PROSVETNI
ŠTEVILKA 9 LJUBLJANA, 13. MAJA 1955	Leto VL
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon številka 21-397. — Letna naročnina din 300.—% Štev. ček. računa 604-»T«-140. — Tiska Tiskarna »Slovenskega poročevalca«
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV
II. K0M3RES
udruženja nčiteljev-pro-fesorjev strokovnih sol
Od 28. do 30. aprila t. I. je bii v Opatiji II. kongres učiteljev in profesorjev strokovnih šol Jugoslavije. Poleg 120 delegatov iz vseh ljudskih republik so se udeležili kongresa tudi številni gostje: predstavniki MLO iz Opatije in Rijeke, zastopnik Odbora za prosveto pri zveznem Izvršnem svetu, zastopnik Zvezne industrijske zbornice, zastopnik Zveze društev inženirjev in tehnikov FLRJ, zastopnik Izvršnega sveta Ljudske republike Slovenije, zastopniki številnih industrijskih, vajeniških in srednjestrokovnih šol.
Osrednja točka kongresa je je bil referat: SISTEM STROKOVNIH Sol, osnovni problemi IN REFORMA ŠOLSTVA V FLRJ. V referatu je bilo v začetku prikazano stanje strokovnega šolstva v bivši Jugoslaviji. Strokovne So!e, ki smo jih podedovali od gospodarsko zaostale Jugoslavije, nikakor niso mogle zadovoljiti potreb po strokovnih kadrih v novi Jugoslaviji. Industrializacija, elektrifikacija, splošni gospodarski in družbeni razvoj je takoj po osvoboditvi terjal nove in bolj kvalificirane kadre, socialističnega tipa. Zato je bila naša glavna skrb neposredno po osvoboditvi, čimbolj razširiti mrežo strokovnih šol. Dočim smo imeli v šol. letu 1. 1938/39 410 vajeniških šol z 48.689 učenci, se je v šol. letu 1949/50 število teh šol povečalo na 788 (za ®2%) z 95.850 vajenci (za 97% Yeč). Industrijskih šol je bilo v letu 1938/39 le 33 z 3070 učenci, v šol. letu 1953/54 pa že 1“.1 Š°1 (za 210% več) z 20.200 ucenci (za 559% več). Tudi kva-hteta usposobljenih kvalificiranih industrijskih delavcev se je po osvoboditvi močno dvignila v primerjavi s predvojnim stanjem.
Prav tako se je število srednje strokovnih šol po osvoboditvi zeio povečalo. V šol. letu 1938/39 smo imeli le 55 srednjih strokovnih šol z 10.989 dijaki, v šol. letu 1950/51 pa že 243 šol (za 342% več) s 65.940 dijaki (za 500% več). Po 1. 1953/54 pa število strokovnih šol (vajeniških, industrijskih in srednjih) močno pada, pač zaradi tega, ker naše gospodarske ustanove ne posvečajo tem šolam potrebno skrb.
Po osvoboditvi je nastala nova oblika srednje strokovne šole — delavski tehnikum, ki so po 1. 1952 prešli v delavske večerne oddelke pri rednih srednjih strokovnih šolah. Ti oddelki naj bi omogočili strokovno izpopolnitev tistim delavcem, ki si poprej bilo iz katerega vzroka niso mogli pridobiti potrebnega strokovnega znanja.
Industrijski in splošni gospodarski razvoj pa gre pri nas veliko hitreje kot pa je možno po redni poti (s šolanjem) strokovno usposobiti potreben delavski naraščaj. Zato je nujno, da se vključijo v proizvodnjo tudi strokovno neusposobljeni ljudje. Ti naj bi si pridobili potrebno kvalifikacijo s prakso v tovarni in z opravljanjem strokovnih izpitov. Kljub temu da imamo že veliko na ta način priučenih delavcev, je vendar še vedno Po tovarnah ogromno povsem nekvalificirane delovne sile: v Srbiji je kvalificiranih (izučenih in priučenih) delavcev samo 33%, izučenih delavcev pa samo 13%, vsi ostali so brez vsakih kvalifikacij za delo, ki ga opravljajo. Število teh povsem nekvalificiranih delavcev se veča iz leta v leto. Ta ugotovitev terja, da začnemo takoj s sistematičnim naknadnim strokovnim usposabljanjem delavcev, ki se vključujejo v proizvodnjo brez potrebne strokovne usposobljenosti.
Ti nekvalificirani delavci nimajo poleg tega niti najosnovnejše splošne izobrazbe. Kako naj taki delavci strežejo vedno bolj kompliciranim strojem po naših tovarnah? Kako naj taki delavci s svojimi delavskimi sveti vodijo tovarne? Nujno je, da damo našemu delavcu potrebno minimalno strokovno in splošno izobrazbo. Vendar kako? Saj nimamo še izdelanega sistema strokovnega in splošnega izobraževanja za te ljudi. V industrijske in vajeniške šole se Po dosedanjih predpisih lahko vpišejo samo tisti, ki še niso dopolnili 17 let starosti. Za odrasle in za tiste, ki so že vključeni v proizvodnjo, pa pri sedanjem sistemu šolanja ni dana možnost strokovnega usposab-ijanja. Da omogočimo tudi tem ljudem strokovno izpopolnitev, ni potrebno ustvarjati povsem nov sistem šolanja. Potrebno je le nadaljevati že pričeto delo olanja odraslih in ga razširiti “a več vrst šol. Te delavske »le pa ne smejo biti privesek rednih šol, marveč morajo biti
samostojne z lastnim učnim programom, ker je problematika teh šol povsem drugačna kot rednih šol. Namesto dosedanjih periodičnih tečajev, sindikalnih ali večernih gimnazij je potrebno uzakoniti in odpreti:
a)	splošno izobraževalne šole za odrasle (od osemletke do višje gimnazije) in
b)	strokovne šole za odrasle (vajeniške, mojstrske in srednje strokovne z večernim poukom).
Reforma šolstva bo morala pravilno rešiti tudi naslednje probleme:
1.	ali naj bo vzgoja delavskih kadrov posebej in ločeno od vzgoje uradniških kadrov, ali pa je treba ustvariti enoten sistem vzgoje strokovnih kadrov, da bi s tem izginil prepad nad umskim in fizičnim delom.
2.	Kdo naj skrbi za strokovne šole, za njihovo materialno oskrbo in za njihovo pravilno ter uspešno delovanje? Odkar so pred nekaj leti vse strokovne šole prešle v resor prosvetnih organov, se naša gospodarska javnost, čeprav je najbolj zainteresirana na vzgoji strokovnih kadrov, zanje ni več brigala, niti jim ni nudila potrebne gmotne pomoči. Prosveta pa za tako številne in različne strokovne šole ni imela niti dovolj denarnih sredstev niti ni bila kos nadzirati pravilno izvajanje učnih programov. Sole so bile prepuščene same sebi. Same so določale profil absolventov strokovnih šol, same so predpisovale učne programe in jih same brez nadzorstva izvajale, same so odločale o številu učencev, bodočih strokovnih kadrov. Ta ugotovitev je tem bolj usodna, ker je dotok strokovnjakov iz proizvodnje v šole zaradi slabega nagrajevanja v prosvetni službi povsem usahnil. Nasprotno: strokovnjaki v vse večjem številu zapuščajo šolo in odhajajo v gospodarstvo, kjer jih čakajo neprimerno boljše plače. Dober, strokovno usposobljen in progresivni učiteljski kader, ki pozna potrebe našega gospodarstva, bi mogel sam rešiti številne probleme našega strokovnega šolstva, če bi ga podprli družbeni organi in gospodarske organizacije, zaradi katerih te šole sploh obstajajo in jim usposabljajo strokovne kadre. Sam bi mogel uspešno reševati vprašanje šolskih prostorov, opreme šol, šolskih delavnic, šolskih knjig, učnih pripomočkov za ponazoritev pouka in mnogih drugih problemov, ki predstavljajo osnovni problem strokovnega šolstva. Zato je problem učiteljskega kadra kot takega in problem njegovega nagrajevanja osnovni problem strokovnega šolstva, ki ga je treba takoj rešiti. Olavni vzrok za to nepovoljno stanje v strokovnih šolah je v tem, da doslej nismo imeli organa, ki bi sistematično proučeval problematiko strokovnega šolstva in dajal smernice za njegov uspešen razvoj.
Reforma strokovnega šolstva mora najprej ugotoviti potrebe po strokovnih kadrih in nato določiti njihov profil. Z analizo delovnih mest v najvažnejših gospodarskih podjetjih bi ugotovili, koliko strokovnjakov je
na teh mestih potrebno, kakšno naj bo njihovo praktično in strokovno teoretično znanje in kje naj si to znanje pridobe: ali v strokovni šoli aii pa bi morda zadoščalo priučevanje v delovnem procesu samem. Istočasno naj bi analizirali tudi stanje splošne izobrazbe, ki je pogoj za strokovno usposabljanje in za sodelovanje v družbenem upravljanju podjetja. S to analizoi bi ugotovili obseg znanja, ki je potrebno za do-tično delovno mesto, šele na podlagi teh dognanj bi sestavljali učne načrte in predmetnike, t. j. določali bi trajanje in način šolanja.
K temu ogromnemu delu bo potrebno pritegniti tudi naša gospodarska združenja, gospodarske zbornice, politične in družbene organizacije. O vseh ugotovitvah in predlogih bo potrebno tudi javno razpravljati in k temu pritegniti tudi naš tisk. S tem bi zainteresirali našo javnost za strokovno šolstvo in ji prikazali njegovo pravo vlogo in pomembnost v našem bodočem gospodarstvu. Razbili bi 'napačno gledanje na strokovne šole, kar se odraža v skrajno pomanjkljivi skrbi za vzgojo strokovnih kadrov in v preskopih materialnih sredstvih, ki se odvajajo v ta namen. Zato so strokovne šole (zlasti vajeniške pa tudi srednje) po večini brez lastne strehe, utesnjene kot »gostje« v ozkih prostorih brez potrebne opreme, brez knjig in učil, njihove delavnice pa so ponekod opremljene s stroji, ki spadajo bolj v muzej kot pa v šole.
Naše gospodarstvo je letos končno začelo uvidevatl potrebe strokovnih šol in je začelo vplačevati v sklad za kadre poseben prispevek za finansiranje strokovnih šol.
Po referatu je bilo podano organizacijsko poročilo in poročilo o dosedanjem triletnemu delu Centralnega odbora. Na strokovnih šolah poučuje 12.293 učiteljev oz. profesorjev, od teh je včlanjenih v naše Udruženje le 5837 učiteljev oz. profesorjev. t. j. le 47%, vsi ostali so honorarni in zato tudi niso člani Udruženja. Po republikah je članstvo razporejeno takole: Srbija ima 3548 članov, Hrvatska 1629, Bosna in Hercegovina 656, Slovenija 563, Makedonija 344 in Črna gora 196 članov.
Po poročilih je bila celodnevna razprava o problemih strokovnega šolstva. Od slovenske delegacije so sodelovali v razpravi: Kompare Dušan, ki je govoril o materialnem stanju učnega osebja, Macarol Rudolf o vajeniških šolah v Sloveniji, Karlin Franc o delovodskih šolah in Urankar Pavle o pouku splošnoizobraževalnih predmetov na srednje strokovnih šolah ter o vpisovanju absolventov srednje strokovnih šol na univerzo.
Kongres je nato menjal statut in ga uskladil z današnjim našim družbenim razvojem. Soglasno je bilo sklenjeno, da ostane Združenje učiteljev in profesorjev še vnaprej samostojen sindikat. Končno je bil izvoljen nov Centralni odbor in sprejeta resolucija.
Pavle Urankar.
K PRAZNIKI) I JOBU ANE ?
m mm, m	HA VROil	Jg£
Misli k reformi strokovnega šolstva
Razpis za sprejem slušateljev-učiteljev na VPŠ
v Ljubljani za šolsko leto 1955/56.
Višja pedagoška šola bo v šolskem letu 1955/56 sprejela slušatelje za tele predmetne skupine:
1. Slov. jezik — srbskohrvatski jezik (20 slušateljev)
I, Angileški (nemški) — slovenski jezik 20)
3.	Zgodovina — zemljepis (20)
4.	Kemija — fizika (20)
5.	Matematika — fizika ali fizika — matematika (30)
6.	Glasba — slovenski jezik ali zgodovina (15)
7.	Risanje — ročna dela (15)
8.	Defektologija: ortopedagogika (20)
Šolanje traja 2 leti. Kandidati ne smejo biti stari več kot 30 let in morajo imeti diplomo učiteljišča ter vsaj dveletno prakso; vsak kandidat naj poleg izbrane predmetne skupine navede še drugo skupino, ki bi jo bil pripravljen študirati.
Sprejemni izpiti se opravljajo iz angleškega jezika, glasbe in risanja. Sprejemni izpit za angleški jezik obsega prevod iz angleškega jezika s pomočjo slovarja, branje krajšega odlomka in razgovor o tekstu v angleščini.
Za sprejemni izpit iz glasbe se zahteva znanje v obsegu treh razredov nižje glasbene šole (klavir, osnove teorije in solfedža). Kandidati za risanje pri sprejemnem izpitu senčijo glavo po mavčevem odlitku In izdelajo eno ornamentalno risbo; prošnji za sprejem pa priložijo nekaj svojih dosedanjih del iz risanja.
Kandidati-učitelji naj vlagajo s 30 dinarji in 20 dinarjev v gotovini kolkovane prošnje na Višjo pedagoško šolo preko svojih okrajev, ki naj jih opremijo s strokovno in moralno politično oceno, ter predlogom za sprejem ali odklonitev. Prošnje opremljene z vsemi potrebnimi prilogami naj pošljejo okraji do 20. junija na Višjo pedagoško šolo. Stari trg 34.
Prošnji je treba priložiti:
1.	Spričevalo o opravljenem diplomskem izpitu in eventualnem strokovnem izpitu.
2.	Kratek življenjepis.
Prošnji je treba priložiti dopisnico z natančnim naslovom, na katerega bo kandidat obveščen o sprejemu in o dnevu sprejemnega izpita; sprejemni izpiti bodo v septembru.
Ravnateljstvo Višje pedagoške šolft-v IiinhHvili
Komisija za proučevanje šolstva pni SPK LRS posveča mnogo pozornosti tudi strokovnemu šolstvu. Reforma, strokovnega šolstva je povezana s tisočerimi nitmi z našim gospodarstvom, zato jo je možno izvajati le, če sp razčiščena nekatera osnovna važna vprašanja vzgoje kadra, ki so v najtesnejši zvezi z gospodarskim razvojem Jugoslavije. Katera so ta vprašanja?
1.	Osnovni principi politike vzgoje strokovnih kadrov niso le zadeva vsake poedine republike, pač pa vprašanja, ki morajo biti enotno rešena za vso Jugoslavijo.
2.	Strokovno šolstvo v Jugoslaviji je v raznih republikah doseglo različno razvojno stopnjo. Zato gre obenem z reformo tudi za to, da se že preizkušene metode In dobri rezultati prenesejo iz republike v republiko, to pa le v tem primeru, če so v skladu z osnovnimi principa vzgoje kadra, ki so v interesu celotnega gospodarstva Jugoslavije.
Pri reformi strokovnega šolstva gre končno tudi za zadeve, ki obstoje že v uredbah o vajencih in strokovnih šolah, pa jih ni nihče izvajal, ker smo na tako izredno pomembne in koristne stvari enostavno pozabili.
3.	Reforma strokovnih šol potrebuje nekatere pojasnitve glede poklicev. Predpisi o nomenklaturi poklicev pri nas več ne ustrezajo razvoju gospodarstva. V delu je nova nomenklatura, ki pa seveda ne more biti izdana na hitro roko. Enotna nomenklatura poklicev je za vse republike nujno potrebna. Nomenklatura naj predpisuje trajanje učne dobe, ki mora biti enaka za vso državo.
4.	Danes so predpisi o vzgoji strokovnih kadrov za vso Jugoslavijo enotni. Vendar so kljub temu po republikah precejšnje razlike. Prav zato, ker posamezniki po svoje kroje profil kadra, smo prišli do ogromnih razlik, ki gredo na škodo kvalitete. Nekateri imajo čudne pojme o odnosu števila ur med teorijo in prakso v industrijskih šolah, kakor tudi pri vajencih, čeprav je v uredbi to predpisano. Nekateri so na predpise popolnoma pozabili in so šli svojo pot. Komu neki so taki ljudje odgovorni? Ce jih inšpekcija pravočasno odkrije, je še sreča. So zopet poedinci, ki predlagajo sistem vzgoje, ki ga ni mogoče sprejeti brez zadostnih dokazov, njihovi predlogli so premalo utemeljeni in postavljajo na glavo stvari, ki so že preizkušene pri nas in v tujini. Ali je prav, da ovržemo dobro in prevzamemo nekaj, kar nismo preizkusili niti preštudirali? So zopet drugi, kt smatrajo, da je treba izdati predpise o vzgoji strokovnih kadrov čimpreje, pa naj bo to z uredbo ali pa celo z zakonom. Vsi bi to pozdravili, če ne bi bilo ogromno problemov, ki jih je potrebno s tem v zvezi rešiti. Ali naj gremo v improvizacijo, ali naj začnemo pri strehi zidati hišo?
V zadnjem času so se tudi pojavile tendence, ki govore za to, da je treba v šole s praktičnim poukom uvesti več teorij^ na
mm
ditev utemeljujejo s tem, da mora biti naš delavec dovolj izobražen. To je zelo v redu. Vsak zaveden državljan to pozdravlja. Toda tudi delati mora znati. Koliko je potrebno prakse, koliko teorije, tega ni mogoče reči brez podrobnejšega študija vsakega poklica.
5.	Kako se bodoči kvalificirani delavci uče, kakšna je metoda pridobivanja praktičnega znanja, je gotovo tudi pomembno vprašanje. Boljša metoda dela pomeni uspešnejše in hitrejše prenašanje znanja. Kako je s tem v šolah s praktičnim poukom, kjer so dani pogoji za sistematično priučevanje, in kako je s tem pri vajencih v delavnicah, ve vsak, ki ta dva načina vzgoje in izobrazbe pozna. Pri nas in tudi v drugih republikah so še ljudje, ki smatrajo, da je n.pr. industrijska šola manj vredna, ne poznajo pa njenega ustroja niti načina dela.
Ne glede na to pripombo se moramo v problem priučeva-nja praktičnega dela zzamisli-ti; to tare vse republike.
6.	Vse razmišljanje o reformi strokovnega šolstva, načinu vzgoje kadra kvalificiranega delavca nam prav nič ne hasne, če ne vemo, kakšnega delavca hočemo, kaj naj zna, s kakšnim znanjem bo zadovoljil v gospodarstvu. Tega pa ne ve nobena republika in to je osnova.
Zato bi rad še enkrat podčrtal tole: Uspešne reforme strokovnega šolstva ne more biti v tem smislu, da vsaka republika rešuje stvari po svoje, čeprav je predizobrazba po republikah različna. So problemi, ki morajo biti rešeni centralno in enotno za vse republike. Kljub temu pa obstoji možnost specifičnosti po republikah, še več, celo specifičnosti po po edinih podjetjih, osnovne ali minimalne zahteve pa morajo biti enake. Reforma strokovnega šolstva se zato ne more začeti pri učnih načrtih za teorijo, pač pa pri zahtevi, kakšnega delavca hočemo imeti, kaj mora znati, to je pri praktičnem delu.
Komisija za proučevanje šolstva pri SPK LR Slovenije je po razpravljanju s strokovnjaki iz. šol in gospodarstva, ter na osnovi zaključkov zvezne komisije izdelala predlog za način proučevanja problematike, ki zadeva reformo strokovnih šol.
1. Reforma strokovnih šol mora dati tak način šolanja kadra, ki ustreza proizvodnji, zato mora sloneti vse delo in proučevanje na najtesnejšem sodelovanju s tistimi, ki kader rabijo, to so tovarne, posestva, zbornice itd. Proizvodnja mora povedati svoje zahteve, kaj morajo, delavci v poedinih poklicih znati. Zato moramo:
a)	vedeti, kateri poklici naj se vzgajajo v šolah s praktičnim poukom, v srednjih strokovnih šolah in v vajenskih poklicih, torej del nomenklature poklicev;
b)	vedeti za minimalne zahteve znanja v praktičnem delu za poedina leta učenja. Iz tega bo možno razbrati trajanje učne dobe, ne na podlagi ugibanja in prerekanja, pač pa na podlagi konkretnih dejstev. Sem spadajo tudi minimalne zahteve zna-
obrtnega pomočnika oziroma ahsolviranega tehnika po dovršenem študiju. To je profil — zahteva ali opis, kaj naj zna kvalificirani delavec. Tak opis mora hiti do podrobnosti pretehtan s proizvodnjo, ki je soodgovorna, obenem pa najbolj zainteresirana.
2. Z dobljenimi profili poedi-nih poklicev seveda reforma strokovnih šol še. ni . končana. Sedaj se prične druga faza in to je: kakšna je najbolj .ustrezna pot za dosego tega cilja, to je znanja, ki ga predpisuje profil poklica. Gre torej za sdstem šolanja. — Variant za vzgojo srednjih strokovnih kadrov je veliko, do sedaj znane naštejemo:
a)	4 razr. gimnazije in 4 razr. srednje strokovne šole;
b)	4 razr. gimnazije in 5 razr. srednje strokovne šole;
c)	6 razr. gimnazije in 3 razr. srednje strokovne šole;
d)	8 razr. gimnazije in 2 razr. srednje strokovne šole;
e)	dovršena šola s praktičnim poukom (industr. šola) in 3 razr. srednje strokovne šole;
f)	dovršena šola s praktičnim poukom (industr. šola) in 2 razr. srednje strokovne šole;
Torej zaenkrat 6 načinov vzgoje srednjih strokovnih kadrov. Kateri je pravi? Nobeden naštetih še nima ustreznega
merila. Če pridemo do profilov, bodo ti v veliko pomoč vsaki srednji strokovni šoli, ker bodo predavatelji vedeli, kaj proizvodnja hoče. Danes tega za vse srednje strokovne šole ne moremo trditi, zato očitki, da kadri ne »odgovarjajo« svojim nalogam. Kritiki naj povedo, kakšne kadre hočejo in srednje strokovne šole naj se nato z njimi sporazumejo. Seveda bodo morali kritiki, kdorkoli to že so, urediti dobo, ko absolvent srednje strokovne šole nastopi pri njih službo in se prične s prakso uvajati v stroko. Odpovedati se bodo morali zelo zakoreninjenemu mišljenju, da šola mora dati »pečenega« strokovnjaka. Tega srednja strokovna šola, kar obstoji, nikoli ni dala, ga ne more danes in ga nikoli ne bo, kar si morajo vsi, ki drugače mislijo, zapisati na prvo stran knjige svoje kadrovske politike,
3.	Z ugotovitvijo nomenklature poklicev, profila kadra, sistema šolanja itd. pa zadeva ni še rešena. Vprašanje je še, kakšna naj bo šolska mreža. Strokovnih šol bo toliko (kakor tudi vajencev), kolikor je potrebno. Gospodarsvo bo moralo torej reči, koliko kadrov rabimo, kakšen je normalen prirastek. Šolske mreže ni mogoče krojiti (Nadaljevanje na 2. strani)
Nepismena učiteljica
Bilo le v nizkih Brdih, skoraj v pPadmestju Gorice. Ko smo iskali učiteljico za Pod-sabotin, se pojavi pri okrožnem šolskem nadzorniku drobno dekletce ter se ponudi, da bi ona učila v Podsabotinu.
Ko sem gledal to drobno dekletce pred seboj, mislim, da mi je ušel nasmeh. Vem pa, da mi ni zamerila, ker je verjetno že pričakovala kaj podobnega in mi je energično in krepko odgovorila: »Saj jih že poučujem, prišla sem le zato, da vas o tem obvestim in da mi moje delo odobrite. Vsi otroci me imajo radi in so me sami na sestanku izbrali za svojo učiteljico.« Pogovorila sva se o njenem dosedanjem in bodočem delu, o njeni izobrazbi, o knjigah, katerih se naj poslužuje. Obljubila je, da bo rada večkrat prišla sama k nam in nam o vsem poročala.
Odšla je. Naslednji teden nam že pošlje po šolskem otroku — pionirju-kurirju tedensko poročilo. Redno, vsak teden je sledilo poročilo in vsakikrat je poročilo prinesel drug otrok. To je bilo nekaj zaupnega, nekaj zelo važnega. In tisti, ki je nesel poročilo partizanom, ta je dosegel veliko priznanje.
Nekega dne vstopi 12-letni deček, krepke rasti, strumno pozdravi, stoji mimo kot pravi vojak in izroči poročilo šole Podsabotin. Kot običajno pobaramo kurirčka z vprašanjem: »Ali je pri vas kaj novega?«
Glavno, kar bi moralo vsebovati poročilo tov. učiteljice, n§m ja izpopolnil kurirček, ki
Pred tremi dnevi, ravno k< smo začeli s poukom in smi prepevali »Hej brigade«, snu zagledali skozi okno Nemce »Nemci,« siknemo vsi na mah Tov. učiteljica je z bliskoviti naglico zbrisala tablo, nam prstom na ustih šepnila »uči teljice ni!« in sedla k deklic v drugo klop, kjer je bili ravno eno mesto prazno. 5 tem trenutku že vstopijo trij Nemci. Nekaj časa nas mo trijo,, se ozirajo po razredi in po vsej verjetnosti iščeji učiteljico ali učitelja. V spa čeni slovenščini nas ede; vpraša: »Kje je učiteljica? Nimamo učiteljice,« smo vs skoraj na mah zakričali, »Sa mi se igramo in učimo.« Ne mec stopi na kateder in s predstavi: »Jaz sem tudi uči telj. Sedaj me pa potrebuj domovina in sem vojak. N< bomo videli, če ste se že ks naučili.« —■ »Saj smo dane šele prvič skupaj,« se oglas moj sosed Ivan. Nemec se n da motiti. Nekaj časa opazuj naše obraze in nas gleda p vrsti. Naenkrat stegne roko i s prstom pokaže na našo to’ učiteljico. »Pridi ven!« Ji d v roko kredo in veli: »Napis Živel največji vojskovodj Hitler.« Naša učiteljica sto nepremično, gleda v tla i vrti kredo med prsti. Neme jo bodri:	»No, no, napiši:
Naša učiteljica ga pa nedolžn pogleda in izjeclja, prav tihi kot bi jo bijo sram: »Ne znai pisati.« Ne vem, ali ji je Ne mec verjel ali ne. Nasmej; se je in odšel. Kako je bil naši učiteljici pri duši, ne ven Tega v poročilu ni navedi;
Oskar "Venturini - šS/ndo
Stran ?
Reforma šolstva
Štev. 9
Nekaj pripomb ob anketi Komisije za proučevanje šolstva v »Prosv. del.« št. 6. o problematiki ročnega dela
Velika vnema komisij pri SPK LRS da slutiti, da se je reformno delo za izboljšanje šolstva začelo že uspešno raz-vijati. Anketna vprašanja so že dovolj tehtna vzpodbuda za razmišljanja. Posebno praktiki imajo sedaj dovolj prilike za sodelovanje, kajti od nas bo najbolj odvisno, kakšen bo novi šolski sistem in koliko bomo lahko izboljšali sedanje »križe in težave«. Med najbolj nejasne probleme sedanjega razmotrivanja spada vprašanje delovne vzgoje. ki posega nedvomno globoko v reformo socialistične splošnoizobraževalne šole. Zato želim povedati nekaj misli, ki zadevajo 4. b točko ankete:	»Vrašanje	ročnega de-
la. ..« K temu me je privedla razprava tov, Drage Hume-kove v zadnji štev. Sodobne pedagogike, kjer pod naslovom »Reforma obveznega šolstva« osvetljuje stališče komisije za proučevanje šolstva in drugih učiteljev do glavnih problemov šolske preusmeritve.
Za pravilno razumevanje delovne vzgoje po naših šolah je važna ugotovitev tov. Hu-mekove, ki pravi, da si morajo vsi naši otroci v obvezni šoli pridobiti uporabno iu enakopravno splošno izoTvraz-bo, ki odpravlja nasprotja mod fizičnim in umskim delom, dviguje zmogljivost o-trok jn razvita vse njihove sposobnosti. Da bomo to tudi res dosegli, bo potrebno napraviti nekaj revolucionarnih
in vprašanje
eie&evne
vzgoje
(Nadaljevanje s 1. strani)
Misli k reformi strokovnega šolstva
uspešno, če ne vemo, kakšen naj bo pritok kadra.
4. Materialno stanje: Vsakdo, ki misli na reformo strokovnega šolstva, mora obenem misliti na materialno bazo. Brez tega ne bo mogoče izvesti zamišljenih nalog. Najlepše pripravljeni načrti o reformi se bodo podrli, če ne bo njihova izvedba omogočena z materialno bazo. Komisija bo tudi v tem smislu pripravila predloge, realizacija pa bo seveda odvisna predvsem od tistih, ki ta kader potrebujejo.
Program in problemi, kii sd navedeni zgoraj, nakazujejo smer dela Komisije za proučevanje šolstva na polju reforme strokovnih šol. Delo, ki je zamišljeno, pa seveda še daleč ni popolno in ima še polno lukenj. Komisija bo morala poleg navedenega izvesti še vrsto poizkusov n.pr. uspešnost učenja v različnih sistemih: vajenskem in v šolah s praktičnim poukom. Kakšna je najbolj uspešna metoda priučevanja pri praktičnem delu? Kako je s psihološko stranjo vajenca pri praktičnem delu, kakšni so medsebojni odnosi, ali vzdušje v delavnici, ki bistveno vpliva na potek učenja, storilnost itd , kako s predavateljskim kadrom in njihovimi metodami, posebno pri praktičnem delu.
Problemov je zelo veliko. Biti pa moramo realni in zajeti toliko, kolikor moremo »prebaviti«, pri tem pa upoštevati vsa, kar je pozitivnega že zrast-lo pri nas in kar je sprejemljivega v inozemstvu. Obenem pa ne smemo biti nestrpni, to bi nam utegnilo več škoditi, kakor koristiti. Bertoncelj Ivan
sprememb z izboljšanjem notranje organizacije učno vzgojnega dela naših šol, ki jih tov. H. nekaj že navaja. Poleg drugega razpravlja tudi v »praktičnih« oziroma »strokovnih« predmetih, ki jih ne priznava kot samostojne predmete, temveč jih smatra (kot zveni iz članka) kot didaktični princip »praktičnosti«, kar moramo istovetiti s tesno povezanostjo znanja oz. pouka z življenjem. P0 vsem J0,™ pridemo do sledečega za-ključka:	didaktični princip
Življenjske bližine ni nič novega — samo praktičnih predmetov bi naj izognili kajti le ti bi preveč »povečal:« število ted. učnih ur in tako »preobremenjevali učence.
In kako si tov. H. zamišlja »politehnizem« v šoli? Praktičen pouk, ki bi pomenil pripravo za neke določene poklice, kakor tudi uvedbo kake strokovne izobrazbe popolnoma odklanja. (S tem se docela strinjamo). Za pa predlaga uvedbo ~ politeb nizma v okviru posameznih predmetov, kjer naj otroke naučimo raznih ročnih spretnosti in tako povežemo delo šole z življenjem. — Torej, politehnizem je zopet pojmovan kol didaktični princip.
Iz navedenih trditev prehajamo v čudno protislovje, da se politehnizem pojmuje zelo ozko _ v obiski didaktičnega principa, ne priznava pa se posebni gojitvi ročnih spretnosti v okvirju »delovnega pouka« nobene veljave.
Alj ni v tem neka podobnost s krizo »družbene in moralne vzgoje«? Po osvoboditvi smo bili mnenja, da se bo pri vseh predmetih morala odražati vzgoja kot »didaktični princip« in ni zato potreben pseben pouk. Pred leti pa se je pokazalo^ da je za tako važno področje treba mnogo več. ^ Tako smo 1. 1952 dobili »družbeno-moraln o vzgojo« kot samostojen predmet, gele sedaj pa se snuje učni načrt »moralnega pouka«.
Morda se premalo zavedamo, da je delovna vzgoja z oblikvanjem graditelja sciali-stione družbe enako vredna z »moralno vzgojo« in se žal v praksi zelo nepopolno izvaja. Zato je odnos do dela včasih zelo raznolik: Človek z visokimi moralnimi kvalitetami je lahko v delovnih odnosih ne-
ta politehnizem izvajal) naučil nekih enostranskih spretnosti, kar je zelo odvisno od učiteljev, oziroma profesorjev. Vprašanje je le, če se bodo vsi ti lahko po svojih praktičnih sposobnostih preusmerili. V kolikor s0 bili doslej zato sposobni,, so že sedaj tak pouk izvajali, a žal le redki.
gativen. medtem, ko je človek j mislijo, da je’dovolj z vela klimi delovnimi sposob- dijak 0b zaključku ob
nostmi lahko moralna propa-lica. Iz tega zaključka, da sta moralna in delovna vzgoja enako delikatni področji, ki hi ju morali tudi enako vrednotiti in razvijati. Zal pa je vsega tega v splošno izobraževalnih šolah premalo,
Ob teh razmišljanjih imam občutek, da se odklonitev posebnega predmeta za delovno vzgojo (kot obveznega) povzročili strokovni izrazi »praktični pouk«, »ročno delo«, »priprave na določene poklice«« i. dr. Za vsem tem pa tiči mnenje, da »delovni pouk« ne spada med splošno izobraževalne predmete, temveč le kot nekak »politehnizem« v okvir ostalih predmetov.
Nikakor ne zanikam, da je politehnizem v vseh predmetih zaradi življenjskosti potreben, saj je bil tudi doslej zaželen in bo v nvi šoli toliko bolj možen, v kolikor bomo reducirali nepotrebno snov iz učnih načrtov. Res je, da se ho otrok na ta način (če se bb
...	če gre
dijak ob zaključku obveznega šolanja v poklicno svetovalnico in se naj še isti dan odloči za svoj življenjski poklic.
Iz omenjenega sledi, da bi bilo nujno potrebno, če bi prav_ tako kot je za moralno vzgojo potreben — moralni pouk, uvedli za delovno vzgojo — delovni poak. Ta bi nudil učencem spoznavanje fizičnega dela, moderne tehnike in proizvodnje, različnih obrtnih poklicev in ogromno uporabnih ročnih spretnosti. Edino s tem ali sličnim predmetom je možno odstraniti nasprotja med fizičnim in umskim delavcem, ter razviti u-čenčeve sposobnosti do najvišjim možnosti udejstvovanja v dražbi. To se do danes pri nas še ni vršilo, saj je bilo na šolah 80n/i> teoretičnih predmetov in le 20% praktičnih (ris., tel., na osn. šoli nekoliko reč. d.) (V člankih o šol. reformi pri nas ne zasledimo — razen v članku prof. Stanko Toša — težnje po u-ravnovešenju teoretičnih pred-
metov s praktičnimi v razmerju 50:50, kakor je to urejeno v tujini tam, kjer je razvoj tehnik zelo napredoval.) Ta »delovni pouk« naj ne pomeni pripravo za določene poklice, temveč spoznavanje in seznanjanje mladine s fizičnim delom, ter naj služi kot kažipot, kje se bo lahko dijak v življenju uveljavil, če ne misli nadaljevati študija v višji gimnaziji ali drugih strokovnih šolah.
Nov predmet »delovni pouk« _ kot glavni del delovne vzgoje ali »ročne spretnosti«, ali kakorkoli ga že imenujemo, obsega ogromno področje in ga še prav zaradi iega ne smemo podcenjevati. Predlagam. da bi ta predmet diferencirali za dečke in deklice. Prav gotovo ^.mo že spoznali, da oba spola istih delovnih funkcij ne moreta opravljati. In zakaj bi jih usmerjali enako. če pa je dovolj delovnih področii (poklicev) za ženski in moški spol posebej. Problem za učne moči tega predmeta ni pereč niti za moške, niti za ženske skupine. Po-
ali in
učiteljice, ki bi prav uspešno poučevali ia predmet, samo; če bi se sestavil dober učni načrt v navedenem smislu, nato pa bi se vršili kratki tečaji za omenjene šolnike.
Kakšen pa je sedanji učni načrt za tako zvano ročno spretnost? V njem so v glavnem delovna področja, ki se ne ozirajo na poklice, nit; ne upoštevajo glavnega vzgojnega smotra delovne vzgoje. S takim načrtom ne naučimo otrok res nič drugega kot nekaj ročnih spretnosti. S tem pa še ni rešen glavni smoter delovne vzgoje! V navodilih je sicer delno nakazan, je pa težko izvršljiv, ker je načrt razdeljen po delovnih področjih, ki se vsako šolsko leto ponavljajo. V načrt absolutno ne sodi modeliranje, ki je del estetske vzgoje in spada zato k risanju, kar bo treba v bodoče tudi upoštevati.
Nov učni načrt za predmet »delovni pouk« si zamišljam v smislu delovnih enot. Vsaka delovna enota naj bi obsegala en poklic. Pri sestavi teh enot za posamezne razrede bi bilo treba upoštevati učna načela in tako za nižjo stopnjo nekateri pripraviti poklice, ki ne zah-tevajo posebnih tehničnih prijemov. Tako bi se za deško skupino vrstile delovne enote od obratov, ki uporabljajo papir kot glavni material, do lesa, kovin in na koncu novejših tvoriv, v vseh štirih letih. Prav gotovo bi pri otrocih na ta način vzbudili večji interes (ki bi se iz leta v leto stopnjeval) — kot je ta možen pri sedanjem učnem načrtu, ko imajo otroci vsa leta opraviti z istim, materialom. Vsako delovno enoto metodično razdelimo na:
a)	spoznavanje orodja in materiala,
b)	spoznavanje delovnih procesov, ter izdelava preprostejših izdelkov,
c)	ogled obravnavanega poklica, obrata, —- če je to le možno.
Ce bi se temu predmetu nudile 2—5 ure tedensko v zadnjih štirih letih obveznega šolanja, bi se dalo obdelati vsaj glavne delovne procese in poklice, kar bi mladini mnogo pomagalo pri cenitvi ročnega dela n izbiri
Prosvetni delavci v Celju marljivo delulejo pri Ljudski univerzi
Toda vprašajmo se, ali je v »politehnizmu« predmetov tudi kaj delovne vzgoje? ' Ali spoznavajo ob tem pouku otroci fizičnega delavca in fizično delo? Ali ga sedaj bolj cenijo? Ali se s tem bolj odpravljajo nasprotja med fizičnim in umskim delom? Ali dobijo otroci pri tem pravi odnos do dela, — d0 dela, ki ga bodo morali pozneje v življenju izvrševati?
Prepričan sem, da bodo šolniki za dosego znanstvenih spoznanj, zakonitosti prirode in družbe imeli v okvirju svo-v ie/ stroke toliko raznolikega protiutež ■ dela (v novem političnem smislu), da ne bodo mogli približati učencem še tega, da
bi se po zaključku 8. šolskega	..... .........
leta (štiri petine vse mladine, vsod so profesorji risanja ki ne gre v višje šole, kot je drugi praktični učitelji dokazala statistika) — lahko z veseljem odločili za ta ali oni poklic. Tudi v bodoče bo ostalo vse tako kakor danes (če ne bo sprememb v šolstvu), to jej učit se gre otrok to, kar starši želijo, ali kar je poklic staršev, ali pa le to, kar kar mu slučaj nudi. Le redki gredo v poklic z veseljem.
Zato taki mladinci z nezadovoljstvom delajo in tako postanejo slabi kvalificirani delavci.
Če bi pa dali mladini možnost spoznati različne delovne procese v različnih delovnih obratih, bi se dijak laže odločil za svoj bodoči poklic in mu pozneje ne bi bilo žal zaradi svoje odločitve. Tov. H. pravi, da prezgodnja izbira poklica ne" prinaša »najbol jših« rezultatov (str. 4) in da je čas po puberteti za to bolj primeren. To seveda drži, toda, kaj pomaga če otrok po 8 letnem šolanju še ni 16 let star! Zato bo izbira v tei dobi morda vsaj »prav dobra«.
Odločitev za poklic mora z otrokom v teku splošno izobraževalnega šolanja rasti in zoreti, da bo ta ob zaključku res pravilna.
Ne_ pa tako, kot
Kot društvo deluje Ljudska univerza v Celju že tretje leto. Glavna naloga LU v Celju je: dajati ljudskim množicam Celja in okolice široko razgledanost na raznih področjih človeškega znanja in jih usposabljati za praktično uporabo tega znanja, približati znanost in umetnost ljudstvu, predvsem pa mladini. LU širi dognanja znanosti in odstranjuje iz zavesti množic praznoverje in idealistična pojmovanja ter širi duha markiz-ma-leninizma. Prosvetni delavci iz Celja in okolice so tudi v tekočem šolskem letu s predavanji in diskusijskimi vereči mnogo doprinesli k izvrševanju nalog LU, k izobraževanju ljudskih množic. Oglejmo si pobliže to delo.
Ljudska univerza v Celju je v tekočem delovnem letu priredila 98 predavanj. 78 predavanj so opravili prosvetni delavci, 22 zdravniki, novinarji in ostali izobraženci. V centralni predavalnici na učiteljišču je bilo 32 predavanj, v ostalih predavalnicah Celja 18, po trgih in vaseh celjskega okraja pa 48 predavanj. Od 9 članov odbora LU je 8 prosvetnih delavcev. V jezikovnih in ostalih tečajih (strojepisje, stenografija) je poučevalo 10 prosvetnih delavcev.
Razen posameznih predavanj iz raznih panog znanosti in umetnosti so se vršila ciklična. Ciklus predavanj o glasbi (tov. Ferlinc Boris) je obsegal 4 predavanja, ciklus o upodabljajoči umetnosti skozi tisočletja (tov. Lorenček Milan m tov. Curk Jože) 6 predavanj, ciklus: »Celje in njegova okolica« (Stane Terček: Celjsko območje v NOB
—	tov. Alojzij Bolhar: Znameniti možje Celja in okolice — tov. Marica Frece: Celje v NOB
—	tov. Janko Orožen: Razvoj celjske obrti in industrije) 4 predavanja. Za obisk teh predavanj se je vršilo vpisovanje z malo učnino, da je bilo pri vsakem predavanju dovolj stalnih udeležencev, ki so s svojim zanimanjem vplivali ugodno na celotno vzdušje predavanj. Izobraževalno delo s ciklusi predavanj se je izkazalo kot zelo uspešno.
Zemljepisnih in potopisnih predavanj je bilo največ (20), o vzgoji 18, o vsemirju in atomski energiji je bilo 14 predavanj, iz biologije 7, o NOB 3 predavanja.
pokli-
cev ob koncu bveznega šolanja.
Za dekliške skupine pa predlagam, da se sedanji učni načrt »gospodinjstvo« obdrži, ker docela ustreza, saj obsega vso delovno področje dobre gospodinje. Potrebno bi mu bilo le še dodati v okviru delovnih enot — spoznavanje ženskih poklicev.
Učni načrt naj se pripravi vsekakor za maksimalne možnosti, da se bo dal krajevno prilagoditi in ne bo nelogičnega obravnavanja določene snovi.
Ge bi se k temu predlogu resno pristopilo in bi se tak predmet res obvezno uvedel, bi dosegel lepe uspehe. Neobvezno uvajanje nekega predmeta ne daje nobenih pravih rezultatov in ne garancije za njegov uspeh, ker nimamo dovolj zaupanja vanj,.
Vrane
Najbolj obiskana so bila potopisna predavanja, a največ diskusije je bilo pri vzgojnih predavanjih in pri predavanjih o vsemirju in o atomski energiji. Mnoga predavanja so bila ponazorjena z. diafilmi, diapozitivi ali skioptičnimi slikami.
Tudi predavanja v krajih celjskega okraja so večinoma organizacijsko pripravljali prosvetni delavci. Predavanja so se vršila v Pristavi, v Rogaški Slatini (organizator tov. A. Kolar), v Žalcu, v Vojniku (tov. Kožuh Karel), v Štorah (tov. inž. Neči-mer), v Dobrni, v Preboldu (tov. Nedoh Danica), v Šoštanju, v Laškem, v Polzeli, v Vranskem (tov. Plavčak Slavica), v Mozirju (tov. Vajd), v Konjicah (tov. Novak Jože), in v Ljubnem. Mnogi kraji celjskega okraja še niso pričeli z izobraževalnim delom s predavanji, kar bo v naslednji delovni dobi gotovo izboljšano. V navedenih krajih so bili delavni prosvetni delavci tudi kot organizatorji in popularizatorji predavanj. To delo v zvezi s prirejanjem pre-davanj ni vedno lahko, saj zahteva ponekod mnogo razgovorov in organizacijskih ukrepov, preden so ljudje za predavanje in določeno temo zainteresirani, ter tako primerno razpoloženi za udeležbo in sprejemanje. Vse premalo pa je bilo predavanj naših predavateljev po manjših, planinskih krajih okraja, kjer je potopisno ali vzgojno in tudi
drugačno predavanje včasih neprimerno potrebnejše ter bolje sprejeto kot v večjih krajih ob železnici in prometnih cestah, kjer so močnejši tudi ostali tokovi kulture in prosvete. Večja povezava LU s temi kraji, zlasti z učitelji v njih, bo omogočila v bodoče tudi tam predavanja naših predavateljev.
Predavanja v centralni predavalnici na učiteljišču je organizacijsko prirejal odbor LU mesta Celja, v ostalih predavalnicah Celja pa so kot organizatorji predavanj bili delavni terenski odbori SZDL in odbori sindikalnih podružnic v tovarnah. V teh predavalnicah bo možno še zelo povečati število predavanj, saj so se ta predavanja letos pričela šele februarja namesto vsaj novembra.
V primerjavi z minulimi leti, ko je bilo manj predavanj po-menja letošnje delovno leto lep napredek, čeravno ni bil povsem izrabljen ves predavateljski kader celjske ljudske univerze in se predavanja še ntso vršila v vseh krajih okraja. Z enako požrtvovalno delavnostjo odbora LU, delovno pripravljenostjo predavateljev in zadostno materialno podporo okrajnega odbora Ljudske prosvete in MLO Celja pa bomo v bodoče izobraževalne naloge s predavanji na našem področju izpolnjevali v še večji meri glede števila predavanj in njihove kakovosti v idejnem, vsebinskem in metodičnem pogledu kot tudi glede na potrebno prilagojenost udeležencev.	Šiv.
Razredništvo
na vajenskih in strokovnih šolah
Iz povsem nerazumljivih razlogov je izpadlo v besedilu člena 27 Odloka o honoriranju in nagrajevanju v prosvetno znanstveni stroki, da se priznava ena ura tedensko tudi za razredniške posle na vaj. in ind. šolah. Vprašujemo se: ali imajo razredniki na teh šolah manj posla, ali pa štejemo te šole med šaro, ki ne pomenijo nič ali pa prav malo?
Industrijske šole in vaj. šole s strnjenim tromesečnim poukom imajo vsak dan pouk, vajenske šole s celoletnim poukom pa imajo samo dva ali trikrat na teden pouk. S tem pa ni rečeno, da se s temi dnevi konča delo razrednikov. Razrednik mora reševati v sporazumu z Obrtno zbornico, delodajalcem, Inšpekcijo dela in domom nešteto problemov. Razrednik ima z vajenci mnogo več skrbi, kakor kateri koli razrednik na učiteljišču ali na gimnaziji. V vajenske šole navadno ne prihajajo najboljši učenci, ta mladina često zapade v kriminalna dejanja, delodajalci jih izkoriščajo itd. Zato mora imeti razrednik nenehen stik z
delavnico in starši in porabi samo za razne obiske in razgovore več kot eno uro tedensko. Razen tega mora razrednik na vaj. in ind. šolah voditi enake razredne knjige kakor jih vodijo na drugih šolah, štirinajstdnevno pa mora pismeno obveščati delodajalca o vajen, zamudah. Razrednik na vaj. šoli s strnjenim poukom vodi letno kar tri razredništva — trikrat piše razredne knjige in sedemkrat spričevala! Za to delo na prejme nobenega priznanja.
Upravičeno smo torej prosili, da nam priznajo eno uro tedensko za razredništvo. S tem so se strinjali in našo prošnjo odobrili: Svet za prosveto in kulturo pri MLO Maribor, Republiški odbor Združenja učit. in prof. strokovnih šol in Oddelek za pritožbe pri Ljudski skupščini LRS — toda nekje se je vsa stvar zataknila in zato čakajo vsi razredniki vaj, in ind. šol v Sloveniji (razen onih, ki so si znali pomagati) že od oktobra 1954, kdaj bo čas za priznanje razredništva dozorel.
Preskar Albin
Razpis službemh mest
Svet za prosveto MLO glavnega mesta Ljubljana razpisuje 25 učiteljskih mest na osnovnih šolah na področju MLO glavnega mesta Ljubljane.
V poštev pridejo samo tisti učitelji, ki že imajo ali si bodo sami priskrbeli stanovanje v Ljubljani. V prošnji naj navedejo predel mesta, kjer bodo stanovali.
Prošnje pošljite do 20. MAJA 1955 NA SVOJ OKRAJ.
ajisutimmtMzmHjuMrAMKBZJ*. vi
Izobraževalna p-Fim vsebina m učni načrti
(Glej tudi članek v §t. 7)
O izobraževalni vsebini, o pred-metniku in učnem načrtu splošne obvezne šole je pravzaprav še težko razpravljati konkretno, preden je rešeno vprašanje organizacije te šole sploh. Definitivne organizacije in dokončno določenega njenega tipa namreč še nimamo. Ta določitev pa mora biti temelj vsej njeni zunanji in notranji organiziranosti. Ta šele bo lahko dala stvarno podlago za določitev izobraževalne vsebine šole, za sestavo njenega predmetnika in učnega načrta. Ker torej vsega tega še nimamo, moremo za zdaj o tem govoriti le načeloma in samo na splošno. Preden pa dam nekaj pripomb k vprašanju o določitvi ali navedbi izobraževalne vsebine obvezne šole glede na družbene potrebe — bi omenil nekaj, kar se md zdi važno za razpravo o obvezni šoli sploh.
Ker nam izraz »obvezna šola« že sam pove, da je to šola za vse dn za vsakogar, se nehote poraja vprašanje, ali in v koliko segajo v to splošno obveznost druge šolske kategorije, ki po svojem namenu in svojem bistvu niso niti splošne niti obvezne. Znano je n. pr., da je srednja šola — gimnazija nujno nadomeščala kot nastavek elementarne šole nekako višja šolska leta današnje osnovne šole že dolgo prej kakor je ta sploh bila obvezna. Ker je pri le-tej tudi po zakoniti uvedbi osemletne šolske obveznosti ta bila precej problematična, se gimnazija tudi po zakoniti uvedbi te obveznosti ni mogla odreči temu svojemu nadomeščanju ter je z ozirom na svoj sistem ho češ-nočeš morala še nadalje zadržati to svojo nalogo; s tem pa se ie nekako vrinila v sistem šolske obveznosti in je zadržala to r&esto do danes. Videz pa je, da se'Spričo potreb enofrMga ob-
veznega šolstva — kakor rastejo te potrebe iz splošnih družbenih potreb — nekako bližamo meji časa, ko se bo gimnazija s svojim izobraževalnim smotrom morala odreči temu tradicionalnemu posegu v obvezno šolo.
S to svojo — k ostalim izvajanjem v tem dopisu pravzaprav le obrobno — pripombo ne nameravam začenjati kakega neumestnega napada na današnjo srednjo šolo — gimnazijo, še manj kakega boja za njeno okrnitev. Napad bodo začele družbene razmere in njih potrebe, boj pa bodo na delovnem polju bojevali delavci v gimnaziji In delavci v splošni obvezni šoli, ki pa se bodo oboji morali za ta boj šele pripraviti: prav s spoznavanjem in razumevanjem potreb, ki jih bodo narekovale družbene razmere, to pa s spoznavanjem in razumevanjem, ki ga ne bodo omejevali in zasen-čevali nobeni tradicionalni predsodki, drugi predvsem s poglobitvijo svoje teoretične izobrazbe. Za danes je ta moja pripomba izrečna samo kot opomin z vidika perspektivnega gledanja na razvoj šolstva in spričo rahlega, še prav rahlega odmeva glasov bodočnosti. Naj pa sd pred tem še tako optimistično zapiramo oči, opažamo lahko, da letč na našo šolo od vseh strani očitki, da ni dovolj življenjska, da premalo nudi in preslabo pripravlja na življenje v pogledu na družbeno
stvarnost.
Mnenja pa sem, da ti očitki niso naperjeni na pravi naslov: govore namreč po večini le o šolskem de-J11. zdaj pa zdaj se dotaknejo šolske organizacije, v resnici pa bi se morali! obrniti proti šolskemu sistemu v celota. Kakor pa sem te rekel, je izprememba tega sistema stvar bodočnosti — morda ne piredatjinje bodočnosti, vendar se z njo danes, pri momen-potegni totek* preobrazbi d«
ne moremo pečata, ker je stvar komaj v klici in bo treba počakati, kako bo rastla in se razvijala, zorila in dozorela. Za zdaj pa se zadržimo na problemih, ki so aktualni in njih rešitev nujna in možna.
Omenil sem očitke, ki lete na današnjo Šolo. Videz je, da je podlaga za te očitke in za napake, ki naj bi jih narejala današnja šola — tu imam v mislih le splošno obvezno šolo — glavna krivda na njenem predmetniku in njenem učnem načrtu. Zase bi se ne pridružil niti temu mnenju brez vsega, kajti tudi današnji predmetnik in učni načrt vsebujeta one elemente, ki so pri teh ali onih razmerah, pri takih ali takih potrebah važni in ustrezni za vzgojo »uma, volje in srca«, da se poslužim starega označevanja. Vsaj v glavnem, nekatere svoje zamerke do njih sem omenil že v svojem prvem članku.
Po mojem opravičuje zatorej te očitke bolj delo, ki ga in kakor ga opravlja današnja šola. Sodim, aa je le to delo samo premalo po-vezano s potrebami današnje družbe, da premalo sloni na njih analiziranju in na poglobitvi v to analizo, da premalo črpa iz raz-™er’ ki 3'ih ustvarjajo današnje družbene potrebe, hkrati pa se to delo premalo naslanja na poglobitev v didaktično možnost in spretnost pri iskanju in izrabljanju tistega, kar življenje terja od šole, vzgoje in izobraževanja. Nekako zaostali smo pri šolskem vzgojnem in izobraževalnem delu. katero narekujejo, morajo in smejo določati posebno še v obveznih splošnih šolah družbeni smotri In družbene ideje.
Vzgoji nekako puščamo, da le sledi družbenemu razvoju, vtem pa se družba samostojno razvija po svojih potrebah. Kakor sleherno duševno življenje, pa vsebuj® UkU vzgoja tako Jttrehovano
materialistično naziranje, ki sledi duševnemu in etičnemu napredku, odvisnem od razvoja tehnike in narodnega gospodarstva. Ta razvoj torej narekuje elemente vzgoje in izobraževanja, kar se mora kazati ne le v predmetniku in učnem načrtu, pač pa tudi v vsem konkretnem in dirigiranem in v tem smislu poglobljenem delu obvezne splošne šole; se pravi šole, ki je v njenih rokah vzgoja in izobrazba naj večjega narodovega dela, kajti primeroma mal je odstotek tistih, ki jim je elementarna . vzgoja in izobrazba splošne osnovne šole le priprava za — imenujmo to z običajnim imenom — višji Šolski študij. Vprašanje zase je zatorej, ali in v koliko se sme ali celo more izobraževalna vsebina obvezne šole ozirati na ta mali odstotek njenih gojencev. To vprašanje bosta morala za sedaj reševati skupno obe šolski kategoriji, mislim pa, da že zdaj kompromisno in z obračanjem pogledov na zgoraj omenjeno perspektivo v razvoju šolskega sistema.
Navedena načela in omenjeni vidiki za vzgojo in izobraževanje morajo za vsako šolsko kategorijo biti izražena v izobraževalni vsebini, katero zajemajo in urejujejo predmetniki in učni načrti. Pri tem ni dovolj, ako le-ti le naštevajo učne discipline, ročnosti i. dr., jim določajo smoter in vsebinski krog, njihovo razvrstitev po učnih stopnjah z upoštevanjem psiholoških ugotovitev — vse to, bi rekel, je bolj njihova zunanja stran, je pedagoško in didaktično nekaj že skoro ustaljenega, že nekako šablonskega. Važ-neje se mi zdi, ako predmetniki in učni načrti kažejo tudi duha šolskega dela; tedaj tisto, kar bo šolskega delavca sililo, da se poglablja v vzroke in pogoje, ki so terjali to in tako vsebino, ga sililo, da te vzroke in pogoje tudi sam analizira ter po analizi in poglobitvi pride do spoznanja družbenih razmer, ki ga primorajo do takega didaktičnega dela, kakršno bo jamčilo le-temu življenjskost in uspehe za prav tako izobraževanje, kakor ga terjajo omenjene razmere in potrebe.
V naslednjem bi le bežno in ka-fcar Man gledam n&nje omenil
konkretno nekatere predmete.
Za splošno Izobrazbo po mojem na pr. ne ustreza delitev pouka v naravoznanstvu tako, da v splošni in obvezni šoli posebej obravnavamo živalstvo, posebej rastlinstvo, posebej pojave v naravi; da se pečamo v šoli z rud-ninstvom kot takim, s kemičnimi elementa itd. To razkosanje namreč ne pokaže onih osnov in onega osnovnega bistva, ki more povedati, zakaj je to znanje potrebno in kakšno je potrebno, naj si bo v kmetijstvu ali v industriji kajti za oboje je potrebno v ustreznih skupinah.
Ze res, da bo pri pouku potrebna tudi obravnava specijev, potrebno bo spoznavanje morfoloških in bioloških elementov in po s ebn os ti, s pozn an j e el em ento v naravnih pAjavov, vendar to naj ne bo bistvo izobraževalne snovi. Namesto v sistematiko vodimo pouk k poglobitvi v medsebojne zavisnosti med rastlinstvom in živalstvom, kameninami, rudninami, naravnimi pojavi, ker le to so važni elementi za splošno obravnavo naravoznanstva, kakor ga terja življenje v svoji mnogovrstnosti in povezavi življenjskih interesov.
Za zemljepisni pouk moremo reči prav tako. da mora ta od svojega začetka — pri tako imenovanem nazornem pouku, pa preko domoznanstva kot predmeta in zemljepisa kot samostojne učne discipline — narejati eno in bistveno enoto z gospodarskim zemljepisom, da celo z gospodarstvom kot takim in s spoznavanjem gospodarskih pogojev v naravi in naravnih produktov. Zato hoče tudi pri zemljepisu poleg ogleda in spoznanja priti do svoje pravice tudi miselnost ter hoče zemljo in njene prikaze urediti v zakonito skupnost. V skupnost nazornih spoznanj, v skupnost organskega življenja, v skupnost človeškega življenja na zemlji. Tako zemljepisni pouk ne bo visel v zraku kot samostojna učna disciplina, marveč najde trdno povezavo s spoznavanjem narave, naravnih sil in življenjskih pogojev.
Vzemimo kratko še zgodovinski pouk. Ce nam ta hoče — kakor
nam mora mtdM vpogled v raz-
bo tudi moral iskati in najti povezanost v gospodarskem razvoju na podlagi gospodarskega zemljepisa in istih pogojev, ki smo jih omenili pri njem.
Vse to, kar po tradiciji imenujemo pouk v realijah, gledano pa z vidika človeške družbe, družbenega življenja in njegovega razvoja, njegovih vsakodnevnih razmer in potreb, vse to imamo lahko za bistvo in jedro izobraževalne vsebine splošne obvezne šole. Ostali učni predmeti: jezikovni pouk z vsemi svojimi panogami, računstvo z geometrijo, in kar je še takega, so takemu širokemu, pa strnjenemu pouku pomagala ter imajo kot taka svoj prostor v predmetniku in v učnih načrtih.
Preostaja nam še, da rečemo katero o tako imenovanih ročnostih. Z vidika, da poleg znanja tudi te sluzijo življenjski izobrazbi, bi ne bilo prav, če bi omalovaževali njih vrednost in — še posebej — dostikrat njih etično važnost v vzgoji, ravno tako pa bi ne bilo prav, če bi to pretiravali. Pri tej ali oni bo treba upoštevati tudi, ali ji moremo priznati veljavo samostojne učne discipline, ali pa nam posluži lahko samo kot učni princip.
Pri tem imam posebej v mislih ročna dela. Kar skraja moram priznati, da sem na posebne šolske delavnice gledal zmeraj nekako skeptično; opažal sem namreč, kako lahko se izpremeni »ročno«’ delo v enostransko »rokodelsko« delo. Ali pa je in ali more biti namen obče izobraževalne šole tudi nekako uvajanje v rokodel-stvo. se pravi:	v priučevanje
knjigovezov, mizarjev, kovinarjev in pod.?
Poseben prostor pa zavzema tu-Kaj pouk v Ženskih ročnih delih, ki ostane menda še precej časa samostojna učna disciplina, le da ne v tistem širokem krogu, kakor ga Je še nedavno zavzemal s šivanjem, pletenjem, kvačkanjem, vezenjem i. pod., saj je ta dela že v toliki meri prevzel stroj, da bi bila samo izguba časa, ako bi se hoteli pri šolskem delu tako nadrobno pečati z njim. Mora pa biti osnova za gospodinjski pouk.
Ta sam in pouk v kmetijstvu in gospodarstvu, fei ga jo moč v po-
voj človeštva in človeške družbe, deželskih šolah le v osnovah praktično vezati z učno disciplino naravoznanstva, pa nimata samostojnega mesta v splošni obvezni šoli, temveč spadata v obvezno nadaljevalno šolo na deželi, katera sledi obvezni osemletni osnovni šoli.
Pri določanju izobraževalne vsebine v obvezni šoli se pojavlja še eino vprašan.]e, mimo katerega ne moremo molče. To je vprašanje uvedbe tujega jezika v te šole.'
Tu se vprašujem. Čemu in komu naj bi to bilo v korist, tako pa tudi, kateri jezik naj bi bil to. — Kes je: Slovenci smo mal narod in smo v svetu navezani na večje in na velike narode, kateri pa se, spričo neznatne gospodarske koristi, ki jo morda lahko imajo od nas, za občevanje z nami ne bodo učili našega jezika. Po drugi strani je tudi Ves, da je za našega človeka koristno, ako se nauči tujega jezika, naj si bo tega ali onega, ki ima veljavo svetovnega jezika. — Da se ga nauči in ga zna. Ali pa se ga bo v osnovni šoti naučil lahko toliko, da mu bo v korist? Saj nam je še v spominu, kako je bilo z učenjem nemščine v časih, ko je bilo poznanje tega jezika nekaka državna zahteva. Koliko truda je bilo in koliko izgube časa za — prazen jiič. Pa naj se danes, ko je čas še bolj dragocen in ko je trud tako koristen za nekaj življenjsko praktičnega, otepamo z nekakšnim »tujim jezikom«? In s katerim? V srednjo šolo so se ponujali že nekateri, danes se menda ponuja angleščina . .
Mislim, da prepustimo vprašanje tujega jezika srednji šoli in njeni organizaciji, za splošno obvezno osnovno šolo pa ga kratko in brezpogojno brišimo. Morda — pa še ta morda bi zapisal z velikimi začetnicami, da ga bolj poudarim — morda bi se dalo kompromisno razgovarj ati o nekakem neobveznem uvajanju takega predmeta za tiste, ki bi mogli imeti od česa takega korist za poznejši študij. Vsekakor pa bi bilo to prav neživljenjsko obremenjevanje splošnega pouka, se pravi! pri splošnem in obveznem šolskem pripravljanju za praktično živ-. Id en j e.
r »PROSVETNI DELAVEC*
Stran 3
8tev, 9
"i
Zborovanfe nčitelistva na Rovih pri Radomljah
I Pa so se zopet zbrali učitelji bivšega kamnaskega okraja na Svoje redno zborovanje, to pot Pa v lepem, idiličnem kraju na Hovm pri Haaoniijan. Mala prosvetna dvorana je bula vsa oucra-žena, da bi dostojno sprejela naše prosvetne delavce, zato so se potrudila, naši rovski pionirji. Ker je bil dan res lep, je bil a tudi Udeležba rekordna. Zborovanja se je med drugimi udeležil tuai sekretar okrajnega komiteja ZKS tov. Vipotnik, ki so ga navzoči burno pozdravili s ploskanjem. Tov. Vipotnik je v daljšem reie-ratu poaal izčrpno poročilo o vseh Važnim političnih dogodkih v svetu. Poudaril je zgodovinsko vlogo -Jugoslavije v tem času. V svojem reieratu je opozoril, da zavist nadaljnji ugled Jugoslavije tudi od notranje čvrstosti države bi zato smo zadolženi v prvi vrsti tudi prosvetni delavci. Ome-hil je gospodarske razmere po tazmii drugih državah, med temi slasti Švedsko, kjer je po zaslugi tamošnje socialistične stranke življenjski standard naj višji. Prav Švedi so prevzeli od nas mnogo gospodarskih ukrepov, ki so pri has v veljavi že nekaj let. Ob koncu se je dotaknil tudi naših razmer in opozoril navzoče, da je pri nas povečanje proizvodnje hujno, če hočemo priti do znižanja cen. Spremeniti se mora sistem nagrajevanja proizvajalcev. Pozval je prosvetne delavce naj store vse proti razplamtevanju šovinizma. Ljudska oblast je uvedla v naše šole mnogo novega, a je ostalo še mnogo starega, kar bo treba opustiti. Naše šole morajo vzgajati v socialističnem duhu, vzgoja mora biti v duhu starih borbenih problemov. Žalostno je, če učitelj ali učiteljica ne Vesta nič povedati o dogodkih iz NOB.
Po referatu tov. Vipotnika je Prišlo do živahne diskusije, v katero so posegali mnogi tovariši in zastavljali tov. Vipotniku razna politična vprašanja, na katera je predavatelj radevolje od-
Sledila so poročila grupnih tajnikov, iz katerih je bilo razvidno, da nekatere grupe posvečajo itinogo časa strokovnemu študiju, da imajo vzorne nastope in medsebojne konference. Drugod pa niso tako aktivni In poročil sploh niso poslali, ali pa se tajnik grupe zborovanja ni udeležil, seveda brez opravičila. Tov. Flajs omeni zlasti Črni graben, kjer učitelji ze lep čas niso plačali Članarine in je vprašanje, ali se še Štejejo Za člane.
Tov. predsednik omeni letošnje ^»grajevanje učiteljstva in javi, ua so niie vse nagrade letos dane va razpoiago sindikalnim društvom, ki na.j v sporazumu z vsem članstvom razpolagajo z hjimi. Naše društvo bo v ta namen priredilo izlet članstva, in to v treh grupah in bi pri tem finansiralo del vseh stroškov.
Ob koncu zborovanja omeni tov. Predsednik še republiško nagrajevanje najboljših učiteljev. Ker Ima vsako društvo pravico predlagati nekaj svojih članov, je tudi naše društvo predlagalo sledeče člane: tov. Berlot Srečka, ravnatelja gimnazije v Moravčah in tov. Vodnika Ignacija, šolskega upravitelja na Rovih in to za
Pičiiniški seminar za germaniste
Od vključno srede 15. do 30. junija t. 1. se bo vršil v KAMNIKU počitniški seminar za germaniste (aktine predava-telje nemškega jezika na nižjih ali višjih gimnazijah).
Seminar bo imel svoje prostore v novem gimnazijskem bosiopju. Udeleženci bodo stanovali v dijaškem internatu, hienzo pa bodo imeli v gimnazijski obednici.
Stroške za seminar bo v glav-be-m kril Republiški svet za Prosveto in kulturo. Osebno bo vsak udeleženec prispeval din ^000 dinarjev.
Delovni načrt vsebuje predajanja in vaje zlasti iz sodobnega nemškega pogovornega jezica (razvijanje govorne spretno-8t4) in iz metodike dela v razredu (sodobni načini pouka hemščine).
Na seminarju bo poleg domačih strokovnjakov sodeloval *uani graški metodik prof. dr. ^ hillebrandt.
Prijave naj se pošljejo takoj, Najkasneje pa do 4. junija t. 1. Svetu za prosveto in kulturo ^RS, Ljubljana, Župančičeva 3, ^ba 80. Poznejših prijav ne bo Niogoče upoštevati.
prvo grupo. Za drugo grupo kot najbolj agilnega pedagoškega delavca pa tov. Torelija Janka, šol. upravitelja iz Trzina. Kot dobra sindikalna delavca pa tov. Trčka Alojzija, šol. upravitelja v Doou in tov. Flajsa Franca, šol. upr. v Jaršah. Tov. Mehora pa predlaga še kot dobrega šolskega in izven-šolskega delavca tov. Dobnikarja Vinka. Vse predlagane tovariše so navzoči pozdravili z dolgotrajnim aplavzom.
Sledilo je še slovo tov. Mikuža Staneta, dosedanjega načelnika Sveta za prosveto in kulturo okraja Ljubljana okolica. Tovariš predsednik Flajs se mu v imenu vsega članstva iskreno zahvali. Tov. Trček, predsednik okrajnega odbora prosvetnih delavcev Ljubljana okolica, pa je v kratkem očrtal vse njegovo uspešno delo za dvig šolstva v našem okraju, posebno pa še za dvig avtoritete učiteljstva.
Ob zaključku zborovanja je bil sprejet predlog tov. Berlota, naj bi se naslednje zborovanje društva vršilo v Moravčah v počastitev pokojnega šolskega upravitelja Tomana, daleč naokoli poznanega šolnika in naprednega prosvetnega delavca. Predlog je bil soglasno sprejet.
Po končanem zbor o vanju je imelo učiteljstvo skupno kosilo v prijazni gostilni pri »Pircu« na Rovih, kjer smo se v tovariški družbi in ob dobri postrežbi še dolgo zadržali v prijateljskem razgovoru. * lo. II.
DRUŠTVO UČITELJEV LJUTOMERSKEGA OKRAJA JE ZBOROVALO
Nedavno je imelo društvo učiteljev ljutomerskega okraja predzadnje letošnje zborovanje. Na zborovanje so povabili tudi univ. profesorja tov. dr. Stanka Gogo-
lo.
Udeležba na zborovanju je bila polnoštevilna; prišlo je tudi nekaj učiteljev gostov iz Radgone.
Privlačna točka je bilo zanimivo predavanje tovariša, profesorja. Zborovanje je odprla godba na pihala glasbene šole iz Ljutomera. Mladi godbeniki so pod vodstvom dirigenta Kristla presenetili in ustvarili slavnostno razpoloženje. Dr. Stanko Gogola je nato predaval o notranji in metodični reformi pri delu v naših šolah. Kdor je tega predavatelja že kdaj poslušal, ve, da je njegovo predavanje doživetje, ki ostane človeku dalj časa v spominu. Za uvod je povedal nekaj besed o življenjski pedagogiki, govoril je o življenjskem izživljanju v pedagoškel delu, o potrebi spoštljivega odnosa do mladih ljudi, o odnosu predmeta do učne snovi, o odnosu do pedagoškega dela, o stalnem kulturnem življenju pedagoga itd. organizacijskih vprašanjih. Dru-Po predavanju so razpravljali o štvo učiteljev bo priredilo ob koncu šolskega leta 7-dnevno poučno ekskurzijo. Obiskalo bo mesta Zagreb, Sarajevo, Dubrovnik, Split, Reko in Ljubljano in ogledalo njih posebnosti in znamenitosti. Dne 26. maja bo na Kapeli ali v Radencih zadnje letošnje zborovanje, skupno z učiteljskim društvom iz Radgone.	Ika.
PROSVETNIM DELAVCEM!
Zavod za proučevanje varnosti pri delu bo v ciklostilu razmnožil H. E. Garreta: »Statistiko o psihologiji in pedagogiki«. V njej so podane osnove statističnih metod obeh disciplin. Prednaročilo prijavite na RO Združenja prosvetnih delavcev, Ljubljana, Miklošičeva 22. (Cerna vezanega izvoda bo največ 1.200 din).
Kmetijsko gospodarsko
šolstvo v okraju Šoštanj
V	Šoštanjskem okraju je ucio-valo v pretekli zimi 7 kmetijsko gospodarskih šol. Na splošno jih je za okraj vsekakor premalo, vendar če pomislimo, da je obisk teh šol zaenkrat še prostovoljen, moramo biti z uspehi kar zado-vodjni.
V	Velenju in na Gorici pri Mozirju se je vršil pouk v I. in
II. letniku, v Mozirju, Rečici ob Savinji, Ljubnem, Gornjem gradu in Šmartnem ob Paki pa samo v I. letniku. Splošne predmete so poučevali učitelji osnovnih šol, strokovne pa strokovni predava-te9ji. Največ učencev je imela šola na Gorici, najbolj 1 reden obisk pa zaznamuje šola v Šmartnem ob Paki. Dobre uspehe im najboljši obisk so dosegle šole Gotrica, Gornji grad, Velenje in Šmartno ob Paki. Pravilno so napravila ona šolska vodstva, ki so poleg teoretičnega pouka nudila svojim učencem tudi praktičen pouk na terenu. Zal tega ni moglo biti v zadostni meri, kajti v zimskem času se ravno v kmetijstvu ne da dosti pokazati. Zato je hvalevredno, da bodo ponekod učenci prostovoljno prihajali še tudi med letom v šolo, da bodo lahko praktično preizkusili ono, kar so se v zimskem času naučila.
Res je tudi. da bi bile te šole lahko še po drugih krajih v okraju, vendar so težave tudi v tem, ker ni na razpolago dovolj-nega števila učiteljstva, ki bi imelo za ta pouk vse potrebne pogoje. Toda učiteljstvo, posebno mlajše, ni krivo, kriv je sedanji sistem pouka na učiteljišču samem. Koliko kmetijske izobrazbe, pa bodi strokovne ald praktične, seveda v kolikor je danes to potrebno, pa dajo naša učiteljišča absolventom teh šol? Tu bo treba najprej temeljite korekture učnega načrta samega, če hočemo, da bo imelo učiteljstvo na naši vasi v vsakem pogledu trden položaj. Iz naših učiteljišč gre vendar najmanj 95 odstotkov absolventov na podeželje, zato bo treba pouk na učiteljišču preusmeriti tudi v to stran. Pri bodoči šolski reformi, ki se nam bliža, bo treba misliti tudi na to.
Do nedavnega smo polagali vse premalo pažnje našemu kmetijstvu, zato nas tem bolj veseli, da se v tem pogledu sedaj razmere iz dneva v dan vidno boljšajo, kajti brez močnega, naprednega kmetijstva si ne moremo misliti dobro uspevajoče industrije. Za vzgled nam lahko služijo visoko industrializirane države po svetu.
Pa tudi kmetijski tečaji za učiteljstvo bodo morali biti tako urejeni, da bo le te učiteljstvo posečalo v vseh letnih časih, ne
pa samo v dobi velikih počitnic. Le takrat lahko upamo, da si bo učiteljstvo pridobilo na teh tečajih vse ono, kar v teh šolah pri pouku nujno potrebuje. To velja še za čas, dokler na našem podeželju ne bo dovolj nega števila kmetijskih strokovnjakov. Zal ostajajo le ti tudi najraje v mestih. Potrebno pa bi bilo, da bi imela danes vsaka Kmetijska zadruga vsaj po enega kmetijskega strokovnjaka, ki bi bil kmetom s svojimi nasveti vsak čas na razpolago. Dokler pa teh ne bo, si bodo morala šolska vodstva pomagati z naprednimi gospodarji, posebno onimi, ki so absolvirali kmetijske šole. Mirne duše lahko rečemo, da so ti storili v vsakem pogledu svojo dolžnost.
Okrajna zadružna zveza je obljubila vsem šolam, da bo letošnjim učencem omogočila ogled vzornih posestev in kmetijskih šol, kar je hvalevredno. Pohvaliti moramo tudi Svet za prosveto in kulturo pri OLO Šoštanj in odbor OCZZ, ki sta šla v vsakem pogledu šolam na roko. Tudi odbori posameznih KZ niso v tem pogledu zaostajali. Hvala jim!
Zorko K.
Učiteljski izpiti
Pred izpitno komisijo za strokovne učiteljske izpite v Ljubljani so v času od 18. do 28. aprila t. 1. opravili učiteljski strokovni izpit sledeči učiteljski pripravniki:
Valeintnčič-Sturm Ivana, Tolmin
Smerdel Franc, Velika Dolina, Krško
Nakrst Miroslav, Črni vrh — Gorica
Podobnik Stana, Gora — Kočevje
Petan-Zidarič Ljudmila, Sromlje — Krško
Jesenšek Barbka, Smarjeta Novo mesto
Bačnar Eva, Idrija — Tolmin
Rak Marija, Selca — Kranj
Čepeljnik Marija, Šentrupert — Novo mesto
Velikonja Marija, Mokronog — Novo mesto
Tomažič Alfred, Kamnik — Ljubljana okolica
Rudi-Lovšin Angela, Kočevje
Fele-Zgavec Metoda, Sp. Idrija — Tolmin
Zabavnik Jernej, Zg. Pirniče — Ljubljana okolica.
Učiteljski pevski zbor je imel svoj občni zbor
Na turneji po Koroški so pevci UPZ izkoristili nedeljski prosti dopodan 17. 4. in dali obračun svojega dela. Zboru je prisostvoval predsednik Društva skladateljev tov. Karel Pahor, ki je izrekel pohvalo zboru za njegovo kulturno delo.
Predsednik tov. Denušar je v svojem poročilu zabeležil rezultate enoletnega delovanja. V tem času je zbor priredil nastope ob Dnevu žena, imel je 12 dnevne vaje na Reki in nastopil na proslavah v Črnomlju, v jeseni je imel vaje v Maribru, v semestral-nih počitnicah pa je priredil turnejo v Beograd in Vojvodino.
Zborovo delo so v tem času finančno podprli:	SPK LRS:
300.000	din, Republiški svet Zveze sindikat v Slovenije:
450.000	dim, RO Združenja
učiteljev: 100.000 din, okrajni sveti za prosveto:	276.000
din, prosvetni delavci po svojih društvih:	366.452 din,
manjši ziborovi dohodki pa so koncerti in snemanja ter prispevki članov za hrano na vajah. UPZ je imel v poslovnem obdobju skupno 2,391.623 din dohodkov in 1,966.775 dm iz-datkov.
Clani so predlagali ustanovitev tehničnega odbora, ki bo na nastopih skrbel za odre in podobno.
Dirigent tovariš Gregorc je razpravljal o bodočem delu zbora in o kritikah.
Ob razpravi o delu se je članstvo odločilo za poletne vaje v Dubrovniku.
Pri volitvah so se člani zedinili za stari odbor.
UPZ je bil na turneji po Koroški
Ze dolgo je imel zbor v načrtu turnejo po Koroški, realiziral jo je v letošnji pomladi.
V	petek 15. aprila so se zbrali pevci in pevke v Ravnah. Pripravili so se za nastope v Slovenj Gradcu, Dravogradu in Ravnah.
V	Slovenj Gradcu ni bilo lahko pripraviti oder za 75 članov zbora, vendar so bile ob pomoči domačih prosvetnih delavcev in pionirjev kmalu odstranjene vse težave. Zvečer so prišli na koncert petja željni poslušalci od blizu in daleč in napeto spremljali izvajanje programa. Pevci so bili ob vsaki pesmi nagrajeni z dolgotrajnim ploskanjem, pozdravili pa so jih domači prosvetni delavci in pionirji. Žal so se morali pevci kmalu posloviti in se vrniti na prenočišča v Ravne in Rimski vrelec.
17. 4. popoldan je bil nastop v Dravogradu. Med poslušalci je bilo staro in mlado iz mesta in okolice, pesmi so navdušile
občinstvo, da je bilo treba nekatere ponoviti. Pevcem sta se zahvalila za nastop predsednik ljudskega odbora in predstavnik učiteljev iz Dravograda.
17. 4. zvečer pa so pevci zapeli kritičnim ušesom Ravenčanov. Dvorana Prosvetnega doma je bila polna pestre publike. V zadovoljstvo pevcev so bili številni poslušalci iz vrst tistih, na katerih sloni rast Raven-delavci iz Železarne. Sami zelo radi pojo, radi pa tudi poslušajo in kot so izjavili po koncertu, so bili zadovoljni z izvajanjem.
Pevci, med katerimi so bili mnogi prvič v tem delu naše ožje domovine so po koncertu še sedli med domačine v ravenski restavraciji, zapeli in zaplesali in razpravljali o doživetjih v času kratkega bivanja na Koroškem. Na vsej poti so mogli občudovati veličino socialističnega razvoja okraja, predvsem Raven, kjer ne raste samo gi-gant-železarna, ampak z njim vred tudi mesto Ravne in nje-pov flovek-ravenski železar.
Iz redne letne skupščine Zveze pedagoških društev
Vpliva Zveze pedagoških društev LRS v javnosti ni mnogo čutiti, kar vsekakor preseneča, če pomislimo na intenzivnost, s katero ta danes spremlja vsa vzgojna vprašanja. Pa vendarle je občni zbor, ki je bil 17. aprila v Ljubljani, ugotovil sorazmerno veliko aktivnost svojega članstva. Zakaj pa se kljub temu društva in njihova zveza ne morejo v dovoljni meri uveljaviti? Delegat Zveze pedagoških društev Jugoslavije tov. Filipovič in delegat pedagoških društev Hrvatske tov. Skalko sta na občnem zboru izrazila mnenje, da je to zato, ker delajo društva vsako zase, ker so se zabubila zgolj v svoje šole, kakor da bi bilo sploh mogoče izsledke pedagpške znanosti uveljavljati zgolj na eni šoli, v enem kraju, v eni republiki. Čeprav smo si blizu, smo vendarle neznansko oddaljeni drug od drugega. V inozemstvo odhajamo na študij, svoje lastne stvarnosti izven okvira domače republike pa ne poz*amo! Tudi slovenski delegati so delili to mnenje. Tako je tov. dr. Gogala med drugim rekel tudi tole: »Čutimo, da je naše delo zaprto v ozek krog ljudi. Neke širine, nekega razmaha, neke odprtosti v tem skupnem delu ni. Na blejskem kongresu je bilo sklenjeno, naj bo čimveč skupnih strokovnih konferenc. Odtlej pa smo se sestali samo enkrat in še tedaj smo se pogovorili samo o delu pedagoških stolic na univerzi. Ko bi delali skupaj, bi gotovo naleteli na mnoge stvari, ki so nekje že znane in ki tvorijo že pravcati sistem socialistične pedagogike.«
Tudi sicer je debata zajela marsikak zanimiv problem. Tako je tov. Kopriva iz Maribora načel vprašanje strokovnega šolstva, ki še ni zajeto v reformna prizadevanja. Naša peda-gogija bi morala posvetiti posebno vajeniškim šolam mnogo pažnje, pa k temu delu pravzaprav niti pristopila še ni.
O pedagoškem tisku je govorilo mnogo diskutantov. Pri tem je tov. Filipovič omenil, da je število 6000, ki predstavlja naklado Savremene škole, tega vsedržavnega glasila naših pedagogov, zadovoljivo in časopis niti ne stremi za tem, da bi se ta naklada zvišala. Stremijo pa za tem, da bi bilo vseh 6000 primerkov tudi vsakokrat prebranih! To pa je vsekakor težje doseči, ker učiteljstvo ne občuti v dovoljni meri potrebe po sa-moizobraževanju. So okraji, ki ne prejemajo niti ene pedagoške revije (namesto da bi bila vsaka šola obvezno naročena na vseh pet). Kako naj tam oblikujejo jugoslovanskega človeka, ko učitelj sam nima širokih perspektiv. Dr. Pregrad je povedal, da je število naročnikov na Pedagoški rad padlo na 3000, odkar so bili primorani zvišati naročnino. O tem, da se pedagoški tisk zelo malo bere tudi pri nas, je govoril tov. Černut. Predlagal je zato, da bi Sodobna pedagogika uvedla posebno rubriko, v kateri bi uredniki odgovarjali na konkretna vprašanja mladih učiteljev.
Tov. Kimovec-2iga je omenil, da je treba pri pedagoških prizadevanjih gledati s stališča vseh narodov Jugoslavije. To mora priti do izraza, čeprav so in bodo ostale neke razlike. Slovenci in Hrvatje imamo glede na razvitost svojega šolstva večje obveznosti. Te obveznosti ne smejo obstajati le v tem, da sodelujemo pri pedagoškem tisku. Prav vsako priliko za ožje sodelovanje bi morali izkoristiti in dajati tozadevne pobude.
Tov. Cvetko je načel vprašanje šolanja učiteljskega kadra.
Govorimo o reformirani šoli. Toda kdo naj usposobi učitvelj-stvo za delo v tej šoli? Vsi načrti in sistemi nam ne bodo prav nič koristili, če ne bomo usposobili ljudi, da jih bodo mogli izvajati. 2e pred letom dni je Svet za prosveto sklenil ustanovitev Pedagoške akademije, pa smo od prvotnega predloga skoraj prav tako daleč, kot smo bili tedaj.
K stvari so se oglasili še drugi (posebno še v zvezi z refera-
tom tov. Vinklerja o šolski reformi). Pri teni so tovariši Savli, VVinkler, Kimovec, Dekleva in drugi osvetlili vprašanje z najrazličnejših strani in prispevali s tem k splošni razpravi, ki je v teku posebno v naši in hrvatski republiki, dragocen delež. Izvršni odbor Zveze pedagoških društev je po tej diskusiji sprejel obveznost, da bo k tej temi organiziral posebno posvetovanje.

SKLEPI
redne letne skupščine Zveze Pedagoških društev LR Slovenije v letu 1955.
Ja redni letni skupščini Zveze Pedagoških društev LRS, dne 17. aprila 1955. so bili sprejeti naslednji sklepi o bodočih nalogah Zveze in posameznih Pedagoških društev, in sicer:
1.	Doseči tesnejše stike z Zvezo Pedagoških društev FLRJ ter z ostalimi republiškimi Pedagoškimi društvi.
2.	Bolj organizirano in kolektivno sodelovati pri ob-ravnanju problemov, ki so v zvezi s šolsko reformo ter zlasti s tem namenom okrepiti stike s komisijo za proučevanje šolstva pri SPK LRS.
3.	Skrb posameznih Pedagoških društev in Zveze PD za usposabljanje zunanjih sodelavcev bodočega pedagoškega inštituta.
4.	Propagiranje zamisli za ustanovitev vsaj dveh poskusnih šol v Ljubljani in Mariboru.
5.	Pomoč Zveze PD in posameznih Pedagoških društev pri delu Zavoda za pedagoško izobrazovanje LRS in pri delu hospitacijskih šol.
6.	Izdaja učnih knjig za pedagogiko in psihološko skupino učnih predmetov na učiteljišču.
7.	Izdaja priročnika za učiteljstvo za spoznavanje učencev.
8.	Izdaja priročnika za učiteljstvo za moralni pouk.
9.	Izdaja priročnika za učiteljstvo za domoznanski pouk Slovenije (s sodelovanjem Geografskega in Zgodovinskega društva).
10.	Več stikov med Zvezo PD LRS in posameznimi Pedagoškimi društvi ter se bo v zvezi s tem odprla posebna rubrika »Iz dela naših pedagoških društev« v Sodobni pedagogiki.
11.	Znižati naročnino za Sodobno pedagogiko in za knjižne izdaje Zveze vsem študentom.
12.	Organizirati posvetovanja zastopnikov vseh Pedagoških društev v Celju o pedagoških akademijah.
IS. Dati pobudo za medrepubliško posvetovanje Pedagoških društev o strokovnem šolstvu.
14. Prihodnja letna skupščina Zveze PD LRS naj bo na delovni dan.
Po pooblastilu skupščine Izvršni odbor Zveze Pedagoških društev LRS
Prosvetni delavci v Slovenskih Konjicah
Letošnja zakasnela pomlad, ki je tudi v naših Slovenskih goricah prav skromno pričela s svojim »delom«, je »zbudila« tudi sindikalno grupo prosvetnih delavcev Lenarta. Čeprav so vse ostale grupe v naših Goricah začele z delom v jeseni, smo pri nas »zaspali« in je bilo treba šele »višje sile«, da je prišlo do prvega sestanka te grupe v letošnjem letu. Zbralo se je okrog 30 prosvetnih delavcev iz Lenarta — osnovne in nižje gimsnaaije, Voličine, Jurjevskega dola in iz Ledineka tokrat v Ledineku — Zg. Ščavnici v soboto dne 23. aprila. Najpreje smo prisostvovali na igrišču telovadni uri šestega razreda, ki jo Je pripravila tov. Roter Milena in je v celoti dobro uspela, kar je tudi nato pokazala zelo živahna diskusija, da je sicer za telovadbo precej zanimanja tudi na osnovni šoli, le večkrat se je težko znajti, kar pa nam je tovarišica Rotterjeva marsikaj -nakazala. Ob tej priliki smo se pomenili tudi o pionirskem nastopu celotnega sektorja v Lenartu. V nadaljnjem delu simd. sestanka je tov. Grom podal nekaj misli o reformi našega šolstva ter smo izmenjali vrsto problemov, ki se tlčeio enotne šole. ki mora biti enaka za vas in mesto in da bo omogočila slehernemu šolarju vsak nadaljnji tudij tako v strok, kot ostali srednji izobraževalni šoli. Treba pa bi bilo že sedaj tudi misliti, da to »medvladje«, ki bo pač še
trajalo nekaj časa, uredimo tako, da bo že sedaj omogočeno učencem vsaj višje organiziranih šol nadaljevati uk na niž. gimnazijah ter bd bilo urediti glede tuj. jezika, ki naj bi se v novem šolskem letu uvedel tudi v višje razrede osnovnih šol, ali pa da se od tega zaenkrat odstopi tudi v niž. raz. gimnazije, dokler se to vprašanje reforme ne uzakoni. Kajti precej imamo že na deželi primerov in tudi na naših šolah v Slov. Goricah, da je že sedaj onemogočen učencu nadaljnji študij, ker ni na osn. šolah v viš. razredu tujega jezika. Treba bo dati možnost vsem osnovnošolcem, viš. razredov, da takoj lahko prestopijo v viš. raz. gimnazije brez izpitov, ali pa naj se ob prehodu v strok, šole ne zahteva samo popolne niž. gimnazije, temveč tudi enakovredno izobrazbo osmega razreda višje osnovne šole. Kolektiv te grupe je nadalje sklenil, da bo v letošnjih proslavah ob desetletnici sodeloval tako v šoli kot izven in določil prihodnji sestanek v Volčini dne 28. maja, a 4. junija pa pohitimo na poučno ekskurzijo v Svečino. Tako je nanovo poživljena grupa prosvetnih delavcev iz Lenarta pokazala, da ima volje dovolj za delo.	J. T.
Dopisujte
v »Prosvetni delavec«!
Po pokrajini Poiton
(Sestavek Je M napisan že la-pa je pred novo »potovalko* sezijo spet aktualen.)
Več vojakov — študentov (Svbov in Hrvatov) je v letih t10 prvi svetovni vojni obiska-lalo pravno fakulteto v Poi-?lersn. Mesto pravnikov ga kkenujejo Francozi sami in njih mnenju je bila to zla-7* doba francosko — jugoslc Ruskega prijateljstva. Toda ^ vezi so se polagoma zrah-Hate in jele pred nekaj leti s° se prijateljski odnosi med PoRevinsko pokrajino in Jugoslavijo obnovili Za to si Prizadeva Francoska Alijansa
*	Predavanji in štipendijami ,lrvatskim in slovenskim pro-resorjem. Zbližala nas je lepo
sPela pevska turneja skupi-pe »de la Claire Fontaine« iz .kRiersa po različnih jugoslo-knskih republikah, gostova-
•	njih zagrebških tovarišev, oikiorne skupine »Vlahovič«, Gi ‘n!° Pomlad v Poitiersu,
in filmi, ki jih prirejajo Vlatelj: kulturnega turizma la Route Enchantee« in rilujič. pa ne v najmanjši
meri, študijska potovanja naših prosvetnih delavcev v Francijo.
Pred nekaj leti sem ob našem morju po čudnem naključju srečala prijaznega Francoza, advokata in zelo delavnega člana Francoske Ali-janse, ki me je povabil v Poi-tiers. Moje sanje o Franciji, o deželi, katere jezik in književnost sem študirala na naši univerzi in ki nam jo je profesor, odlični poznavalec francoščine, znal tako zelo približati, so postale resnica.
Kaj zato, če sem morala na pot z nekaj dinarji v žepu! Potovanje je bilo preveč vabljivo, da bi ga odložila tudi le za en dan. Zato sem pogumno kakor brezskrben študent šla cilju naproti. Pot je vodila po že znani mi. prisrčno domači Koroški, skozi zeleno Tirolsko, mimo Črnega jezera z zdravilno mahovnato vodo, do zadnje avstrijske postaje na švicarski meji.
Na avstrijsko-šviearski meji smo morali izstopiti. Brzo vlak je peljal dalje le potni-
ke, ki so imeli vozovnico za II. razred. Po mnenju upravnika ljubljanskega hotela Slon in žirovske stanovanjske komisije pa spadajo vsi, ki imajo v osebni izkaznici črno na belem napisano »profesor« v C kategorijo. Res ni bilo prijetno v dežju in snegu čakati na tuji postaji do treh zjutraj, a nepremočljivo in nepremagljivo je bilo hrepenenje videti Francijo. Še moj ded, ki so v prejšnjem počasnem stoletju prepotovali mnogo sveta, so radi pripovedovali, da Kranjca srečaš povsod. Edini sopotnik, s katerim sva do jutra prezebala na postaji je bil amerikanski Slovenec! V zgodnjih jutranjih urah smo nato potovali skozi Švico. Nič manj lepa ni dežela, če so v Razlil spet odklopili voz III. razreda. Ogledala sem si zato še to lično švicarsko mesto. Pokrajina od Bazla dalje je enolična prostrana planjava. Sem in tja se vrste ob progi male lesene hišice, zgrajene v prav posebnem slogu, mesta po so povečini odmak-
njena od postaj. Ko preidemo švicarko-francosko mejo, je v vozu že vse živahne je. Vstopajo zgovorni in od sile vljudni Francozi.
Pariz! Nizko predmestje, to-tovnrne z visokimi dimniki, tlakovane ozke ulice, kočije in avtobusi beže mimo in osta jajo za nami, mesto pa raste. Vlak je še vedno v polnem diru. Mrači se že in lahna megla ovija slavno mesto, ko vlak slednjič zmanjša brzino ob prvih svetlobnih napisih »Ga-re de 1’ Est«, ki premagujejo nastajajočo temo. izstopim v nepojmljivem vrvežu potnikov in postrežčkov. šibim se pod težkim kovčkom in komaj se sproti zahvaljujem vsiljivim postrežčkom, dokler mi eden, meni nič tebi nič, vzame kovček iz rok, pospeši korak in mimogrede malomarno vpraša kam. Odloži ga nato na drugi strani ceste na postajališču avtobusa za »Gare d’Auster-iitz« in že imam slo frankov manj v denarnici. Le kako naj zadrgnem mošnjiček, da pridem vsaj srečno na cilj? Še eno noč potovanja. Na postaji d’Ansterlitz sem razvila svoje popotno brašno v čakalnici III. razredn. Dobra tetka je mislila na lakoto in žejo v tujini in še nikoli ji nisem bila tako hvaležna kot tedaj. Nato pa naravnost v Poitiers. Potovanje ponoči mi je zakrivalo
ta del Francije, da se mi je razodela šele na cilju. Poitiers leži 340 km jugozapadno od Pariza v slikoviti pokrajini Poiton. Prvo jutranje sonce je tedaj ožarjalo starodavno zanimivo mesto, ki ga s pogledom ne objameš v celoti drugače, kakor če poletiš nad njim, precej visoko seveda z letalom. Sprejela me je prijazna gospa, mi izročila listek z naslovom moje nove gospodinje v ulici Stare komedije in pismo, s katerim bom na prefekturi dvignila štipendijo. V sončni sobici mojega novega domka v Poitiersu nisem spadala več v C kategorijo!
Soba je imela razgled le na ozko tlakovano ulico. V zgodnjih jutranjih urah sem včasih slišala z ulice zategnjeni klic »—oep— —aaa—«. Pogled na voziček, poln zajčjih kož, ki ga je porivala pred seboj zgarana žena, mi je pojasnil skrivnost:	»Peau de lapin«
Zajčje kpže! Mnogi redijo zajce, da se preživljajo s prodajo zajčjih kož. Kupce opozarjajo nanje z glasnimi klici po ulicah navsezgodaj zjutraj. Sicer pa sem bila večkrat ol) oknu. Dvakrat na dan je prihajal mimo pismonoša, »O, domovina, ti si kakor zdravje!« Ob prvem pismu se mi je gospodinja prijazno nasmejala: »Cest la patrie, la grande pa-trie!« Gospodinja me je prvi
dan spremila na univerzo, med študente v restavracijo in mi ob vsaki priliki razkazovala mesto. Nanj so Francozi upravičeno ponosni. Tako sem ga spoznala in vzljubila.
Mesto Poitiers je bilo v vojni močno poškodovano. Vzpenja se v podolgovati obliki po dveh pobočjih griča, katerih eno se strmo spušča proti nepredirno zelenkasti reki le Clain, drugo pa prav tako strmo prehaja preko reke »la Boivre« v žitorodna polja in vinograde. Reki ovijata mesto, bregovi pa ga utesnjujejo z vseh strani, da je videti kot od pradavnine nespremenjeno. vedno enako, starinsko in veličastno. Udobne stopnice, ki se v bližini postaje odcepijo od široke tlakovane ceste, so bližnjica v mesto. Ta vodi skozi nasad, spomladi ves v cvetju. Javnih nasadov in vrtov, ki so kakor pravljična slikanica, je tu mnogo. Najbolj priljubljen je meščanom Pare de Blossac, imenovan po pogumnem generalu. V njem se vrste med drevjem umetniški kipi slavnih mož in ob raznih prilikah prirejajo tu pomembne razstave in velesejme. Na skalnatih južnih pobočjih mesta, ki so jih stoletja stopničasto izklesala, poganja opojno dišeče grmovje in ciprese ter rastejo cedre, katerih skrivnostno mračno vejevje je
podobno vodoravnim streham, ki se vzpenjajo draga nad drugo. Zanj, ki pride s severa, je to nekaj novega.
Hoditi po Poitiersu, se pravi, odkrivati ga. Mesto je bogato in slavne preteklosti. Njegova zgodovinska dediščina diha močno osebnost ljudi, ki so mu v stoletjih izoblikovali samo njemu lastno podobo. Današnji Poitiers se je imenoval Limonum, mesto Pikton-cev. Pozneje je postalo to mesto akvitanskih grofov in nato kraljevsko mesto. Preden so se dvignili nad njim stolpi in zvoniki, je bilo mesto rimsko in pogansko, še preje keltsko. Na križiščih potov severa in juga leži. Trpelo je zaradi tega v temnili obdobjih bitk — Karel Martel je tu premagal Arabce — in vriskalo v veselju zmag. Vpliv severa in juga pa je tudi oplajal umetnost: dovršene gotske stavbe se vzpenjajo poleg romanskih.
Celo neštete ulice, navidez zmedeno se vijoč po mestu, odkrivajo njegov nastanek. Najbolj živahne se stekajo v središče vzdolž ozke ravnine po hrbtni strani griča, druge so obrnjene proti reki, ostale pa se dvigajo od strani. Tujec začuden obstane ob njih imenih: Ulica skrbi. Stare komande, Ulica ostroge. Zlate tehtnice. Peklenska ulica.
(Nadaljev. v naslednji štev.)
MNENJE KULTURNEGA FRANCOZA
O NAŠEM ŠOLSTVU
ODGOVOR,0'Liliii
Angeli
Znani prijatelj Jugoslavije, generalni inšpektor Min. prosvete Francije, g. H. Belilo*, ki je 1952. in 1953 leta prebil v Jugoslaviji kot šef misije Tehniške pomoči UNESCO, je v pariški reviji »I/edueation nationale« objavil 25. novembra 1954 članek »Šolstvo v Jugoslaviji«. Ze poprej je v 58. številki pedagoške revije »Ave-nirs« objavil študijo, posvečeno našemu strokovnemu in tehniškemu šolstvu. Gotovo bo naše bralce zanimalo, kakšno sliko si je avtor ustvaril o našem šolstvu, ki ga je svobodno mogel opazovati v neprisiljenem in neposred_ nem stiku s šolskim življenjem.
V	organizacijskem pogledu — tako g. Belliot — je jugoslovansko šolstvo tesno povezano s politično In ekonomsko strukturo dežele. Kakor ekonomika, tako je decentralizirana tudi organizacija šolstva, ki gre od republiških svetov za prosveto In kulturo, preko okrajnih oz. mestnih svetov za prosveto in kulturo do posameznih šolskih odborov.
Izpočetka se je avtor po lastni izjavi bal, da bo našel v Jugoslaviji pretirano dirigiran šolski sistem, ko pa je spoznal, da je šostvo demokratično decentralizirano, je mislil, da bo naletel na zmedo. Toda kljub razlikam v temperamentu, jeziku, religiji in zgodovini med posameznimi republikami, je kmalu ugotovil, da imajo šole po vsej deželi skupne poteze in da so homogene tudi z ozirom na pedagoške doktrine. Vsi pedagogi, pravi g Belliot, so pristaši — ponekod tudi v praksi — osnovnih principov sodobne ak_ tivne šole.
Ko je podal splošno sliko našega šolskega sistema, se kritično ustavi ob pojavu, ki izvira iz želje, dati ljudskim množicam čim več izobrazbe,, t. j. ob negativnem pojavu didaktičnega materializma in z njim zvezane nabitosti učnih načrtov, ter ob dejstvu, da se dijaki pogosto uče stvari, ki po svoji težini presegajo njihovo razvojno stopnjo.
V	nadaljnjem podčrtava g. Belliot enodušnost vzgojiteljev, da da je treba razbremeniti učne načrte. Obenem ’pa ugotavlja po_ misleke, ki jih imajo Jugoslovani glede bifurkacije znotraj srednješolskega pouka. Francoski sistem se jim zdi vse preveč kompliciran. Avtor prihaja do slutnje, da se bodo Jugoslovani odločili za manjše število manj diferenciranih odsekov.
Kar se tiče materialne baze, poudarja g. Belliot, pomanjkanje šolskih zgradb in opreme, ki ji
daje še večji poudarek naraščanje natalitete, vojno opustošenje, zastarelost, vsakodnevni dvojni turnus. število šolskih zgradb bi se moralo po vsem tem podvojiti.
Glede učil sodi avtor, da jih imamo »obilna in značilna« za geografijo, medtem ko so drugi predmeti, zlasti prirodne vede, nezadostno založeni z njimi. (Ven_ dar je ta sodba po mnenju naših geografov preveč posplošena in se očitno nanaša na mestne šole. Op. poroč.) Iz tega vzroka in zaradi nabitosti učnega načrta prihaja avtor do zaključka, da je pouk prirodnih ved pri nas še vedno enciklopedičen in knjižen, čeprav službena navodila in profesorji sami zahtevajo eksperimentalnega pouka.
Kritično stališče zavzema avtor glede pojmovanja praktičnega dela na področju prirodoslovnih ved. Le-to, trdi on, zamenjavajo z izdelovanjem ali popravljanjem aparatov, toda navadno »brez zadostne resnosti«. S tem se bavi-jo tudi »amaterske skupine«, ki pa nimajo zveze -s poukom v ožjem pomenu besede, kažejo pa neko sorodnost s tako Imenovani, mi »skupinami dirigirane aktivnosti« v francoskih šolah.
V Jugoslaviji, kjer se ljudje ogrevajo za vse. kar je moderno in nenavadno, vlada veliko zanimanje za avditivno-vizualna sredstva: diaskope, epidiaskope, kinoprojektorje, filme, gramofonske plošče In radio. Kljub zanimanju je praktična uporaba teh sredstev šele v povojih, čeprav je bil g. Belliot navzoč pri izredno uspelih filmskih in diafilmskih urah, kar ga upravičuje, da upa v bodočo široko uporabo avditivno-vizual-nih učil pri pouku.
Strokovno šolstvo kakor tudi organizacij a eksperimentalnega prirodsolovnega pouka je za Ju-
Otrok v predšolski dobi zelo rad posluša petje in si tudi sam dostikrat zapoje. Poje spontano pri igranju, pogovarja se pojoč z igračami — skratka: pesem se je rahlo dotaknila src naših najmlajših in tam našla svoj odmev.
goslavljo, kjer se z vsem ognjem ustvarja moderna industrija, življenjskega pomena. Dežela ima sicer trdno obrtniško tradicijo, vendar pa v šolah primanjkuje kvalitetnega orodja tn oradnih strojev, zlasti pa aparatov za meritve in kontrolo. Zato so pogosto prezrta načela metrologlje in normalizacije, ki so tako važna za moderne koncepcije v industriji.
Strokovnih posvetovalnic s psl_ hotehniškimi ' metodami za izbiro poklica 'skoroda ni razen v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani, ker je pred drugo svetovno vojno dosežene lepe rezultate na te mpodročju uničila nemška in italijanska okupacija.
Kar se tiče napredka v posameznih predmetih, se g. Belliot zelo laskavo Izraža o znanju tujih jezikov, zlasti francoščine in angleščine.
Končna sodba našega francoskega prijatelja se glasi takole: »S kulturnimi problemi se v Jugoslaviji z vsem ognjem ukvar. Jajo upravne oblasti, predavatelji in publika. Gradijo se šole kot so se v srednjem veku gradile katedrale ali tisti čudoviti samostani, ki so še danes raztreseni po jugoslovanski deželi.
Ta dežela doživlja do neke mere tisto stoletje naporov, ki so jih ustvarili zahodni narodi, ko so pionirji demokratizacije šolstva ta modeme pedagoglje dvignili univerzitetne institucije do višine, na kateri se danes nahajajo. S pomočjo naše misije se je UNESCO afirmiral pri Jugoslovanih kot tista institucija, ki bi jim dala možnost, prehoditi isto pot v desetkrat krajšem času.
Dodajam, da so me kot Francoza povsod sprejemali z največjo prisrčnostjo.
(Poroča J. P.)
Opazovanja dokazujejo, da že zelo majhni otroci na petje in glasbo natančno reagirajo in da jim glasba vzbuja napeto pozornost. Tudi je dokazano, da glasba razveseljuje male, ki imajo radi, če se jim veliko poje. Gotovo je, da igra važno vlogo v zvezi s splošno izobrazbo ravno glasbena vzgoja. Ze lepo število dobrih vzgojiteljic je v praksi pokazalo, da se s sistematičnim in pazljivim delom lahko mnogo doseže.
Ker pa še vse vzgojiteljice nimajo prave metodične orientacije in ker naknadno metodično izpopolnjevanje zaradi pomanjkanja literature na tem zelo občutljivem področju še ni bilo dovolj' uspešno, so se delale pri tej vzgoji razne napake. Vzgojiteljice so začele otroke vse prezgodaj učiti pesmi in igric in s tem je izgubilo otroško petje in muziciranje svoj značaj.
Da se bo v tem pogledu izboljšal način dela v vrtcih, gre vse priznanje Društvu vzgojiteljic, ki je iskalo in našlo rešitev na ta način, da je izdalo prve napotke za glasbeno vzgojo V otroških vrtcih. To delo je poverilo vzgojiteljicam, ki so si v svoji praksi pridobile izkustva. Delo je torej rojeno v vrtcih in zasleduje določene cilje: izobraževanje in ostrenje sluha za razne slušne vtise; petje in glasbo kot najneposrednejšo pot do duševnosti malih. (Na tem mestu bi pripomnila, da sistem učenja pesmi s pred-
K raznim drugim tednom se je lani pridružil še »Teden muzejev in zaščite ikulturnih in prirodnih spomenikov«. Čeprav je tak način vzbujanja zanimanja za določene ustanove kakor pravimo kampanjski, je lanskoletni »Teden« uspel, dasi je bil to prvi poizkus. Se več, prireditve naših muzejev so vzbudile pozornost celo pri priznanih ino-zemskih muzejskih strokovnjakih. UNESCO je izrazil priznanje muzejcem v Jugoslaviji s tem, da je lanskoletni okvirni načrt za izvršitev proslav v Jugoslaviji razposlal vsem nacionalnim komisijam UNESCA, da ga osvojijo pri prireditvah letošnjega »Tedna muzejev«, ki bo od 15. do 22. maja 1955.
O povezavi med muzeji in šolami je pri nas Izšlo že nekaj člankov. Sole so najpogostejši obiskovalec muzejev. Toda to ni dovolj. Muzeji niso več zbirke kuriozitet in drugih redkih starin, temveč njihov namen je isti kakor šol, vzgajati obiskovalce. Razlika je le v tem, da v muzejih razstavljeni predmeti sami govore kakšna je bila njihova raba in kako so se v teku stoletij izpreminj ali. Muzeji so kakor šole še vedno v razvoju in njihova vloga se izpreminj a z družbenim razvojem. Najvišje znanstvene ustanove niso dostopne vsakomur, muzeje pa lahko vsakdo obiskuje in v njih spoznava in proučuje gradivo. Sodobna družba zahteva vedno več znanja. Ogled muzejskih zbirk nam utrjuje že pridobljeno znanje, ali pa pridobivamo novo s smotrnim opazovanjem gradiva. Najrazličnejši so načini, kako si znan}? dopolnjujemo JU	gfJK JptOjča
Učiteljsko zborovanje v Mozirju
V sredo 6. aprila 1955 je v Mozirju zborovalo učiteljstvo bodoče mozirske komune, ki bo obsegala Gornjo Savinjsko in Zadrečko dolino. Predsednik društva tov. Mutec je v svojem poročilu govoril o delu in uspehih republiškega zbora društva učiteljev in o dosedanjih uspehih komisije za reorganizacijo šolstva pri republiškem svetu za prosveto in kulturo. Živahna debata, ki je sledila predsednikovemu poročilu zlasti o reorganizaciji šolstva in o učnih načrtih, je bila dokaz živega zanimanja učiteljstva za šolske probleme in vzgojo našega otroka.
Nadalje je učiteljsko društvo v Mozirju sklenilo, da bo za deseto obletnico osvoditve organiziralo slavnostno zborovanje v Logarski dolini, združeno z akademijo in zabavnim programom. Za pouk domoznanstva bo potrebno oskrbeti primerne učbenike, ki naj bi vsebovali geografske, zgodovinske, narodopisne, politične in kulturne podatke za Gornjo Savinjsko in Zadrečko dolino. Po zgledu domoznanstva Bele krajine, ki ga je s sodelovanjem belokranjskega učiteljstva sestavil šolski nadzornik Drago Vončina. bo tudi mozirsko učiteljsko društvo samo sestavilo tekst za priročnik o pouku domoznanstva na domačih šolah.	L. Z.
hodnim prememoriranjem ni priporočljiv. Najprej melodija potem besede! V nasprotnem primeru razbijemo doživljaj pesmi. Tudi petje na enem tonu se mi ne zdi naravno, ker zavaja v monotonost. -Otroška melodika ima svoj izvor v padajoči mali terci. V tej kličejo otroci svojo mater, očeta, brata, psička i. dr.), in razvoj estetskih čustev ter okusa.
Prihajamo do zaključka, da je osnovna oblika glasbene vzgoje pri predšolskih otrocih igra. Igraje se bodo otroci seznanili z vsemi potrebnimi elementi v glasbi. Potrebno je le znati prisluhniti duševnosti naših najmlajših in jim v pravem trenutku približati glasbo.
Pia Gosti6
OBVESTILO UREDNIŠTVA
Poročilo o tretjem kongresa Zveze sindikatov Jugoslavije ter poročilo o kongresu Združenj učiteljev Jugoslavije in Združenj profesorjev Jugoslavije bomo prinesli v naslednji številki, ki bo izšla 27. maja.
Dopisnikom, ki nam dostavljajo gradivo za diskusijo o reformi šolstva, sporočamo, da bomo objavljali iz tega gradiva le tiste odlomke, ki dajejo nekemu predlogu ali zamisli novo osvetljavo. Vse gradivo pa bomo seveda odstopili Komisiji za reformo šolstva pri Svetu za prosveto in kulturo, ki bo vse uporabne prispevke objavila v posebni brošuri.
ogled predmetov najfeolši način, ker se nam slika predmeta in kratek opis vtisneta v spomin.
Število muzejev v naši republiki hitro narašča in sedaj je odprtih že 40 muzejev odnosno zbirk. Imamo vrsto strokovnih in pokrajinskih muzejev. Društvo muzealcev in konservatorjev LRS prireja svoje plenarne sestanke v različnih predelih in na nje stalno vabi zastopnike okrajnih svetov za prosveto in kulturo pri OLO. Ti posveti so doslej lepo uspeli ker so se na nji hdogovorili, kako naj bi pospeševali razvoj muzejstva v dotičnem okraju ali odprli nov muzej, če so za to dani pogoji. Ker so muzeji namenjeni ljudstvu, je treba skrbeti za njihov obisk in ta bo zadovoljiv takrat, ko bodo naši državljani redno obiskovali muzeje. To bomo dosegli, ako bado pomagale šole, ki navajajo učence s sistematičnimi ogledi posameznih zbirk, že v rani mladosti, da ob prostem času sami zahajajo v te ustanove, kjer morejo opazovati razvoj in življenje ljudstva in prirode. Istočasno pa je treba seznanjati mladino z vsemi kulturnimi, zgodovinskimi in pri-rodnimi spomeniki v šolskem okolišu, kar je najlažje pri pouku domoznanstva. Pri tem lahko muzeji mnogo pomagajo šolnikom in nasveti.
Letošnji »Teden muzejev in zaščite kulturnih in prirodnih spomenikov« sovpada s proslavami desetletnice osvoboditve. Prišel je čas majniških izletov in prav lahko bo združiti obiske
, NAROČITE SE N'A NAŠ USU
»Prosvetni delavec« je v štev. 5 z dne 25. 5. 1955 prinesel članek tov. Lilija Angele, s katerim pa se v nobenem primeru ne morem strinjati. Tov. Lilija se v svojem članku med drugim zavzema, za popolno odpravo enooddelč-nih šol. Ta predlog utemeljuje s tem, da bi to izboljšalo delovne pogoje učitelju, ker mu po njenem mišljenju pač ne bo treba biti »vse« na vasi, po drugi strani pa se po njenem mišljenju tudi našemu malčku v enorazrednici godi »krivica«! ker sodeluje pri pouku le borih 15 minut. LI koncu pa dodaja še, da podeželski otrok izobrazbeno shira na niže organizirani šoli.
Strinjam se, da je predan in delaven učitelj na vasi, posebno pa v hribovskih predelih res skoraj »vse«. Toda moje mišljenje je, da smo mi učitelji na vasi tudi zaradi otrok in mladine, ne pa otroci im mladina zaradi nas. Potemtakem se učitelj, ki se je za svoj poklic odločil, tudi ne bo tako otepal hribovskih šol ter bo rad nekaj let preživel med preprostimi kmečkimi ljudmi. Poleg drugega si bo tudi nabral precej življenjskih izkušenj. Le teh pa žal danes še marsikateremu manjka! Učiteljevo prvenstveno delo je šola, zanjo se pripravlja, njegov življenjski smoter je vzgajanje otrok in mladine, vse drugo delo pa je njegova dobra volja. Ker pa šolski forumi navadno na enooddelene šole pošiljajo učitelje pripravnike, le ti pa so polni idealizma in se navadno lotijo del, ki hi jih morda kdo drug na vasi prav tako ali pa še boljše opravil kot učitelj. S tem seveda ne mislim reči. da se učitelj ne bi lotil tildi drugih zvenšol-skih del. Nasprotno, toda njegova prvenstvena naloga je vzgajanje, pa naj bodo to otroci v šolskih klopeh, pionirji in mladinci v društvu »Partizan«, pošolska mladina v raznih tečajih in podobno. To je njegova naloga, ne pa razni administrativni posli. Če to in še marsikaj drugega odbijemo, nam ostane od tistega »vse« le vzgoja in organizacija proslav ter dramatske dejavnosti, zato smo pač mi tu. Da pa učenci na podeželskih šolah »hirajo«, je v veliki meri prav gotovo tudi vzrok na učitelju, saj na eno-razrednicah večino poučujejo pripravniki. Le ti pa so kombiniranega pouka nevajeni Če hočemo torej rešiti to »hiranje«, je treba na enood-dlelčne šole postavljati učitelje, ne pa učilelje-pripravni-ke. Trditev, da ima učenec enorazredne šole le 15 minut pouka, je povsem neutemeljena, saj ima enorazrcdnica le manjše število otrok. Če učitelj dela z njimi v dveh skupinah, mu v vsaki skupini sedi le 15 do 20 otrok. Poučevanje tako majhne skupine otrok pa bi težko imenovali pouk, bolj umesten izraz za to bi bila inštrukcija. Vsakemu malčku posvetimo torej neprimerno več kot 15 minut.
Se nekaj besed o učencu.
muzejev in galerij z izleti. Mladina naj spozna spomenike iz NOB, ki so v vsakem okraju. Posamezne šole ali pa društva učiteljev in profesorjev vseh vrst šol naj zato stopijo v stik z muzeji v svojem okraju in narede načrt za obiske, da bodo izleti res uspešno opravljeni.
V Ljubljani je 11 muzejev in redki so, ki vse poznajo. Iz prospekta, ki je lani izšel, je razvidno, kdaj so odprti. Skupinske obiske je treba poprej javiti, da bo strokovni kader za razlago na razpolago. Muzej NOB, ki je bil odprt 26. aprila ima lepo urejene zbirke. Sindikalne podružnice prosvetnih delavcev naj bi si po načrtu ogledale vse muzeje.
Muzeji bodo priredili od 15. do 22. maja predavanja. Ta bodo v muzejih pa tudi v šolah. Treba je le sporočiti posameznim muzejem, katere šole žele predavatelje. Odprti bodo novi oddelki in prirejene nove razstave, ki bodo prikazale določena obdobja.
Ob lOrietnici osvoboditve dajejo pregled svojega dela _ vse ustanove in prav tako muzeji, ki žele, da se slovenska javnost in prav posebej šolska mladina in prosvetni delavci seznanijo z gradivom iz preteklosti našega naroda in domovine.
Ostanek France
Dopisnikom1.
Ce pošljete članek istočasno na dva naslova, navedite to v pripombi, ker se nam sicer dogaja, da moramo zavreči že postavljeni članek, ki je medtem izšel v drugem časopisu.
_____	Uredttlšl.vo
Da se učenec na enooddelčni šoli ne nauči toliko kot v šolah z razrednim poukom, je prav gotovo vzrok tudi v tem, ker mora doma veliko in precej trdo delati. Otrok v hribovitih predelih, koder je pač največ enorazrednic, vstane čim se zdani. Preden gre v šolo, mora opraviti še niz del. Dejstvo je tudi, da učenec enorazredne šole ne obvlada tolikšnega besednega zaklada kot učenec večjih podeželskih vasi in mest. Le tega pa mu med drugim manjka zato, ker je večinoma saim. Če bi hribovski otrok mogel poseča-ti toliko kino in gredaliških predstav, tekmovanj, če bi mogel prebrati toliko knjig, če bi doma imeli več časa zanj, bi v znanju prav gotovo ne zaostajal za otrokom večjih vasi in mest. To je gotovo tudi eden izmed vzrokov njegovega »hiranja«. Z odpravo enorazrednic pa bi tega in ostalih problemov prav gotovo me izboljšali. Ta problem bo ostal prav gotovo še nekaj časa na podeželju, vendar ga bo čas počasi izgladil. Z elektrifikacijo teh vasi, z dograditvijo cest bodo kmečkemu prebivalstvu hribovskih vasi dostopne dobrine, ki jih me-
S knjigo Slovenskih balad !n romanc, ki je sedaj izšla, smo izpolnili dokajšnjo vrzel v vrsti naših standardnih knjižnih izdaj. Od prvega izbora slovenske pripovedne pesmi »Slovenske balade in romance«, ki sta jih izbrala in slovenskemu ljudstvu pojasnila profesorja Josip Wester in Jakob Šket, ilustriral pa A. Koželj, je minilo čez 50 let. Danes je ta knjiga, ki je bila priljubljeno čtivo naših domov in zaželena knjiga šolskih knjižnic, knjižna redkost. Izbor pripovednih pesmi v redakciji pesnika Cvetka Golarja, ki je izšel leta 1925 in je obsegal 54 pesmi brez slik, je bil manj znan.
Pred nami je sedaj nova izdaja slovenske pripovedne pesmi. Urednik France Novšak je izbral pripovedne pesmi od njenih začetkov (ljudska pripovedna pesem) do umetnih romanc in balad s tematiko našega osvobodilnega boja. V knjigi je 111 pripovednih pesmi 32 pesnikov. Razdelitev na tri dele (narodne, klasične in moderne balade in romance) se opira na kronološki red nastanka pesmi.
V prvem delu je Prešernova »Lepa Vida« in zatem še 13 znanih ljudskih pesmi.
Drugi del obsega dobo Prešerna do pesnikov izpred nastopa Moderne. Tu so poleg Prešerna še: Valjavec, Vilhar, Levstik, Jenko, Stritar, Gregorčič, Paliaruzzi, Aškerc (15 pesmi), Medved in Gestrin.
Tretji del, ki je najobsežnejši, zajema pripovedne pesmi Modeme (Kette, Murn, Cankar in Zupančič ter sopotniki Moderne: Maister, Golar, Peterlin, VI. Levstik) pesnike iz dobe med obema vojnama (Seliškar, Kosovel, Klopčič, Vipotnik) in na koncu balade iz osvobodilnega boja s 16 pesmimi Gradnika, Goilije, Grudna, Udoviča, Bora, Kajuha in Levca.
Založba »Kmečka knjiga« v Ljubljani, ki je pravilno presodila, da je taka knjiga potrebna širokemu krogu bralcev, je prav odločila, ko je izdala ilustrirano izdajo in je to nalogo zaupala slikarjema Gvidonu Birolli in Maksimu Gaspariju. Umetnika sta podala v risbah podobo dogodka, ki nam ga pripovedujejo posamezne pesmi. Kolikšne važnosti je to prav za to vrsto pesništva bo precenil vsakdo, ki ve, da se je prva, že omenjena izdaja take knjige, priljubila pri ljudstvu tudi zaradi ilustracij. Ta izdaja, ki je bogatejša po številu pesmi, daleč presega prejšnjo izdajo tudi po bogastvu in vrednosti umetniškega slikovnega gradi*® z 80 slikami X	ia	jekienosivi barvi.
sta n podeželske vasi v dolinj že uvajajo.
H koncu pa še nekaj besed o odpravi enooddelčndh šol z družbeno vzgojnega in političnega vidika, z odpravo euooddelčnih šol bi gotovo materialno mnogo pridobili, saj bi odpadli materialni in funkcionalni izdatki za takšne šole, po drugi strani pa bi vsaj še enkrat toliko izgubili. Naj tov. Lilija pove, kako bo sedemletna deklica gazila sneg pozimi iz hriba v dolino, ko ga še odrasli moški težko. U-čenci bi v zimskem času prav gotovo ne videli mnogokrat učilnice v dolinski šoli, pa še v drugh letnih časih morda le enkrat ali dvakrat tedensko, pač takrat, kadar bi otrok otrok moral za dom prinesti kako blago iz trgovine. Koliko bi z odpravo enooddelčnih šol zgubila tudi mladina, saj bi zgubila učitelja, vaditelja telesno vzgojnega društva, učitelja kmetijsko gospodinjskih tečajev, režiserja pri igrah, organizatorja proslav.
Po drugi strani pa bi mnogo pridobil tudi župnik, saj mu je učitelj edini tekmec pri vzgajanju.
Debeljak Zvone
Knjiga Ima 342 strani, od tega je 25 strani urednikovih pripomb, ki obsegajo najprej glavne podatke o pesnikih in nato še razlago vsake pesmi (posamezne besede, zgodovinski dogodek in nastanek).
Med knjigami, ki morajo najti mesto v šolskih in razrednih knjižnicah je vsekakor tu(h knjiga slovenskih balad in romanc. Zaradi svoje trajne vrednosti pa je ta knjiga tudi izredno primerno darilo učencem ob koncu šolskega leta kot priznanje za dosežene uspehe. G.
Naravoslovcem
Ena najvažnejših nalog sodobne šole je, da uči mladino pravilno pojmovati naravo ia da ji tolmači naravne pojave na dialektičen način, to se pravi z vzročnim razčlenjevanjem naravnega občestva. Pouk naravoslovja je še vedno preveč usmerjen v sistematične optse prirodnih predmetov in pojavov ter izgublja iz oči naravo kot celoto. Šolske knjige so v tem še vedno precej pomanjkljive, pouk naravoslovja preveč suhoparen in brez zadostna povezave z naravo samo.
Gozd je najmočnejša tvorba žive narave in človeka z njo najtesneje povezuje. Mladina mora zato poznati pomen gozda za naravo in človeka. Šolska knjige o njem premalo ali nič ne govore, tudi pri razlagi s« skoraj nič ne čuje o tem. Zato bo zelo dobrodošla poljudno ia živahno pisana razprava »O biološkem in gospodarskem pomenu gozda« izpod peresa dr. Maksa lATrabra, priznanega strokovnjaka za gozdno biologijo in fitosooiologijo. Ker j® gozd predmet njegovega dolgoletnega raziskovalnega dela ia mnogih znanstvenih razprav, J* 8 9 bil poklican, da napiše o njeni besedo, ki bo zanimala vsakogar ter mu odprla pogled v to največ j o prirodno delavnico i° najvažnejšo gospodarsko za' kladnico. Spoznal bo, kako i9 človeško življenje ozko povezano z gozdom ter vsestransko odvisno od njega. S krčenj9sn gozda se začenja človeška kul' turna zgodovina, z uničenje®1 gozda se konča. Avtorjevo z*' vahno in stvarno razpravljanj® o gozdu izzveni v svarilen Čuvajmo naš gozd!
Razprava »O biološkem in gospodarskem pomenu gozda< je izšla v 1. številki »Nove pr®' izvodnje« za leto 1955 in je bil® ponatisnjena kot separat. Naroča se pri upravi »Nove proj*^ vodnje« v Ljubljani, Trubarj® va cesta 15 telef. 22-951 za IM 80 din,
1000 vajencev v Mariboru brez lastnih šolskih prostorov
Mariborske vajenske šole s celoletnim poukom obiskuje povprečno vsako šolsko leto okoli 1000 učencev — vajencev. Največja ovira vajenskih
O REFORMI ŠOLSTVA SO RAZPRAVLJALI
V	Domžalah so se sestali prosvetni delavci ter so razpravljali o raznih predlogih v zvezi z reformo šolstva. Med drugim so govorili o izobrazbeni vsebini obvezne šole glede na družbene potrebe in so mnenja, da naj da obvezno
8 letno šolanje mladini trdno osnovo splošne izobrazbe, ki bo dosegljiva večini šoloobvezne mladine. Z ozirom na potrebe, kakršne danes so, pa je nujno posvečanje pažnje vsemu temu kar je tipično za tisti kraj.
Predmetnik naj bi obsegal:
a)	fizikalno kemijsko skupino,
b)	prirodoslovno matematično oziroma prirodopisno od šestega razreda dalje,
c)	jezikovno skupino.
V	obveznem osemletnem šolanju naj bi sploh ne bilo obveznega tujega jezika, pač pa naj bi se poučeval ta ali oni tuji jezik kot neobvezni predmet.
Ker ročno delo in ročne sposobnosti mnogo pripomorejo k razvoju otrokovega mišljenja, naj bo pouk ročnega dela od prvega razreda dalje.
Gospodarska znanja in gospodinjstvo naj bi bila predmeta, katerih poučevanje bi pričeli v petem razredu osemletne šole. Ta zahteva je utemeljena z ozirom na potrebe kakršne so danes pri nas in kakršne še bodo prav gotovo tudi v bodoče.
Predvsem pa je treba »reformirati« marsikaj pri učiteljih kot pri profesorjih.
šol je brez dvoma pomanjkanje lastnih prostorov. Zato so prisiljene gostovati v gimnaziji, osnovnih šolah in internatu. Takšno stanje pomenja za celotno delo vajenskih šol zelo veliko oviro, že zaradi pouka samega, ki se mora vršiti v popoldanskem času. Temu primerni so seveda tudi učni uspehi. Tudi o zadovoljivi kuliurao-prosvetni dejavnosti vajenske mladine ni moči govoriti. Saj se to delo vrši sedaj le v najskromnej-ših oblikah. Število učencev in dijakov gimnazij vsako leto narašča, zato bi matične šole prostore, ki jih zasedajo vajenske šole, same nujno rabile. Ce pomislimo, da imajo v mnogih manjših krajih uaše republike številčno šibkejše vajenske šole svoje prostore, se nam zdi skoraj neverjetno, da v največjem industrijskem mestu Slovenije tisoč vajencev nima svoje šolske zgradbe. V tem smislu bo trea odnose in skrb za vajensko mladino, vsekakor izboljšati.
Ker se nahaja pretežno število obrtnih obratov na levem bregu Drave in ker je tudi bodoči razvoj obrti in lokalne industrije predviden na levem bregu Drave, bi kazalo novo vajensko šolo, v kateri bi imela svoje prostore tudi mojstrska šola s kovinskim, lesnim, oblačilnim in čevljarskim odsekom, vsekakor graditi v tem delu mesta.
Vprašanje nove vajenske šole je izredno pereče, zato bi bilo treba zamisel o novogradnji čimprej realizirati. Na ta način bi bile razbremenjene šole, v katerih vajenske šole gostujejo. Nekega dne se utegne namreč zgoditi, da bodo vajenske šole spričo naraščajočega števila dijakov ostale brez prostorov.
Joso T.
NOVE KNJIGE
KNJIŽNICA »ČEBELICA« (cena broS. 50, kart. 110 din) A. Polenec: Kako je nastala naša zemlja — je že izšla V. Brest: Ptice in grm — zgodba o partizanski kurirki. Izide sredi maja.
KNJIŽNICA »SINJI GALEB« (cena broš. 90, polpl. 150, cpl. 198 din)
Rudolf Starič: Leteči Kranjec — je že izšla France Bevk: Knjiga o Titu — je že izšla
ZBIRKA »PRAVLJIC«. Vse štiri knjige so izšle. ZBIRKA »POTOPISOV« (cena 30 din vezani v ppl.)
E. Nansen: Preko Grenlandije OSTALE KNJIGE:
Za obletnic? osvoboditve izidejo naslednja dela:
J. Ribičič: Rdeča pest
A.	Kavčič: Vaška komanda S. Vuga: Škorenjček Matevžek
B.	Jurca: V pasti
V. Brest: Orehovo leto
Vseh pet bogato ilustriranih knjižic bo stalo okoli 800 din Branko Rudolf: Maske in časi — pregled kulturne zgodovine.
ZALOŽBA »mladinska knjiga« Tmšičeva ulica 2, Ljubljana
\
Ob brošuri „NapotUi za glasbeno vzgojo v otroških vrtcih
Teden muzejev in zaščite kulturnih in prirodnih spomenikov
Razpis
Komisija za tehnično vzgojo mladine pri Glavnem odboru Ljudske tehnike Slovenije bo v času velikih počitnic organizirala dva sedemdnevna seminarja (z enakim programom) o tehnični vzgoji mladine v šoli in izven nje.
Prvi seminar bo trajal od 3. do 10. julija 1955, drugi pa °d 28. avgusta do 3. septembra 1955. Oba seminarja bosta v Kamniku s predavanji in praktičnimi vajami na gimnaziji in vso oskrbo v lepo urejenem dijaškem domu.
Program seminarja zajema vprašanje tehnične vzgoje mla-mladine, pouk ročnih spretnosti na osnovnih in srednjih šolah, uporabo sodobnih ponazoril pri pouku, priprave ekskurzij, ureditve šol in okolice ipd. Tečaj bodo vodili priznani pedagogi in praktiki.
Stroške za udeležbo na seminarju (preskrba v Kamniku in potni stroški v eno smer do Kamnika) bo krila Komisija ea tehnično vzgojo mladine pri Glavnem odboru Ljudske tehnike Slovenije dvema udeležencema iz vsakega okraja, ki se obvežeta, da bosta svoje pridobljeno znanje tudi posredovala mladini in o praktičnih izkušnjah dala Komisiji svoje., poročilo. Poleg od GOLTS štipendiranih udeležencev se lahko v seminar prijavijo tudi drugi interesenti na lastne stroške ali s podporo kake organizacije. Želimo, da se seminarja udeležijo prosvetni delavci, ki bodo poučevali ročne spretnosti ali člani in aktivni sodelavci Komisij za tehnično vzgojo mladine Okrajnih odborov
Prijave je poslati (z osebnimi podatki, navedbo Zaposlitve, priporočilom ustanove ali Okrajnega odbora LT ter kratko beležko o dosedanjem delu na tem področju) na Glavni odbor Ljudske tehnike Slovenije, Ljubljana, Lepi pot 6 do 15. maja 1955.
Komisija bo vse udeležence obvestila o podrobnem programu in ostalem do 5. junija 1955 in jim poslala vse potrebno.
Komisija za tehnično vzgojo mladine pri Glavnem odboru Ljudske tehnike Slovenije
.....•■■MMiiMlllillll ...........
Slovenske balade in romance