Leposloven in znanstven list. -♦*••>-- Leto IV. V Celovci, i. maja 1884. Štev. 5. Kmetski triumvirat, Historičen roman. Spisal Anton Koder. Sedmo poglavje. Na starem so trgu pod lipo zeleno Trobente in gosli in cimbale pele. Prešeren. Biio je nekaj tednov po teh dogodbah. Trgatev je bila končana po hrvatskih goricah. Precej poštena vinska kaplja se je pridelala iu v obilnem številu. Vendar istega veselja in zadovoljnosti, kakor sicer ob tako redkih prilikah, ni bilo videti med priprostim narodom. Kakor da bi bil opazil beg Gubec to občno tesnobo in skrivno nezadovoljnost, delati jel je sam velikanske priprave za občno ljudsko veselico kot znamenje srečne in bogate trgatve. Okinčal je svoje lepo poslopje na višini, pripravil je prostor za narodov ples in priskrbel vsega dovolj, da se lahko razveseljujejo vsi gostje. Poslednjih pa je imel v obilnem številu na izbiranje. In Gubec, premetena glava, ni mnogo izbiral. Povabil je najvišje glave iz sosednih gradov in iz glavnega mesta, a on tudi ni prezrl najbolj ubožnega tlačana na daleč okrog. Videti je bilo, kakor da bi si bil hotel s tem utrditi svojo čast in upliv pri gospodi in svoje zaupanje pri sosednem kmetstvu. Oboje mu je bilo v sedanjem položaji velike cene. V prvej vrsti pa je skušal privabiti grajščaka Tahyja k veselici, naj se prepriča sani, koliko upliva ima on pri prostem ljudstvu. — Svetovali so mu pa njegovi prijatelji , da se izprosi pri tej priliki pomiloščenje Iliji Gregoriču. Tudi tajni črtež, kako ravnati potem, ko bi se ne posrečilo poslednje, bil je izgotovljen in primerno naznanjen bolj uplivnim povabljenim kmetom. Dan tega vinskega praznovanja bila je nedelja. Naravno je tedaj, da je hitelo vse kmetstvo od daleč in blizu k tej z velikanskimi pripravami 16 osnovanej veselici, osobito ker se je bila naznanila povsod Gubčeva da-režljivost pri tej priliki. Najbolj po godu pa je prišlo Gubčevo povabilo grajščak u Tahyju. Smatral je je namreč kot posebno čast in naklonjenost vsega priprostega naroda v trenotku, ko je postopal tako ostro proti vsakemu le videznemu uporu, kakor je to pričala dogodba pri Iliji Gre-goriči. Žal mu je bilo sicer skrivaje zaraditega. Spoznal je, kako priljubljen je bil Tlija pri kmetstvu in kako nenaravne so se kazale že v zadnjem času razmere med tlačani in gospodstvom. Vse te zapreke so se mu pa videle že odstranjene po današnjem povabilu. V občnej veselici združi se zopet, kar se je bilo razvezalo v poslednjem času. Odposlal je torej že dopoldne mnogo svojih hlapcev k veselici in naročal posameznim pri odhodu, naj dobro pazijo na vsako sovražno besedo, s ktero bi grozilo kmetstvo gospodi sploh, ter mu naj natančno poročajo o mišljenji priprostega naroda. Sam pa je jezdil stoprav popoldne s svojim oskrbnikom Črničem v Stubico. „Tako ugodna prilika se ne posreči vsak dan vašej milosti," pravi oskrbnik Črnič grajščaku, ko nekaj časa molčč med goricami proti Stn-bici jezdita. „Kako misli to Črnič V Govori naj jasno!" vpraša ponosno , a vendar nekako posebno dobrovoljno Tahy ter se ozre po svojem nekaj korakov oddaljenem spremljevali. Pri zadnjih besedah vzpodbode oskrbnik svojega konja k urnejšej hoji in ko poleg grajščaka prijaše, pravi poslednjemu nekako skrivnostno: „Saj ni pozabila vaša milost, kaj jej je bilo pred nekimi tedni na srci. Povrh ima priložnost prepričati se sama o ljudskem mišljenji sploh." „On ima v mislih isto golobico mladoletno?" vpraša nekako zamišljeno grajščak. „A kaj pa drugega? Če se mi ne posreči zadovoljiti sedaj vaše milosti, čakam zastonj obljubljenih častij in ostanem na veke ponižni grajski oskrbnik," pristavi z naglasom tovariš. Zadovoljen smehljaj se 11111 razlije pri tej priliki po bledem suhem obrazu, kakor češ: danes ali nikdar več nimam tako lepe prilike in posebne zasluge pri grajščaku. „Gulica naj ne pusti iz očij in Guzetiča in Pasanca. Dozdeva se mi, kakor da bi bila današnja veselica le komedija, pesek v oči meni, da bi ne videl, česar videti ne smem. Pomisli naj dobro, da obiščem jaz to veselico le zaradi priprostega naroda, ne zaradi onih mož, ki so me vabili tja. Če je narod 11a inojej strani, izgubljeni so prvi, — ako ne —" Izgovoril ni stavka grajščak. V tovariša se je ozrl potem, kakor da bi hotel reči: Tako stoje naše razmere. „Svetoval sem že, da odločnosti je potreba in varovati se zamude. Kar je pričela vaša milost, naj nadaljuje brez pomisleka! Pri Guboi naj prične zopet danes in pri Ilijevej hčeri naj konča! — Zadovoljen bodein jaz in vaša milost," pristavi oskrbnik hudobno in pokaže potčm z rokama najprvo, kako se uporniki z bičem kaznujejo, nato pa, kako se ljubeznivo in nežno z lepim ženstvom ravna. „On je preognjen, Črnič. Sila ni vselej dobra. Kaj hočem z Hijeni sedaj? Žal mi je, da sem ga skoro ubogal. Popolno uničiti ga nočem, ker ne zasluži tega. Izpustiti pa ga ne smem, ker ščuje potem ves narod proti meni." Zopet se je razlil hudoben posmeh okoli oskrbnikovih usten. „Izvoli naj vaša milost Ilijo kmetskim kraljem, a Guboa in Gu-zetiča iu Pasanca njegovimi ministri. Novo kraljestvo se stvari potem, ki nam izteše v zaslugo vislice na prvej višini. Poslednjih besed naj ne pozabi vaša milost in zaslug svojega služabnika naj ne prezira !" „To je peklenščekova misel! Take visokosti si ne domišlja to be-raštvo. To bi bila blaznost in njihova popolna poguba!" „In naša," pristavi hudobno Črnič. „Od kod prihajajo take njegove sodbe ? Pove naj, ali ima dokazov za to trditev!" vpraša zavzet zopet grajščak. „Jaz izpolnujem svojo dano besedo. Naj vaša milost svoje obljube ne pozabi! Isti dan, ko se imenujem prvič beg Črnič, položim pred vašo milost tri uporniške glave in zvestobo strahovanega in iz rok zapelji vcev iztrganega priprostega naroda!" Čudno so donele poslednje besede, kakor da bi bilo vendar nekaj tragike in resnice v njih. Grajščaku pa so se dozdevale pretirane, akoravno si jih ni mogel prav tolmačiti. Govoril ni dalje s tovarišem o tem. Sklenol je paziti danes sam na vsako malenkost pri veselici. „Ako se mi 'pokaže le najmanši sum, postopati hočem z brezobzirno ostrostjo," pravi potčm polglasno samemu sebi. — Velikanska je bila veselica na Gubčevem domu. Dobro premišljene so bile vse priprave, akoravno na videz le slučajne v spomin bogate trgatve. Gubec ni štedil niti z novci niti z obilnim trudom. Dozdevalo se je pa to ravnanje celo njegovima zaveznikoma Guzetiču in Pasancu nekako sumljivo. Že zjutraj za rana hitelo je na stotine ljudstva iz sosednih krajev in vzlasti iz dolenjega Kranjskega v bogato okinčano Stubico. Videle so se tu tuje junaške postave z resnimi zagorelimi obrazi v različnoj noši kranjskih in hrvatskih okrajev. Opazovalo se je tudi, da vlada med posameznimi družbami nekakov poseben red; saj dohajajo vsi s svojimi izbranimi voditelji na čelu. Značajuo pri teh tujih zadrugah bilo je pa osobito to, da so nosili vsi moški brez izjeme zimzelen za klobuki, akoravno ni bil ta kinč sicer v navadi. Zanimivo je Mio tudi, da je ponosni Gubec sam sprejemal in pozdravljal došle družbe. Imel je za vsakega posameznega voditelja prijazno besedo ali znamenje, ki je kazalo, kako ga veseli ta občna udeležila pri njegovej veselici. Že pred poldnem bili so vsi pripravljeni prostori napolnjeni tujcev, posebno domačega moštva in ženstva vsake starosti. V poslopjih bili so sedeži bolj častnim gostom odredjeni. Ysi načelniki posameznih tujih društev so bili povabljeni tja. Med tem ko se je zabavljalo ljudstvo zvunaj na prostem z obilno pijačo in plesom, čuti ni bilo iz notranjih prostorov hrupnega veselja. Neka resnoba je vladala ondi, bolj primerna imenitnemu zboru kot na-rodnej veselici. V resnici so se tli razpravljale očividno le gospodarske domače razmere. Če je pa sem ter tja kakov možak imenoval glasneje to ali 0110 ime ter naglašal to ali ono nepriličnost ali cel6 krivico, opomnil ga je urno Gubčev ostri pogled, ki je veljal toliko kakor beseda: molči, potrpi še nekaj časa! Pri takej priliki se je spogledal mož z možem. V teh pogledih pa se je čitalo jasno, da se ume vsa družba. da je le migljej dovolj. ki naznani toliko kot čestokrat glasno besedovanje in očitno povelje. Tako mine dopoldne. Sedaj pa je že jelo užito vino razprostirati večjo živahnost krog in krog. Dosedanja resnoba se je začela tajati v vinskem vesolji. Le naša znanca, triumvira Guzetič in Pasanec, kazala sta neprenehoma nekakov resen humor. Sedeča poleg Gubca puščala sta vedno, kakor da Iii ne liilo drugače mogoče, poslednjemu prvo besedo. Ugovarjala nista niti svetovala mnogo, a toliko natančneje pa sta opazovala tuje goste in po zvunanjih znamenjih premišljala splošno stališče. Pripoznati moramo, da sta bila iznenadjena po obilej množici, še Itolj pa po mnogoštevilnih gostih s Kranjskega. Znano jima ni bilo tako obširno povabilo k veselici, še manj pa slučaj, da si je pridobil Gubec. ne da 1 >i bila onadva vedela, tako rek6č za hrbtom toliko prijateljev iu da je že sedaj razprostrl svoj upliv daleč gor v kranjsko deželo. Čutila sta dobro, da prezira Gubec nekoliko njijun svet in talent in da — ako '4 ue liilo drugače, prične tudi on sam na svojo roko daljno organizacijo za upor. Da je liil s tem globoko žaljen njijun ponos, je naravno in neizogibno. Take so bile okoliščine pri ndrodnej veselici, ko naznani strel, da se bliža dolgo pričakovani in najbolj imenitni gost, grajščak Ferenc Tahy. Trenotek pozneje pozdravljal je že Gubec došlega plemenitaša. Spremil ga je na častno mesto med zbrane goste. Zaporedoma so vstajali možje in se poklanjali plemenitemu gostu izražujoč mu svojo ponižno udanost. Veselila je taka dvorljivost zbranega kiiiotstva častiželjnega Tahyja; kajti on ni opazil, da se bere v teli obrazih. kakor da bi ne vedelo srce. kar jezik govori. Nekaj veljave pa je izgubila ta laskavost stoprav tedaj v grajščakovih očeh, ko je zagotavljal Gubcu, da ga zavida za toliko prijateljev. A poslednji mu je bil odgovoril tako-le: „Vaša milost, to so vse časti vredni možaki. Skalnata stena so istemu, kogar ljubijo, gorje pa onemu, ki pride pri njih v zamero. Milosti ne prosijo niti dajejo sami. Njihova mnogoštevilnost stori jih nepremagljive povsod in proti vsakemu." Zaničljiv nasmehljaj se je razlil v tem trenotku po grajščakovih ustnah. Dobro je umel, da se j« ta pohvala priprostega kmetstva izrekla na njegov račun. Premoder pa je bil vendar Tahy, da bi ne bil zakrival svoje zadrege, in pristavil je: „Priprosto ljudstvo je enako brezumnej čredi. Kdor udari pastirja, dobi vso čredo v oblast." Dvoumno je hotel Tahy govoriti, a to se mu ni bilo posrečilo. Tihota, ki je nastala po zadnjih, premalo premišljenih njegovih besedah, naznanjala je jasno, da so navzoči dobro umeli pomen njegovih besed, akoravno jim niso hoteli javno oporekati. Le Guzetič, ki je doslej sedel molče poleg Gubca, zarudel je pri zadnjem stavku. Po dolgem notranjem boji. ki se mu je bral v pogledu in na izpreminjajočem se lici, dejal je glasno: „Priprosto ljudstvo je pohlevno kot ovčja čreda. O tem priča njegova žalostna osoda. A tudi čreda zdivja, če pride nenadoma huda ura in jame udarjati strela iz neba v njeno sredo. Dvigne se tedaj kakor oblak in divja dalje, da uteče grozečemu poginu ali si: pa uniči sama v skalnatem propadu. Poslednje se zgodi brezdvomno, kedar izgubi svojega pastirja ter tava sama brez pravega pota po strmini, ali tu — more jo rešiti le pogum!" Preveč je govoril Guzetič in prejasno. Zastonj se je trudil med tem govorom Gubec, da Iii opozoril svojega tovariša k zmernosti. Tahy ju pa se je jelo vedno bolj jasniti, kakov namen ima ta kmetska veselica, kaj pomenijo tuji gostje, kaj zimzelen za klobuki in kaj poslednje besede. Vendar svest si ni bil tolike kmetske moči in organizacije. Zaraditega je pristavil smeje se: „Poznal bi rad istega, ki si upa kljubovati postavam in našej moči. Dokazov imate jasnih dovolj, kako se kaznuje trma in neubogljivost." S posebnim naglasom izgovoril je Tahy zadnje besede, da bi pokazal jasno vsakemu, kam one merijo. In zares velik utis so napravile v celej družbi. Molče so se spogledali možaki. Kdo ve, kakov nasledek Iti bile pouzročile pri nekterih, ko bi se ne bile pri tej priči odprle duri in bi ne bila stopila črnooblečena, bleda deklica v sobo in pokleknola s po-vzdignenima rokama pred grajščaka Tahvja. Nepričakovan bil je ta prihod, še bolj pa dekličina prošnja, ki jo je govorila s solzami v očeh za osvo-bojenje svojega nesrečnega očeta Uije Gregoriča — iz grajske ječe. Lepa je bila Ilijeva hči Jela eelö v svojej neizmernej žalosti. Zanimati pa je morala ona danes bolj kakor kdaj koli Tahyja, saj je videl prej neupogljivo deklico sedaj ponižano pred seboj. Zasmejal se je torej zaničljivo, poobjel prosilko ter jej nekaj skrivnostnega zašepetal na uho. A poslednjo besedo te skrivnosti izgovoril je tako glasno, da se je umela okrog. Ze sama ta beseda pa je pričala dovolj o nespodobnosti ostalih. Spogledali so se zaraditega gostje. Najmlajši izmed njih pa plane kvišku, iztrga deklico iz grajščakovega objetja in vzklikne: „Možje, kličem vas za pričo, da sodite, kako se tepta naša pravica pred vašimi očmi z nogami in zasramuje javno naša poštenost." Izgovorivši pa zapusti z llijevo hčerjo družbo in se izgubi med obilo zvunaj zbrano množico. Zastonj se je trudil potem Gubec pomiriti ostale goste. Odšel je polagoma mož za možem molčč in brez slovesa. A ko se jame mračiti, bili so še le Tahy, Gubec in oskrbnik Črnič pri omizji. Opravičeval se je gospodar Gubec zaradi tako nepričakovane neprijetnosti. Naglašal je naposled, da stori vse, kar je v njegovej moči. da se zopet pomirijo razburjeni duhovi ter uvede pokorščina in prejšnji red. V resnici pa ni imel niti najmanjše misli o tem. Prepričal se je baš danes, koliko upliva ima v priprostem ljudstvu dveh dežel, ki gre za-nj kakor eden mož k zmagi ali pogubi. Pozno je bilo isto noč, ko je jahal grajščak Tahy s svojim oskrbnikom Orničem spremljan po svojih hlapcih domü. Temno je bilo. da se ni videlo niti korak daleč. Vendar ni ubogal grajščak Gubca. ki mu je bil svetoval, naj se ne vrača v noči, naj rajši čaka belega dne. Sramoval se je Tahy bojazljivosti. Zauičljivo je tedaj zavrnol tudi enako Črničevo prošnjo. Ukazal je prižgati baklje, in pri njihovej svetlobi zapustila je večinoma vinjena in dobrovoljna družba Stubico. Počasi se je pomikala po kamenitej ozkej cesti in potrebovala je najmanj pol ure do sicer le čotvrt ure oddaljenega razpotja. Od tod pa vodi lepša cesta v Tahyjev grad. Naključje je bilo. da se je dvignol še pred razpotjem vihar nad Gorjanci. Divjal je tako močno v sotesko, skozi ktero je hodila družba, da je pogašal svetilcem bakljo za bakljo. Zaraditega pa ni opazila družba, kako so se jele pri izhodu soteske dvigati temne podobe in kako so po-legale potem ob desnej in levej strani pota. Nekaj trenotkov pozneje pa zakolne jezdec, ki je jezdil na čelu družbe. Zajahal je namreč v gosto vejevje nakopičeno na potu in zgrudil se s konjem vred med lesovje. Tako se je zgodilo drugemu in tretjemu. Hipoma je bil nagromadjen jez pri izhodu soteske, na desnej in levej pa se je dvigalo strmo bregovje. Med tem ko je preklinjala grajska družba peklenske roke, ki so zmožne take hudobije, zašumelo je kakor na migljej okrog in okrog po višini in strmini. V istem trenotku pa prime obilo krepkih pestij naše nočne potnike ter jim zabrani ubeg. „Krvoločnika ne izpustite in pa pijavke Crniča!" ukazoval je glas napadovaleem. „Zalega ne storite nikomur! Pokazati hočemo, da nismo obcestni roparji. Le svoje pravice zahtevamo in krivico preganjamo," nadaljeval je potem prejšnji glas. Zgodilo se je tako. Akoravno so se napadenci z vso silo branili in so bili napadovalci najmanj v deseternej večini, storili niso poslednji nikomur nič žalega. „Poiščite prava junaka izmed družbe in ju meni izročite!" ukazoval je zopet zapovedujoč znani glas. Precej potem pa so se jeli kresati ognji in posvetilo se je zapored ujetnikom v obraz. Culi so se tudi kmalu veseli glasovi: „Tu je pasje-dlakec Tally in tu pijavka njegova Črnič." Precej nat6 se je odstranilo lesovje iz soteske, in vsa družba se pomika dalje po cesti proti Tahyjevemu gradu. Veleval je zopet zapovedujoč glas: „Deset možakov odvede naj Crniča v grad, ki odpre ondi Ilijevo ječo. Mi čakamo tu njegovega prihoda. Opominja se naposled vsak, da ne dajemo milosti nikomur, ki poskuša z najmanjšim trudom preprečiti naš namen." Odšla je desetorica z oskrbnikom dalje, in v kratkem so se rado-voljno odprla grajska vrata; kajti vsemogočni oskrbnik Črnič je veleval sam v nepopisljivem strahu vratarjem. Kake pol ure pozneje pa se je že čulo radostno ukanje nad grajskimi goricami. Obsipala je ondi množica možakov priljubljenega Uijo Gregoriča in zatrjevala mu udanost in zvestobo do zadnjega vzdihljeja. Osmo poglavje. Kham maniger her von vveitten, Aus irer gemeiu Thete sy schrein: Leukhup, leukhup, leukhup, stara pravda! Ein newes lied von kraynerischen Baum. Veliko razburjenje po vsej deželi pouzročil je kmetski napad na vsemogočnega grajščaka Tahyja. Opozorjena je bila potem tudi deželna vlada na vedno bolj nezadovoljno kmetstvo, ki si upa samo iskati pravice v lastnih močeh. Vedela je dobro gosposka, kje tiče uporni in kljubujoči duhovi. Stegnola je zaraditega roke po bolj imovitih kmetih soseske Stubice, Brdovca, Kraljevega vrha, Suseda itd. ter hotela pri korenini udušiti daljni upor. Postopala je z brezobzirno ostrostjo proti prebivalcem omenjenih krajev. Zasegla pa vendar ni bila najbolj sumljivih kmetov kakor Ilije, Guzetiča, Pasanca, Stojana, Prokopa. Izginoli so bili poslednji kakor črez noč iz dežele ter vzeli vse svoje premakljivo premoženje, vzlasti vso živino s seboj. Edini beg Gubec, najznamenitejši naš znanec, ostal je doma. Pričela se je sicer tudi proti njemu preiskava zaradi znanega napada, a ostalo je razven kazni v novcih le pri preiskavi. Poslednje je še bolj povikšalo sum njegovih zaveznikov proti njemu. V resnici Gubec je bil izmed istih oseb, ki si vedo v vsakem položaji ohraniti občudovano hladnokrvnost ter razorožijo s svojim dvoumnim vedenjem sovražnika in oslepi morda tudi svojega najboljšega prijatelja. Zaraditega niti gosposka ni mogla Gubcu do živega, akoravno je imela mnogo polovičnih dokazov za njegovo upornost. A tudi njegovi zavezniki se ga niso upali odkrižati. Preveč jim je imponovala njegova splošna izvedeuost, še bolj pa njegov veliki javni upliv in premoženje, kterega jim je vsaj v začetku za njihov namen bilo najbolj potreba. Prepričali so se poslednjega pri zadnjej veselici v Stubici. Na stotine mož iz vseh sosednih krajev prihitelo je bilo k njemu kakor na vojaški ukaz. Vendar baš zaradi Gubca, ki ve uporabljati svoj upliv pri gosposki, ni izdalo to glavnega črteža. S takimi dokazi so si lajšali naši znanci Gubčevo dvoumno vedenje mislčč si: Ako se nam posreči le začetek z njegovo pomočjo, otresemo se ga pozneje, kedar nas je volja. Tako daleč je bil dozorel kmetski triumvirat v začetku zime istega leta. Neugoden letni čas pa je bil kakor navlašč primeren za daljno skrivno delovanje. Sumil ne bode v hudej zimi nihče o velikih pripravah namenjenih za bodočo pomlad. Prvega, decembra pa dobi beg Gubec sledeče pismo: V Brežicah na Kranjskem zbrani zbor vabi svojega načelnika bega Gubca k zadnjemu odločilnemu posvetovanju s pristavkom. naj razjasni 011 svoje dosedanje postopanje v sklenenem triumviratu; sicer se bode sklepalo dalje v njegovej nenavzočnosti. Ilija Gregorič. Iz Brežic je bilo to pismo; kajti na Kranjsko so se bili umaknoli udje kmetskega triumvirata od strahu pred grajščaki in hrvatsko vlado. V Brežicah najel si je triumvir Pasanec neko hišo, in kakor nekdaj pri lliji in Gubci, zbirali so se sedaj pri njem njegovi zavezniki. Da bi pa takovi zbori ne postali sumljivi, napravil si je Pasanec malo kupčijo z raznim blagom, llijevo hčer Jelo pa je vzel za svojo prodajalko. Po svoiej kupčiji z Zagrebom mislil si je tudi lažje priskrbeti in spraviti črez mejo prej naročeno orožje ter je v primernem trenotku razdeliti kranjskim ustašem. Na praznik Matere božje osmega decembra sklican je bil zbor v Brežicah. Med tem pa se ni počivalo. Prepotovali so Ilija, Guzetič in Pasanec ter z njim ubegli kmetje Stojan, Prokop, Lazar in drugi Hrvatsko in Kranjsko. Vzbujevali so povsod ubogo kmetstvo na oni veliki dan, ko si volijo zopet sami „staro pravdo" in se otresejo tlačečega gospodstva. Mraz je bilo isti dan, da je zamrzovala Sava v zakotji, kjer je oviralo bregovje njen urni tok. V takovej noči pa je hodilo po cesti iz Stubice proti kranjskej meji nekaj možakov. Njihova zvunanjost je spričevala, da bi jim ne bilo potreba tako tajnega potovanja, ako bi ne hoteli zakrivati svojega prehoda prek hrvatsko-kranjske meje. Pri luni, ki je obsevala ledeno cesto, spoznamo nekaj kmetov iz zagrebške okolice in med njimi dva tuja možaka nfestjanski opravljena. „Neprijetno je meni, da tolmačijo oni vsak moj korak napačno, da vidijo povsod le izdajo in nezaupanje," pristavi zdajci majhendebeluhast mož polglasno svojemu tovarišu. „Ne jezi se, Gubec! To so poštenjaki, zlata in srebra vredni. A tudi glave imajo na pravem mestu. Slepih misij ne puste loviti. V resnici ti si nekoliko preveč predrzen, prijatelj." Poslednje besede govoril je nekako skrivajo in s posebnim naglasom mestjanski tovariš. Ko se je pa nato nazaj za ostalimi tovariši ozrl, položil je prst na usta v znamenje, naj se tiho razpravljajo take zadeve. Poslednje besede niso bile Gubcu prav povšeči. Postal je za tre-notek, hudo pogledal tovariša in potem dejal: „Hudiča! kaj naj storim tedaj ? Trudil sem se in plačeval zastonj in stavil svojo glavo v nevarnost ! Koliko me je veljal samo podkup Tahyjevega oskrbnika Črniča, da me je pobelil pri grajščaku in me spoprijaznil z njim? In zdaj naj trpim, da rogovilijo oni na svojo roko, kakor da bi ne bil sklenen triumvirat in bi ne bil jaz njegov načelnik? Povem ti, nocoj jim natočim pravega vina. Ali naj se obračajo oni po meni, ali naj se pa uniči in razdere najmanjši naš črtež!" „Gubec, ti si kakor Sava ondi v tomunu, ki se neprenehoma brez uspeha v breg zaletuje in lastne valove s svojimi penami škropi in zavira. Pusti, dovoli stvari svoj tek! Ko je urejeno in napeljano vse, - tedaj vstaneš lahko in naznaniš vsemu svetu: To sem storil jaz. Meni se spodobi čast in povelje nad priborjenimi uspehi!" Počasi iu premišljeno govoril je gosposki tovariš, nekdanji uradnik deželne vlade v Zagrebu, Igo Jurič te besede in pristavil potem; Le meni zaupaj, Gubec! Jaz poznam vlado in umem, kako moramo ravnati, da si priborimo uspeh po zmagi našega orožja. Če ubogaš. tedaj bodeš gotovo črez leto dnij sedel na predsedniškem stolu ilirske vlade v Zagrebu, kakor bodem jaz tvoj prvi tajnik, če dane besede in obljube ne prelomiš." Povšeči so bile te besede begu Guben. Videl se je že v duhu vsemogočnega predsednika ilirske provineije. Sramoval se je že zdaj svojih neomikanih tovarišev; zaraditega je zaničljivo pristavil: „In kaj bode z našimi kmeti, ki si pripisujejo vse pravice in bi se mene, kakor se vidi. najrajši iznebili?" „Ne boj se, to so fanatični brezumei! Bati se ni njihovega nekdanjega upliva. Ako ne poginejo v boji, kar ni dvomiti. ker hočejo pridobiti slavo z osebno hrabrostjo, odstranijo se lahko po zatožbi vele-izdajstva tudi pozneje. Mi, zapomni si dobro, glejmo le bolj od daleč upor! Podpihujmo in pospešujmo ga z novci! Ako se posreči izid, stopimo v javnost in rečemo: to je naša zasluga. Narod se ima zahvaliti le nam in nas voliti predsednikom skupščine. Ako propade napor. pa se izgubimo med narodom brez sledu in dokazov naše aktivnosti." Pri zadnjih besedah srečata se Gubčev in Juričev pogled. Prestrašil se je prvi skoro teh hudobnih in preodkritosrčnih besed, kterih si ni upal izgovoriti doslej nikdar sam. Spoznal je stoprav danes, kako zvijačnega in duhovitega pomagača si je pridobil na zadnjem potovanji v Zagreb. Dvomil tudi ni o odkritosrčnosti Juričevej. Komur učini vlada toliko krivice, kakor jo je baje njemu, ker ga je odpustila zaradi nekega prepira o zaostalih kmetskih davkih iz visoke državne službe, on ne postopa v rokavicah proti njej, temveč stori vse, da posadi samega sebe po ljudskej moči na najvišje mesto. „Dobro se drži, Gubec, ti pravim!" nadaljuje zopet Jurič ter še pristavi: „Privoli vsemu, kar zahtevajo! Obljubi novcev, potrdi llijo v službi prvega vodje in določi pričetek. Oskrbi orožja in razdeli vsaj videzno prihodnje časti in moč, da imajo toliko več veselja in poguma za delovanje !" Med takimi pogovori sta se bližala naša znanca kranjskej meji. Kmalu potem pa se je tudi posrečilo vsem spremljajočim Gubčevim hlapcem in nekemu najetemu pisarju iz Zagreba priti neopazovanim črez mejo. (Dalje pride.) Narodne pesni. Iz predvorske fare. Nabral Mat. Valjavec. 7. Huda tašča. Srota sim se omoziwa, Bolj' bi b'6 de b' se na biwa: Nimam voča, nimam mater De bi. me kej podučili. Kömej je to 'zgovoriwa Zo j' za njo Marija biwa: Jest bom tebe pod uči wa Kit bi töja mati biwa. Ta ki ti ga boš uzewa Je žena devet j trnu že Pa je mat' vse pomoriwa Pa bi tudi tebe biwa, Če b' te jest na podueiwa. Gdir te bojo k šiš' peljali. Prot pršwa bo huda taša Bo prneswa powno kupo Pöwno kupo žowča 'n strupa. Zli ga na zeleno travo Zli ga če na trdo skäwo, Trava se bo pošišiwa Skawa se bo rispoeiwa. Predni pejdeš spat u pöst'ljo Vzemi v roče gnojne vile Jin premeči vse bwazine V uJ'lIi boš uešwa zvito kačo Kit Iri vmadi dete jmewa. — Gdir so jo h šiši peljali, Prot prswä je huda taša, Je prneswa powno kupo Powno kupo žowča 'n strupa. Zliwa ga j' v zeleno travo Zliwa ga j' na trdo skawo, Trava se je pošišiwa Skawa se je i"Lzdrobiwa. Predan je šwa spat u pöst'ljo Vzewa j' v roče gnojne vilo Premetawa vse bwazine V njih je nešwa zvito kačo K'tt bi vmädi deto jmewa. Kliče k sobi sojga žen'na: Sej še niswa vkiipej spawa Pa že vmadi dete jmawa. " Tok je reku zoj ji ženin : To je st'riwa huda taša K' jih je devet umoriwa, J "Lil bi tudi tebe biwa Ki ne biwa podueiwa Sama te Marija biwa. S. Zvesta Micika. Leži leži ravno polje Memi leže bele ceste, Na polj' je vrtic vograjen, ilpč je z rož'cam zasajen. Memx leži bewä stizä Bewä stizä ogwajena, Po nji prjezdi ptfbiö vmäd En pobic vmäd en lep sowdat; Oj dobri jutri, Micika, A m' boš kej dawa pušiljca? — Jest s i m že dawa piišiljc lep K' s im biwa stara štirnajst let Preljub'mo moj'mo ljubčiko K' preh sedmim' let' je v vojsko šu, Öaköwa sim ga sedim let, Zaw'vöwa bom ga sedim spet. — Jest pa sim že tam zravin stäw Čer je tvoj ljubi gwav'co däw, Jest si,m njegov kobük pobräw Pa stm ga seli' na gwavo djäw; A voč ti mene ljubega, A voč ti koga drujtga ? Dobri 11. jutrt, Mictka, A m' boš kej däwa puštljca ? — Jest nočtm tebe ljubtga Tud nočtm koga drujtga, Jest stm žo dawa pustijo lep K' stm biwa stara štirnajst let Preljub'mo nioj'mo ljiibčtko, K' preli sedmtm' let' je v vojsko šu, Caköwa stm ga sedtm let Žaw'vowa bom ga sedtm spet. — Podej mt, Mictka, roko, Pa rinčtco to srebrno; Dozdej s' mt biwa ljubtca Zej boš mt žena zakonska. 0. I in pa A. Jest pejdem čez gore, čez v'söce gore, Bom slisow zvonitt Celjovšče zvone. Celjovščt zvenovt pa liiiwt pojö, Gvišnt mojo deöwo h pogrebt nes<5. Ce nesejo res jo, nej le jo nesö, Sej dowgt na bo, pa sam pejdem za njo. Zvonitt bom däw j'i», kropitt pa ne, Kropile jo bojo sowzice moje. Na vsako krej groba mi rože cvtde Na sredt na grobt j' pa najot srce, Pa puštoba dva sta na sredi, srca, Je I 'm pa je A, to je dečwa moja. 10. Jezus brez žlsilite. Marija je po poljt šwa, Sreöowa j' cimprmana dva, Kam pa gresta, cimprmana? Mi dva greva v Jeruzalem. Kaj bota gort dewowa? Ježšt va križ narejowa. Na dewejta preteščtga, De v' Ježtš vvožt nosu ga. Nama pa mar na bo to ntč, Nama ni Ježtš zwahta ntč, Von nima bratov, sestr ntč Jtn tudt druje zwahte ntč. — Marija jo po pöljt šwa Srecowa je žtbljarja dva. Kam pa gresta, žtbljarja dva? Mi dva greva v Jeruzalem. Kaj bota gort dewowa? Ježšt va žtbljc kovawa. Na kujta ino pretümpastth De Ježtš wožt trpu bo. Nama pa mar na bo to ntč Nama ni Ježtš zwahta ntč Von nima bratov, sestr ntč Jtn tudt druje zwahte ntč. — Marija je po poljt šwa, Sreöowa je krona rja dva. Kam pa gresta, kronäija dva V Mi dva greva v Jeruzalem. Kaj bota gori. dewowa? Ježši. va krono spletowa. Na spletejta je pretrdo De Ježi>š woži. trpu bo. Nama pa mar na bo to ni.č Nama ni žwahta Jeziš m,č Von nima bratov, sestr 111.0 .Ti.ii tndt druje zwalite nič. — Marija je po polji. šwa, Srecowa je štrikarja dva. (Več te pesni Kam pa gresta, štrikarja dva Midva greva v Jeruzalem. Kaj bota gori. dewowa? Ježši. va štriče spletowa. Na spletejta ji.li pretrdo De Ježi.š wözi trpu bo. Nama pa tega mar ni ni,č, Nama ni Ježi.š zwahta ni.č, Von nima bratov, sostr m.č Jtn tudi. druje žwahte nič. nisem slišal.) 11. Ljubi v vojniko vzet. Goscl jo lepo godejo, Di.klesca se pa jočejo. Zakaj se pa ve jočete? Zakaj bi, so na jokale, K' so nam pobrali, šoceje ? Pobrali, ji,h, zvezali, jih, V Ibljäu'co so peljali, ji.li. — Stopiwa bom do gavtmana Proshva bom za šOceja. Gavtman pa mi. je djaw toko De ta nigdar moj mož na bö: Jos t' ga nazaj na morim dat', Poglej ga kok' je lep sowdat. 12. Odgovor, i O ti navumna deklica, Oi.mii t' jo biwa čečica? Swanä je vzowa jedtco? Š čim boš rediwa čeči.eo ? „Bo pa všenica grätowa Bo pa pogačo päpowa!" Žrtva ljubosumnosti. Novela. Spisal dr. Stojan. (Dalje.) IV. Preteklo je Lilo petnajst let. Tekom časa pa se je na Cvetkovem (lomu marsikaj izpremenilo. Sedaj ni vee hodila Brankova mati Jera vesela in ponosna po svojem posestvu, temveč žalostna in zapuščena ubijala se je sama s kmetijo. Ali slaba njena roka ni mogla moško in čvrsto vodili gospodarstva; zatorej je ono jelo propadati. Mnogo polja je oddajala tujim rokam v delo in najem, in hude letine so mučile njo kakor druge njene sosede. Skrb pa tare človeka in mu beli lase. Tako je tudi mati Jera bila postala podoba zimske starosti. Sreberno-beli lasje so obdajali njeno temno čelo. Sključeno in grbasto hodila je stara ženica po svojih opravkih. Njeno lice je bilo polno gub; kajti globoko so že bile grenke solze preorale njen veli obraz. Ni preteklo dneva, ko bi se ne bila nesrečna mati spomnila svoje suche Vide in svojega edinega sina — Branka. A ta spomin jej je delal solzne oči in srce otožno. V takih trenotkih pa je vzela v naročje svojo vnukinjo, šestnajstletno Grozdanko, ter jo božala in poljubovala, dokler se jej niso posušile solzne srage na lici. Grozdanka je bila starej Jeri edina tolažba in up. Ona jej je na-domestovala Vido in Branka. A dekletce je bilo res kakor urezano iz svoje lepe matere. Kdor je bil Vido h; enkrat videl, ta je na prvi mah v tem dekletu spoznal njeno hčer. Kakor se razcveta spomladi nežna rožica in razširja blaženo vonjavo po svojej okolici, in ona zaseda isto mesto, ktero je zavzemala pred njo stara, ovenela že cvetka. tako je rastla in se razcvetala tudi mlada Grozdanka. O njenej lepoti se je na daleč okrog govorilo, in ljudje so sploh dekletce imenovali srečno naslednico osivele in potrte Cvetkove Jere. Srečno pa je bilo tudi mlado življenje Vidine hčeriee. Kakor na lastno oko, tako je pazila stara mati na nežno vnukinjo. Nikdar je ni nikamor puščala same. Niti k sosedom v vas, niti v otročje družbe ni smela Grozdančica zahajati. Tudi v javno šolo je niso pošiljali z drugimi otroki vred. temveč njo je na domu podučeval sivolasi učitelj. ki je bil od nekdaj že pravi prijatelj in velik dobrotnik Cvetkovej hiši. Vse to pa se je ukreuolo zaraditega, da ne zve nežno dekletce prezgodaj o žalostnej osodi svoje matere in nesrečnega očeta. Dokler je bila še deklica mlajša, nadzorovali so jo prav lahko; ali ko je jela doraščati iu razvijati se v krasno devico, postajalo je kaj težko, čuvati jo povsod in jej zabranjevati, da občuje s svojimi vrstnicami. Bilo je o vseh svetih, ko hodi vsak kristjan molit na grobje za svojimi umrlimi sorodniki, znanci in prijatelji. Tudi grob Cvetkove Vide so je imel okinčati na ta dan. „Jaz bi šla danes v crkev in na grob molit za tvojo ljubo mater in rajnko mi sneho, Grozdanka, ali noge me še ne nesejo dobro. Odkar mi je oni dan zima vse ude pretresla, ne morem lahko hoditi. Bog daj, da bi zopet v kratkem okrevala." Tako je govorila stara mati svojej vnukinji, potem pa poslala njo samo v crkev in na mirodvor. Lepo je okinčala Grozdanka isto popoldne grob svoje matere. Iskreno je molilo dekletce za svojo mamico, ktere ni nikdar poznalo niti videlo. Saj se ni Grozdanka nikakor ne spominjala svoje drage matere, ki je nekdaj tako iskreno in goreče ljubila in pestovala svoje dete. Danes se je čutila deklica prvokrat zapuščena brez matere, brez očeta. Osamljena je na svetu kakor največja sirota. Le edina stara mamica jej še živi, a tudi ona jo bode v kratkem zapustila ... In kaj bode z njo potem? . . . Ona ostane sama na svetu, čisto sama, kakor nežna rožica, na ktero je pozabil brezskrbni vrtnar, a po noči je prišel hud vihar, izruval jo in odnesel v daljno nepoznato deželo, od koder se ne vrne nikdar več! Tako premišljujoč pa se vlijejo deklici potoki der6čih solza po lici, ona se skloni kleče, povesi glavo ter joče bridko za svojo materjo in za svojim — očetom. „Oh, ko bi le še vedela za očetov grob! Kaj bi dala, ko bi mogla tudi še njihov grob okinčati, pokleknoti nä-nj in ga močiti s svojimi solzami ... Šli so daleč po svetu, zapustili so mene iu svoj dom , in ni jih več nazaj. Gotovo jih že krije hladna žemljica, in Bog ve, ali jim je kdo položil danes cvetlico na grob ali prižgal na njem svetlo lučico!" Zopet je Grozdanka globoko vzdihnola in iskreno molila , da si uteši srce in dušo. Nato pa jame z nova premišljevati, ali so njeni stariši srečni na onem svetu in ali molijo, gledajoči iz nebes, za njo — siroto pri očetu nebeškem. Dekletce privzdigne glavico, pogleda na nebo, in res nebeške zvezdice so že migljale na nebu ter gledale milo in ljubko na njo vzdilmjočo sirotico. Zdaj je stoprav zapazila, da se je 1»i 1 storil mrak in da so se že svetle zvezdice prižigale na nebu. Nevede bilo se je dekle predolgo zakasnilo. Zatorej hitro vstane, poljubi križ, kije kinčal materin grob, in nato se loči od dragega jej mesta. Žive duše ni bilo videti več na mirodvoru; in tedaj jame deklico obhajati strah na samotnem mrtvem kraji, in tem bolj se ona podviza. Prišedši do izhoda, pa se še enkrat ozre na pokopališče, a glej, tam-le je bil nekdo še videti. V dolgo, temno haljo zavita moška podoba je na ravnost korakala proti onemu grobu, kjer je baš nekoliko prej ona sama molila. „Hvala Bogu, da je le še nekdo na mirodvoru," tolaži se deklica. „Ta človek je gotovo iz sosedščine donui. Zakaj bi pa bil ravno ob grobu moje matere obstal ?! — Tukaj pri izhodu hočem počakati na-nj. Greva vsaj lahko nekaj časa skupaj. in tedaj me ne bode strah in groza obhajala." Vestno je gledala Grozdanka . kaj dela ta prikazen na grobu. In sedaj je videlo dekletce, kako je ta človek — zdelo se jej je, daje moški — vzel izpod halje velik, krasen venec ter ga položil na grob njene matere. Nato pa je pokleknol in molil. Tesno je že prihajalo deklici, meneč, da ne bode več moža z miro-dvora, in ona bi morala potem v temi hoditi sama domu. Ali k sreči mož vstane naposled ter pride k izhodu, a Grozdanka spozna v njem grajščaka Pontonija. Prav srčno se je razveselila deklica ugledavši znanega gospoda. Dobro je vedela, da jej grajščak nič hudega ne stori. Saj jej vselej, kedar jo vidi, kaj dobrega podari. Sedaj dobi nekaj sladkega, sedaj lepo podobico, drugokrat zopet kak križec od njega. In ko se je bila z njim sešla pred enim letom v logu, kjer je 011 lovil, vzel jo je bil seboj na svojo grajščino, in ondi jej je razkazoval, kar njegov grad premore. Vse podobe, velike in majhne, vso srebernino in zlatnino, ktero shranjuje od starega svojega očeta, vse prostore, lepo okrašene dvorane in sobane videla je ondi naša Grozdanka. In napösled še jej celo pokaže železnega viteza. Ali tega se je dečle hudo prestrašilo, ko zarožlja s svojo bojno opravo in orožjem, a grajščak jo tedaj ujame v naročje, pritisne na svoje srce ter — poljubi v lice. Dekle pa se mu iztrga šiloma iz rok in zbeži kakor srna iz njegovega gradu. Dolgo je gledal Vekoslav za njo ter vzdihnol globoko. V teh trenotkih pa se spomni Grozdankine matere, lepe Vide. kako je mladi fantek še igral na trati z njo in kako se je bil že tedaj navzel goreče ljubezni do nje ter jo tudi pozneje iskreno ljubil, ali — v njeno, drugih in lastno svojo nesrečo! . . . Tako žali spomini so čestokrat obhajali Vekoslava. Nili po dnevu niti po noči ni se mogel iznebiti strašnih mislij. Zdaj se mu je zdelo, da leži pred njim na tleh —Vida mrtva in vsa krvava. In 011 sam, 011 sam jo je usmrtil, potem ko jej je dal piti omamljivega strupa ... A zdaj pa stopi predenj rabelj vihtčč v roki goreči meč. On beži pred njim. ali neizmerno brezdno ustavi 11111 stezo in pot. O11 se hoče ubraniti maš-čevalnej roki, a le eden mah in udar, in 011 se zvrtoglavi v neskončni propad, kjer se razleti kakor solnčui prah! Take sanje so čestokrat mučile Vekoslava. Tedaj pa je vstal in šel na riiirodvor ter molil za nesrečno svojo prijateljico. A nikdo ga ni smel videti. da hodi skrivši na grohje. Zatorej je bil tudi na današnji dan prišel stoprav v mraku na to blagoslovljeno mesto ter molil, spominski venec položivši na grob, za nesrečno žrtev! Grajščak se je bil tedaj Grozdanke zelo prestrašil, menčč, da ga ona navlašč zalezuje. Ali ko mu deklica pove, da se je nevedoma tako dolgo zamudila, ter ga poprosi, ali sme z njim skupaj iti domu, olajša se mu srce, in on postaja zgovoren in priljuden. „Tudi jaz sem tvojo mamico dobro poznaval. Bila je ravno taka, kakoršna si ti, Grozdanka. Dostikrat je prihajala k nam v grad, in tam smo igrali skupaj moji dve sestri, tvoja mamica, tvoj oče in —jaz. Tistega časa se še vedno z nekim čudnim veseljem spominjam. Zatorej pa obiskujem vsako leto na ta dan tvoje matere grob in molim za njeno dušo eden ali dva očenaša!" „Ali ste, gospod grajščak, tudi za mojega ateka kak očenaš zmotili?" popraša žalostno deklica: kajti težko seje zdelo vestnej hčerki, ako bi nikdo drug ne molil zd-nj, kakor ona. „Za — tvojega — očeta?!" odvrne jecljajo Vekoslav in se globoko zamisli. „Ali niste molili za mojega ateka? Zakaj pa ne?" poprašuje zopet dekletce grajščaka. „Saj še niso tvoj oče umrli, dekle," odgovori Vekoslav nevede prav za prav, kaj je izustil. „Moj ata še niso umrli, pravite? Ali je to res V Ali veste vi to? Povejti mi no, kje pa so. Ali še pridejo kdaj doimi, da jih vidim, ob-jamem in poljubim ?! . . . Tako lepo, sklenenima rokama prosim vas, gospod grajščak, povejte mi, ali je rčs, da še moj atek živijo in kje ? Iskati jih hočem, najti jih moram, grem li tudi na konec sveta!" Grozdanka je sklenola roki, pokleknola pred grajščaka ter ga solznih očij prosila, naj jej pove, kje so njen oče. Ali grozen in neusmiljen se je dozdeval nevednej deklici grajščak Pontoni. Zakaj on jej ni hotel prošnje uslišati, rek6č, da je prisegel njenej babici Jeri, da ne pove tega nikomur. Stara mati jej bode sama razodela vse, naj jo le tako lepo prosi kakor njega! . . . Težkega srca je že na isti večer pričakovala mati Jera svojo Groz-danko domu. Same skrbi in strahu za svojo vnukinjo ni si vedela sivolasa žena več pomagati, videča, da ni deklice od nikoder, a vendar je že bila tema in noč. Ona pošlje tedaj deklo Grozdanki naproti, naj jo spremlja v nočnej temini ter privede hitro domu! In ravno ko se je bila deklica ločila od grajščaka, pride jej služkinja naproti. „Ali te ni nič strah, Grozdanka?" nagovori jo služabnica. „Zakaj bi me bilo strah! Saj sem imela lepo tovaršijo. Spremljal me je sam gospod grajščak blizu do semkaj!" „Kaj, grajščak Pontoni?" začudi se dekla. „Moj Bog. iu ti si • upaš po noči hoditi sama s tem človekom ? Bog ne zadeni. da bi to vedeli tvoj — oče !" Tiho je sicer izustila jezičasta dekla zadnje besede, ali vendar jih je slišala nedolžna deklica, V tistem trenotku pa se začuje od daleč že klic in krik matere Jere, in to je baš zaprečilo, da ni mogla Grozdanka dalj' popraševati po temnih skrivnostih. — Sami ste sedeli nato v poznej noči sivolasa Jera in cvetoča. krasna Grozdanka v svojej sobici. Babica se ni mogla več ustavljati gorečim prošnjam svoje vnukinje. Deklica je hotela na vsak način vedeti vse ter si raztolmačiti skrivnosti, ki so kakor temni oblaki neprozorno zakrivale preteklost njenih starišev. Naposled se dekletce oklene svoje babice ter jo solznih očij roti pri Bogu v nebesih, da jej mora ona vse razodeti; sicer gre sama po svetu ter bode hodila križem sveta, dokler ne najd^ svojega očeta. „Ali zvedela pa bodem gotovo enkrat osodo in nesrečo dragega mi ateka, če ne od vas, mamica, pa od drugih, tujih ljudij," zaplače na glas ubogo dekle. „Ali tedaj se ne bodem mogla razjokati v vašem naročji. temveč zapuščena in zaničevana bodem tavala sirota brez očeta in matere po širokem svetu." Babica se je udala ter jame deklici pripovedovati. kako sta s prva srečno živela njen oče in mati. Marsikaj zamolči seveda pametna žena svojemu otroku, ker še nežno bitje ne razume, kaj je ljubezen in zakonska sreča, kaj ljubosumnost in moška strast! „Ti že dobro veš, Grozdanka, da grem jaz vsako leto, kar se moreš spominjati, na božični večer k polnočnicam. Tudi letos, mislim, bodem se še privlekla na sveto noč v crkev. Bog mi le daj malo več zdravja. Tudi pred petnajstimi leti bila sva šla jaz in tvoj oče skupaj k polnočnicam, mama pa so bili ostali sama pri tebi doma. Ali glej, to je bila strašna noč. Ko pridem od polnočnie domu. najdem tvojo ljubo mater — mrtvo! Ne jokaj, Grozdanka. Tvoja mama so že v nebesih iu prosijo ondi za naju obä in za — tvojega nesrečnega očeta! Glava njihova je bila s kroglo prebita; ali kdo jih je umoril, to ve le — Bog sam. Tisto noč pa ni bilo tvojega očeta domii. Celo sama sem bila pri mrtvej tvojej materi ter molila in prosila za izveličanje njene duše. Težko sem pričakovala, da pridejo tvoj oče domu. ali vse zastonj. Pretekel je sveti dan, prešla je noč, približevala se že ura, ko bi imeli nosilci vzdignoti tvojo mater ter jo odnesti k večnemu počitku. ali ateka ni bilo od nikoder. Povsod smo ga iskali ter popraševali po njem. a izginoli so bili brez sluha in duha. Žalosti mi je hotelo srce počiti, ko so vzdignoli od doma mrliča. Ostala sem sama s teboj. Izgubila sem bila v enej noči edinega svojega sina in njegovo ženo: tvoje roditelje. A na enkrat mi zablišči solučni žarek skozi temne. črne oblake. Moj strah je minol, moja slutnja izginola. Blaženi up mi prešine srce in dušo, a to le za trenotek. Hipoma se združijo zopet nad mojo glavo črne, gromonosne megle in mi na veke zatemnijo blaženo luč svetlega, up in življenje darujočega solnca. Od tedaj pa mi je jela glava siveti, udje so se tresli, noge šibile. Moj život se je sključil in leze vedno bolj in bolj k tlom . dokler se ne vleže na veke v hladno žemljico." Solze. debele svetle solze so se vlile sivolasej, nesrečnej babici po gubastem lici, in jok je pretrgaval njene besede. Velo svojo desnico pa položi vnukinji na glavo, ki je klečala v solzah utopljena v njenem naročji, ter boža in miluje njen bledi obrazek. „Proti večeru," nadaljuje po dolgem molku babica, „prišli so nosilci domu ter prinesli na mrtvaških nosilih — tvojega očeta . . . In Branko je živel. Tisočkrat sem zahvalila Boga, da mi je ohranil mojega edinega otroka, in sedaj bi bila postala lahko zopet vesela, ko bi me ne bila še pekla nagla in nesrečna smrt tvoje mamice. Ali strašno. moj sin. tvoj oče me ne spozna več. Njegove oči so mrtve, život otrpnen. On je sicer še dihal in se premikal, ali duh njegov bil je meglen. Branko je bledel in govoril kakor v sanjah nerazumljive besede. Dolgo časa sem mu stregla, kakor in kolikor sem mogla. Po zdravnike sem pošiljala v daljna mesta, da so ga hodili zdravit. In res ozdravili so ga toliko, da je prišel k pameti, in jel je tudi že sam hoditi za gospodarstvom. A nekega dne. ko sem bila z doma po opravkih, obleče se, kakor so mi pozneje pravili posli, v praznično obleko- ter se neki napoti proti mestu. Šel je bil, kakor smo v kratkem zvedeli, k sodniji in ondi se je javil, da je sam kriv smrti — tvoje matere." Smrtna tišina nastane po teh strašnih besedah. Le globoki vzdih-ljeji, ki so pretresali Grozdanki in njenej babici srce in dušo, motili so edini skrivnostno tihoto. „Oh strašno! In gosposka je res verjela njegovej izjavi, in obsodili so ga na težko, dosmrtno ječo! — Od tedaj pa nisem več videla svojega Branka ... ali molim pač še vsak dan, naj mu Bog milostljivi olajša trpljenje in podeli lahko smrt. Sedaj vidiš, Grozdanka, zakaj sem tolikokrat solze točila. ko sem pestovala in redila tebe, njegovega otroka. Ob enem pa tudi lahko razumeš , zakaj sem ti prikrivala osodo in nesrečo tvojih starišev. Ne joči in ne žaluj tako zelo, drago dete," tolaži naposled babica svojo vnukinjo, ktero je bila žalost in tuga že celo prevzela. „Molive rajši za mater in ubogega očeta, naj jima Vsemogočni podeli, da bi se enkrat skupaj veselila v nebesih!" V molitvi nahaja naše ljudstvo svojo uteho in tolažbo. in tudi Jera in Grozdanka ste iskali nocoj v gorečej molitvi dušni mir in pokoj. Na-pösled pa ste se tolažili s tem, da nas reši smrt vsega trpljenja in nam otvori boljše , večno življenje ! Od tega večera je izginolo iz Grozdanke ono otročje veselje, ona radost in živahnost, ki nam dela mladino ljubo in srečno. Tiho je posedala deklica zdaj tu, zdaj tam. Z nikomer si ni upala govoriti o svojej nesreči, ki jo je kakor ogenj pekla v srci. Saj se je dekle sramovalo strašne nezgode iu kazni svojega očeta, a to tem bolj, ker ga je od istega dne, ko je zvedela, da še živi, jela neizmerno ljubiti. V otročjej svojej ljubezni pa je premišljala Grozdanka o raznih okolnostih, ki bi bile mogle pouzročiti očetov strašni čin. Skrivši je zvedela, da so najprej grajščaka dolžili grozuega umora ter ga bili celo odvedli v ječo. Tedaj pa je neizkušena deklica takoj mislila. da je res grajščak umoril njeno mater, in jela je opravičevati svojega očeta. Ali kmalu se jej tudi to ni več zdelo verjetno; kajti sicer bi ne bili izpustili grajščaka, ko je prišel njen oče naznanjat svojo krivdo. Dekliška pamet si ni mogla tedaj raztolmačiti vseh skrivnostij, ali ugibala je vendar resnično, da je morala obstajati neka ozka vez mtfl njenimi roditelji in grajščakom Pontonijem; češ zakaj bi pa ta nosil vence na grob njene matere ter se njej samej delal tako ljubeznivega iu dobrega V! Vse te misli iu slutnje pa so storile, da se je začela Grozdanka neizrečeno bati grajščaka. Povsod se ga je izogibala ter si niti blizu njegove grajščine upala ni. Saj se jej je vedno še nehote dozdevalo, da je le Vekoslav kriv nesreče njenih starišev! Ali vse bi bilo nepopačeno dekliško srce odpustilo, ako bi ona le še enkrat videla svojega očeta ter ga smela objeti in poljubiti. Po cele dneve bi rada sedela pri njem, govorila o svojej materi z njim, in 011 bi jej moral povedati vse, kar je z njo dobrega in veselega preživel. OMdva bi hodila potem skupaj na mirodvor, venčala bi ondi materin grob in molila za njeno izveličanje. Tako si je slikalo nedolžno dekletce veseli čas svoje bodočnosti. Vedno je tedaj prosila iu molila, naj bi jej božja previdnost povrnola ljubega očeta. Večkrat je že namerjavala. skrivši zapustiti babico in dom. da bi šla k svojemu nesrečnemu očetu. Ali kam se naj napoti, kje ga naj išče, tega ni vedelo ubogo siroče, in tedaj je ostala pri svojej babici. Naposled se pa Grozdanka vendar uda v svojo osodo. Izgubila je ves up, videč, da jej goreče prošnja in molitve ne privedejo očeta domu! Konečno pa se je le še tolažila s tem, da se snideta vsaj na onem svetu ... Ali Grozdankine želje so se še izpolnile v tej solznej dolini! (Konec pride.) Narodne pripovedke. Priobčuje Mat. Valjavec. 13. Stari kovač.* (Ljubeščica.) Bii je jeukrat jeden kovač. On je bil tak star, da je bil bog na njega pozabil, vendar se je jenkrat na njega zmislil pak je poslal po njega smrt, da bi ga dopelala. Smrt je odišla; kak je došla k njemu, reče mu: bog je meni zapovedal, da bf te dopelala k njemu, kajti si vre dosti dugo živel. Kovač je rekel: dobro, ja budem išel s tobom, samo burno jošče predi on barilček vina spili, kaj burno leže išli, kajti se burno jako zmučili, gda burno putuvali. Smrt je rekla: dobro, neg ja peni nutri, kaj bum više pila. Kovač veli: dobro. Ona zajde nutri, 011 pak hitra zatekne pa ju neje vun pustil. Stoprv gda je devet let minulo, pustil ju je vun, a ona odbeži fletno k bogu pak mu je pripovedala, kaj se je ž njom dogodilo. Bog se je čudil, kak ju je mogel tak fkaniti. Gda je to vrag čul, rekel je: bomo pak vidli, jeli bude mene fkanil, pak je išel po njega. Gda je k njemu došel, rekel mu je vrag: ti moraš ili z menum, kajti je bog rekel. Kovač je rekel: dobro ja budem išel, samo si moramo zejti na put hrušek. Onde imam na vrtu jednu hrušku; nju bomo stepli pak bomo onda išli skup. Vrag je rekel: dobro. Onda su išli na vrt hrušek stepat. Kovač je išel na drevo a vrag je žakel držal. Kajti pak je bil kovač muden, rekel je vrag: hodi ti držat žakel, a ja ju bum stepal. Kovač je rekel: dobro, pak je držal žakel, a vrag je tak jako stepal, da se je svrž pod njim ftrgla, a vrag je opal vu žakel. Kovač fletno zaveže njega vu žakel pak ga dene na kovalo pak je rekel detičom: vudrite kaj igda morete. Oni vudri, a vrag je počel kričati: najte najte, pustite me, več nem nigdar došel po njega, samo me pu- * Conf. Neven 1856. br. 5. str. 136: „Koren kovač" (br. 8). Schleicher lit.: „Vom Schmiede, der den Teufel dran kriegte". stite. A oni vudri još bole, tako da su mu 'se kosti potrli. Onda ga s top r v pustiju. A 011 šepav odišel je k bogu pak mu je povedal. kaj se je pripetilo, a bog mu se jo smejal pak je rekel: pustite ga, naj živi. kak dtigo hoče. Onda je još dve sto let živel. Onda Je sam išel v nebo pak je pokučil pak je rekel svetomu Petru, da ga naj vu nebo pusti. On ga neje štel. Onda je išel pak je pokučil na vrata od pekla pak je rekel: pustite me. ja sem kovač stari. Gda je to čul 011 vrag šepavi, rekel je: držite, dečki, kaj morete, to je 011 človek. koj je mene skoro zatukel. A oni su tak držali, da su im škrampli čez vrata išli; a on zeme kladivec s torbe pak je pribil 'se škrample vragom 11a vrata. Onda je išel vu nebo pak je pokučil. Peter polukne na vrata gdo je a 011 hitro Iiitil je svoju torbu vu nebu pak si je sel na nju pak je rekel: ja 11a mojem sedim a ne na vašem, i tak se neje vun dal i jošče dendenes gori sedi. 14. Sedem laži. (Piišinci, štaj.) Pila je enkrat ena baba, kera je mela tak grubo čer, da joj neje v celem kraji para bilo, pa so joj čuda v ogledi hodili. Baba pa je rekla: keri če mojo čer dobiti, more se tak dugo z menoj spominjati, kaj bom jaz rekla, da je laž. Eden gospod mejo je tri hlapce, med temi tremi naj tega mlajšega sta ova dva za norca mela. Eden den so pelali tri voze gnoja mimo tiste babe. V ütro je reko ti starši hlapi c: gnes mi pelamo gnoj mimo tiste babe, gnes bomo giičali s tistoj baboj, da babo 11a laž postavimo, da bo baba rekla: to je laž. Naj ti mlajši reče: jaz bom tüdi gučo ž njoj. Zaj reče ti starši hlapec: dobro jutro bog daj, mati; kaj delate mati ? Baba reče: glavätice plejem. Zaj dale ne zna kaj ž joj gučati. da Iii baba rekla, kaj je laž. Za tim p rt ura ti srednji hlapec, 011 reče : dobro jutro bog daj, mati; kaj delate, mati? Baba mu reče: glavätice plejem. Zaj 011 ne zna dale ž joj gučati, da bi baba rekla, da je laž. Zaj dopela ti naj mlajši hlapec. 011 reče: dobro jutro bog daj, mati; kaj delate, mati? Baba 11111 reče: glavätice plejem. O11 pa joj reče: mi že smo ga dugo devet kadi naribali. Baba reče: to je dobro. A hlapec reče: neje dobro, da nam je vso splästelo. Baba reče: to je žleht, a hlapec reče: neje žleht, pa srno ga na jivo zvozili pa je debelo hrästje zraslo. Baba reče: to je dobro, a hlapec reče: neje dobro, hrastje je vso vutlo bilo. Baba reče: to je žleht, a hlapec reče: neje žleht, da je puiio meda bilo. Baba reče: to je dobro, a hlapec reče: neje dobro, je medved prišo pa je vsega pojo. Baba reče: to je žleht, a hlapec reče: neje žleht, smo medveda dobili pa smo devet kadi meda ž njega naprešali, a baba reče: to je sakramenska laž. Te je ti najmlajši hlapec dobjo čer. či sta ga glili ta starša dva za norca držala. 15. Od dečka, koj je 'se pojel, kaj je našel. (Varažd. Toplice.) Ril je jenkrat jen dečko pri jeni gazdarici, koj je 'se pojel, kaj je našel. On je šturil f špajzi tak dugo, dok je kaj našel, onda je pojel. Gazdarica pak je imela v jenom loncu pekmesa pak se je bojala, da joj ne Iii pekmes pojel, da ne bi imela kaj za kolače delati pak mu je rekla: moj dragi dečko, ti si mi 'se pojel, samo ovo si ni, a kak da bi znal, da je to otrov; viš, da je bog dober, pak te je čuval. Viš, gda Iii od ovoga samo malo pojel, ti bi mam vumrl; za to naj toga jesti, kajti se bojim, da mi ne Iii vumrl. Dobro, rekel je dečko. Druga nedelu išla je gazdarica k meši pak je rekla dečku: ti pripravi juhu govedinu i ovoga pajceka mi speči, kaj burno jeli k obedu, i gda dojdem mora biti dobro 'se pripravljeno. Dečko je rekel: dobro, ja bum pripravil. Gda je ona odišla, dečko je najpredi juhu pripravil i skuhal onda meso, onda je del pajceka peč na raženj. Gda je bila vre lepa kožica, on sije mislil: im vre druga se napeče, pak ju je pojel. Onda je vrtel dugo a kožica se neje napekla. Gda je to 011 videl, mislil si je: gda dojde gazdarica dimov, ona me bude harila pak je počel štondfrati, kak bi mogel napraviti. da ne bi bil bit. Vendar se je zmislil, da ima gazdarica vu špajzi otrova, pak je išel pak je 'se pojel, pak si je sel vu kut pak je čekal smrt. Dojde gazdarica dimov pak je pitala: Kaj si s pajcekom napravil? pak ga je štela biti. On ju je prosil, da mu naj mira dä, da bu taki vumrl, da je ves otrov pojel. Onda neje imela niti pajceka niti pekmesa. 16. Čudni konj.* (Petrijanci.) Jeden grof je imel ženu noseču i kobilu breju. Onu istu noč, gda je grofica porodila, obrejila se je i kobila. Vezda je grof rekel: ov konjič mladi ne bu ničij drugi, kak ovoga maloga, kaj se je narodil. A ovoga je maloga mati vinrla, gda ga je porodila i grof se je z drugom oženil, a konja je dal malomu, a ov konj je vse znal, kaj su se v hiži spomi-nali. Ova se vezda mlada grofica napravi, da je betežna, a grof žalosten pak je rekel kaj joj je. Ona veli, da ne bu prvo ozdravela, dok ne bu jela jetra ovoga konja. V jutro dojde ov mladi v štalu i pove mu žalosten konj, da je rekla njegova mačuha, da predi ozdravela ne bu, kak bu njegova jetra jela, i rekel mu je, da naj moli oca, da naj ga ne zakole. Ide ov i prosi oca, i otec je rekel, da ga ne bu zaklal. Ali grofica reče, da nemre predi ozdraveti, kak bu njegova jetra jela, ali * Glej sličuice v Jagičeveni Archivu VII. 316. br. 46. da on od ovde odide. V jutro dojde ov mali v Stalu i pove konju, kaj je mačuha rekla, a konj mu veli: zato nikaj, da naj ti daju jednu sun-čenu opravu, da onda ideš, predi ni. Grof mam da raspisati i rihtik je dobil sunčenu opravu. Ov se je oblekel i sel si je na konja i triput okolo liiže obletel i mam je vu zrak odišel. Vezda dojdeju do jednoga grada, tam mu reče konj: idi ti dol i idi tu v grad i prosi službu, pak ovde ti je vuzda, gda buš štel mene imeti, samo stresi z uzdom i onda ti bum ja došel. Vezda ide 011 v grad i dobil je tu službu za vrtlarskoga dečka. Jednu nedelu su vsi odišli v cerkvu, samo je on ostal z naj mlajšom čerjo m doma. Vezda se 011 zniisli za svojega konja i svoju opravu i strese z vuzdom. Konj je došel i 011 oldeče sunčenu opravu. To vidi ta mlada kči toga grofa i da ga gore zvali i reče mu. da naj joj donese črešenj. On se je fletno slekel i dojde gore pak joj je donesel črešenj i štel joj je črešnje na vrata dati, ali ona ni štela, neg mu je rekla, da naj joj nutri donese. On je nesel nutri i 011a se je v njega zaljubila j jako za njim ginila, da je zbetežala. Grof je dal zvati doktore i doktori su rekli, da je zaljubljena i 011a je rekla, da nikoga drugoga neče zeti. neg ovoga vrtlarskoga dečka. Grof je bil jako srdit i gda su se zeli, dal je zatvoriti v purinjak i nju i njega. Vezda je došlo vreme, da je moral grof v tabor iti pa su se ova gospoda posedala na konje. Onda veli njena mati: kaj ne bute zeli zeta soboin? I dali su mu konja mršavoga da ni mogel za njimi. On ide i dojde do jedne krčme i veli: vi ovoga konja imate dobro hraniti i gda se ja povrnem, da bude dobro debel i ja vam platini koštti za njega. Vezda strese z vuzdom i dojde njegov konj i on obleče svoju opravu. Ovi su mislili, da ga več nigdar ne bu za njimi. da je moral negde ostati. Vezda ide v boj i gda tam dojde. počel je tak sjati, da je neprijatel ves izgorel. Vezda je baš bil jeden od neprijatela ovoga grofa v ruku strelil, a ov je došel dole i zavezal ruku z onem rubcom , kojega je na venčanju dobil, pak je odišel opet sjat tak dugo dok ni bil mir. Vezda idu ovi nazad i spaziju ovoga dalje od one krčme, gde jaši onoga konja staroga. Oni vele: gde je 011 zel tak 1 poga konja? 011 ga je bržčas vkral. Gda dojdeju dimo, rečeju da su tabor predobili. Vezda ov veli: i ja sem bil tu v taboru. Gde ti šuška, gde bi ti bil nego v tvojem purinjaku? A 011 veli: ja sem on bil, kaj je tak svetil. da su se neprijateli morali predati. Ti šuga. kaj bi ti to bil. Ja sem bil. koj sem vam zavezal z onem rubcom ruku. kaj sem ga dobil na venčanju. Vezda se je oblekel v sunčenu opravu i jahal je na svojem konju, i grof je rekel, da je 011 vezda veči gospoti, kak je on. pa su ga iz purinjaka izveli i doveli k grofu v hižu i od vezda su dobro živeli. Nekoliko o naših družnih rastlinah. Spisal M. Cilenšek. (Konec.) He enkrat se napotimo v tujo deželo in sicer v blaženo Italijo. Ondi kjer je 1 »IIa. nekdaj rodovitna zemlja Volskov, ustavimo korake in premišljujmo takozvauo pontinsko barje. Ni je žalostnejše dežele od one, ki se razprostira od Livorne do imenovanega močvirja na zapadnej strani Apenninskega pogorja. Te gore šo zdaj posekane do golega ter delajo na opazovalca utis strašne razvaline, ktero še povodnji premuogokrat bolj pustošijo. Neki nenavaden plin — malaria razvija se iz močvirnih tal, kjer gnijo vsakovrstne organske tvarine. Prebivalci, ktere je največja beda sem potisuola, podvrženi so mnogim boleznim ; najnavadnejše so mrzlica, bolezni na jetrih in slezeni ter druge. Reveži so bledega, upadlega obraza, globokih mrtvih očij. napetega trebuha in slabih nog; temu sledi navadno rana smrt. Pa tudi v tej strašnej pustinji bilo je nekdaj srečno življenje, in zakaj, zato ker je bila obrastena z gozdovi! Človek je strašno grešil zoper ravnotežje v naravi, in strašni so temu nasledki. Kaj čuda tedaj, da je okužena večnega mesta okolica, in kdor le premore, zapusti jo ob poletnej vročini. Še v začetku 18. stoletja bilo je to drugače. Mogočen gozd lepih pinij je odvračal vse nezgode od mestjanov. Na povelja papežev Benedikta XIV., Gregorija XIII. in Siksta V. pa se je posekal sčasoma gozd, in malaria je jela razsajati. Tudi letni časi so se vsled uničevanja gozdov po malem skoro pre-drugačili. Vsi so postali nestanovitni ter se tem bolj mešajo, čim bolj se obdeluje zemlja. Seveda pustošenje ne pouzročuje množenja srednje letne toplote, ampak nje nejednako razdelitev na posamične mesece. Pametni in razumni gorjani čuvajo svoje gozde tudi zategadel, ker jim branijo selišča sneženih plazov in gorskih usadov. Ondi pa, kjer so jih posekali, so po zimi vedno v nevarnosti, da jih ne bi zasuli plazovi. Ob južnem vremenu udira se namreč sneg s strmin in golih vrhov, čim nižje prihaja, tem bolj narašča s prva mala gruča, a ob gozdu se razbije in skopni brez posebnih nasledkov. Drugače seveda je tam, kjer ni gozdne obrambe. S strašansko silo prilomasti v dolino, razruši hiše in staje ter pokoplje pod seboj ljudi in živino. Spomladi pa tudi žive v večnem strahu pred gorskimi usadi, ki se dogajajo vzlasti po takih krajih, kjer so zemeljske plasti več ali manj vzporedne s strmim površjem. Tudi te ustavlja gozd ob vznožji. Po nekterih krajih, osobito po planinskem svetu, poje sekira še na drug način. Drevo za drevesom se namreč oklesti več ali manj, včasih tudi do golega, to je, odsekajo se drevesu veje, da potem deblo pisanemu drogu slično v zrak štrli. Obsekavauje se sicer vrši vsakih 7—15 let, a vendar premnogo škoduje. Rastlinam vzrastejo veje z listjem gotovo ne zategadel, da se jim potem odvzamejo pri živem telesu, ampak ker so k razvoju neobhodno potrebne. Kako potrebni organi so listi drevesu, pričajo nam najbolj po dolinah in ravninah rastoče vrbe, topoli, jeseni in dr., kterim se jemlje najlepši kinč. Visokim, po nevihtah na vse strani zakrivljenim štorom podobne životarijo samo z lubom in najmlajšim vnanjim lesom, vsebina je segnila in vse so votle. Sredina jame prva gniti, za njo pa mlajši les. Od kod ta prikazen? — Omenilo se je, da so listi neobhodno potrebni organi. Tedaj zato, ker nimajo listja, ali vsaj ne dosti. Razne snovi, ki redijo rastline, so raztopljene v vodi. Vodeni sok kroži po posebnih organih ter oddaje trdne sestavine, ki proizvajajo v zvezi z ogljikom rastlinsko telo, voda pa, izpremeuivši se v vodno paro, hlapi skozi posebne listne prodore v zrak. Vsled pomauj-kujočega listja zaostaje voda v deblu, in ono začne gniti. Po gorah navadno do tega ne pride, ker izgubijo tla senco, ali kmalu se pokažejo baš isti nasledki kakor pri opustošenji. Gorjani, kterim ni možno skrbeti za klajo govejej živini, rede često-krat mesto ovac koze. No koze pa koze ! Kaj gre kozam najbolj v slast ? Odgovor je pač predobro znan! Vsakej veji, ktero morejo doseči, pojedo vejice in sploh vse zelenje. Vsako mlado drevo pokvečijo, da ostane pritlično in grmičasto, včasih se tudi posuši, in namesto lepega gozda šopiri se po takih krajih ničvredna goščava. Poleg človeka so koze največje kvarljivke lesov po goratem svetu. Vse žuželke, kterih je prav lepo število, ne zakrivijo toliko. Tu bode le pomagala deloma prosveta, deloma pa železna roka v podobi zakonov. Ne smemo pozabiti pomladanskih pojavov, ktere povoduji zovemo. Uzrok jim je slabo gospodarstvo z gozdi po hribovitih in goratih krajih. Dokler so zarasteni z lesom, topi se sneg polagoma spomladi, in snež-nica tudi počasi odteka ter ne more nobene škode pouzročevati. Po golih strminah in rebrih pa se taja sneg hitro, po jarkih se pokažejo siloviti lijaki, ki se združe dospevši v dolino ter puščajo za seboj znane žalostne nasledke. II. Od obal sinjega morja do vnebokipečih gorskih velikanov spremlja potnika druga vrsta družno rastočih rastlin. To so trave, ki glede vnanje prikazni tvarjajo poleg gozdov največje skupine. Samo zmerno podnebje je obdarovano s tem kinčem, kterega bi drugod iskali zaman. Razne trave so glavna podstava našim senožetim; druge se rajši nastanijo ob bregovih potokov, rek in jezer, a zopet druge okrožavajo močvirja. Vse imajo v zemlji skrite korenike, ki vsako leto mlade kali poganjajo, se tudi razraščajo in takisto omogočijo zjedinjenje. Kar so nam gozdi v velikem, to so nam trave v malem. Pod njihovim varstvom vzrastö brezštevilne nežne cvetice, ki bi v lesu zaradi pomanjkujoče svetlobe poginole. Po razrastenih korenikah in senci vzdr-žavajo tla vlažna, napajajo zemljo in rodijo hladilne studence, vzlasti z gozdi skupaj. Sreberne pasove žuborečih potokov obkoljujejo ob straneh razne trave, gredo z njimi na višave in se razprostirajo ondi v planinske pašnike. Semkaj goni planšar za kratkega planinskega poletja svojo čredo in se peča v bornem šalaši z mlekarstvom. Semkaj zahajajo prijatelji narave in z.lravega zraka, pustivši tužne misli vsakdanjega življenja daleč za seboj ter se čudijo divnej lepoti v nižavi nepoznatih planinskih cvetic, ki nalik raznobojnini zvezdicam, zvončkom, križcem itd. svoje glavice sramežljivo izmed travnih bilk mole. Ondi pa, kjer je svet poln propadov, visokih in navpičnih sten, strmoglavih robov in ostrih grebenov, po planotah pa raznovelikih skal in grobelj, tam kjer se med razsedenim skalovjem divja koza pase in med gorskimi pticami planinski orel prvakuje : ondi opazuje navajeno prirodoslovčevo oko med drugimi bistveno planinskimi zelišči sem ter tja le posamično travno bil, ki se je naselila na ugodnej podlagi, isto tako spremljajo potoke in reke v nižave in dobivajo. čim vlažnejša je zemlja, drugo zvunanjo obliko, da jih ni skoro poznati od sorodnic, ter delujejo na svoj način. Spojene z močvirnimi mahovi in razboritim človekom pretvarjajo prevlažna tla v rodovitno zemljo in zboljšujejo okuženi zrak. III. Tretja skupina družnih rastlin sestaja iz raznih vresnic, ki niso sicer za naše kraje tolike važnosti, kakor na pr. za vročo Afriko in jednolične žalostne goljave v severnej Nemčiji, a vendar se jim neki pomen ne more odrekati. Vse se namreč odlikujejo po tej sposobnosti, da morejo izhajati tudi na najnerodovitnejših peščenih tleh ter oživljati in dičiti zemeljsko površje tudi tam, kjer bi se inače razprostirale peš-čenine. Pod njihovimi krili nastanijo se razne, vzlasti sorodne rastline, na pr. borovnice, brusnice; tudi grmičaste vrbe, toge trave in šaši pridruže se jim radi. Pusta tla se vedno bolj pokrivajo, in ker leto za letom vsaj nekaj gnijočih, s peskom pomešanih tvarin ondi ostaje, narašča tudi dobra prst. l*o krajih pa, kjer poplavlja voda vresišča tako, da sicer ne tvarja jezer, a vendar ne more odtekati, dela se ropa, ki je v novejšem času postala jako važna. Akoravno slabo gorivo, daje v zvezi s čpavcem najboljši gnoj. Na dalje se sesedajo v njej razne raztopljene železnate rude v blatno rudo železovko, ki služi, ker železo iz nje proizvajano ni kovno, različnim ukrasom. Zmerne kakor tudi mrzlejše pokrajine so prava domovina premnogo-vrstnim mahovom, o kterih je bralec že ob priliki nekoliko slišal, a vendar so preimenitni, da bi o njih še ktere ne izpregovorili. Mahovi so tajnocvetke in navadno mične rastlinice. Razmnožujejo se na mnogo načinov, in to pouzročuje njih družbeno življenje. Kjerkoli se nahajajo, povsod so zavetje majhnim živalicam. ki poginovši zapuste zemlji ravno isti dušik, kakor velike. Torej deluje mahovje na senožeti iu v lesovji liki gnojna tovarna, in to tembolj, ker le vsako leto navzdol segnije in živalske snovi primernejše razdeli, nego bi to človek z naj-umetnejšim orodjem zamogel storiti. Na dalje so edini v rastlinstvu, kterim najbolj ugaja senca in osoje sploh. Ni z lahka dobiti senčnatega mesta, kjer bi se ne nastanili. To svojstvo združeno s tvorbo vrelcev je v istini največje važnosti v gospodarstvu narave, in smelo lahko trdimo, da je priroda najmanjšim svojim članom podelila največjo moč. Vsakdo, ki razmere po planinah vsaj površno poznava, spominja se mehkih ma-hovitih ruš in blazin, po kterih se giblje često najživahnejše življenje. V. Že pri mahovih smo opazovali, da zahtevajo na prvem mestu vlago in senco, a v vodi prav za prav ne žive. Krivo bi vendar sodil, kdor bi mislil, da voda nima svojih rastlinskih prebivalcev. Da, ima jih iu to v toliko večjem številu, čim manjši so. Nekoliko je prav majhnih, prištevajo se najnižjim rastlinam ter mejijo na skrajnej stopinji živeče prirode rastlinstvo in živalstvo. Prostemu očesu so navadno nevidne in zatt igadel znane le tistemu, ki se z njimi ukvarja. Dostikrat sestavlja njih telo ena stanica; posebnih organov na njem ni videti, ampak vsebina izvršuje vsa opravila. Ona sprejema hranitbi služeče snovi ter izloča neporabne skozi vnanjo mrenico. Včasi je nanizanih več podolgovatih slanic v trakasto palčico, včasi zopet predstavljajo popolnejšim nekako slična telesca, ki so navadno sklopljena v bledo-zelen pövlak naših stoječih in počasi tekočih voda z blatnim dnom. Vse te nežne rastlinice imenujejo se alge. V zjedinjenji kažejo no samo velika, temveč najnežnejša bitja svojo moč. Glede nekterih enostaničnih alg je velevažno omeniti, da iz sprejetih snovij izločajo kremenico, ki se seseda v oklop. Ta je trpežen in pre-ostaje, kedar se rastlinica ugonobi. Ako še pa tudi zvemo, da je razmno-žitev čudovito nagla, kajti vsaka rastlinica lahko za enega dne zaplodi milijon potomcev, kterih vsak okremeni in dokončavši življenje na dnu voda vedno rastočo plast zemlje tvarja: tedaj nam ne bode odveč, razumeti veliko važnost tako malih telesec. Druge sladkovodne alge, vzlasti okraki, če tudi jako enovite, služijo deloma brezštevilnim majhnim živalicam v prebivališče in živež, deloma pa vzvišujejo zemeljske plasti. Kakor druge, jemljejo i one hraniti >i pripravne snovi nahajajoče se v vodi va-se ter razkrajajo razne soli. Tako na pr. razkrajajo vodni svečniki žveplene soli in izločujejo žveplo v podobi vodikovega žvepleca ter narejajo žveplene studence iu kopeli; na drugej strani pa izločajo ogljikokislo apno, ki se na dnu seseda ter polagoma tvarja plast za plastjo. Litavski apnenec, ki se na spodnjem Štajerji, posebno med Savinjo in Sotlo v velikih skupinah nahaja, zgradjen je po predpotopnih algah. Povodne enakoličnice združujejo se z algami čestokrat v takej množini, da stavijo prometu velike ovire. Ker narejajo včasih skupaj se držeče velike povlake, zabranjujejo vzduhu pot do nižjih plastij ter pripravijo živalske prebivalce v nevarnost. Ta odeja se potaplja vsako leto na dno in se osebi od vzduhovega kisika, brez kterega ne more popolnoma segniti. Vedno višje postajajo plasti teh trhlih tvarin in na zadnje dospo do vodne površine. Kopni mahovi so prvi. kterim so nastala nova tla in novo po-zorišče. Pa tudi ni niti ene rastline, ki bi bila za ta posel sposobnejša. Imajo namreč v vseh svojih delih med navadnimi tudi nenavadno velike stanice, ki liki posodice delujejo. One vsrkavajo po staničnih prodorih vodo ter vzdržujejo tla vedno vlažna in močvirnim rastlinam pripravna. Višje se jim pridružijo in nmrši povikšujejo že nastale ropne plasti. Iz navedenega povzame lahko vsak, da nastane včasi na čisto naraven način iz jezera barje, kterega človeška roka sčasoma preobrazi v rodovitno zemljo. — Mogoče, da utegne kdo vprašati, kaj pa žitne trave, deteljišča, konopljišča, lanišča itd., niso li ta tudi družno rastoča? — Seveda, a to so le umetne družbe! Urban Jarnik. V spomin njegove stoletnice. Spisal J. Scheinigg. (Konec.) V. Vsi Jarnikovi znanstveni spisi pričajo, kako marljivo se je pečal tudi s poznavanjem koroških razrečij in z nabiranjem narodnega blaga. A še bolj se začenja zanimati za oboje, ko je 1. 1835. ustanovil L. Gaj ..Novi ne" in „Danico Horvatzko" ter proglasil novo idejo ilirstva ali jugoslovanske narodnosti in sloge. Takoj se je pokazalo vprašanje, ktero narečje bi se imelo povzdignoti v pismeni jezik jugoslovanski. S tem je stala in pala vsa ilirščina. Na Koroškem poprijela sta se je navdušeno naš Jarnik in Majar ter se trudila. da se uresniči ilirska sloga. Rado val seje Jarnik, da pojema provincijalizem in selski patrijotizein. ki sta doslej kakor nekak kitajski zid ločila ilirska plemena. Nasprotoval je onim Ilirom, ki so se odločevali za ta ali oni govor, ter je branil stališče skupnosti in uzajemnosti.1 Sloga pa se mora dognati najprvo v knjigi, kajti najpotrebnejša stvar vsakega jezika je slovnica, in v tej edinost s klanje in sprege. Kritično se imajo pregledati vse slovniške oblike, da pride na dan prvotno nepokvarjeno blago in kaj je lastno samemu narečju. Kar je skupnega, morajo vsi Ilirci prevzeti, goli provincijalizmi pa naj poginejo. Nepravilni so spodnjih Ilirov sledeči padeži: dat.. Ioc„ intr. mase. in neutr. pl. -imu, m. -oni, -ih, -i; dat., loe., instr. fem. plur. -ariin. m. -am, -ah. -ami; zatorej morajo prevzeti spodnji Iliri v bratskej slogi pravilne sklone Slovencev; gornji Iliri pa naj popravijo te-le oblike: i. m. in, ino, no; pri m. per: -oni m. -am, instr. brez prislova s; 3. pers. plur. -<■ m. -ijo; imperf. ali aor., kojega je slovenščina čisto izgubila. Oblike pa. ki so vsakemu narečju lastne in pravilne, naj hrani vsako pleme; take so končni 1 odgovarjajoč poljskemu t (dal, dav. dao; bel. bev. beo); gen. sing. adj. -ega -iga -oga; dat. sing. fem. adj. -oj -<■] -i; poljski rhinezem (7. broj 8. in si. Pogl. Kres III. na str. 213. 2 Objavljena v „Letopisu Matice Slovenske" od I. 1877. na str. 150 in v lanskega Kresa 11. snopiči. 3 „Obraz slovenskoga narečja u ICoroškoj od U. Jarnika V. uvodom i opazkami od St. Vraza" v zagrebškem časopisu „Kolo" 1. (1812| na str. 41—57. St. Vraz. izvrstni poznavatelj štajerskih govorov. Dasi ovi popis ni popoln in se mu še da marsikaj dostaviti, ima vendar svojo vrednost kot začetek slovenskega narečjeslovja. Z Majarjem vred nabiral je narodno blago, osobito odkar se je bil seznanil s St. Vrazom. V Vrazovej zbirki ilirskih pesnij je ena zapisana po Jarniku in več jih je njegovih, kakor se mi je poročalo. v Vrazovej ostalim, ki jo hrani naša Matica. Da se je bavil z rezijanskim narečjem. razvidimo iz celovških odlomkov in iz poziva Kopitarjevega do Jarnika, ki ga bereš v časopisu „Vaterland. Blätter" od 1. 181G. v št. 31. Za Šafarikov „Narodopis" nabiral je gradivo po Koroškem, kar nam pričajo njegova pisma.1 Ker je služboval po nemških farah ob nemško-slovenskej meji, porabil je priliko spoznavati tudi narodni govor nemških faranov. Sad njegovega truda bil je idiotikon nemško-koroških besed.2 Zasledoval je vzlasti one besede in izraze, ktere je prevzela koroška nemščina od svojih slovenskih sosedov. Do 1. 182(5. nabral je bil precejšnjo svoto takih besed; nekaj jih nahajamo tudi v Etymologiku. Slovarske in dialektične študije pa so privedle Jarnika do primer-jajočega jezikoslovja. Izprevidel je bistroumni mož, da se dä uspešno delovati samo, ako se porabijo drugi slovanski jeziki. Trudil se je očistiti slovenščino tujk ter nadomestiti je z izvirno slovanskimi besedami. Zatorej je sestavil slovar slovanskih korenov, koje prispodablja v osmih slovanskih narečjih. Tej stroki pripadajo trije spisi Jarnikovi v celovškej ostalim.8 Še enden korak in dospel je do sauskritščine. Zadnja leta se je učil tudi tega za primerjajoče jezikoznanstvo neizogibnega jezika. V Jarniku imamo izvrsten zgled samouka , ki še le po neumornem trudu 1 Kres III. 11. snopič in Letopis Mat. SI. 1877. na str. 152 i. si. 2 L. 1858. ponujal je antiqoar Köhler v Lipskem za 1 Th. 20 Ngr. sledečo ro- kopisno knjigo: „Kärntnerisches Idiotikon. Aus drei verschiedenen Sammlungen zu- sammengetragen und bedeutend vermehrt von U. Jarnigg." Obsegala je 20 velikih stranij. Tako poroča Wurzbach. — Y tukajšnjem zgod. društvu zasledila se je zadnji čas knjiga iz Jarnikove zapuščine, ki ima naslov „Za karbodi". V njej je mnogo slovar- nih doneskov, potem dnevnik stroškov v letih 1817. in 1818., ko je bila velika dragimi, in nemški idiotikon pod naslovom: „Andere Provincialismen aus 3 Idiotie, zu-zammengetragen", ki ima okoli 140.) besed. Tu je tedaj original onemu kor. idiotiku, kterega je Köhler v Lipskem v rokopisu hranil. Sedaj ga pa nima več, a tudi ne ve, komu ga je bil prodal! & „Sammlung der Wurzelwörter in den slavischen Mundarten mit einigen wich- tigen Stammwörtern 1839"; „Sammlung fremder Wörter, welche in den slav. Mund- arten als nothwendig (eigene Namen der Völker, Personen, Länder, Berge, Flüsse u dgl.) oder mit geringer Veränderung aufgenommen, wie auch solcher, die durch wechselseitige Revision und Aufnahme der einheimischen gut gebildeten Wörter entbehrlich werden können 1839" in „Vergleichung des polnischen Rhinesmus mit ähnlichen Wurzel-hiuten der slavischen Mundarten." Pogl. o njih Kres III. snop. 8. in dolgoletnem delovanji najde pravo pot. Čuditi se moramo o visoko-letečih, a prezgodnjih idejah Jarnikovih, vzlasti kar se tiče primerjajočega slovarja slovanskih jezikov. Saj je ta ideja še le dandanes našla svojega vrednega zastopnika v našem rojaku Miklošiči, ki baš sedaj izdeluje primerjajoč slovar slovanskih jezikov. Slika našega pisatelja bi ne bila dovršena, ako bi se ne omenjal Jarnik še kot duhovnik in dušni pastir. Odlikoval se je po skrbnem in vestnem poslovanji. Že 1. 1813. pohvalili so deželni stanovi njegovo marljivost in dostojno vedenje; knezoškof krški ga šteje med najspretnejše duhovnike svoje škofije. A ne samo dolžnostij svojega stanu je vestno opravljal, temveč on je tudi skrbel za svoje farane, kakor je vedel in znal; bil jim je pravi dušni pastir in oče. Podučeval je prosto ljudstvo, ko so razsajale po kmetih nevarne bolezni. „Tri tedne hodil sem od prvega jutra do mraka iz hiše v hišo, pregledal sem roke in noge bolnikov brez vsega straha, tako da sem od hoje in govorjenja slab prihajal . . . prsi me že začnejo boleti, zakaj komaj je mogoče, neučnim ljudem kaj pametnega dopovedati." Tako toži sam. — Zanimal se je za vse, kar bi moglo biti kmetom v prid in dobiček. Nagovarjal jih je. naj si zavarujejo svoja posestva proti ognju, naj dado otrokom staviti osep-nice, zidajo nova šolska poslopja, pred vsem pa naj pošiljajo svojo deeo redno v šolo.1 Podpiral je sadjerejo, preganjal slabe pojme o božjih potih, o zvonjenji proti hudourju in dr. Kjer jI služboval, povsod si je pridobival ljubezen in spoštovanje svojih faranov; še dandanes živi v prostem narodu spomin do Jarnika. Posebno skrbno pa se je potegoval za to. da se crkve, po kterih je opravljal božjo službo, ne zanemarjajo. L. 1813. porabila se je crkvica pri mestnej bolnišnici za vojne potrebe; nerad jo je prepustil Jarnik vojaškej oblasti. A jedva je ponehala največja potreba, naprosil je v imenu mestjanov, stanujočih v okolici, konsistorij, naj se hram božji zopet otvori svojej prvotnej rabi. V Blatogradu se je potrudil, da so vaščanje sezidali novo crkvico in križev pot na takozvanej „Luži" pri Blatogradu. Da je pa branil slovenski jezik, kjer je trebalo, ni da bi še posebej poudarjali. Ko se je bil spri s konsistorijem, kdo ima plačevati kaplana v Blatogradu, sestavil je več pol obsežno, s pismi iz farnega arhiva temeljito podprto razpravo o blatogradskih župnikih in dokazal, da mora župnik blatogradski znati slovenski ali sicer pa plačevati na svoj« stroške slovenskega kaplana! Jarnik je slovel tudi kot izvrsten pridigar. Njegove pridige so se odlikovale po jasnem načrtu, jedernatem govoru in točnih antithesah. 1 V Carinthijo (1. 181«. št. 42. 43) poslal je članek: „Das Schulfest zu St. Donat hei der Eröffnung des dortigen neu erbauten Schulhauses am 26. Sept. 1819.11 Bržkone je tudi članek v Carinth. (1821. št 21) „Die Volksschulen zu St. Donat und St. Sebastian und ihre gross ni iit h igen Beförderer" iz njegovega peresa. Kako jo znal izbirati priprosto in kmetom lahko razumljivo snov svojim pridigam, kaže nam edini tiskani govor, kojega vsebina je: „Hajda podoba mladega človeka," razvrščena na 4 dele po teh le besedah:1 Hajda cveti, Bučele redi, Od strdi diši Na tavžent pedi. Mnogo truda je obračal na slovenski jezik ter pazil nato, da govori sicer za ljudstvo lahko razumljivo, a vendar pismeno pravilno. Slovenščina se v bogoslovji še ni predavala, ko se je šolal Jarnik; uvedel jo je še le Slomšek. Neyoljen piše 1. 1822. Jarnik, da je cel6 v 19. veku slovenska zgovornost na lečah prepuščena „ljubemu slučaju" v nadlogo in nezgodo novoposvečenim duhovnikom, ki morajo iti pastirovat na kmete. Pomagali so si. kakor so mogli. Gutsmannova slovnica in besednjak bila sta jim edina pripomočka. Jarnik jim je preskrhel evangelije in branja, molitvenike, slovnico in rečnik, in mnogo jih je probudil iz narodnega spanja. Da se je koroška slovenska duhovščina zavedala odslej vedno bolj in bolj svoje narodnosti, ni najmanjša izmed Jarnikovih zaslug! Znan je bil Jarnik po vsej slovanskej zemlji. Občeval je ustmeno ali pismeno z Vodnikom, Kopitarjem, z Metelkovci, Primicem, Slom-šekom, L. Gajem, St. Vrazom, Wikoschem, prof. zgodovine na Dunaji, Šafafikom, Sreznevskim in dr. Kdor izmed imenovanih je potoval po Gorotanu, nobeden ni obotavljal se obiskati koroškega pisatelja, bodisi v Št, Mihelu bodisi v Blatogradu, kakor Vraz , Wikosch , Srezuevski. Vzlasti bratje Čehi. sploh za vseslovanski napredek najbolj zanimajOči se izmed vseh slovanskih narodov, opazovali so Jarnikovo delavnost. Časopis češkega museja v letnikih 1833. in 1838., časnik „Ost und West" 1. 1838., Šafarik v svojem „Narodopisu" omenjajo častno našega rojaka, in Čeh Antonin Vojtišek opeval ga je 1. 1837. v pesni, ki jo beremo v Vodnikovem Spomeniku. Jarnikovo delovanje pripoznavali so pa tudi koroški Nemci. H. Hermanu sodi o njem takö-le:2 „Ihm verdankt die Geschichte und Alterthumskunde die Enträthseluug der Inschrift auf dem kärntn. Herzogstuhle, einer Zahl anderer slav. Ueberreste, die Zusammenstellung der Angaben über die Christianisierung Kärntens aus der Hauptquelle für die slav. Vorzeit, dem Anonymus, de conv. Carantanorum, die Erhaltung und Deutung der Traditionen aus der Periode des dominierenden Slaven-thums, wie der verbliebenen derlei Volkssagen und Gebräuche" in na 1 „Pridiga za 14. pobinkoštno nedeljo (Hajda podoba mladega človeka; govoril naš slavni jezikoslovec in rodoljub rajni U. Jarnik, 27. avgusta 1809.)" v Einšpielerjevem „Slovenskem Prijatelji" od 1. 1861. na str. 412—419. 2 „Handbuch der Gesch. des Herzogthums Kärnten" III. 3. na str. 192 in 205. 18 drugem mestu:1 „Erst Jarnik dachte daran, seiner Nation den Schriftgehrauch im ausgedehnteren Maasse wieder zu geben. Er verband sich mit den gelehrten Stammesgenossen an der Moldau, Weichsel. Newa, brachte eine Sammlung slov. Wurzelwörter zu Stande und zeigte in Gedichten mancher Art den Reichthum und Wohllaut seiner Sprache." Jarnika imamo torej staviti med probuditelje Slovencev in vzlasti koroških Slovencev. On nam naj hode zgled, ki nas navdušuje za domačo stvar. Kot pesnik podal je rojakom svoje „mnogotere piesme" in prestavljal druge iz nemškega; spisaval je prostemu narodu pobožne in podučile knjige; trudil se je kot filolog na znanstvenem polji, da se uravna slovenski pismeni jezik po zdravih načelih in da se očisti materinščina tujih izrazov; sestavljal je obširne slovarje; opisal nam je kot zgodovinar ono slavno dobo kralja Sama in pokristjanjenje Gorotana; razkril je svojim rojakom s silo naravnih zakonov napredujočo gennanizacijo na Koroškem: bil je marljiv nabiratelj narodnega blaga in ustanovitelj slovenskega na-rečjeslovja; konečno izvrsten narodni paedagog in duhovnik po volji božjej. Sam in osamljen nastopil je bil Jarnik literarno polje; nikdo se ni čutil Slovenca. Sčasoma so se mu pridružili Schneider, Slomšek, Stucin in dopisovali so mu duhovniki po deželi. Nasledniki so mu trije možje, kteri so nam Korošcem v diko in ponos: Matija Majar, A. Janež i č in Andrej Ein Spieler. Vsak izmed teh treh je nadaljeval, kar je Jarnik začenjal: Majar narodno blago in uzajemuost slovansko v govoru in pismu, Janežič slovnico in slovarje, a Einšpieler izobraževanje naroda in šolstvo; vse to je moral prej obdelovati Jarnik sam. Da je bil Celovec za dobrih dvajset let literarno središče ne samo koroškim, temveč vsem Slovencem, je torej isto tako pripisovati Jarni-kovemu delovanju. Jarnik je bil možak prave ziljske korenine in velike, krepke rasti. Izpod visokega čela iskrilo mu je duhovito žareče oko; njegova častitljiva in dostojna postava imponovala je vsakteremu, kdor je občeval z njim. V urah brez posla bavil se je s petjem. Imel je harfo, ktero je znal vrlo dobro ubirati. Preganjal si je z njo duhomorne skrbi in bridkosti življenja ter si s sladkimi iz harfe izvirajočimi glasovi blažil svoje srce. Skladal je sam svojim pesnim napeve in uglasbil pesni: Dämon Meliti. Pustna, Zvezdje. Največje veselje pa mu je bilo, ako ga je prišel rojak njegov Majar iz Celovca obiskavat. Razvedril se mu je obraz, zažarelo oko, kedar je pritekla nečakinja njegova naznanjat: „Gospod Majar gredo!" In stisnola sta si roki, posedla in pomenkovala se v trdo noč o raznovrstnih vprašanjih v slovanskem slovstvu, ki so obadva prijatelja Ziljana enako zanimala. Isto tako se je oddahnol od trudnih opravkov svojega 1 „Die literarischen Zustände Kärntens in der Gegenwart" na str. 7. poklica, kedar je zašel v Celovec. V dražbi dragih prijateljev in znancev kakor Slomšeka, Majarja, Smolnikarja in dr. minole so mu prenaglo pičlo odmerjene urice. Prijateljstvo bilo mu je vzvišen uzor in opeval je je v pesni. ki se je našla v celovškej zapuščini. Zahajal je tudi rad s Slom-šekom v bogoslovnico, prepričal so o napredovanji bogoslovcev v slovenščini in navzemal se tu nove navdušenosti za sveto reč slovansko. Zadnja leta ni užival Jarnik trdnega in stalnega zdravja. Zbolel je mnogokrat, a vselej zopet okreval. Majar Ziljski, 1. 1<844. mestni kaplan v Celovci, podaje nam o zadnjih trenotkih in smrti Jarnikovej sledeče poročilo, ktero naj bode v zaključek našej spomenici. „G. Jarnik, faj-mošter v Blatogradu, so že dolgo bolehovali in akoravno jih je včasi bolezen malo popustila, jih je pa zopet hujši poprijela. Pred 14 dnevi so jih zopet obhajali. Veliko ljudij je šlo za sv. rešnmi telesom in žalostni so klečali okoli postelje svojega ljubljenega dušnega pastirja. Po sv. obhajilu so g. J. blagoslovili vse pričujoče in celo svojo faro. Bilo je prav milo in žalostno. Od dne clo dne so bolj otekali; videlo se je, da barkica proti kraju jadri; 11. rožencveta ob enajstih jih je Bog k sebi vzel: 13. t. m. bil je pogreb. Lepo so rajnkega počastili. Slava, komur slava gre! Prečastitljivi g. prošt in fajmošter stolne crkve v Celovci L. A. Praskovic in še 10 drugih duhovnikov je bilo pri pogrebu. Ljudij je bila velika množica. Vse je rajnkega J. rado imelo, staro in mlado je bilo žalostno pri pogrebu in še priletnim možem so nehote solze v očeh igrale. Duhovnik so bili po srci božjem; prijazni proti vsakemu, videlo se jim je dobro srce že v pogledu, slišalo v besedah in kazalo se je v njihovem dejanji. Bili so mož visoko učen, znali so vsa slovanska narečja, ljubili so ves slovanski narod. Lice jim je sijalo, kedar so govorili o našem jeziku in narodu!" Slava njegovemu spominu! Meseca decembra v preteklem letu in meseca januarja tekočega leta opazovalo se je po celem svetu, kakor so poročali časniki, nenavadno žarenje neba. To žarenje neba se je videlo o vedrini vsak večer in vsako jutro, in sicer po več ur. Jaz sem opazoval v Varaždinu mnogokrat to čarobno in prekrasno prikazen in sem se prepričal, da je bilo žarenje neba po večerih obično mnogo jačje, ali tudi po jutrih ob petih in polšestih bil je večkrat sneg rudeč, kakor daje od bengaličnega ognja razsvetljen. Kdor me ji* na ulici srečal. vsak me je popraševal, kaka je to prikazen. Prosti ljudje so mislili namreč, da je v velikej daljavi strašanski ogenj. Ali jaz sem takoj začetkoma imel to prikazen za neobično jako večerno in jutranjo zarjo, in tako sem tudi razlagal prirodni prikazek. Poskušal sem prikazek večkrat s spektroskopom opazovati, ali ker je stroj naše gymnasije preslab, nisem določil zaželenega; zato sem se pa obrnol do znanih prijateljev, in oni mi poročajo, da je spektroskop pokazoval samo one črte, po kterih se zamore večerna in jutranja zarja spoznati. Da to žarenje neba ni bilo severni sij ali svit, prepričal sem se s pomočjo magnetnice; kajti ona je ostala pri začetku prikazka in skozi eeli čas. dokler se je mogel videti, popolnoma mirna. Žarenje neba ni bilo dalje na severu največje, temveč na onem mestu obzorja, pod kterim je solnce zapalo. To vse pa je potrjevalo mojo prvo misel, da je žarenje neba neobično jaka večerna in jutranja zarja. Kako pa nastane večerna in jutranja zarja? —Porbes trdi, da vodeni sopar solnčne svetlobne trake , ki skozi njega prihajajo, rudeče lio-jadiše. Ako gledamo skozi vodeni sopar, ki iz cevi lokomotive puhti, proti solncu, tedaj vidimo skozi vodeni sopar kraj cevi rumeno ali rudečo žolto ploščo solnca, na mestih pa, kjer se je vodeni sopar v bele oblake stisnol, ni mogoče videti solnca. Ta poskus nas tedaj uči. da nastane večerna in jutranja zarja, ne da bi oblaki sodelovali. Tako imenovani oblak „kopa" tedaj svetlobnih trakov ne propušča, nego je samo odseva ali odbija. Večerna in jutranja zarja nastane tedaj vsled tega, da vodeni sopar nahajajoč se v ozračji samo določene boje propušča, žolte iu modre 1 »oje pa le malo ali celo nič ne. Čim dalje časa idejo solnčni trakovi skozi sopar ozračja ali atmosfere, tem lepša je večerna iu jutranja zarja. Zatö se nam ta prikazek le na večer in v jutro prikazuje; kajti takrat je sobice blizu obzorja, in solnčni trakovi preidejo neizmerno velik pot skozi sopar ozračja. Kaj pa je uzrok, da se je ravno ob gore omenjenem času večerna iu jutranja zarja tako neobično lepo in jako prikazovala. o tem smo po časnikih različna mnenja čitali. Čujmo tedaj, kako so razlagali žarenje neba različni učenjaki. Angleški učenjak Loekyer trdi. da so močni ognjeniki, ki so lansko poletje na .Javi, Sumatri in sosednih manjših otokih silno bljuvali, mnogo prahu v ozračje prenesli. Res je, da se v ozračji takov prah lahko razširja; saj je že velikokrat veter „pasat" pepel ognjenikov na milje in milje v ozračji raznosil. Ali neverjetno je, da bi prah pol leta v ozračji plaval, ne da hi se vlegel na zemljo, in solnčni trakovi Iii še le za tolikim časom bili ta prah razžarili v našem ozračji; češ iz ozračja naše zemlje so ne more odstraniti. Da ni žarenja neba pouzročeval tak prah . potrjuje nam tudi to. da je spektru m pokazoval ravno take temne črte, kakoršne vodeni sopar uzročuje. Ognjeniki bi morali tedaj vodeni sopar rigati, ali ta bi se v velikih višavah tako zgostil. da Iii moral na zemljo padati. Prikazek bi tedaj ne mogel toliko časa trpeti. Tako je tudi Helmholtz v Berolinu razlagal žarenje neba. Znani učenjak Falb je opazujoč žarenje neba videl velik rudeč kolobar okrog solnca. Ker ta kolobar lom svetlobe v ledenih iglicah stvarja, zatö trdi Falb, da je baš ta rudeči kolobar tako silno ojačaval prikazek večerne in jutranje zarje. Vsled tega, trdi dalje Falb, more biti v ozračji neizmerna množina ledenih iglic. V teh iglicah lomijo se solnčni trakovi in tako uzročujejo različne barve ali boje. A če bi ozračje v resnici bilo tako napolnjeno z ledenimi iglicami, tedaj bi se ravno omenjeni kolobar okrog solnca ne mogel videti; zakaj on stvarja ono mejo podnebesja okrog solnca, da svetloba, ki prehaja iz nje skozi ledene iglice, niti našega očesa zadeti ne more. Kudeča boja kolobara bila je dalje posledek večerne zarje, ne pa uzrok silnemu žarenju neba. Veliko učenjakov mislilo je dalje, da žarenje neba uzročuje zvezda repatica. Mogoče bi namreč bilo, da naša zemlja na svojem potu pride repatici v rep, in solnčni trakovi razsvetljujejo tvarino repa, in vsled tega je nebo tako žarelo. No ker se je pa žarenje neba opazovalo skoro cele tri mesece, neverjetno je, da bi se repatica na svojem potu tako dolgo mudila v našem ozračji. Ozračje naše zemlje širi se v podnebesji ali svetskem prostoru neomejeno, in ravno zato, ker je ozračje naše zemlje neomejeno , morejo se plini naše zemlje s plini podnebesja izmenjavati. Znano je namreč, da iz podnebesja v naše ozračje prihaja železni prah. Tako se morejo tedaj tudi drugi plini, kakor vodenec, ogljenčev vodenec, kislec in vodeni sopar v določenem času v velikej množini uašej zemlji približati. Tako je tudi ravno ob času žarenja neba po mojem mnenji došel v velikej množini vodeni sopar v ozračje naše zemlje, in zemlja je s svojo privlačnostjo ta vodeni sopar med pline našega ozračja pomešala. Ta v ozračji naše zemlje nakopičeni vodeni sopar pa vpija žolte in modre trakove solnčne svetlobe, kakor smo že bili gore omenili, in tako uzročuje baš 011 žarenje neba. __Dr. Križan. Donesek k zgodovini cesarskih ukazov v slovenskem jeziku. Za „Kres" spisal P. pl. Eadics. V Letopisu „Matice slovenske" za 1. 1879. naznanil sem po naslovih celo vrsto cesarskih in deželskih ukazov in naredeb, izdanih tudi v slovenskem jeziku, od 1. 1768. do 1790. Tu pa hočem v sledečem priobčiti cesarski ukaz od 1. 1770. v celem svojem obsežku, a nato še podati nekaj zanimivih črtic o znanem kranjskem zgodovinarji, Antonu Linhartu, kot prelagatelji cesarskih ukazov iz nemščine v jezik slovenski. Cesarska naredita, dana dne 10. marca 1. 1770. na Dnnaji, je podpisana od cesarice Marije Terezije. Ona ukazuje „popisovanje d u š" („Conscription der Seelen vulgo Landes Miliz"). Tiskana je "na majhnej poli in nemški, na drugej pa slovenski. Wir Maria Theresia von Gottes Gnaden Komische Kaiserin, Wittib, Königin zu Hungaru, Böheim, Dalmatien, Croatien, Slavonien etc. Erzherzogin zu Oesterreich, Herzogin zu Burgund, zu Steyer, zu Kärnten, und zu Crain; Grossfürstin zu Siebenbürgen, Markgräfln zu Mähren, Herzogin zu Braband, zu Limburg, zu Luzenburg, und zu Geldern, zu Wirtemberg, zu Ober-und Nieder-Schlesien, zu Mayland, zu Mantua, zu Parma, zu Placenz, und Gua-stalla, Fürstin zu Schwaben, gefürstete Gräfin zu Habspurg, zu Flandern, zu Tyrol, zu Hennegau, zu Kyburg, zu Görz und Gradišča, Markgräfin des Heil. Böm. Reichs, zu Burgau, zu Ober- und Nieder-Laussnitz, Gräfin zu Namur, Frau auf der Windischen March, und zu Mecheln etc. verwittibte Herzogin zu Lothringen, und Baar, Gross-Herzogin zu Toscana etc. etc. Entbieten Unseren Länder-Guberniis, Regierungen, Landes-Aemtern, Landes-iiauptmanschaften, Creishauptleuten, Lan-des-Eltesten, Jurisdicenten, Obrigkeiten, Magistraten, Inwohnern, und Unterthanen, was Würden, Standes, Amts, oder Wesens dieselbe seynd, in Unseren gesammten Königl. Bömisch- dann Nieder- und Inner-Oesterreichischen Erblanden, Unsere Kaiserl. Königl. und Landesfürstliche Gnade, und geben euch hiemit, zu vernehmen. Nachdem Wir inisfällig vernommen, dass wehrend letzterem Krieg verschiedene Unterthanen von ihrem Gewerbe, Gründen, Weibern, und Kindern unter den Soldaten-Stand, hinweg genommen, oder wegen gewaltsamer Recrouten-Stellung auf vielfältige Art gedrucket, undgekränket worden, Uns aber nichts mehr am Herzen lieget, als die nöthige Kriegs-Macht in solcher Maass unterhalten zu können, dass der Burger, und Fabricant bey seiner Hand-thierung, und Gewerbe, der Bauer aber bey seinem Grund ruhig verbleiben, die ein- folio, in sicer na prvej polovini Glasi se takö-le: My Maria Theresia skus Boslrjo G nad o Rimfka Cefariza, Udova, Kralliza na Oger-fkim, Pemfkim, u' Dalmazie, Hroval'kiiu, inu Sklavonje &c. Erzherzogna u' Oefte-raiho, Herzogna u' Burgundo, u' Staier-fkim, u' Korofkim, inu Krainfkim; velika . Firfhtna u' Siebenbirgo; Markgrafna u' Marfkim; Herzogna u' Brabando, Limburgo, Luzenburgo, Geldro, Wirtenbergo, l'gurnim inu dulnim Shlefio, Mailando, Mantue, Parme, Plazenze inu Guaftalle; Firfhtna u' Shwabfkim, firfhftoufka Grafna u' Habf-purgo, Flandro, Tyrolo, Hengavo, Kyburgo, Gorize, Gradifke; Markgrafna Suetiga Rim-fkiga Kralleftva u' Burgavo, fgurni inu dulni Lausnize; Grafna u' Naumuro; Gospa Slavenfke Marhe inu Mehelno; u' udoufki ftan poftaulena Herzogna u' Lothringo inu Barro; velika Herzogna u' Tofhkano (cc.m Sapovemo ulTim nafhih Duslielah ua-prei poftaulenim Nameiftnikam, Yifharjam, dushelkim Oblaftnikam, Poglavarjam. Kraishauptmannam, grefhinlkim inu mei-l'tim Gospofkam, ulTim nafhih Krallevih Pemfkih. sunaiuih inu notrainih Oeftrai-heriovih Dushelah ftojezhim Goftvauzham inu Podloflinim, kar kol sa ene fokufti 7 ? fhlusbe, ftann, ali rodu taifti fo, nafha Kralevna, Cefarfka inu Firfhtoul'ka Gnado; inu damo vam skus to saftopiti. Po tem kader fmo My navolnu fhli-shali, de u' zhafu te sadne voiske mers-keteri podlosni od fuoiga antverha, semle, shene, inu otruk pod ta shounirfki ftan fo useti, al sa vole perlilenja k' temo shoutu na veliku vish ftiskani, inu oskodvani bili; Nam pak nezh vezh per ferzu na leshi, koker to potrebno shounirl'ko mozh na tak-shino visho dershati, de ti meiftniki, inu faberzhani per fuoim delli inu antverhi, ti kmety per luoih semiah mirnu ofstali, ti edini fynovi, tudi edinih Hzeri moshje, ti moiftri tega kupzhishkiga della, ti antver- zige Söhne, auch einziger Töchter Männer, (lic Coniniercial-Werkmeister, Gesellen, und Jungen, oder wer immer sonst die Agri-cultur, dem Handwerk, denen Fabriquen, Manufacturen, und Commercio nöthig, dabey ungestöhrt gelassen werden möge. So haben Wir für nöthig befunden, eine allgemeine Seelen-Beschreibung zu veranlassen, um alsdann ein Mittel festzusetzen, wie anstatt der bisherigen dem Unterthau zur Last gefallenen Recrutirung, wovon Niemand sicher wäre, auf eine andere, jederniänniglicli unschädliche, ja heilsame und selbst dem Recrouten angenehme Art, da er durch die eingeführte Beurlaubung die meiste Zeit des Jahrs, wann er will, bey den Seinigen verbleiben, und in seinem Geburts-Ort einen Verdienst sich erwerben kann, der Wehrstand zum allgemeinen Schutz sicher gestellet werden könnte. Zu diesem Ende hat diese allgemeine Beschreibung von Creis-Aemtlichen Com-milfarien, und Militar-Officiren gemeinschaftlich zu geschehen, und ist zugleich auch die Conferiptiou des Zug-Viehes, und Numerirung der Häuser auf die von Uns vorgeschriebene Art, und Weis vorzunehmen Wir versehen Uns dahero, dass Unsere getreue Unterthanen, dieser allgemeinen Beschreibung sich gehorsamlich unterziehen, gesammt bey Haus ruhig verbleiben, und auch ihr Zug-Vieh getreulich zur Beschreibung anzeigen, solches weder aus Mistrauen verstecken, noch sonsten ab Händen zu bringen trachten werden, weilen in desselben ruhigen Besitz, und Gebrauch Niemand bekränket, noch jemanden ein Stuck gewaltsamer Weise abgenommen werden solle. Daferne aber wider besseres Vermuthen ein, und andere Unterthanen sich der Beschreibung entziehen, verstecken, oder gar entlauffen, auch sein Zug-Vieh verbergen würde; so ist Unser ernstlicher Wille, und Befehl, dass ersterer, wo er sich immer betretten liesse, handfest gemacht, und auf einen zweijährigen Festungs Bau abgegeben, letzteres aber, wo es gefunden würde, confifciret werden solle. barski tovarshi inu fantje, ali katerikuli fo k' temo obdelvaino te senile, k' tem antverho, k' tem faberkam, k' ti kupzhy, ali drugim dellam potrebni per fuoimo ftanu u' pokoi s*e puftje. Sa vole tega fmo My sa potrebni, ulle-zhihernu popifl'uvainje teh dush naprei useti, inu to visho gori poftavit, po kateri na meifti tega dofedeiniga, tem podloshim toku nad-leishiga persiliauja k' temo l'hounirskimo ftano, od kateriga nobeden figurn nei bin, na eno drugo ullakaterimo nashkodlivo, ja nuzhno, zhou tenio foudafkim novizhu per-jetno visho, kir on skus to gori postavlenu pol'lovaine ta nar vezhi zlias tega leita, oku ozhe, per teil i'uoih ol'tati, inu fuoiga roiftva Kraju sebe kei pershushit samore, ta antverh k' ulTazhihemi varnofti bi se u' en sigurni ftan poftavit mogu. Is tega konza ima letu ulfazhihernu popiffvaiuje od teh Kraishauptmanskili Ko-miflariou, inu od teh shounirskih Ofizirjou skup, inu tudi tu popillainje te voshne shvine, inu ftiveinje teli hish po ti od nas naprei piffani vishi naprei usetu biti. My tedei saupamo, de se bodo nashi fvefti podloshni temo ulfazhihernimo popiJl-vainjou pokorno podvergli, ujfi skup doma per miri oftali, inu tudi neh voshno shvino k' tenio popiil'vainjou fvefto iskafalli, inu nikar taifta is ene nasauplivafti, skriti, al kam ukrei od[ellati se postopili bodo; kir se neima nikoger per inieinu in Ihpogeinu te shvino ena fhkoda fturiti, al ena taiftih po sily oduseti. Aku bi pak super nashe upaine eden al drugi teh podlosnih se od tega popilT-vainja odtegnu, skrou, al zhou pobeignou, tudi fuojo voshno fhvino skrou, tako je nasha oiftra vola inu povelle, de en takshni, kirkuli bode naiden, ima sadershan, inu na dua leita fhanze kopat poslan, ta fhvina pak, aku bi se naidla, oduseta biti. Wornach also jedermäuniglich sich ge- Sa vola tega bode fliherni veidou se horsamst zu achten, und für Schaden, und pokorni skafat, inu pred fhkode varvat. Nachtheil zu hätten wissen wird. Dann hieran geschieliet Unser ernst- Na tem obftoji nasha terdna vola inu lieber Wille, und Meinung. Gegeben fn mainengo. Dano u' nashimo velikimo Meifto Unserer Haupt- und Refidenz-Stadt Wienn nashiga ftanvainja na Duneju ta X. dan den lOten Monats-Tag Martii im Sieben- tega mefza fhufhiza tem taushent fedemftu zehen Hundert , Siebenzigsten, Unserer inu fedemdefetimo, nashe regierunge tem Reiche im Dreyssigsten Jahre. tridefetimo leito. * * * Zasluge A. Linharta za slovenski jezik so se že čestokrat poudarjale. Vodnikov „Spomenik" (1. 1859) nam jasno priča, kako je 011 vsestranski pospeševal delo in trud našega prvega pesnika, V. Vodnika. Osobito vidi se to iz pisem, ktera je nepozabljivi naš Maecen baron Žiga Zois pisal V. Vodniku. Koliko je Linhart storil za naše slovensko gledališčno slovstvo v njegovem prvem početku, to nam je dokazal svoje dni 151 e i weis. Kako uspešno pa je širil Linhart v svojej žalibože nedokončanej zgodovini dežele kranjske spoznavanje jugoslovanskega bistva in značaja v daljših literarnih krogih , o tem se prepričamo, ako le pogledamo v donavski slovstvenik (Jenaer Literaturzeitung) od 1. 1797. Ondi beremo doslovno med drugim tudi tö-le: „Die ganze Geschichte gewährt Belehrung und Vergnügen auch durch das Gemälde von den Sitten und Gewohnheiten der südlichen Slaven ; schätzbar finden wir die reichhaltigen Bemerkungen über die slavischen Sprachen itd." Ali novo bi utegnolo biti sledeče poročilo. Linhart je več let kot okrožni komisar pri vladi v Ljubljani zraven svoje uradne službe prelagal cesarske ukaze v jezik slovenski in dobil za to delo posebno plačilo. Exhibitni zapisnik notranje-avstrijskega gubernija v Gradci podaje nam dotične date. Glasijo se takö-le: „Nr. 2386. 12. Juni 1791 Anton Linhard Kreis-Commissär in Laibach bittet 11111 Anweisung der D o 11 c e u r fürdieUe b ersetz u ngen d o r O i r c 111 a r e. Nr. 2749. 5. Juli 1791. Die Buchhaltern adjustirt die angesuchte Remuneration des kramischen Kreiskommissärs Anton Linhard wegen vom 20. Mai 1790 bis 1. Juni 1791 ins Krainerische übersetzten Patenten und Gurrenden. Nr. 4630. 24. Oktober 1791. Hofkanzleidekret vom 6. October d. J. wird dem Kreisskommissär in Laibach Anton Linhard für die bewerkstelligte Uebersetzung der Allerhöchsten Verordnungen und Patente in die krainerische Sprache die eingerathene Douceur von 12 Duc. oder 54 H. bewilliget," Iz teh izpiskov — listine same se žalibože ne najdejo več — raz-vidiino, da je Linhart najvišje ukaze in patente prelagal iz nemščine v slovenski jezik od dne 20. maja I. 1790. do 1. jun. 1. 1791., tedaj eno celo leto; in za to je prejel na lastno prošnjo, potem ko je vse predpisane stopnje prehodila, vsled dvornega odloka 54 gld. Linhart je bil torej prvi slovenski prelagatelj, ki ga uradno po imenu poznamo. A vendar še nisem do sedaj mogel zaslediti nobene okrožnice ali patenta, ki bi ga bila Linhartova roka prestavila. Morebiti napotijo te vrstice prijatelje našega slovstva, da preiščejo v tem smislu stare grajske pisarne ali arhive po župnijah. Upati je, da se še najde tu pa tam kaka okrožnica, ki spada v omenjeni čas od 20. maja 1790 do 1. jun. 1791. Tudi bi bilo jako zanimivo, ako bi zvedeli imena vseh poznejših slov. prelagateljev in poznavali njihova dela. Marsikaj do sedaj še celo skritega utegne priti sčasoma na dan. Le iskati bode treba! Zakaj vsak, še tako skromni pismeni spomenik slovenski iz preteklih stoletij je velike vrednosti ne le za našo slovstveno, temveč sploh za zgodovino našega naroda! H koncu še podajem dragim čitateljem maloznano slovensko pesmico Antona Linharta. Okoli leta 1780. govorila jo je neka deklica v ljubljanskem gledališči. Pesen še. ni naznanjena, ali nahajamo jo tiskano na posameznem lističi v ljubljanskej knjižnici. Pesmica se glasi: Fantji! en lep zvet je ta, Vam b' jo rada predala Kar kol lubesen da, Ne bo velik kollitala, Is moiga nialga verta Lubi Fantji! kupite Ena rosha bres terna: Sa 011 repar al dva Pa fhe ni prav odperta Frifko naprei 1'topite En dober duh ima. Dober kup vam fe da. Slovenske besede v tirolskej nemščini. Spisal Davorin Trstenjak. Zgodovinopisci pripoznavajo, da so nekdaj na Tirolskem stanovali Slovani; le v tem si niso edini, kdaj so se bili tam naselili. Schmeller, Schlötzer, Mannert, Contzen niso dvomili, da so bili Slovani že v pra-dobi takraj Dunaja do jadranskega morja naseljeni. Contzen išče zvezo jadranskih Slovanov z onimi v zapadu stanujočimi pri Bodensee-u (lacus Venetus), in Landau dokazuje iz značaja stavb in stavbenih podob hramov in hiš, da so v pradobi morali v južnej Nemčiji stanovati Slovani. V zapadu Norika je mejo delala reka lun med Raethio. Tukaj nam stari pisatelji imenujejo različna ljudstva illyrske, ligurske, etrurske in keltske narodnosti. Kdo so bili prebivalci Nor i k a, pred no so prišli Kelti v noriške pokrajine, tega vprašanja še niso starinoslovci do prepričanja rešili. Ne davno jim je bilo vse keltsko, kar je stanovalo v noriških planinah, sedaj pa že mnogi trdijo, da so v tem planinskem svetu pred Kelti stanovali — Liguri; nekteri se trudijo celo dokazovati, da je bilo to gorovje stanovališče Etruskov. Le Slovanov ne morejo ali pa nočejo najti, dasiravno se spravljajo tehtni dokazi na dan, in če tudi trdenje, da je naseljevanje Slovanov v 6. stoletji po Kristu že drugo, ni baš absurdno. Ker ne morem odstopiti od tega mnenja, marveč nahajam zmirom novih razlogov za svojo theorijo, da so v Noriku že bili v pradobi tudi Slovani naseljeni,-ki so po prihodu Keltov prišli pod oblast tega bojevitega plemena, pozneje pa pod oblast zmagonosnih Rimljanov in slednjič Germanov, mislim tudi, da so nekteri teh jezikovskih življev, ktero v tirolskej nemščini nahajamo, že iz starih časov. Ne zdi se mi namreč mogoče, da bi frankovski in bavarski Nemci, ko so pod Karolom Velikim noriške pokrajine spravili pod svojo oblast, bili tako hitro mogli toliko množico ponemčiti. Oni so našli v tirolskih, koroških, salzburških in štajerskih gorah že zelo oslabljeno slovensko pleme, kteremu so bili Kelti in Rimljani narodno koreniko podrezali. Po redkem že naseljene slovenske pokrajine napolnili so nemški kolonisti. kteri so ostanke slovenskega jezika in slovenskih šeg še bolj iztrebili. Vendar jezikovski ostanki v tirolskej in koroškej nemščini pričajo, da tirolski in koroški Nemci niso skozi in skozi čiste germanske krvi. Te jezikovske ostanke sem nabral iz knjige: „Tirolisches Idiotikon von J. R. Schöpf. Iunsbruck 1866." Dasiravno ne utegne vsaka beseda biti brezdvombeno za slovensko sprejeta, vendar večina jih je gotovo slovenskih; nektere so se še ohranile v ruskem, češkem in srbskem jeziku, in baš ta prikazen je za sta-rinoslovee kaj zanimiva in zaslužuje globjega premišljevanja. Ain sohl iz en (plur. Wind. Matrei), Stachelbeeren, iz anžolice = Jo- hannesbeeren, od Anže, Janže, Johannes. Än z en (Lesach — Pusterthal), tudi anaze, Deichsel, že od Jar- nika primerjano s slov. o j niče. A s er (Sarnthal), Sack, verächtlich grosse weibliche Brust. Schöpf primerja švabsko: äser, Sack; a ni li ta beseda slovenska? Slov. a ž er, Westentasche, iz korenike: az. spalten; primeri žep. Westentasche, žepno, Kluft, iz korenike ž a p, spalten. A u n i t z e n, tudi na un it z en (Pusterthal), Schwarzbeeren, skažeiio iz: malinice, m alinee, kakor koroško-nemško: Hetschepetsch iz hipečje, šipečje, thema : š i p e k . po Jarniku. Bekez'n (Pusterthal), Laut des Wimmerns bei Menschen und Thieren, slov. b e k e č e m. 15 et s eh, beatsch, männliches Schwein, po vsem Tirolskem znana beseda, slov. pače, pačej, packa, pacej, pajcek, pujcek, dialekt, koroško slov. p e c a, Sau, polsk. p a c -u k — p a c - j - u k. Besen, rennen (von Rindern, wenn sie von Bremsen gestochen sind), slov. bezlati, bezgati, šlesko: bi sin, z istim pomenom in je iz slovanščine. Blöschon in p 1 ö s c h e n, schlagen, primeri: pleskati, plosk, plesati, Getreide ausklopfen, litov. plekti, schlagen. Bloch, Balken, slov. ploh. Na pepelnico ploh vleči, po vsem Slovenskem znano, je tudi v zgornjej Innskej dolini navadno. Bio sc ha (Ehrwald), aufgedunsenes Gesicht, slov. p loč a, p loč as t. Bogritte (Pusterthal), schlechte Schafstalluug, slovaški: p o grata, Bretterdach, Brettergemach auf dem Dachboden, bavarskonem. bo-grad, Lager der Holzknechte. Tudi na Gorenjskem je beseda: pograd dobro znana. Glej Kres I. 504. Brade (Praegratten v Pusterthalu), wird gebraucht von der Kuh, deren Euter von der Milch strotzt; primeri koreniko: b r e d, b r e d j i, breji, praegnans, srb. brendit, anschwellen. 15 ran s c h et (Eggenthal), schwärzlich gelb, starosl. bron, česk. brun, cinerei coloris, b r o n č a t. Urül, Pfütze, Sumpf, slov. prule, primeri: Prule, ime mužnatega kraja pri Ljubljani. Korenika pru, waschen. Schmellerjevo primerjanje s srednjelat. brogilus, franc. breauil, ital. broglio, ni prikladno. ker ta beseda pomenja „ein umfriedetes Gebüsch", ne pa muzo. Britsch, flaches Brett zum Breitschlagen des Düngers, iz peric, pe-rača, kor. per — perem. Bugker (Oberinnthal), Schreckpopanz für Kinder, rusk. pugat, erschrecken, puga, Gespenst. Buhin, buhizer, Nachteule, buhača, ker bu ha, torej die schnaubende, . blasende. Dabernize, Sauerbeere, debernice, iz deber, Waldhügel, ker na debru rastejo. Deza, Backtrog, slov. in rusk. deza isto. Dörcher, Gesindel, slov. drhal. Dober, gut (Leukenthal), slov. dober. Dorgkes (ünterinnthal), Tölpel, slov. torkljež, štorkljež, štorkljati, " ungeschickt einhergehen. Fochenz, Weizenbrod, das um Ostern geweiht wird, slov. pogance, koroškosl. pohance, korenika: pog, gerundet, kuglig sein, iz ktere: pogača: ital. focaccia je pod pepelom pečen kruh. G a ude, teigartige Substanz, slov. godla iz gandla, Wurstsatz. Geislitz, Haferbrei, sauer und kalt genossen, eesk. k i s e 1 i c a . Hafennuss. G i gl, plur. Füsse im verächtlichen Sinne, srb. gigalje, Stelzen, grallae. Gitsch, gitscliele, Mädchen, ako ui pokvarjeno iz: deklic, gotovo iz : k e č a, gorišk. č e č a, Mädchen, Puppe , venetsk. c e c i u o , sansk. fifu, Junges. Izpeljava iz dietmarschenskega: glitte, jut te, koza, ni prikladna; tudi starovisokon. ti se ne izpreminja v tsch, marveč v ss, primeri goth. gaitei, staronemšk. caiz, novoneinšk. geiss, tirol. g o as, v Vinschgavu gittel, mlada koza. Različno od teh besed tirol. kitz, srvisn. chiz, staronord. kid, Ziegenvieh; šleskonemški gütte, j titte, Mädchen, pa je iz litovsk. gotie, Mädchen. G rieg (Eckenthal), Karren, venet, crica, iz staroslov. krkyga, Räderfuhrwerk, skaženo. Griel, grivel, schmaler Streif zwischen den Feldern, slov. grivelj, griv olj, griva, isto. Giggel er, Hahn, srb. g i g, Hahn, giguša, gigulja, eine Art grosser Henne. V Kitzbiichelu: gigin. g ig h in. After der Henne, ali iz gig ali pa iz gega — zeza, After. Gumpe, Narr, Orel in, slov. gumpec, idem, gump, der Knopf, zatorej on, ki ima na vratu gump. Gang k, Weideplatz zwischen Hügeln (Vinschgau), slov. g oni k, primeri litov. g a n a u , pasco gregem. Günne, Grube (Oberpusterthal), slovaški: kouie, Grube. J ä n k e , langer Weiberrock, j a n g k e n, kurzes Oberkleid , slov. j a n k a, j a n k a r. Jutteu, Käsewasser, Molken von süsser Milch (zmedki), sie mögen nun den Schotten in sich haben oder davon abgesondert sein; slov. po Goriškem in Friulskem juta, jed iz kislega zelja in fižola, med ktero se moka zmeša. — Litovščina nam daje najnaravnejšo razlago, tam nahajamo: jauti, Mehl im Wasser einrühren. Korenika ju, drehen, mengen, herumwinden, rühren; iz te rusk. ju-ra,ju-raga, Käsewasser, torej je poznamenovanje nastalo po j ure nji, mešanji, medenji. Po Curtiji so prasorodne gršk: j>j-ik'k . Suppe, lat. jus, j u s c u 1 u ni, in slov. j u - h a. J u 11 e n pomenja torej izvirno isto, kar slov. beseda zmedki, Rührmilch. Tudi v koroškej nemšč. ju te 11, Molken, Käsewasser. V nemščini ni ta beseda znana, pač pa v iiovo-keltskih narečjih, kornsk. iot, puls, Brei, armorsk. iot, i od. staro-kainbrišk. iot, puls, kaša, staroirsk.it (Zeus, Gramm. Celt. II. 1122). Beseda je uteguola po armorskih Venetih priti v Britanijo. (Konec pride.) 2G9 Jezikoslovna opazka. Spisal M. Sila. V nobenej slovnici slovenskej ne nahajam nekih po Kraškem navadnih primerjevalnih oblik. Naj blagovoli kak strokovnjaški jezikoslovec to znamenito prikazen slovenščine razložiti. — Prilogi poznamenujoči prostor dobivajo v sredi besede nekov vzklik o! namesto s početka ali na konci, kakor vokativ ženski (ženo! o mulier!). Ti prilogi so: Velik, veči (večji) in vfwlik, žensk, velovka, sr. velovko t, j. jako velik, a, o. Na pr. vövlik hrast = strašno velik; III. stop. največi. Visok, viši (višji), tudi visokejši in visövk, a, o, = jako, grozno visok. Na pr. visövko v zrak se dvigne orel; III. stop. najviši. Globok, globokejši iu globovk, a, o. Na pr. to je globovka jama — strahovito glolioka. Širok, širokejši (bolj širok) in širovk, a, o. Na pr. širovko polje = jako široko. Debel, dehelši (bolj debel) in dövbel m., ženski pa debovla, sr. debovlo. Na pr. debovla hruška = jako debela, debövlo jabolko = nenavadno debelo. Prislov: dövbel. Težek, težji (bolj težek) in tovžek, a, o. Na pr. tovžek kamen = neizmerno težek. Tovžka butara = silno težka. Prislov: Daleč, bolj daleč in dovleč = grozovito daleč. Na pr. Amerika je dovleč! Dosti, več in (lovsti = silno dosti. Tudi nekteri glagoli, poznamenujoči silen napor pri dein (gibanji), obrazujejo se po tej obliki. Na pr. Teči in namesto: hitro teči kar se dä, tovči. Vendar glede glagolov velja ta oblika večinoma le pri otrocih, t, j. v otroškem jeziku : Na pr. T o v c i sinek in g 16 v d i, kaj ti je mamica prinesla = kar le moreš teci ter čudi se in glej. Žug&je reče se otroku: Le m6vči! le movči! (molči), bom povedal očetu, kaj si storil! Navadni molči — muči! govori se le v pomenu: počakaj! Le malo število je takih glagolov. Znano je še, da rečejo: Vlovci = vleči, kar le moreš. Ko sem č. g. o. Stanislavu Škrabec-u (slovni-čarju „Cvetja iz vrtov sv. Frančiška") pisal o teh oblikah, odgovoril mi je učeni gospod, da ga te oblike spominjajo na tiste amerikanske jezike, „die durch Ueberschreiten der Grenze des Wortes einen neuen Sprachtypus (den Typus der einverleibenden Sprachen) begründen." Kaže, kakor bi bil vzklik človeka, ki se čudi, torej interjekcija, ki je prvotno stala menda spred pred dotičnimi besedami; kako jim je zalezla za kožo, to si seveda ni lahko misliti; da je izpodrinola postavni samoglasnik, pa potem že ni tolikanj čudno. Morebiti pove kdo verjetnejšo razlago; pa ko bi je tudi ne, stvar je vendar vredna, da jo slovenski jezikoslovci registrujejo. V književno slovenščino seveda se take oblike pač ne bodo mogle sprejemati, ker so le lokaluo-dialektična posebnost, ki niti po Krasu ni sploh znana ali v rabi, in drugi slovanski jeziki nimajo. da bi jaz vedel, nič podobnega. - Tako piše o. Stanko. Drobnosti. F. S. Tilharjeve skladbe. Slovenci smemo ponosni biti, da nam je naš domači umetnik F. S. Vilbar priobčil svoje krasne skladbe, pri kterih moramo občudovati genij in mojsterstvo našega rojaka. Ta 1 serija skladeb je imenitna knjiga glasbenih umotvorov, kakoršne Slovenci še nismo imeli. Ona nam daje nado, da imamo v Vilharji moža, ki bode vsled svoje izredne nadarjenosti, svojega temeljitega znanja pri lastnej mu neutrudljivej, delavnosti pridobil si slavno ime; kajti uspeh, kterega je dosegel s to t. knjigo, je velelep. Je že oče Miroslav Vilbar vnet bil za svoj narod in podaril mu mnogo lepega kot pisatelj in skladatelj, tembolj bode vredni njegov sin Franjo, ki je navdušen Slovan, zainogel na polji narodne glasbe delovati, ker je vsestransko izučen glasbeni strokovnjak Pa ne samo mi, tudi bratski nam narod hrvatski našel je v njem svojega narodnega komponista, in zaslovelo je med Hrvati Vilharjevo ime v hipu, ko so se razposlale njegove skladbe. Znani hrvatski glasbeni kritik professor F. Z. Kuhač napisal je v 4. broji letošnje „Hrvatske Vile" oceno Vilharjevih skladeb, v kterej ga imenuje „skladatelja po božjej milosti". Broj 18. istega časopisa prinaša na prvej strani F. S. Vilharjevo sliko in zopet jako pohvalen popis o njegovih skladbah; dotičtii poročevalec se med drugim izraža: „da jo poleg Iv. pl. Zajc-a naš Vilhar n aj da ro vi t e j i, najgenijalneji glasbotvorac hrvatski". Za Vilharja je to gotovo častno, da ga bratje Hrvatje, med kterimi živi, toliko čislajo; Slovenci imamo sicer pravico rekla-movati ga za svojega umetnika, pa ker nismo tesnosrčni separatisti, nazivljimo ga jugoslovanskega skladatelja! Zakaj rodom je Slovenec, bival je dalje časa med Srbi in zdaj službuje pri Hrvatih; znane so mu torej jugoslovanske narodne popevke, in vsled tega mu je mogoče skladati v jugoslovanskem narodnem duhu. — Tudi na najvišjem mestu našle so Vilharjeve skladbe premilostljivo priznanje s tem, da je presvetli cesar blagovolil z najvišjim odlokom dne 21. februarja 1.1. vzprejeti to I. knjigo v svoj rodbinski arhiv. Skladbe, ktere nam je priobčil F. S. Vilhar v I. knjigi, razvrščene so v 4. oddelke. I. Samospevi s spremljevanjem glasovira: a) mornar; b) kam?; e) ružici; d) ukazi; e) o zakaj si se mi udala?; f) nezakonska mati. Pri samospevih nahajamo toliko melodične lepote in dramatičnega pathosa, da nam vzkipi srce, ko čujemo besede izražujoče razne situacije tako izvrstno uglasbene, da je vsaka nota, vsaka pika, sploh vsako glasbeno znamenje na pravem mestu uporabljeno in se poezija in glasba popolnoma ujemate. Tii ni nobenega prisiljenega ali iskanega efekta, vse je premišljeno, okusno in besedam priležno zloženo. Posebno pohvaliti je tudi karakteristično sprem-ljevanje za glasovir. IT. del obsega moške zbore: 1. moja ladja; 2 pobratimija; bliedi mjesec; 4. Slav-janka; 5. na Velebitu; G. ti borno srce; 7. Karanfilu; 8. narodna popotnica; 9. naša zvezda; 10. v kolo; 11. ne udajmo se! 12. tri čaše; 13. slavnostna, kantata. Prvi zbor je melodična brodarska pesen, ktera pa zahteva dobro izvežbanih pevcev, da se dostojno popeva; zakaj skladba ima svoje posebnosti in terja natančno opazovanje predpisanih dinamičnih znamenj in sigurno lino pevanje. Zbor „pobratimija" odlikuje se od navadnih zveznih pesnij, kajti v njem ni nič pretiranega, afektiranega; zmerno in resno je zložen. Zbori „Slavjanka", „na Velebitu", „narodna poputnica", „v kolo" so čvrsti v narodnem duhu zloženi; posebne lepote nahajamo pa v zboru „naša zvezda", v kterem je tenor-solo tako milobnega značaja, da more poslušalca ganoti. „Slavnostna kantata" pa je imenitna ne samo, ker jo izvrstna kompozicija, temveč tudi, ker jo je bil ljubljanski čitalnični pevski zbor izbral za serenado, pri kterej jo to skladbo pelo nad 200 slovenskih pevcev na večer 11. julija 1. 1883. na kongresnem trgu v Ljubljani pred Nj. Veličanstvom cesarjem Fran Josipom I., ko je kranjska dežela praznovala šeststoletnico, odkar je habsburški orel razpel svoje peroti črez naše slovenske pokrajine. V III. delu so mešani zbori, med kterimi se odlikujejo posebno 1. domovini, 2. uzor in 4. pod oknom. Da je Vilhar pri teh zborih pravo struno zadel, kaže že to, da so povsod, kjer imajo slovenske pevce in pevko, naglo segli po njih, in častitati smemo skladatelju, da so postale njegove kompozicije tako brzo popularne. Originalen je tudi 3. zbor „ustaj" in očeta Miroslava Vilharja znana pesen „po jezeru", ki je po sinu Franji kaj čudno harmonizovana. IV. del so skladbe za glasovir: 1. spomenice, 2. Sarafan-parafraza, 3. fantazija, 4. po jezeru, 5. balada, 6. meditacija o šestej predigri S. Bachovej za violončel, harmonij in glasovir. — Jugoslovanska glasbena literatura ima jako borno število skladeb za glasovir in če si predočiino, koliko imenitnih klavirnih kompozicij imajo naši severni bratje Rusi, Čehi in Poljaki, in da so nekteri njihovi skladatelji zadobili svetovno slavo, moramo veseli biti, da imamo tudi mi mojstra, kteri ima zmožnost zlagati imenitne skladbe za glasovir. Vilharjeve „spomenice" so kaj ljubke glasbene slike, o kojih se je, kakor mi je znano, sloveči skladatelj J. Brahms jako pohvalno izrazil. Velele]« je „balada" in tudi druge glasovirne skladbe se odlikujejo. Da si je Vilhar izbral za predmet preludij slavnoznanega kontrapunktista Seb. Bach-a, svedoči nam, dajo naš rojak tudi skladbe stare šole temeljito študiral ter iz njih bogatega zaklada zajemal podučljive zglede o umetnej sestavi glasov. Mož, ki ima toliko nadarjenosti in vsestranskega znanja kot skladatelj, naj nam prav kmalu stvari večjo orkestralno symfonij), v kterej zamore razviti svojo spretnost o porabi raznovrstnih instrumentalnih glasov, ali kako spevoigro in če to ne, pa kak oratorij za samospeve, zbor in orkester. Vilharjeve skladbe so tiskane v Lipskem pri Engelmannu in Miihlbergu, in knjiga je vrlo okusno opravljena ter ima na velikem formatu 92 stranij Prodaje jo v Ljubljani knjigarna J. Giontinijeva po 2 gld. 40 ki'.; dobi se pa tudi pri skladatelji samem v Karlovci po 2 gld. 20 kr. Po Hrvatskem se te skladbe jako dobro razprodajejo, kar pa o Slovencih ne moremo trditi, akoravno bi bila njih dolžnost, podpirati in vzpodbujati marljivega rojaka skladatelja. Sramotno bi bilo za nas, ako bi se moral Vilhar vsled preslabe podpore odpovedati daljnemu izdavanju svojih kompozicij. Tedaj Slovenci, sezite hitro po tej izvrstnej zbirki! Vojteh Valenta. Josipa Jurčiča Zbrani spisi. Drugi zvezek Jurčičevih Zbranih spisov, ktere izdaje „odbor za Jurčičev spomenik", ureduje pa Fr. Leveč, prišel je pred kratkim na svetlo. On sodržuje štiri pripovedne spise, in sicer 1) Juri Kozjak, slovenski janičar (v mal. 8° str. 9—138); 2) Spomini na deda (str. 141—180); 3) Jesenska noč med slovenskimi polharji (str. 181-203) in 4) Spomini starega Slovenca (spisal Andrej Pajk, str. 207—294). — To so prvenci Jurčičeve muze, tiskani že pred dvajsetimi leti. Mohorjeva družba je izdala Jurja Kozjaka 1. 1864., Spomine starega Slovenca pa v „Slov. večernicah" 1. 1865; Spomini na deda so zagledali beli dan v „Novicah" 1863, Jesenska noč pa v „Janežičevem Glasniku" 1864. Veseli moramo torej biti, da si lahko sedaj vsak za majhen denar omisli priproste, a mične Jurčičeve povesti, ktere so že bile vzlasti našej mladini kaj težko pristopne. Prav lično iu okusno tiskana knjiga velja le 70 nove. in pričakovati je, da bodo segli Slovenci obilno po njej. Za Jurčičeve Zbrane spise priredil je g. Ivan Bonač, knjigovez v Ljubljani, Poljanska cesta 10, krasne, temno-rudeče platnice iz finega platna z vtisneno zlato podobo Jurčičevo, izvod po 30 n. z vezanjem po 50 n. Najbolje se priporoča, da se naročnina za več zvezkov skupaj pošlje. Za prvih pet je naročnina 3 gld. 50 11., za elegantno vezanih pa (5 gld.. ki se naj na dr. Jos. Stare-ta v Ljubljani, Marije Terezije cesta 5. pošilja. Ne v Ameriko! Povest Slovencem v poduk. Po resničnih dogodbah sestavil in spisal Jakob Alešovec. V Ljubljani. Založil pisatelj. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. 1883. Str. 231 v mal. 8°. Veljä 1 gld. — Znani naš ljudski pisatelj J. Alešovec podal je prostemu narodu zopet lepo povest v poduk in zabavo. Knjiga je prav po domače, razumljivo in prosto pisana ter se sme ljudstvu gorko priporočati. G. pisatelja jo stalo to delo mnogo truda in denarja, vzlasti ker je knjigo sam založil, in mi želimo, da bi naše občinstvo z obilnim nakupovanjem založniku trud in stroške poplačalo. Knjiga se dobiva pri g. pisatelji v Ljubljani, Ključarske ulice št. 3. Četrto berilo za ljudske in nadaljevalne šole. Sestavil Peter Končnik. Na Dunaji v c. k. zalogi šolskih knjig. 1883. Str. 324 v 8°. Velja 60 11. — Težko so že slovenske ljudske šole pričakovale dobrega četvrtega berila. Evo ga, slovenski učitelji. Ono se deli v šest oddelkov ter sodržuje 172 pesniških in prozaičnih odstavkov. Najprej so povesti, popisi, pesni in pregovori, nato sledi zemljepisje in „črtice iz pri-rodoslovja"; jako važno je „prirodopisje s posebnim ozirom na kmetovalstvo". „Človek in človeško društvo" pa životopisi in slike iz zgodovine, to sta zadnja dva oddelka, ki končujeta s cesarsko hymno to lepo berilo. Ne da bi se spuščali tu v natančno oceno, moramo v obče reči, da bode knjiga našim potrebam dobro služila. V roki previdnega učitelja bode to berilo lep sad obrodilo. To prepričanje pa lahko zares g. spisovatelja odškodujc za njegov trud, ki ga je imel do sedaj sestavljajoč in spisujoč knjige za naše ljudske šole. Njegove zasluge se v tem smislu obče pripozna-vajo, in to ga bode mislimo tudi napotilo, da svoje delovanje v tej stroki nadaljuje. Zakaj le vztrajno in vestno delo zamore vse pomanjkljivosti odstraniti, ki jih še nahajamo v knjigah, slovenskim ljudskim šolam namenjenih. Kratek pouk o Zemljišči slovensko-nemški ces. kr. slovenskim vojakom v uporabo po vprašanjih i odgovorih. (Z 2 podobama). Auszug aus der Terrainlehre slo-venisch und deutsch zum Gebrauch für die k. k. Soldaten slovenischer Nationalität in Fragen und Antworten. (Mit 2 Tafeln). Bearbeitet und verlegt von Comel Edlen von Sočebran, k. k. Hauptmann Str. 23 -f- 23 v mal. 8°. Velja 20 n. — Delavni naš pl. Sočebran podal je slovenskim vojakom zopet prav praktično knjižico za poduk o zemljišči. To je že 13. delce, kar nam jih je spisal vztrajni naš rojak. Vsi 11111 moramo kot edinemu slov. vojaškemu pisatelju hvaležni biti zato. Bodi ga še za naprej ista krepka volja kakor do sedaj! Venec čveteroglasnih pesni. Zložil Hrabroslav V o 1 a r i č, učitelj v Kobaridu. Delo I. Cena 50 kr. Izdal in založil skladatelj. Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. 1884. — Tako se imenuje prvo delo, s kterim stopi mladi naš rojak Hr. Volarič pred slovensko občinstvo in glasbene naše strokovnjake. Ta zvezek sodržuje deset na-pevov, in sicer so za mešani zbor: Kaj boš roko dejal (Baptist), Vesela družba in Zvezdicam (J. Tomšič); za moški zbor: Oj z Bogom ti planinski svet (Gregorčič), Slovenca dom in Zvonček (Bile); za moški četverospev: Rožica rožic (L. Toman), Siroti (Baptist), Verno si pri meni stala (G. Krek); brenčeči zbor s tenor-solo je pesen: Pri mrtvaškem odru (Gregorčič). O vseh teh skladbah se g. D. Fajgelj, vešč naš strokovnjak v glasbi, v „Soči" štev. 16. t. L prav navdušeno izraža, in tudi mi moremo svojemu občinstvu ta pesniški venec gorko priporočati. Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.