Štev. 12.
I /. h a j a 10. i n 25. dne
vsakega meseca
Stoji za colo leto 3 gld. — pol leta 1 „ 60 četrt „ - „ 80 (Posamezne štev.
15 kr.) Oznanila, lkrat natisnena, od vrste 15 kr. Naročnina, oznanila in reklamacije
pošiljajo se u p r a v n i s t v n v Maribor. Odprto reklamacije so poštnine proste.
POPOTNIK
Grlasilo „Zaveze slovenskih učiteljskih društev".
Iz d.a,j a, t e lj in e clxillr:
M. J. Nerat, nadučitelj.
Spisi in dopisi pošiljajo se u r e d n i š t*u v Maribor,"
Reiserstrasse 8.
Pismom, na katere se želi odgovor, naj se pridene primerna poštna' znamka.
Na anonimne dopise se ne oziramo.
Ne franko rana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo.
Cesarjeva zahvala.
Odstopivši predsednik prejel je sledeči razglas:
Št.v. 1571 iY.
Njegovo c. kr. Apostolsko Veličanstvo izvolilo je izreči slovenskemu učiteljstvu, zbranemu dne 5. junija na svojem glavnem zboru v Kranj i, za brzojavnim potom izraženo udanost Svojo Najvišjo zahvalo.
O tem obvestim častito „Zavezo slovenskih učiteljskih društev" vsled razpisa kabinetne pisarne Njegovega e. kr. Apostoljskega Veličanstva z dne 8. junija t. 1. št. 70.
V Ljubljani dne 10. junija 1891. 1.
C. kr. deželni predsednik: Winkler 1. r.
--
V
Četrta skupščina „Zaveze slovenskih učiteljskih društev" v Kranji.
II.
Kar po sklepu zborovanja odposlancev posameznih društev pričelo se je ob 11. uri dopoludue
Glavno zborovanje
v čitalnični dvorani, v kateri se je razun odposlancev še zbralo okolo 60 učiteljic in učiteljev in nekaj gostov.
Kot vladni komisar zasede prostor poleg predsednika vladni koncipist g. dr Eckel, kateremu se čez pol ure pridruži kot častni gost kranjski dekan, veleč. gosp. Anton Mežnarcc, katerega zbor živahno pozdravi.
Predsednik gospod dr. Romih otvori zborovanje povdarjajoč, da se je v „Zavezi" združeno slovensko učiteljstvo k 4. svojemu zborovanju zbralo v gostoljubnem, starodavnem Kranji, katerega prebivalstvo ga je, kakor se je vsak vdeleženec prepričal, pre-častno sprejelo. Ta sijajen sprejem bode slovenskemu učiteljstvu ostal v preprijetnem in hvaležnem spominu! Spominjajoč se potem onega, ki nam je v Svoji modri skrbi za blagor podložnikov širne Avstrije podaril šolske postave, na podlagi kojih poučujemo in odgojujemo našo mladino, poziva zborujoče, da zakličejo vsi Nj. Veličanstvu presvitlemu cesarju Francu Jožefu I. trikratni „živio!" (Živio! živio! živio!)
Dalje predlaga dr. Romih, da se odpošlje brzojavnim potem izraz lojalnosti naše pred najvišo stopinjo ter naprosi gospoda tajnika, da prebere načrt dotične brzojavke.
Tajnik Slane bere: „Kabinetskanzlei Wien". V Zavezi zastopano učiteljstvo slovensko zbrano pri svojem IV. glavnem zboru v Kranji prevdano se klanja Vašemu Veličanstvu ter želi Vašemu Veličanstvu kakor vsej Vašej prevzvišenej hiši obilo blagoslova z nebes!
Dr. Tomaž Romih
predsednik „Zaveze slov. učiteljskih društev".
(Odobravanje in se predlog jeclnoglasno sprejme.)
Predsednik proglaša IV. skupščino „Zaveze" otvorjeno ter naznanja, da je zbor odposlancev določil v obravnavo današnjemu zborovanju tele predmete:
a)	Realije in nova šolska postava s posebnim ozirom na pouk iz prirodoslovja v ljudski šoli. (Poroč. dr. T. Romih.)
b)	O nadzorništvn slovenskih obrtnih šol.
c)	O meščanskih šolah po Slovenskem. (Poroč. Iv. Lapajne.)
Predsedništvo prevzame podpredsednik gospod Praprotnik, gospod dr. Romih pa poroča o vprašanji ad a) tako-le:
Sedajni.čas ponaša se se svojim realnim znanjem. Treba je torej bilo, uvesti v narodno šolo realije. Mi, ki smo tukaj zbrani, smo.sicer vsi prepričani o važnosti realij; ker se pa vendar mnogo občinstva nahaja in mej tem jako izobraženega občinstva — znani so mi tudi taki profesorji —, ki strogo zanikujejo, da bi se učile tudi realije v narodni šoli, trdeč, da učenci še niso zadosti razviti, da bi sledili temu pouku; ker je tudi dokaj učiteljev, ki realije poučujejo prav za prav le radi tega, da se učenci nemščine uče — znani so mi pedagogi, ki mislijo, da so s tem zahtevam popolnoma ustregli, če so se njihovi učenci berila realističnega zadržanja v blaženi nemščini dobesedno naučili in ker se tudi od šolskih oblastij mnogo premalo gleda na to, ali se poučuje realij in kako se poučujejo: mislim da ne bode odveč, ako navedem nekatere, sicer znane vzroke, radi katerih se naj uče realije v narodni šoli.
I. Realije učimo vže radi njih samih.
Človeka, ne poznajočega priprave, njega obdajajoče, nepoznajočega sprememb, vršečih se v prirodi, moremo prispodabljati slepcu, bodečemu zaspano skoz življenje. Pri najmanjši stvarci ne ve si pomagati ter čestokrat prouzroči škodo in nesrečo se svojim napčnim delovanjem. Človek jc navezan na prirodo, njega obdajajočo, navezan je na znanje, ki si ga je človeštvo dosihdob pridobilo. Da se človek ohrani kot individuij, da se ohranijo posamezni narodi kot taki — bodimo še bolj podrobni, da se ohranimo Slovenci kot narod, treba nam poznati vse te zvunajne razmere, kaj jih prouzročuje, kako .se vršijo in kakšne učinke imajo. Sv. pismo vže imenuje človeka gospoda čez naravo, človek pa je le toliko gospodar čez naravo, kolikor je pozna.
Človek gospodar sveta! Kako lepo se to glasi! Ali pa je zares sveta gospodar oni človek, katerega spravi vsaka prirodna prikazen iz ravnotežja — ne, in nikakor ne! Če hoče človek ta priimek zaslužiti, in da si ga prisluži, nalaga mu po svetem pismu Bog sam, imenujoč človeka sveta gospodarja, da mora človek spoznavati prirodo. Človek gospodar je naravi le se svojim umom; kjer manjka razuma, tam ne vlada človek prirodi, temveč obratno, človek je suženj prirodin. Dognana reč pa je, da se vzbudi razum ter da se razvija duševno življenje, dognana reč je, da jc temu treba zvunanjih vtisov. Se spoznavanjem prirode razvija se človeški razum, se spoznavanjem prirode oprosti se človek prirodinega vpliva, se spoznavanjem prirode dobi človek oblast nad prirodo — on postane njen gospodar.
Spoznavanje prirode pospešuje bogočastje. Schreiner pravi v svoji fiziki: „Boga spoznavati, njemu se približevati, je glavni namen našemu bivanju na zemlji. Kako pa bi mogli njegovo vsemogočnost, njegovo neskončno modrost bolje spoznati, nego-Ii ako spoznavamo njegova dejanja? Pogled v čudovito prirodo, pogled v zvezdne daljave more vsakemu srce k Bogu povzdigniti, če mu je tudi okö zatemnelo v nevednosti. Toliko bolj pa bode častil in hvalil stvarnika tolikih čudežev oni, ki je pogledal v tajnosti sveta, ki je spoznal, da vlada strog red v dozdevnem neredu zemeljskih in nebeških prikaznij; da tu ni nikakega slučaja, ampak da se godi vse po zakonih, po zapovedi vsemogočnega Boga. In kako lepo, kako modro, kako prečudno se vjemajo njegovi zakoni! Kdor jih pozna, ne more drugače kakor da se v prah poniža pred njim, ki je vse tako lepo vstvaril".
Dovolite mi, da Vam tukaj navedeni, kar piše dr. Lindner o spoznavanji prirode:
„Die sorgfältige Betrachtung der Natur fördert mächtig den Gottesglauben. Die ewige Ordnung im Haushalte der Natur, der der tiefsinnigen menschlichen Vernunft kaum erreichbare Plan, der sich durch alle Vorgänge der Natur hinzieht, das wunderbar berechnete Ineinandergreifen der einzelnen Erscheinungen zur Erreichung eines obersten Zweckes — dies alles gewährt mehr als eine Garantie für das Dasein eines obersten Weltregierers. Daher waren die größten Naturforscher von jeher die frommsten Menschen. Man erzählt von Newton, dem Manne, der am tiefsten hineingeblickt hat in die Ordnung des Universums, er habe niemals den Namen Gottes aussprechen können, ohne sein Haupt zu entblößen".
Spoznanje prirode pospešuje bogočastje, ker uničuje praznoverje. Ni tukaj časa, da bi o tem natanko govoril, zadostuje naj, da to konstatujem.
Spoznavanje prirode blaži srce. Opozarjam naj torej na to, kar sta pisala Schreiner in Koprivnik v predlanskem „Popotnik-u" v izvrstnem sestavku „Prirodopisni pouk v jednorazrednicah".
Spoznavanje prirode pospešuje veselje do vsega, kar je lepega.
Ne bodein dalje navajal, da zemljepisni pouk bistri um, ne bbdem navajal, da tudi zgodovina um bistri, da tudi zgodovina blaži srce, da zgodovina voljo podpira ter krepi značaje, ne bodern vse to natančneje navajal — znano je to itak vsakemu učitelju, navedem le še naj, kar sem vže v pričetku povedal, da je za nas Slovence vže iz praktičnega stališča neobhodno potrebno, da se izobražujemo temeljito v realistični tvarini. Naš narod je obdan okoli in okoli od naroda, ki stoji na višji stopnji izobraženosti, ko slovenski narod; ta tuji živelj prodira liki zagvozdi vedno globje v domači živelj ter ga razganja na vse strani; tuji živelj prodira liki korenini vedno globokeje v naš domači živelj ter mu jemlje njegove najboljše sokove, tuji živelj raste liki zajedavki na našem životu, redi se z našo krvjo, ter nas bode sčasoma pokončal, ako se ne branimo s pravimi sredstvi. Ali morebiti pretiravam! Ozrimo se po našcj domovini! Skoraj vsa obrt, skorej vsa trgovina je v nam sovražnih rokah. Z našimi žulji redimo našega nasprotnika, da nas naposled popolnoma izpodje! S prvimi lastovkami pridejo tudi tuji delavci zidarji k nam — a naš slovenski trpin dobi k večemu delo kot dninar. Poglejmo v mesto! Vsi obrtniki, vsi trgovci z malimi izjemami so tujci našemu narodu.
Krivda temu je po mojem mnenji prepičla realistična izobrazba našega naroda. Obrača se vže sicer malo na boljše, a veliko še premalo.
Da torej narodu našemu priborimo obstanek, da mu priborimo boljše gmotno stanje, da očistimo naš narod zajedavk, nas gonobečih, moramo ga izobraziti realistično, naš narod mora dobiti realističnega znanja, da se bode mogel braniti tujemu vplivu, da se bode mogel obraniti kot narod. Ali naj Vam navajam slučaje, ki mojo trditev doka-
12*
zujejo? Poglejte samo na novi svet! Prvotni narod gine vedno! Realistično izobražen Evropejec, noseč mu svojo kulturo (ali kali), pridobiva si vedno več tal in kmalu bodo izginili posamični narodi! A zakaj tako daleč gledati! Ozrimo se po naši domovini ! Koroško in Štajarsko bili ste slovenski deželi! Jezikovna meja se pomika vedno bolj proti jugu in bati se je, da bode prekoračila Dravo in Savo, tako da bode nemški most do Adrije gotov.
Če bi torej vsi drugi razlogi ne veljali ničesar, morajo razlogi tikajoči se našega narodnega obstanka zadostno podpreti terjatev, da se realistično izobrazuje.
Ali naj čakamo z realističnim poukom, da človek doraste! To bi bilo vsekako pre-kasno! Hauptmann pravi v svoji knjigi: „vže v šolski mladosti treba je podbujati duhove, da se pripravljajo rabiti uma svitle meče za tisti boj, kise mu pravi dejansko življenje". Jaz pa še dostavim „da se pripravljajo rabiti uma svitle meče za naš narodni obstanek".
Ker smo torej dokazali, da je treba vže v narodni šoli učiti realije, in ker je nova šolska postava uvedla realije v narodno šolo, zato moramo najbolj čislati novo šolsko postavo. Nova šolska postava daje nam jedno orožje v roke, da se branimo potujčevanja; in to stran moramo posebno povdarjati. Zdi se mi, da tudi slovenski učitelji veliko premalo to stran nove šole čislajo ter liki našim nemškim tovarišem iščejo razlike tam, kjer je po mojem mnenji ni, namreč v liberalnem (?!) šolskem nadzorstvu. Sola in učitelji so tukaj radi učencev, ne učenci radi šole, pa tudi radi učiteljev. Glavna stvar je, da se učenci vsega nauče, česar jim je treba za njihovo življenje (gospoda me bode razumela, da ne mislim tukaj samo praktično stran, temveč pri tem pouku tudi srce ne sme ostati prazno) — kdo pa šolo nadzoruje, je vže bolj postranska stvar. Razumelo me bode tudi sedaj slavno občinstvo, kaj hočem povedati se svojim prvim stavkom:
„Glavna razlika nove šole od stare je v tem, da se uče v novi šoli tudi realije". Jaz hočem reči, mi ne smemo zanemarjati realij, ker drugače ni naša šola uič boljša od stare, ter priporočani, da slavna gospoda ta moj stavek sprejme.
II.	Za pametno urejene šolske razmere bi pač ne bilo treba drugega stavka; a ker se proti temu načelu toliko greši, ne bode škodovalo, ako tudi o tej točki učiteljstvo povzdigne svoj glas. Rekli smo, da treba narodu realističnega znanja. A kakšno znanje zamorejo učenci pridobiti, ako se jim podaja ta tvarina v popolno neumljivem jeziku? Kako znanje zamorejo učenci zadobiti, če se realije obdelujejo na podlagi nemških beril, katerih se učenci dobesedno nauče; to ni po mojem mnenji — ne mnenje, to je popolnoma dokazano, da ni to — nobeden pouk iz realij. Primanjkuje mi časa in tudi ni treba, da bi o tem natančneje govoril; navedel bodem samo, kar pravi profesor Hauptmann v svoji vže navedeni knjižici: „V katerem jeziku naj se poučuje (fizika)? Odgovor je kratek: V tistem, s kojim je mogoče najuspešneje in najhitreje doseči dani smoter, intenzivno izobraženje ljudstva. Ako je torej resnično temeljno načelo, da nemški otroci v šoli najboljše nepredujejo z nemškim, laški pa z laškim učnim jezikom, mora isto načelo tudi biti resnično za nas Slovence; torej gre slovenskim otrokom pouk v slovenskem jeziku. Kjer se drugače ravna, greši se zoper zdravo pamet in zoper pedagogične zakone". Kar je tukaj rečeno o fizikalnem pouku, velja za vse realistične predmete. Zatorej priporočam svoj drugi stavek: „Poučni jezik iz realij je materni jezik".
III.	Kjer se je smoter narodne šole postavil na glavo, namreč da ima narodna šola služiti le v ponemčevanje, ni čuda, da se tudi prihodnji učitelji protinaravno izobražujejo. Ali ni gola ironija, da se učijo učiteljski pripravniki vse realije v nemščini; kot učitelji pa naj poučujejo realije v slovenskem jeziku! Od kod naj jemljejo tehnične izraze? Če je take izraze morebiti kateri profesor učiteljskim pripravnikom podajal, je to zgol dobra volja dotičnega profesorja, za kar mu še oblasti hvale ne vedo! Slovenski učitelj,
zapustivši pripravnico in stopivši v službovanje nima se boriti ne le s vsemi težavami, ki jib ima prestati učitelj početnik, on bi »i še moral za šolo po vseh knjigah iskati primernih izrazov, se v slovenščini pripravljati za šolo itd. A kje pa naj dotične knjige dobi? V pripravnici je imel zgolj nemške knjige. Vrivajo se mu v nakup razni nemški klasiki itd. Slovenskih knjig da se mu le malo v roke, in če jih dobi, je to zopet kaka posebna naklonjenost kakšnega profesorja, za kar ga zopet predstojniki pisano gledajo. Torej tudi svoj 3. stavek priporočam, da ga sprejme slavni zbor. Ta se glasi:
„Učiteljski pripravniki naj se uče realij v tistem jeziku, v katerem bodo kot učitelji poučevali".
IV.	V priporočbo prihodnjega stavka zadostovalo bode le malo besed. Ako naj učenci imajo kaj haska od realističnega pouka, mora se poučevati tako, da bodo tvarino dobro razumeli. Vže Komensky pravi:
„Reč je telo, ime obleka, Kakor spadata skupaj telo in obleka, ravno tako reč in ime. Kar torej v šoli imenuješ, moraš tudi učencem pokazati. Kaj pomaga otroku, če govoriš o krokodilu, otrok pa si predstavlja velbljoda ali morebiti celo ničesar. Torej: najprvo reč, potem ime". — Dalje: „Vse, kar jc le mogoče, moramo predstavljati čuti-lom; namreč vidljive stari vidu, slušljive sluhu, vonjave vonju, kar se da okusiti okusu in kar moramo tipati tipu; če se pa katera stvar lahko zazna z več čuti, predstavljati jo moramo vsem. Otrokom moramo pokazati stvari same, ki delajo vtise na čutila in na domišljijo, ne pa le sonce stvarij.
Iz takega nazornega nauka razvija se določeno znanje.
Kar smo s čutili zaznali in vsled česar dotično stvar umejemo, zapomnimo si bolje, ko če bi se nam bila stvar stokrat opisala".
Ako vže velja splošno pravilo „ves nauk bodi nazoren", velja to pri realijah še v veliko veči meri. Ali se pa pri nas ustreza tem zahtevam glede na realije? Bodimo odkritosrčni, „veliko se imamo poboljšati".
Torej ne bode odveč, ako tudi ta stavek posebej povdarjamo:
„Pouk iz realij je večinoma nazorni nauk".
V.	Govorili smo do sedaj o realijah v obče ter prišli do zaključka, da se realijam ne odmerja tisto mesto, ki ga povsem zaslužijo — skrbeti hočemo, da bodemo to v prihodnje popravili. Pastorka pri realijah je pa po mojem mnenji (vesel bodem, ako me slavni zbor o boljem pouči) fizika. Poučuje se še zemljepis, zgodovina in prirodopis, naj vže bo v veči ali manjši meri — kar pa se popolnoma zanemarja, je fizika. Vzroki tej prikazni so raznovrs!ni. Nekateri se izgovarjajo: nimam potrebnih aparatov, drugi: moram čas porabiti za važnejše predmete, tretji: učenci še niso dosti zreli, četrti, peti najde drugih zgovorov, in tako trpi pouk v fiziki na škodo učencev, na škodo naroda.
Naloga fiziki ali prirodoslovju je, preiskavati prirodue prikazni, oziraje se na to, kako se vrše, oziraje se na njihove učinke in na njihove vzroke. Razvidno je torej, da je temelj izkustvu, — izkustvu tega, kar se vrši v prirodi. To izkustvo pa si pridobimo, ako opazujemo prikazni natanko in sistematično. Opazovati moramo prirodne prikazni vestno, ko se vršijo, opazovati moramo vse okoliščine, pod katerimi se vršijo. Nikoli ne zadostuje, da bi prikazni samo jedenkrat in površno opazovali; pri takem opazovanji ne bodemo nikoli prikazni popolnoma razumeli. V potrdilo samo jeden izgled: Ako ogledujemo zvezdnato nebo le kratek čas, zdi se nam, da so zvezde v stalnih daljavah druga od druge; opazujemo-li pa nebo dalj časa in v raznih časih, spoznamo, da so na nebu zvezde, ki svoje stališče proti drugim zvezdam premikajo, ter da je ta menjava stališča zelo nepravilna. Se le natanko opazovanje nas pouči, da se zvezde premičnice in ž njimi tudi naša zemlja okoli solnea suče.
Opazovanje prirodnih prikaznij, in sicer natanko opazovanje je torej temelj pri-rodoslovnemu pouku.
Opazovanje prirodnih prikaznij pa le v malo slučajih zadostuje, da bi prirodno prikazen popolnoma razumeli; na prirodne prikazni deluje toliko posameznostij, da ni mogoče se o teh posameznostih istočasno poučiti. Samo jeden vzgled. Ako pade kamen le iz nekoliko veče višine, spoznamo pri natančnem opazovanji, da kamen vedno hitreje pada, ne moremo pa potov primerjati s časi, in tudi ne moremo poučiti se o tem, kako raste hitrost padajočega kamena. Da odmisljimo zakon padajočega kamena, mora kamen pasti pod pogoji, da je gibanje manj hitro, tako da moremo primerjati pote v različnih časih. Prikazen, prirejena pod pogoji, da lahko prikazen natanko opazujemo, imenujemo fizikalni poskus. Opazovanje prirodnih prikaznij in pa fizikalni poskus dajo nam tvarino za prirodo-slovje. Kako se iz te tvarine odmišljujejo zakoni, kako se iz te tvarine izvajajo prirodne sile, kako se iz te tvarino za praktično uporablja, o tem govoriti ni moj namen — kedor se o -tem natanko poučiti hoče, naj bere klasično razpravo Hauptman-ovo.
Ker je torej izkustvo temelj prirodoslovncmu pouku, ker si z opazovanjem prirodnih prikaznij ne dobimo dovolj izkustva, moramo prirejati fizikalne poskuse. Dokazal sem torej svoj peti stavek:
„Pouk iz fizike naslanja se večinoma na poskuse, prirejene s pripravni fizikalnimi aparati".
VI.	Ako je resničen moj peti stavek, moramo sprejeti tudi 6. stavek. Za fizikalne poskuse treba je fizikalnih aparatov; da bi si učitelj fizikalne aparate sam izdeloval, s tem se jaz ne morem posprijazniti. Učitelj, ki ima po 5 ali G ur na dan, kateremu se je treba v drevesnici pečati, naj še po tem začne fizikalne aparate izdelovati.. In pri tem izdelovanji naj bode vešč in pa spreten mizar, kovač, ključar, bukvovez, itd. Preveč od učitelja zahtevati se vendar ne sme, in ne bodimo predomišljivi, kakor da bi zares vse mogli izdelati. V današnjem času se delo deli; urar ne napravi sam svoje ure, kupi si urinih delov po različnih tovarnah. In učitelj naj pa bi bil zares kakor izreden umetnik, ki bi naj znal vse. S tem pa nočem reči, da si ne sme učitelj nobedn ga aparata sam sestaviti, a nikakor ne; proti temu moram odločno ugovarjati, da bi zamogel si vse aparate sam prirediti. Učitelju, imajočernu zbirko fizikalnih aparatov, ostane še itak dosti dela. Treba je torej, da je pri vsakej šoli takšna zbirka, in dolžnost učiteljstva je, da si jo priskrbi.
Marsikateri učitelj bi si vže bil morebiti kaj naročil, a ni vedel, do katere tvrdke bi se obrnol. Večkrat je tudi dobil aparat, in ni vedel, kaj naj ž njim počne. Da bi se tem nedostat-kom v okom prišlo, založila je na moje prigovarjanje Praška tvrdka Dr. Houdek in Hervert slovenski imenik z kratkim navodom, kako aparate rabiti. Ta navod je vsaka šola na Slovenskem dobila brezplačno. Ako si kateri torej.kaj naroči, naj se obrne do te tvrdke. Postreže mu se z zanesljivimi aparati. Krška meščanska šola ima jih za več ko 1000 gld. Smem torej tvrdko iz lastne skušnje priporočati. Sprejmite torej moj 6. stavek: Vsaka šola naj ima dobro zbrano zbirko fizikalnih aparatov. Vsem šolam priporoča se v to tvrdka Dr. Iloudek in Hervert v Pragi; ki izdeluje jako solidne fizikalne aparate.
VII.	Da se fizikalni pouk v narodni šoli zanemarja, krive so po mojem mnenji tudi pripravnice, ki sicer skrbijo, da si kandidatje pridobe precej teoretičnega znanja, a na praktično stvar se premalo gleda. Učitelj, stopivši v službo, ninm dovolj spretnosti, da bi pripravljal fizikalne poskuse. Učitelji za srednje šole morejo na univerzah po dve leti delati v laboratorijih in to vsaki dan po dve ali tri ure — učitelj pa naj bo kar sam vešč, se pečati z aparati. Temu bi se le v okom prišlo, ako se prenaredi pouk tako, kakor zahtevam v svojem 7. stavku:
„Za učiteljske pripravnike naj se osnuje praktičen tečaj, v katerem se bodo temeljito seznanili z najvažnisimi fizikalnimi aparati ter se vadili prirejati fizikalne poskuse".
VIII. Dokazal sem v začetku važnost realnega znanja. Da pa bo učitelj vspešno. realistično tvarino poučeval, treba, da jo sam temeljito zna. Dobro bi bilo, ko bi vsak učitelj imel izpit za meščanske šole. Učitelj-začetnik naj bi se vsak pripravljal na izpit za meščanske šole. Misel, da bode z boljšim znanjem vspešneje deloval, da mu bode mogoče s tem za narod bolj vspešno delovati, naj bi ga vspodbujala k učenju. Vendar samo za ideale delati, je sicer lepo, a rad bi vsak vendar tudi imel kakšno gmotno korist. Da bi pa učitelji tudi kakšno vspodbujo imeli, ki bi jili napotilo, se še dalje izobraževati, predlagam jaz svoj 8. stavek:
„Na vsaki šoli naj bo ustanovljena določena doklada za jednega učitelja, ki ima izpit za meščanske šole iz realistične tvarine. Ta vračuna se pa tudi v pokojnino".
Marsikaterega učitelja bi taka določba vspodbujala, da bi se dalje izobraževal, posebno pri nas Slovencih, kjer nimamo meščanskih šol.
S tem sem pri koncu in priporočam le še, da slavni zbor moje stavke sprejeti blagovoli. (Odobravanje.)	(Konec Bledi)
■-ea&e-
Nekatere misli o vzgoji mladine doma in v šoli.
(Za nagrad o).
Ali bo otrok v življenji srečen ali nesrečen, kreposten ali nekreposten, je večinoma odvisno od vzgoje njegove.
I.
Veliko se je vže govorilo', razpravljalo in pisalo o vzgoji mladine; zlasti naša doba je porodila v tej zadevi mnogo dobrih mislij in nazorov. V svoji mladosti potrebuje vzgoje vsak človek, kajti navezan je tedaj le na pomoč in podporo odraščenih. Prva vzgoja ozira se sicer le bolj na vzgojo telesa, sčasoma pridruži se k tej vzgoji še le vzgoja v pravem pomenu besede, namreč duševna vzgoja. Kaj naj postane iz otroka, če namreč naj bo srečen ali nesrečen, kreposten ali nekreposten, odvisno je večinoma od vzgoje njegove; zato bilo bi neopravičeno, slučajnosti prepustiti to, kar ima za človeka največji pomen. Od nekdaj vže bilo je jedno najplemenitejših dejanj, da so odraščeni vsled svoje razumnosti in mnogih skušenj, ki so si jih pridobili v življenji, navajali mladino na pravi pot. Dobra vzgoja pa je težavno delo, ker se tu ne obdeluje mrtva ali nesvestna tvarina, ampak mlad človek, kateri se nahaja v vednem razvoji, če itpliva na njega vzgojitelj ali ne. Vrh tega pa vzgoja ni odvisna le od vzgojitelja samega, ampak je posledica več činiteljev, katerih glavni je sicer res vzgojitelj sam; drugi so pa n. pr. stariši, bratje in sestre, sovrstniki, kraj, čas in še druge osebe in okoliščine. Vzgojitelj tudi ne more vzgajati vsikdar po vzoru, ki si ga sam v duhu predstavlja, ampak mora gojenca narediti poprej voljnega, da se pusti vzgajati po tem vzoru. Ker vzor vzgoje obstoji v tem, da se človek, po božji podobi vstvarjeu, napeljuje, da doseže svoj vsemu človeštvu določen namen, je vzgoja najlepše delo in najplemenitejša umetnost.
Vzgoja v tem smislu se torej ne ozira na kak poseben stan ali poklic, ampak le na obče človeški, namreč nravstveni namen, katerega zamore doseči vsak posameznik v vseh položajih življenja, če se le pri vseh dejanjih ravna po svojem najboljšem prepričanji, namreč po glasu vesti; če dela vsikdar to, kar je pravo in dobro, in se varuje zlega.
Vzgojitelj torej nima vzgoje nikakor popolnoma v svoji oblasti; kajti ž njim delujeta zlasti še dva druga važna vpliva, katerili prvi nevedorna, drugi pa tudi vsaj deloma ne-vedoma jegovo premišljeno delovanje pospešuje ali ovira, namreč pri roda in družba človeška. Priroda podaja nam največjo in najnaravnišo zbirko za nazorni pouk. Pa čeravno je priroda vže sama po sebi vzgojiteljica za vsakega človeka, vendar dela, ker deluje večinoma sama, če tudi nepretrgoma, pa le prepočasne korake, česar se prepričamo pri otrokih, ki vzraščajo kje na samoti brez vsega šolskega pouka. — Se bolj ko priroda pa vpliva na vzgojo družba človeška, v kateri otrok raste. Naravna in najožja družba človeška pa je družina, Tu se navadi otrok po samem občevanji, brez vsakega vzgoje-valnega namena jezika; navadi se po človeku lastnem nagibu k posnemanju raznoterih ročnostij; tu se vadi lepega vedenja, ker ga učijo, svarijo, kaznjujejo in krotijo jegovo razposajenost. Pa ne le družina, ampak tudi družba človeška v širjem pomenu, v kateri otrok raste, ima vpliv na njegovo vzgojo; od te se hitro navzame njenega mišljenja, šeg in navad. Vpliv, ki ga ima družba človeška na vzgojo, ne da se popolnoma odstraniti ; pa bi to tudi ne bilo prav, kajti človek, ki živi v družbi, naj se tudi vzgaja v družbi in za družbo. Iz tega pa vendar še ne sledi, da bi premišljena in z narneno vravnana vzgoja ne imela važnega pomena; kajti skušnja uči, da dobra vzgoja prinaša vsikdar dober, slaba pa slab sad.
S premislekom uravnana vzgoja poslužuje se najraje oblike poučevanja, in v resnici je vsak pouk tudi vzgajajoč. Vendar pa vzgoja in pouk v pravem pomenu besede nista jedno in isto. Namen pouka v ožjem pomenu besede je, učencu podajati vednosti, ne glede na to, kak učinek napravijo pridobljene vednosti na razvoj dušnega življenja; se torej ozirajo jedino le na njegov razum. Vzgojevalni pouk pa bodi po drugem potu; skrbi namreč, da pridobljene vednosti ne bistrijo le razuma, ampak da razvijajo in obrazujejo tudi voljo in na ta način pospešujejo tiste pogoje, pod katerimi se razvija značaj. Pouk je le tedaj v resnici vzgajajoč, kadar skrbi, dasodelujejo vsi predmeti k dosegi tega, kar je pravi namen vsega poučevanja in obrazovanja mladine, namreč k razvoju plemenitega značaja.
Pouk sam na sebi se torej ne ozira na obnašanje gojeučevo in ne na izobrazbo volje, kakor vzgoja, ampak jegov namen je jedino le, množevati in razširjati omislije. S tem pa, da pouk omislije razširja, ima važen pomen tudi na obrazovanje volje, ker namreč volja, iz katere se razvija značaj, ne obstoji sama za se, ampak se ravna po mislih, ki se nahajajo v duši človeški. Blagonravni značaj obstoji v tem, da se volja vsikdar ravna po razumnosti. Ker pa pouk razumnost bistri in krepi, pospešuje tudi značajnost. Vednosti same za se so le mrtev zaklad brez vzgojevalnega pomena, vzgojevalni pomen zadobijo le, če se spremenijo v nagibe k volji. S tem ravno, da pouk omislije gojenčevo razširja in tako obdeluje, da so pridobljena spoznanja nagibi k volji, iz katere se razvija značaj, je pouk še le vzgojevalen. Bolj ko se duševno obzorje širi, bolj se krotijo strasti in poželjenja. Ker pouk učenca osvesti z obilico mislij, naredi ga zmožnega, reči po njih pravi vrednosti ocenjevati; volja se potem ne določi po prvem nagibu, ampak po pametnem prevdarku. Pri vzgojevalnem pouku torej vednosti same za se nimajo nikakega pomena, ampak le če posredujejo razvoj plemenitega, nravstvenega značaja. Se ve, da mora pouk vseskozi spremljati tudi vzgoja v ožjem pomenu besede, katera, kakor pouk posredno, vpliva neposredno na voljo gojenčevo s polivalo, grajo, kaznovanjem, vzgiedem itd. Ravno tako morajo pouk spremljati vaje v različnih čednostih, kakor: pobožnosti, pokorščini, pridnosti, pazljivosti, natančnosti, redu, snagi, itd.
V vzgojevalni šoli ima pouk glavni pomen v tem, da je vzgojcvalno sredstvo. Resnica je res, da je vsak metodično uravnan pouk vzgojevalen vže sam po sebi; vendar
pa se na njegovo vzgojevalno moč ozira še premalo. Prejšnje čase učilo se je v ljudski šoli le čitati, pisati in računiti, in še dandanes je v ljudstvu zelo ukoreninjena misel, da je ljudske šole jedini namen, učenca seznaniti z vednostmi za življenje najpotrebnišimi brez ozira na njegovo nravstveno izobrazbo. Šolski zakon sicer povdarja in zahteva nravstveno vzgojo, vendar pa se ne more reči, da bi bilo to važno vprašanje vže popolnoma rešeno. V naših šolah, višjih iu nižjih, se navadno poučuje tako, da se seznani učenec z raznovrstnim znanjem iz vseh ved, katero je za vse drugo bolj primerno, ko za vzbujanje in krepljenje nravstvenosti.
Ljudska šola torej nima biti le učilišče, ampak tudi vzgajališče, in res išče sedanja ljudska šola svoj vzor v tem, da je v prvi vrsti vzgojiteljica, vkljub temu da ima učenca seznaniti z najpotrebnišimi vednostmi za življenje. Vse, kar je s šolo v zvezi, ima posredovati in pospeševati vzgojo; torej v prvi vrsti učitelj, pouk in šolski red. V dosego te naloge ima učitelj največjo pozornost obračati na nravstveno obnašanje učencev; vzbujati mora v njih čustvo za pobožnost, poštenje, človekoljubnost, ljubezen do domovine in za druge čednosti. Res se ji v tej zadevi očita in ne vselej po krivici, da preveč poučuje, premalo vzgaja, zato dobri nasledki, ki bi se smeli pričakovati od nje, niso vsikdar povoljni. Vendar pa se ji mora v obrambo priznati, da šola sama ue more doseči občne olikanosti, smotra, ki se zahteva od nje. Da pa šola tega smotra ne more vsikdar povoljno rešiti, krivo je to, da jej tisti, ki bi jo imeli v teh jenih težnjah podpirati, pogostokrat še nasprotujejo. Kriva je namreč mlačnost, ali celo na-sprotstvo nekaterih starišev šoli nasproti, s čimur je navadno v zvezi slaba domača vzgoja; krive so pa tudi druge nezdrave družbinske razmere, katere odstraniti nima ljudska šola povoljnih sredstev.
II.
Prvo in najva/,niše vzgajališče je domača hiša, domača družina; kajti nikjer drugod ne nahajajo se tako srečno združeni vsi pogoji dobre vzgoje kakor v domači hiši. Tu v ozkem domačem krogu dobiva otrok prve nazore in vtise, ki so mu podlaga za ves poznejši razvoj. Tolikoršuega pomena pa so ti nazori in vtisi zato, ker so prvi, ki se mu osvestijo in se najbolj pogosto ponavljajo; kajti prva leta je otroku domača hiša vse njegovo obzorje. Reči, ki se tu nahajajo, pozna najboljše, so mu nekako domače, zato se dobro počuti med njimi; vse drugo, kar je zunaj doma, pa mu je zdaj še več ali manj tuje. Ker otrok v domači hiši vzrašča v okrožji ljubezni in požrtvovalnosti, imajo tudi vsa vzgojevalna sredstva posebno moč; zlasti pa daje ljubezen, katera veže vse ude družine, domači vzgoji tako važen pomen. Jednaka osoda, vedno medsebojno občevanje, posebno pa odvisnost otroka od starišev svojih, na katere je navezan vsled lastne nezmožnosti, naredi srce njegovo vsprejemljivo za čustva hvaležnosti, spoštovanja, zaupanja iu udanosti.
Mnogim starišem pa pogostokrat manjka trdne volje in tudi prave razumnosti, da hi svoje otroke prav vzgajali. Navadno imajo sieer ž njimi najboljše namere, pa jih vkljub temu le pokvarijo, ker ne vejo prave poti, po kateri naj bi jih vodili, da jim srečo v življenji kolikor mogoče zagotovijo. Ker je vzgoja tolikega pomena, gotovo ni odveč, če se tu navedejo nekateri migljeji in nasveti, kako vzgajati deco pred šolsko dobo.
Glavna naloga domače vzgoje pred šolsko dobo je, otroka vaditi pokorščine, zlasti brezpogojne pokorščine starišem nasproti. To je najboljša priprava za šolo, kajti skoro jedino, kar se zamore z i lite vati od otroka, vstopivšega v šolo je, da zna ubogati. Stariši, posebno pa mati skuša otroku v prvih letih izpolniti vsako voljo, vsako željo; varovati pa so mora, da se s časom ne ukorenini v njem svojeglavnost. Svojeglavnost mora se v otroku upogniti vže v nežni mladosti; navaditi se mora, pokoriti se volji svojih starišev
brez ugovora, pod vsakim pogojem. Če bi se temu ugovarjalo, da je otrok v tej starosti se nerazumen, mora se povdarjati, da ravno zato, ker je sam še nerazumen, mora se razumno voditi, mora se volja njegova spraviti v pravi tir. Če otrok kaj nespametnega zahteva, se mu to res ne sme jemati v zlo, zato ravno ker je še nerazumen, pa se mu tudi nespametna zahteva ne sme izpolniti. Otroku samemu pa je v veliko korist za poznejše življenje, kjer se mu tudi pri najugodnejših razmerah marsikatera vroča želja izpolnila ne bo, če se vže v nežni mladosti nauči marsičesa pogrešati, marsičemu se odreči. Ni dobro, če se otroku pri vsakem povelji obljubi kako darilo; naučiti se mora, ubogati brezpogojno, iz proste volje, iz ljubezni in spoštovanja do starišev svojih. Slabotnim in bolehnim otrokom stariši radi izpolnijo vsako voljo, vsako željo; pa tudi tu se pregrešijo; slabotni in bolehni otroci so navadno trmasti in svojeglavni in več ali manj zamorejo se te lastnosti razlagati ravno iz omenjenega vzroka.
Veliko dobroto skažejo stariši svojemu otroku, naj si bodo vže premožni ali ubogi, če ga vzrejajo priprosto kolikor mogoče in ga vže v nežni mladosti vadijo zadovoljnosti. Priprosto naj se vzreja v jedi, pijači in oblačilu; priproste naj bodo njegove igrače in sploh vživanje vsakega razveseljevanja. Priprosta vzgoja je podlaga varčnosti, zadovoljnosti in ponižnosti. Če pa otroka seznaniš vže v nežni mladosti z vsakojako potrato, postane razvajen, ničemuren, sladkosneden, potraten, nevošljiv in ošaben. Vadi naj se tudi priprostega obnašanja, kajti vsaka pretiranost je škodljiva. Pretirava se, če se zahteva od otroka, da se vede resno, kakor odraščeni v hoji, govorjenji in v vsem vedenji. Otrok naj bo otrok in kolikor dalje ostane, toliko bolje.
Nikakor pa otroka ne znamarjaj, ker s tem ga napeljuješ k dolgočasju. K dolgočasju ga tudi siliš, če ti ne more storiti ničesar po volji in ga za vsako malenkost svariš, kregaš, kaznuješ. Otrok izgubi s časom vse zaupanje v samega sebe ter postane boječ, siten, čmeren, nobedna reč ga ne veseli; pri vsem svojem dejanji in nehanji je negotov in nestanoviten. Nevarno pa je dolgočasje zlasti zato, ker se iz njega rodi lenoba, ki je mati različnih napak in pregreh.
Velika napaka pri vzgoji je prepogosto žuganje. Žuganju se sicer ni lehko celo izogniti, vsaj vsaka telesna kazen naj se poprej zažuga ko se zvrši, vendar pa žuganje ne sme ostati le pri samih besedah, ampak se mora zvršiti, če so bile besede brez vspeha, drugače se otrok za besede same malo ali nič ne zmeni; saj ve, da se mu v resnici ne bo zgodilo ničesar in nasledek tega je, da stori le vsikdar to, kar sam hoče. Na ta način prideš pri njem ob vso veljavo. Če pri tako razvajenem otroku hočeš kedaj kaj doseči, ne moreš lahko drugače, ko da se razburiš, kar pa. je velika napaka pri vzgoji. Pametni stariši imajo svoje otroke radi, jih opominjajo, svarijo, jim žugajo, če pa to nič ne pomaga, žuganje tudi zvršijo in če je potreba, rabijo tudi najstrogejša sredstva, da se zvrši to, kar zapovejo. In če so si v tem dosledni, izognejo se jezi in marsikateri sitnosti; otrok se navadi ubogati jim na migljej, na besedo, redkokedaj je kazen potrebna.
Če stariši pri vzgoji otroka svojega niso dosledni in preveč dopustljivi, vzgajajo sami v njem vže v nežni mladosti neko nevarno lastnost, namreč svojeglavnost. Vže v nežni mladosti mora se tej grdi napaki preubraniti in sicer s tem, da otroka vadiš stroge pokorščine; kajti po napačni vzgoji v prvih mladostnih letih začne se vže pokvarjati značaj, kar se v poznejših letih na otrokih in njihovih stariših vsikdar ostro maščuje.
Slabi stariši, slaba mati, katera se iz gole napačne ljubezni do otroka svojega ne more premagati, da bi ga kaznovala, kedar zasluži. Kakor je napačno in zoper vsako pametno vzgojo, kaznovati prestrogo in prepogosto, ker vsled prepogostega kaznovanja postane otrok za vsako kazen neobčutljiv, ravno tako napačno je, če so starišem otroku
nasproti roke zvezane. Kedar si prisiljen kaznovati, kaznuj resno in, če je potreba, tudi strogo, pa obrani pri tem svojo mirnost, v jezi in razburjenosti ne kaznuj nikdar. Da ti ne bo treba kaznovati prepogosto in da kazen svojega namena izgrešila ne bo, vadi otroka pred vsem stroge pokorščine. Kedar opominjaš, svariš, žugaš, ne delaj preveč besed, ampak govori kratko, resno' in določno.
Pri vsem tem pa naj se nikakor ne misli, da bi se moral otrok vedno resno, čmerno in žalostno držati, da bi mu bil jok bližje ko smeh; to bi bilo popolno nasprotje proti naravi otroški. Otrok naj bo vesel in vedrega lica, to se vjema z otroškim duhom. Vsako prosto gibanje se mu ne sme zabraniti in ni ga kregati, če le trdo stopi, glasno govori ali se zasmeje. Otrok je pač otrok, zato naj se mu ob priliki tudi dovoli, da se prav prosto in neprisiljeno pregiba in se veseli zlatih otroških let. Vendar se mora to prav razumeti. Če se pravi: otrok naj se veseli življenja, naj se prosto giba, se s tem še nikakor ne reče, da bi mu bilo vse dovoljeno, da bi se mu vsaka nerodnost opravičila, da bi smel po svoji volji divjati, vse razdejati, se nevljudno obnašati in vsako-jake burke vganjati. „Mi smo bili tudi jedenkrat mladi", pravijo marsikateri stariši, „mladost je norost, ko pridejo leta, se bo pa vže spametoval" in otroku vse dopustijo, vse pregledajo. Morda mu še celo pripovedujejo kake zanimive dogodbice in burke iz svojih otroških let in se veselijo nad divjo razposajenostjo svojega nadepolnega sinčeka. Če jih pa otrok v neobrzdanosti še prekosi in iz malega neobrzdanca vzraste velik ne-otesanee, sami so si krivi.
Pri vsej resnobi, ki je potrebna pri vzgoji, naj se torej pusti otroku tudi prosto gibanje in nedolžno razveseljevanje. Ni težavno, otroka razveseliti, k temu ni treba nikakih priprav in ne stroškov, zadostuje vže prijazna ali šaljiva beseda, prijazen nasmeh ali pogled; veselje.mu napraviš, če mu daš pisan trak, cvetlico, podobico; nikakor pa mu ne ne dajaj preveč in ne dragocenih igrač. Odkrij mu vže zgodaj nedolžno razveseljevanje, ki se nahaja v prirodi, pokaži mu pisane cvetlice, opozori ga na lepo ptičje petje. Kedar je otrok posebno priden in Ijubeznjiv, tedaj ne bodi preveč skromen s pohvalo, s tem mu narediš veliko veselje. Za darila mu ne dajaj dragocenih, pa tudi ne ničevih rečij, ampak take, od katerih se kaj nauči in koje zamore koristno porabiti.
Glavna naloga domače vzgoje pa je, otroka vaditi pokorščine; kajti iz pokorščine izvirajo vse druge dobre lastnosti. Vsako drugo posebno pripravljanje za šolo je brez pomena in prej še škodljivo ko koristno. Otrok se itak začne nevede učiti vže iz početka svojega življenja, ker igra; poslušanje, pogovarjanje mu je tudi pouk. Naj brezskrbno vživa svoja prva otroška leta, saj mu itak prehitro minejo. Še le, ko je duh primemo razvit in telo zadosti utrjeno, je čas za redni pouk, ki začne pri pravilno razvitih otrocih z dopolnenim šestim letom, pri slabotnih in bolehnih pa še boljše, če leto pozneje.
(Dalje sledi.)
-- •
Slovstvo.
Književno poročilo.
Dr. Gustav A d o 1 f L i n d n e r: „ Joh. Arnos Comenius, sein Leben und Wirken. Festschrift zum dreihundertjährigen Comenius-Jubiläum, neu herausgegeben mit Ergänzungen und einem Anhange: Goldene Regeln des Comenius über Erziehung und Unterricht,
von Wilhelm Büttichcr, Oberlehrer am Realgymnasium und Gymnasium zu Hagen in Westphalen, Mitglied der Comenius-Gesell-sehaft. Wien und Leipzig, 1892. Verlag von A. Pichlers Wittwe & Sohn. Preis 75 kr."
Ta životopis nam je vže znan od Lindner-jeve
izdaje Komenskega: Didactica magna, kateri je bil pridjan kot uvod. Ker je životopis v istini izvrsten, je hvalevredno podjetje izdajateljevo, da ga je povodom tristoletnice rojstva Komenskega zopet izdal ter „seznanil ž njim širše kroge in dokazal tudi takim, ki se ne pečajo z zgodovino pedagogike, da je Komensky lehko še celo v našem stoletji v šoli, cerkvi in državi vodilna zvezda." Spis pa ni samo ponatis dela Lindner-jevega, ampak Bötticher popravil ga je na podlagi najnovejših preiskav o Komenskem in zlasti pomnožil s prav hvalevrednim dostavkom o dobi škofa mornvske bratovščine. Samo v svitu njih dobe zamoremo pravično soditi vele-može. Kar se tiče „pregleda o pedagoških načelih Komenskega, v kolikor so izražena v kratkih izrekih in se še lehko dandanes priporočajo za vodilo vsem starišem, vzgojiteljem in učiteljem", je sicer zbirka biserov, samo nekoliko preborno sestavljen, tako da nam duha tega moža ne more niti približno pokazati v vsem svojem veličanstvu. Sicer pa lehko trdimo, da je ta životopis v veliki množici novejših spisov o Komenskem, ki so zagledali letos beli dan, brez dvombe mej najboljšimi in čitanja najvrednejšimi.
Anton V rb k a: „Leben und Schicksale des Johann Arnos Comenius. Mit
Benützung der besten Quellen dargestellt. Mit einem Verzeichnis der neueren Comenius-Literatur und 17 Abbildungen. Znaim, 1892. Fournier & Haberler (Karl Borne-manu). Preis 1 tl., eart. fl. 115, geb. tl. 1-30, — Festschrift zur 300jährigen Comenius-Feier. Comenius-Studien, Heft 2".
Jako zanimivo knjigo priporočamo lehko naj-topleje čestilcem velikega pedagoga. Neogibno pe-trebno pa je preiskovalcem o Komenskem, neveščim češkega jezika, in sicer radi tega, ker najdejo v njej resultate najnovejših preiskav o Komenskem, katere so rojaki njegovi z vstrajno marljivostjo dosegli in objavili večinoma v češkem jeziku. Najzanimivejšim delom knjige prištevati je odstavek o rojstnem kraji Komenskega; sicer čaka to vprašanje še vedno končne rešitve, če se bo sploh kedaj rešilo. Vrednost knjige povišujejo tudi podobe, s katerimi je okr ašena, namreč 4 podobe pedagogove (Koinenski star 60 let, Kom. poučuje svoje učence, K. po načelni sliki v Didactica magna, K. star 74 let), 2 kipa (Komenskega kip v Brandeis-u ob A, K', kip v Prerovu na Moravskein), i! slike najvažnejših zaščitnikov Iv., (Karol Zierotinski, deželni glavar moravski Aksel Oksenstierna, švedski državni kancelar, Lovro de Geer) hiša Komenskega v Nivnici, načrt Oger-skega Broda in Nivn'ce, Ogerski Brod od Nivniške strani, pogled na Nivnico, načrt Ogerskega Broda začetkom XVII. stoletja, nazorna podoba iz Orbis
pietns in notranjost naardenske cerkve z grobom Komenskega.
Franz Vil licu s: „Die Geschichte der Rechenkunst vom Altertimm bis zum 18. Jahrhundert mit besonderer Rücksicht auf Deutschland und Oesterreich. Mit Illustrationen und einer tabellarischen Znsammenstellung von Zahlwörtern aus 72 Sprachen nebst Zählungssystemen von altamerikanischen Völkerstämmen. Zweite verbesserte und vermehrte Auflage. Wien. Druck und Verlag von Karl Gerolds Sohn. 1891."
Knjiga ima sledečo vsebino : I. Računanje na prstih v najstarših dobah do XVI. stoletja. II. Številna znamenja in številni sistemi starih kulturnih narodov. III. 0 treh poglavitnih načinih stenja in o števnikih, rabljenih pri različnih narodih. IV. Pogled na najstarejše računanje narodov. V. Indska številna umetnost po Iirahmagupto in Bhascara. VI. Indsko-arabska številna umetnost. VII. Računanje s pomočjo številnega stroja do srede XVI. stoletja.
VIII.	Računanje v samostanskih in zasebnih šolah.
IX.	Računanje v Nemčiji po ustanovitvi dunajske univerze do konca XVI. stoletja. X. Aritmetika XVII. stoletja. — Priporočamo vsem prijateljem računstva, zlasti onim, ki se po svojem poklicu ba-vijo s to stroko, najtopleje tako zanimivi spis.
Hans T r u u k: „Der Volksschullehrerstand im Spiegel der Mitwelt.
Gekrönte Preisschrift. Motto: Dem Stand zu Lieb, Niemand zu Leid. Graz, Leuschner & Lubensky, Universitätsbuchhandlung. 1892. Preis 40 kr."
„Delu, ki je izšlo v „Allgemeine Deutsche Lehrerzeitung" (1891 št. 40—42) pripoznalo je pet znamenitih šolnikov Nemčije mej večini številom za nagrado se poganjajoči h spisov prvo od 10 razpisanih daril". Najprej razpravlja pisatelj na kratko o vsem, kar se govori v različnih slojih o učiteljih in njih težnjah. Potem odgovarja na sledeča vprašanja: Iz česa izvira, da vidijo ljudje ravno na učiteljstva toliko graje vrednega in da se mu zameri marsikaj, kar se pri drugih stanovih prezira in celo smatra za. popolnoma samo po sebi umljivo ? Kaj je pač vzrok, da se učiteljski stan spoštuje tako malo ? Je-li po tem, kar smo tukaj rekli, opravičeno, da se odteguje učiteljstvu potrebno spoštovanje? Konečno še naštejo sredstva, ki bi utegnila pripomoči, da bi se povzdignil učiteljski stan. Podaje se ne samo učiteljstvu zrcalo sovremenikov, ampak preiskuje se tudi, je-li zrcalo tudi zvesto t. j. kaže-li prav ali ne in časi se res skaže kot tako. Spisek torej nikakor ni hvalna himna na učiteljstvo in obsodba njegovih protivnikov, ampak pisatelj tudi
graja svoje tovariše, kjer je treba. Zato prištevamo to razpravo tudi sredstvom v zboljšanje omenjenih obžalovanja vrednih razmer. Želimo ji zato tudi obilo čitateljev mej učitelji. S tem smo se pač izrazili, da se načeloma strinjamo z nazori pisateljevimi v omenjenem smislu. Če morda tu pa tam sega nekoliko predaleč v navdušenosti za dobro stvar, hočemo to pripisati njegovi blagi volji. Samo nekaj naj še opomnimo. V zadnji vrsti si bo moral pač vendar vsak posamezen učitelj, kakor vsak drug ud človeške družbe, sam priboriti spoštovanje v občini in veljavo pri svojih predstojnikih. Da sodijo ljudje učitelja strožje nego druge poklice, o tem se pač ne sme nihče pritoževati; to izvira ravno iz velike važnosti njegovega poklica.
JosefAllram: „Philantropin. Ernst und Humor aus dem Schul- und Lehrerleben unserer Zeit. Leipzig, Julius Klinkhardt, Wien, Manz'sche k. u. k. Hot-Verlags- und Universitäts-Buchhandlung. 1891. Pr. 60 kr."
Število ljudij, ki so pozabili smeh, se vedno množi, in vendar baje nobedno drugo mišično gibanje ni tako zdravo za dušo in telo, nego gimnastika prepone. Zato naj gre vsak, ki še ne spada popolnoma v vrsto onih nesrečnikov, kupit si AUramov „Philantropin". Vesele urice, ki mu jih bo pripravil, si pridobi gotovo jako po ceni, in vrh tega še dobi nekaj resnih, da celo prav tužnih slik za privržek.	H. Sehr.
ISTo-vosti.
„Levstikovi zbrani spisi". Uredil Frančišek Leveč. III. zvezek: Proza I. Ljubljana Ig. pl. Kleinmayr & Ferd. Bamberg. 1892. Vsebina je jako zanimiva in tako-le razvrščena: Povesti, pravljice in pripovedko. — Potopisi. — Zgodovinski spisi. — Književno-zgodovinski spisi. Knjiga obsega 321 stranij in velja 2 gld. 50 kr. Tovariši, sezite po njej, da nam založnik tem preje poda tudi na-daljne zvezke.

Dopisi in druge vesti.
Maribor. Te dni, t. j. od 20. do 23. t. m. so se vršili na mariborskem učiteljskem izobraževališči pismeni zrelostni izpiti, katere je delalo 24 kandidatov (2 izvanredna) iu 3 privatistinje. Dobili so ta-le vprašanja:
.1. Iz pedagogike: 1. Begriff und Wichtigkeit der Lehrweise für die unterrichtliche Thätigkeit. Wie soll sich der Lehrer eine gute Lehrweise (Lehrton) anzueignen streben? — 2. Wie ist der Schulbesuch zu controllieren ?
B.	Nemški učni jezik: 1. Einfluss Oesterreichs auf die Civilisation des Abendlandes. — 2. Wesen und Zweck der Hilfszeitwörter. (Beispiele).
C.	Slovenski jezik: 1. Pomen rodilnika v skladnji. — 2. Svetö služimo sveti domovini (Stritar).
D.	Matematika: 1. Suche das größte gemeinschaftliche Maß und das kleinste gemeinschaftliche Vielfache zu x2-\-x—2 und 3x2-\-4x—4. 2. Ein Gut hat eine Ausdehnung von G4SA«; wie groß ist seine Fläche auf dem Situationsplane, wenn die Zeichnung im Maßstabe 1 : 3000 gemacht, ist? — 3. Für eine Ware sannnt Provision sind 648'54 gld. zu zahlen; wie viel beträgt die Provision, da man sie zu 2*/'o berechnet hat?
Sv. Trojica v Slov. gor. Dne 9. junija t. 1. se je zbralo učiteljstvo slov. bistriškega in šent-lenartskega okraja v Mariboru (učiteljišči) k letošnji okr. učit. konferenciji. Obisk je bil vkljub slabemu vremenu dokaj dober. Navzoče je počastil se svojo prisotnostjo e. k. okr. glavar g. F, Marek, Kot
gost je bil navzoč gosp. Möge, nadučitelj šent-lovrenčki.
Predsednik, c. k. okr. šols. nadzornik g. Janežič, otvori ob 9. uri konferencijo. Spominjaje se dobrohotnosti našega presvitlega cesarja Franca Jožefa I. vabi navzoče, da vstanejo ter zakličejo trikratni: „Živio!" Potem predstavi g. okr. glavarja, na-števaje njegove zasluge za šolo in sploh za ljudski razvoj, oh jednem pa tudi obžalujoč, da nas gospod glavar po tako kratkem bivanji in delovanji v tem okraji vže zopet zapusti.
Namestnikom si izvoli g. Itajšp-a, nadučitelja šent. jurjevskega, zapisnikarjema pa se izbereta gg Škrjanec in Kovačio.
Po oznanitvi vseh v teku tega leta došlili ukazov in odlokov poroča g. predsednik o vspehu nadzorovanih šol. Vspeh je bil na 6 šolah prav dober, na 7 dober in na 2 povoljen; 4 šol še ni nadzoroval radi preobilega posla kot učiteljiščni profesor. Metoda je bila v vseh predmetih pravilna. Želeč da bi se v vsakem razredu po dve najlepši pisavi učencev v spodbujo in v posnemanje razobesili konča svoje opazke.
Na to poprime g. okr. glavar besedo izražajoč se zelo zadovoljnega slišavši o tako dobrih vspehih gosp. nadzorniku podrejenih šol. Poslovivši se od navzočih, vspodbuja učiteljstvo še k nadaljnemu vstrajnemu ter vestnemu delovanju v korist mladini in domovini v ponos.
Govor trojiškega nadučitelja g. Mavrič-a: „Kako zamore učitelj zanimanje ljudstva za šolo buditi in povspeševati ?" je bil kaj dobro premišljen in izdelan,
Kratek je bil, ali vse jedro v njem. Navzoči so besedo za besedo z največjo pazljivostjo zasledovali ter tudi ob koncu govornika z občnim „prav dobro" pohvalili. Postavljene točke so se en liloe vsprejele. — G. Šijanec in g. Moher sta nekaj dostavila, kar se je tudi vsprejelo.
Po govoru g. Kristl-na: „Slovniški pouk in naše slovnice" se je vnel precej živahen razgovor, katerega so se vdeležili gg. Tribnik, Mavrič, Tomažič, Šijanec, Moher in Kovačič. Vsi so bili tega mnenja, da naše slovnice današnjim tirjatvam ne zadostujejo ter da so temeljite poprave zelo potrebne.
G. Moher in gospodična Wutt sta poročala o vzgojevalnih činiteljih» Precej obširno sestavljeni poročili ste bičali krive činitelje, kateri se še žali-bog pri večini obiteljij, naj si bo bogatili kakor tudi siromašnih, nahajajo; vodili ste pa tudi na pravo pot.
O „zrakotlaku" (učni poskus) poročala sta gg. Koletnik in Tominc. Prvi za petrazredne, drugi za trirazredne šole. Akoravno sta gospoda nalogo dobro rešila, vendar se nam je nekako čudno zdelo, da ni nobeden poskusa v slovenskem jeziku izdelal.
Mislimo, da bi se učni poskusi naj sploli v tistem jeziku izdelovali, v katerem se rabijo, kajti le takrat dosežejo svoj namen.
Sledilo je potem poročilo književnih odsekov obeh okrajev.
G. Moher postavi predlog, da bi se po jeden komad zapisnika deželne učiteljske konferencje tudi vsakej okrajnej učiteljskej knjižnici poslal.
Po zvršenej rešitvi dnevnega reda se zahvali g. prvosednik v slovenskem jeziku vsem navzočim posebno pa poročevalcem za njih trud.
Gosp. namestnik zahvali gosp. prvosednika za njegovo izvrstno vodilo pri konferenciji.
Zborovanje se je dokončalo ob pol jedni uri popoldne.	Kovačič.
Ljubljana. („Matica Slovenska") imela je v sredo dne 22. t. m. svoj XXVII. redni veliki zbor. Navzočih je bilo do 60 društvenikov. Predsednik gospod kanonik in profesor Jos. Main zbor nagovori s primernimi besedami, se spominja v govoru dogodkov pretečenega leta in se konečno zahvali odbornikom, posebno pa blagajniku in tajniku na njihovem neumornem delovanji v prospeh „Matice Slovenske". Račun in proračun se odobrita in vestno sestavljeno tajnikovo poročilo vzame se na znanje. Pri dopolnilni volitvi društvenih odbornikov je bilo oddanih 452 veljavnih glasov in voljeni so gg: Bartel Anton, dr. Janežič Ivan, dr. Jarc Anton, Majciger Ivan, Pleteršnik Maks, Senekovič Andrej, dr. Sket Jakob, Šuklje Franc, Vilkar Ivan, Zupančič Vilibald in dr. Zupanec Jernej. K sklepu zborovanja oglasi se g. župan Grasselli in predlaga, da naj občni zbor izvoli gosp. deželnega predsednika barona Winkler-ja častnim članom in to zaradi zaslug, ki
si jih je stekel za slovensko zakonodajstvo. Predlog bil je vsprejet z živahnim odobravanjem. Na to se predsednik zborovalcem zahvali in zaključi občni zbor.
Iz Brežič. (Vabilo) Brežiško-sevniško učiteljsko društvo zborovalo bode v nedeljo dne 3. j u 1 i j a ob 9. uri v Brežicah. Dnevni red: 1. Društvene zadeve. 2. Posvetovanje o letošnjih konferenč nih vprašanjih. 3. Razgovor o raznih predlogih za let. deželno konferencijo. K prav obilnej vdeležbi vabi	odbor.
Iz Črnomlja. Okr. učiteljska konferencija vršila se bode v Črnomlji 14. julija t. 1. Razun navadnih točk dnevnega reda obravnavalo se bode: 1. O pokončni pisavi. (Nastop z učenci). Poročevalec g. Franjo Šetina. 2. Zemljepisje v zvezi z zgodovino. (Praktičen poskus z učenci). Poročevalec g. Ant. Jeršinovič.
Moravsko. (Nemški šulferajn in njegove šole). Brnski škof Bauer je zadnje tedne pregledoval svojo škofijo in je pri tej priložnosti obiskoval tudi šole ter otroke izpraševal iz krščanskega nauka. Tako je prišel tudi v šolo nemškega šul-ferajna v Ivančicah. Izpraševal je otroke po nemško, misleč, da so otroci nemškega rodu, ker je šola čisto nemška. Ko je pa zapazil, da otroci nič nemško ne znajo, da so večjidel le češki otroci, začel je jih po češko izpraševati. Pa otroci niso nič znali odgovarjati, ne po nemško, ne po češko, tako da se je škof kar začudil. V pričo zbranih šulferajn-skib gospodov je potem škof blizu tako-le govoril: „Od kar sem škof, sem obiskal vže več ko sto šol, pa nikjer niso otroci tako malo znali, kakor tukaj. Mislil sem, da nemški šulferajn v svoje šole sprejema le nemške otroke. Tukaj pa vidim, da temu ni tako; v tej šoli vidim večjidel le češke otroke. Zato se ni čuditi slabemu vspehu. Nemški otroci ne morejo hitro napredovati, ker jih zadržujejo češki otroci; poslednji pa se še težje kaj naučijo, ker se poučujejo v jeziku, katerega ne razumejo. Vem, da me bodo časniki zavolj teh besed napadali, pa jaz moram storiti svojo dolžnost iu grajati, kar je graje vredno, sicer bi bil podoben mutastemu psu, ki ne laja. Sploh ne razumem, čemu je v Ivančicah potrebna nemška šola, ko je vendar večina prebivalcev češka."
Te besede so šulferajnovce hudo spekle, pa vendar si ne upajo škofa na laž postaviti. Še „Bo-hemia", jeden najbolj zagrizenih nemško-liberalnib listov, pravi, da ima škof prav in da se šulferajn ni za to ustanovil, da bi češke otroke v svoje šole tlačil. „Bohemia" se dela, kakor da bi bila ta šola v Ivančicah le neka izjema, in da je drugod v šulferajnskib šolah vse v najlepšem redu. „Politika" jej pa dobro odgovarja, da so vse šulferajnske šole
take, in da je sploh šulferajn le zato ustanovljen, da lovi slovanske otroke in jih ponemčuje, ne pa za nemške otroke, za katere vže država pridno skrbi, da ne ostanejo brez šole.	M.
(Pres vi tli cesar) podaril je krajnemu šolskemu svetu pri Sv. Marku niže Ptuja za zgradbo nove šole oziroma za poplačanje dolga, ki se je pri stavbi šole naredil, 250 gld. iz zasebne blagajnice.
(Imenovanje.) Gospod Janez Levitschnigg, c. kr. vadnični učitelj na mariborskem učiteljišči, imenovan je c. kr. glavnim učiteljem ravno tu.
(Novi zakon) o stalnih okrajnih šolskih nadzornikih v Galiciji je presvitli cesar potrdil.
(Premembepripolitičnih uradnikih.) C. kr. okr. glavar mariborski, gosp. Friderik Marek postal je računski ravnatelj v VI. činovnem redu pri c. kr. namestniji v Gradci. Na njegovo mesto v Maribor pride za c. kr. okr. glavarja in predsednika okr. šolskih svetov g. Franc Kankowsky, dosedaj v Brežicah; v Brežice pa je pozvan za voditelja okr. glavarstva, gosp. A. vit. Arailza de Rotondo, dosedaj c. kr. okr. komisar v Mariboru.
(Učiteljski tečaj za meščanske šole) v Mariboru se bode pričel 26. septembra t. 1. Otvoril ga bode c. kr. deželni šolski nadzornik. Dež. šolski svet pričakuje mnogobrojne vdeležitve na tem tečaji, kateri nima le namena, pripravljati učitelje za meščanske šole, ampak posredovati sploh v i š o izobrazbo za učit, poklic. Deželni šolski svet hoče omogočiti obiskovanje tudi oddaljenim učiteljem s tem, da se jim podeli dopust za čas tečaja. Prošnje imajo se vložiti do 20. julij a, t. 1. pri pristojnih okr. šolskih svetih.
(Izložbo učila i šolske literature") priredijo v letošnjih počitnicah vrli naši tovariši, hrvatski učitelji v Zagrebu. Če smemo sklepati po številu izložiteljet, kateri so se do sedaj vže oglasili, obeta biti ta razstava učil res velikanska. Vrlini prirejevalcem kličemo iz dnii srca: „Najboljši vspeh!"
(„Neinško-avstrijska učit. zaveza") ima svoj letošnji glavni shod od 18,—20. julija v Line i na Gornjem-Avstrijskem.
(Shod katelietov) vrši se letos 24. in 25. dne avgusta v Zagrebu s prav obširnim programom, Mej drugim bode se razpravljalo o teh-le vprašanjih: „Kako bi se svečanstvo naše što temeljitije upoznalo z današnjim školstvom i za-nj se što življe zanimalo?" (Poročevalec: D r. J o s. H o r v a t, profesor in ka-tehet s Osijeku,) — „Kojim bi se načinom mogae pedagogijskomu listu — koji zastupa katoličko škol-»tvo najuspješnije in materijalno i moralno osigurati obstanak, te ga u što dalnje krugove našega sve-čenstva i učiteljstva razširiti V" (Por. Stj. Korenič, kateh. mestne više dekl. šole v Zagrebu).
(Izvestje mariborskega učiteljišča) se pridno tiska, toda le v majhnem številu. Opozarjamo torej še enkrat vse one, kateri žele „izvestje" dobiti, naj se kmalu pri c. kr. ravnateljstvu za-nj oglasijo.
Premembe pri učiteljstvu. Nadučifelj pri Sv. Ani na Krembergu (Cmurek), gospod Anton Orni k, premeščen je v Lembah pri Maribora. Gospod Janez Če ti na, zač. učitelj na'.slov. ljudski šoli v Laškem trgu, postal je definitivni podučitelj ravno tu. Gospod Karl V a 1 e n t i n i č - u, nadučitelju na nemški ljudski šoli v Laškem trgu izročilo se je tudi vodstvo tamošnje slovenske šole. Gosp. Ludovik Černej, supl. v Lembahu pride kot poni. učitelj za obolelega nadučitelja k Dev. Mariji v Puščavi.
Poziv.
Nameščenje trgovskih, obrtniških in rokodelskih učencev.
Podpisani naznanja vsem p. n. starišem, ljudskim učiteljem, trgovcem, obrtnikom in rokodelcem, da hoče brezplačno prevzeti posredovanje pri na-meščenji trgovskih, obrtniških in rokodelskih učencev.
Prosi torej gospode tovariše, da tö naznanijo učencem zadnjih šolskih let in da potem podpisanemu naznanijo imena tistih iz šole izstopivših dečkov, kateri bi se hoteli učiti katere izmed navedenih strok. Pove naj se tudi, ali bodo stariši dotičnemu učencu sami skrbeli za obleko, ali ne, in ako bi bili pripravljeni v potrebnem slučaji plačati nekaj učnine.
P. n. trgovci, obrtniki in rokodelci pa se prosijo, da se pri podpisanem oglasijo, ako želijo dobiti učenca. Ob jednem naj se pa tudi naznanijo pogoji za sprejem v uk.
Glede na veliko važnost tega podjetja nadeja se podpisani pray mnogih oglasil od obeh stranij. Za odgovor naj se oglasilu priloži dopisnica.
V Žalci dne 19. junija 1892.
Anton Petriček, ljudski učitelj.
Raznoternosti.
[Zavodi za slaboumne.] Zavodov, kjer se poučuje slaboumna deca, je na Nemškem 41, na Švedskem 15, na Norvežkem 7, na Ruskem 1, na. na Danskem 1, v Veliki Britaniji 16, v Franciji 5, v Združenih severoameriških državah 16. V Švediji 14 zavodov upravljajo ženske. Od vseh teh zavodov je največji in najimenitnejši v Eartswodu na Angleškem, ki ima 594 gojencev, zatem danski v Kopen-hagenu s 456 gojenci. Na nemških zavodib znaša skupno število gojencev 5950, od kojih se jih 2400 uči. 1850 jih dela a 1700 jih ni ni za delo ni za uk.	„Dobro tvor".
Razpisi natečajev.
St. 258.
Učiteljske službe.
V celjskem političnem okraji podele se sledeča podučiteljska mesta stalno ali tudi začasno.
1.	Na dvorazrednici v Gorici (pošta Rečica),
III.	plačilni razred in prosto stanovanje;
2.	na trorazrednici v Rečici (pošta Rečica),
IV.	plačilni razred in prosto stanovanje;
3.	na dvorazrednici v Slivnici (pošta St. Jur ob južni želežnici), IV. plačilni razred in prosto stanovanje.
Prosilci ali prosilke za katero teli služb vložijo naj svoje redno opremljene prošnje v dokazom, da so avstrijski-državljani potom predstojnega okrajnega šolskega sveta do 20. julija 1892 pri dotičnem krajnem šolskem svetu.
K temu se opomni, da se zahteva na vseli mestih popolno znanje slovenskega in nemškega jezika in da začasni podučitelji in podučiteljice na šolali tretjega plačilnega razreda lahko dobe osebno doklado letnih 30 gld.
Okr. šolski svet Gornji grad 12. junija 1892.
Predsednik: Dr. Wagner s. r.
Podučiteljske službe.
Na sledečih ljudskih šolah političnega okraja Brežice podeli se po jedna podučiteljska služba stalno ali tudi začasno: o) Dob o v a, pošta Brežice, trorazrednica, četrti
plačilni razred,
b)	Pilštanj, tvorazrcdnica, četrti plačilni razred,
c)	Preborje, pošta Pilštanj, dvorazrednica, četrti plačilni razred in prosto stanovanje
Prosilci in prosilke za katero teh mest naj vložijo svoje redno opremljene prošnje z dokazom, da so avstrijski državljani potom predstojnega okrajnega šolskega sveta do 20. j u 1 i j a 1892 pri dotičnem krajnem šolskem svetu.
Opomni se, da se zahteva pri vseh službah popolno znanje slovenskega in nemškega jezika in da dobe začasni podučitelji in podučiteljice na teh šolah lehko osebno doklado 30 gld. na leto. Okr. šolski svet Brežice, 7. junija 1892.
Predsednik: Kankowsky s. r.
Razglas.
Na dvorazredni ljudski šoli pri Devici Mariji v Puščavi, ki je uvrščena v tretji plačilni red, se bode namestila početkom prihodnjega zimskega tečaja nadučiteljeva služba.
Prosilci za to mesto naj pošljejo svoje po predpisu opremljene prošnje, opravljene osobito z dokazom avstrijskega državljanstva in sposobnosti k polnočnemu poučevanju v katoliškem veronauku, do konca meseca junija krajnomu šolskemu svetu pri Dev. Mariji v Puščavi, pošta Sv. Lovrenc ob kor. žel.
O k r a j n i šolski svet okolice Mariborske, dne 30. maja 1892.
Predsednik: Marek s. r.
št. 385.	Učiteljske službe.
V celjskem političnem okraji se podele sledeče učiteljske službe stalno ali tudi začasno.
1.	Nadučiteljsko mesto na četirirazrednici v Trbovljah, III. plačilni razred in prosto stanovanje;
2.	Nadučiteljsko mesto na dvorazrednici pri Št. Lenartu (pošta Laški trg), III. plačilni razred in prosto stanovanje;
3.	Podučiteljsko mesto na dvorazrednici pri Št. Lenartu (pošta Laški trg, III. plačilni razred ■ in prosto stanovanje;
4.	Mesto učitelja in voditelja na jednorazred-nici v Črešenrih (pošta Vojnik), IV. plačilni razred in prosto stanovanje;
5.	Podučiteljsko mesto na dvorazrednici pri sv. Jarneju (pošta Sv. Duh v Ločali), IV. plačilni razred;
6.	Podučiteljsko mesto na četirirazrednici pri S.v. Duhu v Ločali, IV. plačilni razred in prosto stanovanje;
7.	Podučiteljsko mesto na dvorazrednici v S t ranicah, IV. plačilni razred in prosto stanovanje.
Prosilci in prosilke za katero teh mest naj vložijo svoje redno opremljene prošnje z dokazom, da šo avstrijski državljani in glede na službe šolskega voditelja navedene pod 1., 2. in 4. tudi z dokazom, da so zmožni, poučevati subsidiarično v katoliškem veronauku, potom predstojnega okrajnega šolskega sveta do 20. julija 1892 pri dotičnem krajnem šolskem svetu do 20. julija 1892
K temu se opomni, da je na vseh službah potrebno popolno znanje slovenskega in nemškega jezika in da začasni učitelji in učiteljice na šolah četrtega plačilnega razreda lehko dobe osebno doklado letnih 30 gld.
Okr. šolski svet Laški trg, 8. junija 1892.
Predsednik: Dr. Wagner s. r.
Z današnjo štev. završnje „Popotnik1' 1. polletje svojega XIII. tečaja ter vabi vse prijatelje svoje, da mu ostanejo zvesti podporniki tudi v TI. polletji, in dalje.
Na današnjem pasu najdejo p. n. prejemniki zapisano, do kedaj imajo naročnino plačano. Naročnikom, katerim je z današnjo štev. naročnina potekla, pridjali, smo vložili listek, da se ga blage volje poslužijo, kadar obnovijo naročnino. Vse one pa, ki so še od prej z naročnino na dolgu in katerim smo o svojem času vže opetno take listke priložili, prelepo prosimo, da vendar jedenkrat storijo svojo dolžnost ter nam vpošljejo gotovo zaostalo pa tudi letošnjo naročnino, da nam bode mogoče tudi svojim dolžnostim zadostovati.	Upravništvo.
Vsebina. I. Cesarska zahvala. — II. Četrta skupščina „Zaveze slov. učit. društev" v Kranji. — III. Nekatere misli o vzgoji mladine doma in v šoli. (Za nagrado.) (I.) — IV. Slovstvo. (Književno poročilo). — V. Dopisi in droge vesti. — VI. Raznoternosti. — VII. Natečaji.
Lastnik in založnik: „Zaveza'i
Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. (Odgov. J. Otorepec.)