Zinka Zorko Pedagoška fakulteta Maribor UDK 808.63-087(497.12 Maribor) NAREČNA PODOBA MARIBORSKEGA PREDMESTJA 0. Narečje je neknjižna socialna zvrst jezika s posebnim, zgodovinsko utemeljenim razvojem intonacije, glasoslovja, oblikoslovja, skladnje, besedotvorja in besedišča na določenem (nemestnem) zemljepisnem področju. V večjih mestih nastajajo nadnarečni pokrajinski pogovorni jeziki; v njih se tipične narečne posebnosti prekrivajo s knjižnim jezikom. Mariborski pogovorni jezik je nastajal v zapletenih gospodarskih, družbenih, kulturnih, cerkvenih in narodnostnih razmerah, zato se v njem prepletajo raznovrstne narečne sestavine, vplivi nemškega jezika in slovenskega knjižnega jezika. Danes ima ta mestna govorica enoglasniški sestav; kaže se izrazita težnja k oženju e-jevskih in zlasti o-jevskih fonemov ter k daljšanju kratkih samoglasnikov. Odraz za kratki polglasnik je dolgi široki e Naglas je netonemski, stavčna intonacija pa padajoča; v daljših tvoijenkah se pojavljata dva naglasa: (Maribor, čudovito, socializem); kratki ali dolgi končni ali nekončni naglas se umika za zlog proti začetku besede. Samoglasniški upad je zelo omejen: opušča se -/ v nedoločni-ku in v deležniku na -/-pri glagolih z i-jevsko pripono: delat, nosla, püstla; v moški obliki deležnika na -I se posplošuje nenaglašeni končaj -o; neso, zdigno, hoto, mislo, delo. Zvočnik v se premenjuje s / pred nezvenečimi nezvočniki in na koncu besede V oblikoslovju prevladuje nepremični naglasni tip, posplošujeta se končnici: -ah, -ami za oba spola, že v ednini se pojavlja feminizacija samostalnikov srednjega spola, zlasti pa v množini, pridevnik s svojo obliko ne razlikuje določnosti in nedoločnosti, v glagolski spregatvi prevladujejo končnice tudi pri -te, -ta, -jo tudi pri brezpriponskih glagolih (date, vete,jete, böte), v 1. osebi dvojine je osebilo -ma; pogost je zanikani tožilnik. V besedju je precej germanizmov ali prevednih besednih zvez. 1. Predmet te raziskave je narečna govorica v mariborskih predmestnih naseljih, to je v tistih, kjer kmet še obdeluje zemljo in je naselitev stara in trajna, kmečko, polkmečko in delavsko prebivalstvo pa ohranja svoje narečje. Narečna govorica v mariborskih predmestjih ni enotna. Slovenjegoriško narečje se dotika Maribora v Melju in na Košakih. K sevemo-štajerskemu narečju prištevamo kozjaški govor, ki se govori v kamniškem predmestju, se-vemopohorski govor, ki se približuje Mariboru na Studencih in v Radvanju, in vzhodno-pohorski govor na Pobrežju, Teznem in v Razvanju. 1.1 Zahodno slovenjegoriško narečje sega v mariborsko predmetje na severu, na Košakih, in na vzhodu v Melju. V panonsko narečno bazo ga vključujemo zaradi enakega razvoja: dolgega jata, dolgega etimološkega o, dolgega u in zložnega / ter zaradi današnjih enakih odrazov za dolgi nosni f in etimološki e. Slovenjegoriški govori ne poznajo tonemskega naglaševanja. Stare skrajšane in nove akute so podaljšali, vendar pozneje (prekmurski, pr-leški in haloški govori pa podaljšanja ne poznajo), zato so se dolgi cirkumflektirani samoglasniki razvijali drugače kot akutirani, razlikovanje med dolgim in kratkim zlogovnikom je postalo fonološko pomembno; kratki samoglasniki so se začeli daljšati, in danes je ohranjeno le kakovostno nasprotje, vzpostavlja pa se novo: monoftong (enoglasnik) proti dif-tongu (dvoglasniku). V teh govorih so znani narečni naglasni umiki za zlog na levo, in sicer: t. i. kratkega cirkumfleksa na prednaglasni polglasnik (miegla, stieber), dolgega cir-kumfleksa ravno tako (s koustjo, pduroka, pristava, uotavič; puoznajo, priklet, zdberge) in še kratkega cirkumfleksa v zadnjem zaprtem zlogu; cigan, advent, üqtprem, pri nas, puo.t- 170 plat, studenec, šurki. V pregibanju se naglas močno morfologizira in danes prevladuje nepremični naglasni tip na osnovi. 1.2 Fonološki sestav severovzhodnega mariborskega predmestja vsebuje dolge naglašene enoglasnike in dvoglasnike (glej niže), nenaglašene samoglasnike (i, ii, u, e, o, a), zvočnike (v, j, m, n, r, I mj), nezvočnike (p,b,f, t, d, c, s, z, č, š, ž, k, g, h) ter zlogovnike er,/, m, n. Dolgi naslašeni samoglasniki:' Dolgi i zastopa akutirani (' (hiša, lipa, riba, tiči), kratki / (miš, nič, nit, sit, tič), e pred r(mira, vira) ter po naglasnem umiku naglašeni / (cigan, priklet). Dvoglasniški ü je odraz za ckfl. i (liist, očii,piišem, sviija, ziima, ziid). Dolgi m je odraz akutiranega u in kratkega u v zadnjem ; zlogu (kruha, kupa, vuš; cüt,fl^üp, kruh). Dvoglasniški m/je naslednik ckfl. u (Itiič, luiplen, oluip, viiiha). Dolgi u zastopa dolgi in kratki samoglasniški 1 (dug, künen, puni, tučen, vük; pühi, vuna, pün); beseda slöuza je nastala po metatezi iz • sl6za -> solza. Dvoglasniški ie z naglasom na prvi mori je nastal iz kratkega ozkega e in je odraz za staro- : akutirani jat (briemen, brieza, ciesta, lieto, neviesta, piena, riezat, strieha, vriemen; diet- \ ,mliet), medtem koje dvoglasniški üo nastal iz novoakutiranega o, staroakutiranega nosnega q in je odraz za umično naglašeni o: hüodin, hüoja, nüosin, pruosin, Sküqda, vüola-krüop, küoß, püot, sküof; düqga, güoba, küoca, tüoca; küotl küoza, üoreh, üosa. Dolgi ozki e je naslednik dolgega polglasnika, dolgega nosnega q, dolgega in novoakutiranega etimološkega e (dein, ves; gledam, ime, pet, petek, veže, zebe; let,peč;neso,reko), dolgi ozki o pa je odraz dolgega nosnega p (gobec, gold,p, klop,mdS, otrobi, roka, sod). Dvoglasniški ie z naglašenim širokim e zastopa umično naglašeni e in polglasnik ter kratki polglasnik (čielo, niesen, rieče, žiena; čieber, miegla, piekl stieber, pies). Široki e se pojavlja kot položajna varianta ie (zemi, nemren); a+j v zadnjem ali zaprtem zlogu se poeno-glasi v široki e (ke ,kaj', ne ,naj', mleši ,mlajši'). Dvoglasnik je odraz dolgega jata (beili, . beseida, greih, leip, leis, Ićite, meih, mleiko, snežein, teilo, zveizda), dvoglasnik öu pa dolgega etimološkega o (öuka, böuk, lepöu, mesöu, mouč, nöuc, röuk, senöu, testöu). Zaokroženi a zastopa staroakutirani a in kratki a v edinem zlogu (brata, krava, mati; brät, nas), nezaokroženi dolgi a pa ckfl. ali novoakutirani a (dva, grdt, mlaj, mesa, sena; hrast, kovač, kräl, apno, okapati. Samoglasniški r se izgovarja kot er v naglašenih in nenaglašenih zlogih: perst, smert, tert, ] žert. Nenaglašeni samogl. ob zvočnikih /, m, n lahko upadajo, in tako nastanejo zlogotvor-ni j, ip, p; končni / upade v glagolskem nedoločniku, v rodilniku osebnih zaimkov: müoj- ' Iz tehničnih razlogov je zapis fonemov poenostavljen: ostrivec označuje naglašeno dolžino, krativec naglašeno kračino, pika pod fonemom označuje ožino, krožeč nad a zaokroženost, krožeč pod 4 fj pa zložnost; dvočrkje označuje dvoglasnik. 171 ga, tvüojga; prednaglasni u se po vokalni harmoniji premenjuje z ü: lüpiije, siišiit, zamüdi-ili; nenaglašeni jat v pred- in ponaglasni legi se lahko realizira kot a: smerdat, vidat, vi-edat; nenaglašeni polglasnik se izgovarja kot široki e; v sklanjatvi pa lahko onemi: hlapca, kuosca, ali pa ostaja imenovalniška osnova nespremenjena: deideka, äteka, Frančeka. Soglasniški sestav se od knjižnega razlikuje le v posameznih razvojih: (1) Končni -m se neobvezno premenjuje z -n: deilan, z braton. (2) Zvočnik /v/ se pred vsemi zvenečimi soglas-niki izgovarja kot [v], pred nezvenečimi in na koncu besede pa se premenjuje s [^-.fierah, zdraf; v se pojavlja tudi kot protetični glas pred u: vuiš, vuiha, vuzda; na koncu besede je -y (zapisujem ga z v). (3) Iz palatalnega /i' se je razvil nosnjeni drsnik X in sicer v položaju med dvema samoglasnikoma, za soglasnikom ali na koncu besede pa je «' izgubil pala-talnost črepija, Jiva, svija, lukna, djgn. (4) Palatalni /' se je razvil v srednji /; kliič, vuola. (5) Svetli drsnik /j/ se izgovarja kot v knjižnem jeziku, torej [j]. Pogost je drugotni j pred -n in -d: dejn, lejn, hÜjdo, pläjnke. (6) Nekaj posebnosti v soglasniškem razvoju: rinezem v besedah meisnc, pajank; ohranjeni skupini čre-, žre- (črčišna, žrie.bU; sklopa //, dl v deležniku na -/ sta disimilirana (padla -»pala, jäv jeila, cvev cvićlaj; začetni u- se prestavi za m, b (umiti -»müiti, ubiti -* büiti); šč se olajša v S (išen, goša); hč -* š (niše); na koncu besede se po naliki ohranja -/ (stüol, ceigl küotlj; končni -/ se v naglašenem zlogu izgovarja kot -j^ /v/, sicer pa kot o (biv, loviv, däv,jäv, terpiev, čuv; ne.so, zdigno, vido, nuoso, diejo, vie.do). 1.3 Oblikoslovje 1.3.1 Samostalniška beseda 1.3.1.1 Samostalniki: V ednini so ohranjeni vsi trije spoli. Ženskega spola postanejo le na-kateri samostalniki srednjega spola (uokna, gneizda, jajca, črćiva), v množici pa samostalniki srednjega spola postanejo ali ženskega ali moškega spola. V kategorijo moškega spola prehajajo samostalniki s podaljšano osnovo na -t ali -n, in sicer že v dvojini: tiele, telieta, dv. telieta, mn. telieti; slemen siemla, dv. siemla, mn. siemli. Samostalnik leto ima v ednini in dvojini odraz staroakutiranega, v množini pa cirkumflektiranega jata: lieto, dv. lieti, mn. leite. Vzroki za feminizacijo so: posploševanje ženskih a-jevskih končnic v mestniku in orodniku množine -ah, -ami; v dvojini sta imenovalnik in tožilnik pri obeh sklanjatvah enaka (-i); dajalnik/orodnik dvojine za vse spole ima končnico -oma. 1.3.1.1.1 Moške sklanjatve Samostalniki 1. m. sklanjatve se sklanjajo po naslednjem naglasno nepremičnem vzorcu: mlin-0 -a -i -0 -i -on; dvojina: mlin-a -of -oma -a -ah -oma; množina: mlin-i -of -on -e -ah -ami. Premični naglas: jiezik jezika, život živouta. Končniški naglas je odpravljen: pies piesa, stieber stiebra. Po nepremičnem naglasnem tipu se sklanjajo tudi samostalniki knjižnega mešanega naglasnega tipa: nous nöusa, maust möusta, sveit sveita. Vsa lastna in prevzeta občna imena na samoglasnik podaljšujejo osnovo z -/• Lojze Löjzeja, Miha Mihe-ja, Silvo Silveja, Vili Vilija. (Pri imenih na -a in -o se končaj premenjuje z -e- po naliki s tipom Lojze). Samostalniki, ki se končujejo na -r, osnove ne podaljšujejo: mehüra, voglä-ra, rihtera. Govori ne poznajo podaljševanja osnove z -ov- v dvojini in množini: pas pasa, dv. pasa, mn. pasi. V rodilniku ednine se končnica -ü ni ohranila: šma, möusta; v imeno-valniku množine ni končnice -je; brati, kmieti, gospöudi; lasi. 1.3.1.1.2 V prvi ženski sklanjatvi se končnica -oma v dajalniku in orodniku dvojine razlikuje od knjižne; prevladal je nepremični naglasni tip. Po ženskem vzorcu se sklanjajo tudi nekateri samostalniki nekdaj srednjega spola že v ednini, večina pa v množini: viiiha viii-he, öuka öuke, köula köule; jetre, pluče. V drugi ženski sklanjatvi prevladuje nepremični naglasni tip, po mešanem naglasnem tipuje naglašen le rodilnik ednine: oberf-&-i -i -d -i 172 -jo; dvojina oberv-i -i -orna -i -ah -orna; množina: oberv-i -i -an -i -ah -ami; köust kostii dv. köusti, mn. köusti. Samostalnik kri se sklanja: kri krivi krivi kri krivi krivjo. 1.3.1.1.3 1. srednja sklanjatev ima posebno obliko le v I/T ednine, če je ohranjen srednji spol, v dvojini je končnica -/ enaka kot v ženski sklanjatvi, v množini pa srednja sklanjatev ni ohranjena. Samostalniki se femininizirajo oziroma že v dvojini prehajajo med samostalnike moškega spola: liet-o -a -i -o -i -on; dv. liet-i leit lietoma ließ leitah lietoma; mn. le-it-e -c^ -an -e -ah -ami; tiele telieta; dv. telieta; mn. telieti; Siemen siemna/sfemla: mn. si-em/i.Mešani naglasni tip ima naglašeno končnico v I, R in T ednine: sencu sena mesöu mesa, testöu testa. V ednini ostajajo srednjega spola samoedninski samostalniki, glagolniki in samostalniki s končnico -e: lice, sunce. Posplošena neimenovalniška osnova ostaja srednjega spola: leipo siemen, slabo vriemen. V govoru ni podaljševanja osnove s -S-: öuka öuke, köula köule, dreiva dreiva,, vüiha vüihe, nebo neba. 1.3.1.2 Osebni zaimki jaz, ti, lion, üona, üqno/üovo; mija/mijadvä, vija/vijadva, onija/oni-jadvä/üovadvä; mi, vi.üoni/üovi; siebe se sklanjajo tako kot v knjižnem jeziku; naglasni umik s kratkega naglašenega zloga v mestniku množine na predlog pri se širi tudi k ednin-skemu mestniku: prinas, privas, primeni, prijen; tožilniška navezna oblika v zvezi s predlogi ohrani naglas: za me, za te, za jo, zaje.; moška edninska oblika je zdjnga. Zanimivo je, da se pojavlja pri naslonski obliki jih premet v hii: so hii naišli; tak premet je znan tudi v kozjaškem govoru. Vprašalna zaimka gdöu küoga in ke čiesa opravljata tudi vlogo oziral-nih zaimkov kdor, kar; kiri se uporablja tudi v pomenu kdo. 1.3.2 Pridevniška beseda Pridevniki se sklanjajo kot v knjižnem jeziku, le v moškem edninskem rodilniku je končnica -iga. Stopnjujejo se z obrazili -ši, -i <- -ji, -eiši, v presežniško obliko se vstavlja člen določnosti: mlad mleši netamleši. Končnica -i pri pridevniku ne označuje več določnosti, se pa posplošuje, zlasti pri enozložnih pridevnikih in pridevniških besedah, npr. Jeni, Juni, taki, kaki, sdki. Kazalna zaimka tüqti in ÜQvi za knjižna ta in oni sta značilna tudi za govore na Dravskem polju. 1.3.3 V glagolskem oblikotvorju se pojavljajo premene korenskih samoglasnikov, metato-nije, posploševanje edninskih naglasnih razmerij; v 1. os. dvojine je končnica -ma: brez-priponski glagoli nimajo posebnih končnic: veita veite; v deležniku na -/ se sklopa ti, dl, olajšata v Ipdv p4la, cvev cviela, sev siela, hüodo hüola; naglašena pripona, nastala iz jata, ima v deležniku na -/ za ženski spol v ednini odraz stalno dolgega (novocirkumflektirane-ga), sicer pa staroakutiranega jata: živo živeila, živielo, dv. živiela, mn. živieii; v velelniku se posplošuje edninska osnova: niesi, niesima, nüosi, nüosima; pogosta je tvorba pona-vljalnih glagolov tipa: davlen,leičen, okdplen, zldmlen, zahteivlen, pa tudi küpüvlen; oblika zanikanega glagola biti v sedanjika ostaja le kot vez ob povedkovem določilu neisri köus die.lat, sicer pa razpada v sri ni/sti nii; mii smoprevöuza nei mieli. - Samoglasniške premene so zlasti pogoste v oblikah deležnika na -/.• niest, niesen, niesi, niesite, niso, niesla, nies-li; terpiet, terpin, tćrpite, terpiev, terpiila, terpieli; nüosit, nüosin, nüosi, nüqsite, nüqso, nü-qsla, nüqsli; dielat, deilan, die.le dielete, diclo, deilala, dielali; zlämat, zlämlen, plastüvat, plastüvlen; jiest (namenilnik jeist), jein, je, jäv, jeila, d\.jiela, mn. jie.li. 1.3.4 V prislovnih oblikah je ohranjenih več starih sklonskih morfemov; od knjižnih oblik se razlikuje tvorba krajevnih prislovov na -ah po množinski mestniški končnici (guqrah, düqlah, nüqtrah, vünah) ali označevanje luninih men (stdriga, mlädiga,pünigaj. 2.1 Kozjaški govor sega v predmestje Maribora z zahodne, kamniške strani. Prištevamo ga k sevemoštajerskemu narečju, kakor se govori na levem bregu Drave do slovensko-nemške 173 jezikovne meje pn Lučanah v Avstriji (na Velikem Boču v Avstriji na nekaterih kmetijah še govorijo slovensko). Severno od Maribora, pri Urbanu in Rošpohu, se že začenjajo pojavljati fonološke značilnosti slovenjegoriškega narečja (torej zahodneje, kot je to označeno na Karti slovenskih narečij). Za kozjaški govor je značilno izrazito nagnjenje k dvoglasnikom za dolge samoglasnike. Ker so se v teh govorih skrajšani staro- in kratki novoakutirani samoglasniki podaljšali pozneje kot v osrednjih govorih, ločimo po dva odraza za jat, e in o. To kasnejše podaljšanje je moralo potekati blizu časa, ko se je »kratki« akut začel umikati za zlog proti začetku besede na stare kračine, to je na e, o in a . Akuti se ali niso podaljševali vsi v istem času, in sta se zato razvila po dva odraza za novoakutirana e in o (ozek poleg širokega), ali pa široki odraz kaže na koroški, ozki na štajerski razvoj: neešo, žele, rooža/vola. Ponaglasni a se v nedoločniku in deležniku na -I pred ( preglasa v e, torej je današnji kratki nedoloč-nik mlajši pojav. Kozjaški govor pozna: naglasni umik v tipu žena, noga, mzgla, tretji (terciarni) umik kratkega zloga za zlog proti začetku besede tipa zeelen, umik dolgega cirkumfleksa z odprtega ali zaprtega zadnjega pa tudi nezadnjega zloga: s koustjo, motka. , 2.2 Dolgi samoglasniki: Kratko naglašeni: ; i; Ü *- Ü, ii\ei <- i; üu\öu *- ii;e e,z'-, del umično naglašenih e; ö «- 9, del o-; e i •»- večina umično naglašenih e; 6 <-1; ee <- e, dela e-, umično naglašenega polglasnika; 00 j «- b-; di <- e, e; äu «- ö; a«-umično naglašenega o, k, dolgi a je ostal nespremenjen v zve- j zah: -ra-, -av-. j Samoglasniški rje razpadel v a+r, samoglasniški {pa ou. Izhodiščno kratki naglašeni samo- j glasniki so se podaljšali: nit, kup, brät, pees, kmet; današnji kratki naglašeni samoglasniki i so nastali zaradi poenoglašanja diftongov: iil ai -*a; p'^la , dala ali zaradi poznega naglasnega umika: ponači, vazo, višek; seno, kleti. Na nekatere samoglasniške razvoje je potrebno posebej opozoriti: v osamljenih zaselkih se dvoglasniki ohranjajo, v naseljih ob Dravi in v Kamnici se mlajši dvoglasniki zabrisujejo; povsod se ohranjata le di/ći in äu/öu. Za staroakutirani jat slišimo na Zgornjem Slemenu ob meji ee" (breeza), na Srednjem e (breza), v Rošpohu severno od Kamnice pa že diftongizacijo ozkega e v ie (brieza). Umično naglašeni e ima po dva odraza: praviloma se pojavlja široki e, ki se lahko difton-gira v ee, v zlogu pred i in palatalnim /' pa slišimo ozki e; teta: rekli, zemla, pelo. V nenaglašenem samoglasniškem sistemu je znano ekanje, to je prehod prednaglasnega o v e pred naglašenim i; debeim, dejei, rečeica, ali pa ponaglasnega av ev nedoločniku pred končnim, danes že upadlim ;.¦ deelet, kapet, so peleli, pa tudi Ldučene. Prednaglasni a se premenjuje tudi z o: kodei ,kadi', moceesl, mošein, toblet. Samoglasniški upad do ničte 174 stopnje je znan le v soseščini zvočnikov: misla *- mislila; nastanejo pa lahko tudi zlogov-niki 4 nf, Soglasniški sistem se razlikuje od knjižnega le v naslednjih narečnih razvojih: (1) Pojavlja se drugotni nosni zvočnik n/m. Zaradi počasnega ali zakasnelega jezikovnega pridviga v primiku ali odmiku nosnega zvočnika se je samoglasnik za nosnikom nazaliziral in iz tega je nastal nov prehodni nosni zvočnik: monka, neingi ,nekateri', ndunga, sneink, namč, mamč. Tak pojav je znan tudi na južnem Pohorju. (2) Priponsko obrazilo -jenkZ-enk za knjižna -nik in -ek: leišenk, kurjenk, pöulenk. (3) Pogost je prehodni/¦ bejži, grdjzdje, koj-zji, 6jgn. (4) Po naliki z neimenovalniškimi skloni se ohranja -/ v imenovalniku: kol, ogl stol, asi kazi vägl, märzl otećkl, reekl neesl (5) Palatalni /' je izgubil mehkost: klouč, postela, vola; n' se je razvil v rahlo nosnjeni drsnik Jali pa v n: sveija, neiva. (6) Znani so protetični h (hdni, ,oni', hobadvöj, v (viičit, vduš, viižgat), j (jime, jigla). (7) Soglasniška sklopa gl/dl in tl/kl se prosto menjujeta: meegla/meedla; reekla/reetla. (8) Med zr se razvije d: zrela -* zdreela, med sr pa t: srhel -»starhl 2.3.1 Oblikoslovje kozjaškega govora V pregibanju se uveljavlja nepremični naglasni tip. Mestnik ednine moškega in srednjega spola ima končnico -i, orodnik ednine pa -am. V množini so končnice: -i -o -am -e -eh -emi (ob Dravi tudi -ah -ami). V dvojini se poleg končnice -orna pojavlja tudi -ama. Govori ne poznajo preglasa ove, podaljševanja osnov z -ov- in ne naglašene in nenaglašene končnice -je: masti, brati, lasi. Samostalniki m. sp., ki se končujejo na samoglasnik, podaljšujejo osnovo z -ej: dta dteja, Miha Miheja, Mirko Mirkeja, Lojze Ldjzeja Vili Vilija; osnove na -r večinoma ohranjajo r: kiišera, mežnera. - Samostalniki ženskega spola na -ev dobivajo končnico a: boukva, breskva. Tudi v 1. in 2. ženski sklanjatvi se posplošujeta končnici -eh -emi v množini. - V pridevniški sklanjatvi je rodilniška moška končnica -iga (leipiga), mest. mn. večinoma -eh (leipe). V deležniku na -/je ta lahko ohranjen za soglasnikom: prćišl reetl neesl Znana so deležja: namouče, videjoč, greedi. Pri prislovih so razširjena obrazila: -ma za označevanje kraja: kdlma, d^rgema, heinama, zuuma; -ka za označevanje časa: lönika, sndčka, čeerika; -ta za oddaljevanje: gorta, vonta; -sa za približevanje: gorsa, vdsa; noči pomeni drugače (•»- inače). Ob glagolih so najpogostejši prislovi: gor, dol vun, not, bek, cdu, Jkiip, z6t. Pogosti členki: te (potem) - navezni členek, baide, vanda, nä, näa (zanikanje): nisn, čisn, kavdim (ne vem) ne smeiš/če smeiš. 3.1 Štajersko sevemopohorsko narečje sega po Ramovšu vzhodno od Podvelke v Dravski dolini. Danes so ti govori raziskani in ugotavljamo, da se sevemopohorski govori začenjajo na Smolniku in v Rušah, falski, lovrenški in podvelški govori pa spadajo po najstarejšem narečnem razvoju h koroškemu podjunskemu narečju. Značilnosti štajerskega se-vemopohorskega narečja se pojavljajo v jugozahodnem mariborskem predmestju, npr. na Studencih. i Zastopajo: i <- i, er; ü <- ü, or; e«-a ,»-, g, e, e-; ö <- 9, Ö-; e <- i, iz umično naglašenih e 'm-i;ö *- iz delaä; ei <- e, e;öu <- ö; ä <- iz dela a, ä; ir <- f. Kratki naglašeni samoglasniki /, ü, e, ö,ä, -o so redko nasledniki izhodiščnih kratkih samoglasnikov, večinoma so naglašeni po poznem naglasnem umiku za zlog proti začetku besede. Nenaglašeni samoglasniki se upadajo ob zvočnikih, -/ tudi v nedoločniku. Gradivo: igla, cirka; üha, škurja; len, gene se, pe.tek, bre.za, riko; golö.p, nosim; čelo, megla, pes; kovač; beili, leit; köula, nöuc; pravda, brdt; pirt; bik, piše ,pišče'; čut, južna; kmet, cedit, obesit; koš osa, voda, kosti; kak, lasi; mč *- nič;dht (dreti). 175 Soglasniški sestav se od knjižnega razlikuje: (7) pojavlja se analogični -/ na koncu besede: kol, kčzl uvedi, vdl; (2) /' /; kliič; (3) prehodni /• bolejn, dejn, gröjzdje, läinski, löjpa; (4) priponsko obrazilo: -enkZ-jenk; kriišenk, vresjenk, leišenk; (5) v za r in vzglasni v pred ne-zvenečim nezvočnikom se premenjuje s / bdrf, fiiera; (6) dn gn: gnör, šk^gri; (7) šč š: išem, go.ša; (8) ohranjena sta sklopa čre-, žre-; čreišna, žrčbl, 3.3 Oblikoslovno pregibanje Samostalniki moškega spola se sklanjajo po vzorcu: brät-o /-a -u -a -i -om; dv. brat-a -o -orna -a -ah/-eh -orna; mn. brät-i -o -om -e -ah/-eh -ami. Prevladal je nepremični naglasni tip, zato tudi maust möusta, sveit sveita, pes pesa. V mestniku ednine je ohranjena končnica mehke sklanjatve, v množini se posplošujejo končnice -am -ah -ami, slišati pa je tudi končnico -eh, sicer razširjeno v Dravski dolini. Govor ne pozna množinske imenoval-niške končnice -je in ne podaljševanja osnov z -ov. Samostalniki ženskega spola se sklanjajo po dveh sklanjatvenih vzorcih: 1. ženska sklanjatev je enaka kot v knjižnem jeziku, le v mestniku množine se pojavlja alomorf-e/i poleg -ah. V 2. ženski sklanjatvi sta zena-čena mestnik in orodnik ednine: o niti, z niti. Pri samostalnikih mešanega naglasnega tipa koust kosti je danes naglašena le osnova, kakovost in kolikost naglašenega samoglasnika v neimenovalniškem sklonu kažeta na naglasni umik. - 1. srednja sklanjatev je večinoma znana le v ednini, v dvojini in množini pa je posplošena maskulinizacija /s podaljšano osnovo s -t ali -«/ali pa femininizacija. Podaljšana osnova s -s se posploši tudi v imenoval-niku: koleisa, nebeisa ali pa se osnova ne podaljšuje: čreiva čreive, dreiva dreive, tiha tihe. V pridevniški sklanjatvi je v rodilniku ednine za moški in srednji spol končnica -iga, mestniška in orodniška končnica je -em. Določnost pridevnika se označuje s členom ta/t9, končnica -i je to vlogo izgubila; enozložni pridevniki na -/ se vedno končujejo na -i: ceili, belli, gnili, goli. Pridevniški primemik in presežnik v vlogi povedkovnika sta nevtralizirala moško obliko za vse tri spole: Sestra je starijši. - Vlogo oziralnih zaimkov razen kiri/diri opravljajo vprašalni, -r, je ohranjen v nikalnem nič ničeisar/ničesirga. V glagolski spregatvi so prevladale končnice priponskih glagolov, v 1. os. dvojine je končnica -ma. Slišati je nedoločnik na -ti in -t: nesti/nest, pečti/pečt. Namenilnik je ohranil posebno obliko le pri redkih, zelo pogostnih glagolih v zvezi z glagoli premikanja: past -grem post, spät - grem spot. Obrazilo -ka se pogosto dodaja časovnim prislovom: čerika, Idnika virhka. 4.1 Vzhodnopohorski govor se približuje mestu Mariboru v Radvanju, Razvanju, na Teznem in na Pobrežju. V tem sevemoštajerskem govoru se je samoglasniško kolikostno nasprotje izgubilo; vsi naglašeni samoglasniki so dolgi, nagnjeni k diftongizaciji:. 4.2 Samoglasniški sestav: 176 i ii«- i, i; liluu <- u, ü; i? <- e, e; up <- ö ; e «- ¦», i-, a, 6 *- 4/ä, 6; ü ->• üi/üu/öu, 1 v ü/öu,ö,eve/ei; novoakutirana e,o -tie./e/eć/;d-* üq/q/oö; umično naglašenie -> e/e/ee-/ie; 0*=- ä/üq/uö/. ' kozjaško (1), sevemopohorsko (2), vzhodnopohorsko (3), slovenjegoriško (4). 177 v vzhodnopohorskem in slovenjegoriškem govoru so se kratki naglašeni samoglasniki podaljšali in ni več kolikostnega nasprotja, s povečanim številom dvoglasnikov se je okrepilo kakovostno nasprotje. V soglasniškem sestavu je med temi govori manj razlik. Najpomembnejše soglasniške spremembe so: J öu/ö, ü; samoglasniški r -> ir, er, ar,; /'-> /;«'-» J, n;šč š: -v, v+ ne-zvočnik-* -li/f, f; prehodni /• bejži, protetični h, v, /• honi, hin, »inje«, vuš/viiš, jime; -m -f -n\ slovenjegoriškem govoru; tl,dl ti, dl v sevemopohorskem in kozjaškem, -/ v vzhodnopohorskem in slovenjegoriškem %o\ora:pädla/päla. V pregibanju je v 1. moški in 1. ženski sklanjatvi prevladal nepremični naglasni tip. V vseh obravnavanih govorih je dvojina dobro ohranjena v vseh samostalniških sklanjatvah, končnice pa se zlasti v mestniku in orodniku množine zenačujejo za vse spole. Samostalniki moškega spola ne podaljšujejo osnove z -ov: v im. mn.m. spola ni končnice -je. Povsod je v mestniku ednine končnica -i, v vzhodnopohorskem govoru tudi v dajalniku ednine; v vzhodnopohorskem govoru ima edninski orodnik ženskega spola končnico -i *- -oj: s kravi, z miši. Samostalniki srednjega spola se že v ednini lahko feminizirajo, srednji spol ohranjajo zlasti samoedninski samostalniki tipa mldiko, kameje, tarpleje, v množini (tudi v dvojini z maskulinizacijo) pa so se samostalniki srednjega spola izgubili. Tisti, ki podaljšujejo osnovo s -t ali -n, se že v dvojini maskulinizirajo Tip: tele teleta, dva teleta, trije teleti; seme semena, dva semena, trije semeni. Podaljšane osnove z -es prehajajo med samostalnike ženskega spola: koldisa, ocäisa/öuka ali pa ne podaljšujejo osnove drdiv-a -e. Končnica -i pri pridevniku v im. ed. m. sp. ne ločuje določnosti od nedoločnosti: On je goli. Vsi govori imajo v rod. ed. m. sp. končnico -iga. Pri glagolih je prevladala spre-gatev priponskih glagolov: date, veite,jeite. Ob prepletanju in križanju različnih glasoslovnih narečnih prvin iz primestnih govorov nastaja v mestni govorici enoglasnišniki sestav z izrazito težnjo po odpravljanju dvoglasnikov m in ä, po oženju samoglasnika e in zlasti o ter po daljšanju kratkih samoglasnikov. Na oblikoslovni, oblikotvorni, skladenjski in izrazni ravnini ostaja več narečnih prvin. Summary THE DIALECTS OF THE SUBURBS OF MARIBOR The dialects of Maribor represent a contact between the various dialects of the Štajerska region: the Panonian, the »Slovenske gorice« and the »Kozjak« variant, the North-Styrian and the dialects of the Eastern and Northern part of the Pohorje. The acutely accented vowels are in all instances longer, but because of that different from those that are long by definition. The dialects of the Eastern Pohorje and the Slovenske gorice area evidently lose the contrast in vowel lengths. In all dialects we find a characteristic withdrawal of short or long circumflexes for one syllable to the left of the initial position. Moreover, in all the speeches the long »jat« and »6« became the diphtongs »ei/ai«, »ou/au«; the long »»« and the nasal »e evolve into a short »e«, »o« into »6«, while the long »i« is always diphtongised. Other sounds follow a different line of development: »ä«, »ü«, the etymological e, newly acutely accented »e« and »o«, the differently accented »e« and »o« and the dark »1«. The dual is maintained, the feminisation of the nouns of the neuter gender is always present, merely »s - t« and »- n« of the prolonged roots are masculinized in the dual and plural. The fifth case, singular, masculine gender, is characterized in all cases with an »-i« ending, while the adjective genetive case with »-iga«. 178 I