308
Udovec.
(Kratkočasna ribniška povest).
Al pač poznate kraj , kjer pridni ljud Obrača zimski čas brez vsili zamud
V  pletenje rajt, v obode sit, v rešeta? Tam živel je kdaj fant, Andrej Terpin, Tak priden, učen, de se še edin
Ni našel kos mu na vse kraje sveta5 Imel ni nič mem deloželjnih rok, Pa vedil ni za stiske, ne za stok.
v                                                           *
Cemii bi neki samec bil ostal? Pajdaša svoj'ga snubit je poslal. In vzel je pomočnico urno , zalo. Še bolj mem njega učna bla je ta, Krojiti vitre, adra tkati zna; In toliko rešet spleteta kmalo, De bajto kupita.    V obrambo rev Priženeta 'z semnja clo kravo v hlev.
Ime Terpin je veči laž vsak dan, Andrejček hodi pridno v svet prostran, Rešeta, rajte nosi po prodaji. In kdar ob leti verne se domii;
V  zibeli najde druziga sinu, Telička druziga on najde v staji. Ves srečen   sreči hotel ni verjet', De ima luknjic več ko sto rešet.
Pa za-nj je blo preveč že luknjic dveh, Skoz dve uide sreča mu na vspeh;
V  porodu tretjim vzame smert nemila Mu milo ženo, — to je pač britko!  — Britkeji pa, de kravo pitano
Je lastna preobilna mast zalila;
Povejte zdaj, al ni to za-nj preveč:
En dan — in bla je vsa, vsa sreča preč!"
Zdaj res terpin, on na čelešniku Sedi, grozeč se svetu in Bogii. Z oči kaplja mu bistrih solz po dvoje, Mu kane desna solza za ženo, Po kravi joka levo se oko; Sosedov skerbnih v hišo stopi troje, Zvesto tolažit ga in ga mirit, Strašan obup po duši mu gasit.
Pa vse zastonj!    Le na čelešniku Sedi, grozeč se svetu in Bogii, Zdihuje bolj , obup ga bolj  ujeda. Britkost in  težo  svojih  strašnih zsrub
Si on zvišuje sam'mu sebi v kljub, Ker jih tak verno na solzice gleda; — Le škoda, de je mikroskop že znan. Scer bi Andreja hvalil svet prostran.
Čemu?   Za-nj  bi blo to pač prazna stvar! Kako bi ptuje hvale blo ga mar, Ki še sosedov svojih zdaj ne sliši, Ki mir zgubljen mu vlivajo v serce, In britkih solz studenec mu suše Tak skerbno, de hrumi vse krog po hiši. Pa le zastonj je ves njih opomin, Kar nič jih ne posluša moj  terpin.
Zdaj  stopi v hišo med-nje še župan , Mož zbog modrosti svoje dalječ znan, In ta Andreju bistroumno pravi: »Bog ti je milo, pridno ženo vzel; Cemii bi neki jokal?    Mar vesel Britkost in žalost tje na stran postavi; Andrej, Bog jemlje, jemlji pa še ti, De britkoserčna žalost te minil«
Modrosti taki se začudi vse, Sosedam vsim ta svet oči odpre; Zupanove so ble pa pred odperte, (Jaz sicer rad, kar zvem, vse zamolčim, In tudi to vam skrivno le zročim) Rad znebil bi se hčere bil četerte. Za to on bistroumno ponovi: „De^ de: Bog jemlje, jemlji pa še ti!"
„Pač res!    Po vasi dosti je devic, Dost pridnih rok, še več cvetečih lic". Tak učenik županu v govor seže. „Sej veš, jaz tudi hčeri dve imam; Le zberi eno; rad, prav rad jo dam; Ze marsikdo lovi ju v svoje mreže. Pa nečem —".    Tu pogled županov srep Mu up in  jezik dene v terd precep.
Andrej le zdiha, nič ne govori, S pestjo si tare solze iz oči, In gleda, kak se vse krog njega trudi; Ta bi mu zalo sestro rad oddal, Un prosi, de njegovo svast bi zbral, In tretji hčerko sinovo mu nudi; Tak hrum in šum je bil okrog njega, Ko med prodajavci na dan semnja.
Nazadnje brivec v hišo prisopi, Razpeni mjilo, zbrusi britve tri, In jame briti mu udovsko brado, Ter pravi: ,7Ljubi bratec", sodrug moj, Jaz vem za lek, pomagal ti bo koj; Le vzemi moje ujne Režo mlado. Sej jo poznaš, de pridno je dekle; Pri meni služi, tudi — brije že".
In kakor de bi seršen pičil ga, Poskoči moj Andrej s čelešnika; Od jeze penast vpije: „Sram vas bodi! Pokopal komaj milo sim ženo, Deset naj  druzih vzamem že za njo, Oženim naj se clo še v lastnim rodi! — Prišla mi je pa tudi krava prec, In kdo zmed vas ponuja mi repeč?!"
Rodoljub Ledinski.
Opombice:  učen,   čna,   no,   gelehrig,   —   adro,   Siebboden, — zbog, vvegen, —   svast,   Schwagerin, — sodrug,   Nachbar