ZAPISKI
ZAPISEK O VLADANU DESNICI
Ustvarjalno področje Vladana Desnice je v glavnem pripovedna proza, čeprav je mimo tega napisal tudi knjigo pesmi, filmski scenarij za »Koncert« in nekaj esejistično-kritičnih sestavkov- Njegova proza, ki nas v tem primeru posebej zanima, je zvečine vklenjena v ozek srednjedalmatinski krog Zadra in njegove širše okolice, prikazuje pa svet, ljudi, ki so na tem svojevrstnem kosu naše jadranske oibale živeli ali točneje životarili pred nekaj desetletji, v glavnem med dvema vojnama. Le v manjšem številu novel (med njimi je tudi »Obisk«, ki ga v prevodu objavljamo v tej številki) je pisatelj posegel izven tega kroga, ki predstavlja tako rekoč bazično točko, Uistvarjalno jedro njegovega pripovedništva, pač zato, ker je Desnica tu doma in je v njem prebil leta svoje mladosti, torej tisto življenjsko dobo, ki je skoraj redno najkreativnejša vzmet vsakršnega umetniškega izživljanja.
Pri Desnici imamo opraviti pravzaprav z izjemnim primerom. Umetniško se je sceloma izrazil zelo pozno, šele v petem desetletju svojega življenja. Zato ne preseneča ugotovitev, da se je takoj predstavil kot izjemno zrel pripovednik in se že s prvimi knjigami uvrstil med najizrazitejše predstavnike današnje jugoslovanske proze. Seveda bo šele čas odkril, v čem so vzroki te občutne zakasnitve, kajti vsaj zame je več kot jasno, da je predispozicija za umetniško ustvarjanje bila v Desnici tudi že prej, le da so morali biti neki zunanji vzroki, ki ji niso dovolili razmaha. Sicer je pa resnici na ljubo treba zapisati, da je pisatelj tudi potem, ko je že dokazal svojo izjemno pripo-vedniško nadarjenost, doživel zaradi ozkosti naših gledanj pred nekaj leti prenekatero grenko uro in dan.
Tipičnost izrazitega malomeščanskega mediteranskega sveta je prisotna v večjem številu Desničevih novel. Gre za mala obmorska mesteca ali za kraje nedaleč od morja, za ljudi tesnega kulturnega vzdušja, ki žive od preteklosti, propadajo in se po svojih močeh upirajo neizbežni smrti. Bivši ljudje so to, razbitine, zvečine starci, po poklicu učitelji, okrajni glavarji, cariniki, profesorji, zdravniki, dosluženi orožniki, vsakršne ui-adniške in poduradniške pare. Seveda je Desnica ustvaril tudi vrsto kmečkih tipov, svojevrstnih, prilagodljivih in v življenju spretnih prevejancev, ki so zrasli v drugačnih razmerah, na tleh dalmatinskega Krasa, v tako rekoč prisilnem stiku s temi tako pisanimi mesteci in zato največkrat v spoprijemu ž njimi in njihovim duhom. In ravno ti kmečki ljudje spadajo med izredno polno in prepričljivo grajene značaje, čeprav je res, da jim pisatelj pravzaprav ni naklonjen. Toda Desnica je močno kulturen pisatelj in tega naravnost ne pokaže. V njem je namreč mera duhovnega aristokratizma, ki prihaja do izraza tu in tam tudi v njegovem pripovednem tekstu.
Kakšno je temeljno občutje, ki veje iz Desiničeve proze? Dejal bi, da je to občutek tragičnosti v življenju. Polno tihe, neminljive žalosti je v vseh petih knjigah Desničeve proze, vse je uglašeno na mol lestvico, le da pisateljevi prebliski, v trenutkih, ko se predaja sarkazmu in ironiji, zabrisujejo in odganjajo to mučno občutje. Pisatelj pa se zna res posrečeno posmehniti temu staremu svetu, čeprav mu je na drugi strani tudi drag, tem Ijudem-razbi-
94
tinam, ki se ne znajdejo več v času in razmerah, ker so preveč navezani na preteklost.
Desnica je pred nekaj leti v odlomkih v reviji tiskal svoj svojevrstni roman »Zapiski Ivana Galeba«. To delo izide kmalu v knjigi. V tem romanu-dnevniku je izjava, ki jo podaja glavni junak. Izjava, ki je tako značilna za raizumevanje tega pisatelja in njegovo razlago nastanka umetnosti. Takole se glasi:
»Da, svet je prepoln spominov, preobremenjen je z minulim. Saj je sploh čudno, da se sedanjosti še nekako posreči, da požene kali skozi te plasti umrlega. In včasih je v meni vsa jasna nepremagljiva želja, da bi bilo vse to zbrisano, da se življenje sprosti vsega tega, da ljudje začno živeti čisto znova, da začno pisati novo, čisto, belo stran. In pripeti se, da videnje nove pomladi brez dediščine in spominov, da videnje novega človeka, svobodnega kot je nezakonski otrok, ki bo preživel svoj čas brez misli na včerajšnji dan, brez dedne obremenjenosti, izzove v meni smehljaj vedre radosti. Ljudje so namreč doslej preveč umovali, preveč čustvovali, preveč izkušenj se je nabralo, preveč trudne modrosti, pepelnatih spoznanj. Preveč človeškega trpljenja in bolečine je zastrlo sonce. In preživo je vse to, preveč pomnimo vse skupaj. Ti velikanski kupi preteklosti, te ogromne nekropole duha lahko človeku vzamejo pogum. Na dnu naših celic kot da leži utrujenost drugih, v svoji razvodeneli krvi kot dia nosimo usedlino tujih izkušenj. Duša nam je polna mrtvih zapredkov tujega spoznanja in tujih razočaranj.
Včasih se mi zdi, da gledam v svet z očmi, na katerih veke pritiska zaspana utrujenost celega geološkega obdobja. In ko takole zdim na robu spanca in prebujenosti, medtem ko imam veke priprte in mi žila komaj bije v voz-latem ožilju zapestja, čutim, kot da se iz žil oglaša stari svet. Sam sebi se zdim podoben staremu Kronosu, ko je umiral.
In kje je izhod? — Treba se je otresti zgodovine, treba je uničiti preteklost. Kajti lahko se zgodi, da preobilna preteklost požre tudi bodočnost, prav kot lačna psica mladiče. Smrt se zaleže in gnezdi v poslanih vodah minulih časov. Bodočnost je tistih, ki nimajo preteklosti...«
Če bi hotel tipizirati Desničevo prozo, bi dejal, da je razumsko-psiho-loška. Pisatelj je v polnem pomenu besede analitik tistega s pajčevinami prepredenega, pa kljub temu samoživega in upirajočega se življenja nekdanjih časov. Mnogi menijo, da je realist. Seveda je. Morda celo eden najdo-slednejših v naših književnostih. Tako rekoč iz nič ustvari novelo (primer 5Obisk«). Zanima ga človek v sodobni družbi. Iz čudnih malenkosti v pristnem sozvočju gradi svoj novelski svet, ki je hkrati zadeti človeški svet. Priboril se je do jasnih, samosvojih stališč, tako da vem za malo naših pripovednikov, ki bi s podobnim mirom in gotovostjo, kar zadeva etično in filozofsko stališče, pisali pripovedno prozo. Zvest je življenju, četudi življenju v še tako zanikrni obliki, in to daje poilnokrvnost njegovemu pripovedovanju. In pa omejiti se zna, izbrati tisto, kar je zadetek v polno. Zato njegovi junaki kljub pogostni vegetativnosti polno žive pred bralcem. Zraven ima pa še posluh za plemenitost jezika in primeren stil. Ni ne starinski ne modernist. Sledove obojega je mogoče najti v njegovi prozi. Vidi se, da se je učil pri najbolj priznanih svetovnih mojstrih, zlasti francoskih in ruskih. Odtod tista umirjenost in hkrati smisel za pravo mero, ki je vedno znamenje dobrega pripovednika.
95
Na Jioncu še nekaj biografskih in bibliografskih podatkov: Vladan Desnica se je rodil 17. septembra 1905 v Zadru Po narodnosti je Srb. Obiskoval je klasično giimnaizijo in študiral pravo in filozofijo v Zagrebu in Parizu. Ze dolgo živi v Zagrebu kot poklicni književnik. Pisal je sicer tudi v predvojnem času, vendar v manjši meri. V knjigah je tiskal miniaturen roman »Zimsko letovanje« (1950), novelske zbirke »Razbitine na soncu« (1952), »Pomlad v Badrovcu« (1955) in »Takoj tule, tik nas!« (1956), pa še drobno knjižico pesmi »Slepec na obali« (1956). Pripravljeni ima dve knjigi z esejistično-kritično vsebino, ki izideta pod naslovom »Preteksti in marginalije«. Tudi prevajal je, iz francoščine, italijanščine in ruščine (Gide, Flaubert, Silone, Croce, Venturi, Puškin).
T. P.
96