SLOVENŠČINA Slovenščina med našimi rojaki onstran meje Primož S t u r m a n Preden se lotimo obravnave sedanjega stanja slo- venskega jezika v Italiji, moramo izpostaviti ne- kaj zgodovinskih dejstev, ki nam bodo prav gotovo olajšala razumevanje današnjih razmer. Beneški Slovenci, ki naseljujejo Nediške in Terske doline ter Rezijo, so prišli pod rimsko oblast že leta 1866. Nekaj desetletij kasneje so jim sledili vsi primorski Slovenci, ki jih je rapalska meja leta 1920 odreza- la od lastnega naroda in jih prepustila fašistične- mu dvajsetletju. Po drugi svetovni vojni in še pred mirovno konferenco v Parizu, na kateri je bila naša zahodna meja končno popravljena, so Kanalska dolina, Rezija, Nediške in Terske doline takoj zopet pripadle Italiji. Zanje se namreč v Parizu sploh niso pogajali. Nekoliko drugačno usodo sta doživeli me- sti Gorica in Trst s svojima okolicama. Po uveljavitvi sklepov mirovne pogodbe leta 1947 je namreč bivša avstrijska »Niča ob Soči« znova prišla v italijanske roke, medtem ko je Trst na prihod Italije čakal še sedem let. Jeseni 1954 je bil v Londonu podpisan memorandum med Italijo in Jugoslavijo, ki je začasno rešil razmejitev med državama ter zagotovil varstvo manjšin. Mejo sta državi potrdili v Osimu novembra 1975. Prav zaradi teh dejstev se status in stanje slovenskega jezika v Italiji še danes razlikujeta glede na kraj. Leta 2001 je italijanski parlament sicer izglasoval zakon št. 38 (t. i. zaščitni zakon), na podlagi katerega je bil kasneje sestavljen seznam občin pokra- jin Trst, Gorica in Videm, v katerih se izvaja zaščita manjšine. To je dejansko pomenilo širitev vidne dvojezičnosti na nekatera do tedaj vsaj formalno enojezična področja in možnost uvelja- vljanja slovenskega jezika pri odnosih z oblastmi. Šolstvo Ker sem tudi sam šolnik, bom svojo obravnavo začel na šol- skem področju. V pokrajinah Trst in Gorica, torej krajih, ki so v povojnem času pripadali conama A Julijske krajine in Svo- bodnega tržaškega ozemlja, je zavezniška vojaška uprava že v šolskem letu 1945/1946 v šole takoj uvedla pouk v slovenskem jeziku. Tedanje neurejene razmere in pomanjkanje šolskega ka- dra so botrovale k temu, da so v te ustanove zavezniki zaposlili veliko število begunskih učiteljev iz osrednje Slovenije, ki so se po zmagi revolucionarne strani umaknili iz domovine. Veliko jih je kljub vsem težavam (predvsem bivanje brez državljan- stva) v teh mestih ostalo tudi po prihodu Italije in s svojim de- lom odločilno pripomoglo k ponovnemu razcvetu slovenskega šolstva in kulture, ki ju je uničil fašizem. Slovensko šolstvo v Italiji je v sedmih desetletjih doživelo mar- sikatero spremembo, trdimo pa lahko, da še vedno stoji na te- meljih, ki so mu jih postavili po drugi svetovni vojni. Slovenci v pokrajinah Trst in Gorica imajo namreč še danes možnost, da se v svojem maternem jeziku izobražujejo vse do srednješol- ske mature. V Trstu delujejo štiri, v Gorici pa dve višji srednji šoli (gimnazije, tehnične in poklicne šole) s slovenskim učnim jezikom, izobraževanje v materinščini pa je zagotovljeno tudi v okoliških krajih. V goriški pokrajini imamo tako dve nižji srednji šoli (predmetni pouk), ki se nahajata v mestu Gorica in kraju Doberdob, medtem ko v pokrajini Trst nižje srednje šole delujejo v Nabrežini, na Proseku, na Opčinah, na Katina- ri, pri Svetem Ivanu, pri Svetem Jakobu in v Dolini. Petletne osnovne šole z razrednim poukom pa so prisotne skoraj v vsa- kem večjem kraju na Tržaškem (mestno središče Trsta, Tržaški kras, Tržaški breg) in Goriškem (Brda, mestno središče Gorice, Goriški kras). Popolnoma drugačno je stanje v Videmski pokrajini. Tu namreč slovenski jezik v javno šolstvo dolgo časa ni imel vstopa. Pionir- sko delo na tem področju je opravila Živa Gruden, ki je v osem- desetih s skupino zanesenjakov v Spetru Slovenov nedaleč od Čedada ustanovila zasebno dvojezično italijansko-slovensko osnovno šolo, v kateri so se v jeziku večine in manjšine otroci lahko izobraževali do svojega 11. leta. Zakon 38 iz leta 2001 je šolo podržavil in tako dokončno rešil težave z njenim finan- ciranjem. Pred nekaj leti je bila ustanovljena tudi dvojezična nižja srednja šola, ki je možnost izobraževanja v slovenskem POMLAD 2014 35 SLOVENŠČINA Večina sprememb v odnosu večinskega naroda do slovenskega prebivalstva in jezika seje vsekakor zgodila v zadnjem desetletju. Nove razmere (predvsem vstop Slovenije v EU in padec meje) so v italijanskih prebivalcih obmejnega območja dodobra spremenile nekdaj precej odklonilen odnos do vzhodnih sosedov. jeziku podaljšala do 14. leta starosti. Danes tudi v drugih predelih Benečije in Kanalske doline ob- staja možnost učenja slovenskega jezika, pa čeprav le kot izbir- nega predmeta nekaj ur tedensko. K temu je pred poldrugim desetletjem še pred zakonom 38 iz leta 2001 botrovalo spreje- tje zakona 482 (1999) o jezikovnih skupnostih v Italiji, ki med drugim predvideva finančna sredstva za poučevanje manj raz- širjenih jezikov. Prav iz postavk tega zakona se financira tudi marsikateri jezikovni tečaj slovenščine na italijanskih šolah v Trstu. Po večini gre tu za dodatne ure slovenskega jezika, ki jih na željo zavodnih svetov uvajajo posamezna ravnateljstva. Zdaleč najbolj daljnovidni pa so vsaj zaenkrat na večstopenjski šoli Iqbal Masih na Melari (v tržaškem predmestju), na kateri so poučevanje slovenščine uvedli v redni šolski pouk. Naš pregled seveda ne bi bil popoln, če bi v njem izpustili mo- žnost študija slovenščine na Univerzi v Trstu. Podobno kot v nekaj drugih italijanskih mestih imajo namreč študentje mo- žnost, da v času svojega univerzitetnega študija obiskujejo predavanja in lektorat iz slovenskega jezika ter književnosti. Stolico v Trstu vodi prof. Miran Košuta, ki ločeno predava slo- venskim in italijanskim študentom. Večina sprememb v odnosu večinskega naroda do slovenskega prebivalstva in jezika se je vsekakor zgodila v zadnjem dese- tletju. Nove razmere (predvsem vstop Slovenije v EU in padec meje decembra 2007) so namreč v italijanskih prebivalcih ob- mejnega območja dodobra spremenile nekdaj precej odklonilen odnos do vzhodnih sosedov. Tako smo danes priča ne le vse večjemu številu italijansko govorečih posameznikov (veliko jih ima namreč slovenske korenine - te segajo na Kras, v Istro, Vi- pavsko dolino ter Posočje), ki se odločajo za učenje slovenskega jezika, ampak tudi vse več družinam, ki za svoje otroke izbirajo izobraževanje v slovenskem jeziku. Večina jih svoje malčke vpi- suje k dodatnim uram slovenščine na italijanskih šolah, nekaj pa je tudi takih, ki svojega otroka vpišejo v šolo s slovenskim učnim jezikom, čeprav doma ne govorijo slovensko. Na prvi pogled je seveda stvar hvalevredna, ne smemo pa spregledati negativnih vplivov (predvsem znižanja splošne jezikovne rav- ni in zmožnosti), ki jih imajo ti učenci na slovensko govoreče razrede. Moramo se namreč zavedati, da je v zamejstvu sloven- ščina v neprestanem vsakodnevnem boju za preživetje. Javna uprava Poglavje prisotnosti slovenščine v javni upravi zahteva poseb- no obravnavo. Razen v nekaterih okoliških občinah tržaške in goriške pokrajine (Steverjan, Sovodnje, Doberdob, Devin-Na- brežina, Zgonik, Repentabor, Dolina) Slovenci v Julijski Krajini niso v večini, torej v svojih rokah nimajo vzvodov odločanja. Kot sem zapisal v uvodu, smo Slovenci v Italiji dobili t. i. zašči- tni zakon leta 2001. Pred tem je bilo nekaj poskusov posame- znikov, ki so se vztrajno borili za prisotnost slovenščine in nje- no rabo pred javnimi in sodnimi oblastmi, in sicer predvsem na podlagi italijanskih zakonov (Ustave) ter mednarodnih pogodb (Mirovne pogodbe iz leta 1947, Londonskega memoranduma 1954 in Osimskih sporazumov 1975). Med njimi prav gotovo izstopa prof. Samo Pahor, ki je marsikdaj tudi za ceno lastne integritete zahteval rabo slovenščine ter s svojim delovanjem pri Ustavnem sodišču Republike Italije dosegel marsikatero razsodbo temu v prid. Zakon 38 iz leta 2001, ki je sad kompromisa med tedanjo ita- lijansko vlado in slovensko politiko ter civilno družbo v Italiji, je predvidel imenovanje t. i. paritetnega odbora (10 članov ita- lijanske večine in 10 članov slovenske manjšine), ki je sestavil seznam 32 občin, v katerih naj se izvaja vidna dvojezičnost. Prvi premiki so se zgodili ob koncu prejšnjega desetletja, ko je veliko občin, predvsem v pokrajini Videm, zamenjalo enojezič- ne krajevne table in smerokaze z dvojezičnimi (ponekod celo s trojezičnimi, torej italijansko-slovensko-furlanskimi). Tudi na podlagi izvajanja zakona št. 38 je bila v teh občinah uvedena možnost izdaje dvojezičnih italijansko-slovenskih izkaznic, kar prej ni bilo mogoče. Tako javna uprava kot večina prebivalstva so uveljavitev slovenskega jezika sprejele z naklonjenostjo, ra- zen nekaj posameznikov v Benečiji in Reziji. Se vedno se na- mreč dogajajo nočne mazaške akcije dvojezičnih tabel, v dolini Rezije pa se pogosto napada zakon št. 38 iz leta 2001, češ da rezijanščina ni slovensko narečje, ampak zgolj slabo definirano in zamejeno narečje slovanskega izvora. 36 RAZPOTJA SLOVENŠČINA Poleg posameznih občin izvajajo večjezičnost tudi pokrajine (dvojezični napisi na upravnih stavbah in cestah) ter dežela Furlanija-Julijska krajina sama. Predstavniki slovenske naro- dne skupnosti, ki so izvoljeni v ta upravna telesa, imajo mo- žnost, da na sejah nastopajo v slovenskem jeziku, in sicer za- hvaljujoč prevajalskim storitvam, kijih omogočata zakona 482 iz leta 1999 in 38/2001. Zadnja novost na tem področju je odlok, ki gaje decembra lani podpisala deželna predsednica Debora Serracchiani in ki pred- videva širitev vidne dvojezičnosti tudi na tista podjetja v zaseb- ni lasti, ki nudijo javne storitve (ceste, javni prevozi, pošta itd.). Mediji Slovenski mediji v Italiji so pretežno v zasebni lasti, kar jim seveda omogoča veliko večjo avtonomijo. Edina izjema pri tem sta slovenska oddelka pri deželnem sedežu RAI za Furlanijo- - Julijsko krajino (časnikarski in programski), ki spadata v sklop italijanskega javnega medijskega podjetja. Čeprav so ostali mediji v zasebni lasti, se vseeno financirajo z javnim denarjem, ki ga prispevata tako slovenska kakor ita- lijanska stran. Najbolj prepoznaven med vsemi je prav goto- vo Primorski dnevnik, edini dnevnik v slovenskem jeziku izven meja RS. Sledita mu tednik Novi glas, ki izhaja v Gorici, in Novi Matajur, ki ga izdajajo v Čedadu. Novi Matajurje celo večjezi- čen, saj objavlja tudi zapise v krajevnih narečjih in italijanščini. V slovenščini deluje spletni informativni portal slomedia.it, v Italiji pa izhaja še cela vrsta revijalnega in periodičnega tiska (Dom, Mladika, Pastirček, Galeb, Isonzo-Soča in veliko drugih). Žal finančna kriza na veliko klesti prispevke manjšinskim me- dijem. Prav zaradi tega v zadnjem času močno upada število za- poslenih in sodelavcev ter s tem kakovost njihovih objavljenih prispevkov, navsezadnje tudi sama jezikovna raven. Nekateri zapisi oziroma radijska poročila so včasih že pod vsako jezikov- no kritiko. Morda je jezikovna raven nekoliko boljša pri tistih medijih oziroma glasilih, ki izhajajo iz krščansko-liberalnega kroga manjšine, saj so ti vrsto desetletij delovali izključno na prostovoljnem delu peščice zanesenjakov (predvsem povojnih političnih emigrantov) in ne na podlagi javnih prispevkov. Društveno delovanje Gosta mreža športnih, kulturnih in prosvetnih društev Sloven- cem v Italiji omogoča združevanje, ki je prvi pogoj za jezikov- no ter narodnostno preživetje in razvoj. Zanje skrbita krovni organizaciji Slovenska kulturno gospodarska zveza, kije izraz levičarskih teženj, ter Svet slovenskih organizacij, ki je nastal kot odraz katoliško-liberalnih nazorov. Njuni »hčerinski« dru- štvi sta Zveza slovenskih kulturnih društev in Slovenska pro- sveta, ki društvom dodeljujeta prispevke za njihovo delovanje. POMLAD 2014 37 SLOVENŠČINA Izjema pri tem so športna društva, ki se prepoznavajo v enotni krovni organizaciji ZSSDI. Društveno delovanje je seveda zelo razvejano. V zamejstvu je nešteto pevskih zborov, gledaliških in folklornih skupin, pa tudi interesnih krožkov (namenjenih telesni vadbi, ročni spre- tnosti, lovu, ribolovu itd.). Pogovorni jezik v teh društvih je seveda slovenščina, čeprav je v zadnjem času moč opaziti nov fenomen, in sicer vključevanje vse večjega števila italijansko govorečih v te sredine, kar seveda jemlje prostor slovenskemu jeziku. Slovensko stalno gledališče Podobno kot Primorski dnevnik je tudi Slovensko stalno gleda- lišče edinstvena tovrstna slovenska ustanova izven meja RS. Gre namreč za edino poklicno slovensko gledališče s stalnim ansamblom v tujini. Tradicija SSG-ja se seveda cepi na žlah- tno dediščino primorske Talijine umetnosti. Zaradi svojega neurejenega statusa je večkrat podvrženo krizam, predvsem finančnim; da pa bi povečali obisk in privabili tudi ljubitelje gledališča iz večinskih vrst, so se v njegovem vodstvu pred do- brim poldrugim desetletjem odločili za opremljanje predstav z italijanskimi nadnapisi. Cerkev V krajih naselitve slovenske manjšine v Italiji lahko verniki obi- skujejo bogoslužje v slovenskem jeziku. Splošno znano dejstvo je, da je bila primorska duhovščina v času fašizma edini branik slovenskega jezika pred potujčevanjem, malokdo pa ve, da so se pritiski na Slovence v nekaterih krajih videmske pokrajine nadaljevali tudi po drugi svetovni vojni. Pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega jezika in zavesti so tako v povojnem » * « » času opravili beneški Čedrmaci. Brez njih bi v Benečiji gotovo ne bilo narodnostnega in jezikovnega razvoja, ki je v osemde- setih letih prejšnjega stoletja zadobil nekoliko bolj laičen zna- čaj. Tudi slovenski duhovniki v Italiji imajo svoje glasilo, in sicer Naš vestnik, ki ga ureja škedenjski župnik Dušan Jakomin. Neformalni in individualni stiki Živimo v času vse večje globalizacije in individualizma. To se seveda odraža v celotnem zahodnem svetu. Komunikacija med ljudmi postaja vedno hitrejša, pa tudi vse bolj skromna. Zaradi njegovega posebnega položaja v Italiji je slovenski jezik podvr- žen še dodatnim korenitim družbenim spremembam. Velikokrat je namreč slišati ljudi slovenskega maternega jezika, ki se med seboj pogovarjajo v italijanščini. V komunikaciji z italijanskim svetom nekateri podjetniki svoje priimke raje izgo- varjajo v italijanski obliki (Čuk tako postane »Kuk«, Sancin pa »Sančin«). Predvsem v Trstu (Sveti Jakob, Sveti Ivan, Katinara) v šolah s slovenskim učnim jezikom večina vpisanih dijakov ni slovenskega maternega jezika. Stanje slovenskega jezika se je od časa po koncu druge svetov- ne vojne do danes torej precej spremenilo. Ce je namreč nekoč veljalo, da slovenščina v nekatere sfere javnega življenja nima vstopa, je danes juridični status slovenskega jezika precej višji od tedanjega, število govorcev, ki jim je slovenščina materni jezik, pa se nenehno zmanjšuje. Živimo v času velikih sprememb, zato je nemogoče špekulirati o prihodnjem razvoju rabe slovenskega jezika v Italiji. Ce naj svoj zapis zaključim z oceno o tem, ali je stanje slovenščine danes boljše ali slabše kot nekoč, bom zapisal le, da je zelo dru- gačno. Največje razlike so se, kakor smo videli, na tem področju zgodile v zadnjem desetletju.* • • « 896 RAZPOTJA