6 Didakta december-januar 2014-2015 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola Didakta december-januar 2014-2015 7 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola JAVNO NASTOPANJE V OSNOVNI ŠOLI S PRILAGOJENIM PROGRAMOM / Mag. Barbara Rebolj, profesorica slovenščine in bibliotekarka / OŠ Jela Janežiča Odgovorni smo za tisto, kar naredimo, pa tudi za tisto, česar ne. Voltaire ZAKAJ JAVNO NASTOPANJE Osnovna šola s prilagojenim progra- mom izobražuje otroke s posebnimi potrebami (lažja motnja v duševnem razvoju, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, govorno-jezikovna motnja, gibalno ovirani, dolgotrajno bolni, učenci s primanjkljaji na posame- znih področjih učenja, z motnjami vedenja in osebnosti in z mejnimi in- telektualnimi sposobnostmi). V šoli potekata dva programa: program z nižjim izobrazbenimi standardom in posebni program. Z javnim nastopa- njem se sreča vsak človek in nemalo- krat je v zadregi, kako govoriti, kaj govoriti, za koga govoriti… Učenci, ki obiskujejo šolo s prilagojenim pro- gramom, imajo tako še več jezikovnih težav že zaradi svojih omejitev, ki so različne: nerazločen in neartikuliran govor, jecljanje, revno besedišče, sla- ba zavest o knjižnem jeziku, pogosta mašila, premori, nimajo občutka za ritem, intonacijo in barvanje, nekateri imajo primanjkljaje v pisnem izraža- nju in branju, težave pri pregibanju besed in izražanju kompleksnih po- vedi oziroma sporočil ter težave s koncentracijo. Spet drugi pa se lahko srečujejo s prav nasprotnimi težavami, imajo visoke verbalne sposobnosti, dober slušni spomin, dober besedni zaklad, tekoče berejo in se dobro zapomnijo besedne informacije ter besedne zveze, vendar pa imajo nizke motorične zaznavno- prostorske in socialne sposobnosti. Za te učence z neverbalnimi specifičnimi težavami je značilna nesposobnost za- znavanja neverbalnih socialnih znakov (gest, obraznih izrazov), pomanjkanje očesnega stika, velika gostobesednost in veliko govorjenja o stvareh, ki ne ustrezajo kontekstu. Težko razumejo tudi izražanje v prenesenem pome- nu in analogije, sporočila razumevajo dobesedno. Odziv učencev s posebnimi potrebami na govorni položaj je po navadi nepo- sreden, in če so okoliščine poznane, tudi stalen. Skratka, če so v okolju, ki ga poznajo, zelo radi nastopajo in celo igrajo. Prav zaradi njihovega navdušenja, pa tudi zavoljo zapove- danih šolskih prireditev in možnosti nastopanja v svojem lokalnem okolju, se je na naši šoli izoblikoval krožek javnega nastopanja. Udeleženci krož- ka so bili večinoma učenci programa nižjega izobrazbenega standarda (od 6. do 8. razreda), prisotni pa so bili tudi učenci višjih razredov posebnega programa. POTEK IN AKTIVNOSTI KROŽKA Jezik je orodje, in da to orodje pra- vilno in učinkovito uporabljamo, je treba poznati njegov sistem in pra- vila, zelo pomembno pa je tudi po- znavanje in uporaba čim bogatejšega besedišča. Učni načrti, učbeniki ter delovni zvezki so prilagojeni in tako kot v večinski osnovni šoli se zaradi podrejanja zahtevam šolskega siste- ma premalo razvijajo razumevanje, razmišljanje ter kreativnost, in prav to je osnova za zadovoljivo oziroma uspešno sporazumevanje na splošno. Na drugi strani pa gre pri jeziku tudi za bolj mehaničen del, kjer vaja in trening prav tako obrodita sadove. Oba vidika in pa veččutni pristop, ki upošteva različne učne stile učencev in uporablja različne aktivnosti (vizualne, besedne, gibalne, gustatorne, olfak- torne) ter različne pripomočke, so bili uporabljeni pri snovanju tega krožka. Učenci so izvajali vaje in jezikovne igre za vsa jezikovna področja: fonološko, morfološko, semantično, sintaktično in pragmatično. Na fonološkem področju so bile vaje za doslednost posameznih glasov (sičnikov, šumnikov) in za arti- kulacijo glasov v različnih besedah ter v razlikovanju podobnih glasov, npr. t-d, p-b. Na morfološki ravni smo delali vaje iz besednih vrst, kjer so učencem znane predvsem polnopomenske bese- de, manj pa nepolnopomenske besede. Na pravorečni ravni smo pri slovničnih besedah trenirali pravorečni izgovor predloga v, ki pa ne povzroča težav samo učencem, ampak v veliki meri tudi učiteljem. Pri polnopomenskih besedah smo izbrali znane prevzete besede, kot so npr. dilema, atrakcija, fenomen, razlagali njihov pomen in iz teh besed delali različne premetanke in vaje: iskanje besed, ki se začnejo na isto črko kot prevzeta beseda, iskanje besed, ki imajo enako število črk kot prevzeta beseda, iskanje novih besed iz črk prevzete besede. Za širjenje po- mena besed smo uporabili zgodbe iz narobe besed slikanice Adija Smolar- ja Jezikovni kotliček. S tem so učenci ugotavljali, kako imajo besede dolo- čen pomen in kako jih uporabljamo ali samo enopomensko ali pa večpo- mensko ali pa celo dobijo nov šaljiv pomen kot v Smolarjevi slikanici. Na področju semantike smo se torej učili nove besede, kot se na primer izvaja začetni jezikovni pouk angleščine v angleški šoli. Besede smo brali, zapiso- vali in razlagali njihov pomen ter jih naslednjič poskušali spet priklicati v spomin. Širili smo tudi metaforični po- men besed in razlagali njihov pomen. Tudi pri prenesenem pomenu imajo učenci s posebnimi potrebami težje predstave, ker jim je bližji neposredni in konkretni pomen. Zato smo najprej iskali primere in nato na primerah razložili prave metafore, na primer moja mama je kot sonce (lepa, dobra, velika, svetla), in iz tega smo izpeljali moja mama je sonce. Sintaktični del je vseboval tvorjenje povedi in krajših besedil. Pogosti zapleti so bili pri zlo- ženih povedih (priredno in podredno). Na pragmatičnem področju smo igrali različne igre vlog, tako da so učenci poskušali jezikovno vsebino umeščati v kontekst sporazumevanja in upoštevati ustreznost glede na naslovnika, temo, čas, resničnost, jasnost, razumljivost. Ker je abstraktna domena šibka toč- ka otrok s posebnimi potrebami in prav tako humor, smo prebirali krat- ke humoristične tekste ali stripe, raz- lagali pregovore in modre misli. Po- leg pomenske razlage, razumevanja in smešnega učinka so humoristična besedila in modre misli ter pregovori dobro izhodišče za različne možnosti dela z besedilom. Misli učenci lahko berejo z občutkom, pazijo na premo- re, poudarjajo pomembne besede, pri branju pazijo na očesni stik. Ko berejo, nastopajo pred drugimi učenci in va- dijo prihod na svoj nastop. Pri pomen- skem delu razložijo pomen posameznih besed misli in pomen celotne misli. Misli lahko tudi razpoloženjsko različno barvajo. Na višji ravni pregovore tudi parafrazirajo oziroma predrugačijo ali jih zapišejo tako, kot jih razumejo (za pomoč primerjajo podobne razlage iz knjige Kristine Čehovin Kastelic Prego- vori in reki za najmlajše). Iz posamezne misli ali pregovora si izberejo eno bese- do in iščejo besede na osnovi asociacij oziroma miselnega toka. Humoristična besedila so učenci poskušali povzeti s svojimi besedami in jih povedati pred drugimi učenci. Vaje so bile usmerjene tudi na po- zornost, katere so sestavine retorične tehnike: iskanje, razporeditev, ubesedi- tev, pomnjenje in udejanjenje. Iskanje informacij ali snovi za določeno temo predstavlja težko nalogo že pri rednem pouku, ko učenci nabirajo ali litera- turo iz knjižnice ali podatke s spleta. Za snov, ki smo jo uporabljali, so naj- večkrat izbirali in pregledovali iz že izbranega oziroma omejenega nabora 6 Didakta december-januar 2014-2015 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola Didakta december-januar 2014-2015 7 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola JAVNO NASTOPANJE V OSNOVNI ŠOLI S PRILAGOJENIM PROGRAMOM / Mag. Barbara Rebolj, profesorica slovenščine in bibliotekarka / OŠ Jela Janežiča Odgovorni smo za tisto, kar naredimo, pa tudi za tisto, česar ne. Voltaire ZAKAJ JAVNO NASTOPANJE Osnovna šola s prilagojenim progra- mom izobražuje otroke s posebnimi potrebami (lažja motnja v duševnem razvoju, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, govorno-jezikovna motnja, gibalno ovirani, dolgotrajno bolni, učenci s primanjkljaji na posame- znih področjih učenja, z motnjami vedenja in osebnosti in z mejnimi in- telektualnimi sposobnostmi). V šoli potekata dva programa: program z nižjim izobrazbenimi standardom in posebni program. Z javnim nastopa- njem se sreča vsak človek in nemalo- krat je v zadregi, kako govoriti, kaj govoriti, za koga govoriti… Učenci, ki obiskujejo šolo s prilagojenim pro- gramom, imajo tako še več jezikovnih težav že zaradi svojih omejitev, ki so različne: nerazločen in neartikuliran govor, jecljanje, revno besedišče, sla- ba zavest o knjižnem jeziku, pogosta mašila, premori, nimajo občutka za ritem, intonacijo in barvanje, nekateri imajo primanjkljaje v pisnem izraža- nju in branju, težave pri pregibanju besed in izražanju kompleksnih po- vedi oziroma sporočil ter težave s koncentracijo. Spet drugi pa se lahko srečujejo s prav nasprotnimi težavami, imajo visoke verbalne sposobnosti, dober slušni spomin, dober besedni zaklad, tekoče berejo in se dobro zapomnijo besedne informacije ter besedne zveze, vendar pa imajo nizke motorične zaznavno- prostorske in socialne sposobnosti. Za te učence z neverbalnimi specifičnimi težavami je značilna nesposobnost za- znavanja neverbalnih socialnih znakov (gest, obraznih izrazov), pomanjkanje očesnega stika, velika gostobesednost in veliko govorjenja o stvareh, ki ne ustrezajo kontekstu. Težko razumejo tudi izražanje v prenesenem pome- nu in analogije, sporočila razumevajo dobesedno. Odziv učencev s posebnimi potrebami na govorni položaj je po navadi nepo- sreden, in če so okoliščine poznane, tudi stalen. Skratka, če so v okolju, ki ga poznajo, zelo radi nastopajo in celo igrajo. Prav zaradi njihovega navdušenja, pa tudi zavoljo zapove- danih šolskih prireditev in možnosti nastopanja v svojem lokalnem okolju, se je na naši šoli izoblikoval krožek javnega nastopanja. Udeleženci krož- ka so bili večinoma učenci programa nižjega izobrazbenega standarda (od 6. do 8. razreda), prisotni pa so bili tudi učenci višjih razredov posebnega programa. POTEK IN AKTIVNOSTI KROŽKA Jezik je orodje, in da to orodje pra- vilno in učinkovito uporabljamo, je treba poznati njegov sistem in pra- vila, zelo pomembno pa je tudi po- znavanje in uporaba čim bogatejšega besedišča. Učni načrti, učbeniki ter delovni zvezki so prilagojeni in tako kot v večinski osnovni šoli se zaradi podrejanja zahtevam šolskega siste- ma premalo razvijajo razumevanje, razmišljanje ter kreativnost, in prav to je osnova za zadovoljivo oziroma uspešno sporazumevanje na splošno. Na drugi strani pa gre pri jeziku tudi za bolj mehaničen del, kjer vaja in trening prav tako obrodita sadove. Oba vidika in pa veččutni pristop, ki upošteva različne učne stile učencev in uporablja različne aktivnosti (vizualne, besedne, gibalne, gustatorne, olfak- torne) ter različne pripomočke, so bili uporabljeni pri snovanju tega krožka. Učenci so izvajali vaje in jezikovne igre za vsa jezikovna področja: fonološko, morfološko, semantično, sintaktično in pragmatično. Na fonološkem področju so bile vaje za doslednost posameznih glasov (sičnikov, šumnikov) in za arti- kulacijo glasov v različnih besedah ter v razlikovanju podobnih glasov, npr. t-d, p-b. Na morfološki ravni smo delali vaje iz besednih vrst, kjer so učencem znane predvsem polnopomenske bese- de, manj pa nepolnopomenske besede. Na pravorečni ravni smo pri slovničnih besedah trenirali pravorečni izgovor predloga v, ki pa ne povzroča težav samo učencem, ampak v veliki meri tudi učiteljem. Pri polnopomenskih besedah smo izbrali znane prevzete besede, kot so npr. dilema, atrakcija, fenomen, razlagali njihov pomen in iz teh besed delali različne premetanke in vaje: iskanje besed, ki se začnejo na isto črko kot prevzeta beseda, iskanje besed, ki imajo enako število črk kot prevzeta beseda, iskanje novih besed iz črk prevzete besede. Za širjenje po- mena besed smo uporabili zgodbe iz narobe besed slikanice Adija Smolar- ja Jezikovni kotliček. S tem so učenci ugotavljali, kako imajo besede dolo- čen pomen in kako jih uporabljamo ali samo enopomensko ali pa večpo- mensko ali pa celo dobijo nov šaljiv pomen kot v Smolarjevi slikanici. Na področju semantike smo se torej učili nove besede, kot se na primer izvaja začetni jezikovni pouk angleščine v angleški šoli. Besede smo brali, zapiso- vali in razlagali njihov pomen ter jih naslednjič poskušali spet priklicati v spomin. Širili smo tudi metaforični po- men besed in razlagali njihov pomen. Tudi pri prenesenem pomenu imajo učenci s posebnimi potrebami težje predstave, ker jim je bližji neposredni in konkretni pomen. Zato smo najprej iskali primere in nato na primerah razložili prave metafore, na primer moja mama je kot sonce (lepa, dobra, velika, svetla), in iz tega smo izpeljali moja mama je sonce. Sintaktični del je vseboval tvorjenje povedi in krajših besedil. Pogosti zapleti so bili pri zlo- ženih povedih (priredno in podredno). Na pragmatičnem področju smo igrali različne igre vlog, tako da so učenci poskušali jezikovno vsebino umeščati v kontekst sporazumevanja in upoštevati ustreznost glede na naslovnika, temo, čas, resničnost, jasnost, razumljivost. Ker je abstraktna domena šibka toč- ka otrok s posebnimi potrebami in prav tako humor, smo prebirali krat- ke humoristične tekste ali stripe, raz- lagali pregovore in modre misli. Po- leg pomenske razlage, razumevanja in smešnega učinka so humoristična besedila in modre misli ter pregovori dobro izhodišče za različne možnosti dela z besedilom. Misli učenci lahko berejo z občutkom, pazijo na premo- re, poudarjajo pomembne besede, pri branju pazijo na očesni stik. Ko berejo, nastopajo pred drugimi učenci in va- dijo prihod na svoj nastop. Pri pomen- skem delu razložijo pomen posameznih besed misli in pomen celotne misli. Misli lahko tudi razpoloženjsko različno barvajo. Na višji ravni pregovore tudi parafrazirajo oziroma predrugačijo ali jih zapišejo tako, kot jih razumejo (za pomoč primerjajo podobne razlage iz knjige Kristine Čehovin Kastelic Prego- vori in reki za najmlajše). Iz posamezne misli ali pregovora si izberejo eno bese- do in iščejo besede na osnovi asociacij oziroma miselnega toka. Humoristična besedila so učenci poskušali povzeti s svojimi besedami in jih povedati pred drugimi učenci. Vaje so bile usmerjene tudi na po- zornost, katere so sestavine retorične tehnike: iskanje, razporeditev, ubesedi- tev, pomnjenje in udejanjenje. Iskanje informacij ali snovi za določeno temo predstavlja težko nalogo že pri rednem pouku, ko učenci nabirajo ali litera- turo iz knjižnice ali podatke s spleta. Za snov, ki smo jo uporabljali, so naj- večkrat izbirali in pregledovali iz že izbranega oziroma omejenega nabora 8 Didakta december-januar 2014-2015 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola Didakta december-januar 2014-2015 9 Fokus: Otroci s posebnimi potrebami in šola možnosti ali pa so tudi sami iskali v šolski knjižnici. Pri iskanju potrebujejo precej direktne in konkretne usme- ritve. Za razporeditev in ubeseditev smo pisali zgodbe na osnovi slikic, ki so morale biti členjene na uvod, jedro in zaključek. K ubeseditvi sodijo tudi že prej omenjene naloge iz besedišča, prenesenega pomena in teksta. Pri pomnjenju so obnavljali kratka bese- dila in uporabljali tehniko miselnega vzorca. Vsa ta prizadevanja pa so se nato udejanjila v različnih govornih vlogah, ki so jih učenci izvajali na raz- ličnih prireditvah. REZULTATI KROŽKA Dobre strani krožka so bile torej vidne celo leto. Učenci so pridobili veliko sa- mozavesti oziroma samopotrditve, kar je tudi osebna lastnost, ki jo je treba pri otrocih s posebnimi potrebami še posebej negovati in spodbujati. Poleg širjenja svojega besedišča so praktič- no utrjevali posebne vloge govorca, to je govorni nastop pred publiko, ki zahteva kar nekaj določenih spre- tnosti, npr. glasno in tekoče branje oziroma govorjenje, sledenje času in spremljanje zaporedja, usklajevanje govorice telesa z glasom, vzdrževanje očesnega stika, upoštevanje prave in- tonacije, hitrosti, barve in ritma glasu ter premorov in poudarjanja. Poleg vloge napovedovalcev na prire- ditvah so učenci nastopali tudi v vlogi deklamatorjev in recitatorjev, kjer smo se navajali tudi na umetniško inter- pretacijo literarnega besedila. Poleg individualnih nastopov so nekateri učenci iz krožka nastopali tudi na plesno-glasbeno-gledališki predstavi Urška avtorja Andreja Rozmana Roze, ki je požela s strani različnih gledal- cev vedno samo pozitivne in lepe odzive. LITERATURA Čehovin Kastelic Kristina (2012) Prego- vori in reki za najmlajše. Ljubljana: Alba 2000. Manček Marjan (1992) Slovarček tujk. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Novak Olga (2013) Razrednik in ra- zredne ure. Didakta, let. XXIIII (št. 167): str. 24–28. Peklaj Cirila (2012) Učenci z učnimi teža- vami v šoli ali kaj lahko stori učitelj. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Rozman Andrej (2010) Urška. Ljublja- na: Mladinska knjiga. Smolar Adi (2011) Jezikovni kotliček. Jezero: Morfem. Sovre Tjaša (2014) Izboljšanje medoseb- nih odnosov v starostno mešanem oddelku – akcijska raziskava. Didak- ta, let. XXII (št. 167): str. 6-8. Virk-Rode Jožica in Belak-Ožbolt Jasna (1990) Razred kot socialna skupina in socialne igre. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Žagar France (1994) Besedilne in bese- dne igre: priročnik za delo v nižjih razredih osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga. DELO VZGOJITELJICE Z OTROKOM S POSEBNIMI POTREBAMI – PRIMER IZ PRAKSE / Tanja Bergant, vzgojiteljca / Vrtec Litija Drugačen Če nisi sonce, ki greje močno, lahko si žarek droban, tak žarek, ki sega do tal in še dlje, žarek, ki osmisli vsakdan. Če nisi luna, ki sveti v temi, lahko pa kresnička si ti. Najmanjša kresnička, moje oči, osvetliš mi pot lahko ti. Če nisi dišeča roža v gredi, lahko bilka si sredi poti. Bilka, ki ponosno sredi ceste stoji, raste in šteje sledi. Če nisi cesta, lahko si le potka, ozka in prašna, ki vodi naprej, čisto do cilja privede človeka, do cilja in dlje, do tja, kjer ni mej. Če nisi reka, bodi le kaplja, kaplja vode ali kaplja krvi. Najpomembnejša kaplja tega življenja tvoja je, to si le ti. Karkoli si ti, to bodi ponosno, drugačnost nas bogati. Ni oblika merilo, velikost ne odloča, verjemi, da najboljši si. Ko sem prvič dobila v skupino (prvi razred devetletne OŠ) otroka s poseb- nimi potrebami, nisem veliko vedela o tem, kako delati z njim. Literatura o tej temi je bila prvo, kar mi je padlo na pamet. Potrebno je bilo znanje, veščine in volja. Imela sem voljo in energijo. Pa sem se lotila tudi tega izziva. Nisem bila sama. Ob meni je bila učiteljica razrednega pouka. Bili sva res mo- čan in trden tandem, ki je imel iste cilje: preživeti dan, se imeti z vsemi otroki prijetno, uresničevati cilje po letnem delovnem načrtu vrtca ter se iz te izkušnje – integracije otro- ka s posebnimi potrebami – nekaj naučiti. V sebi sem imela kup strahov. Učite- ljica, ki sem jo dobila v »tandem«, je bila še mlajša od mene in je imela manj izkušenj, sploh pa ne z otroki s posebnimi potrebami. Spraševala sem se, kako v novem okolju, z novim, ne- znanim načinom dela, z malo izku- šnjami, delati dobro, kvalitetno, kako narediti način dela v razredu čim bolj podoben bivanju v vrtcu, da bo blizu otrokom in nama bo hkrati omogo- čal, da doseževa cilje in naloge, ki jih moramo opraviti po letnem delovnem načrtu vrtca, ter kako najinega dečka s posebnimi potrebami uvesti v delo, v igro ter v normalno interakcijo z otroki. Prvi trije meseci so bili naporni. S ko- legico sva se lovili, kajti iskali sva naj- primernejši način dela za novouvedeni program. Ugotovili sva, da so kotički najboljši način dela, od naju pa zah- tevajo veliko časa za pripravo, veliko materiala. Razdelili sva si delo – ena je vodila in pripravljala dejavnosti za tekoči teden, druga pa ji je pomagala, posvečala se je dečku s posebnimi po- trebami ter vsem tistim, ki so potrebo- vali več časa, pozornosti, individualen pristop. Naslednji teden sva si naloge zamenjali. Dajali sva si pohvale, si tako krepili samozavest in se opogumljali. Veliko in dobro sva sodelovali s ko- legicami iz sosednjih razredov in iz drugih šol in vrtcev, si skušali pridobiti čim več idej, sprejemali sva novosti, se stalno strokovno izobraževali, poslu- šali nasvete in sodelovali s svetovalno službo. V razredu sva se z otroki veli- ko pogovarjali o drugačnosti. V svoj vsakdan sva vključili socialne igre in pravljice na to temo, otroke sva peljali v ustanove, kamor so vključeni otroci s posebnimi potrebami, da so spoznali gluhe in naglušne, slepe in slabovi- dne, otroke z motnjami v duševnem razvoju. Kolegi iz teh ustanov so nas povsod lepo sprejeli, ko sva povedali, kakšen je najin namen. Imeli sva srečo, da so bili starši naših otrok odprti za drugačnost, za novosti, za najino idejo o širjenju in sprejemanju drugačnosti. Uspešno smo zaključili roditeljski sesta- nek in govorilne ure in dobili potrditev staršev, da so otroci zadovoljni, da so sprejeli dečka s posebnimi potrebami, da je deček sprejel novo okolje. Deček s posebnimi potrebami je bil brez odločbe. Imel je resnejše primanj- kljaje na govorno- jezikovnem podro- čju. Bil je tretji otrok v družini, kjer so bili štirje otroci, mama gospodinja, oče delavec, ki je delal cele dneve in ni imel veliko časa za družino. Fantov vid je bil zelo slab, nosil je očala z debelimi stekli. Njegovo vedenje je bilo agresiv- no (praskal je, brcal stole, mize, vrata, lomil igrače, trgal risbe, metal stole, se pretepal, izzival in izzval pretep vedno znova). Pravil ni upošteval, ko se je ne- kaj odločil, ga je bilo težko prepričati o nasprotnem. Njegova fina motorika je bila šibka (svinčnika ni znal držati, ni risal, ni uporabljal pribora, jedel je z rokami). Gibanje je bilo njegovo močno področje, bil je zelo dober pla- valec. Iz vrtca sva dobili informacijo, da od otrok ni bil sprejet. To je bila za naju informacija, ki je takoj rodila željo, da mu narediva tako okolje, kjer bo sprejet, vesel, zadovoljen in z njim vsi drugi. Prvi razred je bil nov začetek za naše- ga dečka, dobil je nove priložnosti za »normalno življenje« in možnost, da ga preostali otroci sprejmejo drugače kot v vrtcu. Skolegico sva se zavedali pomembnosti najine vloge pri sociali- zaciji dečka. Šli smo se veliko socialnih iger, iger sprejemanja drugačnosti in pomoči. Vsakodnevno smo se veliko pogovarjali, imeli smo »sestanke«, kar je bilo otrokom imenitno. Veliko smo se crkljali, masaža je bila del našega vsakdana v jutranjem krogu. Izbirali sva dejavnosti, kiso blagodejno in te- rapevtsko vplivale na dečka s poseb- nimi potrebami ter seveda koristile vsem preostalim učencem. Branje pravljic se je pri nas izkazalo za eno