RazmtfIjsnje o napredku v km tijstvu. Splošen uvod. Najvažnejša in najzanimivejša je brezdvomno razmišljevanje o splošnem razvoju vsega bitja. Če pogledamo v najstarejšo dobo nazaj, v ono pradobo, odkar se je začelo prvo življenje na zemlji in preletimo v naših mislih celo dolgo erto razvoja do danes, se bomo dotaknili gotovo najlepših in najmarkantnejših točk svetovne zgodovine. Spisali bi lahko debele knjige o tem, a kljub temu bi ne popisali niti najglavnejših stopenj splošnega razvoja. Predvsem moramo pomisliti, da nobena stvarca nobeno drevo ali žival ne izgine, ampak se le spremeni v drugo snov. Vse, kar najdemo v vsemiru od najstarejše dobe do danes, je le produkt vsesplošnega organskega razvoja v več ali manj izpremenjeni obliki. Nobena stvar, bodisi živa ali neživa ni prišla dovršena na svet, temveč je potrebovala daljšo ali krajšo dobo časa, predno je zadobila popolnejšo in stalnejšo obliko. Ker je vsako stvarjenje podvrženo toku razvoja, je umevno, da človeku sploh ni mogoče zadrževati tega splošnega razvoja ali pa samo za nekaj časa. Tudi bi se vsako zadrževanje razvoja na dotičnem bitju kruto maščevalo. Mi tega v vsemiru niti ne opazimo, ker je doba našega življenja za to veliko prekratka. Doba našega življenja na zemlji je za svetovno zgodovino skoro brezpomembna, če pomislimo, da obstoja človeštvo na našem planetu že več tisoč let. Brahmani — neka posebna verska sekta v Indiji — trde celo z vso natančnostjo, da obstoja človeštvo na zemlji 1.655,884.722 let. O razvoju kmetijstva.. Preidimo k razmišljanju o razvoju najvažnejše panoge svetovnega narodnega gospodarstva, to je kmetijstva. S kmetijstvom se je pričelo za človeka tudi še le človeško življenje, kajti dokler človek ni poznal kmetijskih rastlin in njih hranilne vrednosti, se je preživljaj enako kot žival ob koreničju in sadežih rastlin, ki jih je našel v naravi. Užival je vse v surovem in nepripravljenem stanju. Ker ni imel okusa današnjih sladkosnedežev, mu je šlo v slast vse, tudi količkaj užitno in za prehrano človeškega telesa uporabno. Šele potem, ko se mu je posrečilo, da se je lahko poljubno posluže- val ogaja, so bili ludi dani potrebni predpogoji za kuho in kuhinjo. V tem času je že jel spoznavati korisfi najrazličnejših rastlin, jih začel gojiti in njih sadeže pripravljati na okusnejši liačiu za svojo hrano. Začel je ludi obdelovati zemljo, v katero je vsejal seme današnjih kmetskih rasllin. Obencm si je udamačil tudi ne-i katcre živali, ki so mu pomagale pri obdelovanju zen»i lje, nosile tovore in dajale tudi neposi-edno hrano v db~ liki mleka in niesa. Od te dobe naprej je mogel človeh na polju kmetijstva že uspešno gospodariti. Obdelovanje zemlje. Obdelovanje zcmlje se je vršilo v začetku na najbolj enostavni način. Rahljali so jo pred setvijo z razlii nimi lesenimi pripravami, kakor kavlji, priostrenimi lesenimi lopatami itd., katere so znali že dokaj spretn* uporabljati. Kamen je služil kot kij in kot ognjišče pa pečenje mesa. To je bila kamena doba kot predhodnica sedanje železne dobe. Ljudje kamene dobe so se naselili samo po najrodovitnejših krajih, kjer ni bilo velike suše, nili preveč moče, ne zime in tudi ne prevelike vročine. Zategadelj so bili tudi zelo srečni takratni ljudje. Vse to je danes nemogoče. Zemlja je čimdalje bol^ obljudena, njena poprejšnja rodovitnost pa tu in tana ponehava, čeravno je boljše obdelujemo. To nam bo raaumljivo iz lega, če ponrislimo, da je danes tisočkrat vei ljudi na svetu kot nekdaj, površina zemlje pa je ostala ena in ista. Zategadelj se moramo zadovoljiti tudi s slabejšimi legami in zemljo ter boriti z vsemi mogočimS težkočami, da pridelamo toliko živeža, kolikor je potrebno za življenje današnjega šlevila ljudi. Vediio naraščanje ljudske množice je torej vzrok, da je na sveta čbndalje težje živeti. Ne toliko mišičave roke, ampak iznajdljiv in bister razum, ki stika zmirom po novih virih za prehrano, nas vzdržuje še na površju. Jasno je in vsakdo mora priznati, da je od kmetovalca odvisno celo svetovno gospodarstvo v sedanjosti im bodočnosti. Ker ne moremo zadrževati številčne množitve človeškega rodu in tako omejiti potreb ljudstva, nam je Ireba misliti na drug izhod iz stiske za vsakdan^ kruh — na zvišanje proizvodov naše zemlje. Prva in največja naloga vsacega poljedelca torej je, da skuša čim več proizvajati. Da to dosežemo, je potreb-> no, da si podredimo glavne činitelje zemlejske proizvodnje, zemljo, zraJc in svetlobo v našo službo ter jik izkoriščamo kar najbolje. V kmetijskih šolah se dajejlo navodila, kako je izkoriščati naravne snovi in sile in kako na umen način obdelovati zmljo. Popolnoma upra "vičen je klic po ustanavljanju kmetijskih šol in odsta^vitvi nestrokovnjakov z oskrbniških mest. Nestrokovnjaki so škodljivci kmei.ijskih gospodarstev, in sices zategadelj. ker ne vedo izrabljati njim v nadzorovanj« poverjene zemlje v najvišji meri. Glavni namen agrarii« reforme je, zvišanje produJ<cije z inlenzlvnejšim obd»lovanjem; istotako nalogo imajo tudi gospodarske zadrugc, namreč pospeševanje proizvajanja pridelkov. Zaključek. Kot gospodarju dela in proizvodov bi kmetovalcn po vsej pravici pripadalo, da bi imel tudi državno upravo v svojih rokah. Le na ta način bi bila dana garancija za dobro oskrbo cele države z zemeljskimi proizvodi. Državno gospodarstvo je v veliki meri odvisno od posameznih gospodarsiev; čirabolj so urejcna posamezna go spodarstva, tem boljše je urejeno Uidi državno gospodarsivo. Akoravno ponekod že dokaj intenzivno gospodarimo in mnogo proizvajamo, vendar to nikakor ne bo zadostovalo za bodočnost. Prišla bo nekoč doba, ko bo celi svet izgledal kot en saia vrt, pa še kJjub tenut ne bo vsega duvoij. Kedo li bo potem prevzei odgovornost za prehrario č!ovt?šlva? Golovo nikdo drugi kot kmctovalec. — Kmetovaki! Zavedajmo se te naše veii-ke odgovornosli za človežko drnžbo in zahtevajmo zato najširšo svobodo in pravico samoodločevanja, kajli od nas in našega dela je odvisno svetovno gospodarstvo sedaj in v bodočnosti. Ivan Šla,mpar, oskrbnik graščine Onnož.