V sredo in saboto izhaja in velja: m celo leto . . 5 for. - kr. za pol leta . . 2 „ 70 n ca četert leta . 1. „ 40 „ Po pošti: za celo leto . . 6 for. 30 kr. za. pol leta . 3 „ 20 „ za četert leta . 1 „ 70 „ SLOVENEC „Zivi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!“ Nar. pesem. Oznanila. Za navadno dvestopno versto se plačuje: 5 kr. ktera se enkrf 8 kr. ktera se dvakrat, 10 ki ktera se trikrat natiskuje; več pismenke plačujejo po prostori Za vsak list mora biti kole -y (štempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vrai St 28, V Celovcu v sredo 19. aprila 1865. Tečaj L Narodni dom in njegovi stav ilelji. Vsi Slovenci smo sinovi ene matere in bratje ene kervi. Vsi slišimo tudi pod eno streho, slišimo k eni mizi: Prekrasno poslopje, narodni dom za vse Slo¬ vence, kdaj te dobimo!? — Ne obupajmo, ne opešajmo, delajmo za slogo slovensko vsak po svojej moči in vsak v svoiem stanu, — vsem nam je to sveta dolžnost; po¬ sebno pa veže ta sveta dolžnost nektere gospode in ne- ktere stanove. Gospodje, ki bi imeli staviti krasno po¬ slopje matki Sloveniji, poglavitni stavitelji narodnega do¬ ma so: Gospodje učitelji, duhovniki, župani. Ljudska šola je ena najpervih in najterdnejših podlag ljudske sreče. To je stara, že davno dognana resnica. Da bode pa ljudska šola v resnici tudi to, kar ima prav za prav biti, mora biti narodna, postav¬ ljena in uravnana po duhu in v duhu naroda in narod¬ nega jezika. Tudi to je stara, že davno dognana, pa vendar še naše svitle dni ne povsod spoznana resnica. Vsaki šoli duša je pa učitelj; torej mora učitelj biti naroden, da bode tudi šola narodna. Da je pa učitelj naroden, treba je : a) Da je po slovenskih šolah vsak učitelj pravi Slovenec. Ljubi moj slovenski šolnik! imej serce do slovenskega naroda, imej serce do njegove sreče in slave, imej solz za njegovo sramoto in nesrečo, po¬ sebno pa imej veselje do njegovega jezika: Sam moraš dobro znati slovensko slovnico in vse lastnije sloven¬ skega jezika. Prebiraj v ta namen marljivo slovenske šolske bukve, druge slovenske knjige in časnike, zra¬ ven pa tudi slovnice ne žabi, ako ti ravno suha slov¬ nica morebiti preseda: Mika te jedro, pregrizni lupino! Kmalo se boš privadil čistega slovenskega govora, da te bo veselje poslušati. Kolika sramota vsakemu učitelju, ki v šoli slovenščino lomi in pakedra, da te po vsem životu zbada in terga! Takemu mojstruskazu bi se bolj prilegel kramp alj cepin v roči, kakor pa sloven¬ sko berilo. Hvala Kogu, imamo že dosti narodskih uči¬ teljev, ki svoje proste ure obračajo v lastno izomiko in napredovanje, ki svoje pičle dohodke pametno rabijo in si oskerbljujejo za nje tudi potrebne dušne hrane. Da je učitelj v resnici naroden, treba je: b) Da v slovenski šoli podučuje tudi po slovenski. Volja cesarskega ministerstva je taka. O raznih prilož¬ nostih je zaukazalo, naj se razlaga po ljudskih šolah ves nauk v narodnem jeziku; — volja c. k. deželne vlade in visokovrednega škofijstva je taka: oba sta več¬ krat opominjala, naj se na tanko spolnujejo dotični ukazi vis. ministerstva. Kar postava ukazuje, tudi pa,- met veleva: Domača, materna beseda se mladih sere najbolj in najlože prijema, izobražuje in požlahtnuje um in serce. Naj bo torej za slovensko mladino šolski nauk v ljudski šoli skoz in skoz slovensk, dokler učenci niso popolnoma terdni v domači besedi. Dokler si učenec ni pridobil popolnega znanja maternega jezika, zastonj se muči s tujim jezikom; še le na tej terdni podlagi moreš, pa tudi zdaj še le počasi, dalje zidati in svoje učence v višem razredu tudi nekaj s tujim jezikom seznaniti, da se ga pozneje v življenju lože priuče: V ljudski soli se tujega jezika še nikdo ni izučil! Torej najbolj in pred vsem v slovenskih šolah slovenski jezik! Da je učitelj v resnici naroden, treba je: ■c) da skerbi za slovensko branje tudi zu- nej šole. Celo torbo nemških knjig je nosil slovenski deček v nemško šolo; od vseh teh pa si ni shranil za pozneja leta nobenih, kakor le sam slovenski katekizem in evangelje. Naše dni je druga pa boljša; imamo že dosti slovenskih knjig za vse potrebe vsakdanjega živ¬ ljenja; imamo jih za poduk in kratek čas, za petje in branje. Narodni učitelj naj napeljuje torej svoje učence, da ne bodo samo v šoli, ampak tudi doma radi prebi¬ rali podučne knjige in tako vedno napredovali v svo¬ jem znanju. Vsakemu mlademu sercu naj se vcepi ljubezen do dobrih bukev; dobre bukve v rokah mla¬ dega človeka so kaj lepo in priporočivno znamnje. Naj torej učitelji po deželi pogosto priporočajo svojim učen¬ cem družbo sv. M oh or a v Celovcu, ki ima imenitni namen, da izdaja dobre in koristne bukve prav dober kup in jih razširja med slovenskim ljudstvom. Naj bi tudi med malimi šolarji še več, kakor dozdaj, štela družnikov, kar bi bilo na veliko čast šolarjem in uči¬ teljem, pa jim tudi na veliko srečo. — Prav modro ravna uč'telj, ki si nabira o pravih prilikah od darežljivih šolskili prijatlov in podpornikov malih darčekov, s kte- rimi si kupuje razne bukve, da si sčasoma napravi malo šolsko knjižnico. Da je učitelj v resnici naroden, treba je: d) da dela in živi vselej inpovsod za svoj narod. Slovenci radi in lepo pojč, in sreča krajem, kjer ljudje radi pojč. Naj jih učitelj tudi vadi v petju, jim naznanja lepe, čedne pesmi in odpravlja nespo¬ dobne in kosmate. Slovenci potrebujejo nauka v raznih vednostih: v kmetijstvu, sadjo-, svilo- in bčeloreji in tudi v političnih zadevah. Koliko more učitelj tudi pri tem storiti! O zimskih večerih, kjer je ljudem dolgčas in se vse trese po kakej novici, — o nedelcih, kjer šole ni, ljudje tudi ne delajo in včasih prav lenobo pa¬ sejo ali zlati žas pregrešno tratijo, — o nedeljskih in prazniških večerih, kjer se sosedje radi v gostje zbira¬ jo in to pa uno kramljajo, — te in podobne priložnosti gg. učiteljem so zlate ure, o kterih bi mogli sejati mar¬ sikaj žlahtnega zernja, ktero bi donašalo ob svojem času obilen sad. Pa porečete: Ja! butaro nakladati je lahko, breme še teže narejati, je abotno, imamo tako dosti dela, plačila pa nič ali le pičlo. — Kes je taka, čč. gg. učitelji, pa verjemite „Slovencu“, da se bode tudi za poboljšanje vaših dohodkov trudil in poganjal, kakor, kjer in koli¬ kor premore. Le naznanjajte, mu svoje želje in potrebe, le odkrivajte mu svoje rane in težave, — gotovo so/ — 110 — bode iz sladkih besed in zlatih obljub, ki se vam de¬ lajo že leta in leta, vsaj enkrat izmotalo resnično, slad¬ ko sadje. Pa spolnujte tudi svoje dolžnosti: delajte in živite za svoj narod, — bodite narodni učitelji; narod slovenski si stavlja in zida narodni dom, bodite mu poglavitni stavitelji! Avstrijansko cesarstvo. Dežele notrajno-avstrijaaske. V Celovcu, 18. aprila. Kaj lepo vreme smo imeli velikonočne praznike. Spomlad se je še le zdaj prika¬ zala, pa nas tudi močno razveseljuje po tako dolgi zimi. Snega na Celovškem polju ni več. — 19. t. m. se bota dva nova mestna svetovavea iz III. volitevnega reda volila. Želeti je, da bi se jih veliko volitve udeležilo, in prav zastopna moža izbralo. Zalibože pa, da se neka vnemarnost do občinskih zadev tudi meščanov čedalje bolj polastuje. To ni prav! Kam pridemo sled¬ njič z ustavnimi naredbami? —Predzadnji list tukajšnje „Draupost“ je bil zavolj nekega dopisa iz Beljaške oko¬ lice konfisciran. Sliši se pa, da se je na više povelje to preklicalo. — G. Frauendorf, tukajšnji deržavni odvetnik, ima ravno zdaj dopust in namestuje ga žl. g. Bitterl, ki navadno prav ostro nad časniki čuje, in vselej kterega sodbi izroči. *I* Celovca. (Kupčija s slovenskimi knjiga¬ mi). „Slovenija“ piše v 1. 100. str. 368: Celovec 7. de¬ cembra 1849. — Ker smo se zavolj slovanskega knji- goterštva že malo ostreje spopadli, se mi dobro zdi, ovo reč do konca dognati. Zato naj tukaj stoji odgo¬ vor g. Leona na razjasnjenje čast. odbora slovenske¬ ga društva v Ljubljani: „Da nekteri slovenski založ¬ niki knjigoteržcem ne dovolijo navadnega dobička (Ra- bath), je znana reč. G. Lerher bi bil modrejše storil, če bi ne bil čast. odboru svetoval, bukvarjem 10 od 100 dobička dati. Ljudje, ki bukvarstva ne poznajo, naj se poduče. Rad bi vedel, kaj bi g. svetovavec rekel, ko bi se mu od knjig pri meni založenih, in na Krajnskem (za kar se lepo zahvalim) slovečih in mno¬ go pokupljenih, le samo 10 od 100 dovolilo? On in tu¬ di vsak drug bukvar bi gotovo bukvarstvo na kljuko obesil, in — na škodo slovenskega bukvarstva — za prodajo ovih knjig malo maral. Le tisto delo človeka veseli, kjer se mu trud in stroški poplačajo. — Kar pa čast. odbor terdi, da so razun Leona vsi bukvar- ji „shodne govore' 1 g. Vertovca, kakor v Ljubljani, po 40 kr. prodajali, ni res; poglej „Gratzer Žeitung 11 Intell. Blatt Nr. 315“, kjer Damian & Sorge ime¬ novano knjigo za 48 kr. ponuja; tudi Sigmund v Celovcu jo po ravno tisti ceni prodaja. — Resje, da jaz nektere knjige, postavim: „Drob- tince „Blaže in Nežica 11 , „Sveto opravilo 11 itd. g. Le- herju v Ljubljano z 10 procenti pošiljam; pa vse take knjige ne izhajajo v moji, temuč v zalogi šolskega vodstva v Celju, kakor nadpisni list priča. Od takih knjig, ki jih nima bukvar v zalogi nego samo v ko- misijonu, 10 procentov bukvarjem dobička dajati, ni nenavadno. Čuda, da čast. odbor tega ni vedel, ali da je g. Lerher ovo važno reč zamolčal. Zarotim pa vse bukvar j e, naj povedo, ali jim jaz od vseh v svoji zalogi tiskanih knjig navadnega dobička ne dovolim; nasproti pa tudi jaz tirjam navadne procente in prosim mojega imena ne imenovati pri oznanjenju tacih knjig, pri kterih se navadni dobiček ne more ali noče dovoliti. 11 Tako g. Leon; jaz pa pristavim; Gospodje, nič za zlo, in omnibus caritas! Gospode založnike pa v imenu napredka slovenskega bukvarstva lepo pro¬ sim in živo zarotim: ceno novih knjig vselej tako uravnati, da se bo mogel bukvarjem navadni dobiček dovoliti! 11 (Konec pride.) § Iz Celovške okolice, 12. aprila. (April in naše ceste.) Mesec april spada med tiste stvari, ktere nespametni svet neusmiljeno in krivično obrekuje; koliko se bere in sanjari o aprilovi nestanovitnosti, in glej! spomladni mesec osramotuje svoje obrekovavce prav po junaško, ker jim hudo — z dobrim povračuje. Zvest svojemu naslovu »aprilis, quia terram aperit, 11 lotil se je ledu in snega zimskega, s krepko stanovit¬ nostjo se bojuje z belim sovražnikom, od solnčnih bregov ga je že popolnoma odpodil, zanašam se, da ne bo trebalo štirih ali petih dni, in zakadil ga bo tudi iz ravnine v više gore in planine. Po velikonočnih praznikih bomo čez in čez orali in sejali v rahlo zem¬ ljico, ktero nam je spomlajavec april odperl. Naj pride blagoslov od zgorej! Pa naj prepustim popisovanje važne spomladi našim izverstnim pesnikom, ter naj se pečam z nepoetičnimi stvarmi. Od lepe spomladi, kjer ti na vsaki pedi rožice cvetijo, na prozajično cesto imaš le en korak. Ali v kakšnem stanju najdeš posebno naše srenjske ceste — take so, da se Bogu usmili! Gorjč izobraženemu in neizobraženemu človeku, kterega kak posel primora, po njih potovati, komej se je iz kake muzge izkopal, že mu proti nova nevarnost, na pečevju in kamenju glavo si razbiti ali noge polomiti; gorje kmetom, ki po takih rovih dreva in premog preva¬ žajo; pa še hujše gorje borni živini, ktera čez te pre¬ pade težko nabasane vozove vlači! Nočem preiskovati, kako da so se naše ceste, zlasti tiste, ki so nekedaj kot okrajne ceste dalječ slovele, tako strašno pokvarile ; le to omenjam, manjkalo je in še manjka našim županom potrebne podpore in nad¬ zorne kontrole, zatorej tudi dostojne moralne moči, srenj- ske naloge moško in krepko izpeljevati, in srenjčane k potrebni pokorščini ravnati. Pa porečeš, kmalo bomo imeli ceste kakor po gumnu, saj je nova cestna po¬ stava že poterjena, in v letošnjem deželnem zboru se bojo cestni okraji ustanovili, cestni odbori se bojo vo¬ lili, itd. Da bi vse to le skorej res bilo; ali zelo se bojimo, da pred letom ne bomo imeli ni cestnih okrajev ni cestnih odborov; med tem pa poreče marsikaka srenja svojemu županu: „Eh, kaj bi sami ravnali ceste, saj nam bo skorej moral celi okraj pri ravnanju pomagati 11 . Zelo radovedni smo, kako se bote kaj te dve oblasti: srenj- sko predstojništvo in predstojništvo cestnega okraja, vje- male ? Tudi cestne potrebe in zadeve nas bojo učile in silile napravljati — velike okrajne srenje. — Od UervasUe meje. 1 23. marca. Nebom pravil, daje lansko vino slabo, da imamo še dovolj snega, in da le še pada; da bi bile žene , ki so se še le pretečeni pred- pust omožile, spet rade deklice; da nimamo v žepu niti okroglega niti voglatega; da po nekterih vaseh ljudje že več časa neosoljene jedi uživajo, da gospodje v pi- sarnicah se o slovenščini nič ne menijo, in terdim Slo¬ vencem le nemške pozive in druge take reči pošiljajo, ampak povedal le bom, da se pri nas tako neusmiljeno za davke rubi, da ni več obstati. Ako se ljudem vse vzame, tudi najpotrebnejše reči, ali bodo mogli potem zemljo obdelovati in davke odrajtovati? Naj bi go¬ spodje , ki ta posel opravljajo, pomislili, da je kmet v — 111 sedanjem času velik revež, in da jim on kruhek pride¬ luje, brez kterega bi živeti ne mogli. Potrebno je, da si ljudje, ki kaj plačajo, pobotnice in druga taka spri¬ čevala dobro hranijo, da jim ne bode pozneje kake po¬ mote. Videl sem v davkovskih knjižicah s svinčnikom zapisano: „Hat noch die' Quittung in den Handen -1 ; če bi je ne bil imel, plačati bi bil moral, ali bi bil pa rubljen in bi mu bili še stroški prirajtani, ki so pri tu¬ kajšnjih okoljščinah prav veliki. Gotovo bi tudi ne škodovalo, ako bi gospodje urad¬ niki, posebno pri davkariji, bolj razločno in razumljivo isali zneske, za koliko časa da je plačano itd. Dobro i bilo, ako bi v. č. duhovščina ljudi o tej reči podu- čevala, ali naj bi se vsaj ob nedeljah in svetkih po božji službi v šoli ali kje drugod snidli in bi se jim v najpotrebniših rečeh kaj povedalo in prav živo pripo- ročevalo, naj vendar nikdar ne čakajo rubeščine, in če jim ni mogoče plačati, da bi o pravem času in na pra¬ vem kraju prosili, naj bi se počakalo; zakaj, če bomo tako napredovali, v desetih letih v našej okolici zdaj najpremožneji kmet ne bo več mogel davkov odrajtovati. Kaj bo pa potem? Težek odgovor čaka tistih, ki bi mogli in bi imeli pomagati, pa malo marajo in skerbe za svoje podložne. Pomozi Bože! 0 Iz bele Ljubljane. (K občnemu zboru matičnemu.) Slovenska matica je za vse Slovence v narodnem oziru jako važna naprava. Na njen pervi občni zbor se ozirajo vsi rodoljubi z velikim veseljem in zaupanjem. Nadjamo se, da bode občni zbor jako zanimive in važne reči pretresoval in presoj eval. Ven¬ dar pa tudi ne moremo zamolčati, da nas je nekako užalilo in da nam nič prav ne dopada, kakor se vede začasni matični odbor, ki je dnevni red sestavil, po kte- rem se bode pri občnem matičnem zboru obravnovalo. Tolažimo se pa, da ta dnevni red začasnega matičnega odbora pomenja samo predloge, ktere podaja začasni odbor občnemu matičnemu zboru, in da ta dnevni red ne krati nikomur pravice, svoje predloge ob¬ čnemu zboru nasvetovati. Mislimo, da je silno potrebno, da se matična pravila prenarede ali popravijo , ker po teh pravilih je delavnost matična tako omejena, da ni lahko od nje zdatnega uspeha pričakovati, kar nam go¬ tovo vsak slovensk rodoljub priterdi in prizna, ako ma¬ tična pravila le poveršno prebere. Že verli g. dr. S e r- nec je v „Slovencu“ puhljivost matičnih pravil dovolj dokazal; ali njegova temeljita, vsa mirna in objektivna beseda je pa tudi že marsikoga, ki misli, da le sam vse najbolje ve in zna, hudo razdražila. Vendar pa je „matica“ naprava za ves slovenski narod, in ker več oči več vidi, zatorej tudi jaz nekaj malega spregovorim iz domoljubnega serca, in navajam le §. 11., kteri pravi: „Vsako leto o poletnih mesecih naj skliče odbor vse družnike v Ljubljano k velikemu zboru 11 . Ali morda to zadostuje, da občni zbor izverši svojo za matico pre- imenitno in prevažno nalogo? Ta §. gotovo kerči de¬ lavnost občnemu zboru, ki je gl a v ni f a k t or i n duša matice. Prenaredil pa naj bi se ta §. takole: „Odbor skliče vse družnike k občnemu zboru v Ljub¬ ljano vsako leto tolikrat, kolikrat to matične zadeve zahtevajo 11 . Želimo pa, da se pervi občni zbor loti prenaredbe pravil, ker ima samo ta pravic), z nadpolo- vično večino pričujočih družnikov prenarediti pravila matična, vsak drug občin zbor pa le z dvema tretji¬ nama glasov. Potem še le, ko se bode „matica“ mogla prosto gi¬ bati, ko ne bo več rok zvezanih imela, in to se zgodi, ako se pravila njena prenaredč, bode obilno sadu do- našala, potem bode narodu koristila in zdatno mu pospe¬ ševala omiko — in bode vsem v slavo in čast! I* Tersta. V. —Oni dan je bila perva šolska poskušnja fega polleta pri sv. I vanu v Ve r d e 1 u blizo Tersta. Čeravno so bili otroci zavolj neugodnega vremena sem in tje iz šole izostajali, in je niso tako pridno obisko¬ vali, kakor druge krati, pokazali so vendar, fantiči in deklice, da se uče radi , pa tudi lahko —• v svojem narodnem jeziku. Prav lepo in redno so prebirali, raču¬ nali, po narekanju pisali, odgovarjali na vprašanja iz kerščanskega nauka, iz slovničnih in računskih vodil. Ve¬ selje zares je bilo, jih poslušati. Posebno radoval sem se, ko sem videl, da se učita dva otroka neslavjan- skega rodu, fantič (nemec) in deklica (italijanka) ne¬ izrečeno rada, in skorej bi djal, z neko strastjo slo¬ venskega jezika. Tudi starši sami se čudijo, kako je to mogoče. Velika zasluga pa gre gotovo za vse to g. učitelju in učiteljici. Obadva sta, naj bo v kakem si bodi oziru, prav pridna in vneta za svojo službo. Ta pa ni lahka, ako se premišljuje, da se otroci doma po navadi prav malo, ali pa celo nič ne učč. Truda in pehanja je tedaj treba mnogo, da primerno in jasno razlaganje nadomesti to, kar domača vnemarnost za¬ muja. Čudil sem se tudi, ko sem' slišal, da se otroci lahko uče tako imenovanih novih besedi, ki so bile do zdaj tudi tukaj nepoznane, in so tedaj tuje čeravno čisto slovenske. —• Sole 1 šole ! One nam bodo veliko veliko pomagale; zraven pa vendar tudi napravljajmo in ponujajmo dobrih in pravih priložnost, da mladina ne poizgublja, kar se je naučila v šolah, temuč da se tudi zanaprej čedalje bolj izobražuje, — tedaj so potrebne primerne čitavnice, primerne k nji ge in primerni listi! Kako potrebno da bi kaj ta- eega posebno tukaj bilo, kažejo nam marsiktere reči, ki sem jih že drugod večkrat na kratko omenjal in nam žalibože pričajo , da ni vse tako, kakor bi imelo biti. Naj se pač to dobro premišljuje in vedno pred očmi ima, da se s časom vse zboljša. Prepira in ne¬ sloge, zlasti v tako važnih zadevah, nam ni treba, eden vidi to, drug pa drugo. Ali ne bi bilo morda bolje, da bi se Slovenci tukajšnje okolice vsaj ob nedeljah in praznikih v kaki hiši shajali, »Novice 11 , „Danico“, „Šlo- venca 11 in „Umnega gospodarja 11 prebirali, se med sebo pomenkovali, kakega bolj učenega o njihovih zadevah govoriti poslušali, včasih pa tudi kako pesem zapeli, kakor pa da bi po kerčmah posedali, z velikim tru¬ dom prislužene denarce brez potrebe zapravljali, se opijanili in tako sebe in svojo družino v stiske in nad¬ loge pripravljali? Čitavnic bi bilo treba osnovati, kar se lahko zgodi, in sicer pri sv. Ivanu, v Skednu, Ro¬ janu, Barkoli, Proseku, na Občinah, morda tudi v Ba¬ zovici in na Ketnari, tedaj najmanj osem. Učitelji bi vsaj z nagovarjanjem veliko k napravi pomagati za- mogli. Pametnih in za narodno reč vnetih mož se pa povsod nekaj nahaja. Le porazumljenja je treba. —• Kako je mogoče, da bi tukajšnji Slovenci z ve¬ seljem knjige kupovali? Molitvene knjižice, ki veljajo v Ljubljani 15, _ 18 ali 20 kraje., prodaja tuk,aj v Terstu knjigar Škabar po en gld. , ali najmanj po 80 kr. (!) Tako se kupčuje tukaj s slovenskimi knjigami 1 Dežele trojedine kraljevine. Hervaška. Nič prav se še ne ve, kedaj se bode tako željno pričakovani zbor snidel. Bliže ko se jim dozdeva, — hitreje jim zgine spet spred oči! Dozdaj — 112 — je tako imenovana avtonomna ali vladna stranka zvonec nosila. Odkar pa se je za večkrat imenovani program, kako trojedino kraljevino z Ogersko zediniti, zvedelo, zdramile se ste tudi narodna in Ogrom pri¬ jazna (madj.aronska) stranka. Vendar se pa ne da nič prav vganiti, ktera izmed njih je najmočnejša. Narodna stranka še celo domačega neodvisnega časnika nima! Po vsaki ceni niso sedanje okoliščine zanjo prijetne. Zupani tudi že prav pridno svoja polja obdelujejo ter si kolikor mogoče prizadevajo, da bodo serca njim izročenih za vladne namene pripravna. Pravijo, da gredo na lov (se ravno prav vjema!), med tem pa se skoči h takemu prijatlu in dela v pri- jatelski drušini, kako bi najbolje svoj cilj in konec dosegli. Najberže bo ta stranka najbolje organizirana in. pri volitvah veliko veliko upliva imela. Vendar mislimo, da še ni duh sužnosti vseh prešinil in da bo¬ de slednjič prava narodna stranka zmagala in na pod¬ lagi oktoberske diplome v federalističnem smislu dežel¬ ske zadeve uravnala. — Iz Varaždina. B. (Županij ski uradniki ali castnik|i.) Velikemu županu so na pomoč županijski uradniki ali častniki (magistrat). Sem se štejejo: Dva podžupana. Pervi podžupanje namestnik ve¬ likega župana; on je na mestu njega pervosednik v skupščinah; tudi sklicuje jih, ako je veliki župan pre¬ prečen ali zaderžan.Kedar pervi podžupan vidi,da j e potreb¬ na skupščina, oznani to velikemu županu, in ako je na to ne skliče veliki župan, zamore jo sklicati pervi podžu¬ pan, ki je prav za prav namestnik županijskega ljud¬ stva ali županijanov, kakor je veliki župan kraljev na¬ mestnik. Pervi podžupan spravlja in čuva (hrani) žu¬ panijski pečat; gleda, da uradniki točno in zvesto svoje dolžnosti opravljajo in izveršujejo; pregledava županij- sko peneznico ali denarnico vsaj dvakrat na mesec in to nenadno ali nepričakovano (ali tega zdaj ni treba, ker imamo c. k. porezne ali davkovske uradnije); pazi, da se vse točno izveršuje, kar je županijska skupščina sklenila; skerbi, da se pobirajo davki, da se nastanuje in preživlja vojska (armada) itd., ker bi me predalječ zavelo, ko bi hotel vse natanko popisati. Drugi podžupan je opravljal v poprejšnjih časih večidel sodnijske zadeve; zdaj pa tega ni več, ker je žu¬ panij ska sodnija kraljevska, in spada neposredno pod banski stol v Zagrebu, torej prevzema nekaj opravil pervega podžupana. Županije so pa razdeljene v sodnije (sodčije) velike in male, ali okrožja in kotare, kterim so poglavarji ve¬ liki in mali sodniki, in tem so na pomoč pristavniki (prisežnik, jurassor). Veliki sodnik, ki stanuje v glav¬ nem mestu županije, kjer se obderžavajo županijske skupščine, imenuje se središnji in ima tudi središnjega prisežnika. Vendar mali sodnik ni podveržen veli¬ kemu sodniku; razloček je le v časti in plači, ki jo do¬ bivajo. Ti sodniki imajo dvojno opravilo, politiško in sodnijsko. Kar se tiče pervega, izročujejo občinam in srenjam ukaze namestniškega svetovavstva in zaključke ali sklepe županijske, skerbe za izveršivanje vseh viših ukazov, za dobre mostove in ceste, za zdravje ljudi in živine, v obče za vse, kar se tiče blagra njihovega okrožja ali kotara. Kot sodniki sodijo s prisežniki o ravdah, ki ne presegajo 500 gld. Vedeti je tudi vredno, a županijani poprej niso bili vezani, se le pri svojem sodniku pritoževati in pravico tirjati, marveč pri vsa¬ kem sodniku svoje županije. (Dalje prih.) Razne novice. Visokočastiti g. Mihael Švab, korar v Terstu, je izvoljen za školasta in šolskega nadzornika v Terža- ško-koperski škofiji. Radujemo se s tamošnjimi Slo¬ venci vred te zares dobre izvolitve, kajti novi g. nad¬ zornik je bil vseskozi za slovenščino vnet in rodolju¬ ben mož. Že rajni g. R u d m a š v ga ni mogel v dosti prehvaliti. Tedaj Bog živi g. Švaba! — G. Žagar, fajmošter v Terstju na Hervaškem, je postal častni ko¬ rar Senjsko-modruškega kapiteljna. Tudi on je velik prijatel nam Slovencem, zatorej mu iz serca gratuli- ramo! —G. Ivan Macun, gimnazijalni profesor v Za¬ grebu, je poslavljen s častnim meščanstvom. —• V Za¬ grebu imajo že dalj časa društvo v podporo gimna- zijalnim učencem, ki jim veliko pomaga. Zdaj mi¬ slijo takšna društva po vseh gimnazijah trojedine kra¬ ljevine napraviti. To je zares posnemanja vreden iz- gled! —V ogulinskem polku živi zdaj naj starši vo¬ jak. Star je 122 let. — Pretečeno cvetno nedeljo se je obhajala naSerbskem petdesetletnica v spomin tiste¬ ga dne, ko je knez Miloš pred Takovško cerkvijo bandero razpel in Serbe v boj s Turkom podkuril z besedami: „Evo vam rata (vojske) s Turkom, eto vam s tim i slobode i budučnosti! 11 — Iz Gorenskega misli več družin to spomlad v severno Ameriko se preseliti. To kaže veliko nezaupnost in stisko! — „Novice“ pišejo o Riharjevem zaničevavcu to-le: „Ceravno ne odrekamo izvedenosti muzikalne g. Ned- vedu, vendar moramo reči, ker tudi nam ni cerkvena muzika „terra incognita“, da je to res kolosalna pre- derznost. Sicer pregovor „nemo propheta in patria“ res ni brez resnice: ali Rihar je in ostane, zlasti v cerkvenem petju „propheta“, ki ga narod slovenski v sercu svojem nosi in nevoljno zavrača zabavljive be¬ sede : „moglich, dass Rihar Verdienste um den Kir- hengesang hatte t. j. mogoče, da je Rihar kake za¬ sluge za cerkveno petje i m e 1“!—• Nek dopisnik v „ šol¬ skem Tovaršu pravi o Celjskih šolskih homatijah za¬ stran učnega jezika slovenskega to-le: Nam se zdi, da v vsem tem hrupu tiči kolikor toliko kaka osebnost, in da je glasovito pričkanje zavoljo jezika le pretveza, za ktero se skriva nekakošno samoljubje. Šolski red, po kterem se podučuje v naših slovensko-nemskih glav¬ nih šolah, je res tako osnovan, da se Nemcem nikakor ni treba bati, da bi se slovenščine kaj preveč naučili; ako se pa nemški otroci nauče nekoliko slovenščine, jim to gotovo ne bode škodovalo v mnogo jezični Avstriji. Čemu tedaj prepir!“ Drobtine. Cfospoilarstvene. (Gips ali mavec tudi zdravilo) Že davno se priporoča, naj bi kmetje v svojih hlevih gipsali ali jih z gipsom potresali, ker to je dobro, za gnoj in odvrača tudi bolezni. Neki kmetovavec pripo¬ veduje, da je imel konje, ki so bili na persih bolni. Kakor hitro jepazjutraj, opoldne in zvečer hlev z gipsom potresati začel, ozdraveli so tudi bolni konji. Danajska borsa 18. aprila 1865 5°/ 0 metalike. 5° „ nacijonal ...•••• 1860 derž. posoj. ...... Bankine akcije ..••••• Kreditne „ . ..... London . . Novi zlati ...••••• Srebro . 72.35 76.35 94.65 797,- 186.60 108.80 6.14 106.25 Izdatelj in odgovorni vrednik: J. E. Božič. — Natisnil Ferd. 21. Kleinmayr pod odgovornim vodstvom A. Kofler-ja.