Fi Dva odlična slovenska šolnika, dv^ izraziti osebnosti — obema se je skoro istočasno odprlo poslcdnje bivališče pri Sv. Križ\i tam na prelepem Ljubljanskem polju! Oba srednješolska profesorja, oba ravnatelja Ijubljanskcga učiteljišča, oba deželna šolska nadzornika, oba dvorna' svctnika: Fran Levec in Fran Hubad! — V soboto, 2. t, m., je umrl ob 3 uri popoidne Levec, naslednjega dne ob četrt na 12. uro dopoldne Hubad. Levec je bil rojen 4. julija 1846. pri Florijančku na Ježici b. št. 12, Hubad pa 28. januarji 1849. na Skaručini pri Vc-dicab. Obema stoji rojstni dom blizu Ljubljane, tudi po letih si nista bila dosti narazen. Oba je spajalo iskreno prijateljstvo, oba je družila ljubezen do slovenskega šolstva, oba je vezala skrb do povzdige splošne izobrazbe našega naroda! Že pokojni Andrej Praprotnik je rekel, da ni vpokojitev nič drugega, nego prva zareza grobarjeve lopate. In če nam ožive v spominu podobe njih, ki jih ni več, podobe naših najboijših mož, moramo reči, da je govcril Praprotnik ressiico! Sam je bil do vpokojitve kakor poiiosen gorenjski fant, raven in močan, jeklen in poln življenja! Ko pa smo 1. 1893. — bil je Praprptnik že v pokoju — praznovali učitelji s I. mestne petrazrednice njegov god koncem novernbra BPri zamoicu" ob ljubljanski mestni hiši, je sedel med natni čestitijiv starček, ves slaboten in bolehen — pripravljen za odliod na zadnjo pot. In res — kmalu ga je vzclo! Ravnotako je biio s Francetom Rakteljem, enako z Levcem in Hubadom! Oba moža krepkega telesnega ustroja, bisttega duha, odločne volje — toda delo, ki je jima bilo uteha in zabava, potreba in doižnost, je izčrpala vse inoči, da je mogel biti počitek živima silno kratek, le omejena prehodtia doba do definitivne vpokojitve! Ko je šel Levec začetkom 1. 1915 v pokoj — takrat je začel že bolehati — je nUčileijski Tovariš" v skromnem članku očrtal njegovo delovanje. V odgovor na ta članek mi je poslal Levec pismo z dne 2. marca 1915., ki ga navajam tu v ekscerptu: nRavnokar sem prebral čianek, ki ste ga blagovolili napisati meni v zadnji številki ,,Učit. Tovariša1*. — Pozna se mu, da je pisan s srcem. Zato Vas zanj tudi od vsega srca zahvaljujem. — Z mojo upokojitvijo mi je padel s srca težak kamen. SSužil scin polnih 44 let, a najhujših in najžalostnejših je bilo zadnjih 11 let, polnih neuspeha in prevar. Kar rad bi jih izbrisal iz svojega življenja. Pa saj ste imeli sarai priliko opazovati, kakšai ..." Iz teh besed se vidi, kakšna silna duševna depresija je pritiskaia nanj, ko je zadnje desetletje opravljal svoje narodne posle. Na šolsketn polju, ki je stopil nanje M. 187* kot suplent v Gorici ter ga cd leta 1886. daije najprej kot okrajni šolski nadzornik, od 1. 1903. pa kot deželni šolski nadzornik obdeloval po svoji najboljši vesti in vednosti, se je spričo javnih razmer, ki so zavladale na Kranjskem, začutil tujca: mož, ki je poznal vso organizacijo šolstva do zadnje podrobnosti, ki je proučil njega osnove, namene, sredstva in smotre, ki je prozrl kranjsketnu učiteljstvu do mozga in srca, je v bližnji svoji okolici začul besede, ki jih ni bil vajen poslušati, je videl dejanja, ki so udarjala ob njegove nazore in ob njegovo strokovnjaško ninenje. Vzdržal je dolgo vzlic vscmu temu. Tega, kar imenujemo neskaljeno rodovinsko srečo, Levec ni pozaal. Zivljenje je  oborožilo roko z železno rokavico, jo stisnilo v pest iti tolklo po njem! Udarec za udarcem. Sin Vladimir, vseučiliški profesor, mlad mož 28 let s sijajno bodočnostjo pred seboj, je utnrl, ko je komaj zasedel svojo stolico v Freibuigu; doma sta mu umrla 2 sinova; enega mu je ubila vojna; zet, simpatični profesor Milan Pajk, je omahnil v prezgodnji grob: ena rana se še ni izlečila, že jo je raztrgala nova bolečina, da je srce drgetalo od trpljcnja. Vso bol jc prenašal z moškim satno | zatajevanjeni. Morda je komu v najožjem | prijateljskem krogu kaj potožil; a razbeljena ¦ duša je rahljala njegove telesne sile, razniere so rau oteževale :n naposled omrzile stanovske posle. da je končno tudi Levčevo potrpljenje reagiralo: zaloputuil je vrata svojega urada za seboj in je šel, da se oddahne! A bolezen se je razpasla po njegovem telesu, da mu ni bilo več rešitve. Neuspehi in prevare! Tako je klasificiral* sam zadnjo dobo svojega aktivnega življenja. To bridko, žalostno plačilo za dela, ki jih je ustvaril v dolgi dobi in ki stoje po svoji temeljitosti, stvarnosti in originalnosti brez primere v naši domači kulturi! Ni namen in naloga tem vrsticam, da bi govorile o Levcu kot lcposlovcu, uredniku, jezikoslovcu, zgodovinarju in literarnem historiku. Izza prvlh počeikov Stritarjevega MZvona" vse do Levčevih uradnih poročil o stanju našega osnovnega šolstva leži poistolctna doba njegovega kultuniega delovafija, ki zasluži vso drugačno ceno, ncgo so neuspehi in prevare, ki so od deia ln bridkosti utrujenemu možu ogrenili večer življenja! Tako smo Slovenci tudi na tem primeru pokazali, kako znamo izumetničiti razmere in položaj, ki lahko ubjjejo med dobrimi najboljše naše može! Že večkrat smo posvedočili, da znamo slučajno nioč posameznikov brezobzirno izrabljati v nameii, da škodujemo veliki stvari in skupnosti. Vsak gleda le sebe in v veličini hipne svoje silovitosti ne obrača pogledov niti od danes na jutri, kaj še, da bi premeri! globočino kvarnosti, ki izvira iz dejanj, narekovaaili od strasti! To žalostno dejstvo je izvor tisočerim hudim uram, ki so že hiumele nad našo kulturno (in tudi politiško) njivo, kjer so vse poteptale in in pomandrale, da je treba začeti zopet iznova, ko onemoie in se izbesni ljuta sila! Koliko plemenitosti smo že zadušili, koliko energije brezplodno porabili, koliko zla provzročili, ki ga sploh ni mogoče več popra viti in ki ga ne napravijo nestorjenega niti zdihi in solze, ki jih iztiskavamo iz sebe ob gotovih prilikah, da se delamo lepe in dobre, ko smo bili prej tako grdi in hudobni! Značilna poteza naših javnih in zahrbtnih borb je strastno poudarjanje in razpredanje slabosti in pogreškov posameznikov in skupin, namesto da bi dvigali lepoto in dobroto, ter tako delali čast svojcem in svojemu imenu pred tujim svetom! Tega vendar ne moremo trditi, da so na eni strani sami sleparji, zavodniki, samogoltniki, puhloglavci, sploh ogabne kreature, na drugi strani pa da stoji sama svetost in popolnost! Pretiravanje in laž sta pripravno orožje, a eno je grše od drugega! Ob takem načinu vojevanja — pa si ga oglejmo na kateremkoli polju našega dela! — tlačimo in zatiramo sami sebe, a žanje tisti, ki stoji po jeziku in krvi daleč od nas. Ko uničujemo sami svojo moč in vrednost, napravljamo prostor in dvigamo ceno tujim elementom! Prvič sem prišel z Levcem v dotiko poleti leta 1893 ob Sokolskem zletu na Koslerjevem vrtu v Šiški,vkamor sem dospel v zastopstvu vipavske Čitalnice. Levca je name opozoril pokojni nadzornik in vodja I. mestne petrazrednice Andrej Žumer. Jeseni tistega leta sta me spravila v Ljubljano na Žumrovo šolo, Bda nam boste pisali prologe"., kakor je smeje opomnil Levec. Žumer me je takoj vrgel v globoko strugo, češ, ali plavaj, ali utoni! Dal mi je IV. c razred, kjer je bil zbran sam Bcvet" vodmatske in šentpeterske moške mladine. Ampak jaz sem bil takrat drugačen dečko, nego sem danes! Podpiran cd nasvetov so>eda tovariša Jakoba Furlana, ki je imel svoj razred tikoma ob mojem, sem kmalu priplaval na površje, pa stno bili z živimi, veselimi, zato simpatičnimi dečki taki prijatelji, da se še danes poznamo. Radoveden sem bil, kaj poreče Levec. Ime in lice sta tni bila znana; mikalo me je še to, kar je pod tem imenom in licem! In ko je prišel, ni bilo uič pozivanja, nič beganja, nič vohanja, nič zvitega izpraševanja in nervoznega pregledovanja, nič dviganja svoje glave, vihanja nosu in smešnega notiranja — roke prekrižane na prsih, miren pogled, vljudna, domača beseda, cvetka v levi gumbnici na prsih* — tako je stal mož na svojem mestu! Nihče pred njim, še manj kdo za njim tako! »Dobro je bilo, dečkil" je rekel naposled. Dal mi je roko in je šel. Veselo so zasople mlade duše, oči so zažerele veselja — da udi meni, zakaj zmagali smo vsi skupaj: isti pred .menoj in jaz za katedrom! BNe )oš pisal samo prologcv, ampak učil boš jte predmestne cigane,11 mi je veselo vzklik 1 -^Nekega poraladnega dne sem šel kot četrtoletnik Ijubljanskega učiteljišča po stopnjicah v II. nadstropje, kjer smo imeli svojo učno sobo. V gumbnici sem Imel zataknjeno cveticr. Na stopnjicah je stal tedanj naš ravnatelj Blaž Hrovath. Spoštljivo sem ga pozdravil a ravnatelj me je hudo pogledal, je pokazal s prstom na mojo cvetico in mi dejal s prav rcsnira glasom: »Schmucken Sie sich lieber mit Biichern!** — To v*ažno pedagoško načelo sem razodel svojitn tovarišem " opazko, da so dobile na ljubljanskem učiteljišču vetice z današnjim dnem — consilium abeundi! Eden mojih tovarišev je dejal: BPotemtakem morajo Izključiti vse na oni strani" — mislil je na kandidatke — .ker so satne rožice!" S tem je bilo te pravde ¦"onec! Pis. nilo srce. Ves ta duševni naval radosti in ponosa je tako tiho zaplal po učilnici, da stno čuli umerjene, tnoške udarce Levčevih korakov, kako so zamirali v dalji, dokier se liso vstavili pred diugo učilnico. In mojo in to in sleherno je takoj odprl in stopil vanjo, ne da bi kjerkoli in kdajkoii naslanjal uho na vrala ter namenoma in hotoma iskal — greha in grešnikov! Potem nam je dal mir skoro do konca leta. Nobena reč ne trpi bolj nego pouk, ako ga moti kdorkoli n ako kti kljuka iz rck v ruke! Ob koncu eta pa je zopet prišcl. Z enim pogledom e spoznal, kako smo delali in kaj smo storili, in sodil nas je po uspchih. Nismo secirali mačk in drugih živali, tudi nismo svoje učenosti natikali na suhljate in jetične fomulirane stavke, ampak — znali smo! Torej je bila Levčeva sodba kmalu gotova, konferenca zaključena. ,,Sedaj pa gremo konferenco nadeljevat k Hafnarju!" je dejal nadzornik. In smo šli z njini na Hafnarjev vrt v Kcmenskega ulici, pa smo bili dobre volje in drug drugega veseli. — Meseca maja smo določili dan, ko je šla vsa naša šola na Rožnik. Mati Pršinova nam je nakuhala polne lonce bele kave, napekla izvrstnega kruha, ga pomazala s sirovim maslom, narezala sira in gnjati ali plečeta — če se ne motim po :-.O krajcarjev na osebo! — in smo bili dobre volje, da se je naša pesein razlegala tja do mesta ljubjanskega! In nadzornik Levec je prišel med nas, iskreno pozdravljen, dobro došell Saj je tam stala njegova Bcerkvica bela", ki ji je zapel pozdravno pesemco četrtošolec Levec 1. 1863., ko je takrat bival pri svoji stari materi Pod Rožnikom. Pomlajen med mladino, je gledal pričo svoje davne mladosti . . . In kadar je bila letna uradna skupščina učiteljstva, takrat je kazal Levec najmanj uradnega lica. Zborovanja ni tlačila suhoparnost in duhamornost, dnevni red je znal sestavljaljati tako, da je bil vedno zanimiv in aktualen Sam ni nikoli govoril ali poročal tako, da bi bil dolgočasen ali celo dolgovezen, natrpan s citati iz učenih knjig, napisanih in vrženih tjavendan kot varalo učenosti in duhovitosti, slepilo in omama samemu sebi, siccr pa izpričevaio uboštva in zaljubljenosti v lastno osebo — ne, Levec je govori! krstko, jedrnato, stvarno, brez fraz — z eno besedo: strokovnjaško, ker je bil sam strokovnjakl Kolikor pomnim jaz, sitiO obdelali na takih skupščinah vse discipline tako smotrno in temeijito, da sino reformirali in inodernizirali ves pouk v znanostih, ročnostih in spretnostih, da je kipelo ijubljansko ljudsko šolstvo v bujnem cvetju, ki ga je zasajalo in gojilo učiteljstvo samo po načrtih in metodah, ki so dozoreli v njegovi praksi. Levec je bil pa šolnik Bkat exohen", ki je vedel, da je učiteljevanje produktivna sila samo tedaj, ako tuji elementi, nevešči ravnanja s tem veličastnim strojem, ne mečejo na pot razvoja in napredka svojega dlakocepstva in raalenkostne zadirčnosti, ki jemlje dobro voljo, zavaja k hinavščini ter provzroča le navidezne uspehe — zlate pene brez pomena in vrednosti! Nikoli ne pozabhn naravnost dovršenih, mojstrciko izvedenih vzornih učnih ur, ki so nam jih pripravili n. pr. tovariši: že pokojni Maks Josin za risanje, Jakob Furlan s svojim elegantnim, učinkovitim telovadnim na stopom, Ariton Razinger pa s skromno narodno pesemco ^Ptiček prav majhen je," ki je ob njegovi pevski umnosti zablestela pred nami kot biser narodne poezije . . . Ko je bil uradni akt končan, je poskrbel Levec, da nas neuradno združi neprisiljena družabnost v veselem krogu . tovarištva. ,,Angažirajte zapopoidan kak izlet," je dejal. Brž je bilo sklenjeno in donienjeno: popoldan ob tej in tej uri k Matjauu v Zgornjo Šiško! In tja so prišli rnalone vsi, ki so zjutraj uradno zborovali, Bil je lep, živahen popoldan. Šele pozne večerne ure so nas ločile. Ali kadar je Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani prirediio kak svoj večer, zabavo ali sestanek v začetku v klubovi sobi »Pri slonu", putem pri Hafnarju in v Narodnem domu, je bi! Levec vedno med nami. Poznal je naše delo v šoii, naše delo in življenje izven nje — bil nam je tovariš in prijatelj, ki je za nas zastavljal svojo vplivno besedo vcdno in povsod, koder je bilo potrebno. Znane so njegove besede: BLažje je uradno prestaviti dvornega svetnika, nego pa kranjskega učitelja!" — To je bilo tistikrat — pred zadnjim desetletjem Levčeve akiivne službe. O današnjih časih ne govorimo! Tako smo z Levcetn skupno preživeli vesele in žalostne čase leto za letom . . . Ko sva s pokojnim tovarišem Maksom Josinom v letih 1897 do 1900 sestavljala »Drugo berilo in slovnico" ter nTretje berilo" za obče Ijudske šole, sem bil veiikokrat Levčev gost v njegovem kabinetu na ljubljanski realki. Kadarkoli sem prišel k njemu, je imel vedno časa dovolj zame. Odložil je drugo delo ter začel pregledovati moj rokopis. Imel je bistro oko in fin estetski čut. Veselil se je dobre stvari, grajal slabo. Posebno všeč mu je bila slovnica; zakaj bi tega ne povedal? Vesel je bil skrbnosti in dela dveh mladih učiteljev, vesel je b.'- | tudi zato, ker mu je bilo mogoče prvič | uveljaviti v slovenskih učnih knjigah načela, ¦ ki je na njih zgradil svoj »Slovenski pravopis* in ki ga je ravno tedaj pošiljai1 v svet (I. 1899). Josinovo in moje berilo je bilo po mnogih težavah in neprilikah (glede na aprobacijo) srečno končano. Levec mi je izposloval dopust, da sem mogel iti na Dunaj. Seveda sem dobil dopust le pod pogojem, da sam plačujem svojega narnestnika v Ljubljani Bil jc trd oreh, a lotil sem se ga vendarle. Ko bi ne bilo Levca, bi še takega dopusta ne bil dobil. Košček kruha sva poslej glodala dva — jaz in že pokojni Žebre — ko ga prej še za moje zobe ni bilo dovolj. Bo že kako, sem dejal in sem šei. Med tem je postal Levec ravnatelj ljubljanskega učiteljišča (1. 1901). V počitnicah tistega leta me je povabil, naj pridem k njemu za uMelja na v&dnico. To povabilo sem vljudno odklonil, češ, da hočem še eno leto na Dunaj in iz vzroka, ki ga ne morem sedaj povedati Takrat je bil hud name, a pozneje sva se pobotala, ko je priznal utemeljenost moje odpovedi. Kot dež šolski nadzornik (1903—1915) si je mnogo prizadeval, da bi se po dolgih letih zopet sestala deželna učiteljska skupščina. Res je bila sklicana 1. 1905., in jo je Levec že otvoril. A do dnevnega reda ni prišlc, ker je učiteljstvo po svojih delegatih izjavilo, da je nezadostno plačevano, da trpi pomanjkanje in strada in da toliko časa ne more lačno zborovati, djkler ne bodo izpolnjene zahteve § 55. državnega šolskega zakona. Delegati in delegatinje so vstali in zapustili zborovalno dvorano v Mestnem domu v Ljubljani. Vsem nam je še v živem spominu, koliko viharja, priseg in zvestobe je bi!o tedaj v naši deželi, in kako so se vse simpatije vseh človeško čutečih src nagnile na našo stran. In med tetni srci je bilo tudi Levčevo srce! Dnevi in spomini — kakor bi bili vzeti iz zlatih sanj, iz dežele pravljic! — Kadarkoli ssm putreboval kakih informacij ali nasvetov, sem se vedno zaupno obrnil na Levca in nikdar ne zaman. Bil je najtemeljiteje izvežban v vseh uradnih poslih, točen in vesten, a tudi postrežljiv in vljuden nasproti vsakomur. Eno prvih njegovih del je bilo, da je zopet vzpostavil pristrižene božične počitnice, kakor so bile v veljavi prej in so tudi sedaj. nUčiteljskemu To varišu" je ostal zvest od početka svojega nadzornikovanja (1886) pa do zadtijega časa, ko je še dela! v svojem uradu. Kaj je storil za šolstvo v radovljiškem okraju in v Ljubljani, o tem je že opetovano pisal naš list. Imeli smo, žal, le enega samega Levca! Toliko sem o njem zajel iz svojih spominov. Ne morda vsega — toda za sedaj dovelj! Kar je storil, to je mnogo in veliko. Je li ostavil kaj Hterarne zapuščine, mi ni znano, o tem bo vedel povedati njegov brat Janez, nadučitelj v Ljublani A kar je Levec napisa), je raztreseno po časopisih, rcijah, — zbornikih in šolskih izvestjib In te ,raztresene ude" bi treba zbrati, zakaj piodovi Levčevega duha in peresa so tehtni in dragoceni, zato zaslužijo, da jih imamo združene v skupnenm delu. Mnogo je ponesel s seboj, kar bi nam ustvarilo literarno zgodovino, da ni Levcu strašna realnost izvila peresa iz roke. A že to, kar imamo od njega, je veiičasten spomenik naše preteklosti, naših mož in — tijega samega, ki je odkrival veličino in slavo naših izvoljencev in kazal lepcto slovenske besede! Tega dela naj se loti »Slovenska Matica" ali pa ,S!ovenska Šolska Matica"! E. Gangl.