi mnogo odpuščati in spregledovati.
Ena najlepših strani pubertete je želja po ustvarjanju, po umetnosti v vseh mogočih oblikah. Menda vsak človek v teh letih z razgibanim srcem čita lepe pesmi (ali jih pa celo sam zlaga), prisluškuje opojnim zvokom glasbe in občuduje lepe slike in kipe
Vsa ta plemenita nagnjenja prav kakor nagnjenje do vseh mogočih športov moramo podpirati, ker se tako otrok na najpravilnejši način izživi in ne išče zabave po napačnih potih.
Velika nevarnost za doraščajočo mladino je alkohol. Tudi močna kava in nikotin škodujeta nežnemu organizmu.
Razmerje staršev do otrok je v dobi pubertete še posebno važno Zlasti mati naj bo svojim otrokom dobra prijateljica in tovarišica. Otrok naj ji popolnoma zaupa vse svoje duševne boje brez strahu in lažnega sramu.
(n.)
Kuhinjski pribor F. GOLOB, LJUBLJANA
Wolfova 8
Porabni nasveti
Pečen krompir postane hitreje lepo rjav, če ga pred pekb povaljaš v moki.
Svež kruh laže režeš, če uporabljaš pogret nož. (Mnogo bolje in zdraveje je pa seveda, da tak kruh pri mira pustiš, dokler se do dobrega ne ohladi.)
Mleko, v katerem je voda, se ne
prime na pletiljko; tako preizkusiš, ali je mleko dobro.
Da ntleko ne prekipi, namaži notranji rob lonca ali posode s presnim maslom.
Pisano blago je po pranju pestrejše, če ga izpereš v raztopini galuna.
Sive lase smeš izpirati samo z belim
milom, sicer dobe rumen sijaj.
V kuhinjo, pobarvano z modro bar-| vo, pride pol manj muh kakor v'belo. Svečo porabiš lahko do konca, če Jo oviješ v negorljiv stanijol.
ZENSKI RAZGOVORI
P. S., Ljubljana: »Sem pleskar brez posla. Ker me je sram beračiti, hodim po hišah in prosim za vsakršno delo. Ce do dela pridem, sem vesel, pa seveda ne postavljam pogojev ali pa da bi si upal določiti višino plačila. Zadnjič sem pa »gor plačal«. Prišel sem k neki gospe v III. nadstropje. Bila je oblečena na moč lepo in elegantno. Rekla je, naj grem na kolodvor Iskat zabojček. Pa ni bil zabojček, zaboj je bil, pa še težak tako, da sem se vso pot — precej daleč od kolodvora je stanovala — hudo potil, čeprav je bilo mraz zunaj. Prilezem gor in zaboj še odprem, potem pa pravi gospa: Hvala lepa — in mi da 2 dinarja. Ali ni boljše beračiti?«
Verjamem, da vas je zadeva s »fino« gospo zagrenila. Toda volje do dela
naj v vas takle dogodek nikar ne ubije. Morate pač računati s tem, da so na svetu ljudje, ki skušajo izrabiti vsakršno priliko, da oskubejo svojega bližnjega, čeprav bi bil še tak revež. Drugič pa povejte vedno že prej in sami, kaj boste za delo zahtevali. Pameten človek, ki bo delavca potreboval, takega načina ne bo mogel šteti v zlo, nasprotno, še ljubše mu bo, če mu poveste, koliko bo moral plačati. Zadnjega stavka pa ne morem potrditi, posebno za vas ne, ko se vam kar vidi, da ste podjetni in spretni, tako v besedi, kakor tudi v rokah. Kar nadaljujte, pridnemu človeku se zmeraj kako na boljše obrne.
M, K. v K. — Vljudno vas prosim za sporočilo kdaj ima Mestna zastavljalnica v Ljubljani javno dražbo?
Na vaše vprašanje vam sporočam, da ima Mestna zastavljalnica v Ljubljani vsak mesec 6. in 12. javno dražbo, šestega draži zlatnine, 12. pa vse drugo, kakor blago za obleke, gotove oble-
ke, kolesa, pisarniške stroje, fotoaparate itd. Draženje se začne vedno ob 15. uri v Mestni zastavljalnici na Poljanski cesti,
Marija K., Mrb.: Hčerka se moži. S snubcem pa nisem nič kaj zadovoljna. Pripadam srednjemu stanu In sem hčerko tako tudi vzgojila, zato ne hi rada, da -se poroči s preprostim, bolj malo izobraženim človekom.
Nikar preveč ne skrbite. Hčerka se moži, zato naj tudi sama odloča, koga bo vzela, če drugih ugovorov nimate kakor samo stan. je vaša ne-volia brez potrebe. Razlike med stanovi so danes ta dan že tako zabrisane, da jih ni vredno jemati v ozir. Izobrazba seve je važnejša stvar; vendar mislim, da bo hči, če je, kakor pravite izobražena, že vedela koga m kaj si izbere, da v tem pogledu ne bo razočarana.	Damijana.
Poravnajte naročnino!
TUDI n POMLAD KUPITE
pri PAULIN-u
V LJUBLJANI, KONGRESNI TRG 5
Ker boste v dobro krojenih modelih plaščev, kostumov in paletojev imeli občutek sigurnosti in elegance
AncUdoU
»Veliki mož«
Pri neki pojedini pruskega kralja Pi klerika Viljema I. je nekdo trdil, da je slavni profesor teologije Sigismund Baumgarten eden največjih mož tedanje dobe. Kralj, ki mu učenjakov ni bilo mnogo mar, pač se je pa ‘ navduševal za ».dolgine«, je razumel trditev o velikem možu dobesedno. Pri priči je ukaKal, naj se profesor pripelje v Potsdam, na tihem se je pa ie veselil, kal:o bo velikana uvrstil v svojo osebno .stražo dolginov.
Baumgarten je prišel, in ko se je prijavil, so mu sporočili, da ga bo kralj sprejel na vrtu. Tam je torej akromni učenjak, majhen po postavi, suh in slaboten, potrpežljivo pričakoval kralja. Komaj ga je vladar uzrl, je ■ie razsrjeno vzkliknil:
»Mislil sem, da je on velik mož! Takšnega, kakršen je on, ne morem rabiti. Naj se pobere, od koder je prišel!«
In ubogi profesor je ves osupel odšel...
Pilsudski in lev
Pred več leti so si v varšavskih opo-eicijskih političnih krogih pripovedovali tole značilno anekdoto:
Maršal Pilsudski si je nekega dne ogledal s svojim pobočnikom varšavski zoološki vrt. Zamišljeno je stopal z neizogibno dolgo cigareto v ustih mimo živalskih kletk, dokler se ni nenadejano ustavil pred zverinjakom. Kar na lepem je vprašal svojega po-bočnika:
»Ali ste pogumni?«
Presenečeni pobočnik, že v marsikaterem boju preizkušen bojevnik, je kajpak brez obotavljanja odgovoril: »Da!«
Tedaj mu je maršal dejal:
»Nu, pa stopite k temule levu v kletko!«
Pobočnik se ni upal ugovarjati; ne-!cam obotavljaje se sicer je stopil v levjo kletko, čez slabo minuto se je že vrnil. Zgodilo se ni nič hudega, le ;>obočnik je ves osivel.
Maršal je prestrašenega častnika samo bežno ošinil s pogledom. Potlej je l>a sam stopil z dolgimi koraki v levjo kletko — in osupli pobočnik je moral na 3voje začudenje gledati, kako je ostal maršal celih pet minut poleg afriške zveri. Tudi tokrat se ni nič zgodilo. Nemo kakor je vstopil, j« Pilsudski spet odšel iz levje kletke. Toda to pot je bil — lev osivel...
Hu
mor
1 »oživljaj
»Pri Figovcu me je ondun natakar pomotoma vrgel skozi vrata. Koj sem se vrnil in pošteno zarobantil!«
»No, in kaj je bilo potlej?«
»Potlej me je pa v drugo vrgel na cesto.«
Počutje...
Zdravnik: Kako pa spite? .
Bolnik: Zmerom na levi strani!
'II UM u:
na
Homan iz naših dni Po francofičinl priredil Ž. O.
»...In ko se raravnavam v postelji, j« Je vlomilec ucvrl, kar so K* nog« nesle...« »
Stražnik: »Razumem, rasumem!«
Zmagovalec
»Tri sto kosmatih... to je pa korajža!« pohvali čedno dekle gasilca, ki jo je rešil iz goreče hiše. »Kar tako meni nič tebi nič vdrete med plamene in me rešite!«
»Menda!« se odreže junak. »Tri druge, ki so me hoteli prehiteti, sem moral pošteno premikastiti, preden so odnehali!«
Majhen nesporazum
Podeželan se vrne iz glavnega mesta ves nuvdufen domov.
»Preimenitno je bilo, vam rečem! Nazadnje smo bili v nekem zabavišču. Plesali so in svirali, da je bilo joj. Potlej je pa neki gospod od godbe hodil h krožnikom okoli — in ga je tudi mani pomolil pod not. Videl sem denar na njem, pa :em si še jaz vzel dva kovača «
28. nadaljevanje
Njegovo govorjenje se ji je zdelo nekam nejasno, a podzavestno jo je obhajal čuden strah pred njegovimi pojasnili. Tako slabotno se je čutila, tako zbito, da niti zbranih misli ni bila zmožna.
Kako bi tudi bila! Odkod je neki vse to razkošje okoli nje, ta rafinirana elegantnost v tej drugače tolikanj tihi in diskretni sobi, gledajoči na majcen, a zato tem kras-nejši, kar pravljičen vrt?
Mlada žena je nemo strmela okoli sebe, strmela je v stene, strmela skozi okno v prelestno zelenje.
»Ta tišina... ta blaženi mir.,.« je zamrmrala. »O, kako lepo se mora delati v takem okolju... in odpočiti se...«
Obmolknila je. In potem je plaho vprašala:
»Ali vam je... vaša prijateljica... vse to uredila?«
»Da,« je pritrdil in se zasmejal.
; Zato, da me vsaj malo zadrži pri ebi... Ko sem pa tak potepuh! Jicer pa: ali si morete misliti drugačno kakor žensko roko, da vam ustvari takšno skladje? Skladje, kjer se moški tako domače počuti...«
Marcela ni odgovorila: v njeni duši je bil obup.
Spomnila se je zdajci, kaj je bila ona, Marcela, dala svojemu možu z vsem svojim premoženjem: vsakdanji, plehki luksus dragih hotelov In restavracij... bučne a dolgočasne nočne zabave... puste čajanke, vsak dan enake...
Spomnila se je, kako neprikrito je Mercier preziral vsa ta gosposka shajališča, kjer se je ona tako dobro počutila; spomnila se je, kako malo mu je bilo mar elegantnega občinstva in kako slabe volje je bil vselej, kadar je moral z njo na vsakdanji sprehod po nabrežju.
Spomnila se je, kako iad je šel v hribe in kako dobro se je počutil v samoti; kako rad se je ustavil ob preprostem pouličnem dečaku ali pokramljal z nepokvarjeno kmetsko perico...
In glej: vse to, kar se ji je takrat zdelo nerazumljivo in malone nenaravno, vse to se ji je tisti mah razodelo v vsej svoji jasni preprostosti:
Ne, njen mož ni samo hlinil takega okusa, ni se ji hotel delati zanimivega s takšnim vedenjem, kakor je morda kdaj mislila; ne, narobe:	moral je zbežati lz
plehkega okolja, ki ga je hotela ukleniti vanj, moral je pobegniti v nepokvarjeno naravo!
Takrat jo je zdajci obšlo ponižujoče spoznanje, kako bedno, kako ničevo vlogo je igralo nasproti njemu to njeno tolikanj povzdigovano bogastvo.
Kaj neki je mogla dati svojemu možu z vsemi svojimi milijoni — kaj mu je le mogla dati takega, da bi se lahko primerjalo s tem pokojnim, prelepim okoljem, ki mu ga je ustvarila ona druga — ona, ki je znala združiti bogastvo z ljubeznijo... in s kolikšno ljubeznijo!
Noelov glas jo je takrat potegnil iz brezdna, kjer so se izgubljale njene misli.
»Preden vam dam potrebna pojasnila, Marcela, vam moram vr-
niti neke papirje. Kakor vidite, vlada pri meni dokajšen red, ko sem tako dobro shranil stvari, ki mi niso bile potrebne.«
Dal ji je nezalepljen ovitek. Mlada žena ga je mehansko vzela v roke.
»Kaj naj to bo?« se je vznemirila.
Pomignil ji je z glavo, da naj pogleda.
Marcela je segla v ovitek in potegnila iz njega šop čekov.
»Kaj naj...«
Ni dogovorila.
Spoznala je nakazila, ki jih je bila sama podpisala. Bili so oni trije čeki po dvanajst tisoč frankov, ki mu jih je bila dala v začetku vsakega meseca na podlagi pogodbe, sklenjene pred poroko, in še trije drugi, s katerimi je hotela poplačati njegove izredne izdatke zanjo v hotelu in na izletih.
Nemo je držala ovitek v eni roki in čeke v drugi in strmela v svojega moža.
»Zakaj jih niste vnovčiii?< je naposled hripavo vprašala.
»Iz dveh vzrokov, obeh dovolj tehtnih: prvič zato, ker denarja nisem potreboval.«
V 24 URAH
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. ftkrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pore. su$i, moima in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in pub
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
»Ah!«
»Da. In drugič zato, ker čeki niso bili name izstavljeni.«
»Kaj? Niso bili na vas izstavljeni?«
»Ne, Marcela. Nisem namreč tisti, za katerega me imate; že od prvega dne vas varam.«
»Moj Bog!« je zajecljala mlada žena, ne vedoč' ali bdi ali sanja.
Toda z njenih drgečočih ustnic ni bilo očitka, v njenih vročičnih in tesnobnih očeh ni zagorel srd. Le vsa kri ji je izginila z obraza in na licih sta ji zablesteli dve debeli solzi.
O, koliko mesecev je že slutila neko skrivnost okoli Noela!... Napočil je torej trenutek, ko bo vse izvedela...
Kaj bo izvedela?
Kakšna katastrofa ji je še namenjena? Kam se bo izgubila nje na sreča — sreča, ki je še pred nekaj minutami mislila, da jo je vendar že našla?
Le zakaj ji hofe Noel vse povedati? Zdaj, komaj uro potem, ko je odklonila ločitev, ki bi za zmerom razdvojila njune življenjske poti?
Svet se je jel podirati okoli nje... čutila je, kako se ji bliža katastrofa.
Njene lepe sanje o možu, ki sl ga je sama izbrala, se bodo razblinile.,. morda se bodo izpremenile celo v sramoto... ali pa še kaj hujšega, česar sl niti predstavljati ne more...
O, ko ne bi videla toliko samo-
zavesti v Noelu, toliko zaupanja v samega sebe!... Zaupanja, ki ga daje bogastvo okoli njega... moči, ki jo daje zavest o naklonjenosti usode,., ali pa tista mehkejša in toplejša zavest, da te ljubi ženska, ki bi zate vse storila, vse žrtvovala...
Marcelo je obšel grenak občutek, da jo bo vse tisto, kar bo izvedela, še bolj potrlo, še bolj ponižalo.
»Oh, ko bi mogla umreti!« je zajecljala slabotno.
Smrt se ji je zdela tisti trenutek edina rešiteljica.
Toda Mercier ju njene besede niso ušle. In njega, ki se je vidno naslajal, ker je tako preslepil svojo ženo, je njena nema bolest zbodla v srce.
Prvi mah ni našel pravih besed. Toda privrele so mu iz globine srca:
»Marcela! Moja mala Marcela! Prosim, ne zamerite mi! Nisem vas hotel tako hudo zadeti!...«
Nežno jo je prijel za roke.
»Dete moje! Kaj neki ste si mislili? Poslušajte me. vse vam bom pojasnil...«
Nasmehnil se je; vzlic vsemu se je naslajal nad njenim nemirom. Bil je ves srečen nad tem, kar ji bo odkril.
Potegnil je k sebi veliko usnjeno blazino na preprogi in sedel k njenim nogam.
»Ne, nisem odvetnik Noel Mercier, kakor se bere na vaših nakazilih. Njegov bratranec sem, ki se enako piše in mu je prav tako ime kakor njemu.«
»Njegov bratranec?« je ponovila Marcela, ne da bi bila le besedico razumela.
»Da, Noel Mercier, to sem jaz. In moj bratranec odvetnik je takisto Noel Mercier... Stvar je bila tale: najini materi sta si bili svakinji in sta se po golem naključju enako Imenovali... in seveda, ko sta se poročili, sta se tudi enako pisali! Bili sta zelo navezani druga na drugo in sta kot mladi zakonski ženi radi zbijali nedolžne šale na rovaš svojih imen. Pri tem sta nekoč sklenili, da bosta tudi svojima prvorojencema dali za šalo isto ime... Priznati vam moram, da sva to okoliščino že nekajkrat izrabila... in tudi zlorabila ...na manj nedolžen način.«
»To se pravi... da je najina poroka... takisto samo...«
»Dajte, dete moje, da dogovorim in da vam vse pojasnim. Sodili me boste rajši pozneje... Čeprav nisem po poklicu odvetnik, mi dovolite, da bom vsaj sebe zagovarjal in Izgovoril...«
»To se pravi?«
Mladi ženi se je zdajci zabliskalo. Skoraj ne vedoč kaj govori, mu je nekam trdo skočila v besedo:
»To se pravi, če ste Noel Mercier... in ne odvetnik... da ste potem... oni drugi? Da ste...«
»Pisatelj in poet...« je dogovoril in se nasmehnil. »Da, Marcela... vaš poet!«
Toda mlada žena se je trdo vzravnala:
»Ne razumem... Zakaj ta neresnica?«
»Ker nisem, moja mala Marcela, kakor sami veste, samo pesnik, ki zvezde opeva, temveč sem tudi in
predvsem romanopisec, to je človek, ki proučuje človeško srce... lovec na nevsakdanje prigode, če vam je ljubši ta izraz... To je moje opravičilo... Ali me razumete?«
Mlada žena ni odgovorila. Podzavestno se je opajala ob misli, da je njen Noel tako slaven mož, toda hkrati jo je obšla tudi zadrega.
A že je Noel povzel:
»Ne, najina poroka ni bila neslana šala; priznam pa, da je psihološki romanopisec v meni... vsaj v začetku hotel... izvršiti eksperiment...«
»In jaz naj bi vam bila kunec za poskušnjo?«
»Da,« je mirno odgovoril mladi mož. »Ali boljše: takšna poskusna kunca sva bila oba, kajti zdi se mi, da nisem ostal zgolj opazovalec, temveč je tudi mene potegnilo
v to prigodo... To sem izprevidel že prvi večer, takrat, ko sem vas srečal na plesu, saj se spomnite... Tisti večer sem začutil, da se utegnem osmoditi... in zabliskalo se mi je spoznanje, da se moram obdati z oklepom ironije... Takrat dvojega nisem vedel: prvo — oprostite, Marcela, danes vam to lahko priznam — prvo, da mi boste s svojim vedenjem moja najboljša obramba pred menoj samim...«
»O!« je osuplo vzkliknila.
»Da, dete moje!... Razočarali ste me, odkrito vam priznam... Oglas .Selekcijske agencije' me je zgrabil... in ne malo! Navdušil me je da nikoli tega... posebno ko sem izvedel, da gre za mlado in zalo, pa zraven bogato dekle, to se pravi tako, da lahko, prelahko nemara, drugod najde moža svojih sanj... in boljšega celo.«
»Da... prelahko,« je zamišljeno pritrdila Marcela.
»Skratka, stvar me je zamikala s svojo originalnostjo, s svojo drznostjo — dokaz, da tista, ki je sprožila to zadevo, ne more biti docela vsakdanja ženska.«
»Dalje?«
»Dalje... ali vam smem priznati? Razočaral sem se... o, ne, niste me
vi razočarali, ne vaša lepota, tudi vaša očarljivost ne — žal je bilo rajši narobe!... Toda vse te vaše odlike je pokrival nekak umeten oklep samih predsodkov, domišljavosti mlade bogatinke, muhavosti razvajene edinke...«
»O!« je skušala oporekati.
»Pač... pustite me, da dogovorim, prosim vas. To me je nemalo srdi-lo; slutil sem pravo Marcelo pod tem oklepom... In zameril sem .navidezni Marceir, da mi skriva ono drugo... In čim dalje je trajalo najino sožitje, tem bolj sem ji to zameril... Nevsakdanja ženska, ki sem menil, da sem jo srečal na onem plesnem večeru, se mi je razodela abotno ljubosumnico, majhno in vsakdanjo kakor najzadnja malo-meščanka... In prigoda, ki se mi je prvi čas zdela tako neznansko lepa, se je prav kmalu spremenila v malo okusno, skoraj prostaško vsakdanjost...«
Marcela ni odgovorila. Njegove besede so ji zaprle besedo.
Vse, kar je rekel, je bilo do pičice resnično, le predobro je to vedela; toda sleherna njegova beseda je bila hkrati tudi pekoča rana v njenem samoljubju.
Mercier ni bil pustolovec, ki se ga je podzavestno bala. Narobe, bil je slaven pisatelj... ugledna, osebnost, spoštovan mož, ki sme biti žena ponosna nanj in se lahko z njim postavlja; a ona, Marcela, je skušala tega človeka ponižati in osramotiti... kupiti ga z denarjem!... Res je, nič drugega ni na njej in v njej kakor puhla, ničvredna bogatija...
čudno: namesto da bi se bila Marcela tisto minuto veselila ne-
•MORANA' JE US AVR SEN A. OD PR AVI.PRHI J Al. EKCEMEJACI IN HRANI USISC E. TAKOJ USTAVI IZPADANJE LAS.LASJE PORASTEJO TUDI NAPLESA5TOM MESTU. CENA STAKLENICE PO POVZETJU DIN 40. POŠTNINA DIN 7.r
MODEDNA KOZMETIKA -SPLIT-
MORANA1 DIPLOMIRANA V 10NDCNU s OF GRAND PRIX IN ZLATO KOLAJNO
Cene našim malim oglasom so zmerne in času primerne!
K
POZOR
GOSPODINJE!
Najceneje sto postreženi s
KURIVOM
pri tvrdki
RUDOLF VELEPIŽ
trgovina s kurivom LJUBLJANA VII. Sv. Jerneja cesta 25 TELEFON 270«
Prvi poskus
utalni odjem I
*. IV. 1937.
DRUŽINSKI TEDNIK
7
SOKOLSKI DOM ŠIŠKA
telefOD 33 87 predvaja v soboto 10. t. m. ob 19. in 21. uri in v nedeljo 11. t. m. ob 15., 17., 19. in 21. uri »FR A MIC EN ST Et NOV A NEVESTA«
V gl. vlogi: Boris Karloff
KINO MOSTE
predvaja od petka 9. t. m. do ponedeljka 12. t. m.
»PESEM CAUCA« krasne pesmi pojeta John Boles In filadvs Swarthout in {ilm smeha in veselja »ZALJUBLJENI HUMORIST«
Cene l)in 2’50, 4*50 in 6'50 Predstave oh delavnikih ob 20. uri, ob nedeljah ob 15., 18. in 21. uri
ZVOČNI RADIO JESENICE
9. aprila ob 20. uri, 10. aprila ob 20. uri in 11. aprila ob 15. in 20. uri »ŽENE VLADAJO«
V gl. vlogi: Helli Finkenzcller in
Oskar Sima Dodatek: Barvana Sala »Mamina pomoč« in domač kulturni film o »Železarni v Zenici«
KINO TALIJA KRANJ
predvaja v soboto 10. aprila ob 2050 uri in v nedeljo 11. aprila ob 16., 18. in 20.30 uri »PRI BELEM KONJIČKU«
V gl. vlogi: Christl, \fardany, Herman Thimig, Ani Makart, Theo Lingen in
Fritz Oldemar
KINO ŠOŠTANJ
predvaja v soboto 10. t. m. ob 20. uri in v nedeljo 11. t. m. ob 15., 18. in 20. uri Traudl Stark prvikrat v filmu »NJEGOVA HČERKICA JE PETER« K. Ludwig Diehl, Olga Oehova in Paul HOrbiger Dodatek: nov Foxov tednik
znane sreče, ki jo je vendar že pričakala, jo je pekel njen ranjeni ponos, pekel kakor še nikoli.
Kakor da bi se ji hotele vse njene napake maščevati: brez vrednosti je njeno bogastvo, ko je pa Noel razočaran nad njo... In kakor da ne bi bilo tega dovolj, je morala doživeti ponižanje pred svojim možem! Pred njim, ki je mislila, da ga bo kupila za moža, pa je boljši od nje, slavnejši... in celo plemenitejši.
Med njo in njenim možem je bil zdajci vstal nepremostljiv zid.
Mercier jo je opazoval, čudil se je njenemu resnemu obrazu, ko je vendar pričakoval, da bo od veselja kar poskočila. Videč, da vztraja v svojem molku, ji je stisnil roke, da bi jo zdramil iz njene mračne zamišljenosti.
»O čem razmišljate, moja mala Marcela?«
»O najini poroki,« je rekla resno. »Mislim na to, da ste se razočarali... hudo razočarali! Da niste imeli česa početi z mojim bogastvom in da vam nisem ničesar dala v zameno za vaše ime...«
Vzdih se ji je utrgal iz prši.
»Mislim tudi na to, da sva se oba zmotila v osebe h. Vi ste prikrajšani, ker nisem ustregla vašemu pričakovanju... A jaz? Jaz moram reči, da ne vem, ali sem dobila moža, kakršnega sem si želela... Razumite me: prelep je mož, ki mi ga danes ponujate... Tujec mi je... In čim večji je, tem manjšo se čutim zraven njega...«
Segla je na mizo po šop čekov, /ki jih je bila prej odložila. Nekaj 'trenutkov je otožno strmela vanje, potem jih je pa mehansko vrgla v ogenj.
»Komedija je končana,« je zamrmrala in se ugriznila v ustnice, da je ne bi premagale solze.
Mercier jo je začudeno opazoval. Neznana tesnobnost ga je obšla.
Marcela je vstala.
»Zahvaliti se vam moram, gospod Mercier!« je rekla resno, čeprav ji je glas drhtel. »Zelo dobri in zelo plemeniti ste bili, ko ste pristali, da ostanete moj mož. Toda takrat še nisem vedela, kdo ste... da ste slaven pisatelj, ki vas časti in se mu klanja vsa prestolnica. A jaz? Jaz sem zgolj neznatno dekle brez imena — ženska, ki si ne zna pridobiti pozornosti moža, kakor ste vi. Razočarala sem vas včeraj, razočarala vas bom jutri.«
»Nikar, Marcela, ne govorite takšnega nesmisla!«
»Ni nesmisel; saj ste malo prej sami dejali, da takšen zakon ne more dolgo trajati... Takrat ste prav povedali!«
AMTIST BUX
VEL<K ROMAN IZ CIRKUŠKEGA ŽIVLJENJA
Napisa/ Hans Possendorr
Za pravilne odgovore na vprašanja, nanašajoča se na razplet tega romana, razpisuje uredništvo „Družinsbega tednika*412 denarnih nagrad v skupnem znesku 2500 din
6. nadaljevanje
Obraz doktorja Buchsbauma je postal za odtenek bledejši.
»Potlej vam želim srečno pot — vam pa, draga gospodična, skorajšnje popolno ozdravljenje. Vaše znanje mi je bilo v veliko veselje. — Tom, spremi gospodo do izhoda!«
In še preden sta mogla major in njegova hči do besede, se je Bux nemo priklonil in odšel.
VIII
Tri dni preden je cirkus Kreno pospravil šotore v Milanu, je dobil Jack Benson svoj zaboj iz Bazla. Iskano številko »New - Orleans -Timesa« s poročilom o razpravi je hvala Bogu našel v zaboju, in z vneto gorečnostjo se je Benson zatopil v branje.
Obtoženec je bil v članku sicer zmerom imenovan z meščanskim priimkom, ki ga Jack Benson do-^ tlej še ni poznal, toda zasliševanje samo je bilo tolikanj določno, da ni bilo prav nikakega dvoma: za Buxa gre!
pa že mrtev. Na desnem sencu je imel globoko luknjo.
Predsednik: Ali je bilo truplo' še toplo?
O b toženec : Da. Smrt je morala nastopiti šele pred nekaj minutami.
Predsednik: Na vaši obleki so našli sledove krvi, obtoženec. Kako mi boste to pojasnili?
Obtoženec : Medtem ko sem mrliča pregledoval, sem si bržčas okrvavil rokav.
Predsednik:	Pravijo,	da	ste
imeli palico z železnim ročajem, ki je bil prevlečen z usnjem.
Obtoženec: Da. Dediščina mojega starega očeta.
Predsednik: To palico je našel artist White pri mrliču. White je tudi videl, kako ste nekam zbežali.
Obtoženec: To je popolnoma jasno. Palico sem imel s seboj, ko sem prišel do mrliča. Položil sem jo poleg Vege, ko sem ga pregledal. Potlej sem stekel — v pisarno namreč, da bi obvestil ravnateljstvo. Palico sem bil pač v razburjenosti pozabil pri mrliču. Zaradi tega ni nič čudnega,
Danes prvo vprašanje!
V začetku našega novega romana »Artist Bux«, ki je med našimi cenje-
!nimi čitatelji zbudil splošno zanimanje, smo postavili 3 vprašanja. Med tiste čitatelje, ki bodo najbolj točno odgovorili na prvi dve vprašanji, ki se nanašata na vsebino romana, in na tretje vprašanje, ki se bo nanašalo na število pravilnih odgovorov, razde-sovražil?	llimo	naše velike denarne nagrade.
Obtoženec: Vega si je kot akro-Z Prvo vprašanje postavljamo že da-bat služil kruh v istem podjetju; imelfnes. To vprašanje se glasi: je ljubico, neko mehiško Indijanko. Z __ -	„
Kdo le morilec
Srečke drž. razredne loterije
it rund 34. 1*1 - IrtfcMlt 14. n IS ut it*) ima s raznovrstnimi Številkami
na ra2nolačo
lugosiavenska banka i. 1, podr.,
Ljubljana, Tyrševa cesta 7—9
Dekle je poslalo meni nekaj zaljubljenih pisem, ki pa nanje nisem odgovoru.
Predsednik : Dekle bomo potlej zaslišali. Trdite torej, da z njo niste imeli nobenih stikov?
Obtoženec: Do današnjega dne še besede nisem spregovoril s tem dekletom.
Predsednik : Kako vas je mogel potlej Vega zasovražiti?
Obtoženec : Nekega večera je pred začetkom predstave zasačil dekle, ko je meni že spet pisala pismo. Tresoč se od togote je pritekel k meni in me pozval na odgovor. Našel me;; .ie v hlevu pri živalih. Skušal sem ga pomiriti, zatrjujoč mu, da nimam in da sploh nočem imeti opravka z njegovo prijateljico.
Predsednik :	Zakaj	pa niste
Vegu povedali, da ste dobili že več pisem?
Obtoženec : Taka netaktna mi-;; sel mi še na um ni prišla.
Predsednik : Kaj se je potlej zgodilo, ko ste Vegi zagotovili, da ni:; nič na stvari?	,
Obtoženec: Ni se hotel pomi-: riti. In ko sem mu naposled obrnil hrbet, me je od zadaj napadel. Potlej sem ga pa zboksal, da se je sesedel, čez dva dni je izšel v časnikih hujskajoč članek o meni, ki ga je napisal Vega. članek je trdil, da pretepam svoje živali, in je tudi sicer z narodnostne plati hujska! zoper mene. Nameri članka je bil očiten. Pisec je hotel onemogočiti moje nadaljnje nastopanje v New-Orleansu. — Napisal sem javen odgovor v časnikih in tožil Vego zaradi obrekovanja. Vega je hotel potlej — bilo je dan pred njegovo smrtjo — podkupiti mojega živalskega strežaja Toma Brassa naj priča zoper mene, kar se tiče pretepanja živali. Tom se je kajpak uprl.
Predsednik: Po teh dogodkih ste baje grozili Vegi. da mu boste vse kosti prerahljali. Ali priznate to?
Obtoženec: Da! Se kaj več bi mu bil prerahljal, ne samo kosti, če bi mu ne bil nekdo že prej lobanje zdrobil.
Predsednik :	Povejte mi, kaj
veste o noči umora!
Obtoženec :	Predzadnja točka
sporeda je bila moja. Ko sem si izmil šminko, je občinstvo že’odšlo in tudi artisti sp jo zvečine že ubrali domov. Odhajajoč iz svoje garderobe, sem hotel pogledati še po živalih v hlevu.
Predsednik: Ali je bil kdo v hlevu, ko ste vstopili?
Obtoženec: V hlevu je bil prav gotovo strežaj Dakje, saj je imel službo. Tom Brass, drugi strežaj, je bil tisti večer prost. Toda do hleva' sploh prišel nisem, zakaj na dvorišču sem našel Vegovo truplo. To se pravi: v poltemi sprva sploh razločil nisem, ali leži na tleh mrtvec ali ranjenec. Sele ko sem se sklonil, sem spoznal Vego.
Predsednik: In kaj ste potlej storili?
Obtoženec: Ker sem zdravnik, sem ga bežno preiskal, da bi ugotovil, ali mu lahko še kaj pomagam. Bil je
««>
Obtoženec: Med tem sem vendar iskal ravnatelja in tajnika'
Predsednik:' Tako trdite v i. Žive duše pa nismo mogli stakniti, ki bi vas bila pri tem iskanju videla.
Obtoženec: To vendar ni meja krivda.
Predsednik: Kako hočAe potlej utemeljiti to do skrajnosti sumljivo izginotje palice?
Obtoženec: Tega si sam ne znam pojasniti.
Kar je bilo potlej še drugih poročil, so bila zvečine nezanimiva zasliševanja prič. Razprava je trajala samo en dan in se je končala z razsodbo, da kriminalno sodišče v New-Or!eansu Wili-balda Buchsbauma zaradi pomanjkanja dokazov oprošča krivde pri umoru artista Vege.
IX
Že tri dni je bil cirkus Kreno v Firenci. Sredi aprila je bilo in soln-ce je sijalo s sinjega neba. Prostor, ki ga je cirkus dobil v tem ;mestu, je bil ves obkrožen z lepim drevjem in je bil tako obsežen, da ;se bodo lahko spet po dolgem času malo razmahnili pri postavljanju, in se jim ne bo treba stiskati kakor v marsikaterem mestu, ko morajo vozove in šotore postaviti tesno drugega ob drugega. Skratka, artistom so se smehljali lepi dnevi...
Bux je bil posebno zadovoljen, saj mu je nadzornik Friedenthal, ki določa razvrstitev, rezerviral za ; živalskim šotorom lep prostorček, ;kjer se bodo njegove živali ob ju-: trih lahko pošteno iznorele, preden ,si bodo prihajali ljudje ogledovat ' |menažerijo. Bux je obdal ta prostor z leseno ograjo, ki jo vozi _ zmerom s seboj; tukajle bo vsaj :: spet vsako jutro od šestih do sed-::mih privoščil svojim ljubljencem ,uro igre* — kakor pravi. Veliko "leseno kroglo ima za Tedija, da se lahko medved spretelovadi; žoge za igro in za aportiranje; kup pe ska, ki lahko živali po njem po
Jjrez Bayer-jeve«j» križa ni. Aspirin tablet.
Vsaka' Aspirin, tablata ima Bayer-jev križ.
Pri.rtiofnatitmujunfn m Vfoomi.i
OfUa |« registr. pod S. SL 1583 od 5. XII. 1936,
artista Vege?“
Na to prvo vprašanje ni treba danes odgovoriti, ker boste morali na vsa tri vprašanja odgovoriti na kuponih, ki jih bomo pozneje objavili. To prvo vprašanje vam danes postavljamo samo zato, da se boste znali rav-}nrli volji rijejo, brskajo in se pre-nati, da boste tista nadaljevanja, ki J kopicavajo po njem. Živali, ki zme-smo jih že priobčili, še enkrat dobro} rom skupaj delajo, se imeivtno in pazljivo prebrali in da boste tudi J pogajajo med seboj. Samo Brame v bodoče budno pazili na vse o'.ebe,|in Judite ni poleg. Brama je že ki bi bile utegnile izvršiti ta zločin, »prestar in prečastitljiv, da bi se po-
Pravico do nagradnega tekmovanja } dil z nagajive!. Pri delu nikoli ne,	......	..	...
imate ne samo naši naročniki, ampak} odreče, sicer si pa želi miru. Ju- kakor otroke in živali, in	nicjja boi.i
tudi vsi drugi naši čitatelji, nc glede}dita	pa sploh ni za	družbo. Toda j	ne zanima kakor njihovo duševno
na to, ali ste na »Družinski tednik« }Bux	namerava tvegati tudi ta po- >	življenje. Zato se je	precej lotii
naročeni ali ga pa kupujete, ali si ga}skus, da bi še tigrico privadil dru- branja Cilkinega dnevnika in se jo celo izposojate. Važno je le to, da pra-}gim	živalim, seveda	pod lastnim!	prav otroško zabaval z	njenimi za-
vilno odgovorite na vsa vprašanja, za« nadzorstvom. Tako	reč bo treba I	p:ski. Pokazali so mu,	da je Cilka
to je pa potrebno, da imate vedno pri}hudo previdno obrniti. Za zdai se! kljub svojim trinajstim letom in roki »Družinski tednik« od tiste šte-}Bux ,igra‘ z Judito v osrednji hi j rib temu, da je kot cirkuški
no. Meni je miren in brezhiben salto mnogo ljubši.
»Ali naj vam ga pokažem:« je vzkliknila Cilka, in je ne čakaje odgovora prevrnila ritenski salto.
Bux ni bil nič kaj začuden. Da ume otrok artistov prevračati salte, ni pač nič nenavadnega. Buxu je šlo samo za kakovost salta — in tu ni bil prav nič zadovoljen:
»No, miren in brezhiben pa tvoj salto ni bil, Cilka. Skok in obrat sta prelilastna, drža premalo elegantna. človeku se zdi, da skočiš zato, da bi se čimprej spet znašla na trdnih tleh. Zdeti se pa mora, da ti je ugodno samo dotlej, dokler ne stojiš na nogah, temveč plavaš še v zraku. — Nu, poglej!«
Bux je prevrnil ritenski salto. Njegovo telo se je tako mirno obračalo, kakor da bi ga tako varno zrak nosil, kakor nosi voda telo. Potlej je razložil Cilki tehniko skoka, poudaril prednosti in ji naposled pomagal napraviti več skokov.
»Zdaj je že mnogo boljše, Cilka! Zdaj pa le ne prevečkrat zapored, sicer izgubiš obvladanje telesa,« je še dodal in pouka je bilo konec. »Kakšen je pa to zvezek? Ali je tvoj?« Bux je pokazal na zemljo, kjer je ležal debel, v povoščeno platno vezan zvezek.
»Da, moj je.« Cilka je pobrala zvezek s tal.
»Šolski zvezek?«
»Ne, moj dnevnik.«
»Tak tako! Torej skrajno tajna stvar?«
Cilka se je nekam v zadregi nasmehnila. »Za druge že! Za vas pa...« Sekundo se je obotavljala, potlej je pa pomolila zvezek Buxu in lahka rdečica ji je zaplala v obraz: »Nate!«	'
»Ali ti res ne bo neprijetno, čo bom malce pokukal v tvoje skrivnosti?«
»Ne, prav nič.«
»Prav, potlej ga vzamem malo s seboj.« Bux je spravil zvezek v žep.	*
Ničesar na svetu nima Bux rajši
vilke dalje, kjer je začel izhajati roman »Artist Bux«.
Razpisali smo
12 denarnih nagrad v znesku 2500 din
in še pet nagrad v obliki vseletne in polletne naročnine na »Družinski tednik«.
Opozarjamo vas torej, da roman tudi nadalje skrbno zasledujete in da si (če niste naročeni), vsak teden sproti kupile »Družinski tednik«, ali pa da si ga daste rezervirati pri svojem prodajalcu, ker ne mislimo tiskati več izvodov, kakor jih imamo naročenih.	Uredništvo.
če je White, ki je igral s svojo skupino poslednjo točko sporeda, ravno še videl, ko sem stekel proti pisarni. Razumljivo je, da je našel tudi mojo palico.
Predsednik: In kaj se je potlej zgodilo?
Obtoženec: Pisarna je bila žc zaklenjena. Potlej sem iskal še gledališkega tajnika, ker ga pa nisem našel, sem odšel spet nazaj na dvorišče. Tam sem našel že vso White-jevo skupino, nekega garderoberja, vratarja in nekaj delavcev pri mrliču.
Predsednik: In kje je bila vaša palica?
Obtoženec: Brez sledu je bila izginila. In do danes je še zmerom nisem našel.
Predsednik: To se nekam neverjetno sliši. Sodišče je mnenja, da ste palico, ki je bila na ročaju bržčas krvava, odstranili.
Obtoženec: Potlej sodišče napak misli. Kdaj bi le utegnil palico odstraniti?
Predsednik: V tistihle kratkih trenutkih, ko je White stekel v garderobo, da pokliče svoje ljudi, ste se vi vrnili k mrliču po pozabljeno morilno orodje.
kletki, kadar je že pripravljena za vaje. —
Celo uro se je Bux že podil s svojimi živalmi naokrog. Potlej je prišel Tom in poklical povodnega konja za več ur v kopel. Anton je šel pri priči z njim, saj mu je bilo že pošteno vroče. Vsa koža mu ie bila pokrita s potnimi sragami, ki so — kakor pri vseh povodnih konjih — rdeče. Zdi se, kakor da bi Anton krvavi pot potil, in to se spričo njegovega zaskrbljenega bolščečega pogleda vidi še prav posebno komično.
Potlej je ostal Bux še eno uro pri živalih, vendar je sedel kakor vzgojiteljica v pletenem naslanjaču in bral. Včasih so ga — prav tako kakor vzgojiteljico — zmotili njegovi varovanci pri branju. Tedi ga je včasih za šalo s stolom vred prevrnil. Potlej je zarenčal volk Moric na Alija. Bux je poklical Morica k sebi in mu bral kozie molitvice, ki so zbudile pri volku očitno kesanje In pobitost.
Naposled ob osmih so se vrnile živali v svoj hlev, Bux pa v svoj stanovanjski voz k zajtrku.
Ko je potlej stopil na svoj mostovi, je videl, kako vadi Cilka z nekim fantkom iz skupine Maročanov zračne skoke. Cilka je bila oblečena samo v kopalni triko in obuta v telovadne copate.
Ko se je Bux napotil k njima, mu je že pritekla vsa žareča naproti: »Zdaj znam že .arabca', Husein me je naučil!« In komaj je izrekla te besede, se je z velikim zaletom odgnala, prevrnila v zraku kozolec in obstala naposled ne kam negotovo na nogah.
Mali Husein, plah deček, je pa brž pobral šila in kopita Bux je Cilki pritrdilno prikimal in ji dejal:
»čedno, Cilka. Toda to divje skakanje utegne biti kvečemu za eksotična plemena značilno, za evropskega artista pa le ni primer
otrok videla več sveta in spoznala več življenje kakor kakšen meščanski otrok, ostala v srcu vendar popoln otrok.
Toda s pravopisjem, vejicami in pikami je imela Cilka vojno. Nič čudnega: Cirkuški otroci morajo sicer v krajih, kjer cirkus gostuje, hoditi v šolo, vendar se kaj prida ne nauče, ako hodijo tri dni v Bautznu v šolo, prihodnjih pet dni pa v Gorlitzu, potlej par dni nikamor, pa morda spet štirinajst dni v nemško šolo v Pragi in ostanejo naposled, kadar so več mesecev v tujini, spet brez pouka. Poslednji zapiski iz Cilkinega
dnevnika so bili takšnile:
Milan 14. aprila 1924 Dones ponoči potujemo proti Firenci dalje, Ker že štiri dni zmirom dež gre paje po celem prostoru sama plundra, tobo še hudo ko bomo cirkus narazn jemali, vse plahte so čist mokre in potem je vso platno tako strašno teško in tisti kateri ta velik šotor skup spravljajo imajo. hudo delo. Za papačita je tudi hudo kermora pomagati živali na kolodvor voziti inse zmirom sempatja sprehajati od kolodvora po dežu. Mami in meni je že fajn ko lahko ostanemo v vozu ako so naši aparati že dol spravleni. jest bi tudi rada žvali na kolodvor vozila parni nadzornik Fridental ne pusti kerje 011 kriu čese kaj pribeti, jest lahko zdaj gospodu Buksu rečem stric Buks in ti mu tudi lahko rečem in to je zelo lajn kerga imam strašno rada.
Hranilne knjižice
»•ek urodo« kupite »H prod*»te »»ibolj« potom mol« |ot»r»«
Posojila,
vetrni* II* It eri njo I* verilrtue mete« no od pl*rie»»itje, debija kredit* ■ metne eerhe RUDOLF 1481, LJUBk-J«MA CUrtatilk* tim tt>«
Flimral odgovoi I dtn tnntnk* TM M-M
E!sJio Ljubljana
od 8. —14. aprila 1957
ČETRTEK, 8. APRILA
12.00: Kozaške pesmi (plošče) ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Fantazije (plošče) ■ 14.00: Vreme, borza ■ 18.00: Pester spored (Radijski orkester) ■ 18.40- Slovenščina za Slovence (g. dr. Rudolf Kolarič) ■ 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Zabavni kotiček ■ 20.00: Radijski orkester ■ 21.00: Plošče ■ 21.15: II. ura francoske klavirske glasbe ■ 22 00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Hajdrihove pesmi izvaja Akademski pevski kvintet ■ Konec ob 23. uri.
PETEK, 9. APRILA
11.00: Šolska ura: Od vlakna do obleke (g. M. Zor) ■ 12.00: Naši zvoki (plošče) ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas. spored, obvestila ■ 13.15: Pevske jazz skupine (plošče) ■ 18.00: Ženska ura: Novodobno gospodinjstvo meščanske žene (gdč Lebarjeva) ■ 18.20: Maurice Ravel: Dafnis in Kloe, sinfonična suita ■ 18.40: Francoščina (g. dr. Leben) B 19.00: čas. vreme, poročila, spored, obvestila ■ 1930: Nac. ura ■ 19.50: Zanimivosti ■ 20.00: Prenos iz Maribora: Gregorčičev večer
■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored
■ 22.30: Angleške plošče ■ Konec ob 23. uri.
SOBOTA, 10. APRILA
12.00: Plošče ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Plošče ■ 14.00: Vreme ■ 18.00: Za delopust (igra Radijski orkester) IR 18.40: Čehoslovaško šolstvo (g. Rudolf Bratolt) ■ 19.00: Čas, vreme, poročila. spored, obvestila ® 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Pregled sporeda ■ 20.00: O zunanji politiki (g. dr. Alojzij Kuhar) ■ 20.30: Pratika za mesec april
■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored H 22.15: Za vesel konec (igra Radijski orkester).
NEDELJA, 11. APRILA
8.00: Vesel julranii pozdrav (plošče)
■ 8.30: Telovadba ■ 9.00: Čas, poročila, spored ■ 9.15: Koncert na klarinetu (g. Urbanc Franc) H 9.45: Verski govor (g dr. Ciril Potočnik) ■ 10.00: Prenos cerkvene glasbe iz mariborske stolnice H 11.10: Saint Saens: Živalski karneval (plošče) ■ 1130: Otroška ura: Trije godci ■ 12.00: Plošče ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Koncert radijskega orkestra ■ H (oddaja prekinjena od 14.—15.30. ■ 15.30: Prenos iz Kranja: Koncert sokolskih pevskih zborov in orkestrov ■ 17.00: Kmet. ura: Pridelovanje in pomen krnskih rastlin za živinorejo (g. ing. Jože Černe') ■ 17.30- Nekaj lahke glasbe (plošče) ■ 18.00: Tri hčere — veseloigra (člani rad. igr. družine) ■ 19.00: Čas. vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura: V čem je vrednost naše starejše umetniške proze (Dušan Nikokijevič) Beograd ■ 19.50: Slovenska ura: Vasilij Mirk: a) Glasbeni utrinki (g. prof. Lipovšek), bi Krašflvci (g. Janko Samec, pisatelj)
■ 20.30: Koncert ■ 22.00: Čas. vreme, poročila, spored ■ 22.15: Za dobro voljo in kratek čas (Jožek in Ježek) ■ Konec ob 23. uri.
PONEDELJEK, 12. APRILA
12.00: Same vesele (ološče) ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila H 13.15: Zvoki iz Amerike (plošče) ■ 14.00: Vreme, borza ■ 18.00: Zdravniška ura: Osebna liigi-jena ■ 18.20: Lalo:- Orkestralna suita na ploščah ■ 18.40: O gledališču (g-Oiril Debevec) ■ 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura: Delo AeroJkluba za razvoj našega civilnega letalstva ■ 19.50: Zanimivosti ■ 20.00: Koncert kompozicij Danila Švare ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Vesele pesmi (Stritar in prof. M. Lipovšek) ■ Konec ob 23. uri.
TOREK, 13. APRILA
11.00: Šolska ura: Križem po Sloveniji (prof. R. Bačar) ■ 12.00: Slavne pevke (plošče) M 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Narodna glasba severnih Slovanov (Radijski ork.) ■ 14.00: Vreme. borza ■ 18.00: Glasba morja (igra Radijski orkester) ■ 18.40: Vpliv islama v evropski kulturi in njegov zaton (g. Franc Terseglav) ■ 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura: Žan d'Ark — prva pobornica nacionalizma v srednjem veku (Fr. Ter-
DRUŽINSKI TEDIMK
Leto IX.
Ljubljana 8. aprila 1937.
štev. 14.
o mayerlinški tragediji_
(nčd) Dunaj, aprila.
Člani habsburške rodbine, kolikor jih živi na Dunaju, so pretekli petek zvečer dobili obvestilo od županstva v Brnu, da hrani to županstvo dragoceno železno blagajno s pismi in dnevniki romantične in skrivnostne cesarice Elizabete Avstrijske.
Zgodba te blagajne, ki je šele zdaj prišla na dan, je kaj nenavadna, vredna, da se pomudimo pri njej.
Na dnu skrivnega predala v njej je namreč hranila cesarica Elizabeta v skromni mapi tajna pisma, ljube ji pa hkratu strašne priče njenega nemirnega čustvenega življenja.
Skrivna mapa
Cesarica je želela, naj bi to mapo odprli šele tedaj, ko bodo umrli vsi njeni neposredni potomci. Cesar Franc Jožef je spoštoval njeno poslednjo željo; po cesaričini smrti je izročil dragoceni zaklad dvornemu maršalu princu Liechtensteinu.
Ta je ljubosumno in skrbno čuval dragocene papirje, še posebno ko mu je cesar povedal, da je med njimi tudi poslovilno pismo, ki ga je pisal svoji materi prestolonaslednik Rudolf, tik preden se je v mayerlinškem dvorcu ustrelil s svojo ljubico, lepo Marijo Vetsero.
Pozneje je princ spravil mapo v železno blagajno. Njen ključ je zagnal v Donavo, blagajno je pa izročil v varstvo županstvu svojega rojstnega mesta Brna. šele leta 1950. bo smela dunajska Akademija znanosti blagajno odpreti, a še to v navzočnosti posebne komisije, sestavljene iz sedmih zanesljivih ljudi.
Razen brnskih občinskih uradnikov ni doslej nihče poznal te nenavadne povesti...
Osamljena cesarica
Mala bavarska princesa, družinski benjaminček in ljubljenček »Sisi«, je imela 16 let, ko je prvič srečala mladega cesarja Franca Jožefa. Njena mati jo je vprašala, ali ljubi svojega bodočega moža. Dekletce ji je med solzami odgovorilo: »Kako ga ne bi ljubila, saj je dober... Hudo mi je le, da je cesar!«
Instinktivno je Elizabeta že tedaj slutila, da ji bo usoda naklonila z največjimi častmi tudi najhujša razočaranja, že v Laxen-burgu, kjer so jima tekli medeni tedni, Elizabeta skoraj nikoli ni videla svojega moža. Franc Jožef je moral vsak čas na Dunaj po državnih opravkih, vsak trenutek je moral biti na uslugo svoji materi, nadvojvodinji Zofiji, tisti, ki je prav za prav vladala namesto njega. Mlada cesarica, ki se niti zabavati ni smela po mili volji, se je že tedaj oklenila samote. Elizabeta ima cesarstvo — a kje je njena
seglav) Ljubljana ■ 19.50: Zabavni zvočni tednik ■ 20.00: IV. skladateljska yra: Risto Savin ■ 20.45: R. Savin: Odlomki iz opere »Matija Gubec« (uprizoritev 1 j ubij. opere, posnetek na ploščah) ■ 21.15: Mandolinistični trio (gg. M. Antunovič, J. Privšek, Sr. Har-šlag) 9 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Plesna glasba na d/eh klavirjih ■ Konec ob 23. uri.
SREDA, 14. APRILA
12.00: Razni zbori (plošče) ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Vse mogoče, kar kdo hoče (plošče po željah) ■ 14 00: Vreme, borza ■ 18.00: Mladinska ura: Ob 2001etnici rojstva Alojzija Galvani-ja g. prof. M. Adlešič) ■ 18.20: Mladinska ura: Akvarij II. predavanje (g. Miroslav Zor) ■ 18.40: Mladi ljudje in kazenski zakon (g. Roman Rus) ■ 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura: Mesečni kulturni pregled (Beograd) ■ 19.50: Šah ■ 20.00: Prenos sinf. ‘koncerta mariborske Glasbene Matice ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Reproduc. koncert plesne glasbe ■ Konec ob 23. uri.
KNJIŽNA ZALOZBA
RAM
Izda v svojem letošnjem programu 1937/38 šest obširnih del v prevodih naših najboljših prevajalcev: Otona Župančiča, Vladimirja Levstika in drugih, izbranih iz svetovne literature, trajne umetniške vrednosti.
Vsaka knjiga v lepi opremi bo obsegala 300—400 in tudi več strani.
Plačljivo v dvanajstih mesečnih obrokih, v polusnje vezane knjige din 33'— mesečno, v celo platno vezane knjige din 25*— mesečno.
Vsak naročnik, ki se naroči na naš letošnji prdgram, dobi kot nagrado še eno v celo platno vezano knjižico, Izdano pri naši založbi izven rednih programov. Več v prospektu.
Zahtevajte prospekt — katerega Vam pošljemo brezplačnol
ZALOŽBA HRAM, LJUBLJANA, FLORJANSKA ULICA 14
svoboda, kje njeno veselje! Nikoli ne bo smela ta uboga žena uživati svojo naj večjo pravico: biti prava žena in mati. Gizelo in Rudolfa, njena otroka, vzgaja nadvojvodinja Zofija, njena tašča. Med cesarico in cesarjem se že takrat odigrava mračna drama. Ah je mlada žena res prišla na sled izneveri, ki je njen ponos ne bo nikoli prebolel? Ali je mar nalezla bolezen, ki je je bil kriv cesar?...
Ne vemo...
Leta 1860. je Elizabeta odpotovala na Madeiro in s tem potovanjem se je začelo njeno nomadsko življenje. Cesarico je srce vleklo v tujino, stran, le daleč stran od osovražene Avstrije. Njeno življenje je od tistih dob polno viharnih, malone vročično se podečih dogodkov: neskončna potovanja, divje
nik žensk, je tik pred smrtjo, na robu blaznosti kar otročje oboževal cesarico. Elizabeta pa ni vračala njegove strasti, Vzlic temu je bila brezmejno žalostna in obupana, ko so potegnili nesrečnega vladarja mrtvega iz grajskega ribnika...
In spet so Elizabetino sroe obhajale nove črne slutnje...
Mayerlinška tragedija
In res je usoda kmalu pripravila ubogi materi nov, najkrutejši udarec: tragično smrt Rudolfa in Marije Vetsere v mayerlinškem dvorcu.
Elizabeta ni nikoli razumela svojega sina, ki je rasel daleč od nje in čigar čudni značaj jo je večkrat navdajal s skrbjo. Njegova smrt ji je prišla kakor strela z jasnega neba. Rudolf je prosil, naj ga pokopljejo skupaj z njegovo ljubico. To željo pa strogi cesar ni hotel izpolniti.-------
Elizabeta sedi sama doma. Otožno toži veter v noč. Cesarica ne spi. V njeni trudni glavi vstaja tisoč strašnih vprašanj. Zakaj le je Rudolf šel v smrt? V njenem srcu vzplamti posmrtna ljubezen do nesrečnega sina. Ali bo Rudolfova duša dobila mir, ko niso ustregli niti njegovi poslednji želji?
Tisto noč je Elizabeta doživela več kakor vse življenje dotlej.
Kradoma zapusti vladarica Hof-burg, najame izvoščka in se odpelje v kapucinsko cerkev; tam je pokopan njen sin. Potrka na vrata, brat laik ji odpre. Elizabeta
TRILETNI FANTIČEK SAM PREPOTOVAL 20.000 KM!
0e verjameti ali ne: mali Pe-trček Bryant iz Avstralije se je pod milim sam peljal na ladji 20.000 km daleč iz Av-stralije v London, kamor so ga sorodniki poslali k njegovim staršem. Poglejte ga, kako sedi na kovčegu, večjem od njega samega! Ali se vam ne zdi, kakor da bi se sam izpraševal: »Ali pojde vse po sreči? Ali bodo tuji ljudje dobri in prijazni z menoj?« Vse je šlo po sreči. Na vsej 6 tednov trajajoči vožnji je bil mali Petrček ljubljenec i potnikov i mornarjev velikega parnika. Da se ne bi izgubil, so mu pravemu Živemu zavitku — pripeli okoli vratu listek z naslovo-vorn njegovih staršev v Londonu.
ježe, nepričakovano, z ničimer ne utemeljeno vmešavanje v ogrske zadeve, v prid grofa Andrassyja. Le kaj je pomenil cesarici grof Andrassy? O tem zgodovina molči. Elizabetini zaupniki so znali molčati, a njen dnevnik bo počival do leta 1950. na dnu bmske železne blagajne...
Zlobni jeziki so sicer trdili, da je bil Elizabetin četrti otrok, hčerka Valerija, za čudo podobna grofu Andrassyju, ogrskemu ministrskemu predsedniku. Kaj za to! Za tega zadnjega otroka je v Elizabetinem srcu vzklila velika materinska ljubezen; cesarica je trepetala za otrokovo življenje in zdravje, obsipala je z ljubeznijo malo Valerijo, ki je vzrasla ob svoji nemirni materi v občutljivo mlado dekle. Elizabeta se ni nič več zanimala za politiko, rajši je čitala Heine-jeve stihe in skladala pesmi...
Bavarski kralj Ludovik je bil Elizabetin bratranec. Sicer sovraž-
„DURLIN“
lakom sl vsakdo lahko sam prenovi svoje pohištvo, bicikelj itd. — Za kuhlnlsko opremo Din 68, za dva biciklja Din 12. Dobite ga z navodilom vred le pri tvrdki
R. HAFNER. Ljubljana
Miklošičeva c. 36 ali Celovška c. 61
Telefon 35-65
hoče govoriti z opatom, odgrne tenčico z obraza, menih jo spozna in se prestrašen prikloni: »Veličanstvo...« Cesarica mu veli oditi, ker hoče ostati sama s svojim sinom...
Uro in še dalje odmeva po kapeli obupno ihtenje:
»Rudolf! Rudolf!«...
Ko je drugo jutro opisovala Elizabeta to turobno svidenje svoji hčerki, je pobožna cesarica katoliške Avstrije v izbruhu neizmerne žalosti obupano vzkliknila:
»Nobenega življenja ni po smrti, drugače bi mi bil moj sin odgovoril!«
Toda nekaj ur pozneje je sel prinesel Elizabeti pismo, ki ga ji je
pisal Rudolf tik pred smrtjo. Nedvomno je v tem pismu edino pravo pojasnilo pretresljive mayerlin-ške tragedije, o kateri se je spletlo doslej toliko domnev in ki je navdahnila toliko romanopiscev in filmskih scenaristov.
Toda nadvojvodovo pismo počiva na dnu železne blagajne, ki bo po cesaričini volji ostala zaprta še trinajst let. Leta 1950. bomo torej šele zvedeli vso resnico o pretresljivi mayerlinški tragediji.
Trinajst let bomo še čakali. Malo je to v merilu zgodovine, mnogo za tiste, ki nestrpno čakajo...
Vsakdo, kdor čita »Družinski tednik«,
mora priznati, da vidi v njem stremljenje po izboljšanju in napredku, da vsestransko ustrežemo našim citate-Ijem. Če ste torej z »Družinskim tednikoma zadovoljni, povejte to vsem svojim znancem in prijateljem, če pa niste zadovoljni — povejte samo nam.
NOVOSTI
lepe vzorce
za pumparice, športne obleke nudi ceneno
Presker
Sv. Petra cesta štev. 14
Male oglase socialnega značaja računamo po 25 par za besedo, trgovske »n podobne pa po 50 par za besedo. Preklici In trgovsko-obrt* niški oglasi, ki nimajo prodajnega značaja, stanejo po 1 Din za besedo. — Za vsak mali oglas |e treba še posebe) plačati davek v znesku 1*50 Din. Kdor želi odgovor, dostavo po pošti ali če ima oglas šifro, mora dopla* čati še 3 Din. — Mali oglasi se plačajo vedno vnaprej, in sicer po poštni nakaznici, po po* štni položnici na ček. račun oDružinski tednike uprava, Ljubljana 15.393, ali pa v znamkah obenem i naročilom.
Vsaka beseda 1 Din. Davek i‘50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanl 10 besed.
»JELA.a Nestrpno pričakujem odgovora na pismo, ki sem ga oddal na upravo tednika pod gornjo šifro. Prosim odgovorite pod Šifro »G
marec«._____________________________________________
RESNEGA ZNANJA z neoporečno gospodično, rojeno med 25. novembrom in 20. decembrom, želi boljši železničar. Dopise upravi pod »Inteligentna«. 	_________________________
ŽENILI BI SE TUDI BREZ DOTE: državni inženir, 49 let — industrialec, 29 let — poštni višji kontiolor, 39 let — bančni uradnik, 51 let —- poštni upravitelj, 40 let. — Navodila in ponudbe proti nakazilu deset dinarjev v znamkah pošljemo diskretno. »Fides«, Zagreb, Tkalčičeva 4
»TERMIN.« Kad bi se z vami seznami, zato vas prosim za sporočilo, kdaj, kako in kje? Dopis prosim na upravo »Družinskega tednika« pod šifro »Curriculum vitae«.______________
ČASTNIKI, polkovnik, 42 let, vdovec; podpolkovnik, upokojen, 57 let — poročnik veterinar, 32 let —- major zdravnik, 41 let — artilerijski poročnik, 29 let — mornariški poročnik, 28 let Velika izbira Častnikov vseh vojaških panog. Ponudbe pošljemo proti deset dinarjev v znamkah diskretno. »Fides«, Zagreb, Tkalčičeva 4________________________________
»MIRA.« Ker me ne zanima samo Vaše, pismo, temveč tudi »vse ostalo«, Vas prosim, da pišete še, in to pod šifro »Dolgo preinišlje vanje«.
SLOVENKE, SRBKINJE, HRVATICE. Gospodična 17 let, dota din 45.000*—: gospodična 18 let, dota din 50.000*—; gospodična 21 let, dota din 250.000*—; gospodična 30 let, dota din 300.000*—; gospodična 25 let, dcrt.a dinarjev 150.000*—; vdova 35 let. dota din 450.000; •ločenka 40 let, dota din 000.000 —. Velika izbira vdov, ločenk in deklet iz najodličnejših družin. Ponudbe pošljemo proti nakazilu deset dinarjev v znamkah — diskretno. »Fides«, Zagreb, Tkalčičeva 4.
30LETNI OBRTNIK na deželi, mirne narave, s sigurno eksistenco želi tem potom znanja s pridnim in poštenim dekletom, najraje z dežele, ter z nekaj gotovine za ustvaritev skupnega skromnega doma. Prednost imajo šivilje. Ponudbe s sliko na upravo »Družinskega tednika« pod šifro: »Obrt ima zlata tla «
MLAD GOSPOD čedne zananjosti, star 25 let, želi znanja z gospodično 18 do 25 let Prednost imajo sobarice in kuharice. Ponudbe s sliko na upravo »Družinskega tednika« pod šifro: »Osamljen 1501«
Prodam
ZASTONJ knjižica zdravilnih rastlin! Zdravilne čaje pravilno izbirati in pripraviti je najvažnejše, pa bodo vedno pomagali. Priložite 2 znamki po 1*50 za stroške. Milan Vrabič, Ptuj 33.
in::::::::::::::::::::: •••••••••*•••*••••••••••
••••••••••■•••••••••••a«
• »•••••••••»••m	,
522222222222**#»»***»**# ••••••• ••■»•••••<» ••••••••
*222222222***##*####**** 2222!•••••••••••••••••••
••••••••••••••••
•••••••••••••••«
'••••••••••••••a
MHiMIMNVflf ••••••••••••••••
•«»«••••••••••••
-«•••*•)••••••••
Za pomlad
novosti za obleke
plašče, kostume, kompleje
••i::::::::::::::::;:::
s;
:::::
:::::::::::::::::::::::: :::::::::::::............
in manufakturo sploh v ogromni izbiri kupite dobro in poceni pri
 *•
»••••••L	-.
»•«•••••••••«••<
»••••••••••••••«
*•»••••••••••*•«
»•••••••
••••••»*
•••«.____
»•••••••
»••r —
iHi: ......
::::::
::::::::
NOVAK
MANUFAKTURNA TRGOVINA
LJUBLJANA — KONGRESNI TRG 15
____
* n■ ••••>••
••■••••••••••••C
•••«••••••••«•••
 »••••••»
»••••••*
»••••••«
»•••••••
PRI NUNSKI CERKVI
• •••••■
•••••••c
••••••••
ju::::: • »*«« ••••••••
:::::::: M******
Izdaja za konsorcij »Družinskega tednika« K. Bratuža, novinar; odgovarja Hugo Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mlhalck - vsi v Ljubljani.