81 Glasnik SED 59|1 2019 * Klemen Senica, dr. etnologije, Na peči 4, 1000 Ljubljana; klemen.senica@gmail.com. Razglabljanja Klemen Senica* Uvod Zametki japonske antropološke misli segajo v drugo polo- vico 19. stoletja, a se njenemu zgodovinskemu razvoju ta- ko v domačem kot tudi v anglosaškem akademskem polju vrsto let ni posvečalo pretirane pozornosti. Vzrokov za to je več, verjetno najpomembnejša pa sta dva, in sicer intro- vertiranost japonskih antropologov po razpadu imperija, ki je dolgo krnila akademske stike s tujimi raziskovalci, ter domnevna kontaminiranost predvojne japonske antro- pologije kot rezultat njene vpetosti v cesarska imperialna osvajanja. Posledično je bila spregledana tudi zgodovinska vloga japonskih antropologov, čeprav ni pretirano trditi, da so slednji pomembno vplivali na proces konstrukcije nacionalne identitete prebivalcev japonskega arhipelaga in hkrati s pridom izkoriščali dinamiko sočasne imperialne ekspanzije, ki so jo začrtale tokijske politične elite v drugi polovici 19. oziroma prvi polovici 20. stoletja. V članku si tako prizadevam očrtati interakcijo med japonskimi an- tropologi in tvorci imperialne ekspanzije, poudarjam ne- katere prelome in preobrate v japonski antropologiji, ki je mestoma rabila tudi ideološkim interesom »Velike Japon- ske«. Pri tem se pretežno osredotočam na recentne razpra- ve japonskih antropologov, ki jih po potrebi dopolnjujem z razmišljanji uveljavljenih tujih raziskovalcev Japonske. Načeloma torej poudarjam emski pogled, pri čemer anali- zo izbranega gradiva zožujem na zadnje desetletje minu- lega in začetek novega stoletja. Osrednja vzroka za takšno odločitev sta dva, in sicer spremenjeno dojemanje lastne zgodovine v japonskem akademskem polju, nastale kot posledica smrti cesarja Hirohita leta 1989 in spremenjene geopolitične ureditve sveta, ki je sledil padcu berlinskega zidu. Poleg tega pa je v devetdesetih letih 20. stoletja pod vplivom študij imperijev (glej Senica 2011) tudi na Japon- skem prišlo do preobrata v percepciji kolonialnih imperi- jev, kar se je posledično odrazilo v redefiniciji znanja, ki so ga slednji proizvedli, in praks, ki so jih imperialni agenti poskušali, bolj ali manj uspešno, uveljavljati v kolonijah. Preden razčlenim sodobne japonske poglede na nastanek in zgodovinski razvoj japonske antropologije, na kratko pred- stavljam potek oblikovanja japonske imperialne države. Japonska imperialna ekspanzija V strahu pred širjenjem krščanstva, ki bi lahko oslabil nje- govo politično avtoriteto, je šogunat 1 v začetku 17. stoletja zaukazal prekinitev vseh mednarodnih stikov z domala vsemi državami, ohranil je le trgovske vezi z Nizozemsko in s Kitajsko, deloma Korejo. Obdobje 'samoizolacioniz- ma' (jap. sakoku jidai) se je končalo leta 1853, v kar je vlado v Edu, današnjem Tokiu, prisilil ameriški komodor Matthew C. Perry (1794–1858). Čeprav pod velikim priti- skom zahodnih velesil, so vladajoči 'oligarhi' (jap. genrō) 1 Pri latiničnem zapisu japonskih izrazov in imen načeloma uporabljam hepbrnov sistem, podomačeno pa prečrkujem tiste, ki so obče prisotni v slovenskem jeziku (npr. šogun, Tokio itn.). Osebna lastna imena japonskih avtoric in avtorjev zapisujem, kot je to običajno v japonščini, priimku torej sledi ime. Izvleček: V članku avtor obravnava pogoje za vznik in razvoj ja- ponske antropološke misli v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja, kot jih v zadnjih treh desetletjih dojemajo in razčlenjuje- jo japonski antropologi. Pri tem poudarja (ne)pomembno vlogo antropologije v procesih konstrukcije japonske nacionalne iden- titete in Velikega japonskega imperija, ki sta vse do kapitulacije leta 1945 hkrati odločilno definirala kraje etnografskih raziskav in njihovo vsebino. Obenem avtor podčrtuje nekatere dihotomi- je med njenimi začetniki in osrednje prelomnice, ki so odločilno (so)oblikovale japonsko antropologijo, kot jo poznamo danes. Ključne besede: antropologija, Japonska, imperialna eks- panzija, Tsuboi Shōgorō, Torii Ryūzō Abstract: The author discusses a historical trajectory of (so- cial/cultural) anthropology in Japan in the second half of 19 th and the first half of 20 th centuries. Similar to the European co- lonial empires of the time, anthropology in Japan was strongly intertwined with the Japanese nation- and empire-building. However, the role of the Japanese anthropologists in the colo- nial bureaucracy has been neglected for decades in Japan as well as in Western academia and has only recently become the focus of academic research. Keywords: anthropology, Japan, colonial expansion, Tsuboi Shōgorō, Torii Ryūzō SODOBNI JAPONSKI POGLEDI NA RAZVOJ JAPONSKE ANTROPOLOŠKE MISLI V IMPERIALNEM OBDOBJU (1869–1945) Pregledni znanstveni članek | 1.02 Datum prejema: 4. 12. 2018 Glasnik SED 59|1 2019 82 Razglabljanja Klemen Senica po letu 1868 nemudoma začeli uveljavljati ekspanzioni- stično politiko, da bi se le izognili kitajski usodi popolne- ga gospodarskega in delnega političnega podjarmljenja po porazu v prvi opijski vojni. Najprej se je japonsko impe- rialno podjetje usmerilo proti Ezochiju. 2 Interakcije med predniki Ainujev in Wajini (beri 'Japonci') so bile intenziv- ne in kompleksne najmanj od 13. stoletja, vendar je bila aneksija Hokaida pred letom 1869 neizvedljiva. Položaj se je s korenito preobrazbo japonskega družbenega in gospo- darskega sistema nenadoma spremenil, imperialne strate- gije spodbujanja naselitvene kolonizacije pa so si prizade- vale omiliti demografske pritiske v kolonialni metropoli predvsem na osrednjem otoku Honšuju. 3 Med kolonisti so prevladovali nekdanji samuraji, imenovani tondenhei, ki so bili hkrati vojaki in kmetovalci. Ker so bile za kme- tijsko obdelavo primerne površine v lasti Ainujev, sedaj poimenovanih 'nekdanji staroselci' (jap. kyūdojin), jih je bilo treba najprej razlastiti in pregnati z rodovitne zemlje; že v prvi polovici 18. stoletja so jih začeli prikazovati kot »coklo napredka« samega Hokaida (Oguma 2009: 53). Svoje ravnanje so kolonialni uradniki praviloma upravi- čevali z razlago, ki ne bi bila tuja niti njihovim evropskim sodobnikom in so jo pozneje s pridom izkoriščali v drugih delih imperija: Ainuji so primitivna in nerazvita rasa, za- to je kolonialni projekt upravičljiv in neizbežen (Weiner 1997: 112). Da bi slednji ustrezali predstavam o običajnem Japoncu, so kolonialni uradniki Ainuje silili v sedentarni način življenja, ki so jim ga pred tem praviloma odreka- li. Tako je, sodi Hanami Makiko (1995: 125), vlada v To- kiu ubila »tri muhe na en mah«: zagotovila je zemljo za priseljence iz drugih delov Japonske, izrabila staroselsko delovno silo za njeno kultivacijo in zaščitila Ainuje, ki so že bili iztrgani iz predhodnega načina življenja. Omenjeno etiketiranje Ainujev in pozneje tudi drugih koloniziranih kot »lenih, neumnih in zaostalih« je hkrati implicitno spo- ročalo, da so Japonci njihovo diametralno nasprotje. Ja- ponska imperialna ekspanzija je namreč potekala z roko v roki s konstrukcijo nacionalne identitete; iz dihotomnih prebivalcev japonskega arhipelaga je morala ustvariti na- cijo, ki se bo dojemala kot enovita celota. Prva japonska kolonija je tako privzela vlogo »imperialnega laboratori- ja«, Hokaido je postal kraj preizkušanja kolonialnih stra- tegij, pozneje uporabljenih v številnih drugih »prekomor- skih« kolonijah Velikega japonskega imperija. Kolonizacija otočja Ryūkyū je v nasprotju s tisto Ezochija potekala postopoma, saj so japonske imperialne elite v ma- niri evropskih sodobnikov v različnih kolonijah v procesu konsolidacije nadoblasti uporabljale ad hoc strategije. Če- 2 Skupno ime za Hokaido, Sahalin in Kurile pred obdobjem Meiji (1868–1912). 3 Kljub temu Shiode (2009: 101) poudarja, da je bilo v zadnjem de- setletju 19. stoletja število japonskih emigrantov, ki so se odločili za Hokaido, približno enako številu tistih, ki so se preselili na Havaje. prav je imela Okinava v japonskem imperialnem imagina- riju 'v ekspanziji proti jugu' (jap. teikoku no nanmon) vlogo »odskočne deske«, je uradno postala del Japonske šele leta 1879. Japonski načrti teritorialnih osvajanj pa niso prezrli vloge Okinavcev v promoviranju doktrine nanshin, ki je Ju- govzhodno Azijo in pacifiška otočja obravnavala kot del ja - ponske interesne sfere. Ekspanzionistične težnje so upravi- čevali s trgovskimi stiki, celo z migracijami, ki so bile med Okinavo in Jugovzhodno Azijo intenzivne že stoletja pred priključitvijo k Japonski. 4 Lokalne izkušnje, znanja, predno- sti, križe in težave so ideologi in agenti Velikega japonskega imperija namenoma izkoriščali, zato je bil delež migrantov z najjužnejšega dela kolonialne metropole na Tajvanu in v Mikroneziji nesorazmeren v primerjavi s sodržavljani iz preostalih delov Japonske, poudarja Tessa Morris-Suzuki (Spletni vir 1). Da je bilo imperialnim elitam v Tokiu kaj malo mar za živeče na robovih kolonialne metropole, na Okinavi in Hokaidu, dokazujejo podatki o nižjem življenj- skem standardu, pismenosti, izobrazbi in krajši življenjski dobi tamkajšnjih staroselcev (Allen 2009: 188). Priključitev Tajvana japonskemu imperiju je bila bolj po- sledica spleta okoliščin kot rezultat premišljene strategije japonskih političnih voditeljev. Navdušena nad veličastni- mi zmagami na kopnem in morju v vojni s kitajskim cesar- stvom v letih 1904–1905 je japonska javnost pričakovala »teritorialno zadoščenje«, kar so potihoma podpirale tudi politične elite, ki so želele z novo kolonijo povečati med- narodni ugled (imperialne) države. Odnos različnih etnič- nih skupin na otoku do kolonialne nadoblasti je bil skozi celotno obdobje polstoletne japonske prisotnosti raznolik; spreminjal se je v korelaciji s kolonialnimi politikami vla- dajočih, ki so se bile hkrati prisiljene nenehno prilagajati zahtevam in reakcijam »inferiornih drugih«. Medtem ko so nekatere skupine staroselcev japonsko zavzetje otoka sprejele z odprtimi rokami, Takahashi (2006: 169) navaja, da je bil upor domačinov srdit, mrtvih na obeh straneh pa precej. Sprva so se japonski nadoblasti upirali tajvanski Kitajci – konec 19. stoletja je njihova skupnost štela 2,5 milijona prebivalcev (Oguma 2002: 37) – ki so ob japon- ski invaziji celo razglasili republiko Tajvan, a je samookli- cana neodvisnost trajala le tri tedne. Številni staroselci, ki jih je japonski kolonialni aparat poimenoval banjin ('bar- bari') oziroma seiban ('divjaki'), so od imperija dejansko pričakovali zaščito pred omalovaževanjem in materialnim izkoriščanjem pripadnikov hanskega ljudstva, toda kmalu so doživeli bridko razočaranje. Odnos japonskih koloni- alnih aparatčikov do Tajalov in drugih staroselcev je bil enako prezirljiv kot prej do Ainujev ali pozneje do Korej- cev, saj so bili okarakterizirani kot »zaostali, degenerirani 4 Najbolj priljubljena destinacija japonskih emigrantov v Jugovzhodni Aziji so bili sicer Filipini, kjer je na pragu druge svetovne vojne živelo 25.000 Japoncev, medtem ko je imela kolonialna metropola, današnja Japonska, približno 70 milijonov prebivalcev. Glasnik SED 59|1 2019 83 Razglabljanja Klemen Senica in nesposobni ceniti bogastvo, ki ga posedujejo« (Weiner 1997: 110). Naslednja etapa japonskega ekspanzionizma je bila Koreja oziroma Chōsen, kot so jo poimenovali v obdobju koloni- zacije. Prvi načrti o njenem zavzetju so segali v leto 1873, a so se uresničili komaj leta 1910. 5 Strateški pomen Kore- je za japonski imperij se je pomembno okrepil po zasedbi Mandžurije leta 1931, ko je postala nekakšen most med kolonialno metropolo in omenjeno azijsko različico Neod- visne države Hrvaške (NDH). Čeprav so bili kolonizirani vedno okarakterizirani kot »nepopolni Japonci« (Asano 2010: 110) in je japonski imperij, podobno kot zahodne im- perialne velesile, različnim ljudstvom vladal različno (Ya- mamuro 2000: 19), podjarmljene pa izkoriščal za prisilno delo in tu di prostitucijo pa ni nikoli stremel k tako radikal- nim kolonialnim politikam kot tretji rajh s holokavstom. Kolonizirani so bili razvrščeni v dve kategoriji: v prvo so oblikovalci imperialnih politik uvrščali staroselce z Okina- ve in s Hokaida, Tajvana, iz Koreje, Mandžurije ter severne Kitajske; v drugo pa ljudstva iz preostalih kolonij (Beasley 1987: 255). Vse so obravnavali kot manjvredne Japoncem, vendar so imeli tisti na dnu omenjene hierarhične lestvice še nekoliko manj pravic od onih iz prve skupine. 6 Ozemeljske pridobitve Velikega japonskega imperija so po prvi svetovni vojni izgubile zagon, čeprav je na mirovni konferenci v Versaillesu pridobil protektorat nad Mikrone- zijo, pred tem nemško kolonijo. Geopolitične spremembe po pojavu Wilsonove doktrine niso bile naklonjene nadalj- njemu širjenju imperija, a to ni zaustavilo političnih elit v Tokiu pred implementacijo novih ekspanzionističnih načr- tov. Že pred uradno razglasitvijo neodvisne države Mandžu- kuo (Manshūkoku) marca 1932 – kar je bil le (ne)spreten japonski manever, da bi zakrili njen marionetni značaj – je bila Mandžurija prostor, kamor so se stekali valovi prise- ljencev s Korejskega polotoka. K emigraciji so Korejce silili kolonialni uradniki, ki so si od tega obetali ekonomske in politične koristi za kolonialno metropolo. S tem manevrom so namreč zmanjšali demografski pritisk na japonski arhipe- lag, povečali proizvodnjo riža in drugih žitaric v Mandžuriji in, dodaja Parkova (2000: 196–197), z naseljevanjem ko- lonialnih podložnikov krepili prisotnost in moč japonskega imperija v pokrajini. Nadalje je odhod množice obubožanih kmetov brez zemlje zmanjševal možnosti za upor 'nepokor- nih' (jap. futei) Korejcev, ki bi lahko na polotoku zanetili vseljudsko vstajo v podobnem obsegu kot leta 1919. 5 Korejski polotok si je sicer konec 16. stoletja kar dvakrat prizadeval zavzeti že Toyotomi Hideyoshi (1536/7–1598), ko je želel prodreti na Kitajsko, a neuspešno. 6 Omenjena percepcija je temeljila na predimperialnem razumevanju »Japonske« in poznanega sveta, ki je slednjega razdelila v dve skupini. V prvo kategorijo, imenovano ikoku, so med drugim sodili prebivalci Kitajske, Koreje, kraljestva Ryūkyū, Ainuji, v drugo, imenovano gai-i, pa prebivalci Holandije, Indonezije, Tajske itn. (glej Morris-Suzuki 1996: 83). Odnosi med Japonsko in njenimi kolonijami nikakor ni- so bili tako enoznačni in manihejski, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Želje kolonialnih uradnikov so neredko trčile ob družbeno realnost tako na imperialni periferiji kot v kolonialni metropoli, zato so bili nenehno prisiljeni prilagajati strategije svojega vladanja koloniziranim. Še več, po izbruhu druge vojne s Kitajsko leta 1937 so po- stale kolonialne politike v celoti podrejene cilju dokončne vojaške zmage Tokia nad zahodnimi velesilami, primarno Američani, ki pa so potek vojne kmalu obrnili sebi v prid in Japoncem prizadejali boleč vojaški poraz. Slednji pa je v desetletjih hladne vojne odločilno vplival na podobo ja- ponske družbe, kot jo poznamo danes. Formativna leta japonske antropologije Antropologija kot akademska disciplina se je na Zahodu do- končno uveljavila v poznem 19. stoletju oziroma na začetku 20. stoletja, torej v obdobju prosperitete modernistične misli in na vrhuncu zahodnjaške imperialne ekspanzije (Rapport in Overing 2003: 10–11). Začetki japonske 'antropologije' (jap. jinruigaku) segajo v osemdeseta leta 19. stoletja, na- tančneje v leto 1884, ko je skupina nadobudnih študentov današnje tokijske univerze, ustanovljena je bila le sedem let pred tem, v želji po raziskovanju starodavne japonske zgodovine organizirala debatni krožek Jinruigaku no tomo (Prijatelji antropologije), iz katerega je pol stoletja pozneje nastalo japonsko antropološko združenje (Oguma 2002: 7; Yamashita 2006: 177). Glavni povod za navduševanje pe- ščice vedoželjnih posameznikov nad antropologijo je bila želja ovreči trditve ameriškega profesorja zoologije in fi- ziologije na tokijski univerzi, Edwarda Sylvestra Morseja (1838–1925), ki je na podlagi analiz kosti, najdenih med ar- heološkimi izkopavanji prazgodovinskih gomil v Ōmoriju, menil, da so starodavni prebivalci japonskega otočja iz obdobja Jōmon prakticirali kanibalizem (Low 2012: S59; Yamashita, Bosco in Eades 2004: 3). 7 Spiritus agens krožka je bil nadvse vedoželjni študent biologije Tsuboi Shōgorō (1863–1913), ki je trdil, da morajo Japonci sami razisko- vati izvore lastne kulture. Želja po dodatnem znanju ga je vodila v Anglijo in Francijo, po vrnitvi s triletnega študij- skega bivanja v Evropi pa je leta 1892 postal prvi profesor antropologije na tokijski univerzi, čeprav je bil oddelek za antropologijo uradno ustanovljen komaj aprila 1939 (Nakao 2005: 24; Shimizu 1999: 124). Konec 19. stoletja je bilo navdušenje nad antropologijo na Japonskem tako veliko, da je imelo društvo po dveh letih delovanja že več kot 200 članov, trdi Low (2012: S59). Leta 1886 je začela izhajati strokovna revija Tōkyō jinruigaku zasshi (Tokijska antropo- loška revija), v kateri so spočetka svoje prispevke objavljali predvsem zdravniki, ki so se zanimali za fizično antropolo- gijo, arheologi, zgodovinarji in ljubiteljski etnologi (Nakao 7 Terazawa (2005: 84) ugotavlja, da je bil Morse tisti, ki je na Japonsko vpeljal Darwinova prelomna spoznanja o evoluciji. Glasnik SED 59|1 2019 84 Razglabljanja Klemen Senica 2005: 20–21). 8 Iz tega je mogoče sklepati, da je bila sprva situacija na Japonskem precej podobna tisti na evropskem kontinentu, kjer je bila v prvi polovici 20. stoletja antropo- logija sinonim za fizično antropologijo (Baskar 1993: 234). Postopna razširitev raziskovanja na socialnoantropološke teme se je uveljavila šele leta 1895 s prvo japonsko »preko- morsko« kolonijo, to je Tajvanom. Na tem mestu je treba takratno navdušenje dela japon- skih intelektualnih elit nad antropologijo postaviti v šir- ši kontekst sprejemanja tujih idej in tehnologij po koncu 250-letnega obdobja samoizolacije. Omejeni stiki z zu- nanjim svetom so samoumevno vplivati tudi na parcialno japonsko poznavanje trendov v sodobni evropski znanosti in industriji, ki je bila konec 18. stoletja priča prvi indu- strijski revoluciji. Kljub temu so nekateri privilegirani posamezniki skozi celotno obdobje sakoku vzdrževali in- telektualne stike z zahodnimi učenjaki, kar je rezultiralo v tako imenovanem 'nizozemskem učenju' (jap. rangaku), ko so nizozemski trgovci iz Evrope prinašali monografije o sodobni znanosti in medicini. Po vnovični vzpostavitvi mednarodnih stikov so Japonsko preplavili profesorji, teh- nologi in svetovalci, ki naj bi državi pomagali nadoknaditi zamujeno in jo tako 'civilizirali in prosvetlili' (jap. bunmei kaika). Pri tem pa izmenjava ni bila zgolj enostranska, da bi osvojili nova znanja, so v nasprotno smer odhajali tudi številni Japonci, ki so se po nekajletnem znanstvenem iz- popolnjevanju praviloma vračali v domovino. Eden med njimi je bil tudi Tsuboi, ki je bil vse do svoje smrti leta 1913 osrednja figura v japonski antropologiji. Posledično je bilo dolga desetletja njeno osrednje vpraša- nje, kdo so bili prvotni prebivalci japonskega arhipelaga. V žgoči razpravi sta se oblikovala dva tabora, ki sta bila konceptualno daleč vsaksebi. Tsuboi je skupaj s somišlje- niki vztrajno trdil, da to nikakor niso bili Ainuji, ampak je primat pripisoval ljudstvu, ki ga je poimenoval Koro- -pok-guru. Kot zapiše Askew (2002: 140), je temu ugo- varjala skupina raziskovalcev, zbrana okoli uglednega fizičnega antropologa Koganeija Yoshikiya (1858–1944), ki je v osemdesetih letih 19. stoletja objavil precej znan- stvenih člankov o povezavi med Japonci in Ainuji (No- bayashi 2003: 145). Tsuboi se je pri svojih trditvah opiral na izsledke arheološke raziskave, ki jo je leta 1888 opravil na Hokaidu in so po njegovem mnenju pričali o specifič- ni materialni kulturi in bivališčih domnevnih staroselcev, medtem ko je Koganei svojo teorijo dokazoval z analizami okostij Ainujev, ki jih je zbral med arheološkimi izkopa- vanji in jih primerjal z najdbami iz obdobja Jōmon (Low 2012: S59). Tsuboijevo teorijo je dokončno izpodbil Torii Ryūzō (1870–1951), saj je odkril, da so plemena Ainujev na Kurilih prav tako živela v jamah in uporabljala podob- no lončenino, kot jo je »oče japonske antropologije« pri- 8 Zgolj za primerjavo: American Anthropologist je prvič izšla leta 1899 (Yamashita 2004: 91). pisal ljudstvu Koro-pok-guru, ugotavlja Terazawa (2005: 86–87). Obenem je Torii verjel, da so že v prazgodovini Ainuji in Japonci sobivali na japonskem otočju, vendar so bili prvi rasno inferiorni (Low 2012: S61). 9 Čeprav jih ni imel za prvotne naseljence japonskega oto- čja, je Tsuboi spodbujal izrazito naklonjenost do Ainujev, ki jih je želel preobraziti v kmete, saj jih je percipiral kot enakovredne preostalim imperialnim podložnikom (Oguma 2002 : 59). Kljub temu ga njegova afiniteta do staroselcev s Hokaida na industrijski razstavi v Osaki leta 1903 ni ovirala pri predstavitvi njihovega »primitivnega« načina življenja v »avtentičnem okolju«, zapiše Weiner (1997: 114). Tsoboi- jevo razmišljanje je treba razumeti v širšem kontekstu tiste- ga časa, saj je na splošno v viktorijanski dobi antropologe »prevevalo optimistično zaupanje v tehnološki napredek in obenem v evropski kolonializem«, zato so mnogi med njimi verjeli, da je njihova dolžnost »civilizirati divjake« širom sveta (Eriksen 2009: 21–22). 10 Omenjenemu navkljub je v antropološki misli 19. stoletja prevladovalo tudi izrazito statično pojmovanje proučevanih. Keesing (1993: 27) tako zapiše, da je »etnologija 19. stoletja ›primitivna‹ ljudstva označevala s konservativno silo tradicije, pomanjkanjem individuacije v načinu, kako so živeli svoja življenja, z ne- verjetno silo družbene konvencije«. Na razvoj in oblikovanje antropologije, lingvistike in ar- heologije v Velikem japonskem imperiju je odločilno vpli- valo dejstvo, da so bili »primitivni drugi« (beri Ainuji) tr- dno pod kontrolo in geografsko blizu, meni Siddle (1997: 137–138), zato so lahko kadarkoli postali predmet razisko- vanja (prim. Yamashita 2006: 180). Kolonialni status jih je izrazito deprivilegiral, zato niso imeli nobenega vzvoda moči, s katerim bi lahko raziskovanja željnim posamezni- kom preprečili posegati v svoje domove in grobove; znan- stvena vedoželjnost je upravičevala vse, nadaljuje Siddle (1997: 142). 11 Nasprotno Oguma (2002: 54) poudarja, da je bila raziskovalna radovednost japonskih antropologov že od samega pojava japonske antropologije izrazito in- trovertirana, saj so se le redko lotili proučevanja načinov življenja koloniziranih, osrednjo pozornost so namenjali raziskavam o izvoru Japoncev (prim. Yamashita, Bosco in Eades 2004: 6). Podobno sodi Yamashita (2006: 177), ki japonsko antropološko misel označi za izrazito naciona- listični projekt. Kljub temu menim, da takšno pojmovanje prezre precej obsežen del japonskih antropologov. Etno- grafsko raziskovanje prenekaterega je bilo namreč tesno 9 Začetnik folkloristike na Japonskem, Yanagita Kunio (1875– 1962), pa je celo menil, da je bilo otočje ob naselitvi »Japoncev« neposeljeno (Oguma 2002: 199). 10 Etnocentrična percepcija sveta, ki je poudarjala večvrednost kavkazijske rase in zahodnjaških kultur ter jezikov, je v začetku 20. stoletja v Evropi prevladovala tako med antropologi kot laiki, trdi Goodenough (2002: 423). 11 Zanimanje za Ainuje kot »rasne druge« ni bilo omejeno zgolj na antropologe, izrazito je bilo tudi med laiki (Terazawa 2005: 87). Glasnik SED 59|1 2019 85 Razglabljanja Klemen Senica povezano s porajanjem japonskega imperija in z njegovimi kolonialnimi politikami (Nakao 2005: 20, 31), kar potrjuje ugotovitev Stolerjeve in Cooperja (1997: 13), da so impe- rialne ekspanzije v 19. in 20. stoletju odločilno soobliko- vale znanost imperialnih držav. Še več, Yamashita (2004: 96) navaja ugotovitve Sekimota Teruoja, da japonski an- tropologi nenehno, kolikor je le mogoče, težijo k razisko- vanju najbolj perifernih območij, zato so se v imperialnem obdobju namesto kolonialni metropoli raje posvečali Sa- halinu, Koreji, Tajvanu, Mikroneziji itn. Nakao Katsumi (2005: 21) kot prelomno za japonsko an- tropologijo označi leto 1895, ko je japonski imperij kolo- niziral Tajvan, medtem ko drugi (npr. Yamashita, Bosco in Eades 2004: 4) metodološko prelomnico datirajo v drugo desetletje 20. stoletja, ko naj bi se raziskovalno polje japon- skih antropologov preusmerilo z izvorov Japoncev in njiho- ve kulture na »kolonizirane druge«. Kakorkoli, v začetnem obdobju nadvlade Tajvana sta se etnološkim raziskavam lokalnega prebivalstva največ posvečala Torii Ryūzō in Inō Kanori (1867–1925). 12 Čeprav sta pred odhodom na teren oba kanila ustvariti sodoben sistem nomenklature in kla- sifikacije tajvanskih staroselcev, sta se njuni raziskovalni poti kmalu po prihodu na otok ločili. 13 Medtem ko se je Inō posvetil kitajski skupnosti na Tajvanu oziroma tistim pre- delom otoka, ki so bili pred prihodom japonskih zavojeval- cev pod administrativno nadoblastjo dinastije Qing, se je Torii usmeril v proučevanje »pristnega« Tajvana, obvaro- vanega pred vplivi hanskih prišlekov. Popolnoma se je po- svetil raziskovanju fenotipskih značilnosti različnih skupin staroselcev, migracijam in mešanju ras, a je pri tem skoraj v celoti zanemaril njihove interakcije s hanskimi Kitajci, dodaja Barclay (2001: 123–124, 117). Na splošno je bilo Toriijevo raziskovanje tesno poveza- no z japonsko imperialno ekspanzijo v Azijo, poudarja Yamashita (2006: 179). 14 Pri tem je bil pomen njegove- 12 Emiko Ohnuki-Tierney (1993: 92) sicer zapiše, da je terensko delo v japonsko antropologijo uvedel Yanagita Kunio, vendar so se njegove epistemološke predpostavke precej razlikovale od tistih Bronislawa Malinowskega (1884–1942), saj je neumorno trdil, da je kulturna afiniteta med proučevano skupnostjo in etnografom nujni prvi pogoj, da lahko slednji doseže celosten uvid v bistvo raziskovanega (DuBois 2006: 58–59). 13 Ne smemo pozabiti, da se je Malinowski na Trobriandske otoke odpravil komaj leta 1914 (Yamashita 2004: 92). 14 Podrobnejši pregled krajev Toriijevih terenskih raziskav predstavi Askew (2002: 142–143), ki med drugim poleg Tajvana omenja še Kurilsko otočje, Mandžurijo, Korejo itn. Suenari (Spletni vir 2) ugotavlja, da je k Toriijevemu navduševanju nad raziskovanjem ljudstev z imperialne periferije precej doprinesel zgodovinar Shiratori Kurakichi (1865–1942), ki je v želji po razvozlanju enigme o izvoru japonske etnične skupnosti poudarjal pomen raziskovanja preteklosti Korejskega polotoka in Kitajske (glej Oguma 2002: 238). Ob tem je verjel, da lahko azijski (beri japonski) intelektualci globlje doumejo azijsko kulturo kot njihovi evropski ali ameriški kolegi (Yamashita 2004: 93). Superioren odnos do zahodnjaških raziskovalcev na Japonskem je občasno prisoten še danes. ga raziskovanja izrazito večplasten, saj je imperialne elite oskrboval s prepotrebnimi informacijami o »barbarih« na imperialni periferiji, a hkrati z dokazovanjem domnevnih stikov in povezav med kolonizatorji in koloniziranimi v starodavni preteklosti legitimiral japonsko imperialno ek- spanzijo (Askew 2002: 143). A njegovo znanstveno publi- ciranje ni bilo omejeno zgolj na Japonsko, saj je Torii ne- kaj svojih antropoloških razprav objavil tudi v francoščini in angleščini (Askew 2002: 141, op. 22), kar po mnenju nekaterih (npr. Nakao 2005: 21) dokazuje, da so bila dela japonskih antropologov znana tudi v Evropi in Amerikah. Toriijeva zapuščina obsega še skoraj 2000 fotografij, ki jih je posnel med svojimi terenskimi raziskovanji širom Azije, zapiše Suenari (Spletni vir 2), zato ga številni štejejo za pionirja vizualne antropologije na Japonskem. Institucionalizacija antropologije Podobno kot njihovi evropski sodobniki so japonski an- tropologi v prvi polovici 20. stoletja, še zlasti v zadnjih letih obstoja imperija, praviloma delovali pod okriljem osrednjih univerz in inštitutov v kolonialni metropoli, ki jih je financirala vlada v Tokiu, ali uradov v sklopu ko- lonialnih uprav (Sugishita 2008: 146; Yamashita, Bosco in Eades 2004: 5). 15 Nakao (2005: 22) poudarja, da je bil že leta 1905 na Tajvanu ustanovljen posebni urad, ki je imel nalogo proučevati lokalne običaje, saj so želeli ko- lonialni uradniki zakonske predpise o uporabi zemlje čim bolj približati običajnemu pravu domačinov. Posledično so bili nekateri japonski antropologi močno vpeti v samo ko- lonialno birokracijo širom imperija. Karatani (1991: 205) navaja razmišljanje Muraija Osamuja, da je imel Yanagita Kunio pomembno vlogo pri aneksiji Koreje, zato se je je pozneje v svojih raziskovanjih izogibal; niti sam ni v svo- jih spominih nikoli pojasnil, kakšen je bil dejansko njegov prispevek (Oguma 2002: 176). Sočasno s konsolidacijo imperija je antropologija dobila svoje mesto tudi v akademskih institucijah, ki jih je vla- da v Tokiu ustanavljala v samih kolonijah. Od leta 1924 so antropologijo tako poučevali na Korejskem polotoku, in sicer na novoustanovljeni univerzi v današnjem Seulu, vendar še vedno na katedri za anatomijo. Zato ni presene- tljivo, da je Ueda Tsunekichi (1887–1966) svoje razisko- vanje od začetka tridesetih let pa vse do razpada imperija osredotočil na proučevanje fenotipskih značilnosti Korej- cev. Pri tem je menil, da so variacije znotraj etnične skupi- ne Japoncev večje kot tiste med Korejci iz osrednjega dela polotoka in Japonci iz regije Kinki, danes znane pod ime- nom Kansai. Kot dodaja Nobayashi (2003: 145–146), so takšna »znanstvena« dognanja seveda legitimirala nasilno kulturno asimilacijo Korejcev, a pozablja, da so hkrati tudi 15 V nasprotju z zahodnjaškimi kolegi so japonski antropologi preskočili začetno fazo »antropologije iz naslanjača«, meni Shimizu (1999: 131). Glasnik SED 59|1 2019 86 Razglabljanja Klemen Senica implicitno agitirala za nadaljnjo imperialno ekspanzijo, ki bi antropologom omogočila nove terene. Nasprotno Ya- mashita (2004: 93) bolj poudarja pomen oddelka za so- ciologijo, ki naj bi spodbujal etnografsko raziskovanje v Koreji, pri čemer so vse do konca kolonialnega obdobja na univerzi v Seulu prevladovali japonski študenti, korejskih je bilo le za vzorec (Seth 2010: 62). Postopoma so tisti antropologi, ki so bili locirani v Kore- ji, svoje raziskovanje razširili na Mandžurijo, Mongolijo, Tajsko in Novo Gvinejo (Nakao 2005: 22, 23). 16 Tako se niso bistveno razlikovali od evropskih pendantov, ki so se v imperialnem obdobju pretežno posvečali raziskovanju koloniziranih. Kljub temu Yamashita (2004: 96) dodaja, da je med skupinama obstajala temeljna razlika, in sicer so prvi često proučevali ljudstva v Vzhodni Aziji, ki so jim bila (kulturno) podobna, medtem ko so se zahodnjaški antropologi osredotočali na radikalno drugačna ljudstva Afrike in Azije. Začetki raziskovanja Oceanije segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko se je proučevanja staroselskih družb na oddaljenih otočjih lotil ljubiteljski etnograf Suzuki Ke- ikun (1854–1938). Čeprav je zatrjeval, da so njegovi za- pisi plod lastnih terenskih raziskav, se je pozneje izkazalo, da je marsikatero ugotovitev prepisal iz del zahodnjaških avtorjev, poudarja Shimizu (1999: 127–8). Kot dodaja v nadaljevanju (Shimizu 1999: 138), Mikronezija niti po pri- pojitvi k japonskemu imperiju leta 1919 ni bila predmet tako obsežnih raziskav kolonialnih nadoblasti kot Tajvan ali Koreja. V nasprotju z uradniki pa so »eksotična« pa- cifiška otočja pritegnila pozornost nekaterih amaterskih etnografov, med njimi Matsuoke Shizuoja (1878–1936) in Hijikate Hisakatsuja (1900–1976). Matsuoka je bil sicer namestnik poveljnika bojne ladje Tsukuba, ki je leta 1914 sodelovala pri zavzetju nekaterih delov Karolinskega oto- čja. Dobro desetletje pozneje (1927) je izdal monografijo z naslovom Mikuronesia minzokushi (Etnografija Mikrone- zije), v kateri je obravnaval različne aspekte staroselskih družb, od zgodovine, geografije do družbene strukture in sistema verovanja (Yamashita 2004: 99–100). A tudi njegove ugotovitve niso bile rezultat mukotrpnega teren- skega dela, ampak so temeljile na sekundarni literaturi in vprašalnikih, ki so jih zanj naokoli razpošiljali kolonialni upravniki (Shimizu 1999: 139). Popolnoma drugačen pri- stop je ubral kipar in pesnik Hijikata, ki je želel ubežati »civilizaciji« na Japonskem in se sprva preselil na Palao, vendar se je po dveh letih bivanja naveličal tudi tamkaj- šnjega življenja in se skupaj s tesarjem Sugiuro Sasuku- jem preselil na otoček Satawal, kjer je ostal kar sedem let. Svoja opažanja o domačinski kulturi je objavil v nekaj člankih, dodaja Shimizu (1999: 140), a se dosledno vzdr- žal kakršnekoli analize oziroma primerjave, vse je ostalo 16 Ko je bila konec tridesetih let ustanovljena mandžurska univerza, so tudi na njej poučevali antropologijo (Shimizu in van Bremen 2003: 2). pri goli deskripciji. Poklicni antropologi so Mikronezijo odkrili precej pozno, in sicer v drugi polovici tridesetih let minulega stoletja, ugotavlja Shimizu (1999: 141–143), njihovo terensko delo pa je bilo kmalu prekinjeno zaradi izbruha vojne z ZDA. Med njimi je bil verjetno najbolj znan Sugiura Kenʼichi (1905–1954), ki se je med letoma 1938 in 1941 po naročilu kolonialne uprave lotil prouče- vanja načina življenja lokalnega prebivalstva (Tomiyama 1997: 207). Kljub temu da je bilo Japonsko etnološko društvo usta- novljeno šele leta 1934, so bile etnološke raziskave sku- paj s fizičnoantropološkimi in z arheološkimi v japonski antropologiji seveda prisotne že prej (Nakao 2005: 19, 20). Že dve desetletji pred tem je Torii predlagal obliko- vanje posebne znanstvene discipline Tōyō minzokugaku oziroma 'etnologije Orienta', ki naj bi nadomestila splo- šno etnologijo. A njegov predlog spremembe metodološke paradigme, ki je želela razširiti polje raziskav japonskih antropologov tudi na ljudstva, ki (še) niso bila del japon- skega imperija, ni bil sprejet (glej Shimizu 1999: 133; Ya- mashita, Bosco in Eades 2004: 3). Miniti sta morali dve desetletji, da je novoustanovljeno etnološko društvo zače- lo spodbujati komparativno raziskovanje kultur različnih ljudstev in se ni želelo omejiti zgolj na japonsko nacijo (Shimizu 1999: 147–148). Posledično se je zlagoma veča- la diskrepanca med tistimi, ki so se usmerili v proučeva- nje folkloristike in etnologije (Volkskunde), in onimi, ki so prisegali na komparativno etnologijo (Völkerkunde) (Ya- mashita, Bosco in Eades 2004: 4–5). 17 Leta 1935 je bilo na pobudo Yanagite ustanovljeno društvo za folkloristiko (Sugishita 2008: 145), 18 dve leti pred razpadom imperija pa še Inštitut za etnične študije (Minzoku kenkyūjo), ki naj bi tvorce ekspanzionističnega projekta v kolonialni metro- poli oskrboval s podatki o ljudstvih, živečih na obrobju imperija (Nakao 2005: 29). 19 Kot poudarjata Shimizu in van Bremen (2003: 1, 2), so bila trideseta leta in prva polo- vica štiridesetih let minulega stoletja obdobje izrazite pro- speritete japonske antropologije oziroma družboslovja in humanistike na splošno, saj se je močno povečalo število raziskav in zaposlitev, kar je bila posledica dejstva, da je vlada v Tokiu vse družbene sfere mobilizirala za totalno vojno (1931–1945). A finančna darežljivost oblastnikov seveda ni bila brezpogojna, etnografske raziskave so mo- rale biti podrejene enemu in edinemu cilju, zmagi v vojni s sovražnikom, zato so bile precej tendenciozne in okužene z ideologijo. 17 Askew (2002: 137–138) meni, da je bila japonska antropologija na splošno bližje Volkskunde kot Völkerkunde. 18 Yanagita je bil eden redkih intelektualcev, ki je v evforiji imperialne ekspanzije podpiral teorijo o Japoncih kot homogeni etnični skupnosti (Oguma 2002: 175). 19 Leto poprej, torej 1942, se je Japonsko etnološko društvo prostovoljno razpustilo, njegovi vodilni člani pa so se pridružili vladnemu projektu (Shimizu 1999: 152). Glasnik SED 59|1 2019 87 Razglabljanja Klemen Senica Sklep Čeprav so (pre)nekateri med njimi (zasebno) nasprotovali kolonialnim politikam Velikega japonskega imperija (glej Nakao 2005: 23, 32), 20 ni mogoče zanikati dejstva, da je kolonializem močno vplival na delovanje japonskih antro- pologov (prim. Shimizu in van Bremen 2003: 3). Sugishi- ta Kaori (2008: 145, 146) celo zapiše, kako ni nobenega dvoma o tem, da je imperializem etnologiji omogočal ne le dostop do »drugih«, ampak vedi priskrbel tudi raison dʼêtre, 21 Shimizu (1999: 125) temu ugovarja in zapiše, da sodobna antropologija na Japonskem ni nastala v ekspli- citni povezavi z imperialnimi ideologijami. Tudi Suena- ri (Spletni vir 2) na primeru Kitajske in Tajvana trdi, da kolonialne institucije niso mobilizirale antropologov za osvajalne pohode, ampak je bila večina terenskih raziskav narejena na pobudo antropologov samih, zato so bile po- sledično neaplikativne in niso posebej koristile niti kolo- nialni upravi niti cesarski vojski (prim. Barclay 2001: 124; DuBois 2006: 53). Shimizu (1999: 135) nadalje omenja, da kolonialni upravi- telji na Tajvanu inštituta za etnologijo na tamkajšnji univer- zi niso imeli pretirano v čislih in so bili pri njegovem finan - ciranju precej skopi, posledično je bila obsežna raziskava staroselskih ljudstev na otoku neizvedljiva. A nezaupljivost, celo prezir do antropologije nista bila prisotna le na Japon- skem. S podobnimi težavami so se soočali njihovi evropski kolegi, tudi britanski. Tako Kuper (2005: 119) med drugim zapiše: »V britanski vladi in javnosti je bilo težko vzbuditi občutek za možno uporabo antropologije in isto nezanima- nje so z njimi delile kolonialne oblasti.« Popoln antipod ja- ponskemu in britanskemu imperiju je bil očitno nacistični, saj Schafftova (2002: 126–127) trdi, da so njegovi voditelji spoštovali mnenje in pričakovali pomoč ter aktivno partici- pacijo antropologov v imperialni ekspanziji. Tudi pri svojem formalnem povezovanju s kolonialnimi institucijami se japonska antropologija ni bistveno razli- kovala od angleške socialne antropologije ali francoske etnologije, ugibam, zato s(m)o dandanašnji antropologi pogosto deležni očitkov, da je bila antropologija »dekla imperializma« – največkrat Ozirisovo vlogo zasedejo tovariši sociologi, ki bodisi ne poznajo bodisi nočejo pri- znati izvorov lastne discipline. Kritikom ogledalo nastavi Bourdieu, ko zapiše: Tisti, ki se dandanes radi postavljajo za sodnike in se razveseljujejo s tem, da hvalijo in grajajo soci- 20 Verjetno sta bila antropolog Ishida Eiichirō (1903–1968) in ekonomist Yanaihara Tadao (1893–1961) najbolj ugledna intelektualca, ki sta izrazila odkrito nasprotovanje ekspanzionističnim in kolonialnim politikam japonskega imperija (Shimizu 1999: 155–156). 21 Asad (1991: 315) je v svojem razmišljanju o povezavi med evropskim kolonializmom in antropologijo do slednje nekoliko prizanesljivejši. ologe in etnologe kolonialne preteklosti, bi storili bolje, če bi poskusili razumeti, kaj je bilo tisto, kar je pripravilo najlucidnejše in najbolj dobronamerne (katere sicer obsojajo), da niso doumeli nekaterih stvari, ki so danes samoumevne tudi najmanj raz- gledanim in najmanj dobronamernim opazovalcem. (Bourdieu 2002: 12) To seveda ne pomeni, da si je treba zatiskati oči pred de- janji tistih, ki so v zavetju domnevnega »znanstvenega raziskovanja« storili najnizkotnejša dejanja. Kot poudari Gretchen Schafft (2002: 118), je ignoriranje vpletenosti nekaterih antropologov v zločinske rabote imperialnih podjetij v prvi polovici 20. stoletja za samo disciplino bolj škodljivo kot njihovo razkritje. Pri tem se mi zastavlja vprašanje, če je mogoče prouče- vanje fiziognomije britanskih in avstralskih vojnih ujetni- kov v japonskih zaporih, ki ga je prakticiral Uchida Gorō (Nobayashi 2003: 148), enačiti z dejavnostjo nemških in avstrijskih antropologov v nacističnem imperiju, ki so do- besedno odločali o življenju in smrti več deset tisoč pre- bivalcev okupirane Poljske (glej Schafft 2002: 127–128)? Japonski antropologi vsaj po mojem vedenju v nasprotju s tistimi v tretjem rajhu niso nikoli sodelovali pri genocidnih politikah imperija, a je bila japonska 'etnologija' (minzo- kugaku) zaradi svoje sprege z militaristično oblastjo v zadnjem stadiju obstoja Velikega japonskega imperija po njegovem razpadu izrazito kompromitirana. Posledično je izginila iz kurikula japonskih univerz, nadomestili sta jo 'kulturna' (bunka jinruigaku) oziroma 'socialna antro- pologija' (shakai jinruigaku), podčrtuje Nakao (2005: 31). Hkrati so bili zaradi izgube kolonij in omejenih stikov s tujino japonski antropologi prisiljeni svoje etnografske raziskave vse do šestdesetih let minulega stoletja ponov- no osredotočiti zgolj na japonski arhipelag, predvsem na njegova ruralna območja, Okinavo in Hokaido. Šele z na- raščanjem gospodarske moči in mednarodnega ugleda dr- žave, dodaja Yamashita (2004: 96), so komaj dve desetletji po propadu imperija ponovno začeli proučevati jugovzho- dno Azijo, Afriko in preostale bolj oddaljene predele sveta (prim. Shimizu 1999: 157–158). A elan, ki je gnal prve povojne generacije japonskih antro- pologov, da so svoje raziskave usmerili tudi v oddaljene kraje in tam živeča ljudstva, kot so na primer indijanski staroselci v Braziliji, je v zadnjem obdobju domnevno ne- koliko splahnel. Kot mi je v enem od pogovorov, ki sva ga imela med mojim terenskim raziskovanjem na Japonskem pred slabim desetletjem, dejal profesor antropologije na elitni tokijski univerzi, Kimura Hideo, naj bi se japonski antropologi v svojih etnografskih raziskovanjih znova osredinjali pretežno na azijsko celino. Slednje ob tehtnem premisleku niti ni kakšna posebna epistemološka hiba, saj bo verjetno prej ko slej privedlo do še globlje kritične refleksije o povezavi med japonsko antropologijo in im- perialno ekspanzijo v drugi polovici 19. in prvi polovici Glasnik SED 59|1 2019 88 Razglabljanja Klemen Senica 20. stoletja. A da bi japonski antropologi kdaj eksplicitno obsodili ravnanje svojih predhodnikov, ki so svoja razi- skovalna načela na vrhuncu vojne vihre prodali belcebubu, verjetno ni realno pričakovati. Literatura ALLEN, Matthew: Okinawa, Ambivalence, Identity, and Japan. V: Michael Weiner (ur.), Japan’ s Minorities: The Illusion of Ho- mogeneity. London: Routledge, 2009, 188–205. ASAD, Talal: Afterword: From the History of Colonial Anthro- pology to the Anthropology of Western Hegemony. V: George W. Stocking, Jr. (ur.), Colonial Situations: Essays on the Con- textualization of Ethnographic Knowledge. Madison (Wisc.) in London: University of Wisconsin Press, 1991, 314–324. ASANO, Toyomi: The Collapse of the Japanese Empire and the Normalization of Its Relations with South Korea (1945–1965): Repatriation, Reparations, and External Assets Reconsidered. V: Kimitaka Matsuzato (ur.), Comparative Imperiology. Sapporo: Slavic Research Center, Hokkaido University, 2010, 109–129. ASKEW, David: Empire and the Anthropologist: Torii Ryūzō and Early Japanese Anthropology. Japanese Review of Cultural Anthropology 4, 2003, 133–154. BARCLAY , Paul D.: An Historian among the Anthropologist: The Inō Kanori Revival and the Legacy of Japanese Colonial Ethnography in Taiwan. Japanese Studies 21 (2), 2001, 117–136. BASKAR, Bojan: Etnologija Francije in socialna antropologija. V: Françoise Zonabend (av.), Dolgi spomin: Časi in zgodovine v vasi. Ljubljana: ŠKUC, Filozofska fakulteta, 1993, 229–249. BEASLEY , William G.: Japanese Imperialism 1894–1945. Ox- ford: Oxford University Press, 1987. DUBOIS, Thomas David: Local Religion and the Imperial Ima- ginary: The Development of Japanese Ethnography in Occupied Manchuria. American Historical Review 111 (1), 2006, 52–74. ERIKSEN, Thomas Hylland: Majhni kraji, velike teme. Maribor: Aristej, 2009. GOODENOUGH, Ward H.: Anthropology in the 20 th Century and Beyond. American Anthropologist 104 (2), 2002, 423–440. HANAMI, Makiko: Minority Dynamics in Japan: Towars a So- ciety of Sharing. V: John C. Maher in Gaynor Macdonald (ur.), Diversity in Japanese Culture and Language. London: Kegan Paul, 1995, 121–146. KARATANI, Kojin: The Discursive Space of Modern Japan. Bo- undary 2 18 (3), 1991, 191–219. KEESING, Roger Martin: Ponovno o teorijah kulture. Antropo- loški zvezki 3, 1993, 23–32. KUPER, Adam: Antropologija in antropologi: Moderna britan- ska šola. Maribor: Aristej, 2005. LOW, Morris: Physical Anthropology in Japan: The Ainu and the Search for the Origins of the Japanese. Current Anthropology 53 (S5), 2012, S57–S68. MORRIS-SUZUKI, Tessa: A Descent into the Past: The Frontier in the Construction of Japanese Identity. V: Donald Denoon idr. (ur.), Multicultural Japan: Palaeolithic to Postmodern. Cam- bridge: Cambridge University Press. NAKAO, Katsumi: The Imperial Past of Anthropology of Japan. V: Jennifer Robertson (ur.), A Companion to the Anthropology of Japan. Malden (Mass.) in Oxford: Blackwell Publishing, 2005, 19–35. NOBAYASHI, Atsushi: Physical Anthropology in Wartime Ja- pan. V: Akitoshi Shimizu in Jan van Bremen (ur.), Wartime Ja- panese Anthropology in Asia and the Pacific. Osaka: National Museum of Ethnology, 2003, 143–150. OGUMA, Eiji: A Genealogy of “Japanese« Self-imagesˮ. Mel- bourne: Trans Pacific Press, 2002. OGUMA, Eiji: ˮNihonjin“ no kyōkai: Okinawa, Ainu, Taiwan, Chōsen, shokuminchi shihai kara fukki undō made [Meje Japon- ske: Od kolonialne nadvlade do gibanja za reintegracijo]. Tokio: Shinʼyōsha, 2009. OHNUKI-TIERNEY , Emiko: Rice as Self: Japanese Identities through Time. Princeton: Princeton University Press, 1993. PARK, Hyun Ok: Korean Manchuria: The Racial Politics of Territorial Osmosis. South Atlantic Quarterly 99 (1), 2000, 193– 215. RAPPORT, Nigel in Joanna Overing: Social and Cultural Anthropology: The Key Concepts. London: Routledge, 2003. SCHAFFT, Gretchen E.: Scientific Racism in Service of the Re- ich: German Anthropologists in the Nazi Era. V: Alexander La- ban Hinton (ur.), Annihilating Difference: The Anthropology of Genocide. Berkeley in London: University of California Press, 2002, 117–134. SENICA, Klemen: »Ječe narodov« ali tolerantne politične en- titete: Zakaj misliti imperij drugače? Glasnik SED 1 (4), 2012, 46–57. SETH, Michael J.: A Concise History of Modern Korea: From the Late Nineteenth Century to the Present. Lanham (Md.): Rowman & Littlefield Publishers, 2010. SHIMIZU, Akitoshi: Colonialism and the Development of Mo- dern Anthropology in Japan. V: Jan van Bremen in Akitoshi Shi- mizu (ur.), Anthropology and Colonialism in Asia and Oceania. Richmond: Curzon Press, 1999, 115–171. SHIMIZU, Akitoshi in Jan van Bremen: Introduction. V: Akito- shi Shimizu in Jan van Bremen (ur.), Wartime Japanese Anthro- pology in Asia and the Pacific. Osaka: National Museum of Eth- nology, 2003, 1–11. SHIODE, Hiroyuki: Nation or Colony? The Political Belonging of the Japanese in Karafuto. Social Science Japan Journal 12 (1), 2009, 101–119. SIDDLE, Richard M.: The Ainu and the Discourse of “Raceˮ. V: Frank Dikötter (ur.), The Construction of Racial Identities in China and Japan: Historical and Contemporary Perspectives. London: Hurst, 1997, 136–157. STOLER, Ann Laura in Frederick Cooper: Between Metropole and Colony: Rethinking a Research Agenda. V: Frederick Coo- per in Ann Laura Stoler (ur.), Tensions of Empire: Colonial Cul- tures in a Bourgeois World. Berkeley in London: University of California Press, 1997, 1–56. Glasnik SED 59|1 2019 89 Razglabljanja Klemen Senica SUGISHITA, Kaori: Japanese Anthropology and Desire for the West. V: Aleksandar Bošković (ur.), Other Peopleʼs Anthropolo- gies: Ethnographic Practice on the Margins. Oxford: Berghahn, 2008, 142–155. TAKAHASHI, Tetsuya: The National Politics of the Yasukuni Shrine. V: Naoko Shimazu (ur.), Nationalisms in Japan. London: Routledge, 2006, 155–180. TERAZAWA, Yuki: Racializing Bodies through Science in Meiji Japan: The Rise of Race-Based Research in Gynecology. V: Morris Law (ur.), Building a Modern Japan: Science, Tech- nology, and Medicine in the Meiji Era and Beyond. New York in Basingstoke: Palgrave Macmillan, 2005, 83–102. TOMIYAMA, Ichirō: Colonialism and the Sciences of the Tro- pical Zone: The Academic Analysis of Difference in “the Island Peoplesˮ. V: Tani E. Barlow (ur.), Formations of Colonial Mo- dernity in East Asia. Durham (N.C.) in London: Duke University Press, 1997, 199–221. WEINER, Michael: The Invention of Identity: Race and Nation in Pre-war Japan. V: Frank Dikötter (ur), The Construction of Racial Identities in China and Japan: Historical and Contempo- rary Perspectives. London: Hurst, 1997, 96–117. YAMAMURO, Shinʼichi: The Evolving Meiji State: Its Du- al Character as a Nation-State and Colonial Empire. V: Tadao Umesao, Takashi Fujitani in Eisei Kurimoto (ur.), Japanese Ci- vilization in the Modern World: XVI – Nation-State and Empire. Osaka: National Museum of Ethnology, 2000, 9–24. YAMASHITA, Shinji: Constructing Selves and Others in Japa- nese Anthropology: The Case of Micronesia and Southeast Asian Studies. V: Shinji Yamashita, Joseph Bosco in J. S. Eades (ur.), The Making of Anthropology in East and Southeast Asia. Ox- ford: Berghahn Books, 2004, 90–113. YAMASHITA, Shinji: Somewhere in Between: Towards an Inte- ractive Anthropology in a World Anthropologies Project. V: Joy Hendry in Heung Wah Wong (ur.), Dismantling the East-West Dichotomy: Essays in Honour of Jan van Bremen. London: Rou- tledge, 2006, 177–182. YAMASHITA, Shinji, Joseph Bosco in J. S. Eades: Asian Anthropologies: Foreign, Native, and Indigenous. V: Shinji Yamashita, Joseph Bosco in J. S. Eades (ur.), The Making of Anthropology in East and Southeast Asia. Oxford: Berghahn Bo- oks, 2004, 1–34. Spletna vira Spletni vir 1: MORRIS-SUZUKI, Tessa: Migrants, Subjects, Ci- tizens: Comparative Perspectives on Nationality in the Prewar Empire; http://japanfocus.org/-tessa-morris_suzuki/2862, 26. 2. 2013. Spletni vir 2: SUENARI, Michio: Chinese Anthropology in Ja- pan: A View from Inside; http://lucy.ukc.ac.uk/csacpub/china- out/01.suenari.html, 22. 8. 2014. Contemporary Japanese Perspectives on the Development of Anthropological Thought in Imperial Japan (1869–1945) In his article, the author focuses on the development of the (social/cultural) anthropology in Japan, approximately from the 1880s until the collapse of the Great Japanese Empire. Firstly, he briefly analyses the main reasons for the formation of an an- thropological association called Jinruigaku no tomo (Friends of Anthropology), which was established in 1884 by some enthu- siastic students of the Imperial University of Tokyo. Its spiritus agens was the so-called father of the Japanese anthropology, Tsuboi Shōgorō (1863–1913), whose theories on the origin of the Japanese “race” were rejected immediately after his death by Torii Ryūzō (1870–1951). Torii was probably the Japanese anthropologist who benefited most from continuing Japanese territorial expansionism, which reached its peak in 1942. He did his ethnographic fieldwork in one colony after another, thus visiting Taiwan, Korea, Manchuria, etc. While his influence on the Japanese colonial policies was almost insignificant, it was his colleague Yanagita Kunio (1875–1962) who had a decisive role in Japanese annexation of the Korean peninsula. Moreover, most Japanese anthropologists nearly entirely compiled their research agendas in favour of the “total war” in 1940s. It was for such reasons that Japanese anthropology was subjected to radical changes after 1945. However, this mutual “interdepend- ence” between anthropology and colonial policies has been neglected for decades and has been discussed only recently both in Japan and in the West.