69
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o si a v.
52. Mrožji lov.
(Konec.)
Ker Dam je dišalo meso enih ia drugih, prigotovili 8ido barčico po volji kapitanovj. šest spretnih strelcev je sedlo vanjo, med njimi Kapitan in jaz. Veslali smo v tako uazivano odprto morje, po katerem je plavalo vse polno ledenih kosov in ploč Upali smo in se zanašali, da osledimo enega ali več mrožev, kajti smo dobro vedeli, da ta zver rada polega po plavajočih ledenih pločah. Nismo se motili. Ko je naša barčica ob-plula ledeno goro. opazili smo na velikem ulomku ledo-vem osem teh velikanov. Niso nas videli, solnce jih je bleščelo. Opazovali smo jih nekaj časa. Mrož je nekoliko volu podoben. Po dolgem meri nekako tri sežnje, čez pleča 10—12 čevljev, in težek je 15—25 centov, pa tudi več. Glava je mala, iz gorenje čeljusti mu molita dva velika navzdol zakrivljena čekana, ki sta pri stari živali poltretji čevelj dolga in 5 —10 funtov težka. Mladi so brez teh zobov ter so od daleč v lice nekoliko človeku podobni, in morda so taki mladi mroži dali povod pravljicam o morskih deklicah.
Ker nas mroži še niso opazili, veslali smo rahlo in previdno k njim in vzeli puške v roke. Kapitan je nameril v glavo največemu velikanu in sprožil. Da-si nismo bili več kot trideset korakov od njih, Krogla vendar ni prebila trde čepinje mroževe; samo malo je ranila zver. S strašnim ščeketanjem, ki je prav pasjemu podobno, vrgla se je zver v vodo, in za njo ostala sedmerica.    Brzo so plavali k naši barčici in obkolili jo.
Začelo nam je vroče prihajati, treba je bilo poskrbeti o tem, da se ubranimo in življenje rešimo. Brzo smo pograbili puške in začeli pokati po grdobah, ki so se trudili, da bi s pomočjo plavutim podobnih neg v barčico se pognale. Naše krogle niso skoro nič izdale, mrož ima pretrdo kožo, le na malo mestih, vzlasti pod prednimi nogami se ga primejo. Nobenega nismo ubili, samo ranili smo jih, a s tem še le zelo zdražili'; začeli so grozno tuliti. Peno so tiščali, da je bilo strašno pogledati jih, in do dva čevlja dolge čekane so zasajali v stranice, da bi tako s težo svojo barčico prevrnili.
Nam je čedalje huja predla, streliva uže nismo več imeli. Vendar ub pamet, hvala Bogu, nismo biii. Pograbili smo sekire in dolge sulice, s katerimi smo se na srečo preskrbeli. S tem orožjem smo se branili, s sulicami smo zveri v vrat dregali, in s sekirami smo mahali po nogah. To je izdalo. Kri je lila curkoma, in nekoliko mrožev, prej ko ne samice, začelo je zaostajati. Ostali se niso zmenili ne za kri, ne za rane, poskušali so še vedno, da bi nam s čekani in nogami barčico prevrnili. Ali mi, ki smo se vsaj nekoliko teh grdob znebili, mogli smo sedaj vso moč za ostale porabiti, in res smo mahali s sekirami in zabadali s sulicami na vse pretege.
(Konec prihodnjič.)