52
Obrtni program ministra Dipaulija.
II.
Najvažnejši odstavek v govoru ministra Dipaulija je tisti odstavek, kateri se nanaša na dokaz zmožnosti in tisti, kateri govori o dolžnostih države napram rokodelskemu stanu. Kar je minister še sicer govoril, je vse resnično. Upanje, da ustanovi država produkcijo s stroji, da mora država rešiti rokodelstvo vseh nadlog in težav, je jalovo. Pač se nahajajo še obrtniki, kateri so tacih nazorov, nahajajo se prav pogostoma toda vzlic temu je tako mnenje popolnoma krivo. Zakon narave je tak. da kolo časa vedno samo naprej suče, nikdar nazaj, in zato je popolnoma izključeno, da se kdaj povrnejo stari časi rokodelske produkcije.
Eokodelski stan se reši samo na ta način, če si osvoji vse pripomočke moderne tehnike, če se v njem oživi duh solidarnosti in če poskusi v tistih strokah, katere imajo v sebi še življensko moč in ne životarijo samo od danes do jutri kakor rokovičarstvo ali klobučarstvo, z združitvijo vseh sil delati konkurenco produkciji na debelo.
Tega rokodelski stan sam iz dvoje moči ne more. Dolgoletno vladanje manchesterskega liberalizma je uničilo njegove sile. Sam od sebe ni kos taki nalogi in lotiti se je  more samo če mu priskoči  na pomoč  država*
Minister baron Dipauli se je postavil na stališča, da država nima proti obrtnikom prav za prav nobenih dolžnosti;, izvzemši dolžnost, preskrbeti jim potrebnih učnih sredstev.
Ta izjava ministra Dipaulija mora vsacega človeka presenetiti, toliko bolj, ker je vendar baron Dipauli vodja tiste nemške katoliške ljudske stranke, katera je doslej vedno naglašala svoje veliko prijateljstvo za rokodelski stan. Tako kakor baron Dipauli se niso nikdar upali govoriti niti Plener niti Hallwich, ne Exner ne Russ. Mislili so pač ravno tako, ker so vsi zagovorniki popolne obrtne prostosti, ker vsi hočejo, da bodi vsakemu židov-
skemu krošnjarju dovoljeno konkurirati izučenim rokodelcem in jih na beraško palico spravljati, ali to svojo misel so utajevali in skrivali, dočim se je vodja nemške katoliške ljudske stranke kar očitno postavil na obrtništvu skrajno sovražno stališče manchesterskega liberalizma.
Za nas obrtnike je to britko razščaranje in zdi se nam, da se nam je zgodila vneboopijoča krivica.
Kaj država res nima nobenih dolžnostij napram obrtnikom? Ima jih in sicer prav toliko in prav tako velikih, kakor proti vsakemu drugemu stanu.
Država skrbi z t vse druge stanove sam za produktivni rokodelski stan ne stori ničesar.
Za kmetski stan skrbi s stem, da mu preskrbuje dobrih cest, da prispeva k melijoracijam, da ga podpira z denarjem na pr. pri obnovitvi vinogradov, da podpira z denarjem kmetijske družbe, katere so vsled tega v prijetnem položaju, da preskrbujejo kmetovalcem dobra semena, cenene stroje in cenena umetna gnojila. Država podpira drevesnice in podobne naprave, premira goveda in konje, da povzdigne živinorejo, iz kratka država se zaveda svoje dolžnosti, podpirati kmetski stan in mu ola-šati boj za obstanek.
Takisto dela z veliko industrijo. Zanjo se zidajo železnice, njej se dovoljujejo vsakovrstne refakcije in njej se dovoljujejo ogromne subvencije ter eksportne in druge premije. Tudi napram veliki industriji si je država svesta svoje naJcge.
Kaj pa stori za rokodelski stan? Nič in še manj kot nič!