SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LV (49) Štev. (Ns) 29 Marjan loboda ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 1s de agosto -1. avgusta 1996 Obletnica Društva Slovenska vas Slovenska vas, Lanus, 28. julija Ne bo odveč, če se malo zamislimo v tisti čas pred skoro 50 leti. Še 10 let ni poteklo, ko so mnogi morali zapustiti svoj domači kraj, da si rešijo golo življenje pred psihajajočo komunistično diktaturo, ki je pod krinko osvoboditve in po slepoti zmagovitih zaveznikov po koncu druge svetovne vojne zamenjala naci-fašistično tiranijo v naši dragi Sloveniji. Slovenski narod je prišel iz dežja pod kap. Po treh letih potikanja po begunskih taboriščih, si je priden slovenski človek strastno zaželel miru in svobode, kjer bi si lahko postavil nov d.om, Ustvaril družino, zaživel človeka vredno življenje. Ker so mu rodno zemljo ukradili rdeči revolucionarji, se je z neizmerno voljo do življenja čeprav z žalostjo v srcu, odločil začeti znova v daljni Argentini. Če nas je na Vetrinjskem polju rešil vračanja v Titovino in skoro gotove smrti slovenski zdravnik, naš rešitelj, dr. Valentin Meršol, tako nas je iz begunskih taborišč rešil naš nepozabni duhovnik Janez Hladnik. Pri predsedniku Argentine gen. Peronu je dosegel, da je Argentina velikodušno sprejela ok. 5.500 brezpravnih slovenskih beguncev, med njimi številnih družin, ki se jih je kot vseh beguncev otepal ves svet. Komaj smo stopili na obalo Srebrne reke, se malo razgledali okoli sebe, že je vzklila želja po povezavi. Prisluhnili smo priporočilom našega škofa Gregorija — begunca z nami, ko nam je stalno naročal: Ostanite povezani med seboj, držite se skupaj. Vsi vemo, da življenje v skupnosti hi lahko. Treba je veliko potrpljenja, strp-Uosti in požrtvovalnosti. Priznati pa moramo, da nas je prav ta povezava rešila. Kaj bi ostalo od vse tiste množice, ki je skoro Pred 50 leti prišla v ta novi svet, če ne bi takrat naši ljudje stopili vkup in se povezali v slovensko skupnost. Ne bi bilo naših domov, ne naših šol, ne slovenskih maš, ne naših časopisov, ne naših zborov in še toliko stvari, katere se nam danes zde samoumevne. Ko danes vi v Slovenski vasi praznujete 44. obletnico vaše organizirane skupnosti, ste lahko veseli in ponosni nad doseženimi uspehi. Bile so teževe, veliko dela, nerazumevanja, a ustvarili ste slo-* vensko vas, s prikupnimi slovenskimi hišami, sredi katere stoji prva slovenska cerkev v Južni Ameriki, tu stoji ponosni Hladnikov dom, mogočne farne ustanove. Ko danes gledate na vsa ta leta, ko se v mislih srečujete s tolikimi znanimi obrazi, ki so skupaj z vami gradili kar danes vi in vaši mladi uživate je lepo in prav, da hvaležno pomolimo za pokoj tolikih dobrih slovenskih ljudi, ki so pred več kot 40 leti zastavili svoje moči in sposobnosti za gradnjo te lepe skupnosti - Slovenske vasi v Lanusu. Vem, da ni mogoče vseh našteti, a ne moremo mimo hvaležnega spomina na msgr. Janeza Hladnika, misijonarja Ladislava Lenčka in prijatelja Staneta Mehleta. Ti in njihovi številni sodelavci so vredni našega občudovanja in spoštovanja. Redki od prvih graditeljev so še aktivni. Med vami je častna izjema Nace Glinšek. Mlajši rod prevzema v roke vodstvo naših ustanov. Po vseh naših slovenskih domovih imamo letos predsednike, ki so bili rojeni v emigraciji. Slovenija je praznovala že peto obletnico svoje samostojnosti in še vedno z velikim naporom išče svojo pravo podobo. Argentina s težavo a vztrajno stopa po poti parlamentarne demokracije in nove gospodarske ureditve. Svet postaja po eni strani vse bolj povezan, po drugi pa vse bolj konfliktiven. Vendar iz časovne perspektive lahko postavimo nekaj ugotovitev. Obstali smo, ker smo držali skupaj; le v organizirani skupnosti smo zmogli ustvariti vse to kar smo potrebovali za svoj obstoj. Obstali smo, ker smo se vedno zavedali, da smo potomci naših junaških domobrancev in da iz njihove žrtve raste naša moč. Potem ko smo bili več kot 40 let ignoriram od matične komovine, ko smo tudi sedaj predvsem navezani sami na sebe se pred Nad. na 2. str. Slovenci na olimpijadah Na letošnje olimpiade, ki praznujejo 100 kt od obnovitve, so Slovenci poslali številko delegacijo športnikov, ki so dosegli Predhodne olimpijske zahteve in uspehe. Posebno pozornost pa je bil deležen sta-r°sta slovenskih olimpijskih športnikov, keon Štukelj, športnik Sokola, ki je dobil zlate medalje leta 1924 v gimnastičnem kinogoboju in na drogu, leta 1928 pa na krogih in istega leta še bronasto medaljo v gimnastiki, mnogoboju in vrsti. Predsednik Olimpijskih iger Samaranch ga je povabil na odprtje letošnjih prireditev v Atlanto, kjer je kot najstarejši še živeči dobitnik zlate ktedalje (star je 97 let) delil podij s najbolj slavnimi zmagovalci - kot Nadja Comane-°i/ Mark Spitz, Carl Lewis, Vitalij ščerbo. ^es stadion skupaj s predsednikom ZDA Clintonom mu je ploskal, ko je ves svež in č>l skoraj priplesal na oder. Žilavega Zgodilo se je v Sloveniji športnika je na televiziji videlo okoli 3,5 milijarde ljudi, kolikor jih je po računu gledalo otvoritev. Gotovo je tedaj največ ljudi na svetu zvedelo za Slovenijo. Pozneje se je na posebno povabilo izročil prve olimpijske kolajne zmagovalcem v gimnastiki. Drugi uspeh so Slovenci dosegli s svojim predstavnikom Andražem Vehovarjem, ki je dosegel drugo mesto - srebrno kolajno v kajaku. Drugi up slovenske reprezentance, Iztok Čop je v veslanju pri single zasedel žal 4. mesto. Tudi Rajmond Debevec, odlični rekorder pri streljanju, je prišel šele na 6. mesto. Drugi slovenski tekmovalci, kot veslači in drugi, pa so dosegli nižja mesta. Naj omeni še, da se je predsednik Slovenije Milan Kučan udeležil odprtja Olimpijskih iger. „SLOVENEC" SPET IZHAJA Družba Slovenec, ki ji predseduje dr. Janez Gril, je razrešila (le nekaj dni vršečega svojo družbo) direktorja časopisa Zvonka Bajca in začasno imenovala na njegovo mesto Simona Zdolška. S stavkajočimi seje domenila, da jim bo še nekaj mesecev plačevala z nekajdnevnim umikom. Ugotovili so, da „pisanje ni bilo na zadovoljivi ravni". Novi sanacijski upravitelj mora v enem letu pripraviti sanacijski program kratko in dolgoročnih ukrepov. ITALIJANSKA DELEGACIJA V KOPRU Delegacija italijanskega zunanjega ministrstva pod vodstvom podsekretarja Piera Fassina se je po obisku na Madžarskem in Hrvaškem v petek 19. julija mudila na krajšem obisku v Kopru. Za zaprtimi vrati se je najprej s predstavniki italijanske narodne skupnosti, katere pripadniki živijo na območju treh obalnih občin, pogovarjala o poglobitvi dvostranskih odnosov med državama. Z delegacijo slovenskega zunanjega ministrstva so se pogovarjali o nekaterih konkretnih vprašanjih bodočega sodelovanja med državama. Osnova pogovora so bili dogovori, ki sta jih oblikovala premiera Janez Drnovšek in Romano Prodi na srečanju 15. junija v Rimu. Glede možnega sporazuma med državama o položaju manjšin je slovenska stran poudarila, da pri tem nikakor ne gre ločevati interesov, ki zadevajo italijansko manjšino v Sloveniji od položaja slovenske manjšine v Italiji. Vodji italijanske in slovenske delegacije sta podpisala sporazum med državama o obnovi izolske palače Manzioli. NOVI ZUNANJI MINISTER Davorin Kračun je Aadno prevzel posle zunanjega ministra. Opravljal jih bo do jesenskih volitev, prevzel pa jih je od dosedanjega vodje slovenske diplomacije Zorana Thalerja. Novi zunanji minister je na svoj prvi delovni dan kot vodja slovenske diplomacije z delegacijo obiskal Bruselj, kjer se je sestal z evropskim komisarjem za skupno zunanjo in varnostno politiko Hansom van der Broekom, ki je posebej zadolžen za odnose s srednje in vzhodnoevropskimi državami, ter pomočnikom generalnega sekretarja NATA Gebhardom von Moltkejem, ki vodi skupino za individualni dialog s partnerskimi državami. POROČILO O MUČENJU IN NEHUMANEM RAVNANJU Državna sekretarja v pravosodnem ter notranjem ministrstvu VVohinz in Debelak sta na novinarski konferenci seznanila predstavnike javnosti s poročilom vladi R. Slovenije, o obisku v naši državi, ki ga je sestavil Evropski komite za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Wohinz je kot pomembno izpostavil osnovno ugotovitev, da v Sloveniji ni zaznati kršitve temeljnih določb evropske Konvencije za preprečevanje mučenja in nehumanega ravnanja ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Pred časom so se nekateri Slovenci pritožili zara- di slabega-ravnanja policije, komite je najprej naslovil na vlado ostro obsodbo, pozneje pa so kritiko omilili. SLOVENCI NA KOROŠKEM Slovenski premier Janez Drnovšek in avstrijski zvezni kancler Franz Vranitzky sta se 24. julija sestala v Celovcu na tradicionalnem delovnem srečanju. Govorila sta zlasti o dvostranskih odnosih, pa tudi o multilateralnem sodelovanju in o vprašanjih evropske varnosti. Po pogovoru je premier Drnovšek dejal, da je „za Slovenijo zelo pomembno vprašanje položaj slovenske manjšine v Avstriji" in da je na pogovorih izpostavil željo slovenske manjšine v Avstriji po zastopstvu v deželnem parlamentu, sprejemu signala slovenske televizije in težave dvojezičnega izobraževanja. Koprsko pristanišče je postalo najpomembnejša luka za avstrijsko gospodarstvo, zato si bo avstrijska stran prizadevala za čimboljšo železniško povezavo med Koprom in Avstrijo. Predsednika vlad sta se dotaknila tudi vprašanja zaprtja jedrske elektrarne Krško. RAZSTAVA ŠPANSKE GRAFIKE V ljubljanski Mestni galeriji so isti dan v sodelovanju z veleposlaništvom Kraljevine Španije na Dunaju pripravili razstavo z naslovom Sodobna španska grafika, ki jo je odprl svetnik za kulturo in informacije tega veleposlaništva Xavier Selles Ferran-do. Na razstavi se z 78 deli predstavlja 31 umetnikov, med njimi najpomembnejša imena španske grafike. DELITEV PREMOŽENJA Na Bledu so se 25. julija sešli guvernerji centralnih bank iz BiH, Hrvaške, Makedonije in Slovenije s svojimi sodelavci in obravnavali prčdloge Banke za mednarodne poravnave (BIS) iz Basla o delitvi premoženja nekdanje Narodne banke Jugoslavije (NBJ) nekdanje SFRJ v tej banki. Navzoči guvernerji centralnih bank so izrazili interes za čimprejšnjo razdelitev premoženja in delnic. Načelno podpirajo pristop, ki ga ponuja BIS, ustrezne odločitve pa bodo prejeli pristojni organi v vsaki državi naslednici. Guvernerji centralnih bank držav naslednic nekdanje SFRJ naj bi se ponovno sestali septembra 1996, na sestanek pa povabili tudi predstavnike nekdanje NBJ ZRJ. VSTOP V EVROPSKO ZVEZO Direktor urada za evropske zadeve v slovenskem zunanjem ministrstvu dr. Benjamin Lukman, njegova namestnica Marija Adanja in vodja slovenske misije pri EU v Bruslju dr. Boris Cizelj so direktorju direkcije za zunanje zadeve pri Evropski komisiji Guntherju Burhardtu izročili odgovore na vprašalnik, ,ki bodo služili za pripravo mnenja o vlogi za polnopravno članstvo v EU. Vprašalnik se nanaša na 23 področjih, ki zajemajo vse oblike sedanjega in prihodnjega sodelovanja med Slovenijo in EU. Odgovori na vprašalnik v angleškem jeziku so zajeti na 1200 straneh, skupaj s prilogami pa obsegajo 3000 strani. Povojni množični poboji | Člani komisije, ki preiskuje povojne množične poboje, pravno dvomljive procese in druge tovrstne nepravilnosti, so se odločili, da bodo kot delovno gradivo komisije za pripravo vmesnega poročila obravnavali osnutek, ki ga je pripravil Miran Potrč (komunist, dobil je 6 glasov) in ne gradiva, ki ga je pripravil predsednik komisije dr. Jože Pučnik (tega podpira pet članov), ker naj bi Pučnikov izražal nestrpnost, posploševanje in sklepanje na podlagi dokumentov, ki jih komisija ne pozna. Kot pravi Potrč v osnutku, je preiskovalna komisija ugotovila, da so bili neposredno po koncu druge svetovne vojne izvršeni množični izvensodni poboji. Med pobitimi je bilo največ slovenskih domobrancev, ki so jih zavezniki vrnili s Koroškega. Poleg teh pa še pripadniki domobrancev, ki so bili zajeti na območju Slovenije, ali pa so se sami prijavili oblastem, kulturbundovci, ustaši, četniki, pripadniki SS in civilisti. Natančnega števila ubitih preiskovalna komisija ni mogla ugotoviti, navaja pa 7000 do 12.000. Slovenski domobranci se niso ne dali partizanom, temveč so se z boji prebili na Koroško in vdali zaveznikom, ji pa so jih razorožene vrnili. Glavna zbirna taborišča za vrnjene domobrance sta bila v Teharjah in Šentvidu. Ujetnike so razvrščali v tri skupine. Mladoletnike so večinoma izpustili, druge pa, z nekaj izjemami, surovo, brez obsodbe likvidirali. Kot najbolj množična grobišča navajajo kraške jame pri Macesnovi gorici in pod Krenom v Kočevskem Rogu, protitankovske jarke pri Brežicah, Brezarjevo brezno pri Podutiku, rudnik Laško in Zagorje. Pobiti iz drugih skupin pa so po izjavah prič končali na Pohodu nad Hočami, v Slovenski Bistrici, Kamniški Bistrici, Begunjah in Bistrici ob Sotli. Pri razvrščanju ujetnikov in njihovi likvidaciji so neposredno sodelovale enote Obletnica... Nad. s 1. str. nami odpirajo nova desetletja življenja slovenske skupnosti v Argentini. To je skupnost, ki je pognala krepko rast na gostoljubni argentinski zemlji, ima pa svoje globoke korenine v Sloveniji. Imamo dve domovini. Pravico in dolžnost imamo biti zvesti tako eni kot drugi. Ljubezen in spoštovanje do ene ne izključuje ljubezni in spoštovanja do druge. Do Slovenije nam kot doslej ostane dolžnost pričevanja o našem odporu proti totalitarnemu komunizmu in obrambi dobrega imena naših junakov domobrancev. Še naprej nam ostane dolžnost in pravica, da si s svojim zgledom in delom prizadevamo, da bo Slovenija urejena po krščanskih in demokratičnih načelih. Božja previdnost nam je naložila nalogo živeti kot argentinski Šlovenci, kot lojalni in pošteni argentinski državljani. To je prav gotovo bolj zahtevno pa tudi lepše. Skoro 50 let našega obstoja potrjuje, da je to mogoče. Vedeti pa moramo, da smo v preteklosti to zmogli, ker smo delali z roko v roki, trdno povezani med seboj in v živih stikih s svojimi slovenskimi koreninami. Tudi naš obstoj bo v bodoče vezan na iste preiskušene načine našega dela. Ohranili in poživili bomo našo krajevno skupnost, da bodo v njej rastli še nadaljnji rodovi v zvestobi krščanski veri in slovenstvu. Ostali bomo v trdni povezavi z vso našo skupnostjo v Argentini in tudi drugod po svetu, ker vemo, da nam je to potrebno danes, kot je bilo včeraj in bo tudi jutri. Iz izkušnje vemo, da bomo morali tudi v bodoče skrbno paziti, da nam ne bo nič in nihče te naše trdno povezane skupnosti razbijal. Želimo še tesnejših stikov z matično domovino za Ozne in Knoja, pa tudi enote jugoslovanske armade. Z veliko gotovostjo je mogoče trditi, piše Potrč, da so enote Knoja varovale taborišča, izvajale pripravo morišč, izvajale prevoz na morišča, opravljale usmrtitve in zakrivale grobove. Posamična pričevanja pa dopuščajo možnost, da je usmrtitve v Kočevskem Rogu izvajala posebna hercegovska brigada. Prav tako je nesporno, da so bile posamezne enote Knoja za te naloge dodeljene organom Ozne. Večina pričevanj napeljuje na sklep, da so naloge dobivale, od nižjih poveljstev Ozne in ne od poveljstva druge divizije Knoj, ki o tem ni niti odločalo niti dobivalo poročila o tem. Večina pričevalcev meni, da je težko izključiti veliko verjetnost, da je za usmrtitve ne le vedel, ampak jih je vsaj kot izvršitev ukaza nadrejene komande zapovedal načelnik republiške Ozne Ivan Maček - Matija. Temeljno vprašanje, kdo je sprejel odločitev za povojne množične poboje in kdo naj bi bil odgovoren zanje, pa komisija, po mnenju Potrča, ni razrešila, saj ni mogla priti do zadostnih podatkov. Ugotovila je le, da vlada Narodne republike Slovenije in njeno ministrstvo za notranje zadeve ni imelo pristojnosti odločanja o vrnjenih domobrancih in ni sodelovalo pri usmrtitvah. Ozna in Knoj sta bila neposredno podrejena generalštabu JLA. Mnenja zgodovinarjev pa ne potrjujejo predpostavke, da bi formalno delujoči organi KP v Sloveniji, oziroma CK KPJ, sprejeli odločitev o pobojih. Maček naj bi ukaz za poboje dobil po sestanku s Titom aprila ali maja 1945. Preiskovalna komisija bo o teh ugotovitvah šele začela razpravo. Potrč pa še predlaga, da DZ poleg poročila sprejme še nekaj sklepov, med drugim tudi, da se vmesno poročilo komisije o povojnih množičnih poboiih šteje za dokončno. Po Delu •’Sr 1kj Tone Mizerit IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI katero upamo, da nam bo vse bolj postajala ljubeča mati, ki ljubi vse svoje otroke, tudi tiste, ki so raztreseni po svetu. Bogu bodimo hvaležni za vsa ta leta našega življenja v svobodni Argentini! Ohranimo hvaležnost in spoštovanje do vseh, ki so v teh letih gradili našo skupnost! Ostanimo zvesti na slovenski in krščanski poti, po kateri smo srečno hodili doslej, zaupajmo v božjo pomoč in sami v sebe in priporočajmo se našim mučencem za milost vztrajnosti! Bodimo ponosni za opravljeno delo z vsemi težavami pa tudi uspehi, med katerimi ni najmanjši ta, da po skoro 50 letih Društvo Slovenska vas danes tako lepo praznuje svojo obletnico! Držimo skupaj, delajmo skupaj>in zavedajmo se, da bomo tudi v bodoče imeli le to, kar si bomo sami pridobili! Rusi in Slovenci Državni sekretar v ministrstvu za zunanje zadeve Ignac Golob je sprejel v petek 26. julija podpredsednika ruske državne duma Sergeja Barburina, ki je na čelu ruske parlamentarne delegacije na obisku v Sloveniji. V pogovoru je bilo izpostavljeno dejstvo, da je Rusija za Slovenijo izjemno pomemben politični in gospodarski partner, s katerim želi imeti Slovenija reden dialog o pomembnejših dogodkih v svetu. Sogovorniki so poudarili, da je krepitev demokracije v Rusiji in njena stabilnost pomembna za stabilnost v svetu. Z zadovoljstvom je bilo poudarjeno, da sta Slovenija in Rusija nedavno dokočno uredili vprašanje sukcesije pogodb, kar naj bi omogočilo okrepitev medsebojnega sodelovanja. Rusko delegacijo so zanimali zlasti slovenski pogledi na varnost v Evropo in na širitev zveze NATO na Vzhod. Končno je prišlo do tega, do česar je moralo priti. Predsednik Menem je odstavil gospodarskega ministra. Domingo Ca-vallo, gotovo ena najvažnejših osebnosti na argentinskem gospodarskem polju v zadnjih letih, je odšel, in povrh tega skoro niso za njim potočili kake solze. Kljub temu da nihče ni jasno napovedoval takega izida, tudi nihče nad njim ni bil presenečen. Kot da bi bil neizbežen. Še več: kljub temu da so še pred kratkim mnogi napovedovali katastrofo, če bi do odhoda Cavalla prišlo, se je ves svet oddahnil, ko je bila ta politična poteza izvedena. Sedaj pa „jovo na novo". CAVALLO JE ODŠEL Zgodovina sporov med predsednikom in ministrom je bila stara. Dejansko se je vlekla že tri leta. Vse je bilo v redu, dokler je gospodarski program deloval brezhibno, in ni bilo na obzorju težav, ki so danes že globoko zakoreninjene v argentinski družbi. Bili so medeni meseci obeh najvidnejših osebnosti politične scene zadnjih let. A počasi so se pričeli porajati spori, ker so nastajali novi problemi in nanje nista gledala z istega zornega kota. Po prvih letih vladanja, ko je Cavallo uspešno krmaril dobo privatizacij, ko je vsled njih bil dotok deviz silen, kakor tudi dotok usmerjen v produktivne investicije, se je pričela doba recesije. Cavallo se je izkazal za dobrega upravitelja bogastva, a za slabega stratega v krizi. Ko je, zlasti po mehiški krizi (takoimenovani „efekt tequila") bilo hudo prizadeto tako gospodarsko kot finančno stanje države, so se pomnožila nesoglasja med njim in Menemon. In stalna posledica teh spopadov je bila ta, da so tuji kapitali še bolj nezaupno gledali državo, in so se investicije še bolj redčile. Kadar je prišlo do nasprotij, je Cavallo vedno zagrozil z odstopom. Bil je prepričan, da je on edini garant izvedbe gospodarskega načrta. In verjel je, ko je predsednik po vsakem takem nesporazumu v javnosti trdil, da bo minister ostal na svojem mestu de leta 1999. No, pač, v predsednikove obljube so verjeli samo volilci. Po zadnjem sporu pred dvema tednoma pa se je ministrova usoda odločila. Prav tiste dni je med političnimi opazovalci krožilo prepričanje, da pravzaprav poteka čas, ko je še mogoče zamenjati ministra. Prihodnje leto bodo znova poslanske volitve, na katerih se ne bo odločilo le vprašanje vladne večine v kongresu, marveč tudi nadaljnja tendenca argentinske politike. V tej luči je razvidno da je predsednik izrabil zadnjo priliko, da izvede ključno spremembo. Okoliščine so bile ugodne. Cavallo je prav te dni doživljal nov val nezadovoljstva: zadnji ukrepi (spremembe v družinskih dokladih in v sistemu bonov prehrane) je znova prizadelo široko delavsko maso. S temi ukrepi pa se dejansko nihče ni direktno okoristil, ker je bil edini smoter, da se reši problem rastočega državnega deficita. Pa še po mnenju strokovnjakov ti koraki niso obljubljali zboljšanja državnih računov, medtem ko so nekatere zadnje državne poteze ministra (znižanje davkov na posamezne produkte) precej prizadele davčno nabirko. Priljubljenost ministra je neneno padala. Po drugi strani pa je bil Menem že naveličan nenehnih sporov z ministrom, še bolj pa vsakokratnih groženj, da bo odstopil. Zato je po zadnjem sporeku sklenil, da ga enostavno odstavi. A to potezo je izvedel popolnoma tajno, zlasti da ne bi bilo, kot že večkrat pritiska iz inozemstva, kjer je Cavallo užival velik ugled in veliko zaslombo. Zato je novica o odstavitvi prišla kot strela iz jasnega neba. Prvi presenečen je bil minister sam. A novico je sprejel mirno, kot jo je mirno sprejela vsa družba. PROBLEMI SO OSTALI Tako narod na splošno, kot gospodarski krogi, so reagirali na ta dogodek popolnoma prostodušno. Ni bilo preplaha, ni bilo panike na borzi. A vsem je jasno, da zamenjava krmarja ne pomiri neurja. Novi minister je Roque Fernandez, doslej predsednik Centralne banke, mož visoke akademske izobrazbe, (49 let), diplomiran na znani univerzi v Chicago, kot Martinez de Hoz pripadnik skupine (Chicago boys). Zanimivo je to, da pravzaprav ni bil na nobenem seznamu možnih namestnikov Cavalla, a vendar so z njim dejansko vsi zadovoljni. Pač, vsi razen opozicija, ki vztrajno zahteva, naj vlada zamenja gospodarski program, ne gospodarskega ministra. V tem so edini tako radikali kot voditelji Solidarne fronte. Celotna družba pa tudi soglaša, da so ostali nedotaknjeni vsi problemi, ki so povzročili Cavallov odhod. In te probleme bo moral drugega za drugim reševati novi minister. V prvi vrsti je treba sem uvrstiti državni deficit, katerega menijo rešiti z preustrojem državnih organov in večjo davčno nabirko. To pa bo, po mnenju strokovnjakov, povzročilo še hujšo recesijo, kar bo negativno vplivalo na produktivno dejavnost. Ne eno ne drugo pa ne bo rešilo dveh hudih socialnih problemov, ki so brezposelnost in rastoča revščina. Sicer vsi soglašajo, da je najboljše zdravilo za vse probleme gospodarski razmah, reaktivacija, produktivnost. Le da si niso edini ko pride do vprašanja, kako to doseči: Vendar bodo vsaj prvi tedni novega ministra mirni. S strani ostale vlade ima vso zaslombo. Prav tako v vladni stranki, ki je imela ogromne težave s Cavallom. Bivši minister je doživljal tudi nenehen odpor v Kongresu, kjer so proti njegovim načrtom in osnutkom nastopali celo številni peronistični poslanci. Sedaj je razpoloženje popolnoma drugačno in v vseh zbornicah se že pripravljajo, da bodo potrdili potrebne zakone. Še drug podatek je zanimiv. Prišlo je do , neke „peronizacije" v gospodarski ekipi-Za državnega tajnika za industrijo, trgovino in rudarstvo je bil imenovan Alieto Guadagni, mož iz ekipe Duhaldeja; enako kot je tajnik za socialni razvoj Eduardo Amadeo. Oba sta pravzaprav edina politična" člana gospodarske ekipe; in oba tudi pod Duhaldejevim vplivom. Tako je bue-nosaireški guverner naenkrat postal ključna osebnost za rešitev dveh važnih vprašanj tukajšnje politike: socialno vprašanje in produktivni razvoj. To je važno tudi še, Če upoštevamo, da je v vladnih namenih povišati tajništvo za industrijo v ministrstvo za proizvodnjo. Tem načrtom se je Cavallo nenehno upiral, ker bi odrinili njegovo oblast nad celotnim gospodarskim delovanjem. Treba bo počakati nekaj tednov, da se bo videlo, kam se bo pravzaprav obrnil kljun države. Hude okoliščine omejujejo ukrepe novega ministra. A bistveno.jo-da se začrta neka temeljna smer, po kateri naj ladja pluje. Zadnje čase so namreč p°' samezni ukrepi na gospodarskim področju izgledali bolj brezupni udarci potapljajočega, kot pa krepki zamahi plavalca* ki se sicer nahaja sredi viharja, a ve kamin kako.. DOMOBRANSKE PROSLAVE Bodi© G