Nekoliko o nčiteljskih zborih. Napisal Ivan Tomšii. Nft morp se tajiti, da se važnost in vrednost Ijudskili učilnic vpdno bolj spoznava. Ozrimo se le nekoliko po naši Ijubi domovini, in našli bomo dosti krajev, po kterih pred malo leti ni ga bilo od šole glasa; sedaj pa stoji lepo prestorno šnlskn poslopjp v ponos in diko ondotnih seljanov. Večina prebivavcev naše slovenske zemlje začela je priznavati, da so ji šole v lastni prid in blagor; kajti tu se njih otroci podučujejo za samostalno družinsko življenjp. — Ako se pa vrpdnosl Ijudskih učilnic čedalje bolj spoznava in ceni, se ne smejo nikakor prpzirati sredstva, po kterih se učitelj izobražuje; kajti on je nedvomno perva in najpotrebniša oseba v šolskem poslopji. Cemu je neki šola, še tako lepa in krasna, ako paje učitelj v nji nevreden svojpga poklica, ako ni zadosti izobražen v vseh vedah, ki se zahtevajo od njega ! Razun Iepih in pripravnih poslopij Ireba je tedaj tudi sredstev, po kterib se učitelj izobražujc, da mu ne bode težko podučevati nježne mladine; treba je sredstev, po kterih se učitelj vadi priljudnosti in rednega vedenja v družinskem življenji, kajti on mora biti ne samo v zgled šolski mladini, ampak tudi srenja, v kteri prebiva, mora imeti v njem kip izobraženosti in ornike, ako hoče, da ga bodo Ijudje spoštovali in spoznali, da ume vendar nekaj več, nego pa samo hruškc peč! Hvala Bogu, da ne moremo ravno reči, da nam manjka enakih sredstev! kajti, kar se tiče nauka o vzrevanji in podučevanji šolske raladine, je naše slovstvo že precej obširno, da zamore učitelj iz njega marsikaj svojeniu poklicu pristojnega in neogibno potrebnega zajemati. Verli naši pedagogi, kakor tudi drugi prijatelji šolske mladine in drugi slovenski pisatelji pa tudi še vedno skerbe za tečno in obilno hrano pridnim HČiteljem. — Sploh je znano, da le plitva so učiteljeva znanstva, ko zapusti pripravniško učilnico in prestopi v občno družinsko življenje. Plitva pa so tudi znanstva, ako učitelj sam ne skerbi, da bi je po svoji lastni prizadevi nevtrudljivo pomnoževal. Tu mu ponujajo slovenske čitavnice in farne bukvarnice Iep in drag zaklad raznotprnih knjig, časopisov in drugih njegovemu izobraževanju primernih in koristnih spisov; on jih tudi znabiti ne zamuja prebirati in si marsikaj koristnega v svojo kramo izbirati. Knjig in časopisov je dovolj, ki se lahko za malo novcev oskerbe, kar tudi priden, marljiv učitelj rad stori, česar sem se žeprepričal pri tem in unem učitelju, kr itna veliko in drago zalogo raznoverstnih knjig. Toda — kaj mu koristijo enake blage naprave, in koliko mu hasne njegova draga knjižna zaloga? Ravno toliko, kolikor skopuhu njegovo premoženje; kajti knjižno blago je učitelju, ki ga ne spreminja v tečen sok in poživljajočo kri, Ie mertva čerka na papirji brez vsega prida in koristi. Da bi tedaj marljivega učitelja knjige izobraževale in da bi se razumnost pedagogičnih spisov bolje vterjevala, treba je pred vsem drugim rednih zborov vseh učiteljev ene dekanije. Kar vzrevanje in podučevanje naše mladine zadeva, ni to znanstvo dospelo še na naj višjo in boljšo stopnjo; še vedno nahajajo se nove skušnje in praktičneje iznajdbe. Stari nacerti in pravila se zaveržujejo, nadomestovaje se z novimi in boljimi. To se lahko razvidi iz podučevanja v branji. JVajpred se je slovkovalo, potem glaskovalo, in sedaj se že mladina uči pisaje brati. Ta novi načert o napeljevanji k hitremu branju, kterega so se že vendar poprijeli naši učitelji po Slovenskem, bi bil pri marsikteremu ucitelju zaveržen, ako bi ga ne bil videl pri omenjenih zborih, ki se vendar tu pa tam še nabajajo. — Marsikteri izveden učitelj je v svojem večletnem delovanji veliko skusil in tudi iznajdel, kar je znabiti podučevanju in kazavnemu uku zelo potrebno in vredno, da se priporoča; iznajdel je dobre priprave in sredstva, po kterih si mladina po lahkem potu potrebne vede osvojuje in k zaželjeni omiki napeljuje; pa — učitelj neče tega, kar jenjegova iznajdba, v dotičnih, javnih listih ojaviti, kajti on je znabiti prepohleven, ali pa tudi nima peresa za to. fn ko bi tudi svoje iznajdbe in skušnjc med svet dal, koliko je zopet takih učiteljev, ki bi je brali? Kajti žalostna resnica je, da veliko naših učiteljev še ne bere edinpga svojega lista našega ^Tovarša". Učiteljski zbori so tu na pravpm mestu, kjer bi se pripovedovalo ustmeno, kar je (a ali uni skusil in zvpdel. Xajdel bi se že pisatelj, ki bi poteni bolj važna in zanimljiva pomenkovanja v ,,Tovaršu" naznanjal. — Marsikteri učitelj je zopet vesel, da so se začele že tpžko pričakovane počitnice, da je malo prosteji; ali koliko jih je, ki se ravno v tej dobi zeld zanemarjajo, in znabiti vse počitnice še ene verstice niti ne berejo, niti ne pi.špjo. Učiteljski zbori, kteri bi se, kar se samo po sebi razumeva, samo v počitnicah sklicovali, naj bi take nemarne učitelje iz spanja budili, ter je k delavnosti spodbadali. V tej dobi naj bi učitelji izdelovali vprašanja, o kterih bi se potem pri zborih še na dalje govorilo. — Učiteljski zbori pomogli bi tudi našemu slovstvu na višjo stopnjo, kajti koliko bi se nabralo pedagogičnih in drugili spisov, ki bi se potem v primernili časopisib in knjigah na svitlo dajali! Učitelji bi se urili pri izdelovanji teh vprašanj v slovenskem spisji; tu bi marsiktero knjigo preiskali, da bi si za izdelovanje svoje naloge primprnih mervic nabrali, in v malo letih šteli bi med našimi učitelji veliko več verlili slovenskih pisateljev. ¦— Ucitpljski zbori bi bili dalje za učitelja naj veselejše šolske počitnice. Tu bi učitelj učitelja spoznaval, prijatel našel prijatla, ki se že dokaj časa nista videla. Da bi se pa učitelji vsestransko izobraževali, naj bi se pri zborih na vse sprptnosti, ktere mora učitelj imeti, na tanko gledalo. Petje in godba naj bi se ne prezirala, temveč učitelji, ki so izurjeni v petji in godbi, naj bi pri taki skupščini kaj izverstnega pokazali. Drugi naj bi si zopet izvolili kakšen nagovor, slovensko pesem ali kakšen drugi predmet, kterega bi govorili, da bi se urili govoriti, kajti prava zgovornost je gotovo vsakemu učitelju neogibljivo potrebna. Kje bi se pa tudi učitelj ložeje zgovornosti vadil, ako ne pri učiteljskih zborih, v krogu obilnih poslušavcev, svojih sodelavcev na solsketn polji? Učiteljski zbori naj bi bili, kakor je že enkrat nek dopisnik v ,,Tovaršu" omenil, slovenske čitavnice za učitplje, kjer bi se deklamovalo, govorilo, pelo in godlo. To se ve , da pri takih skupščinah bi mogli biti tudi šolski predstojniki, da bi se tudi oni vdeležovali enacih učiteljskih zabav. — No bilo bi tudi od več, ako bi se nčiteljski zbori vsake dekanije nekaj dni poprej v ,,Tovarsua naznanjevali, da bi se vdeleževali jih tudi sosedni in tuji učitelji, ako bi jim bilo mogoče; naj bi se tedaj v ta nainen odločen program popisal in naznanjal v ^Tovaršu/'. Pri vpeljavi takih učiteljskih zborov naj bi se pa naslednje točke nikakor ne prezirale : 1) da se učitpljski zbori vredijo samo o šolskih počitnicah, ker takrat imajo učitelji dovolj časa, da se dostojno pripravijo in obilo vdeležijo učitpljskpga shoda; pa tudi šola ne terpi v tej dobi nobenega kvara; 2) da bi se zbori začenjali s slovesno sveto mašo, pri kteri naj bi bližnji učitelji peli; 3) da se pomenkovanja in drugi govori v primerni dosti prostorni sobi naj pozneje okoli 10. ure dopoldne pričnejo in po okoliščinah dosti dolgo tprpp; 4) da se obed naredi v primerni, pošteni gostivnici za vse učitelje skupaj, kjer bi se v veseli skupščini to in uno še lahko pogovarjalo. Mislim , da si Iahko vsaki učitelj za šolske počitnice toliko prihrani, da bi k skupnemu obedu žertoval nekaj desetic. To bi bile moje misli o učiteljskih zborih, kteri so gotovo kemu učitelju velika dobrota, kdor jo zapopade in pa, kdor je prešinjen od onega ognja, k! se mu pravi: Ijubezen do domovine, omike in nježne mladine! Prevdarite tedaj, dragi učitelji in tudi drugi šolski prijatelji, moje čertice, ki vam je podajam za novo leto, in omenite tudi v! svoja mnenja o enakih zborih. Ako so vam moje misli všeč, pomenimo se zgodaj, kje bi bil za prihodnje šolske počitnice naj pripravniši kraj za veselo skupščino vseh bližnjih in daljnih bratov na šolskera polji. Nastala je nova doba, doba napredovanja in pravega narodnega izobraževanja; potreba je, da tudi mi napredujemo in se vsestransko izobražujemo, ako hočemo, da pripeljemo nježno mladino do one zaželjene stopinje, ktero narod in dom od nas zahteva. Bog! *) *) To je dobra misel. Naj bi ne bila glas vpijočega v pušoavil vredn.