Katolik cerkven list«
Danica izhaja 1., 10. in 20. dne vsaciga mesca na celi poli, in velja po posti za celo leto 3 gld.. za pol leta I gld. 60 kr.. v tiskarnici sprejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta t gld. 30 kr.. ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XV.	V Ljubljani 20. prosenca 1862.	1Asi 3.
Zakrament ljubezni.
Vvod.
Pesem je nevredna, Pesem je nevredna. Vender poje :	Pa tvarina
Serce le izliva	Jc skiivno»t ljubezni
Čute svoje.	Boga Sina.
1.
Čebela. Buči po eraku. pesem poje. Krog cerkve trikrat se verti: Ob cerkvi po livadah cvetje Čebeli sladno zadisi.
Nabrala je medu čebela; Tik cerkve raste oljčica. Na oljkino pero se vsede. In menim, da seboj šumlja :
.Pri maši in skrivnostih svetih Planiti kardelo mojih sveč; Pri Stvarniku ljudi in mojem Svetiti je naj ljubša sreč.*4
Te rta
Po zidu pleza terta. /e sad ji rumeni; Stoji pod terto bilka Pšenicna . in zori.
„Po noči in po dnevi zmiraj Gori pred Večnim večna luč. In. oljka, to je olje tvoje, In olje h Kristusu je ključ.u
V cerkvi cerkovnik je olje nalijal, \ rigal je sveče v daritev sveto; Solnce blišelo v alta r je ljubezni. K masi zapeli zvonovi glasno.
2.
in pšenica.
Steržek pa pikne grozdje. Sc kaplja pocedi. Na zerno kane kaplja. Pšenico omeči.
Pripiha veter hladen, Obe sc terčite : Ue tu in na altarji Sve skup, si pravite.
Iloja
Pojeta brata, pa mar žali I. j ud verni njuna pesmica? V visokem »lasu pervi poje. In drugi v nižjem spremlja ca.
O nc. ne motita nikogar. Saj pelje oživi nogo; Z.ito naj čutov polno serce Se zlija v čisto pesmico.
3. sv.
masi.
O ne, ne motita nikogar. Saj pesem iiua sladko moč. In pot naznanja zadnjim vernim, hi vrejo v cerkev na polnoč.
0 ne, ne motita nikogar. Saj samih se ne slišita : Jima je v mislih Bog in človek, Ze v duhu ž njim sc družit«.
4.
Slovo.
Topi pred rešnjim se Telesom;
V	obrazu teče živa kri. Svetno obleko nosi snažno. Za svet devica ne gori.
Topi pred reši.jim sc Telesom; Doma zlato ji pa leži. Na zlat ozira svet se strastno; Za svet devica ne gori.
Topi pred rešnjim se Telesom ;
V	nemiru zunaj svet živi; Devica tudi nima mira.
Za svet pa vender ne gori.
In v sanrinstar.il zvonček poje, k daritvi nunam pozvoni. _Tud mene kmalo klical bodeš :u \zdihne. serce se vrnili.
\ u n a.
V	tiho okno burja sneg nanaša.
V	celi. o samotno nunino; Premišljuje časov tek pa nuna. \ vreme se ozira zimino:
rokih dnevih r\etkc so cvetele. \ >ajen<- pod oknom v verticu; Niso meni. niso svetu rasle. Kasle so I.; kristu. Ženinu.
So duho-le. ka<?ar zavžlvala Cudolvorni Kruli sem angeljski. So d uhtelc. kadar misli moje Kom.ile so v dom nadzcincljski.
Kes da na »liarji ni zdaj rožic.
Je pa /cmlje, nek« gospodar.
\ecne jc e<tinosli zastava:
Prčslost. zdanjost. prihod dam mu v dar.
6.
>I« niški lirat.
"»prelepo sim sanjal sabuto večer: Pastir sem na judovih tratah. Postajam |>ri hlcvnvih vralah, Saj ccda bo miina, v pokoju jc zver.
In v sveti družini brez skerbi skakljam, Alj Jezus, alj ja/. kaj prinašam, Z njioi mater otročje kaj vprašani. K"t Jezus duraša, dorašam jaz sam.
Prot mestu kraljevemu ljudstvo hiti. Z di u/iao vred naša vre trunia. Kazlegajo ceste šuma; Sumi . in menihov me hoja zbudi.
P.» noči me vabil je v ja-lih leže Hogdovek. imel sem ca brala; "•prejel ca dans jutro litim svata: Sej klošter veleva, žrli ga s>rce.
Nova maša v Muao»taNN.
\ letih, ko vihrajo strasti. Mladic, blago obdarvan Z blagom dušnim in telesnim. Je pob<'rnj| v samostan.
Ze pri altarji danes «pominj*l jc svojih Živih š.-. menim, da lu-ii po/, ilnl ni mene; >li lil goreče za zlahlo, za očeta je v grobu; Živim in niertvim »prositi ves blagor ga žene.
Materi blagi se skazal nar boljši je danes; — Svet ji zares ni zlata in srebra bil odločil. Sej je isk.ila Boga le goreče na sveto. Ki aovoiiiašnik ga danes je ginjco ji gt učil.
Prikazal v sap ci >e jc Bog Kliju; Tud ti na lihem v Njem se zvescluje*. Menili v ljubezni predtnj poklekujes. In nj.ga, svet. in sebe premišljuješ.
Ti v ženinskem ozaljšan oblačilu Si redovnik, li lk«i«vo je nevesta, Pukoršnja. čisl«st tebi sle družici, \ is čas se vglaja li prot nebu cesta.
Zatoraj veseli se. blažil |>a nekdaj od Bog* navdan Zapustil si rabo posvetno. Z »tekel si m v samostan.
S.
Duhoven klerik.
V>ak dan zvon k daru prejetemu vabi; Slišim, ob kamna se pal'ca gla>i. Pal ca podpora je hromemu možu . >uknj» duhov na pa moža časti.
_Z.|j« le eno imel sem na svetu, \ rokah da der Ž« I bi v>ak dan Boga;
me na cilji nazgoda Zadene: \ ečn<ga volja ze druga je bla."
Zvonerk po ma-i potegne >luzal>iiik. Moz pri aharji ljubezni kleči; \ >ak <i.> n mu >1vai nika vžiti ni dano. \ -ak d a n pa duša ga bolj zazeh.
9. \or.
Zgodaj >e v pokoj duhoven podal. Saj se počitek po trud« prilega . Srctim sanjam se |M»božno je vdal: Zvonček zaklenka. oh. kdo ga potega?
»Vžgal sem svetilaico. noč je temna. Oče vslanite. bom žagrad odpiral, št'i|d odenite. de urno greva: Nekdo omagujr. bo blezo umiral."
r..Naj bo pot dolga. naj bode tesna. S hi i.~tu~ani v rokah, za njim je hodili. Naj bo tud zima, ta pol je cvetna!"" Sliši cerkovnik moža govorili.
10. Kuna.
l udna zmes po zraku plava. Je v naravi tožno . žaloslno; Zver po gozdu tiha lava. Ljudstvo skerbno je. zamišljeno.
Zvon mertvaški več ne poje. Po va>i pa vender smert divja; Zvon molči, na sine svoje Čcrna perst pa vedno ropota.
Zvonček le se gorle čuje. Hitrih nekdo mu sledi stopnja. Slan njegov in čednost sluje : Ma.-nik je . ima v rokah Boga.
11.
Spomin mertvih.
K maši so zvonovi peli, klicali veselo množico; Čudež se godil je v cerkvi: Bog se je ponižal v hostijo.
Večkrat so zvonovi peli. Peli ko veselo, žalostno; ko so mater k grobu nesli, Serce mi je blo oterpnilo.
Stvarnik neba. zemlje Stvarnik Na altarji ima posteljco: Saj je v tvoji, mašnik. moči: Pro»i mi za dušo matemo.
12.
Pervo sv. Obhajilo.
ko v podobi vina. kruha	Ze duhoven «e obhaja.
Je/,u> pride iz neba .	Vžije sveto Bešnjo Kri;
Vse topi se v ognji duha	Mladim Kristusa podaja.
Pričo živega Boga.	Vse v ljubezni zagori.
Mašnik dnevnik v roke vzame. Piše zveseljen versto : »Pervi moji perve plame So zedinili z meno.*
Po sv
Serec v milih čutih gori. Duša moja ostermuj, kar žele nebeški dvori. Serce. duša zaklepuj !
V živem planin germ blišuje: Boj je klical Mozesa; Čevlje s strahom odvezuje Pred obličjem Večnega.
13.
Obhajilu.
ki so se pred Njem stresali, Veka starega možje . Stermi. ga stermeče hvali. V izbi tvoji je, — serce.
Serce v milih čutih gori. Duša moja ostermuj. kar žele nebeški dvori. Serce. duša zaklepuj!
T. Zupan.
Miaivarifa.
Kal vari j a je slehernimu kristjanu strašno ime. ime polno groze in rezniga premišljevanja; pa ludi ime častitljivo, ime polno sladkiga upanja, ker zazna m nuje srečni kraj, s kteriga nam je prisijala da-nica našiga odrešenja. Xa Kal varijo se nam je s solzami ozirali iz solzne doline, aku hočemo kdaj priti na Sion, Božjo sveto goro, v novi Jeruzalem, kjer bo Bog izvoljenim vse solze obrisal. Xa Kal-varijo, na Zveličarjev križev pot, poti Jezusov križ — vabijo tudi nove bukve, ki se jim pravi:
M
Mašnik sveto mašo p«jr. Po klopeh mlado-t kleči; Deklica, mladeneč svoje Bukvice v rokah derži.
Sercc mlado težko s»tane. Vender pa je mirno vse; Glava, roka se ne gane. Vse pobožno, tiho je.
99
„ali premišljevanje Jezusoviga terpljenja v petnajst križevih potih z navadnimi molitvami pri sv. maši, za spoved, za sv. obhajilo itd. Xa svitlo dal Jožef Zupan, korar in fajmošter ljubljanske stolne cerkve, z dovoljenjem visokočastitljiviga ljubi janskiga škofij-stva, s 14 v jeklo vrezanimi podobami. V Ljubljani
1862."
Tih izverstnih, za vse stanove primernih, s tako umetnimi podobami, kakoršnih še v nobenih slovenskih bukvah nimamo, ozališanih bukev neverno boljši priporočati, kakor de častitim bravcam podamo njih ,,predgovor," v kterim je rečeno:
Podobe svetiga križeviga pota, ktere je Jožef Plank na Dunaji prelepo zmalal po izverstnih narisih slovečiga katoliškiga umetnika in učenika Firiha, in ktere so bile 5£8. vinotoka 1H60 blagoslovljene in v tukajšni škofijski cerkvi sv. Nikolaja slovesno postavljene , so vsim Ljubljančanam močno všeč, in slehemiga silno ginejo, kdor jih z vernim očesam ogleduje. Tudi so se verni iz vsih stanov zelo pridno shajali k očitnimu obiskovanju svet. križeviga pota v pretečenim štirdesetdanskim postu. S tem so se nekterim pobožnim dušam zbudile želje po bukvah, ktere obsegajo več premišljevanj Jezusoviga terpljenja na križevim potu, in ktere so ozaljšane z lepimi, spodbudljivimi podobami.
Serčno me tedaj veseli, de morem te hvale vredne želje spolniti, in ustreči pobožnim obiskovavcam sv. križeviga pota, pa tudi svojim bratam in delavcam \ vinogradu Gospodovim.
Premišljevanja so večji del vzete ix nar boljših in nar obširnejših bukev za obiskovanje sv. križeviga pola*), ktere je v nemški besedi spisal Oče A m on i Baliner, mašnik iz reda sv. Franč.ška. Te prelepe
•> Jesus das l.icht und dic Liebe der \\ell. betraehtet in li krcuzHcgandachtcn. Aug.-burg, l*s>5>. 15. Aullage.
hukve so pervič na svetlo prišle pred 115 leti. Poslednjič jih je pregledal in popravil sloveči mašnik in pisavec Mihael Sin cel, in so bile pred tremi leti že petnajstič natisnjene. In ravno to, de sc bile že tolikokrat natisnjene, ter so se že več ko sto let med kristjani močno razširjale, jih naj bolj priporoča, in očitno priča, kako koristne, ljube in drage .*o vernim, ker njih željam in potrebam popolnama zadostujejo.
Kar je v te bukve sprejetiga iz spisov sv. Alfonsa f.igvnrija in sv. Frančiška Salezijana, je povsod naznanjeno.
Slovensko prestavo sla napravila častita gospoda duhovna I j. Jeran in A. Zamcjic, in nju spise so pregledali visokočastiti gospod korar J. \ o I c.
Dodane so bukvam prelepe v jeklo vrezane podobe Jezusoviga terpljenja na križevim polu, ki so narejene fio izverslnih narisih slavniga malarja Firiha, in so popolnama enake neizrečeno lepim podobam križeviga pota, ktere v tukajšni šenklavški cerkvi slehernimi! tako globoko v st rce segajo. Kar je drugcj roka pobožniga umetnika napravila v velikih podobah, se tukaj kaže v manjših obrazili, ktere so lepota v keršanski hiši, in pomoček k premišljevanju in spotibu-dovanju zlasli bnlehnim, starim in bolnim v njih samotnim hramu; te podobe, čeravno routaste, jim po njih očesu na glas govorijo: .,0 vi vsi, kteri memo greste po potu, poglejte in pomislite, če je bolečina, kakoršna je bolečina moja!*' Učeni mašnik hvali te podobe v tirolskih listih s temi lepimi hest dami: ,,Vidi in čuti se, de je umetnik molil in globoko premišljeval, in tako je razumel ginljive zgodbe Jezusoviga terpljenja na križevim potu." Modra in umetna redovnica (nuna) piše zastran teh podob: ,.Vd?.no»t, krotkost, izročitev samiga sebe, ljubezen, bolečina je v Jezusu, Marii, Janezu in Magdaleni tako živo zaznamovana, tle se v človeku ob u iluje jo za resnico čutila zaupanja, kesanja, poniževanja; pri teh podobah bode vsakteri brez molitevnih bukev lahko preserčno molil.'*
Sprejmite tedaj blagovoljno te hukve, ljubi kristjani! prebirajte jih prav pridno Bogu v čast, sebi in ubogim dušam v vicah k zveličanju, de se vam bolj in bolj greh pristudi, de bote čczdalje bogoljuhniši, svetejši in podohniši svojimu Jezusu v življenji, ter-pljenji in smerti.
Nebeški blagodar, kteri je vidno pomagal postaviti križev pot v naši škofijski cerkvi, kteri je sprem-11 al več kot sto let zgorcj imenovane Hahnerjcve bukve, naj spremlja tudi te bukve po slovenskih mestih, vaseh in hišah, de se bodo nahajale pri nino-zih družinah po vsi slovenski deželi, zmiram zvesti sveti katoliški veri, de bode v njih usejano seme besede Božje tudi v lepim, dobro obdelanim slovenskim nogradu Gospodovim stoterni sad obrodilo!
Vse k veči časti Jezusa križaniga in njegove žalostne Matere Marije!
V Ljubljani v god obskanja prečiste Device Marije 1861.	J. Z.
De bodo častiti bravci vcdili to delo holje ceniti, naj podamo tudi še majhen pregled njegove tvarine. V začetku je silo tehtin nauk od križeviga pota ter pojasnjenjc mnogoterih sploh malo znanih reči zastran križeviga pota, in kratek navod od premišljevanja. Nasledva 15 križevih potov. Pervi križev pot je odmenjen za adventni in božični čas do nedelje Sep-tuagesime. Življenje Jezusovo do 30. leta. , 3., 4., 5. in 6. so pripravni za čas od Sepluagcsinie do Velike noči. — Drugi pred oči stavi križaniga Jezusa kakor luč sveta zoper krive nauke, zmote in hudobne zglede; — tretji razkazuje Jezusa kakor
nedolžniga spokornika; — če ter t i, peti, šesti so pripravni, kadar se moli za odpušenje grehov in za milost Božjo; Jezus, ljubezen sveta, toži čez nehva-ležnost človeštva in grešniku na serce govori. — Sedmi je za žalostne in nesrečne, kijih Jo.js na križev pot kliče, de bi jih odžalil. — Osmi je za pobožne in bogoljubne duše. ki jih Jezus k Ijuheznji-vimu pogovoru vabi. Ijjubeznjive iskrice, zakaj moramo Jezusa čez vse ljubili. — Deveti je za dan sv. Obhajila: zaupljiv in Ijubeznjiv pogovor Jezusov s pobožno dušo oh dnevu sv. obhajila, za Veliki če-tertek, v dan sv. Rešnjiga telesa iu ob četerlkih skoz leto. — Deseti je za čas od Velike noči do Binkošt: Jezus, veliki zmagovavec, na križevim polu razkazuje, kolik imenitin dobiček dosegajo tisti, ki pobožno živijo, in koliko silno škodo lerpijo tisti, ki Njega nc nasiedvajo. — Ena jsti je za Binkošti in druge čase v letu, ter se moli za sedmere darove sv. Duha. — Dvanajsti je za praznike presvete Marije Device in razkazuje ljubezen in terpljenje Jezusa in Marije — pobožnim kristjanam, ki Marijo ljubijo, v tolažilo in Marii v čast in hvalo. — Trinajsti, za praznik«-svetnikov Božjih, uči svi lo živeti, kakor so svetniki živeli. Jezus jc vir vse svetosti, križev pot prava in nezmotljiva učilnica čednosti. — S tir naj sli, za čas kake nesreče, potrebe, hritkosti ali šibe, ki zadeva cele dežele, posamezne oheine, derzine ali osebe, se moli, tle hi Bog odvernil šibe iu slrahovanja , postavimo, vojsko, lakoto, bolezen, sušo itd. — Petnajsti se moli za srečno zadnjo uro. Jezus razodeva na križevim potu skrivne zaderge liudohniga duha, ki jih nastavlja na smertni postelji, in uči zveličano umreti.
K lepi podohi vsaciga šlacijona jc prislavljcna obširna razlaga podobe, namreč oseh iii dugodhe, ki so pred oči postavljene. To ho pomagalo, tle bo mogel bravec globoki pomen pred oi i postavljenih reči bolje z:ipopasli in terpljenje Jezusovo holj ginjrno ter z večini sadam premišljevati: pa ho tudi spoznaval veliko vrednost umetnih štacijonskili podob v tih bukvah, kakor tudi v ljubljanski stoljui cerkvi.
Za križevimi poli nasiedvajo JI posebno lepe maše, molitve zjutraj, zvečer, za spoved, sv. Obhajilo, li-tanije v čast Jezusoviga terpljenja, iu druge od 7 žalost Marije Device, pobožnosti k Jezusovim 5 ranam, 7 žalost M. D., molitve Ii križaiiimu Jezusu, premišljevanje na grobu Zv eličarjevim, posebno pripravno pri obiskovanji božjih grobov veliki teden, in poslednjič molitve za srečno zadnjo uro.
Ako se spomnimo, koliko križevih potov je bilo ravno pretečene leta skorej neprenehatna po Sle •čilskim napravljanih in po čč. oo. frančiškanih blago— slovljevanih, in kako radi naši kristjani to pohožnost opravljajo; se je stanovitno zanesti, tle hodo te prelepe bukve, polne spodbudnih naukov, molitev in svetih občutkov, z velikim veseljem sprejete, močno pridno brane, ter hodo kakor pravi ljudski vsakdanji kruh obilno dobriga sad ii rodile. Tega se jc toliko holj nadjati, ker hodo hukve pri lepi opravi in velikim obsegu silo dober kup.
Ako se namreč pomisli, de je cena papirja za 1/4 poskočila, de šlirnajstere štacijonske podobe ( pri Manz-u v llegenshurgu v jeklo vrezane) zavoljo na-davka pri bukvarjih same veljajo f gold. 26 kr., in de bodo na prav lep papir (križevi poti z velikimi čerkami) natisnjene bukve 2H tiskanih pol obsegale, ki bodo pa vender s podobami vred v usnji vezane le okoli 1 gold. 70 kr. (brez podob z usnjatim herbtam pa le okoli 90 kr.) veljale; bo slehern poterdil, de
Kalvarija bo nar lepši in ob enim nar cenejši dosih-malnih slovenskih bukev.
Ker je bilo pa že dosti vprašanja po teh posebnih bukvah, naj povemo, de semanji teden (pred Svečnico) se bodo zanesljivo že dobivale (pri Xič-manu, Sverljuga-lu vstrič stoljne cerkve, pri Šen-klavškim mežnarji itd.) Kteri bi jih želeli več skupaj vzeti, bi nar bolje storili, ako bi se obernili do pre-častiliga gospoda, ki so jih na svitlo dali. Tudi je pomniti, de podobe s slovenskim podpisani se morajo nasproti napravljati in zavoljo velike dragine jih ne kaže veliko na enkrat naročevati; naj torej hitijo, kteri žele bukve s podobami imeti.
Vošimo tedaj, de „K a 1 v a r i j a ki ima križeviga pota pobožnosti za celo leto, naj bo ljubim Slovencam vsih stanov pravi vsakdanji k r u h za žalostne in vesele dni, za praznike in delavnike; naj jim bo živ studence, vsake vtelie in tolažbe, ki neprenehama teče iz Kristusoviga »trpljenja njim, ki so dobre volje.
K sklepu pa opomnimo, de bodo ravno ta gospod tudi lepi križev pot od z vel. Leonarda Porto-Mav-riškiga z velikimi čerkami v nemškim jeziku pri g. Blazniku v malo tednih dali natisnili. Rriževimu potu bo pridjan poduk «»d križeviga pota s pristavkam zgorej imenovanih molitev, in lepšale ga bodo ravno te podobe.
Katoliško <fuhor#lro in narodno»t.
Beseda, k i j o j e govoril v. č. g. Fr. Košar, š p i-r i t v a I, v M a r b u r A k i h I o v e n h k i č i t a v u i c i pri shodu 8. grudna 1 S«» 1.
(Konec.)
III. Meje, kterih katoliško duhovstvo zastran narodnosti nikdar prestopiti ne
s m e.
Perva meja je resnica. Po čem hrepenijo sedanji čas vse narodnosti? Njih geslo je: svoboda in zopet svoboda. Ali temelj svobode jc resnica. ..Ako vi ostanete v moji besedi, bote spoznali resnico in resnic a v as bo o s v o b o d i I a.u (Joan. 8, 31 — 32.) Narodnost tedaj, ktera si z lažmi in zvijačami pomagati hoče, kakor zdaj laška narodnost, ali pri nas tudi zlobno nemškutarstvo, je že sojena pred prestolom keršanstva, ona že nosi na čelu pečat zavt rženosti, v sercu pa želo razpada in pogina. Nobenemu, posebno pa duhovnemu rodoljubu ne sme tedaj ne beseda iz ust, ne čerka iz peresa smukniti, ki bi ne bila vsestransko resnici primerna in v resnici vterjena. Ako bi kedaj narodnost mejo resnice, posebno bodi si kterekoli resnice sv. vere prestopiti hotla, mora vsak pošten rodoljub, zlasti vsak katolišk duhoven obstati kakor nepremakljiva skala in na mejniku besede brati, klere je božji perst zapisal: l)o tu sem, in ne dalje. Resnična vernost in zvestoba do visokega prestola je v ravno tem obsežena.
Druga meja je pravica. „Vsakemu svoje — enaka pravica za vsi*,'' so pravdoslovne prislovice, vterjene v besedah Kristusovih: „kakor hočete, da vam ljudje storijo, tako tudi vi njim storite. (Luk. 6, 31.) Tirjajmo tedaj in tcrdimo svoje pravice postavno, resno, stanovitno, pa tako, da nikdar ne žalimo pravic drugih, še manj pa kedaj požel mo, ustanoviti svojo slavo na grobljah pravic sosedinih, lu ako bi nam tudi sosednji narodi krivico delali, ne povračiljino hudega s hudim, temuč prema-gajmo hudo z dobrim. (Rom. 12, 21.) Narodnost,
ki pravice drugih narodov zatira, je tir keršanstva in z njim tudi blagoslova božjega že zgrešila in prej ali poznej bo prišla ura, da s kakoršno sodbo je sodila, s takošno bo tudi sama sojena, in s kakoršno mero je merila, s takošno se bo tudi njej nazaj merilo. (Mat. 7, 2.) To sodbo božjo najdeš lahko zapisano na vsakem listu zgodovine.
Tretja meja je ljubezen. Ona je tesnejši, kakor meja resnice in pravice. Lahko bi namreč včasi še besedico rekli, ki bi ne presegla ne mej resnice, ne pravice, pa ljubezen nam bo svetovala, rajši (udi tako besedo velikokrat zamolčali, da nepotrebno in nepridno sere ne žalimo, sovražnih strast ne budimo in nasprotnikov še huje nt* razkačimo. Mejo ljubezni sv. pismo tirja razločno: „Kdur ne ljubi, ostane v smerti.** ( I. Joan. 3, 14.) Narodnost brez ljubezni je tedaj meriva in naroda svojega k življenju peljati ne more. Pretehtajmo tedaj vsako besedo na tehtnici ljubezni in govorimo in pišimo tako. ,.da se bo nasprotnik sramoval, ker ne bo imel kaj hudega od nas reči.'* (Tit. 2, 8.)
Čete rta in poslednja meja pa naj bo ponižnost. Ni lepa hvala iz lastnih ust človeka, že pregovor pravi; Kristus pa uči: „Vsak, kteri se povišuje, bo ponižan." (Luk. 14, 11.) So bili in so ljudje, slepo sami v sebe zaljubljeni, kteri se nikoli ne utrudijo, sami sebe poviševati in povzdigovati svojih narodnih krepost čez zvezde visoko, v tem ko sosednje narode manjši od cestnega blala cenijo in jih taptajo zaničljivo, kakor blato. Keršansko serce jih milu je in misli: ,,Napuh gre pred padcem.*4 In zares; povej nam ohola nekdanja rimska narodnost, ki si ponosno <n z zamčljivim zasmehovanjem gledala, kako so ptuji knezi in narodi šli skoz jarem tvoje sužnosti, kje je zdaj tvoja ogromna slava? Kakor visoko si se povzdigovala, ravno tako in še bolj globoko si se pogreznila v prepad svojega vničenja; še tvoje ime se ne bere več na licu Evro-pinem. — Xe podajmo se nikdar, prečastiti gospodje! na to pogubljivo pot narodnega napuha, spoznajmo velikoveč ponižno z apostolom Pavlom, učeuikom narodov, da smo po naturi tudi mi o t r o ci j ez e Bo žjc, kakor vsi drugi narodi, (Ef. 2,3.) to je: da sami iz sebe kaj dobrega nimamo, in ako kaj imamo, da je dar milosti Božje, posebno pa sad keršanske o in i k e, ktera po spričevanji zgodovine tudi nar sirovši narode požlahtni, ker jih, divjake še, vsadi kakor cepiče v nebeško terto, Jezusa Kristusa. Ka j tedaj imamo, predragi brat je! da bi ne bili prejeli, ako smo pa prejeli, kaj bi se hvalili, kakor da ne bi bili prejeli, (i. Kor. 4, 7.) — Pustimo tedaj vsu prazno lastno hvalo, obnašajmo se pa tako omikano, priljudno, pošteno, in delajmo z roko, z besedo in s peresom tako čversto, pogumno, izverstno in stanovitno, da bodo drugi narodi, ako jim je drago, naše čednosti in dobre dela hvalili, in taka hvala naroda našega bo prijetna dišava pred ljudmi in Bogom. Le poglejmo na svoje brate na Češkem. Njih izverstna literatura je že pred leti pozornost v literaturi gotovo bogatih Nemcev obudila, in marsiktero delo v nemško prestavljeno berejo Nemci s pohvalo in pridom. Omenim tukaj samo verne škofa Jirsika in starožitnost Šafari-kovih. Take zglede posnemajmo tudi mi in dopolnili burno zapoved Kristusovo, da naj naša luč sveti pred ljudmi, da bodo naše dobre dela vidili in hvalili Očeta, kteri je v nebesih. (Mat. 5, 16.)
Ako katoliško duhovstvo v teh mejah in po teh pravilih narodnosti obdeluje, si sme svesto biti, d* dela v duhu keršanstva. Bog bo gotovo z njim, in
kdo ho zoper njega. (Rom. 8, 31.") Podobno bo „m o dre mu možu, kteri je so zid a I svojo hišo na skalo; in ploha se je ulila in prišle so vode in vetrovi so pihali in so se v tisto hišo v peri i, in ni padla, zakaj vstavljena je bila na skalo. (Mat. 7. 24—25.)
Ofjied po Sio venskim in dopisi.
Iz Ljubljane. Bosroljubna želja zastran keršanske umetnosti. Veči del so po mestih, tergih. še tudi vaseh, na primernih krajih pol milim nebam postavljeni štaeijoni za križev pot ali tako imenovane Kalvarije, nekaj lepo narejene, nekaj tudi ne.
Ljubljana nič taciga nima. Znano pa je, de cerkve na Krajnskim sploh se z lepo in bogato napravo nad uuimi po sosednjih deželah skazujejo, de se zlasti naše čezdalje bolj olcpševano glavno mesto nad veliko drugimi mesti našiga cesarstva s svojimi zalimi cerkvami ponaša. Torej tudi podpisana pobožno in uinetoljubno prebivavstvo prijazno vabita, de naj bi svojo misel razodelo, ali bi se mogli zadosti obilni pomočki upati iu doseči, de bi se tudi tukaj pri Ljubljani take kapele ali štaeijoni napravili? Z zedi-njenimi večimi in manjšimi močmi se da kaj napraviti, ki bo Bogu v čast, pa tudi v slavo mestu in domačim umetnostim. Ker je pred vsim drugim na tem ležeče, de se ta reč dobro začne, torej podpisana naznanujeta, de sta voljna, resničnim podpornikom tega bla/.iga namena to reč bidj natanko razložiti, kot se v tem listu more. Milostni knez in škof so obljubili to delo blagovoljno podperati, ako bo občinstvo to misel dobro sprejelo, kar upamo iu svesto pričakujemo, in dovolili so Njih milost še, de se sme podoba ali model tega dela v knežji škofijski pisarnici na ogled postaviti, kjer se bodo tudi podpisi in darovi za to sprejemali.
Za izpeljavo stavbnih reči se bo zbral odbor veljavnih mož, malarsko in podobarsko opravo pa sta si sebi pri-deržala	Frančišk žl. (■ ol d e n s t e i n. malur.
Frančišk Zajic, podobar.
V Ljubljani mesca prosenca 18H2.
Iz Ljubljane. Odbor za milošino je razposlal po mestu zapisnike, na ktere naj bi sleherni zapisal, koliko bi bil voljan na mesec, kvatre, pol leta ali na leto dajati, de bi se beračenje po hišah, kolikor se da, zmanjšalo in ustavilo.
Iz Ljubljane. Dvanajsti prosenec 1862 je bil za slovensko narodnost spomina vredin, vesel dan, da malo tacih. Veselje in poslavljenje je veljalo možu. ki se s priserčno ljubeznijo in stanovitno vdanostjo že dvajseto leto neprenehoma trudi za prid, blagor, duhovno in telesno povzdigo slovenskega naroda, za kterega vse njegovo serce gori in giblje vsaka žilica. Kdor je dvanajst doveršenih tečajev ..Novic*4 prebral, ali jih prebrati hoče, se je, ali se bo gotovo prepričal, koliko zaslug si je pridobil mož, kterega menimo, v kmetijskem, obertuiškem in narodnem oziru. Znano sploh je tudi, koliko je za deželo storil ko tajnik pri kmetijski družbi, pri živinozdravilski učilnici za kmetiške fante, kako se jc poslednji čas poganjal za korist dežele in narodnosti slovenske v deželnem zboru itd.
Akoravno so te in take zasluge vsem slovenskim doino-rodeom dobro znane, so vender verli naši štajerski bratje v tem Krajnce prekosili, da so serčne svoje čutila in visoko spoštovanje do vrednika „Novic." dr. Janeza Blei-vveisa, očitno in z djanjem pokazali, darovaje mu iz srebra skovano, od znotraj pozlačeno maj olik o, ktero so mu po svojih dvanajsterih poslancih pričo nekterih ljubljanskih rodoljubov slovesno zročili dvanajstega prosenca nb treh popoldne v njegovim stanovanji. Majolika je zalo delo ljubljanskega mojstra Sreinerja z lično vinsko terto na okrog, ob podnožji okoli pa ima lovorov venec. Na stalu
je napis: ..Dr. Janezu Bleivveisu v priznanje zaslog za slovenski narod hvaležni štajarski Slovenci lela 18t»l."
Z veliko navdušenostjo je sloviti preiskovavec slovenskih starin, čast. g. Davorin Terstcnjak, zročevaje mu krasno inajoliko. našteval mnogotere zasluge, ki si jih je po vseh slovenskih pokrajinah znani vrednik pridobil; čigar slava toliko bolj raste, kolikor bolj ga skutijo sovražniki njegovi. — Navdušeni živijo- iu slavoklici so sklepali priserčni govor. -—
Potem dr. Janez Blei\veis ginjeti besedo povzame. Slišati, s kako ponižnostjo blagi gospod vse zasluge, ki se njemu prilastujejo. podpornikom in pisateljem lasti; slišati obljubo njegovo, da b>de vse svoje moči do poslednjega zdihljeja svojega življenja daroval v dušni in telesni blagor domovini mili, in se vedno bojeval za vero. cesarja in dom; slišali, da hoče iz sreberne majolike piti zlasti v grenkih iu britkih urah, ki mu i i Ii bodo uasprotuiki napravi jali . vsem pričujočim solze oči zalivajo.
Predaleč bi se razširilo popisovanje, ako bi hotli naštevati zdravico, ki so se napivale poslavljencu. verli m štajarskim bratom, vsem podpornikom iu pisateljem ..Novic* itd.; le v misel vzamemo, kako so merile tudi v to. da smo iu hočemo ostati Slovenci serčno vdani veri. ki nas po edino pravi poti vodi, cesarju, ki hoče pravičen biti vsem narodom svojim, in mili domovi ui. ki uas je rodila iu nas živi. Ta namen doseči, si hoče duhovno in svetno slovstvo vedno v lepi edinosti in to uno in uuo to podpirati. — Bog! blagoslovi to edinost, iz ktere bo dozorel narodu našemu edino pravi blagor.
Zvečer ob sedmih je bila slovesna beseda v čitavnici, kjer so bili štajarski naši bratje in g. dr. Janez Bleivveis z živimi slave- in živili-klici sprejeti.	A.....I*.
Dopisi iz Ljubljane v nekim dunajskim listu svetova, de naj bi se v ljudskih šolah ua Kiajnskiui ueinšiua ko radovoljna tvarina vender le učila, zj kar naj bi učeniki iz kaciga ..fonda**, ali pa iz sklada zadevnih s-»se s k kak priboljšek dobivali (spet nov davek ). — Koliko je nemšina v šolah na kmetih koristila, se je dosihmal vidilo. iu kdor je hotel, se je lahko prepričal.—Kaj pa. ko bi se ludi slovenšina učila na stroške sosesk ko radovoljna tvarina po Koroškim, Štajarskim, Teržaškim itd. saj po lisjili krajih, kteri so bili sčasama poitalijančeni ali ponemčeui ? Ravnopravnost bi to tirjala in slovenšina ua slovenski zemlji bi nikomur ne bila odveč. — De se pa k unimu nasvetu vernemo; ali bi ne bilo bolj primerno, delati po osnovi, ktera je bila že nasvetvaua. ter tudi po mestnih šolah mladost poprej v maternim jeziku dobro uterditi, kakor sicer ves svet — razun mnozih Slovanov — dela, iu še le kje v tretjim razredu se nemšine začeti učiti, iu bi tako tudi otroci iz ljudskih šol brez opoverc lahko pristopili ?
Iz Predosclj. Dragi Naklanci! Zahvalim se Vam, de tudi po o d h o d u t o I i k o i j u b e z e u proti meni razodevate; vender po svoji navadi odkrit o s e r č n n povem, de bi mi bilo ljubši, ako bi se to u c bilo o c i t u o zgodilo. Z Bogam!
J. 11 a s p o t n i k.
Iz Marburga. 3. prosenca. Božični prazniki so tudi v našem mestu nekoliko lepih dokazov keršauskega življenja razodeli. Na večer božičnega praznika je napravila gospejska družba prav lepe. zalo razsvitljene in z obilnimi darovi obložene jaslicc za uboge otroke, kterih 85 v svoji oskerbi ima. Kakor lansko, so tudi to leto častniki domačega polka K in s k i, poslali v ta namen iz Laškega 100 gld. Pa tudi v mestu so gospe iu drugi prijateli ubogih tako marljivo darove skupej znašali, da je diužba le kar v denarjih 140 gld. skupej spravila, razun tega še pa veliko oblačil in jest vin. Za ves denar so se zopet nakupile oblačila in obutev. Jaslice so bile napravljene v lepi in veliki dvorani grof-Braudiškega grada. Mestjanov se je bilo zbralo veliko, tako da jc bila dvorana tesno natlačena.
Pričujoči mi bili tudi milostljivi knez in škof, spremljani od mnogih duhov- ov, in tukaj bivajoči častniki domačega polka. l»o nagovoru duhovnega voditelja družbe so peli otroci božično pesmico, in po opravljeni molitvi so prejemali obilne darove iz rok Njih milosti, prevzvišenega kneza iu škofa; v tem so pa gospe jestvine delile med otroke. l*o obdarovanji so zapeli otroci še eno pesmico, in razšla se je vsa množica v veselji. — llodi še tukaj našem gospem v čast pristavIjeno. da je njih dmžba tudi adventno spoved in obhajilo skupno obhajala. Sv. obi.ajilo so delili sami Milost-l,i\i ki.cz, iu po obhajilu so v kaj mičnem in ljubeznjivem nagovoru trojno dostojnost družbinske gospe razlagali: kakor žene na strani svojega moža. — kakor matere v sredi svojih otrok. -- kakor angela usmiljenja med ubogimi. .Mende že d.»Igo ni nobena pridiga tako do-padla in ginila in tako v spominu in sercu ostala, kakor
ta.__Bavno ko to pišem, zvem še drugo zanimivo novico.
Včeraj je tukajšnja hranilnica, potern ko je pri očitni službi božji Boga za srečni vspeh prosila, svoje delo pri-eela. iu perva vloga — ktera je neki bila? Mestni predstojnik opomni hvaležno gospejske družbe in predloži, da perva vloga naj velja tej družbi v prid ubogih otrok, Ui jih ona odrejuje. On sam položi na mizo 20 gld., in povabi pri-edne gospode, se vdejižiti dobrega dela. Drug za drugim veselo prilagajo in hipoma je skupaj 100 gld., i u g o * p e j s k a «1" ž b a j e posest u i c a pervih b u k v i c in a r b u r š k e hranilnice. Taki začetik naše hranilnice ie gotovo Bogu v ca »t in njej v blagoslov.
11 r u g i božični kres c bila napravila na večer praznika sv. Štefana rokodelska družba. Badodarnost milo- h mestnianov je tudi lukaj božje Dete z mnogimi darovi obdala, slovesnost je bila pobožna in vesela ob enem. kakor pristuje značaju te družbe. Pelo se je več pobožnih pesem iu govorilo vec kiatkočasnih govorov, med drugimi so tudi nekteri rokodelci, kakor pastirji oblečeni, božje Dete po pastirsko nagovorili in počastili. Pričujoče je bilo veliko mestne gospode, med njo tudi Milostljivi \;jez in škof. od več korarjev iu duhovnikov obdani. —
komaj pa so lučice tega kre-a ugasnile, so se pri tretjem kresu v d u h o v š n i c i liičičc prižgale. V krasno r i/.svilljeni zabavni izbi je ležalo prezalo božje Dete med {•žicami :n lučicami. od mnogih božičnih darov obdano. i' .« asiili SO tudi ta kres Milostljivi knez in škof s svojo ]•: ičuiociiostjo, in z njimi vsi prečastiti stoljni korarji in vec <;.tigih duhovnov; celo iz Celja smo dva prijazna gosta imeli. Govorice v osem jezikih so si tako sledile. Nar-p»prej slovenski pogovor treh pastirjev v vezani besedi, ki so darove pred jaslice nesli, v tem ko so pevci od dalječ pastirsko pesem peli. Potem govorica hebrejska — -reška — I a t i r * k a — s t a r o s I o venska — n e m š k a(v v.-/ani besedi) — laška — in poslednjič angleška. Med govoricami iu po govoricah so se razlegale prijazne p.-smi: in k sklepu je bilo sreekanje za pripravljene darove. — 5'aj nam ljubi Bog še več takih veselih božičnih praznikov čakali in se od leta do leta nad novimi dokazi žive vere ;u ljubezni do božjega Deteta veseliti !
V lioriei je II. t. m. pervič na svitlo prišel nov c.isnik v laškim in slovenskim jeziku: ..l.o Specu-latore Goriziano — Goriški Oglednik." Vrednik n u je g. .lan. Filli: izhajati ima vsako saboto na celi poli; s politiškimi rečmi se ne bo pečal. V pervim listu je hvale vredno micno slovensko vabilo in tehtin laški spis: Pensiere sulT educazione d' oggidi ( misli o dandanašnji odreji t.
ttazgteit po kersaaskitn svetu.
Svitli cesar Ferdinand in ^vitla eesariea Marija Anai v Pragi sta v videnski bolnišnici na Duuaji bivšim sestram sv. Frančiška 3000 gold. podarila za zidanje »redisuje hiše za to družbo. Cesarska vlada pa je uniin
35 sestram, ki mi v videnski boinišinici po deset ali večr let bolnikam stregle, po 63 gold. na leto zagotovila.
Afrikanska odprava 0. Reinthalerja je 29. listop, srečno dospela v Asvan. 0. Bernardino s 3 frančiškanskimi brati je ostal v Selalu, drugi so se 1. grudna 1861 proti llartumu podali. Bog jim daj srečno pot in dober tek v težavnim misijonskim delu.
V bolnišnici v Inshriiku je o Božiči na smertni postelji v katoliško Cerkev prestopil prostant Sigismund Diimler, tiskars« stavljavec iz Parskiga, 39 let star. 8. vinotoka u. I. je prišel jetičin v samostan, pa tudi na duši ves m>rzel. ter se ni menil za nobeno dušno opravilo druzih katoliških bolnikov. Iz prijazne hvaležnosti do svoje strežnice, usmiljene sestre, je bil tudi on sprejel ua vrat svetinjo čistiga spočetja Marije Device, tode s terdnim pristav kam, de Matere Božje ne bo častil. 4. t. m. je bil zlo nepokojiu iu velikrat je rekel: Ss. 3 Kraljev dan moram domii iti. Silno hudo je k a š I j a I iu vidilo se je, de ne more več dolgo živeti. Sestra, ki mu je navadno stregla. je mo«la listi večer postrežbo drugi sesti i zročiti. Bolnik jo povsod z očmi iše. in ker je ne najde, prosi zjutraj ob 5. de naj k njemu pride. Ilitro jo pokličejo. Leta pa meni. de želi le kake navadne telesne potrebe, kar tudi njena namestnica lahko opravi, in pomisli, če bi šla ali ne; vender pa se precej podii proti njegovi postelji. Kaj bi radi? ga vpraša. Nič. nič, je bil odgovor. Rekli ste me klicati . hočete morebiti juhe, jeiee, ali pijače? zopet sestra vpraša. Ne, ue. nič tega ne. Kaj pa bi vender radi? zopet ponovi. Nič, nič nočem. Vi govorile, reče bolnik. Sestra je v veliki zadregi, njegove želje vganiti. Poslednjič se ji začne nekaj pozdevati in vpraša ga serčno in naravnost: ..Ali hočete v svojih zmotah umreti?" ..Ne, ne." odverne neprevidama bolnik z močnim glasam, ..po katoliško hočem umreti!" Vsa razveseljena, pa tudi v strahu, če ie to pač terdna resnica, ga sestra še enkrat vpraša: .leli Vaša resnična volja, katoličan biti? ..Jc, moja resnična volja je. moram tudi jest Materi Božji veselje naredili, ko je ona meni veselje spoznanja storila,*4 je bil odgovor. Berž pokliče duhovna, ker bila je nevarnost. in hitro sc vpričo bolnikov zmoti odpove, se spove, je obhajan iu tudi v sv. olje djan. Vidilo se jc nad njim kar prccej čudno spremenjenje; poprej tako hudi kašelj je ua enkrat jenjal, vesel mir in radigovauje se je razširilo po njegovim bolnim obličji, čemur so se vsi čudili. ..O zdaj iad umerjeni, tako dobro mi še nikoli nikoli ni bilo, kakor zdaj: hvala Bogu in Materi lložji!" je rekel. Kteri bolnik je mogel k njemu priti, mu je rekel: ..Brat. zdaj sim tudi jest katolišk."
Terdno jc deržal v desnici britko martro, v levici svetinjo čistiga spočetja. Proti 11 tistiga dne se jc sam v postelji obernil proti podobi Matere B«;žje, ki je bila na altarji v sobi, in molil je z razločnim glasam: „0 Marija, zahvalim le, de si me v svoje varstvo sprejela; le to mi odpusti, de te tako dolgo nisim častil, desiravno sim od tvoje hrambe toliko slišal iu bral." Proti 12 je dušo izdihnil, in ss. 3 Kraljev je šel domu — v mater zemljo med obilnim sprevodam svojih tovaršev.
Znamnje sedanjima časa so med drugim tudi gro-zovitne morije druzih. in pa silo pogosti samomori. De take nadzveiske hudobije iz pomanjkanja vere izhajajo, je ravno tako očitno, kakor to, de brezbožno časništvo nejevero brez vsiga stralni razširja. Ni davno, kar je bilo tudi ..Laibacher-ci" pridjano naznanilo nekiga dunajskiga lista („K— i" ), v kteiim se dela z besedami sv. pisma kakor » kuhinjskimi brisavkaiui. De po takim povabilu list sam ni boljši, je mende očitno. Kam smo prišli? kam gremo? — Je mar bogokletstvo igrača? —
Sv. •') kraljev dan so tudi v bogoslovskiin vstavo oo. jezuitov v Insbruku god jezikov obhajali. Sv. Oče Pij IX. so namreč še le v pretečenim mescu vinotokn posve-
če n i ga duhovna Avgusta grofa Valdburg-Volfegg-a imenovali rimskiga prelata in skrivniga kamernika Njih svetosti. Njegov oče je zmed naj serčniših branivcov katoliških pravic na Virtemberškim. O ti priliki je bil bogoslovski vstav napravil muzikalno, jezično in govorniško besedo ali akademijo, ktere glavna tvarina je bila, uovimu prelatu srečo vošiti. Drugo molče, omenimo samo, de poslavljeuec je v 16 jezikih sprejel vošila, namreč: v nemškim, latinskim, greš-kim, hebrejskim, francoskim, laškim, angleškim, rumun-skim , madjarskim , hervaškim . holanš*im , perzijanskiui, sirskim, kaldcjskim. arabskim, in spet nemškim. Kaj taciga se da izpeljati Ic v vstavili, kjer so mladenči iz nino-zih narodov, kakor v izverstnih jezuiških šolah; ali k ve-čimu tudi med Slovani, ki sploh več jezikov znajo in se jih po svoji lasinii naučijo, kolikor hočejo, kakor kaže današnji spis iz Maribora.
,,Prt'Sse," ki je nedavno po nekim bclgiškint listu svetovala, de naj se s cerkvenim ropam deržavni dolg plača, je mogla žalost doživeti, de ji glasovi njeniga lastniga ,,škvarta" zavolj lega dosti hude klofute dajejo. Sicer očitni sovražniki sv. Cerkve dokazujejo uepridnost in spako take naredbe. — ..Gegenvv." pa pristavlja: Tako otetev (rop ccrkveniga premoženja) Avstrii svetovati, zamore le bedak, hinavec ali pa — izdajavec.
Sveti Oče, kakor ..Monde'* piše, so Sentjarižev dan rekli srečo vošivšim rimskim častnikam: ,.Ko vas krog sebe vidim zbrane, mislim na kralja Davida, kteri je bil kakor jest. od svojiga sina oropan, sramotno izdan, (er je imel terpeti potuho, laž iu hudobijo svojih soviažnikov. Pa tudi kakor jest, je imel krog sebe serčne može, ki so zapeljevanju kljubovali ter vprašali: Kam hočeš, de naj bežimo? Jest vam bom odgovoril, kakor David, čas še ui prišel; ali tisti trenutek, ko Absalom pogine, koza lasti svoje prevzetne glave na drevesnih vejah obvisi, ravno tisti trenutek sc bodo prizadevanja in brezbožnosti in potuhe razkadile, iu mi bomo skupaj se vernili v okrajine, ki so nam ugrabljene in po naših sovražnikih strahovaue. Te okrajine so po vsem svojim obsegu lastine sv. Stola, in ue morem se nar inanjšimu delu odpovedati, ker mi ni dopušeno, dedšino sv. Petra oddajali, ki je porokinja za svobodo in samo-svGjuost namestnika Jezusa Kristusa. Rečem vam z zanesljivostjo: Vernili se bomo v une okrajine, in ako bi tudi jest osebno ne bil med vami —, bo pa tisti, ki bo za menoj na tem stolu sedel (Pij IX. je to govore kazal na prestol, ki je za njim stal); zakaj Simon umerje. Peter pa je neamerljiv."
Namestnik Kristusov v Rimu se je nndan primerjal s terpinam Juham , ko je neki vihar tudi Vatikan stresal. K temu neki katolišk list pristavlja: ,.Pravični Job. ki jc terpel, desi tudi ni grešil, je bil podoba Jezusa Kristusa. Pravičniga v naj višjim pomenu ; bil je podoba sv. Cerkve, ki je vedno skušana, vedno preganjana, vedno zaničevana od ljudi — pri vsih dobrotah, ki jih ncpreuehama v toliki obiluosti od nje prejemajo. Pij IX. je sredina Cerkviuiga življenja: on čuti vse bolečine, on je nastavljen vsim vdar-cam. kteri zoper Cerkev merijo. Ravuo zoper njega so obernjcnc vse pehanja, iu Hog dopuša sv. križevo pot svo-ji m u iieprestrašenimu namestniku na zemlji, temu pouižuimu Marijnimu častivcu. Dopustil je satanu (kakor pri Jobu), ga napasti v njegovim posestvu, v njegovih otrocih, v vsim, kar je kro» njega: samo tega dosihdob še ui dopustil, de bi se njegove osebe ali njega samiga lotili. 11» li to ter-peženje Pravičniga še dalje terpclo in bomo li šc naj višji mero prederzuosti iu hudodelstva vidili? Naj sc dogodi, kar koli se dogodi, naše upanje je stanovitno.** — Znano jc, kako goreče so sovražniki sv. Cerkve po časnikih razglašali iu razglašajo, de so sv. Oče bolehtii. bolni, de čez 3 mesec ne morejo več živeti. K temu neki dopis iz Rima v ..Miinch. Sonntbl.*4 med drugim pravi: Kakor vemo. ljudje imajo vero. de tisti bo še dolgi živel, ki so si ga ljudje
po pomoti inertviga mislili, in de bo tisti čversto zdrav, kteriga so za smert boluiga menili, desiravno se je prav vese-liga iu zdraviga čutil. Reči moram, če kdaj, de sc to nad sv. Očetain prav častitljivo skazuje. Ker v tem ko zunanji naj različuiši listi s prečudno edinostjo pišejo iu pišejo, v kako nevarnim stanu zastran zdravja so sv. Oče. imamo v Rimu skorej vsak dan priložnost, se z lastnimi očmi prepričati, kako dobro se sv. Oče imajo, in kaka zdraviga iu veseliga lica so. Iz serca smejali sim se mogel, ko siin pred nekaj časam bral iz ..Preuss. Kreuzztg.-e" posneti list, po kterim jc sinerti sv. Očeta v 3 mescih zanesljivo pričakovati. O vi dobri gospodje, ali mar s tem svojiga serca skrivne vošila razodevate ? Hi li radi , de bi se saj glava Cerkvi razdjala. ker je razdjanje Cerkvine der-žave zopet deleč odmaknjeno. desiravno je b.lo tako blizo viditi?"
Sveti flail so imeli sv. Oče veliko mašo v stoljni cerkvi sv. Petra. Ilili so prav lerdni iu zdravi viditi. iu njih lepi, močni glas sc jc čisto razločilo razlegal tudi po nar daljših prostorih silno velike bazilike. Po svetim opravilu jim je kardiualski dekau v imenu vsih kardinalov navadno novoletno srečo vošil, ter opomnil serčnost i, s ktero sv. Oče tolike britkosti prenašajo, iu zagotovil, kako so vsi pripravljeni, vse — tudi življenje dali za Njih svetost in Njih pravice. V odgovoru so Njih svetost med drugim omenili, kako jc Zvcličar s pogledam, ki stoletja pregleduje, naprej vidil britkosti sv. Cerkve, lo vojsko zoper papeštvo. to potuho. ki z neusmiljenim žaljenjem sirup hiuavšme sklepa ; de je pa tudi Zvcličar svoj pozemeljski tek s terpljenjem začel iu nadaljeval, de vidimo v tem podobo častitljive, desi tudi sovražeuc Cerkve. Morebiti de nam Bog pripravlja še grenkejši britkosti; dobri na i bi bili pripravljeni ua veči poskušii|C. Vender uas i.o pa poslednjič utolažil z vdanostjo iu iniram, kteriga nam le tlu sam zamore dati. Pri tih besedah se je častiiljivimu papežu glas močilo tresel . iu solze so mu oči zalivale. Pa tudi med pričujočimi ni bilo suliiga očesa. Nepretresljiv« zaupanje v Boga. ki svoje Cerkve nikoli nc bo zapustil, iu besede sv. sercnosti so sklepale ogovor.
francoski poslane«* l.a Valetle je po pismu do kardinala Antoiielli-a tišal v sv. Oeeta. naj kralja ueapoli-tanskiga pregovori, de bi Rim zapustil. Sv. Oče pa so rekli odgovoriti, de sveti Sedež je od nesreče preganjanim knezam vsak čas dajal blagovoljno pribežališč, česar nihče bolje ne ve kakor cesar Napoleon; l.a Valetle bo pač v poslanskim pismovnišu naletel na rezne opomine . ki so jih Francosko in druge vlade do papeža pošiljale in tirjale, dc naj se deržina Bouapartov iz Rima prežeue; enako so oudi hranjeni pa tudi odgovori sv. Sedeža, ki laeih lirjaiij nikoli ui poslušal, ker si jc v dolžnost štel. visoko nesrečo manj občutljivo storiti, l.a Valette se je nato oberuil do Frančiška II. samiga. kteri pa je odgovoril, de ue gre. razun ako iiiu papež zapove. Sv. Oee pa mladiga kralja močno ljubijo in ga tako milvajo v njegovi nesreči, kakor bi njih lastna bila. V god sv. Štefana so kralj, kraljica in vsa kraljeva deržina kosili pri njih v Kvirualu. ..Gazelte du Midi** tudi to-le pri poved oje. Dau pred sv. Jauezam, godam Njih svetosti, so kralievo uapolit >nsko deržino z velikim kosiiain počastili. Preden gredo jč-t. kralj prav serčno prosi sv. Očeta, naj m i privolijo. Kviriuai (papežev letni dvor v Rimu) zapustiti in se v dvor Farnese preseliti. Nc, odgovore sv. Oče. lega ne morem privoliti; zakaj ko sim bil v Neapeluu. sim hotel iz ravuo laeih vzrokov, v strahu, de bi Vašimu svitlimu očetu zadreg ue napravil, kraljevi dvor zapustiti, iu se v poslaniki dvor podati; temu pa so se Vaš svitli oče ustavili, so pred me pokleknili in rekli te-le besede, ki jih nikoli ne bom pozabil : ..Sveti Oče! Vaše stanovanje je ali tukaj v mojim kraljevim dvoru, ali pa v Vašim lastnim v Rimu.** Jest danes euako odgovorim njcgovioiu sinu — ali lukaj v mojim
dvoiu, ali pa v Ncapelnu v Vašim bodi Vaše stanovanje. l*ri laki pošteni ljubezni se bote Francija in Sardinija za ušesi česale.
V	skrivnim zboru 23. grud. so sv. Oče željo izrekli, 23 japanskih inučencov i/, reda sv. Fraučiška in pa 7.vel. trinitarca Mihaela de Sanctis že skorej med svetnike prišteti.
V	K i m li je 40 škofov, 13S5 svetnih duhovnov, 2474 mnihov. 1057 seminai istov iu vstavskih rejeucov, 2032 niiu, 2*8 nekatoličanov, 4220 juilov, vsiga prebivavstva 104.587 I vlani 184.040).
Iz Hillia pišejo v ..Armonio": Kusija je želela umirili Poljsko: svetovala je pred malo dnevi sv. Očetu za vikšiga škofa v Varšavi duhovna velike vernosti, pobožnosti iu sinovske vdanosti do sv. Sedeža. Leta je mil. gosp. Celinski, vodja katoliške akademije v Petiogradu. Izvolitev mil. g. Felinskiga je bila »v. Očetu vse čisto po volji, ki so ga dans v nalaš sklicanim zboru ( konsistorii) poterdili." . .. Morebiti bo kdo to djanje grajal, pristavlja ..Armonia." in bi bil hotel zopervanje in uasprotvaiije. dokler i• i se drugo zadeve ne spreobernile iu ne dovolile, Sv. Oče ne nasledvajo silnih in negotovih potov deplomatiških . Store dobro, kadar koli je moč; ta volitev je biia dobra, iu po-teidili so jo.
Darov sv. Petra ali za sv. Očeta je ..Aninima" v II. I Mili in 1801 nabrala 1.147.774 lir. Obilni darovi v ta namen in lepi prislavki kažejo nam v veliko tolažilo, de je množica laškiga naroda in njegovo zerno vender še zmiraj dobro iu katoliško; ako bi namieč le hudobije iu grozovi-losti. ki se dan ua dan slišijo, prctuleovali, bi mogli misliti, de je že vse dolu o zaleti", de se je l.aško spremenilo v razbojnsko jamo. V peni zbirki noviga leta. na pr., beremo med drugimi naslednje darove iu pristavke: Vojvoda Fmiliano Avograd" .'»(M) lir. proseč poscbniga blagoslova za se in za svojo deižino. — Sicil-ki darovavec, ki je že dal "i.000 lir ob godu presv. Maiijc I).. nam je poslal 1.000 lir, upajoč v bližnjo zmago sv. Cerkve.— Ponovite, o sv. Oče, svoj blagoslov nad mene. mojo deržino. in /.lasti nad mojiga pervorojeniga ! 100 lir. — Neki vitez sv. Maviieija 100 lir. — K v voto | iz obljube)- neka oseba, potem ko je po blagoslovu sv. Očeta posebno dobroto dosegla, daruje vsak dan b" ič. — Her/.iuska mati. ki zeli v rimsko-katoliški veri /neti in umreti, klečtč pred Njih svetostjo prosi blagoslova. «le bi sc sama in njeni sinovi v pravi veri ohranili itd. itd.
Sv. tiče Pij IX. v posebnim razpisu budijo verne k prizadevanju, de bi se greška cerkev zedinila z latinsko. V ta namen so j-/, kardinalov izvolili stanoviten zbor za iuirodeželsko eeikev. — Srečne se zamori jo imenovati bra-t >v šine ss. Cirila in Metoda, ki so že toliko let naprej delale v <u bogoljiibni namen.
..Svobodna cerkev v svobodni deržavi." V po-
l i n itje tega picoHHiskiga vladniga vodila je piemouška viola hI. grud. u. I. genei ilvik.irju miian-kimu zab.auila v v * • ; k o semeniše se podali in duhovne posvečevati.
>lo>je radii,alci so pred nekim easam po dnevnikih likali, de so sv. lire na nt ki potlobi čistiga spočetja M. II. n • i/.ali Passaglialovn glavo zamazati. ki je bila ua tisti p • lobi pril.i'"»ni.'iri. so ya'>avljiv o noreevali iu pikali zavolj leg::. tudi še pr.ivili. de ho nial.ii' lioisko vlado toži!. Zdaj | i iu-?:iki i/ llirra ei~lo /:n.e«l ivo naznanujejo. de se po-«lo'ia v«a\ dan lahko vidi cela. kakor je bila: Vošijo pa s.kiio. ile Iii ril iirli i/\ir | iginai > svojo glavo ravno tako ohi.mil. Ilovaiski listi t preveč le-niro .sovražijo in laž l|iibijo. «le bi smje iiesiia/ue laži preklicali.
Itnlonja ie zavnlj obilnih hudodelstev kakor razbojnika jama. I.. I**.V.I s0 o/iunov av ei nove svobode 3—400 jetnikov i/, ječ izpustili, ki neprenehama počenjajo nesli-
šane hudobije , akoravno je bilo poslednji čas zopet kakih par stotin potepuhov polovljenih. Omenimo tukaj samo ene. Pred nekimi tedni' je galejsk jetnik, ki se je bil z neko vdovo oženil, njeuiga tasta do smerti tepel, samo zato, ker se je piitožil. de je nevesta (sinaha) nekaj pozno domu prišla. Na starčevo vpitje priteče taša branit, pa tudi njo grozo-vitnež s tepenjem vsuierti. Teko po fajmoštra, de bi umirajočima duhovno pomoč skazal, in ko leta morivcu nekaj očita, mero svojih strašnih grozovitost s tem dopolni, de s svojim nožem fajmoštru vratno žilo prereže, ki pri ti priči mertev na tla pade.
\apolitnuski kralj Franc II. je poslal osem sto tolarjev kardinalu lliario za nesrečne prebivavce v ,.Torre del Oreco." ki so po poslednjim izbi uhanjem Vesuvovim škodo terpeli. ..kanor tudi je velika moja lastna nesreča, kakor majhni prihodki, kralj sim, in sim dolžan poslednjo kapljo svoje kervi in poslednji terdnjak svojim narodam;*' pravi med drugim kralj v pismu.
liurbouski odbor v Neapelnu, imenovan „domo-rodni odbor iiarodovue straže," je 8. t. m. razglas razposlal, v kterim se ta ,,straža" vabi, de naj pazi na lovPiemon-č a ii o v; pravi, de Piemončani so se bili naznanili za osvo-bodovavce, niso pa druziga delali, kakor ropali, in sklene, rekoč : Tovarši! S Piemontam nimamo nič opraviti; spravi naj se, pa naj odgovor da od tega, kar je poropal. Ostanimo mi Napolitauci, rešiti svojo reč itd. (Armonia.)
Francosko. Dopis iz Pariza v „Armonio" pravi: ,,Nismo še v sredi zime, in lakota med delavci že strašno razgraja, kar so vsi previdili, razun vlade, iu kakor sim vam že pred več ko dvema mescama naznanit.4'
Portugalsko freinintirarstvo je jelo želi, kar je hudobno sejalo skozi toliko let zapeljevavši in pačivši ljudstvo, ki ga je učilo zaničevati postavno oblast, iu zlasti Cerkev. Ministri, ki so zmiraj vedili rovarstvu serčnost dajati, so zdaj rovarstvu pod nogami, ki jih preganja in hujska; ker dolže jih, de kraljevi deržiui zavdajajo.
Drobtinice.
kaj misli Gotlic zastran vere? Toliko čislani, visokočešeni, skorej moljeni možak našiga časa je to-le rekel: „Vse dobe, ob kterih je vera gospodarila, so spre-lepe, spodbudne in rodovitne za zdaj iu za vselej. Nejevera s svojo vednostjo ima le kratko pot, njena vednost je le na pol vednost, njeno prepričanje le na pol prepričanje, njeni sklepi le na pol sklepi . njeno delo le ua pol delo, nejeverni človek je lena pol človek s polovično močjo." — Kdor je zmote in zhlode tega pisavca čislal, naj čisla toliko bolj. kar je on modro in pametno rekel.
Sovražnik. Zveličani .lordaues. veliki poglavar pri-digarskiga reda. je bil v neki hudi bolezni zgubil svitlobo eniga očesa. Nato pokliče svoje brate k sebi in jim reče: „IJratje, zahvalite lloga, eniga sovražnika sini že zgu bil."
itesciln diiliovnova je trikrat sveta, ker je beseda moža, besedi kristjana, beseda služabnika Kristusoviga in Cerkve. ^Sailer.)
Dobrotni tinrori.
Za afrik. m i s. s Studenca po g. H. brato vskiga dc-naia 20 gld.
B°oyorori z gg. itu> p in v r /s re S.
(I. — I —: Smo vse opravili: Dan. je prosta, kakor lani. Spis bo — ne predolg — • dobro došel. — V. č. g. S.: Ust iu razjasnilo hvaližno prejeli. — G. H. ua St.: Kavno tako velja.