ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Leto LXXX | 24. junija 2021 - Buenos Aires, Argentina | Št. 7 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija POSLOVILI SMO SE OD DVEH VELIKIH SLOVENCEV MARKO KREMŽAR V slovenski skupnosti v Argentini je v petek, 11. junija, bolece odjeknila vest, da je odšel k Bogu dr. Marko Kremžar, eden trdnih stebrov naše slovenske skupnosti v Argentini.Žalostna novica se je hitro razširila med nami, pa tudi v Sloveniji in zamejstvu. Zaradi vlad­nih ukrepov za omejitev širjenja pandemije se slovenska skupnost ni mogla od dr. Krem­ žarja množicno posloviti. Pokopan je bil v spremstvu sorodnikov in prijateljev na poko­ pališcu v Bella Vista v provinci Buenos Aires. V Sloveniji so se domaci, znanci in prijatelji zbrali pri sveti maši v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani v soboto, 19. junija. zahvalo in priznanje njegovemu doprinosu Pokojniku so se poklonili prijatelji, državniki slovenski skupnosti v Argentini in seveda tudi in predstavniki raznih slovenskih ustanov. Republiki Sloveniji in slovenskemu narodu. Kot pokoncen Slovenec in zaveden katoli- can ni samo priceval o resnici, kakor je raz-Poslovilne besede predsednika Zedinjene vidno iz njegovega plodovitega literarnega Slovenije opusa in neštetih pogovorov in intervjujev. Spoštovani sorodniki in rojaki, Zelo zgodaj se je zavedal, da kot skupnost Danes se slovenska skupnost v Argentini potrebujemo, za narodni in nravni obstoj, poslavlja od gospoda dr. Marka Kremžarja, posvecati prav posebno pozornost našim žalostna novica se je raznesla vceraj med slo-mladim generacijam. V pogovoru s prijate­vensko skupnostjo. Odšel je mož, oce, politik, ljem Milanom Magistrom je izrazil skrb o profesor, svetovalec in neutrudljiv clan slo-mladih naše politicne emigracije. Pripravil venske skupnosti. je poletni krožek, kjer je najstnike seznanil Pomnožil je talente, ki mu jih je Bog dal, nje-s teoreticno osnovo in prakticnimi nasve­govo stalno delo za ohranitev slovenstva tu v ti katoliške vzgoje, slovenske zgodovine in Argentini ne bo nikdar pozabljeno. slovenskega jezika. Postavil je tako temelj Njegov odhod pusti prostor, ki ne bo lahko Slovenskega srednješolskega tecaja ravna­nadomestiti. telja Marka Bajuka. O njegovem jasnem Dragi sorodniki: sprejmite sožalje v imenu in nezmotnem prepricanju nam danes, po Zedinjene Slovenije v tako težkem trenutku. 60 letih, prica nešteto abiturientov, ki se s Odšel je velik Slovenec, clan in voditelj slo-hvaležnostjo spominjamo svojega prehoda venske skupnosti v Argentini. skozi Tecaj. S svojim delom in pricevanjem je pokazal V imenu Srednješolskega tecaja se danes zvestobo Bogu in Sloveniji. Naj pociva v miru! poslavljamo od našega ustanovitelja, Bog naj mu bogato poplaca za vsa njegova ple-Jure L. Komar menita dela, domacim pa izrekamo iskreno sožalje in upamo, da bi si trpke trenutke lah­ko blažili z zavestjo, da nam bo vedno velik Slovo Slovenskega srednješolskega tecaja vzornik in priprošnjik. Dragi domaci, spoštovani vsi navzoci! Poslavljamo se danes od dr. Marka Kremžarja, Mirjam Oblak velikega misleca in politika našega zdomstva v okolišcinah, ki nam, na žalost, onemogocajo izražati, kot skupnost, v polni obliki poklon, Nadaljevanje na strani 2 PAVLINA ULRICH DOBOVŠEK 28. maja je odšla po svoje placilo k Bogu ga. Pavlina Dobovšek roj. Ulrich. Ga. Pavlina se je rodila 23. aprila 1922 v Lju­bljani kot hci Pavle Janša in Josipa Ulricha. Kršcena je bila 4. maja 1922 v Franciškanski cerkvi na Tromostovju. Osnovno šolo je obiskovala v Šentjakobski šoli, srednjo šolo pa na Liceju (Mestna de­kliška gimnazija in štiriletna Državna trgo­vska akademija). Prvo službo je nastopila pri Radiu Ljublja­na, kjer je spoznala strogost cenzure pri po­dajanju porocil slovenski javnosti pod itali­jansko in nemško okupacijo. 10. februarja 1944 se je porocila z dr. Jože- tom Dobovškom in se po kratkem porocnem potovanju v Milano sama vrnila v Ljubljano, Clanice ZSMŽ vsej družini, sinovom Jerneju, saj se je njen mož umaknil v Švico, ker je bilo Jožetu, Martinu in Pavlinki in njihovim dru­njegovo življenje ogroženo. Novembra, med žinam izrekamo naše globoko sožalje. Ge. bombardiranjem, je bil v Ljubljani rojen prvi Pavline se bomo pa vedno spominjali z lju-sin Jernej. beznijo in ponosom za vse, kar je storila za Septembra 1945 se ji je skupaj z 9 mesec-skupnost. nim otrokom posrecilo zapustiti domovino in se šele aprila 1946 srecno pridružiti možu Zveza slovenskih mater in žena v Švici. Maja 1948 je družina prispela v Argentino in se naselila v Villa Lugano, kjer so živeli do Cvetke v slovo danes. Poslovilne besede predsednice ZSMŽ Kmalu se je zacela udejstvovati na argen-Draga Linca! tinski fari v zvezi mater in tako spoznala Cudni so casi, ki jih preživljamo. Pandemi­veliko revšcino takratnega argentinskega ja nas je prisilila, da se ne moremo osebno delavskega razreda. Leta 1966 je bila v sku-srecavati, niti poslavljati. pini žena, ki so ustanovile Zvezo slovenskih Ob tvojem odhodu v vecnost se ti želimo mater in žena in prevzela odgovorno predse-zahvaliti za vse, kar si storila v prid celot­dniško mesto ter organizacijo vodila 45 let. ni skupnosti. Kot pri vsej tvoji generaciji je Aktivno je sodelovala tudi pri odboru star-bila tudi pri tebi mladost zaznamovana z šev SSTRMB, bila nekaj let predsednica tudi revolucijo, ki je izbruhnila v domovini. Sku-tam in dolga leta tudi tiskovna referentka pri paj z možem sta ostala zvesta katoliškim in Zedinjeni Sloveniji, kjer je aktivno sodelova-demokraticnim principom, zato sta se že la pri casopisu Svobodna Slovenija s clanki in kmalu po poroki morala lociti in zapustiti prevodi iz tujih jezikov. domovino ter skupaj cez ocean oditi v Ar-Za vso to dolgoletno in zvesto delo je preje-gentino, kjer sta si ustvarila nov dom. A to la Zahvalo Slovenskega dušnega pastirstva v ni bilo dovolj za vaju. Poleg skupnega dela Argentini, priznanje Zedinjene Slovenije leta za preživetje je Slovenska skupnost postala 1999, ter Zahvalo in Priznanje Republike Slo-pomemben del vajinega vsakdana. Takoj, ko venije l. 2011. so družinske obveznosti to dovolile, si tudi Z njenim odhodom je vsa Slovenska skup­nost izgubila še eno izmed vodilnih oseb. Nadaljevanje na strani 2 POSLOVILA SE JE GA. PAVLINA ULRICH DOBOVŠEK -Iz strani 1 ti zacela sprejemati razne odgovornosti, tako v odboru staršev na SSTRMB kot pri Zedinje­ni Sloveniji. Seveda pa je tvoje najvecje delo in skrb, v katero si vložila najvecji del svojega življenja, Zveza slovenskih mater in žena. Preko nje si postala prepoznavna tudi v Sloveniji. V prvih letih je bil glavni cilj Zveze združevati slovenske žene, da bi tudi v tujem svetu ohra­njale slovenske in kršcanske vrednote. Ucile ste, kako prilagajati slovenske navade in obi­caje življenju v povsem novem svetu, da bi se tako ohranili za nove rodove. Prav zato ste va-bile toliko naših slovenskih znamenitih mož in žena, da so predavali na sestankih, organizirale ste prireditve s slovenskim petjem, poezijo, folkloro, dramatiko in tudi kulinariko. Vabile ste slovenske umetnike, ki so Zvezi za božicne, ve­likonocne in druge priložnosti pripravili razgle­dnice. In vsi mladi pevci, sedaj že raztreseni po svetu, ki nastopajo na velikih odrih sveta, so s svojimi nastopi zaceli pri Zvezi. Vsak slovenski obisk je bil deležen pozornosti Zveze. Vedno ste imele tudi veliko skrb in srce za pomoci potrebne rojake. Danes naši mladi ne morejo razumeti, da je bilo med nami toliko rojakov, ki so to potrebovali. Dosti jih je bilo samih, locenih od svojih družin, ki so v bolez­ni in samoti potrebovali pomoc. Tudi v tistih casih je bilo dosti družin z malimi otroki, ki so težko shajali. In tukaj je bilo to nevidno delo žena neprecenljivo. Pod tvojim vodstvom je dobrodelna skupnost tiho in skupno priskocilana pomoc vsem, ki so to potrebovali. Še danes je nekaj rojakov, ki jo potrebujejo in se zatecejo k Zvezi. Prav za to, draga Linca, polagamo ta slovenski šopek v naših mislih in srcih, Tebi v slovo. Ker si veliko dala, boš tudi veliko prejela. Za vedno boš ostala pravi vzor slovenske katoliške žene v tujini. Naj ti Bog bogato poplaca in te sprejme v svoje kraljestvo! Alenka Prijatelj Zahvala iz Slovenije Gospa Pavlina! Z vašim odhodom je nastala praznina v krogu domacih in v duhu tistih, ki smo se nekdaj sre-cevali in sodelovali v naši Zvezi mater in žena. Bila ste custvena in srecna žena ki ste nam s pogumom in upanjem povezala naše neusta­vljivo delo v prid najbolj potrebnim. Spreljala ste dogajanja v naši Sloveniji in zau­pala v Božjo pomoc da bomo Slovenci prema­gali težave ki nas doletijo. Hvala za tolažbo, trud in dobre namene, ki ste nam jih znala izkazati! Kdor živi v spominu drugih, ni mrtev, je samo oddaljen. Mrtev je tisti, ki ga pozabijo! Pavla Kovac Škraba Moji spomini na gospo Linco Gospo Linco sem spoznala pri odboru staršev srednješolskega tecaja. Njena najmlajša hcer­ka in moji otroci so bili istocasno v gimnaziji. Odbor staršev, v katerem je sodelovala tudi go-spa Linca, je skrbel za malico in še kaj drugega v zvezi s šolo. Potem je bil dolg premor do takrat, ko sem se pridružila Zvezi. Obiskovala sem sestanke v San Martinu in bila naprošena, ce lahko zastopam naš odsek pri Centrali. Na prvi sestanek me je pospremila gospa Ancka Podržaj (takratna predsednica odseka San Martin) in me predstavila. Bil je v tistih casih velik odbor, vendar je bila gospa Linca alma mater vsega dela. Odbornice smo si delo razdelile, gospa Linca je pa skrbela da je bilo vse, kar se je obljubilo, tudi izvršeno. Na vsako sejo je povabila dr. Jureta Rodeta, preskrbela kakšno predavanje ali razgovor. Poleg seje smo imeli vcasih srecanje v kuhinji. Pripravili smo razne vrste štrukljev in še druge dobrote. Od Damiana Ecker smo dobili v dar vse recep­te njegove pokojne mame Mire. Bilo je veliko dela, predno so bili vsi recepti urejeni. Knjiga je bila tiskana, predstevljana pri Zvezi in zelo uspešno prodana. Ves dobicek je bil podarjen Zvezi. Bilo je veliko socialnega dela, veliko podpor in zimskih ter božicnih paketov. Tiskale so se božicne in velikonocne vošcilni­ce, treba je bilo naprositi kakšnega ali vec ume­tnikov, da so naslikali motiv in ga podarili Zvezi. Potem je bilo treba poskrbeti še za tisk in pro-dajo. Za vsem delom je bila vedno gospa Linca. Osebno se je vedno zanimala za bolnike, os­tarele in pomoci potrebne rojake. Prosila nas je, naj jih obiskujemo in ce izvemo še za koga, ki je v stiski, naj sporocimo. Naše obletnice….. koliko je bilo razgovorov, idej in mnenj… Kaj pripraviti? Kdo je pripravljen sodelovati? Vedno je vse lepo izpadlo, saj je za vsem vedno stala gospa Linca. Pri obletnicah je bila njena posebna skrb, da so bile pisno va­bljene vse prve clanice in ustanoviteljice Zveze. Da je vsem odbornicam priznala delo in trud je veckrat povabila celi odbor k sebi na dom in sama pripravila kosilo za vse. Poskrbela je tudi za naše razvedrilo. Bili so lepi in sprošceni po­poldnevi. Zelo se je zanimala za Zvezo v San Martinu. Za vsako delo nam je cestitala in nas spodbujala, naj nadaljujemo z našimi sestanki. Odbornice so odhajale, vcasih prihajale mlaj­še, gospa Linca pa je vodila Zvezo dokler ji je to dopušcalo zdravje, prav do visoke starosti. Nikoli ne bo dovolj opisano vse njeno pleme­nito delo, vse ure in dneve, ki jih je posvetila Zvezi. Bog ji bodi bogat placnik! Polona Makek Nasvidenje, Linca! Pred 18 leti me je tedanja predsednica Zveze slovenskih mater in žena, ga.Pavlina, povabila v centralo za sodelovanje, ker sem bila ze v od­seku zveze v Slomškovem domu. Sprejela me je zelo ljubeznivo, prav tako tudi njene sodelavke, da sem se res dobro pocutila med njimi. Naslednje leto so me izvolile kot podpredse­dnico, kar sem z veseljem sprejela. Ce se kate-re prireditve ni mogla udeležiti kot zastopnica zveze, sem jo tudi zastopala. Veliko sem se naucila od ge. Lince, tako smo jo po njeni želji imenovale. Bila jo je sama dobrota, a ob tem je bila tudi mocna in odlocna žena, ki je skrbelaskrbela, da smo s skupnimi mocmi cim bolje vodile to dobrodelno ustanovo ter z veliko ljubeznijo skrbele za potrebne rojake v stiski. Draga Linca, vedno boš ostala v naših srcih, saj vemo, da si odšla po zasluženo placilo v božje narocje k nebeškemu Ocetu. Nasvidenje, ko pride cas se pa zopet srecamo! Hvaležna za vse Metka Erjavec Tomazin POSLOVIL SE JE MARKO KREMŽAR -Iz strani 1 NOVA SLOVENIJA - Kršcanski demokrati Draga družina, dragi sorodniki in prijatelji po­kojnega dr. Marka Kremžarja! Dr. Marko Kremžar je bil ustanovni clan N.Si - kršcanski demokrati ter castni predsednik OO N.Si - kršcanski demokrati Argentina in Južna Amerika. Na Kongresu N.Si v Dravogradu je leta 2015 prejel zlati znak stranke. Ves ta cas je opravljal nesebicno svetovalno delo v stranki, kot tudi na podrocju kulture in šolstva za Slovence po svetu. Dr. Marko Krem­žar je bil idealist in vizionar, velik domoljub, ki je domovino Slovenijo nosil globoko v duši. Njegovo delo in prizadevanja v dobrobit do-movine in vseh Slovenk in Slovencev, ki živi-mo izven meja naše maticne domovine, mu bo ostalo v živ spomenik. Dr. Marku Kremžarju izrekamo globoko hva­ležnost za zavzetost pri ohranjanju kršcanske­ga nauka, za ves napor, ki ga je vložil v vzgojo mladih generacij, za skrb pri ohranjanju slo­venske identitete v zdomstvu ter za vsesploš-no plodno delovanje na verskem, vzgojnem, kulturnem in politicnem prizorišcu. Vsak sloves je težak, a ko se od nas poslovi veliki mož, je sloves še toliko težji. V teh tež­kih casih izrekamo sožalje družini Kremžar ter vsem, ki so ga globoko spoštovali in cenili. Gregor Verbic Predsednik OO N.Si - Kršcanski demokrati Ar­gentina in Južna Amerika Maria Ivana Tekavec Podpredsednica stranke N.Si - Kršcanski de­mokrati Vnuk Tomaž Rode Zadnji teden sem veliko premišljeval o ded­kovem objemu. Ko sem se v Argentini nazad­nje poslavljal, sva se objela in prišepnil mi je »korajžno«, kot je to storil vedno, ko se je kdo od vnukov vracal v Slovenijo. Nekaj resnicno lepega je bilo v stiku z njim. Toliko misli je znal zgostiti v posmezno kretnjo in posamezno besedo. To zadnje je dobro koristil, kadarko­li se je lotil pisanja, vedno je izlušcil iz vsega jedro in je povedal bistvo cim jasneje. Z željo po pogumu je gotovo mislil bolj resno kot bi clovek lahko sklepal iz vedrine iz katere je iz­rekal. Ce bi ga o tem kaj vprašal, bi morda odgo­voril da je pogum nujna posledica drže zau­panja in predanosti. Tako sem vsaj obcutil jaz, ki sem svoj nemir in dvome vedno lahko pso­tavljal naproti njegove pokoncnosti in mod-rim nasvetom. Veliko sem prejel iz njegovih nežnih trepljajev po hrbu, pogledov in iskre­nega zanimanja za to, kako mi gre pri študi­ju in v življenju. Ce sem v teh dokazih fizicne bližine, ki je pogosto presegala tudi geograf­sko oddaljenost našel takšno oporo, je morda neizbežno, da se v teh dneh pocutim nekoliko bolj izgubljenega. Ni se lahko sprijazniti, da mi je sedaj blizu na drugacen nacin, na nacin, ki ga morda ne razumem dobro in ki ukinja tako številne lastnosti nam poznanega dedka. Toda kljub bolecini lahko vidim, da so bile vse te ge­ste znamenja necesa drugega. Njegove širine, odgovornosti, clovekoljubnosti, resnicoljub­nosti, vere in zaupanja v Božjo previdnost. Vir: Radio Ognjišce Slovo argentinske Slovenke Dragi g. Marko! Cudna so Božja pota. Danes se tu, v Ljubljani, poslavljam od Vas kot del tiste prve skupine dijakov, s katerimi ste leta 1958 še v lesenih barakah, tam kjer danes stoji Slovenska hiša, zaceli literarni krožek. Prvi smo bili, ki smo prejemali ne samo znanje slovenšcine, am-pak tudi vse bogastvo vaših globokih misli. Kaj vse ste nam darovali smo se zavdali šele pozneje, ko smo si ustvarili lastne družine. Niso bile samo pike in vejice, glagoli, samostalniki in pridevniki, bila je predvsem zavest, da pri­padamo majhnemu narodu, ki ima svoj bogat jezik, zgodovino in vero. Zavest, da nas je Bog postavil v ta narod, narod ki je pretrpel veliko gorja, zaradi katerega smo morali zapustiti do-movino. In ko smo se kot mladoletniki upirali nekaterim navadam, ste nas prepricevali, da je in bo naša naloga, da postanemo pricevalci o vseh doživetjih naših družin. Govorili ste nam o svobodi kot najvecji dobrini, ki jo je Bog poda­ril cloveku in nas pripravljali, da bi odgovorno uporabljali to svobodo Bogu in narodu v cast. Navduševali ste nas, da sprejemamo tudi od­govorne obveznosti v skupnosti. Gospod Marko, bili ste dober ucitelj. Iz tiste majhne skupinice prvih dveh let, se je razvil cel srednješolski tecaj, ki še danes vrši svoje poslanstvo. Spominjam se praznovanja 10. obletnice tecaja, bila sem že porocena in sem imela v mislih: ko bomo praznovali 20. oble­tnico, bo moja hci že obiskovala srednješol-ski tecaj. In tako je tudi bilo. Mi smo prevzeli vodstvena mesta v skupnosti, sedaj pa so na vodilnih mestih že naši odrasli otroci. Zdaj, po 60 letih, srednješolski tecaj obiskujejo že naši vnuki. Gorcicno seme, ki ste ga vsejali v naša srca, je zraslo v veliko drevo, ki vraca svoje sadeže tudi domovini. In vsi pricujemo! Vaše besede so postale naše besede in vemo, da je naš narod svobod­njakov rod, vemo da je mucencev in junakov plod, ki ne boji se ran; vemo, da iz tisocletnih korenin poganja naša rast, zato resnico ljubi-mo in mir, svobodo, vero cast! Hvaležni smo Bogu, da smo vas poznali in bili deležni vseh vaših bogatih talentov. Vem, da nas gledate iz nebes z vašim prijaznim in nepozabnim nasmehom. Hvala gospod Mar-ko, uživajte v nebeški domovini, saj ste si jo res zaslužili. Hvala vam, gospa Pavla, da ste tako zvesto in razumevajoce spremljali moža v njegovem poslanstvu in delu za skupnost. Hvala vam vsem Kremžarjevim otrokom, da ste vedno delili oceta z nami. Tisockrat hvala! Alenka Prijatelj POSLOVIL SE JE MARKO KREMŽAR -Iz strani 2 Slovo Lenarta Riharja Dragi domaci, dragi prijatelji in obcudovalci po­kojnega Marka Kremžarja! Ob slovesih smo vajeni lepih besed, ce je le mogoce tudi presežnikov; ampak kakor se cud-no sliši, nas to nocoj spravlja v veliko zadrego. Ce nas najmanj od antike naprej omika zavezu­je, da o pokojnih govorimo le dobre stvari, kaj naj potem povemo o osebnosti, ki je presežni­ke dejansko živela? Seveda so na svetu skrbni ocetje, uspešni poslovneži, zaresni kristjani, predani ucitelji, socutni poslušalci, dobri svetovalci, podkova­ni teoretiki, ucinkoviti organizatorji, globoki misleci, spoštovanja vredni politiki. So ljudje, ki imajo pregled cez zgodovino in so ljudje, ki razumejo sodobne družbene tokove. So ljudje, ki pišejo spomine, drame in pesmi in so ljudje, ki pišejo strokovno literaturo. Na svetu je veliko ljudi, ki jim je blizu filozo­fija, in precej ljudi, ki do potankosti poznajo družbeni nauk Cerkve. Veliko je resnih ljudi in veliko tistih, s smislom za distanco in dovtip. Veliko je svetovljanov in veliko tistih, ki nadvse ljubijo svoj dom in rod. Na svetu so ljudje s pridihom naravne aristok­ratske drže in ljudje prisrcne neposrednosti. Veliko je neizprosnih realistov in veliko tistih, ki z zaupanjem zrejo v prihodnost. A povejte, bi našli kje cloveka, ki bi se v njem samem zgostilo vse našteto duhovno bogastvo? Zdi se nemogoce. A zase vsekakor vem, da sem v življenju srecal enega in samo enega ... Vidite, od take osebnosti se poslavljamo da­nes. Ker vem, da je slovenski clovek velik del svoje kakovosti crpal iz ponižne povezanosti z zem­ljo, sem pricakoval, da najdem tu neko meh­kejše polje, a komajda. Marko Kremžar je bil spomladi leta ‘28 resda rojen v Ljubljani, a tja sta se starša preselila šele po poroki, oba da­lec z dežele in ne brez njene bogate dote, ki so je bili potem deležni vsi trije sinovi. Oce je bil kmecki sin in demokrat, clovek iz ljudstva, ki je cutil dolžnost, da dela za ljudstvo. To so cutili tudi v družini. Ne oce ne mama nista vzgajala, kot bi bili družbeno »nekaj vec«. V tem se lepo vidi kontura, ki se je zacela pred Markovim rojstvom in se nadaljuje za njim, a je dalec od samoumevnosti. To je odpornost pred erozijo vsakršne kakovosti, ki se tudi pri resnicni eliti tako rada zaje v naslednje rodo­ve. Oce France je bil namrec ugleden in aktiven clan SLS, casnikar, urednik Slovenca, poslanec v beograjskem parlamentu, 3. maja ’45 pa tudi predsednik nesojenega slovenskega parlamen­ ta. Družina tako ni trpela pomanjkanja, a starša sta – bolj z zgledom kot z besedo – pri otrocih vzgajala socialni cut. Sicer pa sta bili v družini osrednji vzgojni silnici slovenstvo in katolištvo, seveda kot nelocljivo povezani vrednoti. V zavetju politicno in kulturno dejavne druži­ne je Marko preživljal mladost in zacel obisko­vati prvo državno realno gimnazijo. Tudi tu je gradil svoj družbeni idejni privez: prikljucil se je dijaški Katoliški akciji, kjer je veliko prejel na duhovnem pa tudi na organizacijskem podro-cju. Delo v skupini ga je potegnilo iz ujetosti v osebne probleme in ga usmerilo v katoliško obcestvo. Zacel je razumevati smisel odpovedi, molitve, dela za druge in odgovornost je posta-la del njegovega življenja. V dijaških in obenem prvih vojnih letih se je soocil z zlocinskim delovanjem in propagando komunisticne partije. Tudi tukaj je odgovore na vprašanja in dvome na pravo mesto postavljal skupaj z ocetom. Najstarejši brat Marjan je stopil na duhovni­ško in muceniško pot, ubit je bil med vojno, sredi zavzetega dušnopastirskega dela med Slovenci v Srbiji. Brat France je želel postati umetnostni zgodovinar, pa mu je nacrte pre­precila revolucija. Padel je kot poveljnik do-mobranske postojanke v Grahovem skupaj s pesnikom Francetom Balanticem. Marko se je po smrti obeh bratov pridružil domobrancem. Delal je v ceti za zvezo, zara­di cesar mu ni bilo treba nositi orožja. Konec vojne je prinesel umik na Koroško in kmalu za tem zvijacno izdajo Slovenske narodne vojske. Marko je bil tako zaprt v koncentracijskih tabo­rišcih v Kranju in Šentvidu ter v centralnih za­porih v Ljubljani. Kot mladoleten je bil obsojen na zavod za politicno prevzgojo, od koder je cez dobro leto pobegnil, se znova vrnil na Koroškoin v Špitalu koncal gimnazijo. Krajši cas je študi­ral na filozofski fakulteti v Gradcu, nato pa leta 1949 emigriral v Argentino, ker je bila to edina dežela na svetu, ki je sprejemala cele družine. Pravo nasprotje tega suhega naštevanja je Kremžarjeva knjiga Leto brez sonca, za katero je prilika, da jo znova vzamemo v branje. Tej kronološko sledi knjiga Casi tesnobe in upa­nja. Opisuje, kako je v Argentini življenje zacel tako kot vsi drugi – brez vsakršnih sredstev. Ob delu v tovarni je opravil izpite za srednje­šolsko stopnjo in študiral na fakulteti za eko­nomske vede buenosaireške univerze, kjer je leta 1958 diplomiral in leta ‘73 doktoriral. Medtem je delal v raznih mednarodnih pod-jetjih, vec let kot regionalni direktor za upravo in finance. Do upokojitve je bil ravnatelj ene­ga od najvecjih slovenskih podjetij v Argenti­ni. Ko je prišel do svojega poklica, se je porocil s Pavlo Hribovšek, s katero ima pet otrok in plejado vnukov. Vsa desetletja življenja v Argentini se je Marko Kremžar z vsem ognjem razdajal na kulturnem in družbenem podrocju. Leta 1961 je ustanovil Slovenski srednješolski tecaj, ime­novan po Marku Bajuku, kjer je bil profesor in vec let tudi ravnatelj. Na slovenskem oddelku Ukrajinske univerze je predaval zgodovino go-spodarske misli. Zgodaj je zacel objavljati clanke in razprave s podrocja sociologije, kulture in politike Po osamosvojitvi in prav do zadnjega je bil s clan-ki navzoc v slovenski publicistiki: lansko jesen je v Zavezi objavil clanek o vetrinjski tragediji, zadnji, junijski Slovenski cas pa prinaša njegov uvodnik. V vrsti knjig, ki jih je napisal, izstopa­jo tiste, ki govorijo o družbeni preosnovi na podlagi katoliškega socialnega nauka in oseb­nega spreobrnjenja. Med leti 1985 in 1992 je bil izvoljen za na-celnika SLS v zdomstvu. Tudi tu je bila njego­va vloga edinstvena. Nepotvorjena slovenska dedišcina, ideja o svobodni in demokraticni Sloveniji, vse, kar je bilo pol stoletja hranje-no in negovano v tujini, se je pod njegovim vodstvom pridružilo demokršcanskim po­mladnim poganjkom v domovini. A ocitno ne brez obveze na drugi strani. V casu do danes je namrec postalo ocitno, da Slovenija za vsak obvoz vrlin iz te dedišcine, za vsako izogibanje premocrtnosti, za vsako nezvestobo resnici in pravici placuje z dodatnimi leti, morda celo desetletji medlenja sredi nedokoncane tran­zicije. Marko Kremžar je novorojeni Sloveniji po­magal na noge kot svetovalec demosove vla­de. Malokdo je kot on videl pasti, ki cakajo Slovenijo na prehodu. Seveda je treba skrbeti za tisoc in eno stvar, a brez drugacne natali­tetne krivulje ne bo nic, niti z gospodarstvom niti s slovenstvom. Prav tako je vsa leta opo­zarjal, da narod, ki je razdeljen po najradikal-nejši locnici med smrtjo in življenjem, kot jo je vnesla revolucija, ne more v prihodnost. Prva zahteva in podlaga za skupno življenje je resnica. Sloveniji je namenjal vsakodnevno skrb. Lahko recemo, da je v njej živel, ceprav fizic­no locen. Nazaj v domovino je usmerjal celo svoje najbližje, svojo kri tako rekoc, da se ne podvrže neobhodnim zakonom tujine in casa. Obenem je spremljal, kako se gibljejo sve­tovni tokovi. Na spremenjena razmerja moci v svetu je opozarjal, ko smo o Kitajski vedeli komaj kaj vec kot za njen zid. Vedno je imel uravnovešena in nikoli polovicarska stališca: seveda je socialisticno gospodarstvo karikatu­ra, a to ne pomeni, da je svetovni kapital brez velikih nevarnosti. Globalizirane lovke financ­nega kapitala je zaznal v mnogih novodobnih pojavih, ki se raztezajo od ekoloških pobud do teorije spola, a so navsezadnje namenjene izkoreninjenju cloveka, da se podvrže potro­šništvu in ideološkim manipulacijam. Na ozadju vecnostnih perspektiv bi mora­le biti zemeljske razdalje zanemarljive, pa niso, vsaj dokler smo na tem svetu, ne. Nekaj neznanskega je v tem, da je moral clovek, ki je imel tako rad domovino, svoje oci zatisni-ti tako dalec od nje. Toda Marko Kremžar ni bil moder za druge, sam pa igraca usode. Ko so bile na zacetku naštete neštete odlike, ki bogatijo njegovo osebnost, je bil izpušcen sle­dec njegov spoj: clovek neizprosno dosledne­ga razuma in clovek globoke, globoke vere. In takoj zacutimo, da s to postavko enacba pos­tane rešljiva. Zacutimo, kako se lahko smrt bratov in neš­tetih soborcev, lakota, nasilje, krivice, strahot­na oznovska zasliševanja, izguba domovine, pomanjkanje in brezmejno klevetanje pre­kujejo v osebno zmago. In v življenjski opus, ki stoji, da ponudi pravo pot in dobro priho­dnost ne le posamezniku, pac pa celemu na­rodu in naposled tudi cloveštvu. Dragi gospod Marko, ko pred nebeškega Oceta kot dobri in zvesti služabnik polagate svoje bogato pomnožene talente, priporocite, prosimo, njegovi milosti še vse nas rojake, da bomo pogumneje rasli iz tisocletnih korenin, da bomo zvesteje ljubili resnico in mir, svobo-do, vero, cast. Lenart Rihar V petek, 11. junija, je zakljucil svojo bogato življenjsko pot velik Slovenec in eden trdnih stebrov naše slovenske skupnosti, dr. MARKO KREMŽAR Slovenci v Argentini ga poslavljamo s hvaležnostjo za vse delo, ki ga je storil za dobro naše skupnosti in njemu tako drage domovine Slovenije. Družini izrekamo naše iskreno sožalje. Naj pociva v miru! Zedinjena Slovenija Buenos Aires I Argentina junij 2021 IN MEMORIAM | Prof. Silvo F. Lipovšek, dr. med., specialist otroške kirurgije (1948-2021) Odšel je Velikan. So ljudje, ki se zdijo vecji od življenja. Ki živijo polno, intenzivno, ki hodijo po svetu z velikimi koraki in pustijo pecat v vsem, kar delajo. To so tisti ljudje, ki premikajo gore. Silvo je bil eden izmed njih. Nazadnje sva se videla sredi maja. Bil je v ob-leki in kravati, ker Silvo je vedno v obleki in kra­vati. Le da mu je bil tokrat suknjic nenavadno prevelik. Pogovarjala sva se o razvoju njegove­ga oddelka za otroško kirurgijo v UKC Maribor - govoriti s Silvom pomeni govoriti o otroški kirurgiji. Ta veja medicine je bila v našem prostoru dolgo zapostavljena - žrtev modela, ki je v tu­jini bolj kot ne opušcen. A na stran ji je stopil Silvo, ki je v Slovenijo prišel z vsemi svojimi iz­kušnjami, znanjem in energijo ter z namenom, da postavi in razvije samostojno specializacijo. Kot vsakomur, ki prinaša spremembe, mu pot ni bila lahka. Trcil je v dva trda zidova: nenehno je izzival togost sistema, skrito za besedo »dok­trina«, ki se je oklepala zastarelih in nedelujo-cih metod samo zato, ker se tako dela že 40 let. Misel, da otrok ni le miniatura odraslega clo­veka je bila revolucionarna. Da zato potrebu­je posebej pripravljene strokovnjake, ki bodo izurjeni tako v tehnicnem kot v cloveškem vidi­ku obravnave otroka. Drugi zid pa je bil pecat, ki ga sicer ponosno nosimo tisti, ki prihajamo iz Argentine. Silvo je bil v tujini hvaljen, doma pa pogos-to nerazumljen in tudi krivicno obravnavan. Boleci so bili udarci s strani kolegov, a jih je z dostojanstvom prenašal. Mnogi so mu dolžni opravicila. Ampak takšna je usoda tistih, ki pre­mikajo gore. Njihovo velicino spoznajo tedaj, ko je prepozno. Nihce ni prerok na svoji zemlji. Silvo se teh zidov ni ustrašil in jih tudi ni za­obšel, ampak je v njegovi ragbijerski maniri šel naravnost proti njim - in jih podrl: Sloveni­ja je po njegovi zaslugi dobila specializacijo iz otroške kirurgije. Gostil je zelo uspešen med- narodni kongres otroške kirurgije, Maribor je izucil prve otroške kirurge. Otroška kirurgija je njegov otrok in zato lahko recemo, da je Silvo Lipovšek oce otroške kirurgije. Svojemu delu je bil popolnoma predan, kolegom pa brez izjeme pripravljen pomagati. Vedno je s strastjo govo­ril o svojih specializantih in o vseh nacrtih za njihov osebni in karierni razvoj, tako doma kot v tujini. Vizionarsko je dalec vnaprej nacrtoval prenos vodenja in predstojništva po zahodnem modelu, kjer imajo najvecjo vlogo najbolj ener­gicni mladi zdravniki, medtem ko starejši, bolj izkušeni zdravniki ostajajo mentorji mlajšim kolegom. Takega mentorja si lahko samo želiš. Tako kot je bil gospod v medicini, je bil gos-pod v zasebnem življenju. V vsem, kar je delal, je prinašal obcutek domacnosti z uglajenim pridihom, naj si bo ob kavi iz njegovega avto­mata v pisarni ali na gala dogodkih. Kot gosti­telja ga lahko nazivamo le s superlativi. Vedno je presenecal s skrbno pripravljenim omizjem, pršut je rezal s kirurško natancnostjo. Njegova znacilna pijaca je bil Pisco sour, ki ga bom sedaj moral delati sam, njemu v spomin. Bil je energicen sogovornik, mojster prevaja­nja argentinskih izrekov v slovenšcino, kot npr. »bolj nevaren kot opica s puško« ali »bolj iz­gubljen kot cucek na kegljišcu«. Ni minil rojstni dan, da ne bi Silvo klical in ti v telefon zapel vse najboljše. Ceprav nisva v krvnem sorodu, je skozi leta pocasi postal “stric” Silvo. Tisto majsko popoldne sem ga videl shujša­nega, z nogo je šepal. Rekel je, da je od teni­sa. Tipicni Silvo, ni bilo v njegovi navadi, da bi sprejel poraz. Za svojo trdoživost je pravil, da kopriva ne pozebe. Zdi se nepošteno, da je tako hitro odšel. Ce ga je smrt hotela odnesti, ga je morala zadeti nenadoma, zahrbtno in silovito. Morala ga je ujeti nepripravljenega, kajti ce bi vanj prišla naravnost, bi jo zrušil kot še enega od njegovih zidov. Silvo nas uci, da je življenje treba živeti po­gumno. Brez predaje. Uci nas, da noben cilj ni prevelik, ce se ga lotiš srcno in odlocno. Nje­gova neustavljiva energija in dostojanstvena drža ostajata vzor generacijam, ki bomo naprej podirale zidove. Živel je veliko, polno življenje in zato smo hva­ležni, da smo bili del njega. Hvala ti in pocivaj v miru, stric Silvo! Federico V. Potocnik NOV PREVOD IZ SLOVENŠCINE V ARGENTINI Dr. Renato Salecl smo spoznali pred nekaj leti tu, ko je prišla na predstavitev svoje prve v kastiljšcino prevedene knjige Angustia. Iz originala v anglešcini jo je prevedla Márgara Averbach. Velik uspeh je imela, dobro pro-dajo, kar je tudi verjetno bilo spodbuda za založnika Ediciones Godot, da izda še kakšno njeno delo. Sedaj je izšlo El placer de la tran­sgresi, v originalu Tek na mestu, ki ga je prevedla Florencia Ferré. .Pa vprašajmo kar avtorico, o cem govori ta knjiga. Živimo v neoliberalnem svetu, kjer je po­sameznik kar naprej nagovarjan kot nekdo, ki si lahko sam izbere svojo sreco in uspeh. V knjigi pokažem, kako ta neoliberalna ideo­logija sproža nezadovoljstvo, kako spreminja odnose med ljudmi in kako vpliva na porast raznih oblik nasilja in samopoškodovanja. Gre za zbirko mojih tekstov iz zadnjih let. .Torej so to clanki, ki so bili prvotno obja­vljeni v casopisnih prilogah? Kolumne, ki jih pišem za Sobotno prilogo casopisa Delo, sem predelala in vkljucila v to knjigo. .Založba Godot je usmerjena v psihologi­jo, filozofijo itd., to je že druga tvoja publi­kacija pri njih, tudi kar nekaj Žižkovih knjig je izdala (ce omenim samo Slovence). Kako je prišlo do sodelovanja? Založba Godot je zelo ambiciozna mlada založba, ki je poznana tudi po tem, da orga­nizira letni festival Feria de Editores. Založba me je kontaktirala že pred leti in se pozani­mala za prevod mojih del. V veliko veselje mi je bilo, da so me pred tremi leti povabili na omenjeni festival, kjer je zanimivo to, da knjige založb, ki tam nastopajo, prodajajo uredniki teh založb. Ideja je, da slednji zlah­ka kupcem razložijo, zakaj je dolocena knji­ga zanje zanimiva. Z založbo Godot smo se pogovarjali, da morda naslednje leto zopet pridem na festival. Upam, da se bo to zgo­dilo, kajti imam zelo lep spomin na bivanje v Buenos Airesu in v veselje mi je bilo spoznati tamkajšnjo slovensko skupnost. .V katalogu založbe je omenjena tudi La tiranía de la elección. Pri založniku sem iz­vedel, da bo na voljo proti koncu tega leta. O cem pa v tej razpravljaš? Je original v slo­venšcini ali anglešcini? Ta knjiga je bila izvirno napisana v angleš-cini in njen naslov je The Tyranny of Choice. V Sloveniji je knjiga prevedena z naslovom Izbira. Knjiga je bila prevedena v 15 jezikov in veseli me, da sedaj izide tudi v španšcini. Knjiga je bila predstavljena tudi na dogodku TED Global. Govori pa o zagatah neolibera­listicne ideologije, obcutkih krivde in neza­dovoljstva, ki jih ta ideologija, ki zelo temelji na ideji racionalne izbire, sproža. Knjiga tudi pokaže, da so naše izbire zelo vezane na ne­zavedno ter na to, kar je družbeno dojeto kot dobra izbira. Ceprav imamo obcutek, da smo pri mnogih izbirah svobodni, smo de­jansko zelo pod vplivom tega, kaj drugi izbi­rajo. Psihoanaliza nas pa poduci, da so naše želje zelo povezane s tem, da smo s svojimi izbirami mnogokrat nezadovoljni. Na tem nezadovoljstvu pa seveda temelji današnje potrošništvo. .Najlepša hvala, da si si vzela cas in pri­jazno odgovorila na vprašanja. Seveda ti še naprej želimo veliko uspeha! Vprašanja pa smo zastavili tudi prevajalki Florencia Ferré. .Florencia, veliko prevajaš iz slovenšcine. Tukaj smo spoznali tvoje prevode Jancarja, Šarotarja, Levstika, sedaj Renate Salecl. Ka­tere druge avtorje si še prevedla in kje so izdana dela? Vec mojih prevodov je objavljenih pri za­ložbi Arlequin, v Mehiki, in sicer dela Suza­ne Tratnik, Janija Virka, Mojce Kumerdej, Dušana Šarotarja. Prevedla sem tudi poezijo Daneta Zajca, Alojza Ihana, Lili Novy. Letos je izšla zbirka Pricevanje Aleša Štegra pri založ-bi Ciudad Gótica. .Prva knjiga dr. Renate Salecl, izdana tu­kaj, je bila prevedena iz angleškega origina-la, a ta je bila napisana v slovenšcini. Kako ti je bilo prevajati teme, ki so tako oddaljene od romanov in poezije? Bil je cudovit izziv. Kolumne so klasicno esejisticno strukturirane in tudi zato izjemno jasne. .Po vsej verjetnosti imaš v nacrtu že nove prevode, nekatere morda že naroce­ne ali v teku. Seveda ne bomo razodeli, na cem delaš, a bi nam kljub temu povedala, katere avtorje imaš v rokah ali pa bi jih rada prevedla? Ponavadi, ko me avtorica ali avtor zanima, si želim prevajati naprej, tako da poskušam plasirati ne samo novih, ampak tudi iste av-torje, katerih dela sem že prevedla. Zdaj pa moram priznati, da si zelo želim najti založbo za posebno knjigo za otroke. Upam, da mi bo to tudi uspelo. .Hvala lepa za tvoj cas! Veliko uspešnih prevodov še naprej! Rok Fink Lektoriranje: Tjaša Lorbek PISMO BRALCA O pregovorih Tale komentar se nanaša na Janovo rubriko o izrekih in na Francijev izziv objavljen v Svo­bodni Sloveniji št.3 le nekaj raztresenih misli bo. Pregovori sporocajo kako cloveško dognanje kot usedlino doživetij in izkušenj skozi cas. Ko pravimo, da je kaka trditev pregovorna, to pomeni, da ima težo, veljavo. Med izreki, ki jih navaja Franci v Svobodni Sloveniji, ne bi rekel, da so vsi pregovorni (na pr. tisti »al cuete...« in še kaka šablonska fraza). Veliko pregovorov je poucnih, kot recimo: klin se s klinom zbija; ali tale: el ojo del amo engorda al ganado; drugi so malo pikri, reci- mo: el buey solo bien se lame; ali – da je Bog najprej sebi brado ustvaril. – in toliko drugih. Sorodna sporocila bi imela morda nasled­nji: Sila kola lomi – in šp. La necesidad tiene cara de hereje; se vam ne zdi? In nedvomno tale: ribariti v kalni vodi . in . a río revuelto ganancia de pescadores. Enako bi mogla biti v daljnem sorodstvu: tiha voda globoko dere . in . perro que ladra no muerde. Rek ki da­nes ne drži vec, je: da cez sedem let vse prav pride; vsaj za mestne ljudi ne! O tempora...! Tudi bi mestni clovek verjetno ne vedel tisto o konju in o zobeh, namrec, ce konja kupuješ mu dobro poglej zobe; le ce je »šenkan« to ni važno. Prvi španski pregovor sem spoznal na tecajukastiljšcine med vožnjo na ladji. G. Šušteršic nas je ucil – in zapomnil sem si rek: en el país de los ciegos, el tuerto es rey. Pravijo, da je slovenšcina mocna v glagolih, zato mi je všec tale prevod: v deželi slepcev kraljuje enooki. Potem sem pa slucajno naletel še na latin­sko verzijo. Kako? V reviji Criterio sem bral clanek Pastor luscus, pa sem moral poiskati besedo luscus – in mi je gugl navrgel še izrek: IN REGIONE CAECORUM REX EST LUSCUS. O cem je torej govora? Na kratko, avtor José Burucúa toži, da je papež Francišek slep na desno oko: pastor luscus. Da ne vidi katoli-canov srednjega sloja. In navaja Fratelli tutti. Ampak najneverjetnejša asociacija se mi je dogodila, ko sem se peljal s kolektivom mimo nekdanje glavne poštne palace v Bue­nos Airesu, ki je zdaj CCK. Spomnil sem se tis-tega prvega izreka v španšcini izpred 75 let: en el país de los ciegos »el tuerto« es rey. V politicnem kljucu namrec!! Vinko Rode 1991 | SPZ GALLUS V SLOVENIJI | Ob 30-letnici prvega skupinskega obiska v Sloveniji Nekaj utrinkov s potovanja Ob dnevu slovenske državnosti, tega našega najvecjega praznika, mi misli pohitijo nazaj v maj leta 1991, ko smo z SPZ Gallusom imeli to cast in privilegij, da smo kot prvi pevski zbor iz tujine lahko prepevali po Sloveniji. V nas so se prepletala mnoga custva – po-nos, hvaležnost, veselje, ganjenost, ker smo bili prvi, ki smo lahko dokazali, da slovenska pesem pri nas v Argentini ni izumrla... Prepevali smo od mesta do mesta, od vasi do vasi in doživljali nepozabne, res ganlji­ve trenutke. Višek teh nastopov pa je bil zadnji, glavni koncert v najvecji - »Galluso-vi« - dvorani Cankarjevega doma, 3. junija 1991. Tisoc sedemsto ljudi v do zadnjega koticka polni dvorani in na hodnikih, priso­tnost vseh tistih, ki so zasnovali osamosvo­jitev in veliko število naših sorodnikov, je vzbujalo posebno ozracje. Najbolj so vžgale domovinske pesmi, posebno dr. Kremžarje­va budnica »Slovenija, zapojmo ti«. Dolgo­trajen aplavz, solze ganjenosti, veselja in upanja. Ta pesem nas je spremljala na vseh koncertih in marsikje so nas prosili, naj bi še enkrat zapeli »tisto vašo, ta lepo«. »Doni pesem, brate druži, domovini vsak naj služi, kdor po tebi hrepeni, oj, slovenska pesem ti«. Prav tako naša pesem vzbuja slovensko pripadnost tudi tukaj v Argentini. Pesem je naš skupni jezik, ki presega vse meje in da­ljave ter v naših srcih ohranja ljubezen do obeh domovin. Naš prvi nastop je bil v dvorani kranjske gimnazije, kjer se je zbrala množica sorod­nikov, znancev in prijateljev naših pevcev.Že pred nastopom so nas oblegali novinarji tako, da se nismo mogli dovolj zbrati. Kljub temu smo še kar zadovoljivo izvedli pro­gram in smo bili deležni bucnih aplavzov. Zunaj nas je pricakovalo obcinstvo in doži­veli smo prisrcna srecanja s sorodniki, znan­ci, prijatelji, bivšimi sošolci ... A se me spomniš, v šoli sva bila v istem ra­zredu! Me še poznaš? Koliko casa se nismo videli! Kako lepo ste peli! Kako lepo še vedno govorite po slovensko. Taki pogovori so se porajali med objemi in solzami. Kaj naš še caka po tako lepem zacetku? TAKO SE TURNEJE SPOMINJAJO PEVCI… Izpolnjena želja Ko smo 1. novembra 1990 peli pri sv. maši v cerkvi Marije Pomagaj, je bil prisoten lju­bljanski župan inž. Jože Strgar. Potihem sem si želela, da bi nas povabil v Slovenijo. Zacuda se mi je želja izpolnila. V Slovenijo smo prišli 9. maja 1991. Že ko smo leteli cez slovensko zemljo, smo zaceli jokati. Nekateri so poljubili slovenska tla. Ga-notje se je nadaljevalo pri sv. maši v ljubljan-ski stolnici in na srejemu na Magistratu, kjer nas je pricakovala množica rojakov. Višek tega vecera je bil, ko smo ob veliki sloven-ski zastavi zapeli »Slovenija, zapojmo ti ...«, nato pa nas je prof. Peterle pozdravil s svojim moškim kvartetom in zapel nekaj pesmi. Sorodniki so me prisrcno sprejeli, ko smo si prvikrat v življenju gledali iz oci v oci. Moja doživetja so presegla pricakovanja. Najbolj mi je ostal v spominu koncert v Ce-lju, na katerem sem bila tako ganjena, da me je kar stisnilo v grlu. Tam je živel moj oce in ves cas so se mi v glavi porajale misli, kako bi bilo lepo, ce bi bila tudi jaz rojena tam. Seveda pa je bil koncert v Cankarjevem domu nekaj edinstvenega. Ko sem videla množico v dvorani, sem bila res ganjena. Prisotnih je bilo veliko sorodnikov pevcev, a tudi razni državniki, duhovniki, in navdušeni ljudje, ki so že komaj cakali, da bi se Slove­nija osamosvojila. Argentinski veleposlanik v Jugoslaviji se je odzval vabilu in s svojo ženo prišel na koncert. Zapeli smo mu pe­sem »Pueblito, mi pueblo«, za kar je bil zelohvaležen. Še dolgo casa je ostal v stiku z dr. Savellijem in ko se je vrnil v Argentino, je z veseljem prišel na vecerjo, ki smo mu jo prip­ravili Gallusovci. Spominjam se tudi srecanja s celovškim Gallusom, ki je vsakemu od nas podaril spo­minsko znacko. Bila sem vesela, ko sem lah­ko spoznala nekatera dela arh. Plecnika, ki me je osvojil. Res, hvala Bogu in organizatorjem, da so nam omogocili to turnejo v tako prelomnem casu. Polona Pintar Lazar Hvaležni za prelepa doživetja Zakljucni koncert v Cankarjevemu domu je bil krona naše enomesecne turneje po Sloveniji. Zdelo se nam je, da sanjamo, ko je 1. novem-bra 1990 ljubljanski župan inž. Jože Strgar v Slovenski hiši povabil naš zbor v Slovenijo v mesecu maju 1991. Zacele so se priprave: vabili smo pevce, da bi zbor imel kvalitetno zasedbo, drugi so skrbeli za potek in pripravo potovanja, dr. Julij Savelli in Anka Savelli Gaser sta se zavzela za izbor pesmi. Vsi pevci smo po svojih moceh kaj or-ganizirali, predvsem pa imeli v najhujši vrocini tritedenske vaje. Mnogi pevci so bili prvic v domovini svojih prednikov ali pa so se prvic vrnili v svojo do-movino po letu 1945. Za naju je bilo potovanje še prav posebno, ker sva imela s seboj takrat 14 mesecno hcer­ko Marjanko, ki je v Sloveniji shodila. Posebno nama je ostalo v spominu, ko smo prvi vecer po zahvalni maši v stolnici, ki jo je daroval škof Alojzij Šuštar, šli na sprejem v Magistrat in smo tam prvic zapeli našo himno Slovenija v svetu. Med nami je bil tudi njen avtor, dr. Marko Kremžar. Kako smo bili vsi do solz ganjeni in hvaležni Bogu in vsem, ki so omogocili, da smo bili na slovenskih tleh! Nacrtovali so, da bi bil zakljucni nastop v Slo­venski Filharmoniji, a so rekli, da bo prostor premajhen, saj je bilo »le« 600 sedežev. Niso se zmotili. V Cankarjevem domu je bilo vec kot 1500 poslušalcev, vsaj 300 ljudi je Poleg koncerta v Cankarjevem domu sem bila najbolj ganjena v Murski Soboti. Kot na vsakem koncertu, je bila dvorana polna do zadnjega koticka. Imeli smo v nacrtu, da bomo v vsaki pokrajini zapeli dve njihovi narodni pesmi in sta seveda bili na spore- du tudi »Tece mi, tece vodica« in »Vsi so venci vejli«, obe zelo žalostni. Po odmoru, ko smo bili že na odru in dvorana v temi, je po sredini pritekel starejši gospod prav do odra in mi podal majhen, ljubek šopek cve-tic. Verjetno je šel domov in ga tam naredil, saj so bile ob tej uri cvetlicarne gotovo že zaprte. Tako mi je bilo lepo pri srcu, da sem kar jokala. Naslednji dan je bila binkoštna nedelja in smo bili pri maši v cerkvi, kjer so dobro uro prej imeli prvo sv. obhajilo Romi, ki jih je v Prekmurju kar veliko. Samo malo sem odpr-la cerkvena vrata in že me je omamil cudo­vit vonj: na oltarju je bila ogromna ikebana iz samih šmarnic in narcis, s katerimi so bili okrašeni tudi stranski oltarji. Od tam smo se odpravili na pot proti Lju­bljani. Ogledali smo si majhno cerkvico v Martjancih in tam našteli 17 razlicnih cvet­ ostalo brez prostora in so koncert spremlja­li preko ekranov na hodnikih, nekaj jih je pa moralo oditi. Vse je bilo polno in naj poveva da, ko sva stopila na oder in videla vso to množico ljudi, mnoge med njimi zelo ganjene, predstavnike raznih društev in organizacij, sva obcutila hva­ležnost, da lahko to doživljava. Bilo je enkra­tno! Prejeli smo veliko šopkov in daril. Ne bova pa pozabila, kako je gospa Anka izbrala naj­lepši šopek in ga podarila svojemu dragemu ociju. Misliva, da smo takrat vsi pevci spre­mljali to gesto s solznimi ocmi in v tem šopku je bila tudi naša hvaležnost dragemu dolgole­tnemu dirigentu. Pa še en spomin nama je ostal globoko za­pisan v srce: Ko smo stopili z odra smo vsi skupaj zmolili v zahvalo za vse kar smo lepega doživeli ta vecer. Helena Loboda in Jože Oblak licnih aranžamajev vseh velikosti, na oltar­ju, na prižnici, pod prižnico, na vsaki policki, pod vsakim kipcem... Nadaljevali smo pot in imeli kosilo v eni od vasi, mimo katerih smo se peljali. Kosilo je bilo seveda odlicno, še bolj pa znana prek­murska gibanica. Poleg nas je bila v istem prostoru tudi dolga miza, saj so praznovali sv. birmo. Kmalu se je med nami vnel raz­govor, izmenjava mnenj, razna vprašanja. Medtem je majhen, kaki dve leti star fan-ticek, zagledal prav tako majhno Oblakovo Marjanko in vnela se je ljubezen na prvi pogled. Ves cas sta se igrala, malcek pa je neutolažljivo jokal, ko je morala Marjanka na avtobus. Med dolgo potjo smo spoznali še veliko cerkva, tudi tisto, ki ima Kregarjeve freske za oltarno mizo in zadnje, srednje, ni mogel dokoncati. Vse te cerkve so bile tisti dan posebno okrašene. Mislim, da je bila ta nedelja res nepozabna. Pa še tole: ko sem potem doma obujala spo-mine in štela cerkve, ki smo jih obiskali, sem dognala, da jih je bilo najmanj 35. Anka Savelli Gaser - dirigentka Odmevi spomina Kadar molitve bo zvrhana mera konec begunstva bo, žalostnih dni: hvalnice v srcih zapela bo vera, s petjem na ustih domov bomo šli! Sanje ocetov in naše so se izpolnile. Gallus je odšel na pevsko turnejo po Sloveniji. Bila sem ganjena, ko sem stopila na slovensko zemljo. Domovini smo poklonili najlepše, kar smo ime­ li: našo pesem, ki smo jo gojili vsa dolga leta begunstva. Spremljala nas je v veselih in ža­lostnih trenutkih, v hrepenenju po naši zemlji. Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj. S pesmijo smo prekrižarili Slovenijo od Kopra do Rogaške Slatine. Zapeli smo naši kraljici Mariji Pomagaj na Brezjah. Solznih oci smo zrli v milostni obraz nebeške Matere. Zvonili smo na zvoncek želja na blejskem otoku in prosili za Slovenijo. Na Teharjah smo se spomnili pobitih domo­brancev in v cerkvici svete Ane, pri maši, molili za pokoj njihovih duš in spreobrnjenje rabljev. Bili smo v Podgorici na Primorskem in pomis­lili, da se za ceno preganjanja in življenja ohra­nili slovenski jezik in pesem. Gor’ cez izaro … Obiskali smo tudi naše koroške brate in si v Celovcu ogledali knežji kamen, simbol naše sa­mobitnosti. Bili smo pred razglasitvijo neodvi­snosti naše države Slovenije, ki se je takrat že cutila v zraku. V Novem mestu smo zapeli tudi v Domu sta­rejših obcanov. Posebno doživetje za naju s sestro Martino je bilo, da sva tam srecali našo nekdanjo uciteljico, ki nas je vse štiri otroke v prvem razredu naucila brati in pisati. Tudi ona je bila srecna, ko je videla, da njena setev ni bila zaman. Ostali smo zavedni Slovenci. Višek potovanja je bil gotovo koncert v Can-karjevem domu, kjer so nas navdušeni rojaki obsuli z rdecimi nageljni. Domovina je sprejela svoje zveste sinove in hcere. Metka Mizerit Tam smo bili... Slovenija, od kod lepote tvoje... Majski dež nas je pozdravil ob prihodu, a smo ga prešerno sprejeli kot blagoslovljeno roso, da bo pokrajina še bolj zelena in cvetoca. In so se zvrstila potovanja in koncerti po mestih naše domovine. Odkritja lepih kra­jev in ljudi so sledila še lepšim, kako bi to ne razvajalo naših oci in doživetij. Trojane: Na­crtovani kratek postanek na prelazu med Go-renjsko in Štajersko se je raztegnil, saj smo morali obvezno pokusiti najboljše krofe na svetu. Lep pomladen dan je kar vabil k obcu­dovanju cvetocih hribckov in dolinic, kamor­koli si se ozrl, saj nisi vedel kam bi usmeril pogled. Vsi smo prevzeti, še vecni šaljivec Tone: *Le kaj so naši stari mislili, da so za­pustili tako lepe kraje*. Ja, dragi moj, ce naši starši leta 45 ne bi bežali, prav lahko mene in tebe ne bi bilo vec med živimi... Mi smo vojaki korenjaki... V Mengšu so nas že težko cakali, saj so se zelo potrudili, da so dosegli naš nastop. Pozdravi nas godba, domaci zbor in seve­da gospod župan. Polna dvorana navduše-no pozdravlja naše izvajanje. Po aplavzu pa zacutimo nekak preplah. Izmed obcinstva vstane domaci veljak in z razburljivim glasom pove, da prav zdaj jugoslovanska vojska na­pada in oblega slovenske vojake v Mariboru. Naša vojska se hrabro brani, a priporocimo jo božjemu varstvu in Mariji ter intonira hi-mno slovenske vernosti Marija skoz’ življe­nje, za njim povzamemo mi na odru in vsa dvorana.Vsi ostanemo pod mocnim vtisom. Mnogi domacini imajo svoje fante pri vo­jakih, mi se pa zavemo, da smo prišli v do-movino v prelomnem casu, ko se rojeva slovenska država in njena vojska. Dan zatem se zbiramo pred sedežem Radiotelevizije za snemanje plošce. Pri vhodih v državne ura­de vidimo, da se zbirajo oboroženi vojaki. Kaj to pomeni... kdo so, ugibamo. Dekleta še posebej opazijo, da so fantje postavni in svetlolasi. Ko prideta dva mimo nas, vidimo, da imajo na kapah slovensko zastavico. Ko jih ogovorimo povedo, da so slovenska vojska in da varujejo državne urade. Pa taki korenjaki, se cudimo, a se nam smejijo: *Moramo biti korenjaki, da bomo strah sovražnikom do-movine.* Šumi, šumi gozd zeleni... Zborova pot se pocasi izteka. Kako ne, ko pa križarimo Slovenijo po dolgem in pocez. Zakljucni koncert bo v prestolnici, v naj­vecji dvorani Cankarjevega doma. Spet nas spremlja *nebeška rosa*, a to ni zapreka za množice, ki hitijo od vsepovsod, zaupajoc da dobijo še kakšo vstopnico ob tolikem navalu. Slavnost prehaja iz viška v višek in mi se pocutimo prepolni glasbe in simpatije do navdušenega obcinstva. In zažubori iz pet-desetih grl in nudi pevsko lepoto množici v dvorani, ki cutimo, da diha z nami. Zdi se mi, da se je še posebej dotaknila src prired­ba narodne Oj, le šumi gozd zeleni. Dekliški glasovi oplemeniteni z Lukovim solom. Nam in v dvorani so se iskrile oci od ganotja... Pa nepozabna Pueblito mi pueblo. Ne samo ar­gentinskega veleposlanika navzocega v dvo­rani, tudi nas je stisnilo pri srcu... Vse naše registre pa je gospa Anka odprla pri velicastni Tomcevi Slovenija v svetu. *In ni ti meja, domovina* je valovilo v dvorani in odmevalo v *slovensko pomlad*... Jernej Tomazin Srce je govorilo Minilo je 30 let odkar sem prvic potovala v deželo svojih staršev. Na povabilo ge. Anke Savelli Gaser sem vstopila v pevski zbor Gal-lus. Velik ponos za kateregakoli Slovenca v Argentini. Z velikim navdušenjem in radove­dnostjo sem se naucila obširni program pe­smi, hodila na vaje in se družila z novimi pev­ ci. Vaje so intenzivno potekale v Slomškovem domu. Navdušenje se je vecalo vsakic bolj, saj smo bili tik pred tako želenim obiskom. To je bilo prvo množicno potovanje slovensko--argentinskih izseljencev v maticno domovi-no po drugi svetovni vojni. Pravi zgodovinski dogodek! 7. maja 1991 smo se na letališcu Ezeiza pos­lovili od domacih s pesmijo Slovenija v svetu. Tako je vsak s polnim košem želja vstopil na letalo. Potovanje je bilo dolgo, a nic dolgo-casno. Vsak ga je doživljal na svoj nacin. Ne-kateri so klepetali, drugi peli, nekateri brali in tudi spali. Spominjam se jutranje masaže. Delali smo vlakce in si eden drugega masi­rali. To je bilo super. Ni manjkalo smeha in zabave. Prva parada je bil Pariz. Oh, ja! Pariz! Cudo­vito in pravljicno mesto! Vstopili smo v avto-bus in si ogledali mesto v petih urah. Koliko sijajnih slik: Notre Dame, reka Sena, gleda­lišca, muzeji, Louvre, vodnjaki, spomeniki, pisani vrtovi, Slavolok zmage in, koncno še cešnjica na torti: Eifflov stolp in okusni ba-get ob vznožju. Kako se nam je prileglo! In še dalje, cerkev Presvetega Srca Jezusovega in pricakovani obisk Slovencev v Franciji v slovenskem domu. Po okusni vecerji smo se ustavili ob klepetu in ob veselem petju. Res prijeten vecer! Naslednji dan, 9.maja, pa tako pricakovani polet v Slovenijo. Prispeli smo v Zagreb. Bilo je oblacno. Spominjam se, da je bil avtobus nabito poln. Komaj sem sedla vanj mi je srce zacelo mocno biti. Nisem mogla verjeti, da sem tako blizu Slovenije. Pot je bila polna pricakovanj. Ko smo prišli na mejo so nam po zvocniku sporocili, da smo že v Sloveniji. Oci so se mi na veliko odprle. Koncno sem docakala dan. V Sloveniji sem! V mislih so se mi pojavljali spomini po pripovedih staršev. Res lepa je Slovenija! Prvi pogled na grad Otocec ob reki Krki. Ko-cija s konji, park, labodi. Kako ocarljivo! Obi-skali smo ljubljansko stolnico, se zahvalili za srecno pot in se priporocili Mariji Pomagaj za uspešno turnejo po Sloveniji. Pozdrav pred Magistratom. Po dolgem dnevu so nas prišli iskat sorodniki. Porazdelili smo se po družinah. Kako sem si želela spoznati sorod­nike: strice, tete, bratrance in sestricne. To-liko so starši govorili o njih... Snidenja se ne da popisati. Koliko obcutkov, pripovedovanj, spominov, vecerov klepeta... Stanovala sem v Polhovem Gradcu pri mami­nih sorodnikih. Od tam sem hodila na vaje, na koncerte in razne izlete. S skupino sem obiskala razne kraje: Glasbe­na šola v Ljubljani, Brezje, gimnazija v Kranju,Trojane, anticni park Šempeter v Savinjskidolini, cerkev v Šempetru, Celje, Postojnska jama, Hrastovlje, Koper, Portorož, Maribor, Murska Sobota, Ptujska gora, Rogaška Slati­na, Teharje, Mengeš, Koroška, Bled, Vipavska dolina na Primorskem, Stara Gorica, Ljublja­na in še druge... Turnejo po Sloveniji je vsak doživljal na svojstven nacin. Kar je bilo skupinskega, to se pravi izleti, koncerti, obiski, so potekali po programu. Skupina je bila raznolika v starosti in v izkušnjah. In zato tudi bogata. Obiskali smo razlicne konce Slovenije. Vsak kraj je imel svoje posebnosti, drugacnost. S skupino mladih sem se prav dobro razumela. Vesel duh in nasmejanost sta vse popravila, ce se je kje kaj zataknilo. Vecerov petja, kle­peta, smeha, snidenja v kaki sobi in kakšen šluk, je bilo na pretek. Vsak nastop je bil poseben, doživet, edin­stven, enkraten! Najpomembnejši zame je bil nastop v Cankarjevem domu, kjer smo peli v polno nabiti Gallusovi dvorani. Pesem se je prelivala kot še nikoli. Srce je govorilo in podalo obcinstvu svoj notranji sijaj. Pro-ti koncu je navdušenje naraslo in prekipelo. Nihce ni želel, da bi bogastvo tega vecera koncalo. Polni veselja smo se srecali s poslu­šalci in si izmenjali besede. Nepozabna noc! Doživetja med sorodniki in znanci je postalo nepozabno. Slovenija je cudovita! Koliko do-linic, hribov in gora. Koliko jezer in potokov. Koliko lepih pokrajin. Ker imam številno so-rodstvo ni bilo dneva, ko ne bi z njimi hodila v naravo in doživljala njene lepote. In tu sem tudi praznovala polnoletnost; praznovanje se je še povecalo ob obisku ge. Anke in g. Ju­lija Savellija. Nepozaben dan! Slovenija ni le narava, temvec ljudje, ki v njej živijo! Spoznala sem prelepo Slovenijo, dom mojih staršev in prednikov. Spoznala sem njene navade, njeno kulturo. Spoznala sem dobre ljudi! Veronika Malovrh Povsod dobri ljudje Ko se spominjam Gallusove turneje po Slo­veniji mi prvo vedno pride na misel, kako dobri ljudje so nas povsod sprejeli, kako so bili prijazni in sem za to hvaležna. Na poti v Slovenijo smo preživeli dan tudi v Parizu. Tam nas je sprejel dr. Janez Zorec in nas presenetil z okusnimi baguettami!! Imeli smo priložnost, da smo se srecali s sorodniki in znanci, vsakega smo bili veseli! Eden izmed najlepših spominov je pa ned­vomno naš zadnji koncert v Cankarjevem domu, kjer smo peli v nabito polni dvora­ni. To doživetje je bilo še posebno ganljivo za vse tiste pevce, med njimi moja mami, ki so leta 1945 bežali iz domovine Slovenije…. tudi domoljubne pesmi so donele…. to je bil vrhunec našega potovanja!! Alenka Smole Petje se je dotaknilo src Gledam 30 let nazaj in se spominjam nepri-cakovanega vabila, ki nas je pevce mocno presenetilo. Vabilo se je uresnicilo in tako smo bili deležni enkratnih doživetij v sklopu turneje po prelepi Sloveniji. Ta doživetja so nam v živem spominu. Ne morem pozabiti koncerta na Bledu, kjer mi je bratranec predstavil svojo ženo, ki je že veliko slišala o zboru, ki prihaja iz Argentine. Radovednost jo je pripeljala na Bled. Ob kon-cu koncerta je zadonela pesem “Marija, skoz življenje”. Z nami so peli vsi prisotni, vsa dvo­rana je pela. Med petjem so poslušalci price­li vstajati, imeli so sicer solzne oci, a obrazi so izžarevali veselje. Ko sem se znova srecala z bratrancem, mi je sporocil ženine pozdrave in povedal, da je bila po koncertu tako objo­kana, da jo je bilo sram in je kar sama odšla domov. Koncerti so se vrstili po celi Sloveniji. Tur­neja se je koncala, zakljucili smo jo v Can-karjevem domu, ki je postal premajhen. Kaj vse smo doživeli tisto noc! Navdušenje pos­lušalcev, prijazne pozdrave, nagovore raznih osebnosti in dolgotrajne aplavze. Cutili smo, da se je naše petje dotaknilo src pristnih Slo­vencev. Mirjam Klemenc OkrOgle OBLETNICE Ravnatelj Marko Bajuk (1882 - 1961) Pred 60 leti, 20. junija 1961 je v Mendozi umrl slovenski klasicni filolog, zborovodja, sklada­telj, profesor, ravnatelj in organizator šolstva Marko Bajuk, iz Drašicev pri Metliki. Med letoma 1940 in 1945 je bil ravnatelj klasicne gimnazije v Ljubljani. Maja 1945 je odšel na Koroško, kjer je organiziral slovensko šolstvo v begunskih taborišcih. Decembra 1948 se je z družino preselil v Argentino in si uredil dom v Mendozi. Marko Bajuk se je posvecal tudi glasbi. Med obema vojnama je v Ljubljani ustanovil Pevsko zvezo in Društvo uciteljev glasbe. Vodil je vec pevskih zborov, organiziral množicne koncerte, urejal in skrbel za izda­jo glasbenih glasil ter ucbenikov za petje. Po ravnatelju Marku Bajuku se imenuje slovenski srednješolski tecaj v Argentini. Življenjepis ravnatelja Marka Bajuka Rodil se je 23. marca 1882 v idilicni belokranj-ski vinogradniški vasici Drašici, ocetu Janezu in materi Ani (roj. Guštin) kot osmi otrok. Osnov-no šolo je obiskoval v Drašicih in Metliki, gim­nazijo pa v Novem mestu in Ljubljani (sprejet je bil v Alojzijevišce in tako preskrbljen s hrano in stanovanjem). Ves cas se je tudi glasbeno izobraževal pri najboljših glasbenikih v tistem casu: v Novem mestu pri p. Ignaciju Hladni­ku, v Ljubljani pri Antonu Foersterju in Mateju Hubadu. V domacih Drašicih je prvic zaigral na orgle kot šestošolec za veliko mašo. V Ljublja­ni je postal pevovodja gimnazijskega zbora. Po maturi 1903 leta je odšel na enoletno služenje vojaškega roka, nakar je nadaljeval študij. Zelo si je želel študirati glasbo (že od otroštva je za­pisoval narodne pesmi), ki ji je bil tako predan, a je njegovo navdušenje hitro ohladil profesor Matej Hubad, ki mu je razložil, da za sloven-skega glasbenika ni dela. Na Dunajski filozofski fakulteti se je zato vpisal na študij gršcine in la­tinšcine ter slovenšcine in nemšcine, da bi si na tak nacin zagotovil profesorsko službo. Vseeno se je na Dunaju glasbeno udejstvoval: Bil je clan in tajnik slovenskega katoliškega akademskega društva Danica; tajnik, knjižnicar in štiri leta pevovodja v Dunajski straži ter soustanovitelj Slovenske dijaške zveze. Prvi zvezek Slovenskih narodnih pesmi je izdal že kot dijak 1903 leta (v knjigi njegovo ime pomotoma zapišejo kot Martin Bajuk), leto pozneje drugega in do leta 1927 je izdal pet zvezkov. Moški pevski zbor v Ljubljani je bil tik pred razpadom in Bajuk ga je v pocitnicah 1907 prevzel in v kratkem z njim izvedel odmeven koncert. Leto pozneje je or-ganiziral tudi Javno glasbeno šolo in izdal zbir­ko Odmevi naših krajev tretji zvezek njegovih Slovenskih narodnih pesmi. Na naslovnici je zbirka imela pomenljiv podnaslov: »Izšle ste iz naroda, pojdite med narod«. 1913 leta je izdal tudi že tretji zvezek Odmevov iz naših krajev. Diplomiral je 1909 leta in se zaposlil kot pro-fesor na gimnaziji v Kranju, nato služboval v razlicnih Ljubljanskih gimnazijah. V letih 1940­45 je bil ravnatelj Klasicne gimnazije v Ljubljani. Ceprav mu ni bilo dano študirati glasbe, pa ji je bil ves cas predan in se je aktivno ukvarjal z njo in ustvarjal tudi na tem podrocju. 1919 je us-tanovil Pevsko društvo Ljubljana, 1920 Pevsko zvezo, 1922 Društvo uciteljev glasbe, katerega predsednik je bil do 1939 leta. Ustanovil je tudi Uciteljski pevski zbor. Maja 1945 se je z družino pred komunisti umaknil v Avstrijo. V begunstvu je organizi­ral slovensko srednje šolstvo in vodil begun-sko gimnazijo kot njen ravnatelj v Peggezu pri Lienzu na Tirolskem, nato pa v Spittalu na Koroškem. Pod pritiskom komunistov je mo­ral zapustiti begunsko taborišce in vodstvo gimnazije ter se iz angleške okupacijske cone umakniti, sredi najhujše zime, v ameriško cono v Asten pri Lienzu v Gornji Avstriji. Kljub skromnim razmeram je šolstvo organiziral tako dobro, da so po opravljenem nadzoru šolskega inšpektorja maturitetna spricevala s podpisom Marka Bajuka bila priznana na av-strijskih univerzah. V begunskih taborišcih je ustanovil številne pevske zbore. Leta 1949 se je 67-leten (ker ni dobil spon­zorja za ZDA) odlocil emigrirati v Argentino in zaceti znova. Najprej se je naselil v Buenos Ai­resu kjer je za golo preživetje delal kot grad-beni delavec pri razlicnih podjetjih, ko pa se je v Mendozi pridružil sinovom (ki so emigrirali leta 1948) se je najprej zaposlil v ravnateljstvu mestnih parkov, nato v živalskem vrtu in na koncu dela v laboratoriju botanicnega vrta. Ves cas se je nesebicno razdajal in lotil organizira­nja slovenske skupnosti. V celoti se je predal slovenskemu šolstvu in kulturnemu življenju. Sodeloval je pri ustanovitvi Društva Slovencev v Mendozi in mu bil prvi predsednik. Organi­ziral je nedeljsko osnovno šolo in srednjo šolo ter bogato kulturno življenje. Posebno s pevskim zborom je žel velike uspe-he – njegov Slovenski zbor Mendoza je leta 1960 nastopil na proslavi 150-letnice argentin­ske osamosvojitve v Buenos Airesu. Tako v Kraljevini Jugoslaviji kot v Argentini je izdajal ucbenike, berila in prirocnike za latin-šcino in glasbo. Poleg že naštetih omenimo še dela: Pevska šola, igro Tihotapec, ljudska igra v petih dejanjih, 1923, Mera v slovenski narodni pesmi, 1928, še bolj znana je Tamburaška šola, ki jo je izdal 1929, 1930 je izdal tudi Vodnik po ljubljanskih pokopališcih. Napisal je Ucbenik latinšcine za gimnazijo in Latinski tolmac. Z Mi-lanom Grošljem je prevajal in pisal komentarjedel Salustija, Cicerona in Ovida. Že po njegovi smrti je leta 1988 v Buenos Airesu izšlo njego­vo delo Še bomo peli… Marko Bajuk je bil udeleženec obeh svetov­nih vojn, v prvi kot nadporocnik v avstrijski vojski, v drugi vojni pa je docakal kapitulacijo kot stotnik v Jugoslovanski kraljevi vojski. Marko Bajuk je tudi stari oce nekdanjega predsednika Vlade Republike Slovenije, dr. An-dreja Bajuka. Koncert Slovenskega zbora Mendoza ob 150. letnici argentinske osamosvojitve V našem tedniku so leta 1961 tako opisani spo-mini na velicastni koncert: »Ob letošnjem argentinskem narodnem pra­zniku so se nam obudili spomini na velike slav­nosti, ki so bile lani po vsej Argentini v pocas­titev 150-letnice rojstva njene svobode. Tudi demokratski Slovenci so se castno vkljucili med tiste, ki so sodelovali s svojimi prireditvami v proslavi tako pomembnega dogodka v argen­tinski narodni zgodovini in sicer s koncertom slovenskih narodnih in umetnih pesmi dne 22. maja 1960 v Buenos Airesu. Pred rekordnim številom rojakov (vec kot 1000) so jih peli pod vodstvom staroste slovenskih pevovodij in skladateljev ravnatelja Marka Bajuka delno clani Slovenskega pevskega zbora iz Mendoze, delno pa clani vseh slovenskih pevskih zborov s podrocja Velikega Buenos Airesa. Kronist je v Svobodni Sloveniji o tedanjem mogocnem slo­venskem pevskem slavju v Buenos Airesu za­pisal tole ugotovitev: To je bil zbor, kakršnega v vsej emigrantski zgodovini tu še nismo videli in ne slišali. 200 pevcev je pod vodstvom rav­natelja Marka Bajuka zapelo 4 slovenske pesmi tako mogocno in ucinkovito, da je po dvorani odmevalo, kakor še nikdar doslej. Ljudje so bili tako navdušeni, da ploskanja ni bilo konca in ganjeni do solz, kajti kaj takega doslej še niso bili doživeli, odkar so zapustili rodno zemljo. Najprej so združeni pevski zbori zapeli Premr­lovo „Slovansko pesem“, za njo Bajukovo „Slo­venc Slovenca vabi“, tej je sledila Mav-Baju­kova „Ej zato“ in koncno Fleišmanov „Triglav“. Po koncanem sporedu rojaki enostavno niso zapustili svojih sedežev in so ploskali naprej in naprej, da so pevci morali ponoviti tako pesem „Ej zato“, kakor tudi „Triglav“. Tolikšno je bilo navdušenje ljudi.“ Po tem mogocnem pevskem slavju mendoških in buenosaireških Sloven-cev, ki sta ga omogocila Slovenski pevski zbor Gallus in Društvo Slovencev, je bil v cast men-doškim pevcem prijateljski vecer v Slovenski hiši na Ramon Falconu. Na njem so bili pred­stavniki vseh slovenskih organizacij, društev in ustanov. V vrsti govorov je bila tedaj izražena želja in prošnje, „naj bi ne ostalo samo pri tem dnevu, ampak bi bilo potrebno, da bi se enkrat na leto zbrali pevci vseh slovenskih zborov ter skupno nastopili s koncertnim programom“. Na to prošnjo je ravnatelj Marko Bajuk izjavil ter obljubil, „da je prav rad pripravljen žrtvova-ti vsako leto deset dni svojega dopusta ter priti v Buenos Aires in s pevci buenosaireških zbo­rov naštudirati program, s katerim bi potem nastopili skupno z mendoškimi pevci“. Dr. Marko Kremžar o ravnatelju Marku Bajuku V Mendozi, dalec od rodne Bele Krajine, je odšel k Stvarniku po placilo eden velikih Slovencev - ravnatelj Marko Bajuk. Ceprav je njegovo ime poznano tako v diaspori kakor v domovini, so razlogi, da se tega odlocne­ga moža spominjamo med nami, precej bolj osebni in neposredni. Za rojake doma je bil Marko Bajuk predvsem glasbenik. V zgodovi­ni slovenske pesmi si je osvojil mesto, poleg vsestranske glasbene aktivnosti, že s tem, da je kot pevovodja prvic na Slovenskem dirigi­ral vec tisocglasnemu zboru. V okviru evha­risticnega kongresa leta 1935 je z združeni-mi pevskimi zbori iz vse Slovenije predstavil Tomcev oratorij “Sedem besed Kristusovih”. Dolgoletna priprava in izvedba tega velica­stnega pevskega dogodka je zahtevala od dirigenta ne le glasbenega talenta, marvec v ne manjši meri veliko organizacijsko sposob­nost in neuklonljivo voljo. Prav te lastnosti je pokazal ravnatelj Bajuk, ko je s sinom Bo-židarjem na vetrinjskem polju pomladi leta 1945 postavljal pedagoške temelje bodoci slovenski begunski gimnaziji in nakazal smer vsemu begunskemu in kasneje izseljenskemu šolstvu do današnjih dni. Danes si je težko predstavljati, kakšen oseben napor je bil za pokojnega ravnatelja pricenjati sredi begun-ske nesrece gimnazijo iz nic. Zbrati je moral iz množice beguncev razkropljene študente in profesorje pa jim hkrati vliti dovolj zaupa­nja, da so brez vsake podpore in racionalne perspektive, kljub pomanjkanju in tragediji, ki jih je obdajala, priceli s študijem. Pri tem ni dosti govoril. Pridigal je z zgledom in mladi so se odzvali. Ni cakal na prostor in ucila. Vedel je, da znanje ni nujno vezano na zunanje ugo­dnosti in da te same po sebi ne pomagajo pri vzgoji. Pricel je razdajati med študente, kar je imel in cesar mu - beguncu - niso mogli vzeti: svoje vrednote in znanje. Z neuklonljivo voljo je ravnatelj Bajuk dosegel za begunsko gim­nazijo v Lienzu in kasneje v Spittalu priznanje angleških oblasti in avstrijskih univerz. Šola, ki je pricela delovati brez knjig in celo brez zvez­kov, je pod njegovim vodstvom kmalu zbrala potrebna ucila, s pomocjo požrtvovalnih pro-fesorjev pa pripravila tudi vrsto originalnih ucbenikov. Ravnatelj je dokazal sodelavcem in dijakom, da je bilo zaupanje, ki so ga sta­vili vanj, upraviceno. Pomagal je celemu rodu slovenskih dijakov v begunstvu do boljše iz­obrazbe in celo do univerzitetnih diplom. S tem je svojim dijakom odprl vrata v boljši in širši svet, izseljensko skupnost pa je obogatil z mocnim pritokom izobražencev iz njegove šole. Ceprav je bila slovenska begunska epo­peja sad mnogih vidnih in nevidnih naporov, je doprinos ravnatelja Bajuka pri njej izre-den. Od kod je pokojni ravnatelj crpal moc za tako delo? Prirojena življenjska sila sama po sebi ne rojeva takih sadov. Njegova volja se je krepila ob vrednotah. Strasten Slovenec in globoko veren katoliški kristjan je Marko Bajuk že od dijaških let usmerjal vse svoje sile v skladu s temi vrednotami. Njegovo delo je bilo zavestna služba Bogu in svojemu narodu, katerega je imel neizmerno rad. Ravnatelj Bajuk je bil pogumen, nadarjen in samozavesten clovek, ki pa ni iskal javne hvale in priznanj. Delal je, kar je mislil in vedel, da je prav, ter v skladu svojimi prirojenimi daro- vi. Svojih sposobnosti ni uporabljal le sebi v prid. Z njimi je služil bližnjim, predvsem svo­jim rojakom. Tega mu ne moremo poplacati, lahko pa smo mu za vse dobro, ki ga je storil - hvaležni. Pokazati hvaležnost tako, da služimo istim vrednotam, ki so usmerjale pokojnega vzgojitelja Marka Bajuka, je naloga generacij, ki živijo, veckrat nevede, iz sadov njegove do-sledne velikodušnosti. Nekaj misli ravnatelja Marka Bajuka .»Red in delo ohranjata cloveka! Ne vdaj se prazni zabavi! V mladinskih organizacijah je tvoje mesto! Tam naj se z resnim študijem in iz­obraževanjem, s športom in delom druži vesela zabava in pesem, vse pa naj služi enemu cilju, da tudi v tujini ostanemo katoliški in Slovenci!« .»Ce mladina sama ne najde poti v organizaci­je in društva, imate vi slovenski starši dolžnost, da jo tja napotite. Pred Bogom in narodom ste odgovorni za bodocnost svojega rodu!« .»Prirastli ste mi k srcu tudi vi vsi in vse, cetu­di vem, da ste me zaradi trde besede veckrat grdo gledali. Ta trda beseda je prišla vedno iz najmehkejšega srca z ocetovsko skrbjo za Vaše dobro, ima le pomen nepopustljivega imperativa, ki na polju Vaše vzgoje ne sme po­pušcati, da hodite ravno pot k jasnemu cilju, ki so jo zacrtali in izhodili globoki možje v sto­letjih pred nami.« .»Ves cas sem namrec smatral gimnazijo samo za vzgojevališce, iz katerega naj prihajajo pošteni znacaji trdne, nepopustljive volje, prip­ravljeni na vse težave in ovire življenja.« .»Ohranite hvaležnost vsem svojim profesor­jem in uciteljem, ki se vsi s posebno ljubezni­jo žrtvujejo za Vas v teh usodnih casih. Bodite hvaležni Bogu, ki Vam je dal priložnost, da se morete toliko koristnega uciti. Koliko je mla-dine, ki nima te priložnosti! Želim Vam za vso bodocnost božjega varstva in dobrih uspehov.« .»Še bomo peli!« Pripravil: Jože Jan Viri: Svobodna Slovenija Zbornik Svobodne Slovenije Wikipedia Radio-Odeon.com Slovenska-biografija.si Radio Ognjišce Družina ZA RAZMISLEK IN NASMEH “ “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” ” PREGOVORI IN CITATI SAMOSTOJNOST Hitro se bliža 30. rojstni dan Slovenije! Po vsem svetu pripravljamo prireditve, praznovanja, razstave in vesela srecanja. Ponosni smo na Slovenijo in veseli smo, ko vidimo, da se je v teh letih uspešno uvrstila med evropske drža­ve. Upamo pa tudi, da bomo v prihodnjiih letih Slovenci zmogli doseci spravo med seboj. Kako lepo Slovenijo opisuje pesnik Tone Pavcek: TAKE DEŽELE NI Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sčm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljacijo tako dolgo v jesen in nikjer ne krice še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temň. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim. O domovini in samostojnosti je mnogo citatov, poglejmo, kaj nam povedo: •Bodi zdrava, domovina, mili moj slo­ venski kraj! Ti prekrasna, ti edina, meni zemeljski si raj. (Benjamin Ipavec, slovenski skladatelj in zdravnik) •Neodvisnost cloveka je v tem, da ve, kaj ga doloca. (Georg Wilhelm Friedrich Hegel, nemški filozof) •Ko je domovina v nevarnosti, je vse dovoljeno, razen, da se je ne brani. (José de San Martín, argentinski general, osvobodi­telj Argentine, Cila in Peruja) •Država je skupina ljudi, ki si urejajo svoje materialne potrebe tako, da lahko cim svo­bodneje živijo svojo izpolnitev, svoje ideale duše. Torej je bistvo države sredstvo, ki omogoca ljudem duševno življenje. Zato je njen namen zmanjševati vse napore v clo­veku, ki ga obracajo v golo materialisticno življenje, in njen cilj je socialen: omogociti, da se vsak posameznik razživi in zaživi tudi pravo, resnicno življenje. (Srecko Kosovel, slovenski pesnik) •Vec ima navad clovek, manj je svobo-den in neodvisen. (Immanuel Kant, nemški filozof) •Najvecji zaklad narodov je v njihovi ne­odvisnosti in v njihovem politicnem obsto­ju. (Napoleon Bonaparte, francoski vojaški in politicni vodja, general in cesar) •Stvar, ki nam draga in ljuba bo, kakor naše svetlo oko, je naša slovenska domo­vina, naša beseda materna. (blaženi škof Anton Martin Slomšek) •Bolje je, da se zmotiš ko hodiš po svoji poti, kot da imaš prav na poti nekoga dru­gega. (Fjodor Dostojevski, ruski pisatelj) •Biti neodvisen je stvar majhne manjšine, to je privilegij mocnih. (Friedrich Nietzsche, nemški filozof in kla­sicni filolog) •Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso; ne samo nje, temvec vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse - mati, domovina, Bog.(Ivan Cankar, slovenski pisatelj, esejist, dramatik in pesnik) •Vedno neodvisen, nikoli osamljen. ((Emilio Visconti Ventosa, italijanski politik) Pripravil Jože Jan »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Jn14,6 Vsem prijateljem in znancem sporocamo, da je v petek, 11. junija, na praznik Srca Jezusovega, v Bogu zaspal mož, oce, dedek in pradedek MARKO KREMŽAR rojen 17. 4. 1928 v Mostah pri Ljubljani. Za njim žalujejo žena Pavla, roj. Hribovšek, otroci: Marjanka in mož Marko, Veronika in mož Jože, Andrej, Lucka ter Kristina in mož Tone z družinami. Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so mu stali ob strani in prelatu msgr. dr. Juretu Rodetu za duhovno oskrbo in pogrebno mašo. Buenos Aires, Godovic, Ljubljana, Trst, Komenda. Približajte se Bogu in se vam bo priližal. Ponižajte se pred gospodom in povišal vas bo. ( Jak.4,8 – 4,10) Vsem prijateljem in znancem sporocamo žalostno vest, da je v nedeljo 20. junija v 93. letu starosti za vecno zaspal in odšel k Bogu mož, oce, dedek in pradedek FELIKS OBLAK Rojen 3.maja 1928 v Vrbljenju pri Ljubljani Za njim žalujejo:žena: Mara, roj. Drakslerhcere: Magdalena in mož Boris, Irena in mož Christian ter Adrianasinovi: Feliks in žena Marta, Peter in žena Claudia, Martin in žena Valeria, Andrej in žena Aldana ter Marko in žena Veronica. brat Tone in žena Helena z družino. vnuki: Sebi, Nadia in mož Mauricio, Monika in mož Lucas, Erik, Matjaž, Valeria, Danilo, Cintia, Katerina, Felicitas, Stefania, Bojan, Natasha, Jasna, Helena, Tatiana in Branko.pravnuk: Tilennecaki z družinami in ostalo sorodstvo. Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nas spremljali ob slovesu, prelatu msgr. Juretu Rodetu ter g.Robertu Scardamaglia za da­ritev pogrebne sv.maše in tolažilne besede med pridigo. Še posebno se zahvaljujemo Franciju Draksleju, ki je med pandemijo vsak teden podarjal sveto obhajilo atu in mami. Argentina, Slovenija, Z.D.A. “Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel , tudi ce umrje” (Jn. 11,25) K svojemu Stvarniku je odšel po zasluženo placilo naš dragi ustanovitelj, ravnatelj in dolgoletni profesor dr. MARKO KREMŽAR Hvaležni vodstvo, profesorji in dijaki Slovenskega srednješolskega tecaja ravnatelja Marka Bajuka Buenos Aires, junij 2021 “Ni slovo za naju, kjerkoli si, vedno boš v mojem srcu...” Sporocamo, da je 25. maja 2021 mirno in za vecno zaspala naša predraga mama, sestra, teta, stara mama in prababica STANISLAVA PAHOLE, ROJ. ŠUŠTERŠIC 23.4.1925 - 25.5.2021 Naj ji Bog da vecni mir in pokoj!Žalujoci, hcerka Blanka z možem Alešem in družino, vnuki z družinami, pravnuki in ostalo sorodstvo. Argentina, Avstralija, Slovenija, Severna Amerika | Glasilo Slovencev v Argentini Urednika: Mariana Poznic, Jože Jan SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ustanovitelj Miloš Stare Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Uredniški odbor: Erika lndihar, Lucijana Hribar, Cecilija Urbancic, Jože Lenarcic, Miloš Mavric, Marko Vombergar, Tomaž Žužek Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com Predsednik Jure Komar Oblikovanje: Leila Erjavec, Sofi Komar www.svobodnaslovenija.com.ar