Nada Rotovnik Kozjek1
Klinična športna prehrana: od teorije do prakse
Clinical Sports Nutriton: from Theory to Practice
izvleček_
KLJUČNE BESEDE: klinična športna prehrana, prehranska obravnava, priporočila za športno prehrano
Osnovni fiziološki namen klinične športne prehrane je vnos presnovnih substratov, ki zago -tavljajo energetski in hranilni vnos v pravilni količini in ob pravem času glede na presnov -ne potrebe posameznega športnika. Energetske in hranilne potrebe športnika določajo presnovne značilnosti posameznika in presnovne zahteve vadbenih obremenitev (obseg, intenzivnost in vrsta telesne aktivnosti ali športa). Pri prehranski obravnavi športnikov si pomagamo s priporočili s področja klinične športne prehrane o energetskem in hra nilnem vnosu ter nadomeščanju tekočin pri specifičnih zahtevah telesne aktivnosti ali športa. V praksi srečujemo številne prehranske probleme, ki neposredno vplivajo na šport-nikovo zmogljivost, počutje in zdravje.
abstract_
KEY WORDS: clinical sports nutrition, nutritional evaluation, recommendations for sports nutrition
The basic physiological purpose of clinical sports nutrition is to provide the energy in the form of metabolic fuels (nutrients) in the right quantity and at the right time for spe -cific sport activity. Energy and nutritional needs of an athlete are determined by the metabolic characteristics of the individual and the metabolic requirements of training load (duration, intensity and type of physical activity or sport). For the nutritional evaluation of the athlete, we follow the recommendations established within the field of clinical sports nutrition regarding energy and nutrient intake as well as fluid replacement for specific requirements of physical activity or sport. In practice, we encounter many nutritional problems that directly affect the athlete's performance, well - being and health.
1 Dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., Enota za klinično prehrano, Onkološki Inštitut Ljubljana, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana; nkozjek@onko-i.si
UVOD
Prehrana ima neposredne učinke na športni-kovo počutje, zdravje in telesno zmogljivost. Osnovni fiziološki namen klinične športne prehrane je vnos presnovnih substratov, ki zagotavljajo energetski in hranilni vnos v pravilni količini in ob pravem času glede na presnovne potrebe posameznega športnika.
Telesna aktivnost je zahteven in tesno koordiniran fiziološki odziv, v katerega je vključenih več organskih sistemov, ki omo gočajo povečanje energetske presnove, pre -skrbo s kisikom in substrati za delujoče skeletne mišice, odstranjevanje stranskih produktov presnove in toplote ter vzdrže -vanje tekočinskega in energetskega ravno -vesja. Ker skeletne mišice predstavljajo tudi do 45 % skupne mase telesa, ima nji -hova presnovna aktivnost največji vpliv na energetske in hranilne potrebe pri telesni aktivnosti v zdravju in tudi v bolezenskih stanjih. Ugotovitve raziskav o poteku teh fizioloških procesov in tudi procesov okre vanja organizma po telesnem naporu, na genskem in molekularnem celičnem nivo ju in prenos teh spoznanj v športno prak so so osnova za prehranske strategije. Z nji -mi lahko z vnosom ustreznih presnovnih substratov vplivamo na športnikovo zmog ljivost in obnovo telesa, jih individualno prilagodimo ter omogočimo športniku, da doseže svoj genetski potencial (1).
Energetske in hranilne potrebe šport -nika določajo presnovne značilnosti posa meznika in presnovne zahteve vadbenih obremenitev (obseg, intenzivnost in vrsta telesne aktivnosti ali športa). Vnos presnovnih substratov s prehrano ima takojšen in tudi dolgoročen vpliv na športnikovo počut je, zdravje in zmogljivost. Ker s prehrano tako lahko neposredno vplivamo na ključ ne dejavnike športnikove zmogljivosti, je za uspešno prehransko podporo med telesno aktivnostjo treba poznati tudi druge dejavni ke, ki vplivajo na prehranjevanje. To so pred vsem socialni in kulturni dejavniki ter športnikova osebnost.
Namen članka je prikaz temeljnih znan -stvenih teoretičnih izhodišč klinične šport ne prehrane in opis prehranskih in zdrav stvenih problemov športnikov, ki so povezani s pomanjkljivim prenosom teh spoznanj v športno prakso. Te prehranske probleme pogosto srečujemo v praksi prehranske obravnave vrhunskih in rekreativnih šport nikov.
PREHRANSKA obravnava
športnika
Za ugotavljanje prehranskega stanja športni ka in reševanje njegovih prehranskih težav uporabljamo metodo prehranske obravna ve. Ta temelji na klasičnem vzorcu iz medi cinske propedevtike: anamneze, s poudar -kom na prehranski anamnezi, fizikalnega pregleda in meritev sestave telesa. Pogo sto si pri oceni presnovnega stanja športnika pomagamo še z laboratorijskimi izvi di krvi.
Pri prehranski anamnezi uporabljamo orodja klinične dietetike. Najpogosteje upo rabljamo 3-dnevni prehranski dnevnik ali metodo 24 - urnega prehranskega vnosa, po katerih ocenimo športnikovo prehransko strategijo in izračunamo energetski terhra -nilni vnos (2). Ugotovitve, pridobljene s pre -hransko obravnavo, nato dopolnimo s šport nikovimi podatki ob samem prehranskem svetovanju in jih primerjamo s priporočili klinične športne prehrane. Ta temeljijo na enakih kriterijih kot druga medicinska pri poročila ter upoštevajo znanstvene raziska ve na določeni populaciji športnikov in mnenja ekspertov. Najpogosteje uporabljamo priporočila avstralskega Inštituta za šport, Mednarodnega združenja za športno prehrano (2010), Smernice za športno pre -hrano Mednarodnega olimpijskega komi teja (2010) in priporočila za vnos tekočin ameriške Akademije za športno medicino (2007) (3-6).
Pri interpretaciji ugotovitev prehranske obravnave izhajamo iz presnovnih potreb športnika glede na njegove vadbene obre
menitve in obdobja vadbe ter presnovnih značilnosti posameznika. Presnovne značil -nosti posameznika so povezane z njegovim spolom, s starostjo, sestavo telesa in z mo -rebitnimi bolezenskimi stanji.
Strokovno ukvarjanje s športno prehrano tako zahteva znanja fiziologije presno -ve, klinične dietetike in vsaj osnovna znanja fiziologije napora. Športnoprehranska obravnava je v osnovi medicinski postopek in je popolnoma nekaj drugega kot upora ba posameznih jedilnikov, diet ali prehran -skih dodatkov za dosego športnih ciljev.
Tudi pri klasični medicinski obravnavi zdravstvenih problemov športnikov si veli kokrat pomagamo z osnovno prehransko obravnavo in v praksi zelo pogosto sreča mo neposredno povezavo med neustreznim energetskim ali hranilnim vnosom, šport-nikovo zmogljivostjo in njegovimi zdrav stvenimi problemi.
PREHRANSKI PROBLEMI ŠPORTNIKOV
V praksi srečujemo številne prehranske in zdravstvene probleme, ki so povezani z ne ustreznim energetskim in hranilnim vnosom glede na priporočila klinične športne pre hrane, nekritično regulacijo telesne mase in zaverovanostjo v določen način prehra njevanja ali »dieto«.
Med pogostejše probleme spadajo:
•	hidracija,
•	nezadosten energetski vnos,
•	neuravnotežen hranilni vnos in uporaba »diet« in
•	neznanje o uporabi športnih dodatkov.
Hidracija
Vodo pogosto poimenujemo tudi »tiho« hra nilo. Ta oznaka odraža ključni pomen ustrez ne hidracije že v mirovanju in še toliko bolj pri telesni aktivnosti, ko se potrebe po dodatnem vnosu tekočine povečajo za nekaj krat. Stanje primerne hidracije (evhidracija) je nujno za vzdrževanje zdravja in optimal ne psihofizične zmogljivosti. Danes obsta -
jo dobri znanstveni dokazi, da na anabolne in katabolne presnovne procese v mišični celici vpliva celični volumen. Večji volumen celice stimulira anabolne presnovne poti (7, 8).
Voda predstavlja 50-60% telesne mase, velik delež vode vsebuje kompartment puste telesne mase, okoli 72-75%, medtem ko maščobno tkivo vsebuje le okoli 10-20% vode. Povprečen 70 kilogramski človek z normalnim deležem maščevja ima okoli 42 litrov vode. Dve tretjini te vode se nahaja v celicah in ena tretjina v intersticijskem prostoru in plazmi (izvencelična voda). Že majhno pomanjkanje telesne vode (1 % telesne mase) organizem slabo tolerira in ima negativen vpliv na športnikovo zmog ljivost. Zato sodobna priporočila za vnos tekočin med telesno aktivnostjo predstav ljajo ukrepe, ki naj bi omejili stopnjo dehi dracije med telesnim naporom na 2-3 % telesne mase in omogočajo optimalno rehi -dracijo po telesnem naporu.
Priporočen standarden vnos tekočine v mirovanju je glede na priporočila EFSA (European Food Safety Authority) iz leta 2010 od 2 do 2,5 litra na dan (9). Potre -be po tekočini se zelo povečajo pri telesni aktivnosti in športu v določenih pogojih okolja: na vročini (tudi do 10-121 na dan), na mrzlem suhem zraku na višini in tudi v zaprtih prostorih (10). Na potrebo po teko -čini zaradi ledvične ekskrecije odvečnih top ljencev vplivata tudi količina in tip hrane. Zato pri prehranski obravnavi poleg same ga vnosa tekočin dodatno upoštevamo vnos tekočine s samo prehrano, količino zauži tih beljakovin in natrija. Potrebe po teko čini so odvisne tudi od spola, ženske naj bi se med naporom znojile manj (11). Prav tako se izguba tekočine spreminja s starostjo. Pri starejših se odziv z znojenjem na standar diziran napor zmanjšuje, pri otrocih pa so po nekaterih podatkih potrebe po tekočini med telesno aktivnostjo povečane (12,13). Na hidracijo ključno vpliva sestava zauži te tekočine (14).
Akutna izguba volumna tekočine med telesno aktivnostjo je torej zelo individual -no pogojena, zato je priporočljivo, da jo športniki sami ocenijo z meritvijo telesne mase pred telesno aktivnostjo in po njej (tehtanje, »kopalniški test«) in si individual -no prilagodijo priporočila za nadomeščanje tekočine med telesno aktivnostjo (15). Teže ocenimo izgubo soli, ki je prav tako indi vidualno pogojena (15).
Razredčene glukozno - elektrolitne raztopine so najbolj učinkovit način prepreče -vanja dehidracije (15, 16). Ob tem je treba upoštevati fiziologijo delovanja prebavil v mirovanju in pri telesnem naporu. Praz -njenje želodca je na primer odvisno od vsebnosti sladkorjev v raztopini, koncentri rane pijače pa upočasnjujejo praznjenje želodca. V črevesju se najbolj učinkovito resorbirajo hipotonične raztopine glukoze in natrija (200-250 mosmol/kg), pri tej koncentraciji je kotransport natrija in glu koze preko enterocitov optimalen.
Pitje med telesno aktivnostjo je name -njeno predvsem zmanjševanju dehidracije. Zato je še posebej pomembno, da športni -ki izvajajo rehidracijo takoj po telesni aktiv nosti, ker omogoči evhidracijo pred nasled njo vadbeno enoto in pripomore k optimalni regeneraciji po naporu. Za optimalno rehi -dracijo je treba popiti okoli 1,5 litra teko -čine za vsak kilogram izgubljene telesne mase. Športnik naj jo izvaja postopno. Dodatek natrija v pijačo ali prigrizek (sla -na hrana) pospeši rehidracijo preko sti mulacije mehanizma žeje in zadrževanja telesne vode (6, 15).
Praktični problemi
Zelo pogosto v prehranski praksi športni kov opažamo skupno nezadosten osnovni vnos tekočine na dan, nezadostno rehidra cijo in začetek nove vadbene enote v dehi driranem stanju. Športniki med telesno aktivnostjo zelo redko sledijo priporoči lom za vnos količine in tipa rehidracijske tekočine. Pogosto pijejo samo vodo, tudi pri
večurnem telesnem naporu. Namesto športnih pijač otroci neredko pijejo cedevito, odrasli pa sadne sokove. Cedevita predstavlja siromašen vir energije in ne vsebuje soli. Sadni sokovi imajo visok delež fruktoze, lahko povzročajo težave v prebavilih (poveča no izločanje želodčne kisline, driska), fruktoza je slabši energijski vir za mišično delo kot glukoza. Sadni sokovi ne vsebuje -jo soli, kar zmanjšuje učinkovitost rehi -dracije. Športniki zelo redko uporabljajo »kopalniški test« za oceno individualne izgube tekočin v določenih pogojih telesne aktivnosti ali športa. Nekateri se sicer zave dajo pomena rehidracije, vendar pijejo vodo in uživajo neslano hrano, ker menijo da je sol zdravstveno škodljiva. Pogosto ugo tavljamo tudi klinično pomembne simpto -me, ki so povezani z dehidracijo: glavobol, utrujenost in ortostatsko hipotenzijo.
Nezadosten energetski vnos
Telesna aktivnost je energetski proces in energetske potrebe (angl. energy expenditure, EE) zaradi telesne aktivnosti so najbolj variabilen del posameznikove skupne dnevne porabe energije (angl. total energy expenditure, TEE). TEE opredelimo kot skupek energetskih potreb v mirovanju (angl. resting energy expenditure, REE), energijo, ki jo porabimo za hranjenje in prebavo hrane (angl. termic effect of food, TEF), in energijo, ki jo posameznik porabi za dnevne in šport -ne aktivnosti (angl. activity-related energy expenditure, AEE). Največji delež TEE pred -stavlja REE (55-70%), ki je odvisna od starosti, spola, višine in telesne mase.
Dnevno AEE zaradi telesne aktivnosti lahko ocenimo z neposredno meritvijo tvorbe toplote ali meritvijo porabe kisika in nastajanja CO2 v laboratoriju. Manj natančne podatke podatke dobimo z oceno AEE iz fizioloških podatkov in gibalnih monitor jev pri izvajanju določene telesne aktivno sti ali športa v laboratoriju ali na terenu.
Ob podatkih o fizioloških presnovnih potrebah po energetskih hranilih pri dolo -
čenem tipu napora pri oceni prehranskega vnosa energetskih hranil upoštevamo tudi telesne zaloge teh hranil in fiziološko dejs -tvo, da pri visoki intenzivnosti napora (približno nad 60 % VO2 max) stopnja oksi -dacije maščob ne more zagotavljati zado sti ATP za mišično kontrakcijo. Ker so zalo -ge maščob v telesu bistveno večje kot zaloge sladkorjev, je z energetskega stališ ča za napor večje intenzivnosti omejujoči energetski dejavnik vnos sladkorjev. Zato pri prehranski obravnavi energetskega vnosa pri športniku izhajamo iz energetskega vnosa v skladu s priporočili za prehranski vnos, ki ustreza priporočilom za uravnote ženo prehrano posameznika, in dodatnemu energetskemu vnosu v skladu s priporočili za dodaten vnos energije s sladkorji glede na trajanje in intenzivnost telesne aktivno -sti. Primer takšnih priporočil so Smernice mednarodnega olimpijskega komiteja za vnos sladkorjev pri športniku iz leta 2010 (5). Ta zadnja priporočila za prehranski vnos sladkorjev še posebej poudarjajo, da je treba dodaten vnos sladkorjev prilagoditi intenzivnosti in obsegu telesne vadbe ter upoštevati čas vnosa sladkorjev pred tele sno aktivnostjo, med njo in po njej. Takšen vnos sladkorjev je izhodišče za optimalno zmogljivost na treningu in regeneracijo po vadbi. Hkrati upoštevanje teh priporočil omogoča športniku, da se osredotoči na vnos energetskih substratov, takrat ko je fiziološko najbolj potrebno. To se posred no kaže tudi v konceptu energetske dostop nosti (ED), ki presega klasičen prehranski koncept ocene prehranskih potreb za dose ganje optimalne energetske uravnoteženo -sti (bilance), iz katere izhajamo pri pre hranskem svetovanju športniku. Pri tem konceptu je energijski vnos uravnotežen takrat, ko je vnos energetskih substratov s hrano (sladkorjev, maščob, beljakovin in alkohola) enak športnikovi energetski pora bi. Na ta način je ohranjena ničelna bilan -ca telesnih energetskih zalog, kar omogoča vzdrževanje telesne mase in telesne sesta
ve športnika ter optimalne energetske zalo ge za športnikovo zmogljivost. V vsakod nevni praksi pa si športniki velikokrat prizadevajo spremeniti svojo energetsko uravnoteženost zaradi želje po energetskem primanjkljaju (največkrat si želijo zmanjša ti maščobno maso) ali pa želijo preseči energetsko uravnoteženost zaradi izgradnje posameznih tkiv (na primer mišična hiper trofija). Na energetsko uravnoteženost lahko vplivajo s spremenjenim vnosom energij skih hranil ali pa spremenjeno energetsko porabo s telesno aktivnostjo. Ker pri zmanj ševanju energijskega vnosa lahko zelo hitro ogrozijo osnovne fiziološke funkcije, se
v	praksi vedno bolj uporablja novejši kon -cept ED, ki predstavlja količino energetskih substratov iz prehrane, ki so telesu na voljo, potem ko odštejemo energetske potrebe telesne vadbe ali športa (16). ED torej pome -ni količino energije, ki je telesu na voljo za fiziološke funkcije. Z upoštevanjem tega koncepta laže prilagodimo strategijo vnosa energetskih hranil potrebam telesne vadbe in zagotavljamo zadosten prehranski vnos za optimalno športnikovo zdravje in telesno zmogljivost. Še posebej je uporaba koncep -ta ED pomembna pri prehranski obravna
vi	športnikov, ki tekmujejo v kategorijah, ki so omejene s telesno maso, in športnikov, ki želijo zmanjšati energetski vnos zaradi regulacije (znižanja) telesne mase. V sodob ni prehranski praksi si tako z uporabo kon cepta ED pomagamo pri načrtovanju pre hranske strategije športnika. Na osnovi ocene energetskih potreb vadbenih obremenitev predvidimo energetske potrebe športnika in ne potrebujemo meritev TEE, ki je bistve no manj zanesljiva.
Raziskovalni podatki kažejo, da kro -nično nezadostna ED vodi do zdravstvenih problemov, ki so povezani s hormonsko regulacijo presnove. Hormoni, ki regulira jo fiziološke procese, se odzivajo na ED in ne neposredno na vnos ali porabo ener -getskih substratov ali sam »stres« zaradi telesnega napora (17). Klasičen primer je
supresija trijodtironina (T3), ki ni odvisna od nizkega energetskega vnosa, porabe energije pri naporu ali intenzivnosti napo ra, temveč od ED (18). Podobno se odziva -jo tudi drugi hormoni. Energetski prag, pri katerem je ogroženo reproduktivno zdravje, je 30 kcal/kg nemaščobne mase (angl. fat free mass, FFM) (19). Zanimivo je, da ta prag energetske dostopnosti tesno korelira z REE pri moških in ženskih športnikih oziroma športnicah (20). Prav tako vemo, da nekateri fiziološki procesi, kot je na primer sin teza proteinov, linearno variirajo z energet sko dostopnostjo (21). Prag ED je prisoten tudi za termogenezo in druga patološka sta -nja, ki so povezana z energetskim pomanj kanjem (16).
Ob dejstvu, da imajo možgani zelo viso ko potrebo po glukozi, se zdi, da so učinki znižane ED pravzaprav posledica znižane preskrbe možganskih celic z glukozo. Posle dice nezadostne energetske dostopnosti so tako odraz centralno povzročenega nevro edokrinega odziva, ki ima namen mobilizi rati presnovne energetske substrate iz telesnih zalog za preživetje, ki so v veliki meri shranjene v mišicah. Zdi se torej, da so možgani in skeletne mišice v aktivnem stanju tekmeci za glukozo ter da imajo možgani evolucijsko pogojeno prednost. Prenizka ED tako onemogoča učinkovito telesno vadbo in regeneracijo po njej in ima dolgoročno lahko negativne zdravstvene posledice.
Praktični problemi
Nezadostna ED vodi do utrujenosti, objek -tivno manjši športnikovi zmogljivosti, pogo -stejši so infekti, pri ženskah se razvije sin drom atletske triade, pri moških opažamo sekundarni hipogonadizem. Nezadostna ED je lahko posledica neznanja o pravilnem energetskem vnosu med telesno aktivnost jo, še večkrat pa je verjetno posledica šport -nikove ali trenerjeve želje po hitri in (pre)agresivni redukciji telesne mase zara di poenostavljene želje po boljšem športnem
rezultatu. Ta pritisk okolice lahko pri šport nikih, pri katerih je že izražena želja po vit-kosti ali pa imajo psihične predispozije za razvoj motenj hranjenja, vodi do bolezenskih oblik motenega prehranjevanja. Te motnje neredko diagnosticiramo pri iska nju vzrokov poškodb ali bolezenskih stanj, ki so povezane s prenizko ED. Športna kariera teh športnikov je tako pogosto kon -čana že v mladostniških letih in nikoli ne uspejo razviti svojega biološkega potenciala.
Neuravnotežen hranilni vnos
Pri športnikovem prehranskem vnosu ved no izhajamo iz osnovne prehrane, ki temelji na priporočilih za uravnotežen vnos hranil z mešano prehrano (22). Dodaten hranilni vnos temelji na športnikovih potrebah po energetskih in presnovnih substratih, ki omogočajo adaptacijo na vadbene dražlja je in obnovo organizma po telesnem naporu. Pri dodatnem vnosu energetskih substra tov skušamo zagotoviti dodaten vnos sladkorjev, ki ustreza konceptu energetske dostopnosti (glej poglavje nezadosten energetski vnos).
Med hranila, ki so ključna za adaptaci jo na vadbene dražljaje in obnovo telesa, spadajo tudi beljakovine. Posledica neza dostnega prehranskega vnosa beljakovin pri športnikih je negativna dušikova bilanca, ki lahko poveča razgradnjo telesnih beljako vin in upočasni okrevanje po telesni vad bi. Negativna dušikova bilanca je lahko tudi posledica nezadostnega energetskega vno sa ob sicer zadostnem vnosu beljakovin. V tem primeru se nekatere aminokisline pretvorijo v substrate za energetsko presno vo. Kadar je dušikova bilanca negativna, to presnovno stanje vodi do mišičnega propa danja in intolerance telesne vadbe. Glede na priporočila različnih strokovnih združenj je priporočeni beljakovinski vnos od 1,2 do 2 g/kg telesne mase (4,23). Na splošno velja, da lahko športniki z manjšo telesno maso zadostijo tem potrebam z normalno prehra no, pri športnikih z večjo telesno maso pa
je pogosto potreben dodaten vnos z beljakovinskimi dodatki. Prav tako kot velja za dodaten vnos sladkorjev, je pomemben tudi čas vnosa beljakovin glede na čas vadbe. Za optimalno stimulacijo anabolnih procesov je ključna količina beljakovin, ki jih športnik zaužije po vadbi, in njihova biološka vrednost. Športnik naj bi beljakovine viso -ke biološke vrednosti zaužil takoj po tele sni vadbi v odmerku vsaj 25 g (24, 25).
V sodobni športni praksi pogosto srečamo načine prehranjevanja, v katerih beljakovinski vnos presega priporočene odmerke. Za zdaj nimamo prepričljivih podatkov, da bi bil pretiran vnos beljakovin škodljiv za športnike, ki nimajo bolezenskih težav z ledvicami. Prav tako niso dokazani škodljivi učinki na kosti, dokler je vnos pre hranskega kalcija zadosten (26, 27). Zdi se, da je največje tveganje pretiranega vnosa beljakovin to, da športniki uživajo neurav noteženo prehrano z manjšim vnosom dru gih makrohranil, zlasti sladkorjev. Te prakse ne srečujemo le pri body- builderjih, tem -več tudi pri vrhunskih triatloncih, tekačih in kolesarjih. Glede na podatke Burka in sodelavcev takšna prehranska strategija zmanjšuje njihovo vadbeno in tekmovalno zmogljivost (28).
Praktični problemi
V praksi se športnoprehranska strategija, ki ustreza priporočilom za vnos posameznih hranil pogosto poenostavi na način prehra njevanja oziroma uporabo diet z neuravno teženim vnosom hranil (visokobeljakovin -ski, visokomaščobni, nizkosladkorni način prehranjevanja). Teh »diet« se športniki držijo brez pravih fizioloških osnov in brez prehranskega pregleda in ocene njihovega vpliva na zdravje in športno učinkovitost posameznega športnika. K temu veliko prispeva tudi vpliv okolja, ki na splošno ni naklonjen vnosu sladkorjev in favorizira vnos beljakovin. Prehranske strategije, ki ne zadoščajo potrebam športnika po posamez nih hranilih, vodijo do slabše adaptacije na
vadbo, zmanjšanja telesne zmogljivosti, izgube telesne mase in hormonskih motenj. Pogosto jih spremlja tudi pretirana uporaba beljakovinskih dodatkov.
Neznanje o uporabi športnih dodatkov
Uporaba prehranskih dodatkov je med športniki izjemno razširjena. Za njo stoji farmacevtska industrija z agresivnim marke tingom in ogromnimi denarnimi dobički. Po podatkih z olimpijskih iger v Atenah je 45% športnikov uporabljalo prehranske dodat ke (29). Najpogosteje so uporabljali vitami -ne in proteinske dodatke. Pri pregledu 3.887 dopinških formularjev, ki so jih izpol -nili vrhunski športniki na doping kontro lah na več svetovnih prvenstvih, so ugo tovili, da so uporabljali 6.523 prehranskih dodatkov. To pomeni povprečno 1,7 pre -hranskega dodatka na športnika. Podoben je tudi vtis iz pregleda osebnih formular jev slovenskih športnikov, ki so se udeleži -li zimskih olimpijskih iger v Sočiju (nepub -licirani podatki). Večina športnikov je uporabljala vsaj en prehranski dodatek.
Najbolj zanimivo je seveda vprašanje, zakaj športniki uporabljajo prehranske dodatke. V primerjavi s splošno populaci -jo, ki uživa prehranske dodatke predvsem zato, ker verjame, da imajo boljše učinke na zdravje kot normalna hrana, je skrb za zdravje športnikom šele na drugem mestu. Kot ugotavljajo Depiesse in sodelavci športniki uživajo prehranske dodatke predvsem zato, da bi podprli obnovo telesa po vadbi (71 %), zaradi zdravja (52 %), za izboljšanje zmogljivosti (46 %), za preprečevanje in zdravljenje bolezni (40 %) in kot nadome -stilo za normalno prehrano (29%) (30).
Kljub temu da za uporabo športnopre hranskih dodatkov obstajo priporočila, ki so zasnovana na enakih kriterijih kot druga medicinska priporočila, večina športnikov teh priporočil ne pozna in uporablja prehran ske dodatke po svojih lastnih kriterijih ali glede na nasvete športnikove okolice (4).
Zelo malo športnikov se odlo či za upo -rabo prehranskih dodatkov na osnovi analize njihove športnoprehransko strategije vnosa energije in posameznih hranil, ki bi morala biti izhodišče za učinkovito upora bo športnih dodatkov.
Praktični problemi
Uporaba prehranskih dodatkov ni nadome -stilo za dobro osnovno prehrano in mnogi športniki imajo ob pretirani uporabi pre hranskih dodatkov slabo osnovno prehrano, kar neposredno vpliva na njihovo telesno zmogljivost, počutje in zdravje. Športniki uporabljajo prehranske dodatke stihijsko, brez analize športnoprehranske strategije s strani prehranskega strokovnjaka in tako je učinkovitost prehranskih dodatkov sla ba, je ni ali pa je celo škodljiva. Prav tako se športniki pri izbiri prehranskih dodatkov
ne informirajo o možnosti, da ima lahko določen prehranski dodatek večjo možnost kontaminacije s prepovedanimi snovmi.
ZAKLJUČEK
Uporaba spoznanj stroke klinične športne prehrane v športni praksi omogoča športni kom učinkovito telesno vadbo in regenera cijo po njej, optimalne rezultate na tekmo -vanjih in varuje njihovo zdravje. Zato mora športnik poznati osnovna priporočila za vnos energije, hranil in tekočin s prehrano. Vendar v vsakodnevni praksi veliko prepogosto opažamo, da je to znanje slabo in prehranski strokovnjaki niso vključeni v obravnavo športnikov. Še več, pogosto se neznanje presnovnih zahtev telesne aktiv nosti in ustrezne prehranske podpore pre kriva z uporabo različnih »diet« in nekritične uporabe prehranskih dodatkov.
literatura
1.	Hargreaves M. Exercise physiology and metabolism. In: Burke L, Deakin L, eds. Clinical sports nutrition. 3rd ed. Sydney: McGraw-Hill; 2006.
2.	Bingham S. Aspects of dietary survey methodology. Nutrition Bulletin. 1985; 10 (2): 90-103.
3.	AIS, Australian institut of sport [internet]. Canberra: Australian sports commision; c2014 [citirano 2014 Jun 15]. Dosegljivo na: http://www.ausport.gov.au/ais/nutrition
4.	Kreider RB, Wilborn CD, Taylor L, et al. ISSN exercise and sport nutrition review: research and recommendations. J Int Soc Sports Nutr. 2010; 2 (7): 7
5.	Olympic.org [internet]. Lousanne: Official website of the Olympic Movement, IOC; c2013 [citirano 2014 Jun 15]. Dosegljivo na: http://www.olympic.org/Documents/Reports/EN/CONSENSUS-FINAL-v8-en.pdf
6.	American College of Sports Medicine, Sawka MN, Burke LM, et al. American College of Sports Medicine position stand. Exercise and fluid replacement. Med Sci Sports Exer. 2007: 39 (2); 377-90.
7.	Lang F. Effect of cell hydration on metabolism. In: Maughan R, Burke L, eds. Sports Nutrition: More than just calories-triggers for adaptation. Basel: Karger; 2011. p. 115-30.
8.	Häussinger D, Lang F, Gerok W. Regulation of cell function by the cellular hydration state. Am J Physiol. 1994; 267 (3 Pt 1): 343-55.
9.	European Food Safety Authority (EFSA). Scientific opinion on dietary reference values for water. EFSA Journal [internet]. 2010 [citirano 2014 Jun 16]; 8 (3): 1459-507. Dosegljivo na: http://www.efsa.europa.eu/en/ efsajournal/pub/1459.htm
10.	Armstrong LE. Performing in extreme environments. Champaign: Human kinetics, 1999.
11.	Wyndham CH, Morrison JF, Williams CG. Heat reactions of male and female Caucasians. J Appl Physiol. 1965; 20 (3): 357-64.
12.	Kenney WL, Buskirk ER. Functional consequences of sarcopenia: effects on thermoregulation. J Gerontol A Biol Sci Med Sci. 1995; 50: 78-85.
13.	Meyer F, Bar-Or O, MacDougall D, et al. Sweat electrolyte loss during exercise in the heat: effects of gender and maturation. Med Sci Sports Exerc. 1992; 24 (7): 776-81.
14.	Baker LB, Jeukendrup AE. Optimal composition of fluid-replacement beverages. Compr Physiol. 2014; 4 (2): 575-620.
15.	Maughan RJ, Watson P, Evans GH, et al. Water balance and salt losses in competitive football. Int J Sport Nutr Exerc Metab. 2007; 17 (6): 583-94.
16.	Loucks AB, Kiens B, Wright HH. Energy availability in athletes. J Sports Sci. 2011; 29 Suppl 1: 7-15.
17.	Loucks AB. Is stress measured in joules? Mil Psychol. 2009; 21: 101-7.
18.	Loucks AB, Callister R. Induction and prevention of low-T3 syndrome in exercising women. Am J Physiol. 1993; 264 (5): 924-30.
19.	Loucks AB, Thuma JR. Luteinizing hormone pulsatility is disrupted at a threshold of energy availability in regularly menstruating women. J Clin Endocrinol Metab. 2003; 88 (1): 297-311.
20.	Nattiv A, Loucks AB, Manore MM, et al. American College of Sports Medicine position stand. The female athlete triad. Med Sci Sports Exerc. 2007; 39 (10): 1867-82.
21.	Mitch WE, Bailey JL, Wang X, et al. Evaluation of signals activating ubiquitin-proteasome proteolysis in a model of muscle wasting. Am J Physiol. 1999; 276 (5): 1132-8.
22.	WHO [Internet]. Geneva: Gobal strategy on diet, physical activity and health; c2014 [citirano 2014 Jul 29]. Dosegljivo na: http://www.who.int/dietphysicalactivity/diet/en/
23.	American Dietetic Association, Dietitians of Canada, American College of Sports Medicine, et al. American college of sports medicine position stand. Nutrition and athletic performance. Med Sci Sports Exerc. 2009; 41 (3): 709-31.
24.	Esmarck B, Andersen JL, Olsen S, et al. Timing of postexercise protein intake is important for muscle hypertrophy with resistance training in elderly humans. J Physiol. 2001; 535 (1): 301-11.
25.	Holm L, Esmarck B, Mizuno M, et al. The effect of protein and carbohydrate supplementation on strength training outcome of rehabilitation in ACL patients. J Orthop Res. 2006; 24 (11): 2114-23.
26.	Bernstein AM, Treyzon L, Li Z. Are high-protein, vegetable-based diets safe for kidney function? A review of the literature. J Am Diet Assoc. 2007; 107 (4): 644-50.
27.	Bonjour JP. Dietary protein: an essential nutrient for bone health. J Am Coll Nutr. 2005; 24 (6 Suppl): 526-36.
28.	Burke LM, Kiens B, Ivy JL. Carbohydrates and fat for training and recovery. J Sports Sci. 2004; 22 (1): 15-30.
29.	Tsitsimpikou C, Tsiokanos A, Tsarouhas K, et al. Medication use by athletes at the Athens 2004 Summer Olympic Games. Clin J Sport Med. 2009; 19 (1): 33-8.
30.	Maughan R. Risk and rewards of dietary supplement use by athlete. In: Maughan R, ed. The Encyclopaedia of Sports Medicine: An IOC medical commission publication, Sports nutrition. West Sussex: Wiley Blackwell; 2014. p. 291-300.
Prispelo: 17.6.2014