»Danica« izhaja vsak petek na celi poli in velji po pošti za celo leto 7 kron, za pol leta 3 krone 50 vinarjev, za četrt leta 2 kroni. V tiskarni sprejemana za celo leto6 kron, za '/* leta 3 kione, za >/« leta 1 krono 50 vin., ako bi bil petek praznik, izide »Danica« dan poprej.
Tečaj LIV.	V Ljubljani, 8. marcija 1901.	List 10.
Na domačem pokopališču.
Srčna žalost mene gine,
Kedar stopim na ta kraj;	<
Kakor meč mi v srce šine,
Oj, ko spomnim se nazaj.
Tu leži vse meni drago, Kar bilo mi zemski raj; Solza kaplja mi za srago — Veste, dragi, mar zakaj?
Oča, mater, vse tu mile Zemlje krije pajčolan; Ko zagledam njih gomile, Tisoč mi je vdanih ran.
Tudi moja doba pride, Da zapustil bom ta svet; Duša pa mi tamkaj snide Z dragci mojimi se spet.
t Vojtth Kurnik*)
MIHAEL,
po božji milosti in po božjem usmiljenju knezškof Lavantinski,
mnogoČastiti duhovščini in r sem vernikom svoje škofije po- j zdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boqa j Sina v edinosti svetega Duha! (Konec).
Kar pa velja o posameznikih, blizu to velja o državah; tudi one drvijo neogibno v pogin, ako krenejo 8 pota. Stvarnik in Odrešenik človeške narave, Sin božji, je kralj in Gospod zemlje, in ima vrhovno oblast črez posameznike, kakor črez
ljudi, postavno združene. „Dal mu je oblast
___
Gl. »Danica« 1900, št. 43.
in čast in kralje v stvo; in vsa ljudstva, vsi rodovi in jeziki mu bodo služili.111) „Jaz pa sem postavljen od njega kralj . . . Dam ti narode vdelež in pokrajine zemlje v tvojo lastnino.u Torej mora postava Kristova v človeški družbi veljavo imeti tako, da je vodilja in učiteljica ne le zasebnega, temveč tudi javnega življenja. In ker je to določba in odredba božja, in se ne more nihče ustavljati brez kazni, zato se slabo skrbi za državo, kjerkoli krščanske uredbe ne zavzemajo mesta, katero jim gre. Ako se odstrani Jezus, zapade človeški um, ker se oropa najmočnejše podpore in luči; lahko se zatemni spoznanje vzroka, kateri je b«l po božji naredbi vir človeški družbi in kateri je posebno v tem, da ljudje s pomočjo državne združbe dosezajo naravno srečo, to pa celo v soglasju s svojo najvišjo, nadnaravno, najpopolnejšo in večno srečo. Ako se duhovi navzamejo krivih nazorov, hodijo krivo pot podložniki in vladarji, ker pogrešajo varnega kažipota in trdnega stališča.
Kakor je žalostno in pogubno, zgrešiti pot, prav tako žalostno in pogubno je, zapustiti resnico. Prva in neomejena in bistvena resnica pa je Krist, kot Beseda božja, enakega bistva in enako večna kakor Oče, ena z Očetom. Jaz sem pot in resnica. Ako torej človeški um išče resnice, naj se pred vsim podvrže Jezusu Kristu in naj mirno počiva v njegovem nauku, ker po besedi Kristovi govori resnica sama. — Brezštevilni so predmeti, v katerih preiskavanju in premišljevanju se naj prosto gibljejo zmožnosti človeškega duha, kot na svojem lastnem, preobširnem polju,
«) Dan 7, 14.
») Ps. 2, 6. 8.
in tega ne dovoljuje le, marveč to celo zahteva narava. Zlobno in protinaravno pa je, da duh prestopa svoje meje in s preziranjem dolžne skromnosti zaničuje učno oblast Kristovo. Nauk, od katerega je odvisno nas vseh izveličanje, govori sploh o Bogu in o božjih rečeh in ga ni iznašla človeška modrost, temveč Sin božji ga je v njegovi celoti zajel in prejel: „Besede, katere si mi dal, sem dal njim."1) Zato je neizogibno, da obsega marsikaj, kar sicer ne nasprotuje umu, ker to je celo nemogoče, temveč česar visokosti prav tako ne moremo doseči s svojim duhom, kakor nam je nemogoče spoznati bistvo božje. Ako je že v naravi mnogo skrivnih in tajnostnih reči. katerih ne more razjasniti nobena človeška bistroumnost, o katerih se pa vendar nihče, ako je zdrave pameti, ne drzne dvomiti, potem gotovo zlorabijo svojo prostost tisti, ki ne prenašajo reči j, ki visoko presegajo vso naravo, katerih bistvo se ne da spoznati. Ne ho-teti verskih resnic, je prav to, kakor ne hoteti krščanske vere. L'm se mora ponižno upogniti k pokorščini do Krista, ta!:o, da se popolnoma uda njegovi volji in oblasti: „da de nemo v snžnost vsak um k pokorščini do Kri sta.Taka je pokorščina, katero zahteva Krist. in jo zahteva po pravici, ker je Bog in ima torej edin najvišje gospodstvo v človeku, kakor nad voljo, tako nad umom. Ko pa človek z umom služi Kristu Gospodu, nikakor ne hlap-čuje, temveč ravna povsem primerno ne le svoji pameti ampak tudi svoji prirojeni časti. Kajti ra-(lov olj no se podvrže oblasti ne kakega človeka, temveč Boga svojega stvarnika in Gospoda vseh stvari, kateremu je podložen po naravni postavi: in se ne da vezati na menenje človeškega učenika, marveč na večno in neizpremenljivo resnico. Tako doseza hkrati naravno dobro duha in prostost. Kajti resnica, izvirajoča iz nauka Kri-stovega. pove jasno, kakšna je vsaka stvar v sebi in koliko je vredna: in ako se človek, ki ima to spoznanje, ravna po spoznani resnici, ne bode podrejal sebe stvarem, temveč stvari sebi, ne uma strasti, temveč strast umu, in tako bode premagal najhujšo snžnost, sužnost greha in zmote, pa si bode pridobil najvišjo prostost.
S poznali bo dete resnico, in resnica vas bo osvobodila."3; — Jasno je torej, da se tisti, katerih duh odklanja gospodstvo Kristovo. s trdovratno voljo ustavljajo Bogu. Toda ko uidejo božji oblasti, niso svobodnejši, pridejo
•) Jan 17. S
• II. Kor. lo, b.
*) Jan s. jfc!.
namreč v človeško oblast; navadno si izvolijo drugega učenika, katerega poslušajo, kateremu se pokorijo, kateremu sledijo. Poleg tega ukle-pajo svojega duha, ki so ga izključili od udeležbe božjih reči, v tesnejše okrožje vede, pa tudi v onih rečeh, ki se spoznavajo z umom, ne morejo napredovati s tolikim uspehom. V naravi vstvarjenih reči je namreč mnogo takega, kar se da veliko lažje umevati ali razjasnjevati v luči božjega nauka. In mnogokrat Bog takim ljudem v kazen za njih prevzetnost ne da najti resnice, in jih kaznuje s tem, v čemur grešijo. Iz obeh vzrokov se nahaja prav mnogo sicer bistrih glav in velikih učenjakov, ki pa v pre-iskavanju narave izvajajo neumnosti, ki presegajo največje zmote.
Gotovo je torej, da se mora v krščanskem življenju spoznavanje celo in popolnoma vdati božji veljavi. Ako se s tem, da se razum umakne veljavi, nekako ponižuje in žali oni duh prevzetnosti, ki ima v nas toliko moč, je tem jasneje, da mora kristijan na vso moč krotiti ne le voljo, temveč tudi um. In tega naj bi se spominjali oni, ki fi domišljujejo, ali bi celo želeli v krščanskem življenju takšen način mišljenja in življenja, katerega zapovedi bi ne bile preostre in kateri bi kolikor mogoče prizanašal človeški naravi in bi ne ter jal od na3 ali ni kakega ali pa le malo napora. Oni ne umevajo bistva krščanske vere in njenih naprav; oni ne vidijo, da nas povsodi srečava križ, ki mora biti vzor življenja in vedni bojni prapor vsem, ki hočejo nasledovati Krista ne le po imenu, temveč v resnici in v dejanju.^
Življenje je le Bog sam. Vsa druga bitja so življenja deležna, življenje niso. Od vse večnosti pa in po svoji naravi je Krist življenje, kakor je resnica, ker je Bog od Boga. Iz njega, kot zadnjega in najčastitljivšega vira, je in bo vedno pritekalo svetu vse življenje: karkoli je, je po njem, karkoli živi, živi po njem, ker vse je storjeuo po Besedi, in brez nje ni nič storjenega, kar je storjenega. — To velja že v naravnem življenju, toda mnogo bolje in mnogo višje življenje pridobljeno po milosti Kristov i, smo omenili že zgoraj, to je življenje m i 1 o s t i, katerega presrečna dovršitev je življenje slave, na katero se morajo poživljati vse misli in vsa dejanja. Na to merijo vse krščanske resnice in zapovedi, da odmrjemo grehu in živimo pravičnosti,1) to je, čednosti in svetosti, v čemur je nravno življenje
M I. Petr. 2, 24
duhov in nedvomno upanje večnega izveličanja. Toda resnično in pravo in izveličalno pravičnost goji le krščanska vera. „Pravični živi iz vere."1) „Brez vere ni mogoče, všečevati Bogu."2) Tako je začetnik in oče in rednik vere Jezus Krist sam, ki ohranjuje in vzdržuje v nas nravno življenje, to pa zlasti po posredovanju svete cerkve; kajti njej je po svojem do-brotljivem in najmodrejšem sklepu v oskrbovanje izročil pripomočke, ki naj omenjeno življenje v nas rodijo, varujejo in obnovijo, ako je ugasnilo. Zato se uniči moč, katera rodi in ohranjuje iz-veličalne čednosti, ako se nravstveni nauk loči od božje vere; in oni, ki zahtevajo, da se nravno življenje ravna le po načelih razuma, oplenijo človeka najvišje časti, vzamejo mu nadnaravno življenje in ga k njegovi pogubi silijo nazaj v naravno življenje. Res je človeku mogoče, z zdravo pametjo spoznavati in izpolnjevati mnogo naravnih zapovedi; pa ko bi spoznal tudi vse in bi jih izpolnjeval brez vsakega prestopka vse svoje življenje, kar pa more le s pomočjo milosti odrešenikove, vendar bi brez vere zastonj upal večno življenje. „Ako kdo ne ostane v meni, vržen bo vunkaj, kakor mladika; in bo vsahnila in jo bodo pobrali in v ogenj vrgli in zgori.usy „Kdor ne veruje, bo pogubljen.4'4) Naposled pa imamo mnogo očividnih dokazov, koliko da velja in kakšen sad rodi nravnost, ki zaničuje sveto vero. Kako je to, da pri vsem prizadevanju, utrditi in pomnožiti javno blagostanje, vendar države v tolikih in tako važnih zadevah čedalje bolj propadajo in pešajo? Trdi se sicer, da človeška družba zadostuje sama sebi, da more uspevati brez varstva krščanskih uredeb in po lastnem prizadevanju dosezati svoj namen. Zato se daje prednost svetni upravi javnih zadev, tako, da iz države in iz javnega življenja ljudstev čedalje bolj izginjajo sledovi podedovane vere. Toda premalo se pozna, kaj se počenja. Ako se namreč zavrže oblast božja, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, je neizogibno, da se odtegne postavi najvišja veljava in da propade pravica; to pa so najtrdnejše in najpotrebnejše vezi državljanskega življenja. In ako se enkrat odstrani upanje in pričakovanje neumrljivih dobrot, vzbudijo se lahko želje po minljivih dobrotah, in vsakdo se bo trudil na vso moč, da si jih pridobi, kolikor le največ premore. Od tod prepir, zavist, sovraži Gal. 3, u. *) Hebr. 11, 6. s) Jan. 15, G. ♦) Mark 16, 16.
štvo, odtod najhudobnejši naklepi, silovito zatiranje vsake oblasti, splošno snovanje brezumn h prevratov. Ni vunanjega miru, ni notranje varnosti; družbeno življenje je popačeno po zločinih.
V tem boju strasti in v toliki nevarnosti se je bati ali skrajne pogube, ali pa se mora iskati za časa primerno zdravilo. Prav in potrebno je strahovati zločince, blažiti nravno ljudsko življenje, in na vso moč odvračati od zločinstev po modrih postavah; vendar v tem še ni vse. Više se mora iskati ozdravljenje narodov; višja moč I od človeške mora pomagati, moč, ki doseza duhove, jih zbuja, da se zavedajo dolžnosti in jih tako zboljšuje; to pa je prav tista moč, katera je svet že enkrat rešila pogina, ko so ga stiskala mnogo večja zla. Odstranijo naj se ovire, oživlja in krepi naj se v državi krščanski duh, in država bo ozdravela. Hitro bo utihnil prepir med nižjimi in višjimi krogi in po medsebojnem spoštovanju se bodo utrdile pravice obojih. Ako I slušajo Krista, zavedali se bodo svojih dolžnosti bogatini kakor reveži; prvi bodo spoznali, da jim je treba izkazovati pravičnost in ljubezen, ako hočejo biti srečni, drugi pa, da se morajo držati zmernosti in pravične meje. V najboljšem stanju bo družinsko življenje, ako mu je varuh izveličalni strah pred Bogom, ki daje zapovedi in prepovedi; in iz istega vzroka bo med ljudstvi v najvišji veljavi naravna zapoved, ki veleva spoštovati postavno oblast in pokorščino izkazovati postavam, pa prepoveduje, upirati se ali snovati zarote. Kjer torej krščanska postava vlada vse zadeve in kjer je ne ovira nobena stvar, tam se radovoljno izvršuje po božji previdnosti ustanovljeni red, iz njega pa se razvija varnost in blagostanje. Občno blagostanje torej zahteva na glas, da se moramo povrniti k njemu, katerega bi ne bili nikdar smeli zapustiti, k njemu, ki je pot, resnica in življenje; to velja ne le posameznikom, temveč vsej človeški družbi. V njo se mora Krist gospod povrniti kot v svojo posest in last, in delati se mora na to, da se j življenja, od njega izvirajočega, navzamejo vsi udje in deli države, postavne zapovedi in prepovedi, javni ustavi, učni zavodi, zakonsko in dru-i žinsko pravo, hiše bogatinov, delalnice rokodelcev. Naj se ne prezira, da je večinoma od tega odvisna toliko zaželena olika in omika narodov, ki se ne goji in ne pospešuje toliko s te-! lesnimi rečmi, s časnimi prijetnostimi in z bogastvom, marveč z duhovnimi dobrinami, s hvalevrednimi nravi in z gojitvijo čednosti.
Večina ljudi je nasprotna Jezusu bolj iz ' nevednosti, kakor iz hudobne volje: kajti pre-
mnogo jih je, ki se trudijo z veliko marljivostjo, spoznavati človeka in svet, celo malo pa jih je, ki bi spoznavali Sina božjega. Naj prvo je torej treba, nevednost odstraniti z znanjem, da se ne bode zametaval in zaničeval Krist, ker se ne pozna. Zato prosimo in opominjamo vse kristi-jane, kolikor jih je po svetu, da se trudijo vsak po svoji moči, spoznavati Odrešenika, kakšen da je: kdor se nanj ozira odkritosrčno in brez predsodkov, ta bo spoznal jasno, da ne more biti nič vzveliča vnejšega od njegove postave, nič veličast-nejšega od njegovega nauka. V obilni meri bode k temu pripomogla vaša veljava in vaše prizadevanje, častitljivi bratje, kakor tudi gorečnost in skrbnost vsega duhovenstva Naj vam bo poglavitno opravilo, vcepljati človeškim srcem pravo spoznanje, da, podobo Jezusa Krista, in njegovo ljubezen, njegove dobrote in uredbe razjasnjevati pismeno in ustno, v ljudskih šolah, na gimnazijah, na shodih in kjerkoli se ponuja prilika. Ljudstvo sliši dovolj o tako imenovanih „člo-vcškili pravicah44, naj se pouči tudi o pravicah bižjih. Da je cas ugoden, o tem nam priča, kakor smo že omenili, prav zdaj probujena gorečnost mnogih, posebno pa ona po tako številnih dokazili dopričana vdanost do Odrešenika, Ui jo želimo, ako Bog da. izročiti prihodnjemu veku v zastavo boljših časov. Ker se pa gre za stvar, katere moramo upati le od milosti božje, zato si prizadevajmo, s skupno gorečnostjo in s srčnimi prošnjami vsemogočnega Boga ganiti k usmiljenju, naj ne prepusti, da bi se pogubili, katere je rešil s svojo prelito krvjo: naj se milostno ozre na sedanji vek, kateri je zagrešil, pa je v spravo prestal tudi mnogo bridkega: naj milostno objame ljudi vseh narodov in rodov, spi nninjajoč se besede: „ K a d a r bom povišan od zemlje, vlekel bom vse k sebi.ui)
V poroštvo božjih darov in v znamenje Naše očetovske naklonjenosti, podeljujemo z vso ljubeznijo v Gospodu apostolski blagoslov vam, častitljivi bratje, vašim duhovnikom in vernikom!
Dano v Rimu pri sv. Petru, dne 1. novembra 1900. triindvajsetega leta Našega pa-peštva.
Papež Leon XIII.
V tiospodu ljubljeni skofljani!
Nazaj k Jezusu Kristu in k njegovi cerkvi! To je resni opominj namestnika Kristovega na zemlji in najvišjega pastirja svete cerkve do svojih
jagnjet in do svojih ovčic. Nazaj k Odrešeniku sveta in k njegovi božji vzveličalni napravi, sveti cerkvi! To je prej i i slej resni opominj skupnega očeta in učenika krščanstva. Saj ne more biti večje nesreče, kakor odpasti od Odrešenika sveta in otresti krščanske nrave in uredbe.
Zvesto izpolnjevaje resnomili opominj svojega svetega očeta, se hočemo, ljubljeni v Gospodu, vsekdar trdno in neomajano držati Krista in svete katoliške cerkve, katera je vedno živeči in vedno delujoči Krist na zemlji. Stoječ na skali in temelju svete cerkve, bodemo nepremagljivi ter slavno zmagamo in se bomo večno veselili svoje zmage.
Če bode svet še stal ob koncu dvajsetega stoletja, stala bo gotovo še tudi sveta cerkev. Obljuba Kristova ne premine: Jaz sem pri vas vse dni do konca sveta. Toda za nas, za katere je bilo preteklo stoletje čas rojstva, za nas bode tekoče stoletje čas smrti. Zato hočemo, dokler še imamo čas. živeti tako, da, ko umerjemo, bodemo živeli vekomaj. V tem svetem letu hočemo kralju časov izkazovati svojo vdanost in zvestobo z gorečim prejemanjem zakramenta pokore in presvetega rešnjega Telesa, z natančnim izpolnjevanjem postne postave, s skrbnim posvečevanjem nedelj in praznikov, z zvestim izvrševanjem svojih stanovskih dolžnosti, posebno pa z obilno udeležbo jubilejskih pobožnosti v zadobitev dragocenega jubilejskega odpustka.
Naj se uresniči, kar stoji zapisano na spominj-skih ploščah, po meni lani blagoslovljenih, ki se nahajajo v vseh župnijskih cerkvah škofije: Christus Deushomo vivit, regnat imperat. Krist Bog in človek, naj to leto in v prihodnje živi, vlada in gospoduje v srcih vseh škofljanov. Kakor smo se minulo leto posvetili božjemu Srcu Jezusovemu, enako hočemo to storiti tudi letos. Poleg tega bi bilo uad vse vzveličalno in koristno, ko bi prav mnogo škofljanov prvi petek vsakega meseca opravljalo častno obhajilo s svetim namenom, dvajseto stoletje posvetiti Srcu Jezusovemu iuga darovati njegovemu gospostvu. Z odlokom z dne 9. decembra preteklega leta 1900 so sveti oče podelili popolni odpustek vsem vernikom, ki prvi petek vsakega meseca tekočega leta prejmejo sveto o h h a j i l o v ta namen, da posvetijo dvajseto stoletje najsvetejšemu Srcu Jezusovemu.
Z milostjo in s pomočjo božjo bi rad to leto z mnogočastitimi gospodi dušnimi pastirji obhajal tudi shod na čast presvetemu Srcu Jezusovemu, kakor smo minulo leto tako izpodbudno obhajali evharistieno slavnost. Vrhutega nameravam sklicati v Maribor shod vseh častitih gospodov katehetov ali v roučiteljev.
Da, mi vsi, predragi v Gospodu, hočemo prav zvesto služiti božjemu Odrešeniku, da bode Bog v vseh rečeh češčen po Jezusu Kristu, kateremu bodi čast in gospostvo na vekomaj vse veke! Amen. (I. Petr. 4, 11).
V Mariboru, na praznik presvetega imeua Jezusovega. dne 20. januarija 1901.
t Mihael
knezSkof.
') Jan 12. 82.
Blaženi Ivan Sarkander, duhovnik in mučenik.
(17. marcija)
Blaženi Ivan Sarkander se je rodil od poljskih starišev 20. decembra 1576. v mestu Sko-
v
čevem na Sleskem. Ko mu je oče umrl, preselila se je mati ž njim v Pribor na Moravsko, kjer je v šolo hodil tri leta. Nato je bil poslan v latinske šole k jezuitom v Olomuc. Tu se je šest let prav pridno učil: stopil je tu tudi v Marijino družbo. Živel je jako pobožno ter bil svojim tovarišem vzor neomadeževane čistosti srca. Ko je 1. 1600 dovršil latinske šole, šel je na visoke katoliške šole v Prago, kjer so tedaj učili jezuitje. Tu je 1. 1603. postal doktor filozofije. V Pragi je bil gojenec jezuitov v semenišču sv. Vaclava. Tu se je utrdil v krščanskih čednostih.
Ivan Sarkander je prišel v Prago za vladanja cesarja Rudolfa II., v onem času, ko je prote-stantstvo na Češkem zadobilo največjo moč. A tudi katoličani niso bili kar pri miru, zlasti je jako blagodejno delovala Marijina družba, katero je ustanovil jezuit profesor Edin u n d K a m p i a n v Klementmskem kolegiju v Pragi. Iz te Marijine družbe je izšlo mnogo izvrstnih katoliških mož, ki so se potem v javnem življenju potegovali za sveto \ero in jo zagovarjali proti novim zmotam. V to družbo je stopil tudi Ivan Sarkander ter se seznanil z mnogimi mladeniči in možimi, ki so se pozneje bojevali neustrašeno za katoliško stvar. Tu je Sarkander zaželel stopiti v duhovski stan, dasi je uprav tedaj divjal hud boj med protestanti in katoličani. Boječe in netrdne narave se v takih časih nikoli niso rade posvečevale du-hovskemu poklicu. Videl je, da je žetev obilna, a delalcev malo. Pripravljal se je z molitvijo in premišljevanjem in nato je šel v šta-j a r s k i Gradec, da bi tu študiral bogoslovije pri jezuitih. Tudi tu je seopil v Marijino družbo; napravil je doktorat iz bogoslovija in je bil leta 1608. posvečen v mašn.ka.
Potem je odšel na Moravsko, kjer v olomuški škofiji služil na raznih krajih za kapelana; a 1. 1616. je prišel za župnika v Holeševo. Tu je imel veliko težavnega opravila, zlasti s kalvini, ki so se v tem mestu zelo namnožili. A bil je goreč in se ui strašil ni kakega truda. Ustanovil je tudi Marijino družbo za može, njegovi neu-morljivi pridnosti, ljubeznivosti in dobrotljivosti se je posrečilo, da je do konca 1. 1617. izpre-obrnil 250 duš.
To dobo so se izvršile na Češkem in Mora vskem razne prekucije. Uprli so se protestantje
proti cesarju, izvolili 30 vodij za deželne upravitelje, izpodili nadškofa Lohela in jezuite iz Prage in iz vsega kraljestva, vzeli katoličanom cerkve ter jih preganjali na vse mogoče načine. Prav tako so tudi moravski protestantje preganjali katoličane. Izvolili so si uporno vlado 24 vodij, proglasila Ferdinanda II. za izdajalca, pahnili v ječo kardinala Ditrichsteina, olomuške kanonike in deželnega glavaria Ladislava Lobkovica. Izgnali so jezuite iz dežele ter se polastili katoliških cerkva. Vihar je prišel tudi nad holeševskega župnika Sarkandra. Njegov največji nasprotnik Bitovski je postal komisar uporne vlade in je proti njemu nahujskal holesevske protestante. In res so ti žugali katoličanom, da jih bodo pomorili, ako ne izpode svojega župnika Sarkandra.
Ta je pa v toliki nevarnosti na vseh straneh sklenil, da potuje na božjo pet v Čenstohovo na Poljsko. Opravil je najsvetejšo daritev v svoji župni cerkvi, še enkrat navdušil svoje vernike, da ostanejo zvesti svoji sveti veri ter jim obljubil, da bode za nje molil v Čenstohovem.
Nato se je od njih ločil ter krenil na pot meseca junija 1619. Istega dne je tudi odpotoval konjar plemiča Ladislava Lobkovica na Poljsko. Sarkander seje pridružil njemu in potovala sta skupaj.
V Čenstohovem je Sarkander ves mesec bival v pavlanskem samostanu. Tu se je strogo postil in molil za stiskane katoličane na Moravskcm. zlasti pa za holeševske prebivalce. Opravljal je po dnevi in po noči z redovniki cerkvene molitve ter mnogo premišljeval pred spominjsko podobo Matere Božje. — Za mesec dni je Sarkander zapustil sla\ni božji pot in krenil na pot proti domu. Ko je prišel k svojim sorodnikom v šleskem mestu Ribniku, slišal je žalostno novico, da grozno postopajo protestantje v Holeševem proti katoličanom in da so se polastili njihove cerkve.
Napisal je na to pismo plemiču Ladislavu Lobkovicu, v katerem mil naznanja, da se odpove holeševski župniji. Toda Lobkovic ni hotel, da bi tako izvrsten duhovnik v tem važnem času zapustil Holeševo, kjer so ga katoličani najbolj potrebovali, in presil ga je, da bi se do konca novembra 1619. vrnil na svojo župnijo. h češkega]: „Ctr1ceo vitčznd — Franfišek Ekert*. — I: — (Konec prihodnjič.i
Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj.
XVI.
šmartin pri Kranja.
Podružnice. 6. Sv. Jošt.
Daleč okrog znana romarska cerkev sv. Jošta stoji na precej visokem hribu 860 >«
nad morjem. Najprej hočemo govoriti o cerkvi sami, potem pa o božji poti
Sv. Jošt (h. Jndocns ali Jodocus) je bil kraljeve angleške rodovine. živeč v 7 stoletju. Lahko bi bil nosil krono na glavi in žezlo v roki, toda posveti se duhovskemu stanu, postane mašnik ter si izbere puščavo za svoje stanovanje. Tu zgradi cerkev in samostan, kjer služi Brga v družbi pobožnih tovarišev. Da si živeč v samoti, ne mere se skriti ljudem, ki ga obiskujejo in se mu priporočajo v molitev ter dobivajo na njegovo priprošnjo maraikako milest Jošt obišče v poznejšem času Rim, dobi od papeža Martina I (649—655) dragocenih svetinj, s katerimi se vesel vrne ter je z veliko častjo hrani v cerkvi. Zgodovinarji trdijo, da je umrl 13. decembra 653. zato se spominjamo ta dan njegovega godu.
Prvotna cerkev je bila stavljena vsaj v 16. veku in gotovo ima tudi božja pot že takrat svoj začetek. Za velikim oltarjem gledaš ostanke gotskega svetišča, zidanega v podobi petero-kota. Na starih stenskih slikah se dobro poznajo podobe kraljev in prorokov, držečih v rokah napis, ki bi se morebiti še dal raztolma-čiti. Cerkev so razširili v letih 1735—1740. Na oboku ohranjeni kronogram kaže čas zidanja. Glasi se: Quisquis numen hic exoraerit preces per assiduas — huic Iudocus impetrabit quas exoptat gratias. (Kdor se tukaj v stanovitni molitvi priporoči božjemu usmiljenju, njemu sprosi sv. Jost zaželenih milosti). V tem napisu je dvakrat izražena letnica 1735; kaže jo prvi del do besede ,,huieu, potem se opetovano nahaja od besede „huicu do konca. Zgradba je prostorna in svetla, 27*37 m dolga, 10*50 m široka. Glavni oltar s pač krepkim kronogramom coena-CVLVM gkanDe (velika obednica) je bil nov 1. 1760. V stranskih dveh oltarjih častijo sv. Ano in sv. Andreja, obe podobi je naslikal V. Mencinger 1854. Krasen in vrlo ohranjen je sv. Andrej. Z oltarjem sv. Ane je bila združena bratovščina, broječa v 18. stoletju mnogo udov večinoma ženskega spola. Posebno slovesno so obhajali vsako leto devetdnevnico od 18. do 26. julija. V tem času so imeli udje po noči in po dnevi razdeljene ure za molitev. Ker ima devetdnevnica 216 ur, molilo je približno 6 oseb vsako uro in sicer z namenom, da bi sprosila sv. Ana srečno zadnjo uro živečim, spreobrnjenje grešnikom ter resen je dušam v vieah. Matere so se priporočevale sv. Ani še posebno za milo3t, da bi ne mrli novorojenčki brez sv. krsta.*) — Na vrhu sv. stopnic, katerih je vseh skupaj 28, delanih iz rudečka-
*> Instroctio peragendae novenae in bonorem s. Aniae in monte s Jadoci. Župnijski arhiv.
stega marmorja, stoji kapelica žalostne Matere božje.
Čudovito je slovela cerkev v davno preteklih letih, osobito od 1730 do 1770. Kar je sedaj božja pot pri Materi božji na Brezijah, to — in še morebiti več — je bil takrat sv. Jošt nad Kranjem. Ne samo iz bližnjih, temveč tudi iz daljnih krajev so vreli ljudje skupaj. V poletnem času je prišlo veliko procesij iz raznih župnij na goro, vsako leto je bilo opravljenih blizu 2000 maš in mnogokrat obhajanih več kakor 50.000 oseb. številke govore, da je videl sv. Jošt že nad milijon obiskovalcev. Da je moralo biti pri tolikem pritisku romarjev tudi dušno pastirstvo dobro urejeno, umeva se pač po sebi. Cerkvenemu vodiji z naslovom direktor" so bili ob strani duhovni pomočniki, podpisani v spominjski knjigi z imenom „ope-rarii — delalci44; eden med njimi je skrbel za red v žagradu, zato so mu rekli „sacristau, celo organist je bil duhovnik. O večjih shodih so pomagali kranjski in loški kapucini, ljubljanski jezuitje in bosonogi avguštinci, stiski cisterijani. V zapisnikih beremo tudi menihe iz Vetrinja na Koroškem (monasterium Victoriense). V poletju je imel vodija navadno pet pomočnikov, ki so na gori stanovali, dobivali prosto hrano z vinom in dohodke od maš, za katere se je dajalo 34 krajcarjev. Najslavnejši med vodiji je bil Simon Vačavnik (1741—1765). Zato nekoliko črtic o njegovem življenju.
Simon Vačavnik (Watschaunig) se je rodil 1. 1691. Kot mlad duhovnik pride v Kranjsko Goro k baronu Hallersteinu za kapelana (1718). Od 1726 do 1734 je na Sori, s Sore ga pošljejo v Šmartin pri Kranju, kjer deluje do majnika 1738. Sedaj po stane župnik Preddvorom; toda že za tri leta popusti veliko in lepo župnijo ter se naseli pri sv. Joštu z imenom .direktor". Ta naslov ni bil brez pomena, kajti tako obilno obiskovana cerkev je potrebovala voditelja, ki je vzdrževal red in imel skrbno oko za obširne potrebe. Ze iz svojih poprejš njih služeb je zahajal večkrat na goro: ko si je pa na tem kraju ustanovil zaželeni dom, nima nobenega hrepenenja več, ne po boljših dohodkih in ne po častnejši službi. Njegovo največje veselje je, da da streže množici romarjev, ki iščejo tU pomoči v svojih dušnih potrebah. Da bi božjo pot bolj povzdignil, sklene postaviti svete stopnice v spomin j tistim stopnicam, po katerih je šel naš Odre-šenik v Pilatovo sodno hišo. Na ta način upa pridobiti še več ljudstva. Kakor že marsikak goreč duhovnik tako pokaže tudi on, koliko premore vnema t za sveto reč. Nobena pot mu ni predolga in nobena ovira tako velika, da bi je ne upal zmagati.
31. januarija 1746. se napoti v Rim k sv. očetu Benediktu XIV. Tako daljno potovanje in ob Času, 1 ko ni bilo še nobene železnice, je gotovo kaj poseb-
nega. Skusil je marsikaj hudega, najhuje pa to, da se je povrnil za dva meseca (1. aprilja 1746.) v domovino brez privoljenja za sv. stopnice. Toda mož božji ne izgubi upanja. Kar se mu ni izpolnilo sedaj, doseže morebiti pozneje. Zato prime 15. februarija 1750 zopet za romarsko palico in hiti drugič v sv. mesto. Zaupljivo poklekne vrhovnemu cerkvenemu poglavarju k nogam, razloži še enkrat svojo ponižno prošnjo, pripoveduje o vernem ljudstvu, kako rado zahaja k sv. Joštu na božjo pot i. dr. Benedikt ga posluša, iz-prašuje o naših krajih, blagoslavlja njega in slovenski rod ter slednjič usliši prošnjo.
Kdo bi mogel občutiti, s kakim veseljem se vračuje 59letni Vačavnik na Kranjsko nazaj! .Trkajte in se vam odpre!" — to Gospodovo besedo vidi vresničeno nad seboj. Vse težave so prestane in pozabljene. Z odpustki, s svetinjami svetnikov in s privilegijem za sv. stopnice pride apostolski romar 17. aprilja 1750 na goro ljubega sv. Jošta. Ljudstvo ga obsiplje in mu poljubuje roko, duhovni tovariši ga povprašujejo po dogodkih na potovanju, vsi skupaj pa hvalijo Boga za srečno vrnitev.*)
Ko je bilo vse dodelano, blagoslovil je 30. aprilja 1752 ljubljanski škof Ernest Amadej grof A t tem s sv. stopnice v navzočnosti neštetega ljudstva in ^ spremstvu 28 duhovnikov. To je bil gotovo najlepši tan pri sv. Joštu. in tudi najlepši dan v Vačavnikovem življenju. Zaslužni mož je učakal svojo zlato mašo ter umrl 74 let star 20. julija 1765. Pokopali so ga pri sv. Joštu, kjer ima v steni vzidano ploščo z napisom-kronogramom: HIC LATET INGESTUS SIMON DIRECTOR IN URNA (Tukaj počiva v rak vi skrit vodija Simon). Kadar prideš na goro, prosim, obišči grob tega slavnega, pa preveč pozabljenega duhovnika. Ljudstvo pripoveduje to-le o njem:
„V goščavi pod sv. Joštom se je skrival razbojnik, ki je pobral denar že marsikateremu romarju Razbojnik nevarno zboli, in neko noč pokličejo Vačavnika, da bi ga prišel previdet za zadnjo uro. Duhovnik se hitro odpravi k bolniku, ki ga najde v samotni kcči sredi zaraščenega gozda. Toliko se Š9 zaveda, da prejme sv. zakramente, a kmalu potem izdihne dušo. Za nekaj dni prideta v Vačav-nikovo sobo dva čudna moža. Eden je bil umrli tolovaj, drugi pa sam peklenšček, držeč tolovaja vklenjenega z verigo Grozna prikazen! Roka, s katero je prijel hudobec za stol, poznala se je vžgana v stolu ter se še sedaj vidi*) Razbojnik pove prestrašenemu duhovnu, da se pred smrtjo ni izpovedal hudodelstva, ker je ubil in oropal žensko romarico. Pa tudi to mu Bog odpusti, ako se napravijo pri sv. Joštu sv. stopnice".
A ta povest nasprotuje verski resnici, ki nas uči, da iz pekla ni nobenega rešenja več. Vendar
•) Stara iistnina šmartinskega arhiva poroča o Vačavniku sledeče:
„En duhoven s imenom Simon Watschaunig, kteri je biu poun ajfra sa boshjo zhast, je te sv. shtenge s pervolenje-n Rim-skiga Papesha per sv. Joshtu gorpostau. Dvakrat je s velikem trudam v Rim shou. da je pervolenje dobiu in tudi koshize Sretnikou, katere se v shtengah snajdejo«.
*) Pri sv. Joštu ni nikjer takega stola.
utegne biti na njej vsaj nekaj resničnega. Primeri »Slovenske narodne pesmi". (Izdala »Slovenska Matica"
I.	1896, 2. snopič, stran 345):
Tam zelen gozdič mi	stoji,
V njem pa razbojnik	mlad leži, Bolan leži, milo ječi
In spovednika k seb'	želi ... .
Župnik Josip Lavtižar.
^Konec prihodnjič.)
I. Br&tovske zadeve
molitvenega apostolstva.
(Spis potrdili in blagoslovili sv. Oče.)
Glavni namen za mesec marcij:
Verske kongregacije na Francoski m.
b) Posebni nameni.
g.) 8v. Ivan od Boga. Bolniki. Društva krščanskega usmiljenja. Družba usmiljenih bratov.
9) Sv. Frančiška Rlmljanka Družba Jezusova na
NemSkem. Gorečnost pri izgoji in krščanska ljubezen do otrok. Grešne zveze.
10.)	40 svetih mučenoev. Zvesto izpolnjevanje četrte božje sapovedi. Pogum v izkušnjavah.
11.)	Sv. Gumbert. Verni profesorji na visokih šolali. Katoliška izgoja otrok v mešanih zakonih.
1*2.) Sv. dregorlj L, papoi. Slovani in Leon XIII. Škofje in kardinali. Božje usmiljenje za nesrečne duhovnike. Edinost med ljudstvom in duhovniki.
13.)	Sv. Kristina. Potrpljenje in pomoč v hudih dušnih boleznih Da bi bila prišteta med svetnice blažena Marija Alaco-que. Zdravje mnogih duhovnikov in redovnikov.
14.)	Sv. Matilda, kraljloa. Svetost zakonskega stanu Pomoč v pomanjkanju Mir v družinah in občinah, sosebno na Slovenskem
II.	Bratovske zadeve N. I). Oosp* presv.
Jezusovega Sroa.
Zahvali.
Skoraj vse leto sem trpela velike bolečine na nogi zavoljo ran. V tej stiski sem goreče molila k Devici Mariji in na njeno
prošnjo sem bila ozdravljena. Večna ji čast!	^
Marija t.
. * *
V velikih nadlogah in stiskah sem prosila Marijo Devico in priporočila sem se sv. Antonu in sv Jožefu. In bila sem vselej uslišana Globokočutena jim zahvr.la!
Mm m A*
Prošnja.
Priporočam se v molitev, da bi zamogla dobiti prav po-i božno in čednostno služkinjo k otrokom Ob enim pa prosim Ma
rije zelo nadležno za zdravje svoje bolne hčerke. Zahvalo naznanim.	-V« St.
Raznoterosti.
Kako veliko moč ima izpoved ▼ katoliški cerkvi.
Dušni mir, ki ga dobro opravljena izpoved vlije v srce, j večkrat tudi čudovito deluje na telesno zdravje. V mestu I^ausanne v Švici je zbolela mlada gospa in bolezen seje bolj in bolj hujšala. Pro testantski zdravnik Tisjšot se je na vso moč trudil, da bi ji polajšal bolezen. Ko je gospa izvedela od njega, v kaki nevarnosti se nahaja za svoje življenje, prevzel jo je strah in trepet tako zelo, da v obupu ni vedela, kaj bi počela. Zdravnik je menil, da ji utegne preveliko razburjenje še bolj skrajšati življenje in jej je nasvetoval tolažila sv. vere, da bi «e umirila. Poklicali so duhovnika, ki jo je izpovedal in ji vlil v srce besede polne tolažbe. To jo je pomirilo. Jela se je pečati z Bogom in svojim Izveli-čanjem ter prejela sv. zakramente. Ko jo je drugi dan obiskal zdravnik, videl jo je tako mirno in udano, da se je čudil. Tudi je kmalu ponehala mrzlica in polagoma je gospa popolnoma ozdravela. Tissot je rad pripovedoval ta slučaj in vselej pristavil: rKako veliko moč ima izpoved v katoliški cerkvi!**
F. G.
Lurtti čudež. Izmed ozdravljenj, o katerih je govori zdravnik Boisserie na evharističnem kongresu koncem decembra 1899, naj omenjamo le eno: Alojzija David iz Pont 1' Eveque, 141etna deklica, je bila zelo pokvaijena na hrbtenjači ter je že cela tri leta ležala na postelji. Razun tega so se od ležanja pojavile razne druge bolezni po celem telesu, in je bila tako občutljiva. da se je radi velikih bolečin ni smel nihče dotakniti. Z velikimi težavami so jo pripeljali v Lurd njeni stariši, ki so imeli trdno vero v blaženo Devico Marijo. Prišla je sem 20. vel. srpana ^95. Dvakrat so bolnico potopili v lurško vodo. Ko pa je na vrsti bila že procesija, vzdigne jo oče na rokah kličoč na Klas: rGospod, ozdravi mi mojo hčerko!" Deklica v svoji živi veri in ljubezni poljubi nato trikrat steklo ostenzorija. obrne se k očetu in pravi: rOče moj, spustite me. da hodim!*4 Oče jo je spustil in deklica je šla z ostalimi za proč sijo. — Kmalu potem je Alojzija stopila v red Karmeličanek v Bagueres de Bi-gorre. — Zares, mogočna je tvoja priprošnja, lurška Marija, pri Bogu!
— r —
Francoske redovnice. V mestu Mafeking, ki je oblegajo sovražniki, se nahaja tudi 8 francoskih redovnic. Te se veliko trudijo pri strežbi bolnikov, tako da je anglešk dopisnik o njih pisal: rOne dajejo vznesen izgled*4. Znamenito je pa to, da je bilo redovnicam na prosto voljo dano, naj, če hočejo, mesto zapuste. A ostale so v svoji pobožni gorečnosti na mestu, kamor je je odločila dolžnost. 4. K.
Listek.
Sentjoškega raojkega „Fronca" sestra, Lenka Tavčarjeva, je tudi umrla; bila je 70 let stara. 6. februa-rija preminulo na gori sv. Jošta so 8. onega meseca v Smar-
tinu pod gor6 pokopali. Ne s cela radi nje „DanicaM omenja njene smrti, pač pa radi „gospoda Fronca" — one zlate duše, ki je čisto enake ni imela domača škofija. Kjer je preminul č. g. kurat, tam je pričakovala smrti tudi ona. — Pokoj niča se je ob vodstvu skrbnega eks-pozitač. g. Alojzija Šareč za smrt dobro pripravila, saj jo je mučila skoraj 2 meseca smrtna bolezen. Modro je razpoložila premoženjem, kar ga je imela po svojem g. bratu. Nekaj je namreč, še živeča, razdelila med sorodnike; ostalo je zapustila cerkvi sv. Jošta. Upajmo, da jej bo ljubi sv. Jošt izprosil v povrnilo njenega dobrega srca nebeško veselje. Sicer naj se je pa spominja v molitvi ta in oni, ki je kedaj došel na goro pod nepozabljeno streho teh dveh do dna srca isti-nitih duš: hišnega očeta „gospod Fronca" in pa hišne gospodinje, sestre mu Lenke. — Hvaležni „urednika ni pozabil ekspozita Frana Tavčar. Če se je komu tako zdelo, naj se omenja v naprej, da koj po dokončanem epohalnem svojem delu: „Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj" poda vč. g. župnik Josip Lavtižar bralcem gorko dušo pisano živenje „Ekspozita Franja Tavčar". — In ker smo že pri tem, naj omenjamo, koliko krasnih spisov vč. g. župnik Alojzij Kummer-ovih nam je v predalu in kako tiskalnega stroja pričakuje velezanimivi dnevnik bivšega naklanskega župnika Blazija Blaznik, ki ga je svojim polletnim trudom sostavljal vč. g. mestni župnik Ivan Vrhovnik. In skončana je tudi lepa knjižica „Mladinina bisernica", pa rLurška Mati Božija" naših dveh mladih upapolnih sotrudnikov. Vse to nam je v rokah. Vse to bi koj tiskali. Menda je dovolj krasna tvarina svojemu rodu. List bi razširili. — A „Danicau in njeni naročniki! Teh pa ni in ni; nekaj novih je letos sicer pristopilo, toda nekaj tudi odstopilo. Očividno se opazuje, kako gremo Slovenci v vsem nazaj. — „DanicaM, kaj ne, je preveč verna in sedaj tudi preveč narodna? Prvo, kaj ne, je velik greh; drugo, menda, pa še veči? — Le pijmo ga, Kranjci, za vero in za narod, le nabijajmo se v mesarskem boji — tem potem utegnemo priti še daleč! — Kam plovemo!
Komendator Mate] Šervicalj ni umrl 20. febr.; pač , pa 18. febr., pustni ponedeljek. Pepelnično sredo, 20. februarija, so ga zagrebli. Tisti dan torej, ko je tolikrat blagoslovljeni pepel trosil svojim vernikom na glavo, je dosti razumevno zadnjikrat pridigal iz odprtega groba vun: ^Spominjaj se človek, da si pepel in da se povrneš v pepel". — Smrtni dan smo napak navedli ne svojo krivdo. V nobenem nam došlih smrtnih poročil namreč nismo zaznali smrtnega data. Računajoč še le smo prišli do njega smrtnega dne — in menimo, da je sedaj resničen. Ko bi b li, dragi, malo manj lahkomiselni ob takih narodu imenitnih poročilih. Nam, ki nismo tam, ne zadošča poročati: „Nepričakovana vest ... danes je preminul . . ." Prijatelji! kteri dan je .danes?" — Prosimo Vas ob takem dnevnega data in ure — dan in ura naj se ohrani narodu. Tako so delali naši predniki, ki so manj tiskali — a več povedali in natančno povedali. Vrl mož je že vreden tacega narodovega spominja.
Bar.
60 v. za najpotrebneji misijon.
Odgovorni urednik Tomo Zupan. — Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.