KRANJSKI ZVON
^_JUJPNIJSKI LIST ZA KRANJ IN OKOLICO.
Izdaja: mestni župni urad v Kranju. Izhaja zadnji teden v mesecu.
L. 1932. Št. 6-
Posnmezna štev. 2 Din.
Presveto Srce.
.    Bili so trije bratje.  Prva dva sta bila brihtna in hu-°bna, tretji pa slaboten in dober. Tretji je mnogo trpel, nazadnje prinesel očetu najlepši dar in vse prekosil.
To je pravljica. Jedro pa je resnično: dobrota, Ijube-fcn je ve£ negQ m0^ jn vse (jrUg0 na svetu; dobrota je
;lrota, a zmaguje, ljubezen mora biti križana, a vendar KralJuje.
Ta pravljica se še vedno ponavlja, na tem nemirnem e'u^ Surovost, sovraštvo, nevoščljivost, podla zahrbtnost "T", starejših  dveh bratov še vedno preganja dobričino — l »mlajšega. Pa čini več je poganske morale na svetu, tern obuja Bog tudi ljubezen; kajti ni je močnejše sile na Ve'u od te. Tako zmagujočo Ljubezen častimo v presvetem rcu Gospodovem in se je skušamo naučiti tudi sami, saj as je Bog poslal v razbojniški svet kakor ovce med volkove. I     Kaj pa pravzaprav razumemo pod pobožnostjo Srca Asovega ?
1 Ko častimo to Srce, ne častimo samo njegovega te-Jjt'ega srca, ki je bilo za nas prebodeno in je izlilo
Onjo kapljo svoje božje krvi. Pri Jezusu ne moremo in Štnemo ločiti posameznega dela od celote, tudi srca ne vatCe'eSa Gospodovega telesa, kakor uči katoliški nauk.
2 to tudi tiste podobe, ki kažejo samo Srce opleteno z r|<i. brez cele svete postave Gospodove, niso pravilne;
aj.avtako ne tiste, ki slikajo božje Srce Gospodu na obleko Vari"a Prsa 'n Je *a'10 nekako lrSai° od celega Jezusa. Na-cino tega sicer ne čutimo, ker imamo pač v duhu celega sPoda pred svojimi očmi. Najlepše in najbolj točne, tudi v ^ovinsko, so tiste slike božjega Srca, ki ga kažejo v
?at0
svetlem žaru,
k
ki
ki izhaja iz prsi in jih vsa razsvetljuje, kupujte le take točne podobe in kipe božjega Srca, ti/ n°si Gospod srce v prsih, kakor živ človek vobče, a q °> da svetloba iz Srca razsvetljuje kot sonce vsa sveta ]e s".°dova prsa, da je Gospod videti v nadnaravni, duhovni
P°t'> ožarjen od luči svojega Srca. ta r,. ^a.'<or v navadnem pogovoru pravimo: ta ima srce, 'ak   v11'1113 'n razumemo s tem njegovo ljubezen do drugih, Jezu       mo v božjem Srcu Jezusovo ljubezen. Srce kor a°Vo — kakor n. pr. prosimo v litanijah — je isto ka-
če bi rekli: Ljubeči Jezus. da . Vprav ljubezen je namreč zadnji in najgloblji nagib, Boo -^'n DožJ' pr'šel na svet in nas s svojo smrtjo odrešil: Sina SVet *ak° 'iubil, da je dal svojega edinorojenega • ; ■ Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. la D Bachlechner je naredil prekrasno podobo Knžanega, ve]iPrsin blesti njegovo prebodeno Srce, glava se sklanja v be.2l ?rn. usmiljenju, okrog podobe pa gre napis: Večje lju-srr,j.1 "ima nihče. Največji deli Gospodove ljubezni sta pa: fcfcnje na križu in presv. Rešnje Telo. Zato je češ-sti tlai)resv- Srca obenem češčenje teh dveh velikih skrivno-'iubez °drešenja. Saj je sv. Rešnje Telo res zakrament Zn'- saj je spomin njegovega trpljenja. Te velike lju-
bezni 10drešenikove se"torej spominjamo pri češčenju njegovega Srca. L
Neskončna božja ljubezen Kristusova je narekovala Gospodu vsa njegova dela, vse trude in čudeže, besede in napore, pravtako vse njegove velike kreposti. Zunanja dela so imela pri njem korenine v globoki notranjosti. Zato častimo v presv. Srcu pravzaprav vse bogato Jezusovo notranje življenje, iz katerega so vsa njegova velika dela za naše odrešenje potekala. Tako nas vodi to češčenje prav k viru, v globino, v skrivnostne nagibe Jezusovega delovanja. Tako so častili božje Srce svetniki. Tu se nam odpira neizmeren pomen tega češčenja. Vsa popolnost krščanskega življenja je v posnemanju Jezusa, ki je mogoče le tistim, ki kljub posvetnim opravilom goje notranje življenje. V češčenju božjega Srca pa skušamo Gospoda do skrivnostnih globin spoznati, ter postati njemu podobni. Zato pravi papež Pij XI. v svoji okrožnici, da je češčenje presv. Srca jedro vse naše sv. vere in vodilo krščanske popolnosti. Odtod bomo razumeli, zakaj je vprav to češčenje rodilo toliko dobrih sadov: koliko duš je rešilo, koliko družin- posvetilo, koliko molitev in zadoščenja vzbudilo, koliko bogovdanosti in stremljenja po zglednem krščanstvu. Poleg Marijanskih pobožnosti zadnji čas le še češčenje Srca Jezusovega budi verski prerod, množi prejemanje sv. zakramentov in udeleževanje pri sv. daritvi. Vse znamenje, kolikega pomena je to češčenje za naše versko življenje.
Ker je torej ta pobožnost tako važna v današnji cerkvi, je sv. oče Pij XI. praznik Srca Jezusovege dvignil do časti prvih praznikov s tem, da mu je dodal osmino. Kako so papeži cenili to češčenje, je jasno že iz tega, ker imamo nad 50 krajših in daljših molitev v čast presv. Srcu, ki so obdarovane z odpustki. Naravnost razsipni so bili papeži zadnjega stoletja, ko je šlo za posebne predpravice te važne pobožnosti.
Kako naj pa torej poglobimo češčenje presvetega Srca pri nas? Papeževa okrožnica iz 1. 1925. povdarja zlasti dvoje: posvećenje in zadoščevanje. Za praznik Srca Jezusovega je predpisana posebna posvetilna molitev, ki jo molimo po litanijah. Ves svet je posvetjl božjemu Srcu že papež Leon XIII. ob začetku novega stoletja, od tedaj imamo tisto posvetilno molitev, ki jo običajno molimo po litanijah Srco J. Istotako je naslednji papeš Pij X. ukazal to posvećenje vsako leto po vseh cerkvah obnoviti. Vemo, da so na naših katoliških shodih naši škofje posvetili ves narod božjemu Srcu. Prav je, da se vsak cian znova darujemo z molitvijo: Presladko Srce Jezusovo, po rokah . . ., kakor jo imamo v naših molitvenikih.
Zadoščevanje papež zadnje čase vedno bolj povdarja. Kdor ljubi presv. Srce, tega bodo krivice in žalitve, ki se mu gode v sedanjem svetu, bolele in jih bo skušal zbrisati — to je pa pokora in zadoščevanje. Resnično smo današnji, tako vsestransko razvajeni kristjani zelo izgubili smisel za duha spokornosti. Kogar pa greh ne boli več, ta tudi strahu pred grehom nima več. Pa prav v časih velikih ne-
sreč, pravi papež, se je verno ljudstvo vedno zatekalo k molitvi in pokori. Sv. Frančišek je v srednjem veku s svojim duhom pokore rešil mnogo ljudi, sv. Alojzij je v XVI. stoletju zadostoval s svojo spokornostjo za tedanje velike grehe. Bernardki v Lurdu je Marija naročila: »Pokora, pokora, moli za grešnike!« Zato moramo vprav češčenje božjega Srca porabiti zlasti za zadoščevanje žaljeni božji ljubezni. Zadostilna obhajila, spravne ure molitve, spravni obiski Najsvetejšega, zlasti pa gojitev kreposti, ki so grehom današnje družbe vprav nasprotni: nesebičnosti, dejanske ljubezni, usmiljenja, krotkosti, skromnosti, ubogljivosti, čistosti itd. Kakor se posameznik najlažje odvadi greha, če pogosto vzbuja nasprotno krepost, tako bo družba najpreje ozdravela, če bodo posamezniki veliki v krepostih, ki jih svet nima. To zadoščenje je veliko junaštvo in ni opravljeno z golo molitvijo, ampak zahteva res možatosti in velike samoodpovedi. Tako češčenje božjega Srca naj bi pospeševale zlasti matere že pri otrocih, kajti na ta način bi jih zelo lahko privadile na zatajevanje, ki je dandanes, posebno še po mestih, tako potrebno.
Papež Pij XI. je izdal pravkar novo okrožnico, v kateri vse vernike poziva, naj letos na praznik Srca J. in v osmini Bogu mnogo zadostujejo po presv. Srcu za grehe sveta z namenom, da izprosimo od božjega usmiljenja konec sedanje svetovne stiske. Naš škof so ukazali zato za prihodnjo nedeljo, naj se za nekaj časa izpostavi Najsvetejše in naj se verniki v velikem številu udeležujejo molitvenih ur, zlasti pa prejemajo skozi celo osmino zadostilno obhajilo. Zdržujejo naj se pa dalje vseh šumnih veselic in prireditev, ki niso v skiadu z duhom spokornosti. Vabimo torej vse dobre duše naše župnije, da se temu klicu sv. očeta in našega škofa res velikodušno odzovejo. Posebno moški naj pokažejo svojo možatost. Starši pa naj skrbe, da bodo tudi otroci mnogokaj storili v ta namen. Kakor so otroci februarja prejeli sv. obhajilo za sv. očeta, tako naj ga zdaj po njegovi želji prejmejo v zadoščenje.
Tako praznujmo letos praznik božje ljubezni I
Adventizem.
Tudi pri nas hodijo okrog kolporterji, ki ponujajo ljudem za smešno mal denar nabožne knjige. Ko pridejo, znajo silno lepo govoriti o katoliški veri, papežu, škofih in duhovnikih. Ponujajo zlasti ceneno sv. pismo in razne zdravstvene spise, potem pa tudi druge nabožne knjige s silno nabožnimi naslovi. Nevedni verniki jim večkrat verjamejo, kupijo in berejo, celo nič nevarnega ne najdejo v knjigah, žive v trdem prepričanju, da je knjiga zelo katoliška. Da, celo ime nadškofa Jegliča in citat iz nje« govih knjig najdemo v njihovih knjigah — kdo bi dvo= mil, da knjigo priporoča sam škof. Ce ga ljudje le spra» šujejo po cerkvenem odobrenju za knjige verske vsebine, tedaj jim kolporterji celo tega znajo pokazati, a le na posebnem papirju, ne v knjigi sami, povrh je to dovo* ljenje navadno staro kakih sto let. Tako na pr. so kazali odobrenje škofa Strossmaverja.
Ti knjigotržci so adventisti, ki skušajo na lep način in neopaženo razširiti svoje knjige in liste med kato» liško ljudstvo. Dosedanje adventistične knjige, kolikor jih je prevedeno v slovenščino, nikjer naravnost ne napadajo katoliškega nauka, pač pa prikrito oznanjajo nove, zmotne reči. Delajo, kakor je Gospod napovedal: krivi preroki v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.
Da boste znali takoj spoznati njihove knjige, naj jih tu navedemo, vsaj glavne:
1. L. R. C.:  Blaženo upanje vernega kristjana.
Modra knjiga s sliko sv. Janeza apostola v zamaknjen j u na naslovni strani.
v2. Koprncnja iz davnih dni. Brošurica, izdala dru*
žba Sašić in Komp., Novi Sad, ima ponatisnjen odlome« iz Jegličeve knjige Mesija.
3. Svidenje V večnosti. Enaka prejšnji. Ima pO' natisnjeno pesem „Poznate dom" po našem molitveniku Večno življejije.
4. F. Z.: Kristus Kralj.   Izšla v Novem Sadu Pr' Sašiču, modra knjiga s sliko Jezusa na Oljski gori.
5. Conradi: Znamenja našega veka. Pojasnilo se» danjega položaja sveta. Sašić, Novi Sad=Zagreb. Prevod iz nemščine. Uvod napisal neki Močnik. Tudi ta — Pre" cej obširna knjiga — navaja jjegličevo knjigo Mesija »JJ Lampetove Zgodbe sv. pisma. Ima mnogo slik o modem1 tehniki.
6. Preporod. Časopis, izhaja v Beogradu. Pozim1 so trosili pri nas tretji letnik, prvo številko, kjer je na prvi strani naslikano sv. pismo, ki ga nasprotniki napa5 dajo s topovi. Ima zelo površno in plitvo pisane članke o sv. pismu, vsebina je večinoma že davno zastarela, Pa še ta prestavljena iz nemških adventističnih revij in ca5 sopisov. Na ikoncu prinaša »list češkega reformatorja" (Husa), ki napada katoliško Cerkev.
7. Pojte Gospod«! Adventistična pesmarica, P° naslovu podobna mali knjižici »Pojte«, ki jo je svoj čas izdal naš Bogoljub, za naše ljudsko petje v cerkvi. .
Kdor ima take knjige, naj jih vrže kar v ogenj. V® takih kolporterjev zahtevajte legitimacijo, knjig verske vsebine, ki nimajo škofijskega odobrenja, ne kupujte-Odobrenje mora biti izdano tedaj, ko knjiga izide' starejše kot izdaja ne sme biti, ker mora biti vsaka p0" sebej pregledana od cerkvene  oblasti,  če je
katoliška-
Odobrenje kakega inozemskega škofa ali odobrenje Pa kakem papirju, ki ga kaže prodajalec, ni pravo, je sai»° zvijača. Zlasti pazite, da ne kupujete njihovega sv. pisi»a' Tega je tiskala Britanska svetopisemska družba — P° tem podpisu na naslovni strani ga morete spoznati.
Sta
dve izdaji: samo novi zakon — to je drobna knjižic3' podobna mašni, samo brez obreze, in celotno sv. pisi»° — to je precejšnja črna knjiga v velikosti šolskih knjJŽ-Adventistična vera je zmes katoliške, protesta*1* tovske in judovske. Poznajo samo sv. pismo, pričakuje)0, da bo vsak čas prišel Gospod sodit žive in mrtve — ^ je njihov glavni nauk, — praznujejo sobote, ob nedelj3*1 delajo le izlete v naravo, dajejo od vsega desetino, Oe pijejo, ne kadijo, ne jejo svinjskega mesa, silno se trudij0 za vzgojo laiških apostolov, ki potem razširjajo njiho^e knjige, pečajo se mnogo z zdravstvom, navdušujejo *e za samo rastlinsko hrano. Desetino tudi res plačujejo 111 sicer prav od vsega, tudi od hrane, zato marsikaka 3°3 ventistična družina doma strada. S tem denarjem zm0' rejo silno propagando. Imajo 30 tiskarn, okrog 150 listovi ki izhajajo v več ko 60 jezikih, imajo na tisoče misij0' narjev, kolporterjev in nad 800.000 privržencev, v ^rn^ riki imajo svojo radio=oddajno postajo, tudi z aeroplano1 širijo svoje knjige in nauke. Letno pride na vsako oseb pri njih do 35.000 Din desetine — pač neizmerna P0' žrtvovalnost! Papeža imajo za antikrista, ker je — vPe Ijal nedeljo, pravijo: Matere božje in svetnikov ter sVe tih podob ne časte. Konec sveta so že večkrat pričakova*1' gledali so v nebo in pustili vsako delo, pa so se ze večkrat v svojem pričakovanju zmotili, zato danes obrS tenja sveta kar več ne upajo napovedati. Pri nas s° zdaj prenesli svoje središče iz Novega Sada v prestol^ Beograd. Duhovnike imajo za farizeje, ker pravijo, ljudstvu  molče   o  skorajšnjem prihodu
Gospodove"1'
Krst dele samo odraslim in sicer jih potapljajo v voo drugih zakramentov ne poznajo.
Adventizem je pravzaprav prava  mešanica, Pra.j, godlja verskih naukov. Tudi na teh ubogih zaslepljeoCl. se izpolnjujejo besede sv. Pavla: „Priđe čas, ko zdrave* neuka ne bodo prenesli, temveč si bodo za čehljanje t** j. kopičili učitelje po svojih željah in bodo ušesa odvr»c3
Stev. 6.
KRANJSKI ZVON
Stran 3.
od resnice, obračali pa se k bajkam." Zato velja za vse vernike opomin istega apostola: „ Ti pa, (Timotej), ostani pri tem, kar si se naučil in si verno sprejel, ker veš, od koga si se naučil . . . Ce bi tudi angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo ga vam oznanili, bodi zavržen!"
Župnija Kranj.
Oznanila za junij.
1. Začetek tridnevnice v čast presv. Srcu Jezusovemu, ob 8. zvečer pete litanije presv. Srca v kapeli.
2. Praznik presv. Srca Jez , prvi petek v mesecu,
ob 6. sv. maša z blagoslovom. Popolni odpustek pod navadnimi pogoji. Zvečer ob 8. litanije Srca Jez. v kapeli.
3. Zvečer ob 8. litanije presv. Srca Jez. v kapeli.
4. Slovesno praznovanje farnih patronov svetega Kancijana in tov muč. nedelja v osmini presv. Srca Jez. Ob 6. sv. maša z blagoslovom, ob 8. po navadi, ob 10. slovesna peta sv. maša z dvema blagoslovoma, zvečer ob 6. ura molitve (3. ura) in pete litanije presv. Srca. Ob 5. shod dekliške Mar. družbe.
Ta dan je pri vseli dopoldanskih opravilih in tudi pri popoldanskem darovanje za župno cerkev.
Vso osmino naj varniki prejemajo zadostilno obhajilo. Po navodilu škofije bo ta dan Najsvetejše izpostavljeno od prve do končane osme maše, da zadostuje Bogu po presv. Srcu za grehe sveta in izprosimo skorajšni konec sedanje svetovne stiske.
Ta dan je ob 6. sv. maša za sosesko Čirčiče pri Sv. Joštu.
12. Zvečer shod za žensko Mar. družbo. 21. Sreda, god sv. Alojzija, ob 8. sv. maša za šolsko mladino pri stranskem oltarju.
24. Petek, rojstvo sv. Janeza Krstnika.
28. Torek, Vidov dan, ob 9. slovesna črna sv. maša za vse, ki so dali svoje življenje za vero in domovino.
29. Sreda, zapovedan praznik apostolov Petra in Pavla, ob 6. sv. maša z blagoslovom, ob 8. navadno, ob 10. peta sv. maša z dvema blagoslovoma, po prvi maši vesoljna odveza za tretji red.
Razno.
Blagoslov z Najsvetejšim po sv. maši ob nedeljah in praznikih.
Od škofije smo dobili novo navodilo, da naj se odslej dalje na koncu pive in desete sv. maše vsako nedeljo in praznik vernikom da blagoslov z Najsvetejšim. Namen te odredbe je, da bi verniki po vsaki nedeljski vlužbi božji dobili blagoslov z Najsvetejšim samim, ki naj jih potem spremlja cel teden, obenem pa naj na ta način postane sv. R. T. središče vsega našega verskega življenja.
Vsestranska stiska sedanjih dni, pišejo škof, ne sme omajati naše žive vere v božjo previdnost, ki vse vidi; ne sme streti trdnega zaupanja v ljubezen Kristusovo, s katero objema vse duše, odkupljene z njegovo dragoceno Krvjo. Nasprotno utrditi nam mora vero in zaupanje v Kristusa, ki živi med nami v presv. R. T. V tem najsvetejšem zakramentu biva Vsemogočni sam prav sredi naših župnij vprav zato, da lahko vsak čas pridemo k njemu, da nas blagoslavlja in s svojo milostjo spremlja pri vseh delih, pa tudi, da ga mi z vso spoštljivostjo častimo in molimo, kakor ga nevidni angeli molijo in časte. Da bi se verniki te osredu-joče in tolažljive resnice prav živo zavedali, da bi jim presv. R. T. postalo središče vse pobožnosti, naj se vsako nedeljo in praznik na koncu svete maše izpostavi Najsvetejše.
Vse bo urejeno tako, da služba božja s tem blagoslovom vred ne bo trajala nad eno uro. Po zadnjem evangeliju se
bo Najsvetejše izpostavilo, pevci — in vsa cerkev — zapojo blagoslovno pesem, nato takoj blagoslov in in Najsvetejše se zopet spravi. Pri nas bomo dajali ta blagoslov pri prvi in deseti maši.
Prosimo vse vernike, da na koncu maše res počakajo na ta blagoslov, zlasti moški za durmi naj se zavedajo pomena te pobožnosti za svoje življenje čez teden in naj nikar ne beže prezgodaj od svojega Boga. Ali ni to tolažljiva zavest, da me bo posebni Jezusov blagoslov spremljal od nedeljske maše skoz cel teden. Marsikatera težava bo lažja ob tej zavesti. Samo dovolj zaupanja moramo imeti v ta blagoslovi
Ob tej priliki znova opozarjamo, naj vsaj pri teh blagoslovnih pesmih poje vsa cerkev. Pesmi so itak vsakomur znane, samo tisti neumni strah pred samim seboj in svojim glasom je treba premagati. Marijine družbe naj vrše tudi glede ljudskega petja apostolat zgleda in pobude. Pravtako bodi znova povdarjeno, da mora po veljavnih navodilih nedeljska služba trajati približno eno uro. Pri nas se to izvaja, le obhajilo gotove dni malo zavleče. Zato naj se nepočankancem nikar prveeč ne mudi iz cerkve, saj ne gredo na dnino, mnogo pod eno uro službe božje ne smemo opravljati.
Procesije letos na praznik sv. R. T. ni bilo. Bil je itak dež. Ker je bila odpovedana že prejšnji dan, so si mnogi zlasti s postavljanjem znamenj prihranili mnogo dela in časa. Odpoved so razni krogi čudno in sumljivo tolmačili. Pokazalo se je znova, kako kriivična more biti hitra sodba, ki izvira iz nevednosti in nepoznanja cerkvenih postav. Verniki so po pojasnilu v cerkvi razumeli, hudovali so se potem le še tisti, ki jim za procesijo ni mnogo, in so hoteli podtikati odpovedi celo politične tendence.
Proti temu izjavlja župni urad, da je bila procesija odpovedana v sporazumu s škofijstvom, ki je za vsakega duhovnika višja oblast, kateremu smo duhovniki dolžni popolno podrejenost. Javna procesija spada med pravice, ki jih ima samo župnik, kdo drugi jih more vršiti le, če je za to dobil pooblastilo. V kratkem času po župnikovem odhodu pa pooblastil še nismo dobili, tudi ureditev predpriprav ni bila več mogoča, zato smo po navodilu višje cerkvene oblasti procesijo odpovedali. Odločno pa odklanjamo vsako podtikanje in pravtako vmešavanje kateregakoli nekompetentnega sodnika v strogo cerkvene zadeve, ki jih je povrh še odobrilo škofijstvo. Pa hvala Bogu, po pojasnilu so se duhovi pomirili.
Primskovljani so prišli prosit, da bi se tam procesija vendarle vršila. Prosili smo za potrebna pooblastila na škofijo in jih pravočasno tudi dobili. Zato se je tam procesija mogla vršiti, vendar pa bolj skromno kakor druga leta. Ker ni bilo godbe, so morda verniki še laže in več molili. Tudi pevci so se odrezali.
Javna dostojnost. Iz življenja Terezije Neuman, znane trpinke in mistikinje, pripovedujejo tole zanimivost, ki pojasnjuje važnost zadoščenja za javno nedostojnost. Nekoč je domači župnik Naber ob priliki vsakdanjega obiska opazil, da Rezika izredno veliko trpi. Vprašal jo je, zakaj ji je Bog poslal zdaj hujše trpljenje. Deklica odgovori: „Gospod župnik, poskrbite, da se bo tista nova natakarica v tej in tej vaški gostilni spet vrnila v mesto, odkoder je prišla. Teden dni je tukaj, za naše vaške razmere je nezadostno oblečena in povzroča pohujšanje. Prepričajte se, da zdaj fantje vsak večer posedajo doli. Če se vrne v mesto, ne bo več te pohujšljivosti, za katero moram toliko trpeti, da zadostim Bogu. Saj njena obleka ni naravnost nedostojna, a za našo mladino je pohujšljiva, zato naj odide." Župnik ni vedel za nobeno novo služkinjo in je hotel Rezko prepričati, da se enkrat vendarle moti. Toda zastonj: Rezika je le imela prav. Dobili so natakarici drugo službo, spet v večjem mestu, in Rezkino trpljenje je prenehalo.
Mnogi znaki dandanes kažejo, da je bila vzgoja za sramežljivost pri marsikom pomanjkljiva. Že naravni čut dostojnosti mora n. pr. otroku in dekletu narekovati, da se
umakne povsod, kjer se ljudje skupno kopljejo ali kjer fantje v kopalni obleki izvajajo športne igre. Dobro vzgojena mladina bo sama čutila neprimernost in odšla dalje. Vzgajajte otroke k sramežljivosti! Nikar ne delajte mladim deklicam obleke brez vsakih rokavcev, tudi pri domači oblekci ne, ker si s tem vzgojo k sramežljivosti sami silno otežite. Otrok zgubi čut za to, kaj je prav in kaj ne. Žalostno je slišati o mladem človeku: ta se je zgubil, ker ga ni nikdo vzgajal k čistosti. Stražar svete čistosti je sramežljivost. Kjer pa straža pade, tudi gospod ni več varen. Prvi korak k nravnemu propadu je lahkomiselnost glede sramežljivosti. Prva nevarnost zablode je tista samo prevara: saj to nič ni.
Skrbimo pa predvsem vsi za javno dostojnost na ulici, trgu in tudi —- v zraku. Hvala Bogu, da se za to briga tudi javna oblast in v svojih naredbah podpira Cerkev v boju za javno moralo, ki je vedno temelj zdrave človeške družbe.
Težka dobrodelnost. Delavna sezona se je pričela, brezposelnih pa je še vedno več ko preveč. Prihajajo v vsako javno kuhinjo, tudi dnevno, celo po večkrat na dan hočejo imeti. Če ne daš, slišiš, da nisi kristjan, ampak hudič. Če pa daš, pravijo drugi, da podpiraš tatove in delomržneže, ki gredo od mize pit ali v gozd spat. Meščani se pritožujejo nad obilnimi prosjaki, kmetje nad prenočnjaki in lenuhi, kuharice nad nadležniki. Denarja neznanim ne dajajte, ker večino teh popotnikov „iz bolnice" — kakor pravijo — zapade skušnjavi in gre za — oblani-cami. Res je, da mora tudi ljubezen in dobrodelnost biti previdna in razumna, da ni več ljubezen, če podpira bližnjega v grehu in mu daje s svojo skrbjo še potuho, vendar navadni ljudje nimamo neposrednega razsvetljenja in ne bomo mogli vedno ločiti zares potrebnega in ubogega od hinavca in propalice. Dober namen nam zagotovi zasluženje pred Bogom, nobeno naše delo pa ne bo brezhibno, ker srno pač nepopolni ljudje in ne Bog. Zato moramo drug drugega breme nositi, kakor stoji pisano v božji besedi, ne pa se pritoževati nad preveliko radodarnostjo nekaterih prav toliko, kakor nad množico prosjakov.
Preklicna izjava.
Prejeli smo v objavo:
Podpisani Figar Alojzij, stud. jur. v Kranju priznavam, da sem na pripravljalnem sestanku dijaške organizacije v Kranju v Narodnem domu, dne 1. 5. 1932 popoldne, v razpravi izjavil sledeče:
V sobotah popoldne ob petih se v Ljudskem domu v Kranju mlade duše pod firmo kongregacije zastrupljajo in se govori samo o slovenstvu in samo o slovenstvu, kar kvarno vpliva na našo gimnazijo.
To mojo javno izrečeno izjavo in možno še tudi kako drugo slično protidržavstveno izjavo, tičočo se dijaške kongregacije v Kranju, s tem lojalno preklicujem kot nevzdržljivo in neresnično in jo obžalujem.
Vekoslav Figar, Kranj, dne 3. 5. 1932. stud. iur.
Župnija Šmartin pri Kranju.
Oznanila.
2., 3. in 4. junija. Tridnevnica v čast presv. Srcu Jezusovemu. — Vse tri dni sv. maša ob pol 6. z blagoslovom pri oltarju Srca J., po maši litanije Srca J. V petek Praznik Srca Jezusovega.
5. jun. III. ned. po bink. Zjutraj in ob 9. sv. maša z blagoslovom, popoldne ob 3. ura molitve in litanije prejetega Srca Jezusovega.
12. jun. IV. ned. po bink. Božja služba po navadi.
19. jun. V. ned. po bink. Božja služba po navadi.
26. jun. VI. ned. po bink. Božja služba po navadi.
13. jun. Sv. Anton Padov.
21. jun. Sv. Alojzij, ob 8. šolska sv. maša. 24. jun. Sv. Janez Krstnik.
28. jun. Vidov dan Sv. maša in bilje za vse, ki so padli v boju za sv. vero.
29. jun. Sv. apost. Peter in Pavel.
Kronika.
Poročeni v mesecu maju:
1. maja. Kozjak Peter, čevljar v Šmarjetni Gori in Pavla Kotnik, tovarniška delavka iz Lukovice.
1. maja. Valentin Oman, tov. mojster iz Stražišča in Uršula Bajžel), kuharica iz Stražišča.
8. maja, Peternel Peter, delavec iz Sore in Marija Žargar, tovarnižka delavka h Sr. Bitinja.
12. maja. Danijel Velikonja, zidar iz Zg. Bitinja in Frančiška Kumše iz Tomišlja pri Igu.
16. maja. Košir Ivan, pismonoše iz Begunj pri Radovljici in Julijana Thaler, služkinja iz Sorce.
15. maja. Ivan Šilar, tov. delavec iz Sr. Bitinja in Alojzija Hudoklin iz Grahovega pri Cerknem.
15. maja. Hafner Leopold, posestnik v Sr. Bitinju in Marija Kalan iz Sr. Bitinja.
5. maja. Fajfar Jožef, posestnik v Drulovku in Ana Trilar, posestnika hči iz Orehka.
29. maja. Nikolaj Thaler, kovač iz Sorice in Jožefa Knez, tov. delavka iz Bistrice pri Tržiču.
26. maja. Kržič Ivan, delavce iz Prevoj pri Luko vici in Marijana Rihtaršic iz Stare Oselice.
26 maja. Pogačnik Janez, posestnik iz Preddvora In Marija Pire, delavka iz Trboj.
Umrli:
3. maja. Vincenc Polaj, prosjak iz Tržiča, star 45 let, umrl pri Sv. Joštu.
14. maja. Drahsler Stanislava, delavca hči iz Dru-
lovka.
7. maja. Anton Kržišnik, delavca sin iz Drulovka, star pol leta.
10. maja. Barbara Kalan, omožetia tov. delavka iz Drulovka.
17. maja Valetina Volčič, posestnika hči iz Zg. Bitinj. 21. maja. Jakob Rakovec, zemljak-užitkar iz Zabu-
kovja, star 77 let.
Mrliški koledar.
Pod tem naslovom bomo skušali priobčiti vsak mesec vse umrle kranjske župljane, ki so se na dotični mesec preselili v večnost tekom zadnjih 15 let, to je od 1. 1917. dalje. Vpisani so le umrli od 8 leta starosti dalje.
Kakšen pomen naj ima ta mrliški koledar?
Mnogi pozabljajo na svojo rajnke, nekateri iz nemarnosti, drugi pa vsled prezaposlenosti. Ta oddelek v Kranjskem zvonu bo imel torej nalogo buditi vsem župljanom spomin na svoje rajnke in zavest, da je treba za pokojne skrbeti z molitvijo, s sveto mašo in dobrimi deli.
Obletnice imajo pred drugimi sv. mašami prednost, zato jih opravimo, če le ni posebnega zadržka na dan smrti ali pogreba. Če bi jih pa vsled preobilice sv. maš ne mogli doma opraviti, bomo pa drugam poslali in doma oznanili dotično obletnico.
Predvsem pa bi radi dosegli, da bi sorodniki več molili za svoje pokojne. Lepa navada je to, da mnoge krščanske družine na obletnico smrti družinskega člana gredo k sv. maši in darujejo sv. obhajilo za pokojnika. Prosimo torej, da na dan smrti ali pa na dan pogreba družinski člani pokojnega pridete k sv. maši in k sv. obhajilu, ki ga darujte za pokojnega sorodnika. In da na to ne pozabite, vas bo
KRANJSKI ZVON
Stran 5.
k° leto spomnil Kranjski zvon.  Opozarjamo, da smo p Pravljeni vsak dan spovedovati. Zjutraj po maši smo itak fiovniki vedno v cerkvi, če koga vidimo pri spovednici,
' rad ^rem° spovedovat. Če bi pa kdo zvečer ob delavnikih ^ 'rnel spovednika, naj pa kar naprosi našega cerkovnika, spoved™C*eV0'^e P0^''03' oneSa gospoda, ki si ga želite v
Junija meseca umrli od 1. 1917. do 1931.
. 2. Som Katarina, delavka, vdova, Klanec št. 26., rol' 27. okt. 1850., umrla 1. 1993.
„„ Rozman Janez, vdovec, Čirčiče 38, roj. 15. dec. 1950., »mrl. 1926.
„ Pipan Jakob, kočar, Čirčiče 30, roj. 17. julija 1872., Unirl 1930.
3. Ivan Štefan pl. Premerstein, vpokojeni orož-,1skl stražmojster, oženjen, Kranj 117, rojen 22. dec. 1857., Un»U 1922.
4 Nagel Marija, Premskovo 53, roj. 8. julija 1858., umrla l. 1917.
Bernard Marija, vdova zasebnica, Kranj, Kokr. predaje g, roj. 21. novembra 1843., umrla 1 1918.
Podrekar Franc, pisarniški adj. oddelka za socijalno pol,tiko, samec, Kranj 43, roj. 31. avgusta 1892. ,,    Birtič Emilijana, Kranj, Kokr. predmestje 68. rojena ,L maja 1900 , umrla 1. 1924.
5 Rubbia Jožefa, vdova, zasebnica, Kranj, Kokriško Predmestje 62, rojena 13. febr. 1831., umrla 1. 1918.
Florjančič Marija, šivilja, samska, Kranj, Kokriško Predmestje 5, roj. 4. aprila 1865., umrla 1. 1920. .   Ovčjak Jožef, klobučar, posestnik, oženjen. Kranj 126, 0)' 29. avg. 1864., umrl 1. 1920.
In Jagodic Apolonija, delavka, samska, Rupa 2, rojena u' fdr>r. 1898., umrla 1920.
Kt Svegelj Štefanija, hči posestnika in pismonoše, j j^L Kokr. predm. 55, rojena iy. decembra 1908., umrla
Blh 6. Steinbauer Marija, Kranj 129, roj. 30. okt. 1844., 1. 1918.
5 . 8- Tomšič Andrej, delavec, samski, Kranj 3, rojen " 0ecembra 1845, umrl 1917.
Sa   9- Chrobat Viktor, trgovec, samski, Ljubljana, Alek-
ndrova 11, roj. 7. dec. 1898., umrl 1. 1925. rni   10- Črnivec Andrej, užitkar, vdovec, Premskovo 59,
J- 1| nov. 1862., umrl 1. 1927. rni .^ePlč Andrej, krojač, vdovec, Krani, Kokr. predm. 11,
J> 4- febr. 1848., umrl 1, 1921. roi   Novak Marijana, posestnikova žena, Premskovo 32,
d- dec. 1864, umrla 1. 1927. 2 0 l2- Wieser Albin, puškar, oženjen, Rupa 4, rojen
aPr- 1881., umrl I. 1924, 1, j^BerČič Janez, sitar, Stražišče 81. rojen 1882., umrl
1«   13- Kavčič Jera, vdova, zasebnica, Kranj 51, rojena
' ""arca 1841., umrla 1. 1918. 15 . Belec Vincenc, kleparski mojster, Kranj 154, rojen
' !a"- 1870., umrl 1924. 2 t«,,   • Fajfar Marija, vdova, užitkarica, Čirčiče 12, roj. • febr. 1852 . umrla 1. 1931.
Kokr ^met Terezija, roj. Šumi, vdova zasebnica, Kranj,
*r- Predm. 90, roj. 1857, umrla 1. 1931. U r>ii   Rebolj Luka, samski prosjak, Premskovo 61, roj.
olftobra 1842, umd I. 19,7. Utnrj ""Čar Josip, pek, oženjen, Kranj 2, roj. 27. febr. 1848.,
r°j. 23
l6- Tomažič Anton, posestnik, oženjen, Gorenje 12,
Ijmjij^anchetti Ivana, soproga brivca In posestnika iz ■umrla! 1 j Krani' Savsko predm. 14, rojena 21. dec. 1874.,
maja 1873., umrl 1. 1921
Kregelj Franc, krojaški pomočnik, samski, Kranj, Kokr. predm. 7. roj. 4. nov. 1897., umrl 1. 1917.
Kern Jera, vdova zemljaka, Gorenje 4, roj. 3. marca 1. 1849., umrla 1. 1918.
23. Pajer Lucija, zasebnica, samska, Kranj 170, roj. 22. junija 1875., umrla 1. 1924.
Puhar Marijana, vdova, zasebnica, Kranj 81, rojena 12. februarja 1848., umrla 1. 1925.
Robljek Vinko, učitelj, Kranj, Kokr. predm. 100, rojen 1885., umrl I. 1930.
24. Petrič Karol, trgovec, oženjen, Kranj 181, rojen 1. decembra 1872., umrl 1. 1922.
25. Hudovernik Janez, pismonoša, invalid, oženjen, Kranj 34, roj. 6. marca 1887. umrl 1. 1917.
26 Petrič Marija, kuharica, samska, Kranj, Savsko predm 12. roj. 22 jam 1864., umrla 1. 1922.
27. Pilar Marija, posestnikova soproga, Rupa 22, rojena 16. novembra 1879., umrla 1918.
28. Hojkar Pavla, vlagateljica v tiskarni, Kranj, Sav. predmestje 25, roy. 27. junija 1903., umrla 1. 1920.
Komatar Franc, pr< fesor, vdovec, Ljubljana, Gre-gorčičava 18, frančiškanska župnija, roj. 13. aprila 1875., umrl 1. 1922.
Fock Marija, za^ebnikova žena, Kranj 163, rojen 20. marc* 1857., umrla 1. 1927.
Uranič Neža, kuharica, Kranj, Kokr. predmestje 1:., roj. januarja 1876, umrla 1. 1928.
29. Nadižar Marija, omožena posestnica, Čirčiče 31, roj. 12. februarja 1884., umrla 1. 1920.
Košnik Elizabeta, posestnikova vdova, Premskovo 5, roj. I?, febr. 1847, umrla 1. 1922.
30. Puhar Leopold, posestnik, samski, Kranj 81, rojen 16. februarja 1828., umrl 1. 1918.
17. Hojkar Ignacij, trgovski pomočnik, Kranj, Sav. predmestje 25, roj. 14. okt. 1901., umrl 1. 1920.
Štirn Peter, ključavničarski pomočnik, samski, Kranj št. 67, roj. 1900., umrl 1. 1923.
18. Eržen Marija, šivilja, omožena, Kranj 158, roj. 30. junija 1865., umrla 1917.
19. Pelko Jera zasebnica, Gorenje 22, roj. 17. marca
I. 1844, umrla 1. 1931.
20. Milač Marijana, vdova zidarja, Kranj, Kokriško predmestje 61, roj. 6. marca 1842., umrla 1. 1920.
Tome Ivana, soproga vpok. stražmojstra, Kranj, Sav, predm. 30, roj. 1. jen. 1868., umrla 1. 1925.
21. Polak Marija, soproga trgovca, Kranj 2. rojena
II. febr. 1859., umrla I. 1922.
Kne Marijana, kuharica, Kranj 191, roj. 1856, umrla 1. 1928.
Pokorn Fran.
Kranjski župniki.
1921.
Škof Urban je tudi kot župnik kranjski preprosto živel in štedil, da bi poravnal dolgove prednikov. Dela in skrbi je imel na izobilje. Na prošnjo mu je cesar Ferdinand I. potrdil privilegije in svoboščine 1. 1545. Pozneje ga je moral ščititi proti vmešavanju oglejskega očaka v njegove pravice 1. 1555.1 kakor smo povedali zgoraj.
L. 1545. dne 20. junija si je škof Urban izposodil za poravnavo zaostalih davkov prednikov svojih 450 gld. od Jurija pl. Altenhaus. Zastavil pa je k škofijstvu spadajočo vinsko in pšenično desetino.
Istega leta dne 12. avg.2 je s cesarjevim dovoljenjem zastavil dv<r (župnija „Poreber" Boštjanu Staebe, kamniškemu meščanu, za 967 gld., da poravna zaostanek davka prednikov svojih.
L. 1547,3 dne 14. okt. si je izposodil škof od gornje-grajskega dohodarja 100 gld., dne 16. julija 1548. pa je izdal dolžno pismo za 228 gld. v isti namen proti desetini v Ljučah.
Dne 13. okt. 1. 1552.1 potrdi škof kupno pravo Simonu Sclimalzigku, kpl. M. B, v Puštalu, glede dveh njiv pri sv. Krištofu v Lubljani. Dne 15. VI. 1554. pa zastavi škof desetine v Logatcu, v Prašah in v Drulovku ljubljanskemu meščanu Andr. Sallitingerju. L. 1557. 24. VI. pa dovoli nadvojvoda Ferdinand škofu, da se dolžnik nato vknjiži za 1100 gld.
Tudi je škof Urban dne '23. IX. i. 1550." zastavil škofijsko desetino v Stražišču pri Kranju Martinu Staebe, kamniškemu meščanu za 200 gld. In da se obvaruje rubežni, si je izposodil 300 gld. 15. X. 1557, zastavil pa je za to desetino v gorah nad Ljubnem na Štajerskem.
Urban Tekstor kot župnik kranjski je bil tudi skrben gospodar in pravi oče svojim podložnim, ki je čuval vestno svoje pravice. L. 1554." se je oglejski očak Janez Griman (1546.—93.) potegoval za pravico vmeščavati kranjske be-neficijate, pa se je takoj temu uprl Tekstor in pritožil nadvojvodi kot patronu, ker to pravico so imeli kranjski župniki že od očakov Otobona in Ludovika: iz 1, 1302.—15. in 1358.—65.
Potrjeval je tudi razna kupna pisma, izdana že po škofu Sigismundu pl. Lamberg, glede posestva v Šmartinu pri Kranju, kar priča, da je bil vesten, natančen in redoljuben mož.
Tekstor je bil tudi prvi,7 ki je nasvetoval nadvojvodi Ferdinandu, da je sprejel jezuite v Avstrjo in jim zgradil kolegij, s čimer bo močno zavrl prodirajoči luteranizem. On je to lahko storil, ker je poznal jezuite, da malokdo tako. Pismeno je očeval z Ignacijem Lojolanskim; ustano viteljem jezuitskega reda. Sv. Ignacij mu je pošiljal lastnoročno pisana pisma, ki so se hranila v Gornjem gradu še ob Hrenovem času kakor „zaklad in relikvije".
Kljub temu, da se je Ferdinand posluževal Tekstorja v vseh važnih poslih kot diplomata, pa vendar ta ni pozabil, da je tudi ljubljanski škof. Dobro se je zavedal, koliko se je grešilo v verskem oziru pod njegovima prednikoma, zalo je napel vse moči, da popravi ali vsaj zavre tok prodirajo-čemu luteranizmu v svoji škofiji. Zato ga še jezuit 1. 1927. svetnikom proglašeni p. Peter Kanizij, takrat škofijski upravitelj na Dunaju (1554.—55.), imenuje „kladivo zoper lute-rance" Škof Urban je bil sicer miroljuben, potrpežljiv, moder človek, ki je znal prenašati tudi nasprotnike. Zato je potrpel pri svojem nastopu kot ljubljanski škof tudi z no-voverstvu vdanimi duhovniki pri llubljanski stolnici, da se je kot pravicoljuben mož sam prepričal o njihovem krivover-stvu, a čakati ni bilo treba dolgo. Uvidel je, kako eni predrzno trosijo heretične nauke med ljudstvo, drugi pa zvito-hinavsko. Tudi škofove potrpežljivosti in prizanesljivosti je bilo konec.
Prav ugodno mu je došla vest o katoliški zmagi v šmalicaldski vojski, v kateri so se tudi Kranjci hrabro borili na cesarski strani. To mu je dalo pogum, da je storil odločen korak. Kakor strela z neba je udaril med ljubljanske odpadnike škofov ukaz, na| se vržejo v ječo: korar Mertlic, generalni vikar Dragolič, VViener, Trubar in par meščanov. Zoper nekatere druge krivoverstva osumljene duhovnike pa je meseca oktobra 1547.8 vpričo cesarskega notarja začel preiskavo, katere razsodba nam ni dovolj znana.
Škof Tekstor začenja" vrsto slovenskih protireforma-torjev, brez katerih bi bili Slovenci utonili v Juteranskem in nemškem morju. Tekstor je začrtal glavne obrise katoliške reforme. Škofje Tavčar, Chroen, Brenner i ti drugI so hodili po njegovih potih in uporabljali v boju z luteran-stvom bistveno ona sredstva, ki jih je bil on pripravil. V zgodovini verskih bojev je sicer bolj zaslovelo ime Tomaža Chroena, vendar škofa Tekstor in Tavčar nimata manjših zaslug za obnovo katoliškega verskega življenja. Po vsej pravici se trdi, da sta onadva pripravila Chroenu močno orožje, s katerim je udaril na sovražnika in izvojeval sijajno
zmago. Po protireformatorjih so bili Slovenci rešeni poplave luteranstva in germamizacije; v tem pa se najbolj razodeva in priznava važnost ljubljanske škofije.10
Urban Tekstor je bil učen mož, prevdaren pa rrrifffl ljuben značaj, pa je imel mnogo sovražnikov, zlasti rad' odločnega nastopa proti krivovercem, katerim "je bil 101 v peti.
Sam naobražen apostolski mož, je poskrbel tudi z3 dober duhovski naraščaj. Zbral je domače nadarjene m'3' deniče ter jih pošiljal v Rim, da so si pridobili višjo iz' obrazbo v verskih naukih v nemškem zavodu (Collegi"111 Germanikum), ki ga je ustanovil sv. Ignacu 1552. v RimU, Modra misel, ki je kmalu rodila lepe sadove, pa prinesla škofu tudi bridke prevare (Pavel Skalič.)
Med neumoraim delom na cesarskem dvoru in v škof1)1 | se je škof Tekstor postaral in je začel bolehati. Smrt ga )e dohitela nenadoma. Ko se je po novem letu 1558. s cesarjem vračal z državnega zbora v Frankfurtu, se je mudil v bavarskem mestu Donauvvortu. Tu se je udeležil v bivšem benediktinskem samostanu sv. Križa posvetovanja glede k3' toliške reformacije. Na poti v cerkev ga je na hišnih stop' nicah zadela kap, da si je pri padcu zlomil tilnik ter se hudo pobil po životu in obrazu ter takoj mrtev obleži
Jezuiti so takrat javno razglasili, da so povzročili nje' govo smrt luterani.11 V mrzli zimski noči so namenoma p0' lili kamenite stopnice pred njegovim stanovanjem z vod"> ki je čez noč zmrznila, zjutraj je pa na njih zdrsnil ter s* smrtno ponesrečil. Resničnost te govorice se sicer ne da |Z' pričati, vendar je izražena celo v napisu na Tekstorjevl grobni plošči, katero mu je postavil škof Chroen. Tam se bere, da je živel v neprestanem boju s krivoverci, ki so m" stregli po življenju in ga zavratno ugonobili. Luterauci P3 so razglasili naglo nesrečno smrt škofovo za očitno kaz$ božjo,15 ki ga je zadela radi tega, ker je preganjal „čis" evangelij".
Hvaležni Kobencelj je šel po mrtvo truplo svojeg3 dobrotnika v daljni Donauwort, ga spremil v Gornji grad in pokopal v tamošnji baziliki.
Škof Urban Tekstor je bil mnogostrausko zaposlen ><° cesarski poročnik, zato je moral imeti v Kranju svoje vikaip: ki so oskrbovali dušno pastirstvo pa tudi ekonomijo. Ta" so bili:
a) Jakob Scherer14 (Scherner), ki dne 27. avgusta 1548. poroča škofu kot vikar kranjski o tamošnjih razmerah dveh podložnih kmetov. Ta je bil 1. 1547. še župnij v Gornjem gradu, ko je imel preiskavo radi privrženstv3 krivoverstvu.. L. 1555. ga cesar Ferdinand dne 24. avg. P° smrti Jakoba Latabunda imenuje kaplanom v kapeli ljubljanskem gradu.
b) Adam Konrad Glasitz,15 vikar kranjski " 8. V. in 5. X. 1. 1555. Bil je doma na Krasu, roj. v Kornn11 okrog 1. 1524. V mašnika ga je posvetil ljubljanski ško Urban Tekstor dne 17. okt. 1547.
1 Kranjski zvon 1929. št. 10. str. 3.
- Ibidem . . . Kb. zb.
3 Ljubljan. kapit. arhiv. f. 162., št. 5.
' Ravnotam.
r' Ravnotam.
• Ljubij. kapit. arhiv i. 111. in 137. itd.
7 Valvazor VIII. str. 664.
8 Voditelj IV. str. 426.
J Mitteilg. d. h. V. f. Kr. 1861. st. 97. 111 Podlogar rokopis: Ljubljan škofje. " Jahrbuch d. Prot. 1. 1882, 7. " Račun prenosa Ig. Orožen II. b, 23.
Ign. Orožen. V. str. 541. Skof. in kap. arhiv. f. 137., 12. f.
Ljubljan. škof. arhiv. Ign Orožen II. 8, 21. Čedatski mest. 8 hiv: visit. zap. od Portia.
Razširjajte Kranjski zuon!
Odgovorni urednik In zastopnik izdajatelja: Matija Skerbec, župnik, Kranj. Za tiskarno ..Tiskovnega druStva" Jos. Linhart, Krali1