¡Siivex holter-Tròdi I e: > o c tal no pedamos li a diuisnozci m načrtovanje í^^f Nivex Koller- Ti-bović, dr. soc. ped, Edukacijsko- rehabilitacijski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Kušlanova 59a, Í000 Zagreb, Hrvaška.. Nivex Koller - Trbović Povzetek Avtorica se ukvarja z diagnosticiranjem in programiranjem dela z otroki in mladostniki z motnjami vedenja. Poudarja predvsem socialnopedagoški pristop kot sestavni del inter- disciplinarnega procesa diagnosticiranja in programiranja. Govori tako o kritikah kot o nujnosti teh procesov ter nava- ja stališča mnogih avtorjev, njihov pogled na trenutno sta- nje na tem področju in predloge za nadaljnji razvoj teh pro- cesov. Pri tem govori o vlogi socialnega pedagoga kot stal- no vključenega člana ter o usmeritvi k sodelovanju in par- tnerstvu z uporabniki tako med procesom ugotavljanja stanja kot tudi, med samim izvajanjem načrtov in progra- mov intervencij, kar je pomembna novost na tem področju. Na temelju navedenih značilnosti modernega procesa soci- alnopedagoškega diagnosticiranja in programiranja avto- rica daje smernice in primerja prejšnji in sedanji postopek pri tem pa, spoštuje sodobna načela pozitivne usmeritve: /¡.^2 Socialna pedagogika, i 9 9 9 vol. 4, št. 4, str. 46 1 -4 7 3 Ključne besede: socialnopedagoško diagnosticiranje in pro- gramiranje, otroci in mladostniki z motnjami vedenja, so- delovanje, partnerstvo Abstract The author is researching diagnostics and programming in working with children and adolescents with behavioural problems. She singles out the sociopedagogical approach as an integral part of interdisciplinary process of diagno- sing and programming. She dwells on criticism as well as the necessity of these processes quoting views of many wri- ters, their assessment of the current situation in this area and suggestions forfurther development. She sees the role of a social pedagogue as a permanently involved person, and believes in co-operation and partnership with the users both in the period of situation assessment as well as in the period of intervention plan and program implementation, which can be seen as an important improvement in this area. On the basis of mentioned features of the new developments in sociopedagogical diagnostics and programming, the aut- hor identifies the trends and compares the previous and cur- rent procedure in the light of respect for the principles of positive orientation: naturalness, partnership, individuali- sation, treatment orientation and dynamism. Key words: sociopedagogical diagnostics and treatment pro- gramming, children and adolescents with behavioural prob- lems, co-operation, partnership 1. Obrazložitve pojmov v sodobni socialnopedagoški literaturi in praksi doživlja izraz diagnosti- ciranje številne kritike, ker spominja na postopek zdravljenja, ki se mu pacient pasivno podreja ali se mu potфežljivo prepušča. Uhlendorif navaja stališča kritikov tega pojma in tudi postopka, ki menijo, da je diagnoza v nasprotju z sodobnim razumevanjem pomoči mladim, ki imajo motnje ve- denja (ali so vtem pogledu ogroženi) in njihovim družinam. Sodobno razu- mevanje tega izraza postavlja kliente v vlogo enako aktivnih in polnoprav- naravnost, partnerstvo, individualizacijo, usmerjenost k tret- manu in dinamičnost. Nivex Koller-Trbović: Socialnopedagoška diagnoza in načrtovanje nih partnerjev pri vzgoji za lastno odgovornost. Iz teh razlogov je treba na področju pomoči mladim pojem diagnoze (posebno socialnopedagoške, a tudi drugih) ločiti od medicinskega razumevanja tega pojma. V socialnopedagoško literaturo in manj v prakso se zaradi manjvrednos- ti in razlikovanja od področja medicinske diagnostike, uvajajo izrazi, ki bo- lje označujejo ta pojem. Omenja se spraševanje, ocenjevanje, načrtovanje in programiranje, ugotavljanje možnosti spraševancev, ipd. (Roler-Trbovič, 1996,1997). Toda ne gre le za pojmovno neujemanje, temveč za razprave o potrebnosti diagnosticiranja kot samostojnega procesa oziroma procesa, ki je predhodnica intervenciji. Mollenhauer in UhlendorfT (1995) sta na področje pomoči mladim pri- nesla pojem »socialnopedagoška diagnoza«, ki temelji na samorazlagi mla- dih, na njihovih »življenjskih temah« in utrjuje vpogled v potrebe in nalo- ge, povezane s socialnopedagoškim področjem, kot sta poskus sistematizi- ranega razumevanja življenjskega položaja mladih in postavljanja progno- ze za izboljšanje življenjske situacije. Avtorja pravita, da so zorni kot, glo- bina pogleda in horizont pri socialnopedagoški diagnozi drugačni kot pri že utečenem postopku t.i. psihosocialne diagnoze s področja pomoči mla- dim. Namen psihosocialne diagnostike je zbirati ustrezne koUčine pomemb- nih informacij o mladostniku, družini in okohci zaradi obUkovanja načrta pomoči kot izhodišča za ugotavljanje ciljev in izvajanje pomoči. Pri tem gre tako za razlago pojavov kot tudi za poskus pomagati osebi, da se znaj- de v okohci аИ da se okolica tako spremeni, da posameznik lahko razvija v njej svoje razvojne možnosti. Kljub navedenim zahtevam in usmeritvi dia- gnoze k individualnemu v povezavi s pedagoškimi zahtevami se zdi, da smo še vedno na začetku razdelave metod in da to področje še zmeraj po- gosto temelji na intuiciji strokovnjakov. Kajti diagnoza primera ne vo- di k tretmanu, temveč samo opravičuje intervencijo (npr. vzgoj- no skrb, odstranitev otroka iz družine ipd.). Kritiki pravijo, da diagnoze ne vsebujejo načrta dela, čeprav vsebujejo družinsko anamnezo in dolge opi- se trenutnega življenjskega položaja otroka in družine ter njihovih odno- sov. Na koncu pa je običajno interpretacija in prognoza možnosti za izbolj- šanje življenjskega položaja khenta in predlog za vrsto pomoči (npr. rej- niška družina, napotitev v zavod, ipd.). To ne zadostuje za oblikovanje do- ločene oblike tretmana. Eden od kritikov diagnostike na področju pomoči mladim, Marchel (1994 - po Uhlendorff, 1997), ugotavlja na temelju take- ga pristopa, da tako pojmovanje diagnoze spominja na medicinsko in da gre za dozdevno objektivni odnos diagnoza-terapija, za znanstveno doka- Socialna pedagogika, 1 9 9 9 vol. 4, št. 4, str. 46 1-4 7 3 zane postopke, pri čemer so strokovnjaki osrednji akterji in klienti v pri- merjavi z njimi razmeroma pasivni viri informacij in razmeroma pasivni objekti posredovanja do odločitve. Zato ta avtor in tudi mnogi drugi zahte- vajo, da se diagnoza (kot termin in pogosto tudi sam postopek) na področ- ju pomoči mladim ne uporablja več. Nekateri drugi avtorji (Mueller, 1994; Harnach-Beck, 1995 - po Uhlendorff, 1997) pa menijo, da je diagnoza še vedno nujno potrebna in da posredno izhaja iz Zakona o vzgojni pomoči otrokom in mladostnikom (čl. 27 - po IgfH, 1998), toda v spremenjeni obli- ki. Tïdijo, da mora, če je potrebna dolgotrajnejša pomoč privzgoji, odloči- tev sprejeti skupina več strokovnjakov skupaj in da je treba z otrokom in njegovim skrbnikom oblikovati načrt pomoči, ki temelji na t.i. vzgojnih potrebah, določiti vrsto pomoči in tudi nujno ukrepati. Da bi določili, ali obstaja vzgojna potreba in katera vrsta pomoči je potrebna, omenjeni av- torji še naprej imenujejo ta proces pojasnjevanja diagnoza, ki kot pojem obsega pomen življenjskega položaja in prognozo pogojev, potrebnih za iz- boljšanje. V zvezi s podobnostjo z medicinsko terminologijo MueUer (1994) pravi, da dosedanji pojem diagnoze v socialni pedagogiki pokriva samo en del pojma socialnopedagoško diagnoze. Sociahiopedagoško diagnozo razu- me kot pojasnitev, »Kdo ima katere probleme« in »Raj naj v strokovnem smislu naredimo«. Pri tem gre za kompromis in pošten odnos med stro- kovnjakom in klientom. Isti avtor navaja, da mora socialni pedagog še bolj kot drugi strokovnjaki skupaj s klienti pojasniti in se dogovoriti za pomoč, ki jo Mient potrebuje. Predvsem pa morata najti skupne cilje. Zato seže pogled socialnega pedagoga globlje in dlje, saj je povezan z vsakodnevnimi pedagoškimi interakcijami in oblikovanjem socialnopeda- goških prostorov, v katerih deluje. Tak je pogled socialnega pedagoga prak- tika, аИ po Uhlendorifu (1997), k praksi usmerjenega znanstvenika, ki šči- ti razvoj otroka in njegove družine. Po Boenischu (1993) sodi v središče socialnopedagoške pozornosti uspeh v procesu obvladovanja življenja ot- rok v razvoju. Isti avtor pravi, da gre za kompleksno bio-psiho-sociaLno živ- ljenjsko problematiko, v kateri morajo mladi reševati razvojne naloge, raz- vijati vrednostni sistem in stahšča, sprejemati norme, se izobraževati, za- poslovati, itd. TUkaj se postavlja vprašanje, kako izpopolniti pedagoško okolje, kak- šne naloge naložiti mladim, da bi jih zavarovati in jim hkrati pomagaU pri njihovem napredovanju. Socialnopedagoške metode so na tem področju na začetku razvoja in jih je treba naprej razvijati in še posebej znanstveno evalvirati. Nivex Koller-Trbovid: Socialnopedagoška diagnoza in načrtovanje Iz do sedaj prikazanega, po Uhlendorffu (1997) izhaja, da gre za dve vrsti oziroma dve podpodročji diagnosticiranja pomoči mladim: • prva naj odloča o administrativnih vprašanjih (npr. namestitev v zavod, pomoč pri vzgoji,...) • druga naj osmish konkretno delo z mladimi (npr. svetovalnice, dnevne skupine,...) Zdi se, da socialnopedagoško diagnosticiranje in programiranje sledi šele, ko je nek otrok ali mladostnik napoten v določeno vrsto tretmana (izve- ninstitucionalnega, polinstitucionalnega ali institucionalnega) z namenom, da se za vsakega posameznika poskusi, skupaj z njim, torej s skupnim de- lom in osebno odgovornostjo, opredeliti konkretno pomoč in socialnopeda- goške naloge. To je nedvomno eden sprejemljivih in možnih načinov oz. poti za opre- delitev socialnopedagoškega diagnosticiranj a in programiranja, pri čemer nekateri avtorji (posebej MueUer in UhlendorfT, 1995) ponujajo diagnosti- ko, ki temelji na samorazumevanju in ki olajša skupno opredeljevanje na- log. Gre za t.i. kvalitativno metodologijo in hermenevtični pristop, ki se zdi prav za področje socialne pedagogike še posebej pomemben in zanimiv. Dejstvo je, da mora biti socialnopedagoško diagnosticiranje in progra- miranje vključeno v proces diagnosticiranj a in odločanja že od samega za- četka, pri čemer je to samo en vidik interdisciplinarnega oziroma transdis- ciplinamega procesa, katerega cilj in namen je ugotoviti simptomatologijo in etiologijo motenj vedenja, potrebe in sposobnosti uporabnikovin окоПсе, ter predlagati program tretmana, oceniti možne dosežke posameznikov na določenih področjih socialne integracije in osebne kompetentnosti, možne odzive na programe pomoči in tretmana, oziroma konkretne načine nepo- srednega dela s posameznikom in/ali njegovim okoljem (Roller - li-bović, 1996). Pojem »diagnosticiranje in programiranje tretmana« razumljen na ta način, zahteva že od vsega začetka neposredno delo celotnega strokovnega tima, sodelovanje in partnerstvo s klientom in njegovo družino ter tudi bo- dočim socialnopedagoškim okoljem. Podobno govori o procesu diagnosticiranj a motenj v vedenju otrok in mladostnikov Myschker (1996), ki meni, da ta diagnostika sledi integra- tivnemu pristopu, procesno kompleksnemu in kooperativnemu oziroma točneje timskomu, kjer so za omogočanje ciljno usmerjene pedagoško-te- rapevtske prakse nujni izvidi vseh strokovnjakov (zdravnika, psihologa, so- cialnega delavca, pedagoga). Zato diagnostiko na področju motenj v vede- Socialna pedagogika, i 9 9 9 vol. 4, št. 4, str. 461 -4 73 nju Otrok in mladih lahko razumemo kot multidimenzionalno in mulüp- rofesionalno. Rovačević in sodelavci (1998:297) pojasnjujejo, da je neupravičeno in nemogoče predvidevati vedenje neke osebe samo zato, ker ima določeno vrsto motnje. Zato menijo, da morata diagnostika in klasifikacija temeljiti na taksonomski analizi biopsihosocialnih struktur oseb s težavami v social- ni integraciji, pri čemer se bo morebiti pokazalo, da poškodba ali motnja nista najpomembnejša elementa strukture. Bouillet (1998:17) meni, daje najpomembnejši smisel klasifikacije nuđenje konceptuahiega okvira reha- bilitacijskih programov, točneje, neposredna izbira tretmana. Po mnenju iste avtorice prihaja resnični smisel klasifikacije do izraza, če je le ta usmer- jena k diferenciranemu tretmanu, pri čemer klasificiranje postaja načelo programiranja rehabilitacijskih diferenciranih tretmanov, ker le ta način pripelje do pomembnejšega zmanjševanja verjetnosti nadaljnjega razvoja motenj. No, moramo dodati, da je to le ena pot in ena od možnosti, ki pa ne zadošča, saj k resnični izbiri skladnega tretmana za določenega uporabnika pomaga šele proces diagnosticiranja in programiranja ob upoštevanju na- čela individualizacije in sodelovanja. Ravno zaradi razlogov, ki smo jih prej imenovah, negotovih pravnih poj- mov in situacij je nujno, da v ta proces vključuno vse potrebne in zaintere- sirane strani, da bi se napake ocenjevanja, enostranskega pristopa, subjek- tivizma in nekompetentnosti zmanjšale na minimalno raven, odločitev pa bi bila zares skladna s posameznikom oziroma z njegovimi željami. Muel- ler (1994) meni, da v socialnopedagoškem prostoru pogosto ni objektivno navedeno, katere informacije so pomembne, tako da včasih zberejo števil- ne informacije, ki so za praktične namene neuporabne in pogosto izpustijo pomembne informacije kot npr., kaj klient sam žeU. Natančno programira- nje tretmana na podlagi informacij, pridobljenih v procesu diagnosticiranja, omogoča dogovarjanje in usklajevanje o konkretni ponudbi in pomoči, o konkretnih aktivnostih, vključenih osebah, časovnih rokih ter obvezni eval- vaciji programa in napredka klienta. Šele na ta način je mogoče ne le zelo jasno konkretizirati delovanje v okviru tretmana, temveč tudi omogočiti strokovno in tudi znanstveno evalvacijo in kontrolo, ki bosta doprinesti k nadaljnjemu razvoju socialnopedagoške metodologije diagnosticiranja in tretmana. Termina diagnosticiranje in programiranje nista sinonimna, niti ne ozna- čujeta istih procesov, a sta med seboj neločljivo povezana ter kažeta na nujnost vsestranskega in kompleksnega dela s klientom/uporabnikom pri Nivex Koller-Trbović: Socialnopedagoška diagnoza in načrtovanje J izbiri primerne intervencije in tretmana. Proces diagnosticiranj a je usmer- jen bolj k ugotavljanju simptomatologije in etiologije motenj v vedenju ter potreb in razvojnih možnosti otroka аИ mladostnika in njegovega okolja. Proces programiranja pa je usmerjen k projekciji in predvidevanju tretma- na. Jasno je, da gre za nerazdružljiva procesa, glede na to, da je diagnostici- ranje pogoj in temelj kakovostnega programiranja, programiranje paje most do konkretnega tretmana, točneje posredovanja in to vse skupaj poteka ob aktivnem in partnerskem sodelovanjem z uporabniki samimi. Mueller (1994), ki govori o anamnezi, diagnozi, intervenciji in evalvaciji, predlaga tak model dela s primerom. T\idi Bundschuh (1996) meni, da je diagnosticiranje edinstven proces, katerega naloga ni le odgovoriti na vprašanje, »kaj je«, temveč, »kaj je treba« in kako lahko to ugotovimo ter naprej spremljamo reaUzacijo in evalvira- mo. Torej, diagnosticiranje na področju pomoči, skrbi za otroke in mladost- nike z motnjami vedenja ah tveganjem za motnje vedenja mora omogočiti odločitev za izbor učinkovite pomoči ter evalvacijo realizacije. 2. Sodelovanje in partnerstvo - več kot »diagnoza« Socialnopedagoško diagnosticiranje in programiranje je obenem tudi prostor za interveniranje in možnosti preverjanja. Je vzporedno potekajoč proces, ki upošteva vse druge ugotovitve in pokazatelje na sintetični ravni. Gre za vzporednost diagnosticiranj a in interveniranja, pri čemer klientne igra pasivne in stranske, temveč aktivno in partnersko vlogo pri odločanju in interveniranju. Zato sodelovanj e uporabnikov ni le postulat, temveč ključ- ni element in značilnost vsakega dela (Roller - TVbović, 1999b). Podobno ta proces definirata Marcovitsch in Simons (1986), ki zaključujeta, da proces diagnosticiranj a ne prispeva le k boljšemu razumevanju socialnih proble- mov in problemov vedenja, temveč je to hkrati trenutek za intervencijo. Rovačevič in sodelavci (1988) omenjajo, ko govorijo o ciljih in namenu diagnosticiranja, da gre za ugotavljanje ne le inicialnüi, temveč tudi tranzi- tivnih in končnih stanj, torej za ugotavljanje dinamičnosti. Na podlagi povedanega je mogoče navesti nekatere značilnosti sodob- nega socialnopedagoškega diagnosticiranja in programiranja, ki prej pove- dano dodatno pojasnjujejo in lahko služijo kot metodična načela operaci- onalizacije teh procesov v praksi: • diagnosticiranj e in programiranj e morata biti organizirana v obliki dina- mičnega, kontinuiranega in krožnega procesa, v katerem se neprestano Socialna pedagogika, i 9 9 9 vol. 4, št. 4, str. 46 1-4 73 prepletajo faze diagnosticiranja oziroma programiranja ter intervence in evalvacije • diagnosticiranje in programiranje morata vedno biti timsko delo stro- kovnjakov enakih in različnih profilov, ki se ukvarjajo z otroki in mla- dostniki nasploh, a posebej s tistimi z motnjami vedenja • diagnosticiranj e in programiranj e j e ü:'eba čimbolj tretmansko organizi- rati, kar pomeni, da morata nuditi možnosti za intervenco • pri procesu diagnosticiranja in programiranja je treba uporabiti vse po- membne vire informacij, razhčne oblike, metode in teme dela na vseh področjih življenja in delovanja otroka ah mladoletiiika • proces diagnosticiranja in programiranja je usmerjen predvsem k potre- bam uporabnika ter k njegovim močnim stranem zaradi tretmanske usmerjenosti in perspektivnosti • del vsakega diagnostičnega procesa in procesa programiranja je konti- nuirano sodelovanje in partnerstvo z izpraševancem, skupno delo, spod- bujanja lastnih dejavnosti te osebe, prevzemanja odgovornosti in nad- zora nad svojim življenjem in tudi omogočanje delovanja • že sam proces diagnosticiranja in programiranja je zaradi prej navede- nih pogojev temelj za razvoj dobrih odnosov med vsemi sodelujočimi in njihovo medsebojno spoštovanje • med diagnosticiranjem in programiranjem moramo ugotavljati in spoz- navati, razen potreb in zmožnosti gojenca, tudi objektivne možnosti oko- lja in tretinana. Tabela 1 kaže primerjavo klasičnega in sodobnega koncepta diagnostici- ranja in programiranja, predvsem, a ne samo socialno pedagoškega tret- mana (RoUer-Tt-bović, 1997). Tabela 1: Primerjavo klasičnega in sodobnega koncepta diagnosticira- nja. Nivex Koller-Trbović: Socialnopedagoška diagnoza in načrtovanje Iz tako določenih cijev in nalog socialnopedagoškega diagnosticiranja in programiranja izhaja tudi specifična vloga in položaj sociabiega pedagoga v tem procesu, v katerem je neprestano »vključeni« strokovnjak. Če bivše že rečeno poskusili združiti na enostaven in razumljiv način, ki pa obenem razločuje socialnopedagoški pristop k diagnosticiranj u in pro- gramiranju tretmana za otroke in mladostnike s tveganjem za ah z motnja- mi vedenja, bi lahko rekli, da sodobni socialnopedagoški pristop ne vsebuje značilnosti t.i. klasičnega medicinskega modela. Že v procesu diagnostici- ranj a je usmerjen k tretmanu. Gre za t.i. »mehko« (termin povzet po Ma- yring, 1995), kvalitativno diagnostiko, ki se razlikuje od bolj togih in kvanti- tativnih pristopov diagnosticiranja motenj vedenja otrok in mladostnikov. Poudariti moramo, da gre za dopolnjujoč pristop, v katerem se obe metodi med seboj dopolnjujeta in ne izključujeta. Ker bi procesi diagnosticiranja ter programiranja in interveniranja vsekakor morah biti interdiscipUnarni in timski, lahko socialni pedagog dopokii morebitne pomanjkljivosti neza- dostnega uporabljanja standardiziranih merskih instrumentov s sodelova- nj em z drugimi strokovnj aki v timu in s tem zagotovi celovitost in kakovost procesa. To nikakor ne pomeni, da so kvalitativne metode, o katerih govorimo, neznanstvene in neutemeljene; so le drugačne, bližje otrokom, bolj živ- ljenjske. Več znanstvenega preverjanja sociahiopedagoških metod in praks, kot ga je bilo do zdaj, pa kljub temu ostaja pomembna naloga socialnopeda- goške diagnostike v prihodnosti. Vzvezi s tem Novosel (1983:21) navaja, da z opisovanjem dejstev, torej z več deskripcije, ne bomo prišh do razlag in zakonitosti. Višja faza kot de- skripcija je razlaga oziroma povezovanje simptomov, ugotavljanje zvez. Tb- rej je najprej treba najti vrste dejstev, potem pa zveze, korelacije med njimi. ^JQ Socialna pedagogika, 1 9 9 9 vol. 4, št. 4, str. 46 1-4 73 V znanosti želimo na podlagi ti. manifestnih, pojavnih dejavnikov sklepati o latentnih, skritih dejavnikih, ki pa tudi vplivajo na vedenje. No, tudi če pri tem uspemo, nam dostikrat samo te informacije in spoznanja ne pomagajo pri konkretnemu programiranju tretmana. Rotnavaja M. Ajdukovič (1995, str. 37), temelji učinkovit program pomo- či otroku, ki že kaže motnje vedenja, na dobrem poznavanju otroka in njego- vega specifičnega okolja. V procesu ocenjevanja otrokovih težav in možnos- ti navaja (po Oxley, 1986) tri skupine podatkov, ki jih je treba oceniti: • dej stva o otroku in nj egovi okolici • otrokovo doživljanje položaja in odnos do tega, ki mu pomaga • mnenje strokovnjaka o otrokuin položaju, v katerem se nahaja. Na temelju vseh teh informacij se izdela program, ki ga je treba nujno evalvirati. Program je treba sestaviti skupaj z otrokom, njegovimi starši in vsemi, ki bodo vključeni v ü:'etman. Podoben pristop k diagnosticiranju zasledimo danes pri večini avtorjev, ki želijo na istematičen način pojasniti in določiti postopke, vloge in ele- mente programiranja ter pojasnjujejo številne prednosti skupnega in tim- skoga dela z otroki in mladostniki ter njihovimi družinami, npr.: sodelova- nje, razvijanje odnosov, delitev odgovornosti, razvoj samostojnosti, mož- nost izbiranja in odločanja, sprejemanje posledic za lastne odločitva in ob- našanje (RoUer-Ii-bović, 1999a). O tem še posebej prepričljivo govori Škerjanc (1999:87), ko pravi, da si je pri načrtovanj u in vzpostavlj anj u socialnih storitev treba zapomniti, da imaj o potencialni uporabniki tako potrebne izkušnje kot tudi zapostavljene vire. Avtorica navaja, da so pri proučevanju sestave socialnega skrbstva najrazvi- tejših evropskih držav ugotoviti, da le te opuščajo klasičen institucionalni pristop in privzemajo idejo individualizacije; obračajo se k uporabniku kot državljanu z osebnimi pravicami, med katerimi sta tudi pravica do odloča- nja o lastnemu življenju ter pravica do pokiega sodelovanja v družbi. Načela za vzpostavljanje učinkovitih socialnih služb, ki jih navaja avtorica, se v veliki meri prekrivajo s prej navedenimi značilnostmi sodobnega pristopa k diagnosticiranju, programiranju in interveniranju na področju pomoči mla- dim. Ti so: • od prej emnika socialnih storitev k polnopravnemu državljanu • sodelovanje uporabnikov • razvidnost storitev in financiranj a Nivex Koller-Trbović: Socialnopedagoška diagnoza in načrtovanje ^ • možnost izbire • učinkovito ravnanj e z razpoložljivimi sredstvi • sinergičen pristop Radar govorimo o otrocih in mladostnikih, posebej o tistih z motnjami vedenja, moramo vedeti, da ni vedno mogoče pričakovati ah upoštevati nji- hovih želja zaradi obdobja, v katerem so, oziroma zrelosti in tudi zaradi okohščin, v katerih se nahajajo. Toda Ronvencija o otrokovih pravicah (UN, 1989) povsem sledi splošno veljavnemu trendu človeških pravic in potreb. V 12. členu tako poudarja nujnost uporabe načela individualizacije pri otroko- vi sposobnosti dojemanja, razumevanja, zrelosti, zaradi upoštevanja otroka kot enakopravnega subjekta, ki mu pripadajo vse tiste pravice, ki jih lahko uresničuje. Očitno je, da je ta pristop, o katerem govorimo, že razširjen predvsem med teoretiki, medtem ko v praksi, posebej na področju sodelovanja in par- tnerstva z otroki in mladostniki in njihovimi družinami, še ni dovolj uporab- ljen dejavnik uspešnega delovanja. Tudi novejše raziskave v prostoru soci- alnopedagoške diagnostike (raziskave: Mollenhauer in Uhlendorff, 1995; Robolt, 1998 in prvi poskusi preverjanja istega instrumenta na Hrvaškem) kažejo v to smer. Gre za proces diagnosticiranja in programiranja tretmana na temelju partnerstva in sodelovanja z otrokom in mladostnikom s t.i. sa- morazlaganjem preteklosti, sedanjosti in prihodnosti in številnih življenj- skih področij in tem (pri Uhlendorffu gre za samorazlagi časa, telesne slike, koncepta »jaz« in normativne orientacije; pri Roboltovi pa za področja: jaz v preteklosti in danes, jaz in družina, jaz in šola, jaz in vrstniki, prosti čas, interesi, hobiji, prihodnost, načrti, življenjska usmerjenost in specifična vpra- šanja, povezana z namestitvijo otroka v določeno ustanovo). Z možnostjo vpogleda v t.i. mape (dosjeje), ki so rezultati razgovora, otrok ah mladostnik na nazoren m slikovit način dobi vpogled v lastno življenje, pomankljivosti in zmožnosti ter v področja, ki so potrebna »intervencije«. Tak pristop omo- goča razvijanje odnosov in sodelovanja že v začetku procesa ter sprejema- nje dejavne in odgovorne vloge pri ustvarjanju lastne prihodnosti. Social- nemu pedagogu to odpira prostor za vzpostavljanje dobre komunikacije in razvijanje odnosov ter sodelovanje z mladostnikom, to pa omogoča defini- ranje realnih programskih okvirjev in ciljev, ki jih mlada oseba sprejema. Na znanstveni ravni pa omogoča preverjanje razhčnih modelov razvoja in zrelosti ter kvantitativno raziskovalno metodologijo, kar bi moralo omogo- čiti ne le preverjanje modelov, temveč tudi ponuditi zelo specifične vrste in Socialna pedagogika, 1 9 99 vol. 4, št. 4, str. 461-4 73 5. Literatura Ajdukovič, M. (1995). Planiranje i provedba programa pomoči djeci. V Prevencija poremećaja u ponašanju kod diece stradahiika rata. Zagreb: MRSS RH, UNICEFiDPP (37-55). Boehnisch,L. (1995).SozialpaedagogikdesKindes-und Jugendalters. Juventa. Bouillet,D. (1998). Priručnik za diferencirani tretman malohetnih delin- kvenata na temelju konceptualne razine s uputama za upotrebu testa nedo- vršenih rečenica. Zagreb: Edukacijsko-rehabilitacijski fakultet SveučiUšta u Zagrebu,. Bundschuh, K. (1996). Einfuerung in die seonderpeadagogische Diagnostik. Muenchen: E. Reinhardt, GmbH & Co. Verlag. IGfH (1998). Imati prava - izboriti prava. Zagreb: Ministarstvo rada i socijalne skrbi RepubUke Hrvatske. Robolt, A. (v tisku). Rekonstruktivno hermenvtično razumevanje kot ele- ment sociahio pedagoške diagnostike. Rriminologiia i sociJakia integracija. RoUer-TVbovič, N. (1996). Dijagnosticiranje kao pretpostavka tretmana. RriminologiJa i socijalna integracija. 4 (1). 61-75. Roller-TVbović,N. (1997). Socijalnopedagoški pristup dijagnosticiranju i programiranju tretmana za djecu i mladež s poremećajima u ponašanju. Kriminologija i socijalna integracija. 5 (1-2). 121-129. Roller-Tïbovic, N. (1999a). Programiranje tretmana za djecu i mladež s poremećajima u ponašanju. VOdgoi u domovima- kako dalje? Zagreb: Mi- nistarstvo rada i socijalne skrbi RepubHke Hrvatske (49-59). Roller-Trbović, N. (1999b). Uloga socijalne pedagogije danas. RriminologiJa i socijalna integracija. 7 (1).21-25. Rovačević, V., Stančić, V., Mejovšek, М. (1988). Osnove teorije defektologije. Zagreb: Fakultet za defektologiju Sveučihšta u Zagrebu. oblike intervencij na področju pomoči otrokom in mladostnikom z motnja- mi vedenja. Dosedanje skromne iskušnje, do katerih smo prišh na Hrvaš- kem (skromne zaradi težav pri raziskovanju), vzbujajo upanje, da imamo možnost izboljšati kakovost ravno socialnopedagoškega diagnosticiranja in programiranja tretmana z dosti večjim vključevanjem otrok in mladost- nikov samih v proces diagnosticiranja že od začetka procesa ter s skupnim načrtovanjem programa intervencije. Nivex Koller-Trbović: Socialnopedagoška diagnoza in načrtovanje г^Ј^ Markovitsh, S. i Simmons, N.J. (1986). Social and behavioral problems in the preschool vears. Advances in special Education. 5.121-146. Mayring, P. ri995i. Qualitative hihaltsanalyse. Weinheim: Deutscher Stu- dien Verlag. Mollenhauer, R. in Uhlendorff, U. (1995). Sozialpaedagogische Diagnosen. Muenchen: Juventa. Mueller, B. (1994Ì. Sozialpaedagogisches Roennen. Lambertus Verlag. Myschker, N. (1996). Verhaltensstoerungen bei Rindern und Jugendhchen. Stuttgart, Berlin, Roehi: Verlag W. Rohlhammer. Novosel, M. (1985).Diiagnosticiranie u defektologiji. Zagreb: Sveučiliš- na naklada Liber. Škerjanc, J. (1999): Individuahzacija socijalnih usluga - suvremeni pri- stup pri planiranju i organiziranju usluga za korisnike u sustavu socijalne skrbi. V Odgoi u domovima - kako dalie? Zagreb: Ministarstvo rada i socijal- ne skrbi Republike Hrvatske (87-90). Uhlendorff, U. (1997): Sozialpaedagogische Diagnosen III. Muenchen: Juventa. UN (1989). Ronvencija o pravima djeteta. VDjeca prije svega. Prevedla Ina Rreft. Strokovni članek, prejet septembra 1999.