Krltika ruSI In gradf Letošnji praktični izpiti so opravljeni. Kar dovolj kandidatov je propadlo. Zakaj? Radi neresnosti, površnosti, pomanjkanja znanja, nervoznosti profesorjev ali kandidatov? Za padec je vedno dovolj vzrokov. In kakšen dobiček imajo oni, ki so uspeli? Ponavljati jim ne bo treba, od izpita pa bodo ostale le še anekdote o guljenju, o profesorjih in propadlih. Kdor še nima izpitnega krsta za seboj, naj se uči zgodovine, zemljepisa in slovenščine, kot v starih časih na šolski klopi. Za pedagoško nalogo lahko prelistava dela naših pedagoških vrhov, za administracijo naj se nauči tekst in številke členov tega in tega zakona, uredbe, pravilnika. Naj se ne gleda toliko na prakso kot na črko. Za nastop se oboroži s knjigami, priročniki, opleni zbirke učil, posvetuje naj se s praktičnimi šolniki. Res, izpit v tej obliki je le ponavljanje mature. Ne vem, zakaj moramo mladi učitelji po 20 mesecih ponovno obvladati maturitetno snov. Sicer je izpit v novi obleki velik napredek proti staremu, a še zdaleka ne sodoben. Zakaj mora biti prav šola ono kljusc, ki vedno kopita v spoštljivi razdalji za življenjem? Učiteljski abiturient pride iz šole nabit tako zvane splošne izobrazbe in sive teorije ----- -¦ •¦ • .*. • . - i. -_.. pedagoških ved. Čaka na prakso dolgo časa. Če more, obiskuje še filozofske fakultete pedagoški del. Razdvojem med telesnostjo, ki se bori za obstanek in za udejstvovanje v življenju ter med duhom, ki plove v visokih sferah psihologije. čiste filozofije in pedago- Pred komisijo pa velja geometrična daljica kot platforma in z matematično natančnostjo se odmerja uspeh. Zato predlagam, da se v prošnji za pripustitev k izpitu ukine priloga: Opis življenja in omike in naj se uvede rajši poročilo o delovnih in socialnih razmerah kandidatovih. To poročilo naj potrdita upravitelj in sreski šolski referent. Opisuje naj: kolikorazredna je šola, kako je organiziran razred, število učencev, krajevne gospodarsko socialne prilike in kandidatove osebne razmere, ki bi mogle vplivati na njegovo delo. To poročilo naj bi komisija pri ocenjevanju upoštevala. Potem se najbrž ne bi več dogajali temu slični primeri. Pripravnica na gorski obmejni enorazrednici je bila poročena z brezposelnim bolnim kmečkim sinom brez imetja in je imela nekajmesečnega dojenčka. Opravljala je svojo službo, gospodinjske posle in se pripravljala za izpit. Prvič je propadla in zapravila za izpit nad polovico mesečne plače. Drugič je dosegla prav dober uspeh. Toda po pošti prejme po daljšem času diplomo z dobrim uspehom. Diplorno je poslala v popravek. Spet je minulo več dolgih dni, predcn ji je bila vrnjena. Med tem so drugi pripmvniki vložili prošnje za napredovanje in po dobrem mesecu že napredovali. Ona pa je po tuji krivdi zamudila pravi rok in nad poldrugo leto po izpitu živi še vedno ob pripravniški plači. Po 6 letih je še vedno pripravnica. Kdo ji bo vrnil izgubo let in denarja? Kdo se zmeni za njene težave? Pismene izpitne naloge so prečesto nevarne čeri za kandidate, niso pa objektiwn odraz njegovega znanja in dela. Naj bi se poskusilo takole: Izpitna komisija izda temo obeh nalog vsaj 6 mesecev pred izpitom. Teme naj bi bile strogo konkretne. Njih korenine naj bi našel kandidat često v svojem delu in njegovem miljeju. Tako bi se lahko temeljito poglobil v snov in jo obdelal z vseh vidikov. Naloge naj bi nato ne šle v arhiv za določeno dobo let in nato za makulaturo, ampak naj bi služile kot osnova in ilustracije pri študiju teoretskih strani pedagogike in sociologije v seminarjih. Svojo tezo naj bi vsak kandidat zagovarjal pri ustnem izpitu, kjer, upam, bi komisija z lahkoto ugotovila njegovo inteligenčno stopnjo in splošno usposobljenost. Za to je najbrž izpit. Praktični nastop naj bi bil v kandidatovem razredu ves šolski dan. Kandidat naj bi delal popolnoma v okviru svojega delovnega programa. Izpitno komisijo za nastop naj bi tvorili: profesor pedagogike ozir. metodike z učiteljske šole, sreski šoiski referent in upravitelj šole. Kjer kandidat sam upravlja šolo, pa kak sosedni upravitelj. Vsi člani komisij bi morali prejemati posebno nagrado pri izpitih, toda ne iz pripravniških žepov. Prejemali naj bi po številu prijavljencev, odštevši one, ki so že enkrat bili na tem izpitu. Upam, da bi s tem odpadlo reprobiranje kandidatov v tako poraznih številkah, toda tudi kdor bi se drugič javil na izpit, naj bi plačal pripravniškim gmotnim razmeram ustrezajočo pristojbino. Za nastope naj bi pedagog dobil pa še potni pavšal, kot ga prejemajo sreski šolski referenti. Profesor pedagogike bi se pri teh komisijskih inšpekcijah mogel vsaj v glavnem prepričati o tehtnosti in upravičenosti kandidatovih pismenih in ustnih trditev ter zaključkov. Spoznal bi pa tudi razmere, v katerih živimo mladi učitelji. Upam, da bi mu to pri nadaljnji vzgoji učiteljskega naraščaja le koristilo, naraščaju pa tudi. Izpit bi trajal manj časa in bi bil cenejši. Dosegel bi svoj namen, ker bi teoretske smernice, pridobljene na šolskih klopeh oživele v praktičnih izkušnjah. Predlagam anketo o tem vprašanju ter se zanašam na gostoljubnost predalov »Učiteljskega tovariša«. Pavčič Marijan. ^e (katerim nikakor nočem kratiti veljave), končno po dolgem moledovanju, z interven cijami striccv in tetk, le nastopi učiteljevan.je «__-« ..^nl X.T__-v «_-._-_.»-._-. _,_^.»,_: _1__,___»_;T__. 1_i.n.. 1 «__-* na vasi. Ne pozna vasi, njenih zahtev in potreb. Med knjižno modrostjo in življenjem zeva prepad. Njegova mestna miselnost ga še bolj odtujuje od vasi. Vsa prizadevanja se premnogokrat razbijejo ob trdem oklepu vaških navad, tradicije, konservativnosti in njemu tuje miselnosti. Izvenšolski vpliv vaških političnih skorojevičev in diktatorjev na šolo in učitelja prepad še poveča in vsa skrbno zgrajena profesorska stavba zropota v mladem šolniku na kup. Ko odbije še praktični izpit, lahko pozabi vso srednješolsko modrost in goji čebelice ali pa — prične študirati sebe, svoj položaj in dolžnost, okolje, njega razmere in zahteve ter šele nato nn mnransti onii tnHi rf>V>pliop Začt-ti nato po možnosti goji tudi čebelice. Začeti je torej treba natanko tam, kjer je srednja .. .. , ,-- ., . gola nehala ali odpovedala. Dvanajstmesečnipripravniški rok je neprestano eksperimenti-ranje s samim seboj in svojim delom. Nezaključi se z izpitom^ nego praviloma moraVsakdo trajati vse življenje. Toda vse to je raztrgano, premnogokrat si nasprotuje, uspe pa deloma šele po več letih trdega dela. Smotrnosti ni, ki bi lahko bila, ako bi, recimo, izpitna komisija računala z njo. V zelo različnih razmerah delamo. kdo je prvenstveno navezan sam nase.