432                                   Tihozor: Zavela je burja.
dušo. Dekliški stan se je poslavljal od nje; vsi solnčni in mračni hipi mladih let so oživeli v njej   in divji nemir jo je pretresal.
Njen ženin, Dolinček, je stal ves zbegan sredi sobe; znoj se mu je svetil na licu in ves čas je prekladal baržunasti klobuk, okrašen s svežim nageljnom in rožmarinom, iz roke v roko. Nevesta je naslanjala obraz na materine rame, a kakor bi se bila zbudila iz sanj, se je hitro sklonila pokoncu in stopila k njemu: »Ne boj se, saj mi je dejal Janez, naj bom tvoja!«
Ko se je pokazala ž njim na pragu, so svatje vnovič zavriščali; že polegla radost se je vseh polastila in bas je mogočneje zabučal. Stopila je na voz in si zbrisala solze raz lice. Začutila je, da se ji naseljuje v srcu pokoj, postajala je mirna, kakor bi bila pila iz vira pozabljenja. Ves obup, vsa žalost jo je minila; pokopana je bila mlada ljubezen, in bilo je gotovo, da ne vstane nikdar več.
Vso pot so ukali svatje, vihteli z rdečimi šopki obložene klobuke, godba je hrumela in konji so burno drevili po cesti. Dospeli so do cerkve, nevesti je pomagal ženin raz voz in svatbeni izprevod je krenil v božji hram.
Po cerkvi so plavali zveneči glasovi, raz oltar so se smehljale cvetlice in solnčni žarki so švigali Katrici po licih.
Duhovnik je stopil svečano pred mladi par.  —
¦ ¦                                                                                                                                                                                  ¦ •                                                                                                                                                                                 • -------------» .. ¦.. .-------------
Zavela je barja.
2-i^avela je burja po kraških čereh, jesen je v naročju nosila, ledene solze je solzila, rodila po cvetih bolesten je smeh.
Poljub nje hladan in pekoče leden moril je jesenske cvetove, pustošil je mrtvih grobove; le eden je cvet še ostal razcveten!
Ta cvet je poln upa, ta cvet je poln nad, nad grobi bedi, on ne spava ... Ljubezen — ti cvetka sanjava, kdaj  sine, kdaj sine spet mrtvim pomlad ?
Tihozor.