1010 Vinko Moderndorfcr Deset pesmi KAJ JE na nebu? glas ali znak dežja kaj je v vodi? slika nebes ali utrip mesa je v roki laž dotika ali bližina krvi je bolečina ko nebo ob zemljo udari ali je samo zrak ki neprestano drvi skozi kosti kaj je na roki na zemlji ko se srečata ko ležita počez druga z drugo kaj je na nebu? ko se umiri to telo ta umazana kri kaj je voda ki vse to po kamnih spere in kaj je ko rudnina prekrije oko kaj ko se izteče in se za vedno umiri kaj ko se zoži in se v tebi zgosti je potem na nebu dan? je zrak lažji za eno telo? je potem res da voda kamen pod sabo? je res da ga izdolbe? je v roki laž ki odkriva vse to? to zemljo v očesu to (po dežju) utrujeno telo 1011 Vinko Moderndorfer Je noč (in do jutra lom svetlobe) je koža (na gladini sobe) in je sredi telesa otok (čistih rok) in pade noč na dotik jezika (kakor stok) je ime (za zbujeno telo) rožnata sred je (in ti si to) in je pesem rez svetlobe (ki z mize pada) in je vonj (ki ga imata najina telesa rada) potem je dan (in v dlani soj noči) potem je priprtost vrat (in odlesk dlani) in smrt je (skoz špranje rok odhod svetlobe) in tvoj pogled in moj pogled (nekje na robu sobe) ANA kako me z nogama objemaš in šteješ minute kako gre od tod moja roka (čez tvoje prsi) in naprej in naprej čez posteljni rob »kako me objema zeleni slak kako se ob tebi zbujam sam in nag« kako trdovratno in vztrajno naju jutro grize in leževa narazen in kapljava z najinih teles kako nezadržno gre telo v obleko nasmeh za zob kako vztrajno si potem puliš kocine na nogah pripravljaš une image creatrice de mon personnage pripravljaš pripravljaš kako vztrajno ¦ NA ROBU SOBE Deset pesmi odtočiš semenje postrgaš rjuhe vonj opereš vonj od noči in mene kako nezadržno spreminjaš ime naslov besede stara znanstva in ležeš vame in v pesem kako vsakdanje in preverjeno si za mizo za strojem in kleplješ črke in boke in vonje in make up in vse in vse kako si kako si od tega sveta od tega naroda in od tena mesta kako si iz te hiše in iz postelje v njej kako si narodna (ana) ime na ulici vzklik za tabo in pogled mimogrede preko rame kako si »kadar me objema zeleni slak in se ob tebi zbujam sam in nag« kako trdovratno imaš svoje ime in kako mu pripadaš ana po vsakem jutru bolj in bolj medtem ko v žarnicah drobne drobne svetlobe pokajo PUSTITE ME iz žarnice svetlobo VEN pustite grlo naj se po buivarjih sliši pustite me ven »sem slišal kako je svila zašelestela kako se je Ludvik pokril čez glavo« pustite me ven zgodovina sveče smo zamenjali za žarnice drugega nič pustite pustite naj se ta beseda prav zasliši »ko so me streljali sem zakričal 1012 1013 Vinko Moderndorfer (besede so ostale v čitankah) jaz pa takrat nisem resno mislil« pustite me ven gospod Albert vse ste postavili na pravo glavo na pravo mesto tudi to da smo in nismo »najbolj je to vedela moja stara mati preden je umrla« pustite me ven iz tretjega nadstropja ven na cesto »tako težko so nesli njeno truplo po zavitem stopnišču« pustite pustite to poslednjo svetlobo iz žarnic naj se vakuum in nizek pritisk tu med nami razpoči MATERI NEKEGA Je strah pred robom UTOPLJENCA ko zazija dan v čisto noč in se (kasneje) rodi prvi zob Me je strah (kot prej) da se na ustju (matere) zadušim da se prej kot slej (pred dnem) zbudim in zagorim Te je strah da boš vaba v sistemu vab na plošči dneva ko te v jutru nanese (pesek) Sava in samo jaz in tvoja mati veva : (to) je strah pred robom pred mejo vlage in noči ko se dlesen umakne pred (prvim) zobom zato da svet zgrizeš do kosti DAL BI TE na kolena za pesem bi te ljubil znotraj (v usta) bi te (to tvojo modrost) 1014 Deset pesmi pomešal s svojim telesom njegovim podlim in izdajalskim vonjem bi te potem (po ljubljenju) še enkrat ljubil drugje bi te vzel (do bolečine) kajti hočem biti znotraj tvojih udov kajti hočem to tvojo usedlino na dan (pod luč) zbezati ljubil bi te (to tvojo ženskost) med grebeni mesa in iztrebkov golobov na prsih ker si sani golob bi te do pozabe ko ne misliš na nič samo na to kam bi o kam bi trudno glavo dal KAMERA Kako si senčna Kako nate pada svetloba (in ta soba) OBSCURA In potem spet nazaj na strop Kako ležiš in imaš vonj in okus In kako se (na koncu) upehana ustaviš In rečeš: dovolj In upihneš luč In sva potem na oknu Gledava kako za vogalom izginja svetloba (in ta soba) Kako bije čas in srce z isto sapo Z istim najinim dihom Gledava Kako izginjava za vogalom (tudi jaz) oba Kot v kakšnem starem dobrem filmu držeč se za roke kot iz te slike iztisnem kačo z jabolkom kot potem voda odteče kot zaživijo lica svetopisemske zgodbe kot zaživijo v nasmeh in pogledajo proč od križa LEŽIŠČE POD SLIKO 1015 Vinko Moderndorfer tako ti z rokama kot perutmi migaš na moji dlani tako razvejaš svojo kri tako žile vsadiš tako vame zlezeš tik pred spanjem tako ti in jaz na postelji zložena kot pravkar oprana posteljnina tako oba drug z drugim tik pod Svetim vrtom DREGETAM NA TEBI dregetam kot pes na tebi ti tipaš mene če sem res tu znotraj če sploh sem luč se prekolje nitka pregori tebi glas uide jaz na tebi dregetam kot pes ti zdaj čas preštevaš besede oblikuješ iz krikov rečeš: ljubi ne ljubi ljubi ne ljubi ljubi jaz (molčim) dregetam kot pes na tebi medtem ko se ulica (tam z oknom) kolje na pol in je dan IN ME JEZDIŠ IN ME JEZDIŠ In me jezdiš In me jezdiš Sklepečeš z boki Zajedaš se v tkivo V moje srce Ga jezdiš Ga jezdiš V klanec Mahaš s svojim penastim gobcem V levo V desno Prebijaš strop in stene Vrata puščaš odprta Nazaj na hodnik Nazaj preko streh in ulic Spet name Na mojo rožno rano Meso srčevo 1016 Deset pesmi In me jezdiš In me jezdiš In dišiš po slanem Po pravkar prihajajoči oseki In butneš (s koleni) na moj trebuh školjke in alge in tvojo mlečno peno In me jezdiš In me jezdiš In se zunaj lomijo zidovi Padajo gverilci Odpirajo se poglavja Ti se pred mojimi usti odpiraš Rožnato in slano In kloniš pred mojim obrazom in se v sedlo zavihtiš nazaj Roža Luxemburg Devica v tej sobi Velika junakinja Južne Amerike Neobjavljena pesem skrita in varna pred ljudmi In me jezdiš In me jezdiš Potem obračaš svoje telo Počasi ga potem obračaš Utrujena od dolge ježe (ga obračaš) Kosti navzven (za vse tiste ki niso zraven) Tvojo prožno stegnenico prelomiš Iz hvaležnosti Iz želje po miru (med vsemi ljudmi) Iz ljubezni do glasbe jo prelomiš Tvojo prožno stegnenico za mojo satirsko piščal