FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE UNIVERZA V LJUBLJANI ISSN EORIJA RAKSA DRUŽBOSLOVNA REVIJA LETNIK XXX ŠT.3-4/I993 TEORIJA IN PRAKSA DRUŽBOSLOVNA REVIJA LET. XXX, št. 3-4. str. 189-380 MAREC-APR1L 1993, UDK 3. ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ : Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; revija izhaja ob podpori Ministrstva za kulturo in Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Slovenije UREDNIŠKI SVET: Anton Bebler, Adolf Bibič, Darko Bratina, Anuška Ferligoj, Anton Grizold, Vjeran Katunarič, Zinka Kolarič, Miran Komac, Boštjan Kovačič, Mateja Kožuh-Novak, Davorin Kračun, Matevž Krivic, Avguštin Malle, Janez Pečar, Ivan Ribnikar, Rudi Rizman, Zdenko Roter, Janez Stanič, Marjan Tavčar, Miko Toš, Danilo Turk, Aleš Vahčič, France Vreg, Milan Zver PREDSEDNIK UREDNIŠKEGA SVETA: France Vreg UREDNIŠKI ODBOR: Miroslav Qlas, Franc Grad, Mitja hafner-Fink, Ivan Hvala, Ljubica Jelušič, Stane Južnič, Andrej Kirn, Peter Klinar, Igor Lukšič, Boštjan Markič, Zdravko Mlinar, Slavko Splichal, Marjan Svetličič, Ivan Svetlik GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: Boštjan Markič POMOČNIK GLAVNEGA IN ODGOVORNEGA UREDNIKA: Ivan Hvala UREDNIŠKI KOLEGIJ : Ivan Hvala, Stane Južnič, Peter Klinar, Albin Mahkovec, Boštjan Markič, Zdravko Mlinar, Slavko Splichal SEKRETARKA REDAKCIJE : lrma Vidmar-Vozelj OBLIKOVALKA: Maja Črepinšek LEKTORICI: Majda Tome, Sonja Cestnik-Zadnek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 61 000 Ljubljana, Kardeljeva ploščad 5, tel.: 341-589 in 181-461 int. 232 NAROČNINA za prvo polletje 1993: za študente in dijake 1.250,00 SIT, za druge individualne naročnike 2.000,00 SIT, za podjetja in ustanove 3.500,00 SIT, za tujino 5.000,00 SIT. Cena tega zvezka v prosti prodaji je 600,00 SIT. ŽIRO RAČUN: 50102-603-48090 Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, za revijo Teorija in praksa TISK: DELO Tiskarna, Ljubljana, Dunajska 5 Poštnina plačana v gotovini. vsebina ČLANKI, RAZPRAVE ERNEST GELLNER: Nacionalizem in politika v Vzhodni Evropi 191 JANEZ ŠMIDOVNIK: Regionalizem v Evropi in pri nas 199 ALENKA ŽNIDARŠIČ-KRANJC: Vzroki za stečaj slovenskih podjetij 209 IZ NASTOPNIH PREDAVANJ REDNIH PROFESORJEV KATJA BOH: Novi trendi v družinski politiki 221 IZ RAZISKAV LEV KREFT: Sentimentalno popotovanje k vzvišenemu 230 ANA BARBIČ: Uravnoteženi razvoj podeželja 239 SLOVENSKO JAVNO MNENJE 1992 ZDENKO ROTER: Politična avtonomija slovenskih kristjanov? 251 NIKO TOŠ: Stališča do jedrske elektrarne - skozi čas 263 IZ SOCIOLOŠKE DEDIŠČINE ZDRAVKO MLINAR: Sociolog, humanist in svetovljan: Rudi Supek (1913-1993) 277 RUDI SUPEK: Sveta pravica do obrambe svojega prepričanja (intervju) 279 RUDI SUPEK: Ključ za razumevanje moderne 284 RAZVOJ DRUŽBOSLOVNIH DISCIPLIN RUDI RIZMAN: Profesionalni cilji (poučevanja) sociologije 293 BOŠTJAN MARKIČ: Politologija in preučevanje političnega sistema 297 POGLEDI, KOMENTARJI BOŠTJAN M. ZUPANČIČ: Dinamični vidik ustave 301 ANTON GRIZOLD: Razpotja nacionalne varnosti 308 JANEZ PEČAR: Policijski profesionalizem in specializacija 311 BARBARA KRAMŽAR: Socialdemokratska revolucija v Združenih državah Amerike 324 NAŠ PREVOD PANAJOT ELIAS DIMITRAS in TALIA KALOGEROPULU: Problem manjšin v »homogeni« državi: primer Grčije 330 PRIKAZI, RECENZIJE JOHN G. GUNNELL AND LUIGI GRAZIANO: The Development of Political Science. A Comparative Survey (Adolf Bibič) 344 FRANC PEDIČEK: Pedagogika danes (Martin Kramar) 346 Z DRUŽBOSLOVNE KNJIŽNE POLICE Politika kot poklic, ured. Frane Adam (Danica Fink Hafner) 348 JETHAN BARNABY KAPSTEIN: The Political Economy of National /rSecurihv-A Global Perspective (Marjan Malešič) 349 S V |\ hZ 189 'tj Tfoiija in praksa, let. 30, št. 3-4, Ljubljana 1993 \ * STEVE CHAN & ALEX MINTZ eds.: Defense, Welfare and Growth, Perspectives and Evidence (Marjan Malešič) 350 DANICA FINK HAFNER: Nova družbena gibanja - subjekti politične inovacije? (Alojzija Židan) 351 G. AMBROSINI: Referendum (Boštjan Markič) 353 C. DEBBASCH, Y. DAUDET: Lexique de politique (Boštjan Markič) 354 BIBLIOGRAFIJA KNJIG IN ČLANKOV 356 ZNANSTVENA IN STROKOVNA SREČANJA Slovensko sociološko srečanje 1993 360 Politološki dnevi Ankaran 1993 364 AVTORSKI SINOPSISI 366 TEORIJA IN PRAKSA družboslovna revija letnik XXX, št. 3-4, str. 37. Ljubljana, marec-april 1993 članki, razprave ERNEST GELLNER* Nacionalizem in politika v Vzhodni Evropi Od leta 1815 je imel nacionalizem v Vzhodni Evropi naslednje faze: Prva faza Na dunajskem kongresu leta 1815 je bila celotna Vzhodna Evropa razdeljena med tri cesarstva. Nekdanje majhne državice, ki jim je uspelo preživeti srednjeveške drobitve, so absorbirale tri velike enote. S tem se je življenje izdelovalcev političnih zemljevidov zelo poenostavilo: da bi opravili svoje delo, so poslej potrebovali zgolj tri barve. V vseh treh cesarstvih so bili bolj ali manj indiferentni do narodnostnega načela. Cesarstva so temeljila na dinastiji in verski pripadnosti, in sicer: sunitskem islamu, protireformacijskem katolicizmu in pravoslavnem krščanstvu. Za vero in dinastijo je veljalo, da predstavljata naravno, ustrezno in s tem primerno podlago za določanje politične ureditve. Čeprav je bila za vsa tri cesarstva značilna velika etnična raznolikost, ni predstavljala ovire za vzpostavitev političnega življenja. Številne kulturno in jezikovno specifične etnične skupnosti se tako rekoč niso zavedale svojega obstoja. Za primer vzemimo Sarajevo: če je kdo veljal za »Turka«, to ni pomenilo, da mora poznati, kaj šele govoriti turški jezik, ali da so njegovi predniki prišli iz Srednje Azije preko Anatolije - to je preprosto pomenilo, da gre za slovansko govorečega muslimana, ki ima skupne korenine z domačim prebivalstvom. Danes velja nasprotno: tisti, ki v resnici predstavljajo etnično skupino in za katere je značilna skupna slovansko-muslimanska preteklost (ki pa je ni mogoče enačiti z dejansko versko pripadnostjo), se izrekajo za Muslimane. Ta naziv so si zagotovili kot veljavno kategorijo, ki se uporablja tudi v uradne namene, kot npr. pri popisu prebivalstva. Naj pojasnimo: tako kot »gentleman« ni tisti, ki govori grško ali latinsko, temveč tisti, kije pozabil na oba jezika, tudi »Musliman« ni več oseba, ki verjame v to, da je Alah edini bog in da je Mohamed njegov prerok, temveč je to človek, ki več ne veruje. Ironija je v naslednjem: v času, ko je vera imela velik družbeni pomen, se je za določanje skupine vernikov uporabljal etnični izraz; danes, ko je pomembna etničnost, pa se za določanje etničnih skupnosti uporabljajo verski nazivi. Temelj obstoja za mnoge izmed etničnih skupin ni bil v ozemlju, temveč v njihovi socialni strukturi. Bolj jih je povezovala njihova družbena in gospodarska vloga kot pa kos zemlje, na katerem so živeli. Tiste kulturne skupine, za katere je bila značilna ozemeljska pripadnost, so bile povezane z ozemljem na neverjetno zapletene načine in ne enostavno, kot bi pričakovali. Pri vsem tem je pomembno * Dr. Ernest Gellner, profesor na Univerzi v Cambridgeu. vedeti, da je bilo takrat, ko so se gospodarji Evrope leta 1815 zbrali na Dunaju z namenom oblikovati politična ozemlja, povsem normalno, da se etničnosti ne bodo upoštevale. Evropa ni doživela vala protestov. Dejstvo, da je bila sveta pravica Ruritarijancev* do samoodločbe, lastnega kulturnega doma in politične strehe povsem prezrta, ni povzročilo skoraj nobenega ali celo nobenega ogorčenja - ne med Ruritarijanci ne med drugimi. Večina Ruritarijancev ni niti opazila oziroma se je komajda zavedala svojega obstoja in pripadnosti. Druga faza Prav kmalu se je vse to spremenilo. Devetnajsto stoletje je zelo hitro postalo stoletje nacionalističnega iredentizma. Nacionalističnemu načelu, po katerem je edini zakoniti temelj države nacionalnost, je sledilo čedalje več vnetih in vdanih privržencev. V Vzhodni Evropi je to načelo uspelo uveljaviti Madžarom, ne pa tudi Poljakom; številne balkanske etnične skupine so se okoristile na račun slabosti turškega cesarstva in si zagotovile različno stopnjo samostojnosti. V srednji Evropi je Italijanom in Nemcem uspelo doseči združitev. Zakaj takšna sprememba v razpoloženju? Kaj je privedlo do tega, da nekaj, kar je bilo videti sprejemljivo in celo naravno, v nadaljevanju stoletja izgubi zakonitost? Z nacionalističnega vidika je odgovor enostaven: nacije niso bile mrtve, temveč so zgolj mirovale. Zahvala gre vdanim prebuditeljem - izobražencem, ki so si prizadevali oživiti starodavno politično in kulturno slavo oziroma kodificirati jezike in kulture »nezgodovinskih« nacij, ki se pred tem niso mogle pohvaliti ne z državno ne z dvorno književnostjo. Čeprav te nacije morda niso poznale blišča preteklosti, so bili prebuditelji pripravljeni na vse — celo izmisliti si ga ali pa poiskati novega, ustreznejšega. Trud je bil na koncu poplačan - na njihov poljub so nacije »uspavanih lepotic« strastno odgovorile. Dokončno prebujene so zahtevale svoje zakonite pravice. V luči Heglove ugotovitve, da narodi vstopajo v zgodovino šele takrat, ko pridobijo državo, so vztrajale pri tem, da si zagotovijo prostor na zgodovinskem odru. Če jim to ni bilo dovoljeno - seveda ni bilo pričakovati, da se bodo nekdanje velesile odpovedale svoji oblasti zgolj zato, ker se je tako zahotelo drugim - so pogostokrat posegale po orožju. Tisti, ki jim nova nacionalistična politika ni simpatična, si zatiskajo oči na ta način, da sprejemajo nove kriterije za definiranje nacionalizma. Očitno se ne zavedajo, da se s tem spreminja zgolj način ocenjevanja, medtem ko nacionalizem kot pojav še vedno ostaja. Menim, da je najbolj razširjena teorija o nacionalizmu tista, po kateri nacionalizem ne pomeni zgolj obujanje različnih kultur, temveč predvsem to, da v človekovih prsih ponovno oživljajo atavistični instinkti tipa »Blut und Boden«. Vselej prisotno, vendar dolgo obvladovano z religijo ali drugimi dejavniki, je popuščanje okovja komaj brzdani pošasti dovolilo, da ponovno priplava na površje. Pokazalo se je, da so ideali razsvetljenstva o razumu in bratstvu, pa tudi površne instrumentalne povezave tržnega »Gesellschafta«, preveč abstraktni in brezkrvni oziroma preveč možganski, da bi se lahko kosali s pohotnimi in burnimi »bogovi teme«. Precejšnji del romantične literature devetnajstega stoletja je zelo podpiral podobo * Op. prev.: Gre za prebivalce imaginarnega evropskega kraljestva, imenovanega Ruritanija, v katerem naj bi vsi živeli v izobilju, v veselem in romantičnem razpoloženju. Življenje prebivalcev naj bi bilo polno avantur, dvorskih spletk in kraljevskega blišča (po dveh romanih angleškega pisatelja Anthonyja Hopa, 1863-1933). človeka, ki se ujema s tem opisom, kar je vsaj posredno vplivalo tudi na politično razpoloženje. Iz tega bi sledilo, da od človeka ne kaže pričakovati preveč ali, bolje rečeno, od njega ne moremo pričakovati pretirano racionalnega standarda političnega obnašanja. Realistična politika se mora prilagoditi svoji klienteli, in če ima družba v resnici podobo črede, bo najboljše, če temu dejstvu prilagodimo tako strukturo oblasti kot tudi simboliko, ki je sestavni del te strukture. Drugi kritiki nacionalizma (npr. Elie Keduri) zagovarjajo drugačno stališče: nacionalizem je zanetila evropska ideologija, ki je s tem popačila do takrat povsem stabilne politične sisteme. Marksisti so ponujali zopet drugačno razlago: nacionalizem pomeni zvito, največkrat zavestno odvračanje ljudstva od dejanskega, a navidezno prikritega razrednega spora. Gre za zaslepljenost ljudstva, ki je vsekakor v interesu vladajočega razreda - predvsem zaradi strahu pred naraščanjem razredne zavesti, veliko pa tudi zato, ker mu omogoča, da od podpiranja lažne nacionalne zavesti veliko tudi pridobi. Zdi se mi, da nobena izmed teh teorij ni zadostna sama po sebi. Človek devetnajstega in dvajsetega stoletja ni nič bolj občutljiv na poziv h krvi kot njegov prednik: s tem da se bolje prehranjuje, da je njegovo življenje bolj udobno, da na svojem delovnem mestu več presedi in da je njegovo vsakdanje življenje nasploh bolj umirjeno (preživi ga v uradu ali pri obvladovanju stroja in ne več v boju z naravo), je sklepati, da je mogoče celo nekoliko manj nagnjen k atavizmu kot pa njegov manj izobražen, manj urbaniziran in manj udomačen stari oče. Kar zadeva samo ideologijo, pa močno dvomim, da ima tako moč, da lahko spreminja politično in moralno vzdušje. Prav tako bi zelo težko pritrdil razlagi, ki nesporno in večkrat ponovljeno zmago nacionalne zavesti nad razredno pripisuje presenetljivi zvitosti vladajočega razreda. Ne nazadnje tudi zato, ker vladajočemu razredu še ni uspelo dokazati, da bi imel tako neverjetne sposobnosti obvladovanja ljudi tudi na drugih področjih. In kaj potem? Zdi se mi, daje priziv nacionalističnega načela »Ena kultura ena država« neizbežen dodatek novega družbenoekonomskega reda, ki ga s seboj prinašata ne le industrializem, temveč tudi njegova senca, s katero je zakril prihodnost. Struktura kmečke družbe je zapletena in dokaj stabilna: v takem okolju kultura - tj. govor, obleka, potrošnja, navade itd. - nikakor ne more predstavljati ustreznega načela za določanje politične ureditve. Značilne politične enote so bodisi lokalne skupnosti, ki so le poredkoma tudi edini konzumenti kulture, ki jim je na voljo (običajno jo delijo z drugimi podobnimi skupnostmi), ali pa cela cesarstva, ki presegajo meje katere koli posamezne kulture. Medtem ko prve nimajo ne nagnjenosti ne pogojev, da bi se širile do meja, do koder dejansko seže njihova kultura, druge nimajo motiva, da bi ostale znotraj meja svoje kulture - bolj so zainteresirane za presežke in ubogljivost svojih podložnikov kot pa za folkloro. Vse to se spreminja z modernostjo in industrializmom. Nekdanja dokaj čvrsta, a vendar zapletena družbena struktura se umika pred množično, mobilno in anonimno družbo. V tej družbi delo ni več fizično, temveč semantično: »delo« postaja manipulacija z ljudmi in sporočili in ne manipulacija s stvarmi. Tako postane temeljna predpostavka za delo sposobnost nevezanega komuniciranja z anonimnimi tujimi ljudmi. Prvi pogoj za komunikativnost je formalna izobrazba, ki omogoča pismenost, in druga potrebna strokovna znanja. Življenje in delo s tem postajata en sam dolg niz srečanj, sestavljenih iz izpolnjevanje državljanskih pravic in dolžnosti. Možnost posameznika, da se zaposli, pa tudi njegovo človeško dostojanstvo, sta v prvi vrsti odvisna od njegove spretnosti obvladovanja visoke kulture pismenosti, ki hkrati predstavlja izbrani idiom politične enote, v kateri živi. Polnopravni državljan lahko postane le tako, da se bodisi prilagodi prevladujoči visoki kulturi enote, v kateri živi, ali pa tako, da spremeni politične meje in s tem zagotovi, da bo prav njegova kultura postala dominantna v enoti, ki nastaja. Evropejci devetnajstega in dvajsetega stoletja so prevzeli vse omenjene strategije - včasih tako, da so si sledile kar v zaporedju. Ne gre prezreti, da je industrijska družba prva izmed družb, v kateri formalizirana, kodificirana, z izobrazbo pogojena in nevsebinska kultura preneha biti prednost in danost manjšine pismenih in postane razpoznavni slog družbe kot celote. Politične enote poslej niso več zaščitniki vere, temveč postanejo zaščitniki kulture. Prav v tem in nikakor ne v atavizmu ali morebitni zvitosti ideologije oziroma vladarjev, je skrivnost nove moči nacionalizma. Visoka kultura je namreč pomembna, neskončno pomembna za vse. Bistvo državljanstva se je spremenilo: medtem ko je državljanstvo do zdaj pomenilo zgolj posameznikove možnosti, da sodeluje pri življenju in običajih mesta ali mestu podrejenih enot, zdaj predstavlja nekaj povsem drugega. Odvisno je namreč od spretnosti etničnega definiranja visoke kulture (tj. kulture, ki je kodificirana, obogatena s pisnimi besedili in pogojena z izobrazbo) in od predstav, ki jih ima ta kultura o tem, kakšen bi moral biti posameznik, in sicer glede na stereotipe, ki si jih je sama zastavila in jih tudi izvaja. Tretja faza Leto 1918 je prineslo zmagoslavje nacionalizma. Tri verska cesarstva, med katera je bila 1815. leta razdeljena Vzhodna Evropa, so zdaj razpadala v prah. Eno izmed njih, caristično, naj bi svojo moč domnevno povrnilo kmalu zatem, in sicer pod novim političnim in ideološkim vodstvom. Vendar pa vsaj zaenkrat pustimo ob strani ta netipični razvoj dogodkov. Na območju drugih dveh dotedanjih cesarstev je zmagal nacionalizem, čeprav je v marsikaterem pogledu pomenil Pirovo zmago. Nove enote so vzklikale naciji kot edinemu zakonitemu načelu državnosti, vendar jih je, tako kot njihove vladarske prednike, preganjala etnična raznolikost, kar je povzročalo konflikte. Odgovornost za takšno stanje je mogoče pripisati predvsem zapletenosti etničnih zemljevidov. Na nek način je bila usoda držav naslednic še hujša, saj so bile manjše in torej bolj šibke, med njihove manjšine pa je bilo mogoče šteti tudi številno prebivalstvo nekdanjih dominantnih kulturnih skupin: šlo je za populacijo, ki je govorila z jezikom nekdanjega imperialnega centra in se je z njegovo kulturo tudi istovetila. Te manjšine seveda niso mogle uživati v svoji degradaciji in so zato lahko računale na podporo svojih jezikovnih in kulturnih sorodnikov čez mejo. Kombinacija dejavnikov, in sicer šibkosti, drobitve in etničnih napetosti, je za te države pomenila začetek konca. Pred Hitlerjem so padle kot keglji. Medtem ko so se nekatere države res upirale, so se druge uprle zgolj navidezno; nekatere pa so se vdale celo brez odpora. Kakor koli že, to ni bistveno vplivalo na hitrost, s katero so bile posamezne države podjarmljene. Četrta faza Za štirideseta leta je značilna znatna poenostavitev etnične kompleksnosti številnih delov Vzhodne Evrope. K temu sta prispevala najprej Hitler in nato še Stalin. Metoda mirne asimilacije, ki so jo poznali v preteklosti, je sprožila postopek nadaljnje etnične homogenizacije, dopolnjene z brutalnejšimi metodami - predvsem z genocidom in prisilnimi preselitvami prebivalstva. Nekoč so se v tej smeri že izvajali določeni eksperimenti - kot primer navajam zlasti genocid Armencev in povojno grško-turško zamenjavo prebivalstva v začetku dvajsetih let. Kljub temu pa so štirideseta leta par excellence tista leta, ki jih je mogoče enačiti z obdobjem množičnih pobojev in razseljevanja. Posledično so nekatere, nekdaj pluralne družbe postale neprimerljivo bolj homogene, denimo. Poljska, češke dežele, Belorusija. Druge države se niso toliko »okoristile« s Hitlerjevimi in Stalinovimi zločini, tako da so etnične napetosti še naprej naraščale. Peta faza Kar zadeva Vzhodno Evropo, peta faza še ne predstavlja zgodovinskega dejstva in je za zdaj prisotna predvsem kot upanje oziroma želja. Kljub temu pa obstajajo tehtni razlogi tudi za drugačno razmišljanje, po katerem naj bi peta faza predstavljala tako dejansko kot tudi teoretično možnost. Kakor koli že, peta faza, ki se ponekod celo že pojavlja, ima precejšnje število benignih značilnosti. Označuje jo večje in bolj enakomerno razporejeno obilje, ki ga s seboj prinaša pozni industrializem. To pomeni, da zavist in občutek ponižanosti zaradi revščine, ki sta nadvse očitno in zavestno povezana z etničnim statusom in etiketo »zaostalosti«, nista več osnovna razloga za sovražnosti med kulturno različnimi skupinami. Prav tako razvitejši industrializem bolj učinkovito vpliva na strukturo zaposlenosti in prispeva k standardizaciji kulture - na ta način prvotne medsebojne razlike postanejo predvsem fonetične, manj pa semantične. Vsaj v določeni meri to pomeni, da ljudje počnejo podobne stvari in imajo podobne zamisli, čeprav uporabljajo različne besede. Čeravno je teza o standardizaciji industrijske kulture še daleč od tega, da bi bila uveljavljena in je v marsikaterem pogledu vprašljiva (še zlasti, če upoštevamo industrijske države Daljnega vzhoda), so z vidika družb, za katere sta značilna skupno zgodovinsko ozadje in sosedstvo, posamezni elementi te teze lahko tudi sprejemljivi. Gospodarsko in kulturno zbliževanje prispevata k zmanjšanju etničnih sovražnosti: kljub temu človek pozne industrijske dobe tako kot tudi njegov neposredni prednik, t. i. zgodnji industrijski človek, še vedno išče svojo indentiteto v pisni kulturi bolj kot na drugih področjih. Vendar pa je k temu potrebno pristaviti, da se njegova pisna kultura ne razlikuje več toliko od kulture njegovega etničnega soseda. Predvsem pa je treba upoštevati naslednje: dejstvo, da ljudje na nasprotnih straneh meje stojijo na različnih točkah procesa za vstop v industrijsko civilizacijo, v manjši meri kot nekoč vpliva na poglabljanje nestrpnosti zaradi morebitnih kulturnih razlik (ta značilnost se še vedno pojavlja v razmerju med razvito kulturo držav gostiteljic in »gastarbajterji« in seveda stopnjuje oziroma povzroča napetost med gostitelji in priseljenci). Tej relativno benigni situaciji so se približali posamezni deli Zahodne Evrope z izjemami, kot sta Ulster ali Baskija. V tem trenutku si je težko predstavljati vojno med zahodnoevropskimi državami zaradi nerešeneih ozemeljskih vprašanj. Opaziti je stanje, ki postaja čedalje bolj prisotno, ki ga je mogoče opisati kot federalizacijo ali kantonizacijo. Gre za naslednje: dokler ima vsaka izmed velikih kultur svoje domače oporišče, ki ji zagotavlja obstoj, nima potrebe, da bi vztrajala pri popolni samostojnosti oziroma na stapljanju etničnih in političnih meja. V vsakem primeru gre za zaželeno končno točko razvoja, ki ji je v pogojih industrializ-ma uspelo spremeniti razmerje med kulturo in politiko. Po nevihti je nastopilo obdobje relativnega miru. Nova sekularna ideokracija Toliko o dokaj abstraktnem vzorcu evolucije etnično-popularnih medsebojnih odnosov med 1815. letom in današnjim dnem. Na tej točki je treba vključiti zelo pomembno dejstvo, ki smo ga v dosedanji razpravi skoraj povsem zanemarili - predvsem zato ker kljub skupnim izhodiščem ne predstavlja logičnega nadaljevanja prvotnega modela. Leta 1815 je bila Evropa razdeljena med tri evropska cesarstva. Dve izmed teh cesarstev (bolje rečeno ozemelj, ki sta jih zavzemali, ter ljudstev, ki sta jim vladali) sta sledili poti, ki sem jo orisal v tej razpravi. Tretje cesarstvo pa je ubralo svojo pot. Carska Rusija seje dejansko zrušila in razpadla. Pokazalo seje, da v sodobnem svetu njen ideološki cement ni bil nič bolj čvrst od cementa njenih turških in habsburških tekmecev. Na ruskih cerkvah je pravoslavni križ postavljen nad polmesecem, ki je v podnožju križa - gre za simboliko, ki jo včasih razlagajo s tem. da označuje triumf pravoslavnega krščanstva nad islamom. Toda ko so v času boljševizma mnoge izmed cerkva porušili, je skupaj s polmesecem padel tudi križ. Carsko Rusijo je izpodrinila nova sekularna ideokracija, ki je brezobzirno vsilila novo vero. Čeprav so »vse dotedanje Rusije« prestale prvo in drugo fazo, je bila tretja faza povsem prezrta. V zgodnjih dvajsetih letih je Rdeča armada ponovno osvojila Kavkaz, v začetku tridesetih ji je že uspelo umiriti Srednjo Azijo in zatreti bazmaške upornike in v letih 1940 in 1944-45 zopet zavzeti Baltik; poleg vsega pa ji je uspelo pod neposredno oblast spraviti bistveno večji del Vzhodne Evrope kot nekdanjim carjem. Nova posvetna ideokracija je imela dovolj moči, da obvladuje iredentistični nacionalizem. To ji je uspevalo vse dotlej, dokler je imela zaupanje vase ter odločnost, da z vsemi sredstvi vztraja pri svoji oblasti. Po letu 1985 se je pojavila perestrojka, in sicer kot posledica izgube zaupanja v gospodarske metode komunizma. Opustitev uporabe brezobzirnih sredstev je z ene strani pomenila sestavni del recepta, ki naj bi pripeljal do močno pričakovane gospodarske oživitve, z druge strani pa ceno za naklonjenost Zahoda, ki je bila odločilnega pomena za novi poskus. Tako se je zaključilo obdobje neomajane represije; metode prepričevanja se sicer včasih še vedno uporabljajo, vendar z zadržkom - če gre za provokacijo, ki je političnega izvora. Kaj se torej glede na nova pravila igre dogaja z etnično situacijo? Vprašanje je sicer možno zastaviti, vendar odgovori nanj še niso mogoči. Kaže, da jih bo treba poiskati v tistih stopnjah razvoja, ki jih je ta del Vzhodne Evrope v času, ko je bil pod komunizmom, izpustil. Pri tem mislimo na faze etničnega iredentizma, morilskega nasilja in nazadnje na fazo, ki se zavzema za dokončno, a bolj miroljubno rešitev, in sicer za federalno-kantonalno ureditev skupnega doma, s čimer naj bi se izognili smrtonosnosti in brutalnosti, ki sta bili značilni za predzadnjo fazo. Zgodovina se vselej ne ponavlja. Marx je dejal, da tisto, kar se prvič pojavi kot tragedija, v drugo prevzame podobo farse. Vendar pa temu aforizmu ne kaže preveč verjeti. Nobenega jamstva ni, da se tisto, kar je že prvič pomenilo tragedijo, ne bi tudi tako ponovilo. V našem primeru okoliščine niso povsem identične. Predvsem gre za željo ljudi dobre volje in razuma, da se izognejo ponavljanju genocida in prisilnega razselje-vanja. Vsaka skrajna uporaba narodnostnega načela, s katero naj bi se doseglo stapljanje etničnih in političnih meja, bi hkrati pomenila tudi barbarizem. Etnična podoba številnih delov Sovjetske zveze je tako zapletena, da ne omogoča prijaznega načina vzpostavitve tega načela - v tem smislu ga bo treba ustrezno prilagoditi in dopolniti z mnogimi kompromisi. Politična reafirmacija etnične identitete poteka v povsem novih okoliščinah, ki jih zgodovina doslej še ni poznala. Boljševiški centralizem je stri in atomiziral civilno družbo s tem, da je celotno družbeno hierarhijo in vse organizacije - politične, gospodarske, ideološke - združil v enotno nomenklaturo, tj. v svojevrstno piramido. Resnica je, da je v času bolečega oživljanja civilne družbe prav hitro postalo jasno, da je etnična združenja mogoče oživiti veliko hitreje in bolj učinkovito kot druga. Medtem ko imajo nove politične stranke v pretežni meri podobo razmeroma majhnih klubov izobražencev, so »narodne fronte« tiste, ki naglo širijo svoje korenine. Zaradi navedenega bodo mnogi pomislili, da bo tokrat nacionalizem še močnejši kot prvič. Tedaj so nacionalistična gibanja imela nenacionalistične tekmece, velikokrat tudi zelo mogočne. Nacionalizem ni predstavljal krinke deviantnih razrednih interesov, kot so to trdili marksisti. Kljub temu pa ni pometel vsega pred seboj. Konkurenčna načela združevanja so tudi delovala. Hkrati pa ne gre dvomiti o dejstvu, da obstaja pristna sla po civilni družbi, pluralizmu, odsotnosti političnih, ideoloških in gospodarskih monopolov in zlasti po odsotnosti pogubnega spajanja vseh treh oblik centralizma. To predstavlja novo ozadje, ki se upira nekdanjim etničnim in drugim političnim težnjam. V tem smislu lahko določimo udeležence igre, ne moremo pa predvideti izida. Moskva, september 1990 Pripis Zgornje besedilo sem na hitro natipkal nekega popoldneva na izposojenem, a nemogočem sovjetskem pisalnem stroju, v močno varovanih prostorih (mogoče pa je šlo za znanstvene oddelke) Akademije za znanost, ki so v visoki stavbi na Leninovem prospektu v Moskvi, in sicer kot odgovor na vztrajno zahtevo domačinov, da komentiram sovjetsko etnično situacijo. Temu besedilu sledijo razmišljanja, ki so nastala leto dni kasneje v Cambridgeu. Raymond Aron je imel navado govoriti, da v Franciji obstajata le dve pravi ustanovi - država in komunistična partija. V ZSSR se ti dve instituciji ujemata in tako pravzaprav predstavljata eno in isto ustanovo. Zaradi odsotnosti drugih možnosti, se mi je zdelo, da strategija Gorbačova, da k sodelovanju pritegne edino ustanovo, ki mu je bila na razpolago, navsezadnje niti ni tako absurdna. Takšni ugotovitvi bi sicer lahko ugovarjali tako, da bi rekli, da ni mogoče uporabljati institucije, ki bo s tem uničila samo sebe. So pa tudi argumenti v korist tej trditvi v smislu: če obstaja zgolj eno orodje, ga je treba pač uporabiti. Moja občutljivost glede tega vprašanja (ki pa ne pomeni hkrati tudi prepriča- nja; prav tako mi ni všeč situacija, ki je zagotovila izhodišče za razmišljanja na to temo) me je, kot tudi številne druge dobronamerne ljudi na Zahodu, ki so bili naklonjeni perestrojki, ločila od moskovskih izobražencev, ki so začeli sovražiti Gorbačova. (Razlike niso temeljile na ugotovitvah o njegovi osebnosti ali ugibanjih o njegovi politični intimni misli - gre za vprašanja, za katera si ne delam nobenih utvar, da jih obvladam. Temeljile so preprosto na vidljivih zunanjih značilnostih njegove strategije.) Občutljivost na to vprašanje je okrepila zavest, da so edina sila, ki bi utegnila parirati obstoječi instituciji, etnična gibanja, ki bi jih bilo mogoče hitro in učinkovito mobilizirati, kar se je v resnici tudi zgodilo. Jelcinova pripravljenost, da uporabi to nasprotno silo, meje prestrašila. Moja bojazen je bila podkrepljena s spomini na razvoj dogodkov po analognem padcu habsburškega cesarstva, kar je pripeljalo do političnega sistema, ki je bil tako šibak, da je pred Hitlerjem in nato še Stalinom padel praktično brez odpora. Jelcin očitno dela tisto, kar je pred njim počel že Lenin - zapušča vsa ozemlja v upanju, da si bo pridobil zaveznike ali pa vsaj nevtralneže, hkrati pa krepi svoj položaj v samem centru. Medtem ko je imel Lenin na svoji strani disciplinirano partijo in ideološko predanost njenih članov, Jelcin ne uživa nobene izmed teh prednosti, zaradi česar je neprimerno bolj izpostavljen stihiji etničnih sil. Navsezadnje se je Lenin lahko obrnil razvpitemu NEP-u: ljudje, ki temu vzklikajo danes, se očitno ne zavedajo, da bi današnji ekvivalent NEP-a v resnici pomenil vzpostavljanje starih nadzorno-administrativnih gospodarskih metod. Slednje temeljijo na načelu (gre za pristno analogijo NEP-a), da je metoda, ki ji več ne zaupaš, vendar za katero je značilno, da bolj ali manj deluje in za katero ljudje vedo, kako deluje, boljša od tiste, v katero sicer verjameš, vendar nimaš niti najmanjšega pojma o tem, kako bi jo udejanil. Predstava perestrojčikov o vodenju trga ni nič boljša od predstave, ki so jo imeli boljševiki o tem, kako graditi socializem. Vendar pa je rušenje starega sistema Jelcinu onemogočilo, da bi posegel po uporabi starih institucij. Zaradi vsega navedenega sem močno dvomil o Jelcinovi strategiji, čeprav v nobenem trenutku nisem imel dogmatskih predstav o njej. Vendar pa so dogodki pokazali pravilnost Jelcinove politične intuicije. Gorbačovova politika sprave očitno ni prepričala »bunkerja«. (Hkrati pa je verjetno prispevala k njegovi mlačnosti oziroma dejstvu, da ni uporabljal oziroma se je izogibal uporabi brezobzirnih metod.) Ko je prišlo do udarca v obliki spodletelega puča, je prav dejstvo, da je Jelcin zgradil rivalsko oporišče moči in pri tem brez obotavljanja uporabil vsa sredstva, ki jih je imel na voljo, odločilno prispevalo k preprečitvi državnega prevrata. To mu je treba priznati. Cambridge, september 1991 Prevod: B. Hočevar-Frantar JANEZ ŠMIDOVNIK* Regionalizem v Evropi in pri nas i. Regionalizem je nov pojav v oblikovanju sodobne države, ki si prizadeva izpopolniti njeno dosedanjo strukturo, ki je temeljila na dveh polih: enega je predstavljala (osrednja) država sama s svojimi organi in službami, drugega pa lokalna samouprava, ki nastopa kot nekakšen antipod države, čeprav opravlja podobne (javne) naloge. Nov subjekt, ki vstopa med navedena partnerja, je regija. Regija naj bi zapolnila vmesni prostor, ki je nastajal med navedenima poloma in se je čedalje močneje izražal kot vakuum, ki je oteževal izvajanje - po prvi, še bolj pa po drugi vojni uveljavljeno - ideologijo o državi (javne) blaginje. Država blaginje je s svojimi mehanizmi gospodarskega intervencionizma in s svojimi neposrednimi dejavnostmi (službami) poskušala prepresti vse pore družbe in pri tem izkoristiti vse zmogljivosti in pobude, ki bi jih bilo mogoče aktivirati znotraj državnega ozemlja. K temu cilju naj bi pripomogle tudi regije. Inkorporacija regij v organizem države je bila zvezana z obsežnimi - prav tektonskimi premiki v strukturi države. Kompleksne in radikalne reorganizacije so zajele celoten mehanizem evropskih držav od lokalnih skupnosti do centralnih državnih organov. Najočitnejše spremembe so doživele lokalne skupnosti, torej lokalna samouprava, občutni premiki pa so nastali tudi v državnih organih. Z uveljavljanjem regionalizma je bil sprožen plaz v procesu prenašanja državne oblasti navzdol - najprej na regije in nato še na lokalne skupnosti. Proces je stekel v 50-ih letih tega stoletja, in sicer v različnih oblikah v vseh (zahodnih) evropskih državah in je v naslednjih 20-ih do 30-ih letih temeljito spremenil njihovo notranjo podobo. Nov zagon pa je dobil regionalizem ob koncu 80-ih let, ko ga je sprejela kot pomemben del svoje politike Evropska skupnost (ES). Evropska skupnost naj bi temeljila ne le na državah članicah, pač pa tudi neposredno na (evropskih) regijah. Evropska skupnost naj ne bi bila le Evropa držav, pač pa tudi Evropa regij, ki izvaja tudi regionalno politiko. Regionalna politika Evropske skupnosti se je obenem tudi že začela in je bila od vsega začetka podprta s finančnimi sredstvi, ki so zagotovljena v ustreznih strukturnih skladih Skupnosti; ta sredstva so namenjena za zmanjševanje regionalne neenakosti v razvoju posameznih delov Evrope. Konkretizirani so bili trije glavni cilji evropske regionalne politike: razvoj manj razvitih regij Evrope, razvojna pomoč območjem z nazadujočo industrijo in pomoč kmetijskim območjem. Uspešna regionalna politika pa je mogoča le, če se regije ustrezno institucionalizirajo in se tudi institucionalno povežejo neposredno z organi Evropske skupnosti. Mejni kamen za regionalizacijo Evropske skupnosti je ustanovitev Koordinacijskega odbora lokalnih in regionalnih skupnosti (Comite directeur des autorites locales et regionales - CDALR) pri Komisiji Evropske skupnosti ter sprejem Evropske listine o regionalizaciji v Evropskem parlamentu leta 1988. Evropska listina naj bi bila pravna podlaga za regionalizacijo Evropske skupnosti; zavezovala naj bi države članice, da v okviru svojih meja institucionalizirajo regije kot subjekte, ki bodo sposobni nosilci razvoja na ustreznih območjih znotraj držav, pa * Dr. Janez Šmidovnik, profesor na Višji upravni šoli in Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. 199 Teorija in praksa, let. 30, št. 3-4, Ljubljana 1993 tudi čez državne meje - v evropskem prostoru. S tem naj bi bila odprta pot za novo povezovanje v Evropi, za povezovanje na regionalnih ravneh, in sicer tako v horizontalni smeri - med državami neposredno kakor tudi v vertikalni smeri na ravni organov Evropske skupnosti. Regije naj bi se vključevale v mehanizem Evropske skupnosti - poleg držav članic - kot »tretja raven« povezovanja in odločanja, ki naj bi prispevala k bolj uravnoteženi in manj k centralizmu nagnjeni Evropski skupnosti. Temeljno načelo za razporejanje funkcij med organi Evropske skupnosti - med državami članicami in regijami naj bi bilo načelo subsidiarnosti. Po tem načelu opravlja nižja teritorialna skupnost vse zadeve, ki jih je sposobna opravljati glede na svoje zmogljivosti, višja raven pa le tiste zadeve, ki jih je mogoče učinkovito opravljati le na tej višji ravni. Po tem načelu smejo organi Evropske skupnosti nastopiti le, če država članica oziroma regija konkretne naloge ne more obvladovati. Načelo subsidiarnosti je obrambno načelo držav in regij proti nevarnosti evropskega oziroma državnega centalizma; deluje torej »od zgoraj navzdol«. To je pravilo; načelo samo pa deluje lahko v obe smeri: lahko tudi pomeni, da mora močnejša višja raven pomagati (subsidium) nižji šibkejši ravni pri opravljanju njenih nalog. V obeh primerih pomeni politično usmeritev za razmejevanje odnosov in pristojnosti med navedenimi ravnimi evropskega povezovanja. Ali bo to načelo lahko postalo tudi striktno pravno načelo, ki ga bo mogoče uveljavljati po pravni poti, bo pokazal prihodnji razvoj.1 To so le splošne poteze in razvojne težnje regionalizma na državni in evropski ravni. S tem seveda še ni rečeno, da je proces regionalizacije končan in da so regije že postale to, kar naj bi bile v mehanizmu držav in v mehanizmu prihodnje združene Evrope. Prikazani opis je proces od vizije na poti do konkretizacije in uresničitve. Ta proces se srečuje z neverjetno raznovrstnostjo ureditve in delovanja regijskih organov v posameznih državah članicah, ki so nastajale v času, ko še ni bilo nikakršne usklajenosti na evropski ravni. S kratkim prikazom konkretne ureditve in stanja regionalizacije v evropskih državah bomo poskušali osvetliti zapletenost tega pojma. Še prej pa je treba pojasniti pojme, o katerih govorimo: kaj je regija, kaj je regionalizem in kaj je regionalizacija. 2. Glede pojma regija se bomo naslonili na že omenjeno Evropsko listino o regi-onalizaciji. Gre za evropske regije, torej za regije evropskega pomena, ki nastopajo tudi v transnacionalnem prostoru, in ne za regije, o katerih po navadi govorimo pri nas.2 Regija je v smislu Evropske listine »območje, ki je jasno sklenjena geografska celota ali istovrstni kompleks območij, ki pomenijo celoto, kjer živi prebivalstvo, ki ga označujejo določeni skupni elementi (na primer jezik, kultura, zgodovinska tradicija, skupni gospodarski, prometni in drugi interesi) in ki želi ohraniti in dalje razvijati iz tega izvirajoče lastnosti, da bi lahko pospeševalo svoj kulturni, socialni in gospodarski napredek«.3 ' O načelu subsidiarnosti glej npr. H. Isak, Regionalizem v Evropi, Alle Macht nach unten?, str. 12-13, Publikacija avstrijske raziskovalne skupnosti. Leykam, Graz, 1992. 2 Dr. I. Vrišer razporeja na primer regije v Republiki Sloveniji hierarhično na: temeljne (ekonomsko-geografske) regije, ki jih je 1160 v Republiki Sloveniji, mikroregije, ki jih je 57. mezoregije. ki jih je 12, in makroregije. ki sta 2 v Republiki Sloveniji; glej I. Vrišer. O regionalizaciji Republike Slovenije. Posvet slovenskih občin na temo Regionalizacija. Krško, november 1991. 3 Prvi odstavek 1. člena Evropske listine. Regionalizacija pa je politika držav in kot vidimo zdaj tudi politika Evropske skupnosti, ki si prizadevajo vzpostaviti regije, na katere prenašajo del svojih pristojnosti in jih usposabljajo kot subjekte, s pomočjo katerih bi lažje obvladovale vse svoje ozemlje in pospeševale razvoj; regionalizacija je torej proces, ki poteka od zgoraj - od države navzdol; regionalizem pa je proces, ki poteka od spodaj navzgor, to je od prebivalstva, ki hoče sodelovati pri opravljanju in vsakršnem razvoju ustreznega območja.4 Očitno je, da pomeni navedena definicija opredelitev regije kot »naravne« skupnosti, torej neinstitucionalizirane skupnosti, ki še ne vsebuje nobenega pravnega oziroma institucionalnega elementa. Evropska listina pa vsebuje tudi napotila glede institucionalizacije regij, to je glede njihovega pravnega statusa, glede njihovih organov in njihovih pristojnosti, ki naj bi služila kot minimalni pravni standardi za konkretno vzpostavljanje regij v državah članicah; države članice naj bi vzpostavile regije na najvišji možni ravni ustrezne pravne ureditve; zagotovile naj bi demokratične volitve njihovih organov; priznale naj bi jim zadostne pristojnosti in tudi ustrezno finančno avtonomijo; zagotoviti bi jim morale pravico do meddržavnega sodelovanja in - pod določenimi pogoji - tudi do udeležbe pri oblikovanju državnih stališč za organe Evropske skupnosti.5 Kaj naj rečemo o navedenih definicijah regij? Vsekakor sta zelo splošni, odprti, toliko elastični, da omogočata vključitev pod generični pojem regije široko pahljačo ozemeljskih enot oziroma skupnosti, ki so nastale ali bodo še nastale v različnih evropskih državah. Definicije ne silijo k uniformiranosti regij niti po imenu in tudi ne po obliki in vsebini; zahtevajo pa vsekakor določeno ozemlje, posebno pravno subjektiviteto, izvoljeno predstavniško telo, samostojne pristojnosti in ustrezna finančna sredstva, ki lahko omogočajo učinkovito razvojno politiko na ustreznem območju. Znotraj teh širokih okvirov je dopustna vsakovrstna pestrost konkretnih ureditev. Seveda ne gre za lokalne skupnosti. Regija je ozemeljska skupnost, ki je neposredno pod ravnijo centralnih državnih organov na eni strani ter nad ravnijo občine kot temeljne enote lokalne samouprave na drugi strani.6 Tako spadajo po tej definiciji med evropske regije - poleg francoske in italijanske regije - na primer tudi nemške dežele (Lander), ki imajo sicer status zveznih držav, pa tudi skandinavske grofije, ki so državne enote, obenem pa tudi širše lokalne samoupravne skupnosti. Sicer sega Evropska skupnost s svojo regionalno politiko še globlje in uporablja za nekatere svoje namene tudi enote širših lokalnih samoupravnih skupnosti. Zato bo verjetno v prihodnji združeni Evropi prihajalo do večjega izenačevanja - pravnega in dejanskega - posameznih tipov evropskih regij. Zaenkrat pa mora Evropa računati s tem, kar je v posameznih državah nastalo v dosedanjem razvoju regijskega vprašanja. 3. Italijanski profesor S. Cassese ugotavlja v svoji analizi evropskih regijskih reform,7 da so dosedanje reorganizacijske izkušnje jasno pokazale dve skupini evropskih držav: ena skupina so unitarne, centralizirane države z razmeroma slabo razvito lokalno samoupravo, kot so na primer Francija, Italija, Španija, Grčija, Turčija itd.; druga skupina pa so države s federativno ureditvijo in druge decentra- 4 Definiciji sta povzeti po B. Bučar, Nove naloge regij. Alle Macht nacht unter?. str. 54; smiselno enaki definiciji tudi pri Gerd Treffer, Franzosisches Kommunalrecht. str. 25, Jehle Veriag, Miinchen, 1982. 5 Glej 24. člen Evropske listine. 6 Glej B. Bučar, prav tam. str. 54. 7 Glej Reformes des collectivites locales et regionales en Europe, izdaja Sveta Evrope. Strasbourg, 1983. str. 75. lizirane države z močno lokalno samoupravo, kot so na primer Velika Britanija, Nemčija, skandinavske države in države Beneluksa itd. V prvo navedenih državah se je pokazalo, da je reforma lokalne samouprave težko uresničljiva; kot zelo aktualna pa se je pokazala regionalizacija, torej vzpostavitev regij kot novih ozemeljskih skupnosti. Uvedba regij je v centraliziranih državah zelo pomemben korektiv za omejevanje centralistične togosti državnega upravljanja. V drugo navedenih državah, kjer je teža izvajanja državne politike na lokalni samoupravi, pa ni bilo čutiti pritiska v smeri regionalizacije, pač pa je bil pritisk v smeri reorganizacije lokalne samouprave. Izkazalo se je, da regije v teh državah ni treba na novo vzpostavljati, ker lahko prevzame njeno vlogo ena izmed že obstoječih ozemeljskih skupnosti. Opis regionalizacije v nekaterih - s tega vidika - najbolj značilnih državah, nam bo pokazal težo tega vprašanja ter oblike in vsebino regionalizacije. Francija kot klasična država centralizma in model centralistične organizacije države in lokalne samouprave za mnoge države v Evropi in tudi zunaj nje je najbolj značilen primer, ki je pokazal, da je treba z regionalizacijo zmanjšati stiske takega modela. Francoska ustava (iz leta 1958) ne pozna regij, omogoča pa s splošno formulacijo* njihovo ustanovitev. Regije so bile najprej ustanovljene zgolj kot javne ustanove oziroma javni zavodi (etablissement public), kar je značilno za Francijo; niso bile ustanovljene kot ozemeljske enote oziroma ozemeljske skupnosti, pač pa kot javni zavodi z omejenimi nalogami, in sicer zlasti na področju državnega planiranja in financiranja regionalnega razvoja. Šele z zakonom iz leta 1982 so regije postale ozemeljske skupnosti z avtonomnim položajem - podobno kot občine in departmaji. Obenem so bile razširjene njihove naloge; njihove naloge ne segajo samo na področje gospodarskega in socialnega razvoja, pač pa tudi na področje kulturnega razvoja; tudi njihove gospodarske naloge so bile razširjene: regije so dobile pravice za vse intervencije na gospodarskem področju pod istimi pogoji, kot je to določeno za občine; njihova glavna naloga je slej ko prej na področju gospodarskega planiranja. Regijo upravlja neposredno izvoljeni regijski svet, izvršilni organ pa je predsednik regijskega sveta. Naloga regijskega sveta je pospeševati gospodarski, socialni, kulturni in znanstveni razvoj regije in urejati prostor v regiji, poleg tega pa tudi zagotavljati identiteto ustreznega območja in njegovo integriteto. Francija je razdeljena na 22 regij različne velikosti (od 300.000 do 10,000.000 prebivalcev). Kljub ustanovitvi regij in kljub njihovim precejšnjim pristojnostim ugotavljajo komparativni analitiki, da ostaja Francija slej ko prej močno centralizirana država. Italija je bolj naklonjena regionalizmu oziroma regionalizaciji kot Francija. Italijanska ustava (iz leta 1948) določa, da je Italija razdeljena na regije (114. člen). Ustava razmeroma obširno ureja regije (V. poglavje ustave). Najprej določa regije s posebnim statutom, ki so ga imele že doslej; to so Sicilija, Sardinija, Trento-Poadižje, Furlanija-Julijska krajina, Dolina Aoste. To so ozemlja, ki so imela posebno kulturno tradicijo in morebiti svoj jezik in so že od nekdaj zahtevala svojo avtonomijo v odnosu do centralne države. Navadne regije na vsem preostalem ozemlju države pa je bilo treba šele ustanoviti; to pa se je zgodilo šele dvajset let pozneje - v 70-ih letih. Skupno z regijami s posebnim statutom je bilo ustanov- 8 Gre za formulacijo 72. člena francoske ustave, ki predvideva kot avtonomne ozemeljske skupnosti občine, depart-maje in druge ozemeljske skupnosti, ki jih določi zakon: v tem zadnjem delu formulacije je ustavnopravna podlaga za zakonsko vzpostavitev regij. ljenih v Italiji 21 regij - različne velikosti od 112.000 (Dolina Aoste) do 900.000 prebivalcev (Lombardija). Ustava določa obsežen prenos državnih pristojnosti na regije, in sicer tudi zakonodajnih, v vrsti zadev, ki so izrecno naštete v 117. členu ustave, in prenos administrativnih pristojnosti, ki so zvezane z navedenimi zakonodajnimi pristojnostmi (118. člen ustave). Predvidena je tudi možnost še nadaljnjega prenašanja zakonodajnih pristojnosti, ki niso izrecno naštete v navedenem 117. členu ustave. Pristojnosti naj bi se na regije prenašale z zakoni. Dejansko pa je prenos potekal z vladnimi uredbami z zakonsko močjo, kar pomeni, da je potekal po presoji vlade. Zelo shematična analiza tega prenosa pokaže, da je bil izveden kompleten prenos zadev na dveh področjih, ki sta najbližji ustavnemu modelu regije: na področju urejanja prostora, ki obsega urejanje prostora in varstvo okolja, vodno gospodarstvo, ceste in pota, stanovanjsko gradnjo in javna dela; drugo področje pa je področje socialnih služb, ki obsega javno zdravstvo, socialno varstvo, kulturne dejavnosti in dejavnosti prostega časa. V gospodarstvu pa je bil opravljen le manjši prenos pristojnosti, v glavnem v zadevah, ki niso strateške narave: v kmetijstvu, turizmu in obrti; prevladalo je očitno stališče, da je treba na centralni ravni zadržati strateške funkcije, ki se tičejo razvoja gospodarstva. Španija je bila - podobno kot Francija in Italija - centralistična država - s to razliko, daje bila še pod pritiskom tako imenovanih avtonomnih nacionalnosti. Se pred sprejemom nove ustave iz leta 1978 je morala priznati določeno avtonomijo, sicer bolj formalno kot vsebinsko, Kataloniji, ki je vztrajala pri svojih avtonomi-stičnih tradicijah, nato pa tudi baskovskim deželam, ki so vseskozi uveljavljale separatistične težnje. Po sprejetju ustave pa je bilo ustanovljenih 17 avtonomnih skupnosti (Comunidades Autunomas); to so regijske skupnosti z lastnimi - neposredno izvoljenimi parlamenti, z lastnimi vladami in samostojnimi pristojnostmi, ki jih nekateri španski avtorji primerjajo z nemškimi deželami. Po teh ocenah je Španija z ustanovitvijo navedenih avtonomnih skupnosti postala visoko decentralizirana - skoraj federativna država', potem ko je bila pol tisočletja od dokončne osvoboditve izpod mavrske nadoblasti v letu 1492 - izrazito centralistično urejena. Z določenim časovnim zaostankom poteka proces regionalizacije po istem vzorcu - z uvajanjem novih ozemeljskih skupnosti v prostor med državo in lokalno samoupravo tudi v drugih sredozemskih državah: na Portugalskem, v Grčiji in tudi v Turčiji. Drugačen tip regionalizacije pa se uveljavlja v nemških deželah. Nemčija je zvezna država z močno in organizacijsko zelo razčlenjeno - dvonivojsko, v nekaterih deželah pa celo trinivojsko - lokalno samoupravo. Pri taki ureditvi ni bilo čutiti potrebe po uvajanju novih ozemeljskih enot regijskega tipa iz razlogov kot v prej obravnavanih državah. V Nemčiji je postajal regijski problem aktualen šele z oblikovanjem Evropske skupnosti, s prenašanjem državnih pristojnosti na organe te Skupnosti. Ob tem so se zganile nemške dežele (Lander), ki imajo sicer status (zveznih) držav, vendar pa so se glede na procese v Evropski skupnosti, v katerih je sodelovala zvezna država, znašle same po sebi v vlogi regij; ves čas oblikovanja Evropske skupnosti so bile v strahu za svoj položaj in za svoje pristojnosti. Zato so pritiskale na zvezno državo in dosegle, da jim je zvezna vlada s posebnim sporazumom iz leta 1986 priznala pravico do sodelovanja in obveščenosti v zadevah Evropske skupnosti: zvezna vlada mora obveščati zvezni parlament, in sicer Zvez- 9 Glej na primer F. S. Wagner, Kommunalverfassungeen in Europa. str. 120, Deutscher Gemeindeverlag Kohlham-mer. 1988, Koln. ni svet (Bundesrat) o vseh predlogih Evropske skupnosti, ki se tičejo interesov dežel; sprejet je bil poseben postopek o tem, kako se sprejemajo stališča do zadev Evropske skupnosti v navedenem Zveznem svetu o vprašanjih, ki zadevajo izključno zakonodajno pristojnost dežel ali pa se tičejo bistvenih interesov dežel; podrobno je bil urejen postopek, ki določa, kako sodelujejo deželni zastopniki v pogajanjih v pomembnih organih Evropske skupnosti. Poleg tega so nemške dežele pripravile sveženj zahtev za vladno konferenco za prihodnje pogovore o združeni Evropi. Te zahteve po institucionalizaciji in pravni zagotovitvi sodelovanja dežel in regij v Evropski skupnosti se omejujejo na štiri glavne točke: 1. upoštevanje načela subsidiarnosti pri vseh prihodnjih pogodbah Evropske skupnosti z izrecnim poudarkom na obstoju »tretje ravni«, to je deželne oziroma regijske ravni; organi Evropske skupnosti lahko ukrepajo le, če države članice, dežele oziroma regije konkretne zadeve ne morejo obvladovati; 2. oblikovanje posebnega ministrskega sveta za zastopnike dežel oziroma regij; 3. ustanovitev posebnega regionalnega sveta, ki naj bi deželne oziroma regijske interese sproti vključeval v postopek izdajanja (evropskih) predpisov; 4. zagotovitev pravice, da lahko dežele oziroma regije svoje pravice in interese iztožujejo pri ustreznih sodiščih.10 Podoben razvoj se že nakazuje tudi v Avstriji, kjer imajo dežele sicer šibkejši ustavnopravni položaj in so tudi dejansko manjše in šibkejše kot v Zvezni republiki Nemčiji. Pripravlja se novela 16. člena zveznega ustavnega zakona, s katero naj bi se ustavno zagotovile pravice dežel (in tudi občin) pri notranjedržavnem oblikovanju odločitev, ki se tičejo vprašanj Evropske skupnosti." V skandinavskih državah (razen na Finskem) opravljajo funkcijo regije grofije (na primer Švedska, Lan), ki so dvoživke; so dekoncentrirane državne ozemeljske enote, obenem pa so tudi širše lokalne samoupravne skupnosti. Skandinavske dežele spadajo med tiste, ki so v povojnem času izpeljale najbolj radikalno ozemeljsko in funkcionalno reorganizacijo svoje lokalne samouprave; z njo so prenesle težišče javnih funkcij z države na lokalne skupnosti, ki so jih organizirale v izredno obsežnih ozemeljskih okvirih: na Danskem je bilo leta 1980 le še 275 občin in 14 grofij, na Norveškem 453 občin in 18 grofij, na Švedskem pa 279 občin in 24 grofij.12 Regijski problemi se rešujejo na isti ravni - v grofijah - po eni strani kot državni problemi, po drugi strani pa kot zadeve lokalne samouprave. Pri taki organizaciji se ne postavlja zahteva po novih vmesnih ozemeljskih enotah - regijah, kakor se ta zahteva postavlja v centraliziranih državah. Finska pa je razdeljena le na občine; ima 461 občin.13 Vmesna raven med občino in državo se ni izoblikovala. Problemi, ki pa seveda nastajajo na tej ravni, se rešujejo z zelo intenzivnim medobčinskim sodelovanjem, ki je posebej urejeno z zakonom o občinah iz leta 1976. Velika Britanija je od leta 1965 sicer razdeljena na 9 regij, vendar so to le planske regije, ki so dekoncentrirane enote države,14 ne pa ozemeljske skupnosti 10 Povzeto po H. Isak, Alle Macht nach unten?, str. 7-9. 11 Glej H. Isak, prav tam. 12 Podatki so po: Reformes des collectivites locales et regionales en Europe. str. 161-163. 13 Podatek je po Kommunalverfassungen in Europe, str. 5. 14 Dekoneentracija je upravni institut, ki ga je najbolj jasno izoblikovalo francosko upravno pravo. To je organizacijsko načelo, po katerem so pravila odločanja o posameznih zadevah prenesena na območje ozemeljske enote centralnih organov, ki se organizirajo zunaj centra države, v krajih, kjer se zadeve najlaže opravljajo. Območne ozemeljske enote so izpostave centralnih upravnih organov; imajo lahko splošno pristojnost za večje število upravnih panog ali pa so organizira- s splošno pristojnostjo z določeno avtonomijo, o kakršnih govori Evropska listina o regijah. Plansko regijo upravlja regijski svet, ki ni neposredno izvoljen, pač pa ga imenuje vlada. Tudi komisija, ki je izvršilni organ planske regije, je sestavljena po birokratskem načelu iz uradnikov strokovnjakov, ki usklajujejo dejavnosti državnih resorjev pri uresničevanju plana. Velika Britanija je v bistvu unitarna in centralistična država, čeprav ima tudi razvito lokalno samoupravo; centralizirana je na parlamentarni, to je zakonodajni ravni, decentralizirana pa je na upravni ravni. Celo deli države, ki imajo posebne zgodovinske, kulturne in celo jezikovne značilnosti, kot npr. Škotska in Wells, si niso priborili parlamentarne avtonomije (kot na primer v Španiji), pač pa zgolj določeno upravno dekoncentracijo. To sta na primer dva organa vlade, in sicer Scottish Office in Welsh Office, ki ju vodita ministra vladnega kabineta. Ti deli države imajo torej svojo politično reprezentanco v vladi; poleg tega imajo v glavnih mestih teh pokrajin, to je v Edinburghu in v Cardiffu, administrativne organe, ki združujejo velik del upravnih služb za te pokrajine. Belgijska ustava pozna tri jezikovne (oziroma kulturne) skupnosti in tri regije. Jezikovne skupnosti so: francoska, flamska in germanofonska; regije pa so: valon-ska. flamska in bruseljska. Obeležje jezikovnih skupnosti (Les Communautes) je »kulturno«, pri čemer gre za posebne populacijske frakcije, za katere se predpostavlja, da uporabljajo poseben jezik. Ozemeljska baza teh skupnosti so regije, pri čemer pa se francoska in flamska skupnost srečujeta skupaj v dvojezični regiji glavnega mesta Bruslja. Regije so čiste ozemeljske enote, medtem ko jezikovne skupnosti niso točno ozemeljsko opredeljene. Praviloma imajo tako regije kot jezikovne skupnosti svoje lastne organe, parlamentarne in izvršilne; oboji izvajajo tudi določeno zakonodajno oblast, čeprav je to zelo omejena oblast, in sicer v kulturi in šolstvu; to je področje interesov jezikovnih skupnosti.'5 Glede na naravo belgijskega regionalizma, ki temelji na različnih etničnih podlagah te države, je upravičeno šteti, da je ta regionalizem zametek zvezne ureditve države, ki se bo še izpopolnjevala. 4. In kako je z regionalizmom v Sloveniji? Ali sploh lahko govorimo o regionalizmu v deželi, ki jo je po vseh elementih, ki opredeljujejo zmogljivosti ozemeljskih skupnosti (ozemeljski obseg, število prebivalcev, struktura gospodarstva, narodni dohodek, razvojni trendi v znanosti in tehnologiji itd.), komaj za eno samo regijo?" Kot taka je Slovenija po izločitvi iz Jugoslavije postala samostojna in mednarodnopravno priznana država, ki se mora torej obravnavati kot država. Vendar pa problem regionalizma v Sloveniji obstaja, in sicer z dvema vidikoma: z vidikom evropskega regionalizma po eni strani in z vidikom notranje državnega regionalizma po drugi strani. Slovenija ima razmeroma dolgo tradicijo sodelovanja na regionalni ravni s čez-mejnimi regijami; tako je že v začetku 60-ih let kot jugoslovanska republika sodelovala v trikotniku regij z italijansko regijo Furlanijo-Julijsko krajino in z avstrijsko ne samo resorsko za posamezno upravno panogo; med dekoncentriranimi enotami in organi v centru so hierarhični odnosi; med njimi se lahko vzpostavljajo inštančni odnosi v upravnem postopku. Dekoncentracija se pogosto uporablja v centralističnih državah, da se premosti razdalja med centralnimi organi, ki delujejo v centru države, in terenom, kjer se zadeve opravljajo. 15 Podatki so po Reformes des collectivites locales. 16 To pokaže primerjava Slovenije z italijanskimi, francoskimi in španskimi regijami, pa tudi z avstrijskimi in (manjšimi) nemškimi deželami, ki prevzemajo vlogo regij. deželo Štajersko zlasti v kulturi in športu v tako imenovanem »Trigonu«. Pozneje - ob koncu 60-ih let - se je to sodelovanje razširilo še na republiko Hrvaško v t. i. »Quadrigon«, težišče dela pa se je premaknilo na turizem in regionalnoprostorsko planiranje. Jugoslovanska ustava iz leta 1974 je očitno na podlagi podobnih prizadevanj v vsej državi priznala republikam pravico do sodelovanja z organi in organizacijami drugih držav in mednarodnih organizacij. S tem je odprla možnosti za povezovanje republik z bližnjimi in tudi z oddaljenimi regijami. Leta 1978 je prišlo do ustanovitve za Slovenijo zelo pomembne Delovne skupnosti Alpe-Jadran, ki ni bila le čezmejna regionalna skupnost več dežel, pač pa tudi prva čezmejna regionalna skupnost, ki je prebila »železno zaveso« med zahodnimi in socialističnimi evropskimi državami. Preko nje je prihajala Slovenija v stik z različnimi regijami in organizacijami, ki so se oblikovale v Evropski skupnosti, vključno s Stalno konferenco lokalnih in regionalnih oblasti pri Svetu Evrope. Z osamosvojitvijo Slovenije v samostojno državo leta 1991 pa je nastala glede čezmejnega regionalnega sodelovanja določena zagata. Ali naj Slovenija nastopa le še kot država z drugimi državami in preneha z dosedanjim plodnim sodelovanjem na regionalni evropski ravni, kar bi ji bilo očitno v škodo? Za ohranitev sodelovanja na regionalni evropski ravni govori dosedanje uspešno sodelovanje na tej ravni; poleg tega pa govore zanj vsi realni elementi, ki opredeljujejo Slovenijo kot evropsko regijo. Vendar se - tudi zaradi morebitnega nastopanja navzven - postavlja zdaj vprašanje njenega notranjega »regionalizma«. Kako naj se nadaljuje povezovanje v evropske regije, če ostane Slovenija kot država navznoter unitarna, brez notranje »regionalne« razčlenitve, torej brez subjektov, legitimiranih za čezmejno regionalno povezovanje, zgolj z majhnimi občinami, ki se ukvarjajo le z lokalnimi zadevami - v najožjem pomenu te besede? S tem smo pri problemu, ki gaje ustvarila slovenska ustava s svojimi določbami o lokalni samoupravi. Navajam le bistvene elemente problema.17 V slovenski ustavi so kot obvezne lokalne samoupravne skupnosti predvidene le občine; občine se ustanovijo z zakonom in z zakonom se določijo tudi njihova območja (139. člen ustave). Širše lokalne samoupravne skupnosti so predvidene le kot rezultat prostovoljnega povezovanja občin; občine se samostojno odločajo o povezovanju v širše lokalne samoupravne skupnosti, tudi v pokrajine (143. člen ustave). Na ta način pa - tako sklepam - do teh širših lokalnih samoupravnih skupnosti ne more priti, in sicer iz pravnosistemskih in iz dejanskih razlogov: iz pravnosistemskih razlogov zato, ker občine ne morejo ustanoviti lokalnih skupnosti »sui generis«, torej skupnosti višjega oziroma drugačnega ranga, kot so same; iz dejanskih razlogov pa zato, ker se občine prostovoljno lahko povezujejo le v skladu s svojimi interesi z eno ali z več občinami za opravljanje nalog za krajši ali za daljši čas. Širše lokalne samoupravne skupnosti pa morajo biti trajne, morajo pokrivati vso državo in morajo imeti isti pravni režim in iste funkcije v vsej državi; take skupnosti lahko ustanavlja - po isti logiki, kot velja za občine - le država kot obvezne lokalne samoupravne skupnosti. Iz tega sledi sklep, da širših lokalnih samoupravnih skupnosti ne more biti, dokler veljajo te ustavne določbe. Imeli bomo le občine, ki pa bodo - glede na 140. člen ustave - majhne v funkcionalnem in ozemeljskem smislu; opravljale bodo namreč le lokalne zadeve, »ki jih občina lahko ureja samo- 17 Podrobneje sem pisal o tem problemu v Naših razgledih, št. 1/92 z dne 10. 2. 1992 pod naslovom: Regionalnih skupnosti ne bo; v Zborniku Pravne fakultete v Ljubljani. Nova ustavna ureditev Slovenije. Ljubljana 1992. pod naslovom: Ozki okviri lokalne samouprave v slovenski ustavi; v Teoriji in praksi, št. 10-11/1990, Lokalna samouprava v novi slovenski ustavi, v št. 7/91, Lokalna samouprava, centralizem in regionalizem, v št. 3-4/92, Porod in mlada leta slovenskih občin bodo težavna. stojno in ki zadevajo le prebivalce občine«. Možnosti za prenos državnih nalog na občine so z ustavno formulacijo drugega odstavka 140. člena zožene na minimum, saj se za prenos vsake naloge zahtevata izrecno soglasje vsake posamezne občine posebej in zagotovitev posebnih sredstev za njeno izvajanje. S tako ustavno formulacijo je delovno področje slovenske občine skrčeno na minimum, ki je pod minimumom evropskih občin in pod minimumom, ki ga opredeljuje Evropska listina o lokalni samoupravi, ki so jo sprejele države članice Sveta Evrope leta 1985. To pa pomeni, da se bo država Slovenija morala upravljati po čistem modelu centralizma. Vse pomembne javne naloge, zlasti pa tiste, ki se urejajo z zakoni, bodo državne naloge in jih bodo opravljali le državni organi. Država bo za njihovo opravljanje prisiljena ustanavljati svoje ozemeljske enote - okraje in druge ozemeljske enote na terenu. Seveda okraji ne bodo lokalne samoupravne skupnosti, pač pa zgolj ozemeljske izpostave države, torej tehnični organi države na terenu. Čeprav je slovenska država majhna, pa je pričakovati, da bo ob taki ureditvi nastajal med občinami in centrom države prevelik prazen prostor, ki bo povzročal upravljavske, gospodarske pa tudi politične probleme. Trpelo bo opravljanje lokalnih nalog širšega pomena, ki presegajo zmogljivosti občin (npr. urejanje in vzdrževanje komunalne, energetske, prometne itd. infrastrukture, opravljanje določenih služb v družbenih dejavnostih itd.), ki ne bodo imele svojega »nosilca«; trpelo pa bo tudi opravljanje številnih državnih nalog, ki se laže in kakovostneje opravljajo v organih lokalnih skupnosti, ki bolje poznajo problematiko terena kot pa oddaljeni republiški center. Manjkala bo vmesna raven, ki bi kot samostojen subjekt lahko ustvarjala na lokalnih pobudah temelječo dodatno energijo za opravljanje javnih zadev kakor tudi za razvoj gospodarstva in za kakovost življenja. V upravljavskem mehanizmu Slovenije bo manjkala upravljavska raven, ki jo poznajo - skoraj brez izjeme - v vseh evropskih državah. To raven pri nas večinoma označujemo kot regijsko - kot regijo, ki pa lahko nastopa pod različnimi drugimi imeni: npr. kot okraj, pokrajina, okrožje, dežela itd. V resnici ne gre za regijo v evropskem smislu, pač pa za drugo raven lokalne samouprave, za širšo lokalno samoupravno skupnost. Zaradi tega slovenski problem dejansko ni regijski problem, pač pa problem organizacije lokalne samouprave. Problem bi bil avtomatično rešen z normalno, po evropskem vzorcu urejeno lokalno samoupravo na dveh ravneh - v občini in v širši lokalni samoupravni skupnosti; ta bi opravljala - tako kot v Evropi - na eni strani lokalne naloge širšega pomena, na drugi pa prenesene državne naloge na prvi stopnji državne uprave. Vendar pa slovenski problem lahko postane regijski problem, če ne bo rešen v doglednem času, in sicer problem, ki bi utegnil načenjati integriteto države Slovenije. Čedalje močneje bi se začela uveljavljati prizadevanja - zlasti na obrobnih slovenskih območjih - da se organizirajo kot močnejše ozemeljske skupnosti z določenimi državnimi pristojnostmi, kakršne imajo evropske regije v večini evropskih držav, ki se neposredno povezujejo čez državne meje in, kot smo videli, tudi v Evropski skupnosti. Strah pred takimi regijami je v Sloveniji povzročil opisano ozkosrčno zakoličenje lokalne samouprave v republiški ustavi - na škodo normalni lokalni samoupravi. To je bil napačen odziv na domnevno nevarnost. Povratna posledica take napačne poteze utegne biti prav tisto, čemur so se avtorji ustave hoteli izogniti, to je ogrožanje integritete majhne države Slovenije. Pritiski, ki bodo nastajali na terenu zaradi preozkih okvirov lokalne samouprave in ki bi se morali nevtralizirati na lokalni ravni, se bodo razširili po vsem sistemu.'8 Ljubljana 1. februar 1993 18 Nekatere znake takega razvoja je bilo že opaziti tako ob razpravi o ustavi. Se bolj oiitno pa v volilni kampanji, v kateri so začele nastajati nekatere stranke z lokalistiinim, to je z regijskim obeležjem. ALENKA ŽNIDARŠIČ KRANJC* Vzroki za stečaj slovenskih podjetij Modele, ki poskušajo razložiti vzroke za stečaj podjetij, najdemo tako v literaturi o financah kot tudi v literaturi o organizaciji podjetij. Po modelu »tveganje stečaja«' v finančni literaturi podjetja propadejo, ker ne morejo izločiti dovolj velikega gotovinskega toka, da bi upnikom plačali dodatno premijo zaradi nevarnosti stečaja. Če postane premija za tveganje prenizka, upniki odklonijo nadaljnje financiranje dolžnika ali ne podaljšajo roka plačila.2 Stečaji so tako po tej teoriji na eni strani posledica previsokih obrestnih mer, po drugi strani pa pride do stečaja pravzaprav zato, ker dolžnik ne dobi posojila ali pa so ta zmanjšana oz. niso dovolj velika, da bi omogočala dolgoročno pomembne razvojne spremembe pri dolžniku.3 Vzrok za to, da upniki niso pripravljeni slediti potrebam dolžnika, je, da je upnikovo mnenje o prihodnji uspešnosti dolžnikovega poslovanja bolj pesimistično kot dolžnikovo. Po organizacijski teoriji je stečaj posledica izgube legitimnosti podjetij, kar povzroči prelom v povezavah organizacije z okoljem in s tem prekine dostop podjetja do ključnih virov njegovega poslovanja.1 Tako o razlogih za stečaj ekonomska teoretična literatura. Praksa v svetu, posebej pri nas pa kaže posamezne značilnosti, ki gornja izhodišča podpirajo ali pa tudi ne. Razlogi, ki jih navaja svetovna literatura za stečaj podjetij Navedene teorije ne morejo v celoti pojasniti vzrokov za neuspeh podjetij. V literaturi najdemo številne dejavnike in vzroke, za katere je mogoče na podlagi empiričnih in teoretičnih spoznanj sklepati, da so ključni elementi stečaja podjetij. Če poskušamo združiti ta spoznanja, lahko ugotovimo, da so stečaji posledica:5 - previsokih obrestnih mer, ki vključujejo tudi znesek za visoko tveganje takih posojil; - nepripravljenosti upnikov, da finančno podprejo potrebe dolžnika; - nesposobnosti upnika in dolžnika, da bi sama razrešila medsebojni konflikt; - nezmožnosti podjetja, da bi učinkovito predstavilo svoj izdelek in povečalo prodajo; - nezmožnosti izterjati plačila; - nezmožnosti obvladovati stroške poslovanja. In še nekatera spoznanja: - pogostejši so stečaji novih podjetij - stečaj je pogostejši med podjetji, ki poslujejo manj kot 5 let; * dr. Alenka Žnidaršič Kranjc, znanstvena sodelavka Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. 1 Van Horne. J. C., s. 182. 2 D' Aveni, R. A., str. 1120. 3 Eichberger. J., str. 707. 4 D'Aveni, R. A., str. 1121. 5 Glej D. Aveni, A. str. 1120-1221, Eichberger, J., str. 707. Schall. D., str. 784-785. - stečaj je pogostejši v podjetjih, ki imajo enega zaposlenega, ter v osebnih družbah;6 - pogostejši so stečaji ob krizi;7 - stečaji so posledica nesposobnosti menedžmenta podjetja;8 - za 30% likvidacij podjetij je ugotovljeno, da so posledica goljufije;' - v ozadju 80-90% prikrite ali odkrite nelikvidnosti podjetij je gospodarski kriminal.10 Zgodovinsko in empirično pa je dokazano, daje bil med navedenimi najpogostejši razlog za poslovni neuspeh podjetja njegova nesposobnost povečati prodajo, čemur se je najpogosteje pridružila še nezmožnost izterjati plačila in obvladovati stroške. Čeprav ostaja vprašanje empiričnega dokazovanja nesposobnosti vodstva podjetja kot temeljnega vzroka za stečaj odprto, pa je v zvezi z navedenim, posebej še glede na rezultate empirične analize stečajev pri nas, pomembno povedati naslednje. Predvsem stečajni upravitelji, sodniki in odvetniki, ki so sodelovali v stečajih, poudarjajo, daje stečaj v velikem številu podjetij posledica nesposobnega vodenja, še več, da bi se bilo mogoče marsikateri likvidaciji (pa tudi stečaju) podjetja izogniti, če bi se stečajni postopek začel prej in če bi bilo mogoče pravočasno zamenjati nesposobno vodstvo." Glavni problem v zvezi z navedenim je vprašanje: kdo ima pravico odločati o tem, ali naj se vodstvo zamenja ali ne. To vprašanje je povezano z vprašanjem razporejenosti, lastništva nad podjetjem. V normalnih razmerah bi moral biti lastnik zainteresiran, da ima sposobne vodilne uslužbence, če pa tega ne more zagotoviti, ali pa je lastnik tudi menedžer in nesposoben doseči boljši rezultat, je to pač njegov problem in njegov denar.1-' Problem je, da so tudi upniki tisti, ki bodo imeli škodo zaradi nesposobnega vodstva in njegovih napak. Zato bi se oz. se morajo upniki zavarovati ne le pred možnostjo premika kapitala iz podjetja (tj. pred lastnikom), temveč tudi pred izgubami zaradi neustreznih vodilnih uslužbencev. Razlogi za stečaj slovenskih podjetij Razloge, ki jih najpogosteje navajajo kot ključne za stečaj podjetij v svetu, lahko razdelimo v tri temeljne skupine: 1. makroekonomski; ti so posledica določenih ukrepov makroekonomske politike ali razmer v okolju; tak makroekonomski vidik bi bil npr. gospodarska recesija; 2. podjetniški; ti so posledica poslovanja v podjetju in značilnosti podjetja ter njegovega vodstva. Med te bi lahko šteli čas poslovanja podjetja, velikost podjetja, obvladovanje prihodkov in stroškov ipd.; 3. odklonska ravnanja podjetij in zaposlenih v njih; mednje bi lahko uvrstili 6 Lisebl. K., str. 15. 7 Analiza stečajev v ZDA v obdobju 1929-1989 je pokazala, da so zgodovinsko stečaji posledica: krize, visokih obresti in liberalizacije zakona o stečajih. Schall. D. str. 785. 8 Hax, H., str. 86. y Commer. M. J. str. 5. 10 H. J. Schneider, str. 132. 11 Franke, G. str. 160-179. 12 Hax. H., str. 86. goljufije, razne oblike gospodarskega kriminala, pa tudi samo družbeno nezaželena ravnanja podjetij. Zaradi posebnih razmer pri nas smo tem skupinam dodali še eno. Želeli smo namreč ugotoviti, koliko družba in politika nasploh podpirata stečaje kot oblike reševanja podjetij.13 Da bi preverili, koliko je posamezna skupina dejavnikov vplivala na stečaje podjetij v letih 1989-1991 pri nas, smo anketirane14 vprašali, katere od naštetih skupin razlogov so po njihovem mnenju najbolj vplivale na stečaj konkretnega podjetja. Iz odgovorov nesporno izhaja, da so ključni razlogi za stečaje slovenskih podjetij v podjetjih samih (glej tabelo 1!). Tako sodniki kot upravitelji so namreč pri razvrščanju skupin razlogov za stečaj na prvo mesto uvrstili poslovanje v podjetju. Stečajni upravitelji so sicer dajali pomemben poudarek tudi kategoriji »drugo«, vendar pa je analiza odgovorov pokazala, da bi bilo mogoče razloge, ki so jih navajali, uvrstiti v eno od že omenjenih skupin, predvsem v skupino - neustrezno poslovanje v podjetju - kar je v končni fazi pripeljalo do stečaja. Vzroki, da so anketiranci uvrstili posamezen razlog v posebno skupino - »drugo«, so predvsem dvojni. Na eni strani njihovo mnenje, da je bil ta razlog pri stečaju podjetja tako ključen, da ga ni mogoče skriti v neko obširno skupino, kot so npr. makroekonomski dejavniki ali poslovanje v podjetju, čeprav so pri teh skupinah posamezni razlogi navajani, npr. preveč zaposlenih. Po drugi strani pa mnenje, da je posamezen razlog navajan v preveč mili obliki. Primer za navedeno je odgovornost vodstva za stečaj podjetja. Med razlogi za stečaj se ta vidik navaja kot »premajhna angažiranost vodstva«. Anketiranci so menili, da to ne zadošča, in navajali ta razlog pod drugo, kot npr.: nizka strokovna izobrazba in strokovnost vodstva, nestrokovnost vodstva, nesposobnost in neodgovornost vodstva. Tabela 1: Razvrščanje skupin po njihovem vplivu na stečaj rezultati razvrščanja Razvrščanje*: 1 2 3 4 5 0 elementi makroekonomske politike 26 28 15 12 1 16 poslovanje v podjetju 52 27 6 0 0 13 nepravilnosti pri poslovanju v podjetju 12 13 12 17 1 43 družbena in politična podpora stečajem 5 13 17 13 5 45 drugo 4 7 3 1 11 72 brez odgovora 2 Legenda: * Razvrščanje 0 pomeni, da tega dejavnika anketiranci sploh niso razvrščali. To pomeni, da po njihovem mnenju ta dejavnik na stečaj ni vplival. Tako npr. poslovanje v podjetju na stečaje podjetij v 13 primerih ni imelo nobenega vpliva. 13 Vsi podatki, kijih navajam v nadaljevanju, so zbrani v okviru raziskave o stečajih podjetij v obdobju 1989-1991, ki je potekala na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani v letih 1991-1992. 14 Anketo smo poslali vsem sodnikom in stečajnim upraviteljem, ki so sodelovali v stečajih v letih 1989-1991. Prejeli smo 158 odgovorov, od tega 72 odgovorov stečajnih upraviteljev in 86 sodnikov. Pri tem je posamezen sodnik ali upravitelj izpolnil odgovore za več stečajev, v katerih je sodeloval. Na ta način smo zbrali podatke o 100 stečajih slovenskih družbenih podjetij, kar predstavlja 64,9% vseh uvedenih stečajev podjetij v mešani in družbeni lastnini v opazovanem obdobju. »Podjetniški« razlogi za stečaj Prav nesposobnost vodstva je razlog, ki ga anketiranci najpogosteje navajajo pod »drugo« tudi v primerih, ko so presojali posamezne razloge, ki so ključno prispevali k stečaju podjetja, in to poleg tega, da so kar v 31% primerov navajali kot enega od razlogov za stečaj - premajhno angažiranost vodstva (glej tabelo 2!). Seveda pa se kakovost vodenja oz. vodstva v podjetjih, nad katerimi je bil kasneje uveden stečajni postopek, ne kaže samo v premajhni angažiranosti vodstva. Vodstvo in njegova strokovnost sta bistvena razloga za stečaj praktično v vseh primerih, ko so bili razlogi za stečaj posamezni elementi poslovanja v podjetju - to pa je bilo po mnenju anketirancev kar v 65% primerov. Preveliki stroški poslovanja, preveč zaposlenih, padec prodaje, prevelika zadolženost so dejavniki, za katere je odgovorno vodstvo podjetja. Njegova sposobnost doseči optimalno raven posamezne podstrukture v podjetju in kot posledica uspešnost podjetja sta dokaz njegove kakovosti. Tako se tudi v naših razmerah potrjuje teza, da je nesposobnost vodstva ključni razlog za stečaj podjetij. Seveda pa se odpira vprašanje, ali bi pravočasna zamenjava vodilnih uslužbencev lahko preprečila stečaje. Tabela 2: Elementi poslovanja, ki so vplivali na stečaj podjetja preveč zaposlenih 69 preveliki stroški poslovanja 53 padec prodaje 49 prevelik delež posojil v virih sredstev 48 neplačevanje obveznosti 37 premajhna angažiranost vodstva 31 drugo 6 ustanavljanje novih podjetij 4 brez odgovora 1 Uspešno poslovanje podjetij v stečaju ni (le) posledica boljšega vodenja V prid tezi, da bi pravočasna zamenjava vodilnih uslužbencev lahko preprečila stečaj, je ugotovitev, da vrsta podjetij, nad katerimi je bil uveden stečaj, po uvedbi stečaja uspešno posluje. Razen v primerih, ko se stečaji končajo z likvidacijo, kar pa pomeni manjši delež, stečajni upravitelji dokazujejo, da podjetje v stečaju posluje z dobičkom. Od tod tudi ugotovitev ne le pri nas, temveč tudi v svetu, daje boljši rezultat v stečaju posledica uspešnejšega vodenja podjetja. Čeprav tega vidika ne bi smeli zanemariti, pa je v prid obstoječega vodstva v podjetju vendarle treba"ugotoviti, da so uspešna poslovanja podjetij v stečajih pri nas predvsem posledice tehle dejstev: 1. zamrznitve obveznosti pred stečajnim postopkom; v praksi to pomeni, da podjetje v stečaju posluje praktično brez obveznosti in s tem brez odhodkov financiranja, ki so ob visokih revalorizacijskih in realnih obrestnih merah postali kritični za vrsto podjetij in so kar v 44% primerov navajani kot razlog za stečaje; 2. podjetje v stečaju ni dolžno obračunavati revalorizacije in amortizacije, kar izboljšuje njegov položaj, saj zmanjšuje stroške; 3. podjetje lahko takoj prilagodi obseg zaposlenih obsegu proizvodnje in prodaje; praviloma sledi uvedbi stečajnega postopka zmanšanje števila zaposlenih. Če je eden od razlogov za stečaj preveč zaposlenih, kar je bilo v 69% stečajev, lahko takojšnje zmanjšanje števila zaposlenih toliko vpliva na stroške, daje poslovanje pozitivno; 4. podjetje v stečaju lahko zmanjša stroške delovne sile; praviloma se stečajni upravitelji izogibajo zaposlovanju za določen čas. Enostavneje, predvsem pa bistveno ceneje je zaposliti potrebno število delavcev po pogodbi o delu. Prihranki, doseženi s tem, nastajajo v dveh smereh. Na eni strani so prispevki na neto izplačilo po pogodbi o delu bistveno nižji kot za delovno razmerje za določen in nedoločen čas. Po drugi strani pa so bili v posameznih primerih pritiski na zniževanje nadomestila za delo po pogodbi v stečaju, saj so bili zaposleni v stečaju prijavljeni na zavodu za zaposlovanje kot brezposelni in so prejemali tudi nadomestila za brezposelnost. Glede na to da so prejemali določena denarna sredstva iz dveh virov, so nezaposleni iz stečaja prejemali manjši del nagrade, kot pa bi jim pripadala. Tako so bili dvakrat viktimizirani. Na eni strani jim je že tekel rok, v katerem imajo pravico prejemati nadomestilo za brezposelnost in so tako npr. v trenutku, ko so izgubili zaposlitev v stečaju, ostali tudi brez nadomestila za brezposelnost. Po drugi strani pa so prejeli manj sredstev, kot bi jih, če bi bili pod normalnimi pogoji zaposleni v stečaju. Tudi viktimiziranost družbe je bila v tem konceptu dvojna: z odvajanjem manjših prispevkov iz pogodb o delu namesto rednih delovnih razmerij in s povečanjem stroškov za izplačilo nadomestila za »lažno brezposelnost«; 5. pooblastila stečajnih upraviteljev so še vedno veliko večja kot pooblastila vodstva v podjetjih. To jim omogoča, da ukrepajo hitreje in učinkoviteje; 6. lastnik kapitala podjetja je znan. Lastniki kapitala v podjetju so do poplačila upniki. V njihovem interesu je, daje vodenje podjetja takšno, da vodi k povečanju sredstev in s tem k najboljšemu možnemu poplačilu upnikov. Vodenje podjetja, tj. stečajnega upravitelja, nadzira lastnik, kar pa ne velja za družbena podjetja, ki niso v stečaju. Uspešno poslovanje podjetij v stečaju je torej predvsem posledica novih elementov v poslovanju podjetja v stečaju - manj pa posledica učinkovitejšega vodenja, čeprav tudi tega vidika ne gre zanemariti. Kljub navedeni ugotovitvi pa obseg stečajev in pomen, ki ga dajejo anketiranci podjetniškim razlogom za stečaj, kaže, da je kakovost vodenja v (teh) podjetjih15 problem. Kakovostnejšega poslovodstva ni ali pa ga ne znamo najti Odgovor na vprašanje, ali so vodilni uslužbenci v stečajih boljši kot nestečajni ali ne, pa nam daje tudi hiter pregled strukture stečajnih upraviteljev in načina njihovega novačenja.16 Predvsem v letih 1989 in 1990 so se stečajni upravitelji »rekrutirali« iz vrst upokojencev, ki so, dokler so bili aktivni, sodelovali kot sanatorji v t. i. družbenem varstvu podjetij v krizi ali pa so bili v vodstvu posameznih podjetij. Ne glede na 15 Pa tudi vseh tistih podjetjih, ki imajo večje težave pri poslovanju, dolgotrajne blokade žiro računov - teh pa ni malo. 16 Profil stečajnih upraviteljev, povzet iz vprašalnika (72 odgovorov) in telefonske ankete, ki je bila kasneje izvedena na vzorcu 25 upraviteljev, za katere odgovora o stečaju podjetja, v katerem so bili upravitelji, nismo prejeli. Vzorec je bil izbran slučajno. Načini iskanja stečajnih upraviteljev pa so bili preverjeni pri sodnikih, katerih naloga je. da stečajnega upravitelja najdejo. sposobnosti teh posameznikov je treba zaradi objektivnosti presojanja menedžmenta v podjetjih, nad katerimi je uveden stečaj, ugotoviti, da so to praviloma: - predstavniki podjetij v času, ko so bili še dejavni, kar pa v primerjavi z vodstvi, ki so jih v stečaju nadomestili, ne pomeni spremembe; - ljudje, ki so opravljali svoje vodstvene funkcije v drugačnih razmerah, ko je bila bolj kot zdaj pomembna politična podpora, ta pa je omogočala pridobivanje kakovostnih in cenenih sredstev; - ljudje, ki niso več na vrhuncu svoje delovne sposobnosti; - ljudje, ki delo v podjetju opravljajo le del delovnega časa - honorarno in tako že povsem fizično ne morejo opraviti enakega dela kot polno zaposleni v podjetju; - ljudje, ki so pogosto vzporedno prevzemali vodenje dveh ali več stečajev. Zaradi pomanjkanja stečajnih upraviteljev pa se je predvsem v letu 1991 povečalo število odvetnikov, ki so prevzeli vlogo stečajnih upraviteljev. Njihova prednost je bila prav gotovo: - poznavanje zakonodaje, kar se je izražalo v kakovostnejšem vodenju postopka; - svoboden poklic, ki omogoča dovolj potrebnega časa za vodenje podjetja; - večja delovna sposobnost. Pomanjkljivost (v primerjavi z menedžmentom podjetij) pa je nepoznavanje gospodarskih tokov in poslovanja podjetij. To zopet govori v prid tezi, da poslovanje v stečaju samo zaradi zamenjave vodstva ni moglo biti uspešnejše. Pregled »profila« stečajnih upraviteljev pa pokaže še eno zanimivost: vrsta stečajnih upraviteljev je prišla iz vrst druge (ali celo prve) vodstvene skupine v podjetjih, v katerih je bil uveden stečajni postopek - tj. iz vrst neuspešnih. Njihova uspešnost na novem delovnem mestu je tako lahko bila le posledica spremenjenih pogojev poslovanja podjetja v stečaju, ne pa njihove osebne sposobnosti v primerjavi z vodstvi podjetij pred stečaji. Za vse omenjene skupine stečajnih upraviteljev pa velja, da je pribl. 50% stečajnih upraviteljev vzporedno vodilo več kot en stečaj ali likvidacijo podjetja. Poleg tega pa je bila večina'7 še redno zaposlena, kar ponovno dokazuje, da struktura in zaposlovanje vodilnih uslužbencev v stečajih ne moreta dajati podjetniško boljših učinkov kot struktura in angažiranje le-teh zunaj stečaja. Iskanje stečajnih upraviteljev je bilo prepuščeno predvsem sodiščem, kar je vplivalo tudi na strukturo stečajnih upraviteljev. Čeprav so bili primeri, ko je stečajni dolžnik ali posamezni upnik predlagal stečajnega upravitelja, pa so se (ali bi se morala) sodišča takšnim posredovanjem izogibala in praviloma poskušala imenovati »neodvisnega« stečajnega upravitelja. Čeprav je namreč res, da so predvsem upniki tisti, ki so in bodo imeli škodo zaradi nesposobnega vodstva in njegovih napak in imajo pravico vplivati na njegovo izbiro, pa je po drugi strani treba zagotoviti izbiro takšnega vodstva, ki bo varovalo interese vseh in ne le posameznih — najmočnejših upnikov na škodo vseh preostalih. Predvsem v zadnjem obdobju pa je vedno več (uspešnih) poskusov, da največji upniki za stečajnega upravitelja uveljavljajo »svojega človeka«. Čeprav je lahko z vidika poplačil (tega?) upni- 17 Na tem mestu je mišljena večina vseh stečajnih upraviteljev v obdobju 1989-1991. V posameznih letih so bile strukture različne, kot je bilo že pojasnjeno. kov takšna oblika ugodnejša, pa je lahko sporna z vidika enakosti vseh v stečajnem postopku.18 Zahteva po neodvisnem, pa čeprav menedžersko manj usposobljenem stečajnem upravitelju, ne pomeni zanikanja pravice posameznega upnika, da poskuša nadzorovati in vplivati na maksimalno poplačilo iz stečaja. Ne nazadnje se upnikom za zavarovanje lastnih interesov še vedno ponuja možnost, da podjetje v stečaju (ali pred njim) odkupijo, imenujejo ustrezno vodstvo in podjetje sanirajo. Tako lahko pred stečajem s pravočasno zamenjavo vodilne skupine preprečijo stečaj in zavarujejo svoje terjatve. Vendar pa, kot kaže praksa, kakovostnejšega menedžmenta od tistega, ki je že angažirano v menedžmentu podjetij, in tistega, ki je bilo angažirano v stečaju, enostavno ni na razpolago. Tudi vodilne skupine, ki so jih ponujali za stečajne upravitelje upniki, stečajni dolžniki in drugi, so (bile) iz podobnih struktur kot tiste, ki jih je imenovalo sodišče, in tako pravzaprav vsi - upniki, stečajni dolžniki, družba in posamezniki izkoriščajo prednosti, ki jih zaradi uvedbe stečaja dopušča zakon oz. s pomankanjem nadzora praksa. In to ne glede na stroške, ki v stečaju nastajajo. »Rešitev« podjetij postaja in ostaja tako predvsem vprašanje prerazporeditve bremen in dobičkov, ne pa kakovosti upravljanja in vodenja podjetij. Razlogi, da je le malo poskusov sanacij brez stečajev, niso pomanjkljiva zakonodaja, na katero se sklicujemo, temveč to, da: - je »saniranje« podjetij v stečaju enostavnejše, - niso potrebna specifična upravljavska znanja za vodenje delujočega podjetja, - krije stroške stečaja družba, skupina ali posameznik, ki v stečaj ni neposredno vključen, ki na njegov potek ne more vplivati ali ki se tovrstne viktimizacije ne zaveda. Seveda pa je takšno reševanje podjetij mogoče le do trenutka, dokler je prerazporeditev stroškov izvedljiva. Šele ko ne bo več tako, bo iskanje podjetniških rešitev potekalo predvsem z iskanjem in imenovanjem ustrezne menedžerske skupine. Mlajša in manjša podjetja pri nas (še) niso bolj rizična skupina Med t. i. podjetniške razloge za stečaj bi lahko uvrstili tudi čas poslovanja in velikost podjetja. Mlajša in manjša podjetja naj bi bila bolj rizična skupina z vidika verjetnosti stečaja. Analiza stečajev podjetij pri nas pa tega ni pokazala. Delež stečajev zasebnih podjetij glede na število vseh zasebnih podjetij v letih 1990 in 1991 je pod 0,2%, kar je v letu 1990 kar šestkrat oz. v letu 1991 desetkrat manj, kot znaša enak delež za družbena podjetja, ki bi glede na velikost in čas poslovanja v povprečju veljala kot manj rizična. Razlogi za to so: - še vedno izredno hitra rast števila zasebnih podjetij, od leta 1990 do leta 1991 se je to število povečalo kar za 40% oz. 4200 podjetij; - izredno kratka življenjska doba teh podjetij, saj je intenzivnejšo rast števila zasebnih podjetij opaziti šele po sprejemu zakona o podjetjih konec leta 1988. Slovenska zasebna podjetja tako še nimajo življenjske dobe 5-8 let; - večina podjetij še vedno posluje brez formalno zaposlenih oz. sploh ne posluje; njihovo ustanavljanje je še vedno manj posledica nizkega ustanovnega vložka kot pa vizije razvoja; 18 Podatki iz vprašalnika o pritiskih v stečajih in pred stečaji. - del zasebnih podjetij posluje in živi na račun družbenih podjetij;* gre za prelivanje akumulacije iz družbenega v zasebni sektor in prelivanje bremen v nasprotni smeri. Tako je možnost ustvarjati dobiček predvsem na strani zasebnih podjetij, medtem ko se uspešnost in s tem vrednost družbenega kapitala podjetij popolnoma v mejah zakona nižata. Makroekonomski razlogi za stečaj Makroekonomska politika je bila po mnenju anketiranih nesporno na drugem mestu razlogov za stečaj (glej tabelo 1!) kar v 60% primerov stečajev. Med makroekonomskimi razlogi za stečaj so najpogosteje omenjene previsoke obresti za posojila, kar je v skladu s finančno teorijo o vzrokih stečaja." Ker obdobje, v katerem smo analizirali stečaje podjetij, sovpada z zamrznjenim tečajem dinarja,20 je med razlogi za stečaj pričakovano visoko tudi nerealen tečaj dinarja (29%). Kar v 15% primerov so anketiranci navajali, da so na stečaj vplivali drugi makroekonomski razlogi. Podobno kot pri »podjetniških« razlogih se tu pojavljajo razlogi, ki so sicer že navedeni, predvsem pa takšni, ki ne sodijo v skupino makroekonomskih razlogov - npr. nesposobnost vodstva, prezadolženost, tatvine itd. (glej tabelo 3!) Tabela 3: Elementi makroekonomske politike, ki so vplivali na stečaj podjetja )l. SISTEMI Gradnja investicijskih objektov, d. d., Ljubljano Robbova 18, 61109 Ljubljana Telefon (061)313-177 Telefax (061)314-960 ELEKTROTEHNA ELTRA Notranja in zunanja trgovina s tehničnim blagom, d.o.o. Dunajska 21, p.p. 68, 61116 Ljubljana telefon: 061/120-241, 129-341, 124-261 komercialna banka triglav d.d. celovška 206 61117 ljubljana Družba za komunikacijski management, d.o.o. Dunajska 107, 61113 Ljubljana, p.p. 49 Kersnikova 4 61000 Ljubljana. Slovenija tel.; 061/31 84 57,1ax: 061/31 94 48 I ^ KRKK tovarna zdravil, p.o. NOVO MESTO SLOVENIJA Krka je premagala ločnice med Slovenijo in svetom - postala je ugledno farmacevtsko podjetje za devetdeseta leta MI)CCCLXXXIV A SLOVENI cA __i____zavarovalniška hiša d.d. =___■■;__ Filiala Koper Ljubljanska 3, 66000 Koper Slovenija SODELAVCEM TEORIJE IN PRAKSE V želji po grafični enotnosti oblike prispevkov in njeni skladnosti z mednarodnimi revialnimi standardi prosi uredniški odbor Teorije in prakse sodelavce, da upoštevajo naslednja navodila pri strokovnih in znanstvenih prispevkih: 1) Prispevke v dveh izvodih pošiljajte na naslov: Uredništvo Teorije in prakse, Kardeljeva ploščad 5, 61 000 Ljubljana. 2) Znanstveni in tehtni strokovni prispevki naj ne presegajo 15- 20 strani (s 30 vrsticami na stran z dvojnim razmakom med vrsticami); pogledi, glose, komentarji in publicistični zapisi naj obsegajo do 10 strani; recenzije do 5 strani. 3) Vsak prispevek naj ima na posebnem listu naslovno stran, ki vsebuje ime in priimek avtorja, naslov prispevka, akademski in strokovni naziv ter točen naslov ustanove, kjer avtor dela. 4) Znanstveni in strokovni prispevki morajo imeti še angleški naslov; opremljeni naj bodo s povzetkom do 150 besed v slovenščini in po možnosti tudi v angleščini. 5) Vrstni red znanstvenih in strokovnih prispevkov naj bo naslednji: naslovna stran (ločeno), tekst, opombe, seznam literature v predpisani obliki. 6) Tabele naj bodo natipkane v besedilu prispevka, kamor sodijo. Sheme, diagrami, grafikoni morajo biti izdelani ločeno od besedila in vsak na posebni strani ter oštevilčeni po vrstnem redu pojavljanja v besedilu z označenimi mesti v besedilu, kamor sodijo. 7) Seznam literature uredite po abecednem redu priimkov avtorjev (pri anonimnih delih pa velja abecedni red naslova dela). Predvidena oblika seznama: a) Knjiga: priimek in ime avtorja, leto izdaje, naslov, kraj, založba. Primer: Smolnikar Tone (1983): Migracije, Ljubljana, Delavska enotnost. b) Članki v reviji. Primer: Zaletel Franc, (1984): nova sociološka paradigma. Teorija in praksa, 23(8), str. 70-86. c) Prispevki v zbornikih: Podkrajšek Stane (1988): neformalne dejavnosti in prostorski razvoj, jV: Kregar Peter et. al., neformalno delo. Ljubljana, Delavska enotnost. Str. 33-82. 8) Vključevanje referenc v tekst; če gre za točno navedbo, ki vključuje tudi stran, uporabite (Torkar, 1981:63), če pa gre za splošno opozorilo na avtorja in delo (Premrl, 1985). 9) Uredništvo uporablja za prispevke anonimni recenzentski postopek (brez navajanja avtorja in institucije). Avtor prispevka lahko zahteva od uredništva, da ga seznani z vsebino splošnih in konkretnih pripomb recenzenta. 10) Zaradi tehničnih razlogov prosimo avtorje, da se izogibajo zapletenim matematičnim izrazom ali uporabi simbola v drugih črkopisih (npr. grške črke). 11) Prispevkov ne vračamo. IZ VSEBINE NASLEDNJIH ŠTEVILK PROSTORSKI (INE)RED IN IZZIVI Maja Črepinšek, Feter Fister, Marjan Hočevar, Zdravko Mlinar, Vladimir-Braco Mušič, Milan Naprudnik, Andrej Pogačnik, Marjan Ravbar in drugi OKROGLA MIZA PETER KLINAR: Mednarodne migracije - teze RAZPRAVE, RAZISKAVE BRANKO SMERDEL: Nove demokracije in konstitucionalizem MIKJANA KASAPOVIČ: Tranzicija in neoinstitucionalizem: primer Hrvatske IDA HOJN1K: Uporaba nove tehnologije za starostnike SLOVENIJA DVE LETI POZNEJE Slovensko sociološko srečanje - skupina avtorjev NAŠ INTERVJU Herman Rigelnik POGLEDI, KOMENTARJI MARJAN BREZOVŠEK: Politologija in javna uprava ZORAN KRUNIČ: "Puščavski vihar" ali pesek v oči ŠTUDENTJE PREUČUJEJO MOJCA LOVRENČ1Č: Novinarsko sporočanje in stilistika NAŠ PREVOD EUGENE J. MEEHAN V prodaji NOVE KNJIGE ZALOŽBE FAKULTETE ZA DRUŽBENE VEDE Informacije v Teoriji in praksi