Prožetje učiteljstva s stanovsko zavestjo. Čas celi rane, tudi najhujše — celo one, ki jih človek doživi v najgloblji notranjosti. Celi jih in pušča brazgotine, spreminjajoče vnanjost in notranjost človekovo do nespo* znatnosti. Da, od idealov — visokih in lepih — so ostale samo brazgotine! Napolnile so srce s prcvarami in hladno maščevalnostjo; ubile so v njem vse dobro in plemenito, odvzele mu visoko miselnost in ga potisnilc k tlom, k zemlji, k materiji, kateri se je oslabljen vdal — ko je stegnila po njem svoje zlate prste in zanctila v prU pravljeni notranjosti vseobvladajoče hote* nje »egoizcm«. To je bila pretefclost. Ozdravljene so rane, a ozdravljene za najvišjo ccno! Spoznajmo hibe globlje; naše zevajoče rane, da jih odpravimo in zacelimo. Da, brat — in rodna mati ne bi spo= znala... Po vseobčem stremljenju je učiteljstvo pozabljajo najkrasnejšo zapoyed: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebc. — Pozabilo jo je in se dalo zapeljati nastrast« nejšemu egoizmu, ki polni našo dobo, ko snetje pšenico. Tedaj je zamrlo tovarištvo, jc zamrlo vse, kar je poedinca vezalo s stanom. »Jaz« — ta hladpi »jaz« — se je rogal vsem ide* alom, vsemu vzvišenemu, vsemu dpbremu. — Zatiral je pravico, ne radi pravice, pač pa iz gole naslade nad trpljenjem bližnjika. Boj za 1 a s t n i blagor je pretresel in razbil trdne temelje našega stanu. Ne obči, temveč osebni, la'stni blagor — je osnova vsega premeščanja, vseh preganjanj! Forster pravi: »Ako bi imel neprestano v mislih koliko ljudi ti je v vsakem tre* nutku izročenih in kako vsak neprestano opazuje, kaj pravkar govoriš in delaš — bi lahko na svojo okolico vplival, kakor pravi kralj! Toda mi smo odvrgli visoko miselnost — zbali se drug drugega in se izročili polis tičnim strankam, da obranijo naše osebne interese. — Tovariš je prezrl tovariša! Je li v tem našel izraza en sam, najs manjši drobec stanovske zavesti? — Ali se ni ravno tu pokazal oni hladni »jaz« najs silneje? — Ali ni ravno ta odstranjal z dp* brih službenih mest, zaslužne in zmožne učitelje, priljubljene pri učencih in starših? — Ali ni ravno ta hladni »jaz« polnil iz* praznjena mesta mnogokrat z manj zmož* nimi, mlajšimi, manj potrebnimi?! Pri nastavljanju in prestavljanju se zato ni gledalo več na zmožnosti, ne na starost, zasluge in socialne politike. Zato je splahnela pravica s stanovsko šol; skega polja. Učiteljstvo samo je krivo, da smo iz* gubili stalnost! Naš egoizem, naše medsebojno stanovs sko sovraštvo, je uničilo to važno dobrino, ki je dajala učiteljstvu možnost pravega udejstvovanja, ki mu je pridobila ugled in dala učiteljevi družini, nameščeni v šolskem poslopju, občutek »to je naš dom!« In kje je bil pred kratkim naš dom? — Iz kraja v kraj so nas pehali, uničevali nas materialno in duševno, slabili so že zadnjo iskro idealizma v nas in nam vsilili malo* marnost v službi, kajti: »Kaj se boš mučil in trudil, ko ne veš, če boš jutri še tu; ko ne veš, če ne steza že danes oni »zloglasni paragraf 71.« za teboj švojih tenkih prstov. Pojdimo dalje, oglejmo razpise službe= nih mest, ki imajo puditi učiteljstvu mož= nost, da si pridobi službcno stalnost v kra= ju, odgovarjajočem prosilčevim zmožnostim, zaslugam, starostpi dobi in socialnim dru» žinskim potrebam. • Ti razpisi so izgubili pomen z onim tre* notkom, ko so bila prvič razpisana veči* noma hribovska mesta, za katera ni pro* silcev. Idealno tekmovanje učiteljstva na kuN turnem polju je s tem prenehalo. Okrajna učiteljska društva, ali se za« vedate važnosti razpisov! Poskrbite, da se na deških šolah ne razpisujejo mesta za ženske učne osebe; poskrbite, da se razpi* šejo na večrazrednicah tudi provizorično zasedena mesta, za katera bo dovolj starej= ših in potrebnejših prosilcev, čeprav i dežele! Kajti pribiti je treba. da smo deljeni v dve kasti z različno veličino pravic, a z enako količino dolžnosti. Patriciji smo — in plebejci! Patriciji sede na pet, šest, sedem in osemrazrednicah v mestih in trgih — ple« bejci pa žive od sveta ločeni v hribovskih eno, dvo in trorazrednicah. Gorje nam kmetskim učiteljem, ki bi se drznili prositi na večrazrednico, kjer je pripravljen prostor — patriciju — ako bi se drznili prositi, ker smo že dovolj dolgo službovali v hribih in so otroci zreli za mest* ne šole. — Vse bi palo po nas! In vendar — ali so boljša mesta res samo za privilegirance? Ali niso to odlike za trud in uspehe, dosežene na podeželskih ljudskih šolah in za ostalo kulturno udej= stvovanje? Starejši učitelji, z družinami, ki s.o pos svetili svoje najmlajše moči napredku pro* stega ljudstva, ti naj pridejo v mesta! Vsi mladi tovariši in tovarišice pa naj pridejo med nas, da spoznajo svoj narod, da med istim poskusijo razmahniti svoje sile, da istemu pokažejo pot navzgpr, da tu poskusijo za kako ceno žanjemo uspehe — mi, kmetski učitelji — naj pridejo med nas, da jih razžari pravp tovarištvo, ki bo znalo ceniti one starejše tovariše, ki so šele po enakem trdem delu sprejeli boljša službena mesta. Ker trdo delo mora biti predhodnik boljših dni, ako hočemp iste ceniti — jih spoznati visokih žrtev vredne! Pa ne samo kasta — še druga ustanova je tu, ki s svojimi člani zaseda dobra me« sta potrebnejšim in boljšim — to je žlahta, elita! To so hčerke in sinovi raznih svetni* kov, advokatov, zdravnikov in enakih mos gočnikov. Vse te je potrebno poučiti, da so pisane zanje iste pravice, pa tudi iste dolžnosti, kot jih imamo mi, ki nismo visokega rodu, ki pa nas je vendar rodila enako zvesta, enako Ijubeča, dnako zavedna mati. Hočemo pravice in se ne branimo dolž* nosti. Hočemo dela in smo veseli plačila. Da se vse uredi po pravici in dolžnosti, da se plača po zasluženju in delu, da pribo rimo našim družinam zopet stalen dom in da se lahko s celim srcem in vso dušo po* svetimo kulturnemu in vzgojnemu delu — zato smo se združili v mogočno družino. A še ne poznamo ne bratov, ne sester, pe očeta, ne mater. V nas še ni onega družinskega duha, ki veže družino in ji daje moč vzdržati najtežje — deliti veselje in žalost skupno, boriti se za iste lepe cilje! V nas še ni one ljubezni, ki se tako sil* no preliva skozi članstvo dobre, poštene družine, kjer so vsi enaki, vsi upoštevani, kjer ima vsak svoje delp, vsak svoj delo« krog, ki je zanj najprimernejši in katerega zato tudi z veseljem opravlja in se srečnega v istem počuti. Danes smo še podobni svetopisemsike= mu mladeniču, ki bi šel rad za Kristom, a se strahoma obrača od preteklosti s prošnjo: »Za Teboj hočem iti Gpspod, ali prej mi dovoli, da se poslovim od domačinov svo« jih.« Ko gradimo novo krepko stavbo, ne jokajmo ob podrtijah izpodjedenih po zobu časa! Družina drži na svojo čast. Zato so vsi člani zgled dostojnosti, ljubeznivosti, pra* vičnosti, delavnosti, poštenja. Družina je spoštovana in procvita na zunaj in na znotraj. Vsakemu od nje se deli po zasluženju in zmožnosti. Vsa pa se rav» na po notranji sili, zavesti, ki prihaja od srca — ne iz matere, iz očeta — temveč iz kosa zemlje, ki jim nudi dom ... Postanimo živo telo z eno samo krasno dušo. Postanimo organično med seboj spo= jena skupina ljudi, ki se zaveda svoje skup= ne usode, skupne prošlosti. skupne seda= njosti in bodočnosti, ki je nerazdeljivo in nerazdružljivo občestvo. Vse naj prevzame silna ljubczen Anti« gone, ki je izrekla: »Nisem prišla zato na svet, da bi z drugimi vred sovražila, ampak da bi z drugimi vred ljubila.« V tem znamenju nas bo ljudstvo zopet vzljubilo, nas bo zopet spoštovalo, nam ne bo kratilo naraščajočega ugleda. Učitelj postane kljub nestalnosti — stalen, se bo posvetil z vso vnemo potre* bam svojega kraja, bo dvignil mladino na stopnjo, času odgovarjajočo in širil pravo kulturo, kulturo srca in razuma raed od« rasle. Zopet 'bo odločevala zmožnost, sta« rostna doba, socialne razmere in zasluženje — odpalo pa bo vse ono nezdravo, kar ško« duje stanu, narodu in državi. Tovarišice! Tovariši! Zastavljamo pero, da zapišemo novo poglavje v zgodovinsko knjigo učiteljskega stanu. Ako nam bo isto narekovala globoka in čista stanovska zavest — konča poglavje z besedo »tovariš« — ako pa dovolimo, da nam ga narekuje egoizem, bo poslednja be= seda — »hlapec«. Boris Grad.