Griša  Koritnik:
Neslišni razgovori.
Sonce se na pot odpraoi              Moram luni naročiti,
po obzoTJu, po višaoi.                  naj razprede svetle ruti,
sreča nočco na zahodu,                da u srebrni mesečini
jo pozdravi, tole pravi:                svet zasanja v vsi milini.
»Slušaj, sestrica molčljioa,           Zoezdice hitim prižigat,
potnica neutrudljiva,                    mlade sanje k nebu dvigat —
tezka, uroča mi je glava,             trudna srca b]agoslavljat,
stoj, da malo pokramljava.«         jih za  novi  dan pripravljat.^
Pravi nočca, pravi blago:             Kakor Didiš, bratec zlati,
»Ne utegnem, sonce drago,           ne utegnem zdaj kramljati,
opraoil imam čez glaoo,               če pa kdaj kaj prehitioa,
prav nič časa za zabaoo.             se fcaj več razgovoriua.i.
43