v stenah tvojih, ki s temelji tiče prav v breznih noči,
pod streho tvojo, zvezde razgrinjaj očo, odkoder si nam k materi,
h koreninicam vesne, vselej znova popke poganjajoče,
k varnosti, mogočnejši od nezgod in vojska,
z rokami neizgovorljivimi pokazala,
o ljubezen!
Iz zbirke »Pozdraven! slunci« (1937).
František Lazeckj I Češki listopad
Srpan že davno je zdrvel na Faraonovih vozeh, ki so speljali letino z vinogradov in leh, oboki cerkev, jabolka zvonikov se v nebo poganjajo, mraz pase se na holmih, v snegu pokrajine sanjajo.
V  topotu vetra prisluškujem. Skozi Češko smrt koraka. Na mrazu vsak, ki lačen je, v pesti solze pretaka, sovraštvo kakor vino kuge v srcu mu kipi.
V  globeli kot srebrni zvonec zadnji list zvoni.
Igrajte, vriskajte, dekline, kakor da slavite pusta, morda že jutri smrt bo vlekla koso skozi naša usta; kot veter je opulil drevje, nas tako bo glad izžrl, telo nam bo le prst, v nji bo gostil se črv.
A nas, ki pet ran z brezna dob na tehtnico bo dalo, in z Gehenno, z nebesi nam dejanja bo zvezalo, zdaj od brezbrižnosti, laži, strupenih strel — nas in to zemljo reši, sveti Mihael.
Iz zbirke »Odeni kralovske« (1937).