:^N
Pesem treh duš.
Jy^kozi les je romal, v veliko noč gozdov, po stezah je romal, po stezicah trudnih, žalost s sabo vodil romar v šum borov, z romarjem je hodil strah misli čudnih.
Tam je srečal duše, v črnih rizah, tri, s harpami, tri duše kaznjene za grehe, ki so prepevale sredi polnoči v hrup vrhov pesem tuge brez utehe:
„Trikrat je nesrečen, kdor se klati sam, večno neodrešen bo, ker sam kriv je, ne umrje žalost njemu niti nam, ne rodi se radost mu, dokler živ je . . ."
Skozi les priromal v veliki dan poljan, preko njiv je hodil, preko trat v cvetju, s temnim čelom romal, v srcu tisoč ran, harpe duš črnih, pesem o prokletju.
In zapel je gluho: »Spremljaj me ti, bolest! Duša — kot govorila bi slovo domu, noga — namenila se je do indijskih cest, roka — roko bi stisnila, pa — o Bog! — komu?
Vladimir Levstik.
m
»Ljubljanski Zvon" 7. XXIX. 1909.
25