711
ticah so vzete iz nežnega erotičnega življenja, skoro vse se gibljejo okoli „poljubov ljubljenega ženina", okoli nevest, ki vzdihujejo pol-tiho, napol onemoglo od sladkega razkošja, pričakovanega dolgo s hrepenenjem v duši...", tudi nebeško solnce vzhaja kakor „deva, vstajajoča iz postelje ob gorkem pomladanskem jutru, spomnivši se sladkih sanj o iz srca ljubljenem." V „Potu na hrib" nas pelje Meško po stezi, kjer nas povsod čakajo spomini in nas seznani z neko damo, ki je prišla k njemu na posete z „vdanimi, čakajočimi očmi." Meško ji je pravočasno dopovedal, da ne bo nič s to stvarjo, kajti njegova ljubezen je „odpovedi polna." Krasno pa je „Poglavje o Mimici." Komaj štirinajst let je stara, a že jo ljubijo zamišljeni, sanjavi študenti. Tudi Meško je med njimi. Dijak Trstenjak se zaradi šestnajstletne Mitnice vda celo pijači, dovršil pa je komaj sedmo šolo. Pod oknom ji pojo „V sladkih sanjah spiš kraljica", kar so najbrž sami spesnili. Njena pisemca odpirajo kakor „svetinje, blagoslovljene v sveti deželi ali v Rimu". Nekoliko bolj brutalen je konec. Ta Mimica gre v Budimpešto in se tam takč izgubi, da jo po odgonu pandurji priženejo nazaj v domovino. Mladi študenti jo srečajo, ona pa jih pogleda, kakor da bi jih ne bila preje nikoli poznala. „In kje si danes, naša mala Mimica ? . . . Padala si in utonila na dnu blatnega življenja ... In mi smo te ljubili s tako toplo, obožavajočo ljubeznijo." V „Ro-manci o izgubljeni" smo že zopet v kupeju, drugega razreda seveda. Gospodična Silvija spozna v kupeju pisatelja v kolarju. „Sklonila se je naglo bližje, mehke tople prsi so se mi naslonile ob roko , zlati kodri so se mi do-teknili lic" in tako dalje. „Naslonila se je v kot ob okno, da je napol ležala. Izpod obleke ji je gledal nagajivo majhni čeveljček, kakor igraje je zibala nogo sem in tja." To je seveda lažje opisovati kot psihične finese. To gospodično so tudi nekdaj ljubili, ko še ni bila stara »trinajst let." Gospodično Lojzko, njeno prijateljico so pa imeli radi cel6, ko še dvanajst let ni imela in gospod pisatelj se je z gospodično Silvijo sprehajal po ulicah, ko je bil bogoslovec in se ni menil zato, ko so za lepim parom gledali častniki. Kajti Silvija je bila že takrat pokvarjena punica, sedaj pa je cel6 koristka na nekem sumljivem kabaretu v Budimpešti. Še Meško je ne more v kupeju izpreobrniti in ona se odpslje v zloglasno Budimpešto. Lepe so sličice „Cerkev", „Ka-pelica", dasi tudi tu ne manjka zapeljanih punic. Najlepša je „Romanje na Goro", sem-tertja tako lepa, da ne pojmiš,  kako je zašla
v to zbirko. „Ljudje" je zel6 srednja stvar, kjer nekaj neverjetnih slučajev ne zasluži motta, postavljenega na čelo črtice: „Zahvalim te, Oče in zemlje Gospod, da si skril to modrim in razumnim in razodel malim". Lepa črtica je „Na cesti", dolg konfiteor „0 človeku, ki se je vračal." Neodoljivo hrepenenje po mladoiti je pač precej nemoško. Vsekakor bodo te črtice rade čitale elegantne in občutljive dušice, ki vzlic svoji neznanski deviški finesi niso tako hud6 škrupulozne, da bi se nad njimi pohujševale", kot oni „hinavci", na katere se tako hudo jezi pisatelj v uvodu.
Junaki. Epske pesnitve. Napisal A. Aškerc. Ljubljana 1906. Cena 3 krone. Naš slovenski Melanhton Trubarjeve konfesije nam sedaj predstavlja Štiri junake, kneza Volkuna, kneza Lju-devita, R6poša Štefana in last not least — kralja Matjaža. Svoje zle pesniške usode ni mogel boljše zapečatiti kot s temi brezpomembnimi, nerodnimi verzi. Zdi se ti, ko bereš ta ritem, da se pelješ na zbitem, starem kmečkem koleslju, ki odskakuje po strašno razvoženi poti in ti neprijetno razrahlja vse uboge ude. „In tisti pravi knez naš, to je Nemec — je Bojuvar! To čutimo že davno. — Saj veste, kaj bil storil je Borut — V zadregi strašni, ko pritiskali — Avarji divji so na nas. Pozval — Bil dobrodušni knez je na pomoč — Sosede Bojuvarje. Prišli so — In rešili so nas Avarjev res, — A za plačilo vzeli so seboj -- Svobodo našo! In namesto jarma — Avar-skega, zdaj nosimo na vratu — Že dolgo let žuleči jarem nemški! — Res, res je to!". . . Še v spanju bi utegnilo mučiti bravca to blago-glasje in zat6 knjige ne priporočamo nervoznim ljudem. Treba je dobrega želodca, da se to brez škode prebavi.
POLJSKA.
Pregled poljskega slovstva ni lahak in to zlasti iz dveh vzrokov: 1. vzrok leži v naravi poljskega slovstva samega, ki je med vsemi slovanskimi slovstvi najstarejše in se je razvijalo od XV. stoletja do dandanes nepretrgano in vsestransko Je torej silno razvito in razno-lično. 2. vzrok leži v političnih razmerah Poljakov. Ker nimajo nobenega političnega središča in žive v treh državah pod jako različnimi političnimi razmerami, radi tega nima tudi poljsko slovstvo nobene koncentracije niti krajevne niti vsebinske. To pomankanje koncentracije se občuti zlasti pri listih. Medtem, ko bi na primer socialni demokratje pri dru-
712
gačnih razmerah bili zadovoljni z enim glavnim glasilom, morajo imeti sedaj za Avstrijo svoje, za Rusko svoje in za Poznanjsko svoje. Podobno je pri drugih listih.
Splošno imajo Poljaki sledeča književna središča: za Rusijo Varšavo (največje in najvažnejše od vseh), za Avstrijo Krakov in Lvov, ki se med seboj celo razlikujeta, za Poznanjsko v Poznanju. Listu se lahko skoraj na prvi pogled pozna, kje da izhaja.
Radi tega ne mislim Slovencem podajati pregleda celega poljskega slovstva, ker bi bilo
grafija poljskih zemelj. III. Jan Karlowiczi Aleksander Jablanowski: Ljudstvo. Obraz poljskega Ijudoznanstva. IV. Dr. Feliks Konecznv: Zgodovinska geografija. V. Dr. Al o j sy Winiarz: Družabni in politični ustroj v Poljski. VI. Dr. Au-gust Sokolowski: Politična zgodovina Poljske. Druzega dela sta izšla doslej dva zvezka, ki prinašata zgodovino poljskega slovstva od dr. Wojcechovskega. Izhaja v veliki osmerki, v obliki našega „Dom in Sveta", zvezek na 112 straneh s številnimi prilogami, s krasnim tiskom in   slikami   za   ceno   ene  krone.   Vsak zvezek
RODBINSKI PREPIR RRED MIROVNIM SODNIKOM.
V. K. MAKOVSKY-
pretežavno delo in za Slovence ne zelo zanimivo , ampak hočem samo semtertje omeniti kakšen važnejši pojav.
Poljska. Obrazy i opisy. Wydavnictwo Macierzv Polskiej. We Lwovie. — Poljska. Slike in popisi. Izdaja Matica Poljska.   V Lvovu.
Pod tem naslovom je začel izhajati opis Poljske v slikah in v besedi. Doslej je izšel prvi del v 6 zvezkih in prva dva zvezka druzega dela. Prvi del ima sledečo vsebino: I. zvezek: Marija Konopnicka. Krajobraz Poljske. II. Dr. Evgen Romer: Zemlja. Fizična geo-
ima najmanj po kakih 50 krasnih umetniških in izvirnih slik. To delo ni samo mogočna priča silne poljske kulture, ampak tudi trajen izraz nepodlegle poljske misli.
Jan Kasprovicz. Krzak dzikiej rožy.
Nedavno je izšel v drugi nekoliko izpremenjeni izdaji zbor poezij Jana Kasprovicza pod naslovom: „ Krzak dzikiej rozy". (Grm divje rože). Poleg tega zbornika je on še napisal: Zybor poesyi. Lv6v 1902; G i nečemu šwi-atu (Umirajočemu svetu). Dies irae. Salome, Svie;ty Bože, Swi§ty Mocny,  Moja piešn   wie-
713
czorna, Lvov 1902. — Bunt Napierskiego. Poetična drama. — Bašn nocy Svi^tojanskiej. — Poesve. — Skarga. Drama. — „Salve regina in Moja piešn wieczorna." — Poesve, tom II. — Poleg teh zbranih spisov je napisal še veliko drugih pesniških del, ki so doslej še razmetana po raznih listih, kakor versko-socialno poezijo „ C h r i s t u s ", narodno igro „ S w i a t sie konczv" („Sveta bo konec"), vrsto pri povedek v verzih „Z chlopskiego zagonu" („Iz kmečkega sveta"), in ciklus lirskih poezij in povesti „Ausina lacrimans."
V začetku je bil Kasprovič predvsem pesnik   ljudskega   gorja   in   prerok   nove,   lepše
življenjenosne vigredi že žari na okolo" in „smrti prevzetna sila", ki „uničuje življenja najlepše kali", mora biti strta, ako se le „mo-žatost in pogum vrnejo v duše, katere so hoteli v sužnost ukloniti".
Kasprovič opeva torej nesrečno usodo ljudstva, mu prerokuje lepšo bodočnost in ga navdušuje k pogumni borbi za njegove pravice. Pri tem pa ne zre na narod sentimentalno in naivno, ampak trezno in razumno, ker ga ljubi goreče. Ako je bil v začetku socialen pesnik in je opeval gorje ljudstva, poglobil se je pozneje in je postal filozofičen pesnik in opeva gorje človeštva.   Predmet njegovim poznejšim
RAZDELITEV DEDSCINE.
V. K. MAKSIMOV.
usode naroda. Silno čuti njegovo trpljenje in bolesti, toži čez težke pogoje življenja, žaluje nad slabostjo človeške volje in nad brezplod-nostjo naših prizadevanj. Toda vedno mu velja krepeče načelo, da „kakor najde ruda v ognju očiščajočo moč, tako človek v bolestih", in veleva blagosloviti bolest in ne odpirati srca obupu, ki slabi duha. Nada lepših dni podpira v njem silo vztrajnosti in ogenj mlade-niških let, še ne ohlajen od ledenih src in ne zadušen od pogledov na človeško brezpravje in zlobo, navdušuje ga z vero,  da se „ odsev
tvorom je ono starodavno prašanje, ki je mučilo že toliko velikih razumov in ki odmeva iz poezije celega človeštva od davnih Judov in od najplemenitnejših zastopnikov izvoljenega ljudstva pa do največjih mislecev modernega človeštva: Kaj je zlo? Zavest človeškega gorja in slabosti je glavni predmet poeziji Jana Kasproviča, za Mickieviczem morda največjega in dandanes med Poljaki najbolj priljubljenega pesnika. V njegovem najnovejšem zborniku: „Grm divje rože", zveni navadna poezija v medlem slovenskem prevodu takole:
714
1.
Verjel sera vedno v luči moč, ki vlada brezdnom mraka; a vendar večkrat mi oko grenke solze pretaka.
Iz morja solz se naenkrat pošast pred me postavi in tožni kaže mi obraz, ki se Obup ji pravi.
Upadlo lice kaže mi, s pogledom mračnim mami, v objem me stiska, ah, že svet mi gine pod nogami.
Potem sledi:
II.
V temini blodi moja duša za lučjo vrši megleno, polj elizejskih več ne vidi, zgubljena nad Geheno.
Tam gori pa nad dušo mojo žaluje angel beli, a tu smejo se zaničljivo zavržencev krdeli.
Smejo zavrženci se z duše, ker, košček jasne moči, ki solnce tvori, nima sile, zlomiti žezlo noči.
Dodam še
III.
Njim nevoščljiv sem, ki že spe v
grobovih, zavitih v šelestečih trav tišine; več ne ječi jim duh v teles okovih, ne slišijo več stokov solz doline.
Oglašajo se spevi pri duhovih, na lahnih krilih plavajo v daljine; v obraz žari jim solnce in v njegovih tope se žarkih in blišče z višine.
Le včasih se spustijo na mogile, oblite s svitom meseca valovi in lahno v travi svilnati šuštijo
in bitja, ki življenja boj jim sile je stri in zdaj ječe tu nad grobovi z otožnim spevom v sanje zatopijo.
Henrik Sienkiewicz: „Na polu chvafy"
(Na polju slave). — S to povestjo se je obogatilo poljsko slovstvo za nov biser. „Na polju slave" je lepa, slikovita, plastična povest z izvrstno karakteristiko ljudi in časov in se čita z napreženim zanimanjem do konca. Toda nobena povest Sienkievvicza še ni bila na Poljskem sprejeta tako hladno. Kritika jo komaj omenja, čitajoče občinstvo je ravnodušno. Vzrokov je več: Sienkiewicz ni več modern. Moda izbira pisatelje kot dama suknje. Sien-kievicz je star, on je romantik, sedaj so pa v modi mladi, impresijonisti, dekadenti. Res je tudi, da se Sienkievicz izpisuje in se njegovi
tipi in niti njegovih romanov vsi ponavljajo. Vsi romani imajo podobno vsebino: Vitez se zaljubi v devico, čudna usoda ju razbije in sežene na razne strani in potem se po celem romanu iščeta, dokler se na koncu ne najdeta. Vse druge osebe in dogodki so samo figure, ki pospešujejo ali zadržujejo to glavno dejanje. Vedno isti motiv pa izgubi zanimivost. Glavni vzrok pa, da je občinstvo postalo tako hladno nasproti svojemu slavnemu ljubljencu, so politične razmere. Revolucija je tako pre vzela vse mišljenje, da je vse drugo ostalo na strani. To je glavni vzrok splošnega pojava na Ruskem, da sedaj leposlovje prepada, knjige in časopisi se ne kupujejo, na drugo stran pa neizmerno narašča število političnih listov in njihovih  čitateljev.
PREGLED POLJSKIH ČASOPISOV.
Poljsko slovstvo je tako obširno in tako bogato na najraznovrstnejših časopisih, da je jako težko imeti vsaj čez važnejše jasen pregled. Radi tega hočem tu po vrsti našteti in opisati najvažnejše poljske Časopise. Moj pregled seveda nima nobenega znanstvenega namena. Ustreči hočem samo onim, ki bi slučajno kdaj radi zvedeli, kakšne vrste je ta ali oni časopis ali kje se dobi, a nimajo pri roki poljskih bibliografiških pripomočkov:
1. Ksi^žka. Miesi^cznik pošvi§cony kry-tyce i bibliografji polskiej. Izhaja v Varšavi šesto leto po enkrat na mesec, urejuje Adam Mahrberg. Zvezki imajo obliko velike osmerke, po 36 strani v dveh vrstah, tisk je droben in ličen, zunanjost preprosta. To je jako važen bibliografiški list. Na prvi strani ima pod naslovom obširen seznamek vsebine dotične številke in potem se pričenja takoj članek, ki ima vsebino s polja poljske bibliografije. Po vstopnem in navadno edinem članku se pričenjajo ocene. Ocenjujejo vsako knjigo strokovnjaki dotične vrste. Najpred pride teologija; potem bibliografija, enciklopedija, zborniki; dalje filozofija, psihologija, etika, estetika : nato sledi matematika in prirodoslovje; antropologija, etnografija, arheologija; jezikoznanstvo, filo-logija, zgodovina ; slovstvena zgodovina in teorija ; plastična umetnost; godba; pravo, sociologija, ekonomija, pedagogika, knjige za mladino; zdravilstvo; zemljepisje, krajeznan-stvo, popotovanja; poezije, povesti, drame; knjige za ljudstvo; publicistika ; poljedelstvo, gozdarstvo, vrtnarstvo; tehnika, raznoterosti. Ocene so kratke, jedrnate, duh je zmerno liberalen. Potem sledi kronika. Za kroniko se po-