MITJA ŠVIGELJ:
Gašperjev junaški čin.
Igra  lutk  v  šestih  slikah. V. SLIKA.
Kraljestvo palčkov (kakor v 3. sliki). — Kralj sedi na prestolu, pred njim na skalah
cariična, kraj nje palčki.
Carična: Da, lepo je tu pri vas! Same dvorane, posute z biseri, tla postlana z zlatom, potočki teko 6ez srebrne kamenčke, veliki krasni kameni vam dajejo lesketajočo se modro luč — oh, krasno je tu pri vas! Sedein dni že ogledujem to vaše podzemeljsko kraljestvo, sedem dni — in še se ga nisem nagledala. Kako rada bi se še izprehajala . po teh sobanah, pod temi velikimi oboki, raz katere se spuščajo krasni kapniki kakor lestenci in drugi kakor zavese ...
K r a 1 j: Ostani vendar pri nas! Kakor da bi solnoe vzšlo v naši deželi nam je, odkar si pri nas! Ostani se nadalje, pozabi na svet!
C a r i č n a: Ne morem.
Palcki: Ostani, ostani!
Carična: Ne, res ne morem! Moram se vrniti k očetu, k carju. Umrl bi od žalosti, če bi me ne bilo več nazaji. h\ — dasiravno je pri vas lepo — nekaj me vendar vleče tja gor, nazaj pod solnce, nazaj na svet.
Kralj: Kaj pa imate tam na svetu, da si tako želiš nazaj? Pri« poveduj nam kaj o svetu!
Palčki: Pripoveduj nam!
Carična: Ne vem varn mnogo povedati o svetu. Tam gori žive ljudje, kruti in krvoločni. Drug drugega pobijajo, da bi si nagrabili čim več denarja, čim več zemlje. Zgradili so :si velike hiše, krasne palaoe, v katerih prebivajo, širne vrtove, v katerih se izprehajajo, in vozove, da se vozijo po zemlji iz kraja v kraj, in velike ladje, s kate* rimi se pnepeljavajo po morju. Pa mislijo, da vladajo svet, a njih vlada laž in krivica, napuh in slavohlepje. O, težak jim je boj za obstanek, in kdor je slabejši, ta mora podleči. Veokrat sem že slišala, da oni, ki so popolnoma obubožali, najldejo v gozdu pogostoma skrite zaiklade polne zlata, in da edino to zlato prlnese srečo.
Kralj: To zlato jim nastavljamo mi.
C a r i čn a: Vi? O, vi ste dobri, dobri! Tudi z inenoj ste bili jako dobri. Kako vam poplačam? Kako naj vam povrnem vse, kar ste mi naredili dobrega? Kaj hooete od mene? Česa si želite? ... (Molk. Vsi palčki sklonijo glave.)
Kralj (temačno): Ničesar! Hvala ti za tvojo dobro voljo, a ne potrebujemo ničesar. To, kar delamo, je naša dolžnost — obsojeni smo, zakleti smo...
170
Carična: Vi ste zakleti?
K r a 1 j: Če te smemo česa prositi, te prosimo — ne spominjaj nas tega! Zakleti smo in rešeni bomo šele takrat, kadar ljudjie ne bodo več znali ceniti dobrot, ki jim jih nudimo, kadar ne bodo več cenili zlata, ki jim ga nastavljamo.
Carična: O, potem boste kmalu rešeni, prijatelji!
Kralj: Da bi le bilo res! Takrat bo zabobnela zemlja, naše pod* zemeljsko kraljestvo se bo razsulo, nihče ne bo več stopil vanje, nihoe nas ne bo več videl. Odrešeni bomo, odrešene bodo naše duše!...
G a š p e r (za odrom): Kam me vodiš? Ne vidim nič!
Kralj: Kdo je? Nekdo prihaja. Gotovo je naš tovariš. Sedem dni je, odkar je odšel.
Carična (vstane in prisluhne): Bil je znan glasl
Gašper (za odrom): Ne greffl več naprej!
1. palček (za odrom): Pojdi vendar! Takoj bova tam. Ze vidim luč.
Kralj: Nekoga vodi s seboj.
1. p a 1 č e k (pride z desne): Pridi, sva že tu! (Vsi vstanejo.j
Kralj: Kod si hodil tako dolgo, potepuh? Koga si privedel s seboj?
Gašper (za odtom): Noge se mi zadevajo iab kamenje... op... Bog ve, kam si me zavedel... (Pristopica na oder in pade.) A ... op, kaj pa je to?
Carična: Gašperček! Ti si tu! Gašper!
G a š p e r (skoči pokonci): Caricna, vendar sem vas našel!
Carična: Kako je na dvoru? Kako gre carju?
Gašper: Nestrpno vas pričakuje. Oh, kako sem vas iskal!
Carična: In kdo ti je pokazal pot?
Gašper: V gozdat sva se našla z malim škratom, pa me je vodil s seboj. Kar po zraku sva šla, m—m, imenitno! Ampak v glavi se mi je vrtelo in se mi še malo vrti... Pa — kje pa sem zdaj? Joj, tu so sami škratje! In kako je tukaj vse čudno, vse tako lepo! I — kje pa sem vendar?
Carična: Tukaj je kraljestvo palčkov, to so sami palčki, dobri palčki, ki pomagajo ljudem. Tudi meni so pomagali... Našli so me v goizdu samo; bil je grozen mraz in bila sem silno lačna. Pa so me privedli sem in mi postregli s sladko pijačo in dobrimi jedili.
Gašper: Mm — kako ste rekli? Ojoj, joji, in moj želodček je tako prazen, da ne vem, ali krulijo volkovi ali kruli on, in moje grlo je tako suho kakor struga potoka db največji suši!
Kralj: Pojdimo torej, da si pri obloženi mizi opomoreš.
G a šp e r: O, prav rad, prav rad! (Vsi odidejo na levo. — Kratek premor z glasbo in plesom palčkov. — Vsi se vrnejo.)
Carična: Prišel je čas, prijatelji! Posloviti se moram od vas.
171
K r a 1 j: Prišel je čas, da, nezaželeni čas. Če je že tako, da nas raoraš zapustiti, pa bodi. — Težko se loČimo od tebe. Tvoje besede nas bodo tolažile v našem vsakdanjem žtvljenju.
C a r i 6 n a: Oh, prijatelji, verjemite tni, tudi jaz se težko ločim od vas.
K r a 1 j: Usojeno nam je tako. In če te sanemo česa prositi...
Carična: Prosite, prosite, vse vam naredim, saj ste mi rešili življenje.
K r a 1 j: Pozaibi na nas in — ne govori, rotim te, drugim Ijudem o nas. Zakaji če bi se jim zbudil pohlep po naših biserih in naših zakladih in 6e bi prišli, da nas pokončajo, potem zapademo v večno, večno prokletstvo! Tako pa, če ne vedo za nas, Sfmemo vsaj upati na rešitev.
Carična: O, dragi bratje, nikomur ne bom črhnila besedice o    • vas. Če ne zahtevate ničesar drugega, to vam ustrežem iz vsega srca. In tudi Gašper bo molčal, kaj ne, da boš molčal?
Gašper: Seveda bom molčal. Jaz govorim vedno le to, česar ni treba in kar ni važno, resnico pa vedno zamolčim, le da imam poln želodec.
Carična: Torej zfbogom, prijatelji! Spomin na vas mi ostane večno v srcu.                                                              .
Kralj: Hodi srečno in Bog te varuj!
?i;        G a š p e r: Pozdravljeni! Spomnil se bom na vašo jedačo in pijačo, ko bom zopet sedel na dvoru pri kosilu.
Palčki: Zbogom! Pozdravljena!
Caričfia  in   Gašper (odideta. Kratek molk.)
K r a 1 j: Odšla sta!... Vrnimo se k vsakdanjemu življenju. Rešitev še ne pride tako kmalu... Pojdimo na delo!
Zastor pade.
772