NEKJE... Tone   Pavček
Nekje na Dolenjskem so kraji, kjer dosti je trnja in dosti rož, a zemlja je žena, ki že s smehljaji vžge srca najtrdnejših mož.
Tam pesmi so pisana polja, verzi samotne, ozke poti in trdna, nezmagana volja kot ritem povsod valovi.
Tam žita, do prsi visoka vsako poletje šume in vsaka dlan je trda, široka, kot so široki in dobri ljudje.
Tam gre življenje od leta do leta, večno isti, zaključeni krog, dokler v grob ne pospremijo kmeta vaiščani in zemlja in bog.
A smrt nič ne menja ne zbriše: polje ostane in delo in kruh in po starem beljene nizke hiše in v hišah po starem življenju duh.
Iste prastare podobe na steni in vedno enake skrbi, življenje, ki tre se in peni in zvon, ki le tole doni:
Nekje na Dolenjskem so kraji, hiša, vinograd, košček polja. Tam so meseci sami maji, tam sem nekoč bil doma.
209
14   Naša sodobnost