Ivan Šorli: Bratu Josipu na grob.
745
»Oh, oče, že dolgo je hodil za menoj, pa jaz ga nisem marala . . . bala sem se ga . . . Tedaj pred tremi meseci ... ko ste se vi sprli z njim ... je dejal, da vas spodi ... če ... in jaz . . . jaz sem se bala za vas . . .«
Molče je gledal v  tla.
»Ali ga imaš rada, dekle?« je kriknil črez nekaj časa ter planil kvišku.
»Ne, ne« —-je jokala ona; »nisem se ga mogla ubraniti. Dejal je tedaj . . . jaz sem bila sama doma . . . samo, če ga poljubim, potem vas pusti . . . in . . .«
»O ta volkodlak!«
»Pa spat pojdi, Rezika!« je dejal namah mehko, položil svojo žulavo, raskavo roko na njene mehke lase, potem pa je planil skozi vrata.
Drugi dan so našli delavci nadzornika Zipplerja ubitega pred tvornico, stari Pegan pa se je sam naznanil sodišču. — »Ni mi žal,« je ponavljal; »ubil mi je hčer!« —• Rezika je res umrla, še preden so očeta odpeljali v Gradišče ob bistri Soči, kjer naj premišljuje, kako se sme ali ne sme braniti čast svoje hčere . . .
Zipplerju pa so delavci položili na krsto ob svojih stroških nekaj vencev ter se »in corpore« udeležili pogreba — ali na višji migljaj, ali iz proste volje, o tem nočemo razsojati.
Bratu Josipu na grob.
(f 12. septembra 1898.)
^avc> vihar je s severa
Ko smrt hladan,
Drevil se dalje, dalje tja
Na južno stran.
Boječe, .tožno zrl za njim Sem črez gore: — Ta sapa zadnji cvet požge! . . . Gorje, gorje! . . .
In pal je cvet ko snežec bel,
Sred rahlih sanj se je osul — —  —
Vihar raznese še pepel! . . .
O ne! to cvetje ne zamre, V dom čistosti ga presade, Z njim prestol božji okrase!
. „ .                                  Ivan Sorli.