LJUPUANA,    letnik*XXIXv'    :
a}>ril 1980
PROTI SHOLASTIČNEMU
DOGMATIZMU
Naklada knjige v 8000 izvodih, ki je razprodana v enem mesecu, in takojšnji ponatis vl3000izvodih, je za slovenški prostor skoraj neverjetno visoka in pomehi za založbo izreden komercialni uspeh. Na drugi strani pa zadovoljuje potrebe bralcev, ker očitno pokriva primanjkljaj na knjižnem trgu. Po imanentni logiki tržno blagovne produkcije je v tej idiliki končno vse lepo in prav. Zadovoljni so založniki, srečni in potešeni so konsumenti njihovega blaga. V tej situaciji abstraktnih kapitalskih odnosov je pravzaprav in sploh vseeno. katere in kakšna knjiga to je, in kako v določeni siutaciji učinkuje. Dokler nastopa kot blago, ki je sposobno zadovoljiti do-ločene potrebe in se na trgu uspešno plasira, se ta vprašanja sploh ne zastavljajo. Mi si jih seveda zastavljamo, keihistorično materiali-stična analiza zahteva konkretno analizo konkretne situacije v do-ločeni družbeni totaliteti. Posebej si ta vprašanja zastavljamo še (že) zato, ker si jih ob izidu Lahrnannovega Poročila o Jezusu v slovenščini (knjige, ki je izšla v famoznih 21000izvodnih naklade) zastavljajo tudi v verskem tedniku Slovenskih rimskokatoliških škofij — v Družini.
Po mnenju Družine ,,izrazito protiverska knjiga" Johannesa Lehmanna Poročilo o Jezusu, ki je konec lanskega leta izšla v zbirki Žepna knjiga, je 10 let po prvem izidu prevedena iz nemšči-ne. To poudarjamo zaradi tega, ker si je slovenski založnik Cankar-jeva založba privoščil nekatere popravke in izpuščanja, ki bistveno vplivajo na razumevanje knjige. Nagibovza takoravnanjesicer ne po-znamo; vsekakor je vpleten neposredni profitni interes (naklada), verjetno pa gre tudi za poskus legitimacije, ki izraža oportunizem in dvomljivo idejno orientacijo.
Na naslovnici (na pogled prijetne) slovenske izdaje je pod naslo-vom Poročila o Ježusu zapisan podnaslov Kumranski rokopisi in nova odkritja o Jezusovem. življenju. Na tretji strani je podnaslov spremenjen — tu so že Nova dognanja o življenju Jezusa iz Naza-reta. Takšne malenkosti kot je enačenje dognanja in odkritja bomo zanemarili. Zanima nas naslov izvirnika, ker je že navada, da se v prevodih originalni naslovi spreminjajo. Naslov izvirnika je zapisan na drugi strani — Poročilo o Jezusu — in nobenega podnaslova. Zgleda, da ga je slovenski založnik ,,pozabil" napisati. Najbrž zato, da je lahko dal svoj podnaslov. Očitno je originalni podnaslov Pro-tokoll einer Verfaelschung (Protokol neke ponaredbe) za slovensko populacijo težko doumljiv. Potrebno ga je razširiti in poenostaviti, tako da se takoj ve, za kaj gre. Namen je jasen — večja naklada. Da se s tem spremeni intenca in razumevanje same vsebine knjige, za založnika ni pomembno. Protokol neke ponaredbe ni isto kot nevtralni izraz Kumranski rokopisi in nova odkritja o Jezusovem življenju. Ali pač? Mogoče pa podnaslov ni važen in govori knjiga saira dovolj zgovorno?
Težko, kajti slovenski založnik je izpustil tudi Uvod, ki je klju-čen za razumevanje namena knjige. Namesto tega je napisan slo-venski predgovorček, ki tudi pojasnjuje, zakaj je originalhi uvod izpuščen. V njem bi se naj polemiziralo z raznimi stališči, izraženimi V Nemčijipo prvih objavah teksta.vTa izgovor je jalov. Sklicuje se na polemike iz druge izdaje (1977), medtem ko so v slovenskem predgovorčku uporabljeni citati iz uvoda k prvi izdaji(1977),kjer teh polemik ni, je pa pojasnjen namen knjige. Zakaj je bil izpuščen ta prvi uvod? Jasno je samo eno. To, da uvoda ni, je voda na mlin slovenski dogmatični teologiji, ki Lehmannu tako lahko podtika stvari, kl jih sploh ne trdi.
Kdo je pravzaprav ta brezbožnik Johannes Lehmann, ki piše ,,izrazito protiverske knjige" in proti kateremu tako vehementno nastopa Družina? V slovenskem predgovorčku piše, da je zahodno-nemški publicist - za Družino je le še časnikar. Knjiga je res napi-sana publicistično, ali kot pravi Družina ,,z novinarsko živahnost-
jo", toda z obširnimi opombami in izborom bibliografije. To, da je publicist sicer ni narobe, vendar je zamolčanje določenih podatkov prav tako ponarejanje dejstev in oportunizem slovenskega založni-ka.. Družno z njim tudi Družina s svojimi teologi modro molči o tem, čeprav zelo dobro ve, kdo v resnici je in kaj počne Johannes Lehmann. Na zadnji strani nemške izdaje lahko preberemo: Johan-nes Lehmann, rojen v Madrasu, študiral teologijo, psihologijo in filozofijo na Halleju, Edinburghu in Berlinu, bil promoviran zadr. filozofije (na teološki fakulteti seveda!). Opravljal je razne redakcij-ske posle, je izdajatelj nekaterih knjig v mejnem področju med teologijo in psihologijo, soprevajalec moderne izdaje biblije, avtor dela Mao, Marx in Jezus — primerjava v citatih etc. etc.
To je torej ta ,,volk v ovčjem oblačilu", ta ,,lažnivi učitelj", ki piše ,,izrazito protiverske knjige" in ,,zanika zgodovinsko resnič-
nost Jezusa" ter ,,hoče porušiti vero v Jezusovo božanstvo" e etc. Uvod vse te očitke ovrže. Lehmannov namen še zdaleč rušenje vere. Gre mu samo za zgodovinski pristop k problemati ki upošteva nove empirične vire. Ali je mogoče vsaka zgodovins (kaj šele marksistična) knjiga ,4zrazito protiverska"? Rezultat, katerega Lehmann pride, pravzaprav ni nič novega. Da je prvot krščanstvo rezultat samorefleksije prvih krščanskih občin, da najpristnejši proizvod določenih družbenih in zgodovinskih okc ščin, so znane trditve. Lehmann skuša uporabiti le noveempirič vire.
Pri vsej stvari je pomembno to - s tem, ko vemo, da je mann teolog (čeprav protestantski), in to ve tudi družina — da polje spopada začrtano bistveno drugače, kakor ga s svojimi teol skuša začrtati Družina. Gre za spopad med raziičnimi teološki šolami: dogmatično, ki si lasti vse vedenje in celotno resnico, drugo, liberalnejšo, ki sprejema spoznanja sodobnega zgodovir pisja. Ta spopad nas zanima samo v toliko, v kolikor sholastrt dogrnatizem nastopa proti znanstvenim metodam, da bi ,,ohra ljudstvu vero, pa čeprav na račun znanosti" (MEID V. str. 67 Vprašanje ,,c Jezusovem božanstvu" etc. etc. mirno prepuščar teologom, da jih razrešujejo in se zaradi njih spopadajo znot teoloških okvirov. Kot. taka nas ne zanimajo. Nikakor pa ne c volimo vmešavanja v probleme znanstvene metodologije. Ta bit je bila dobljena že v renesansi (ali pa se mogoče koga bteva „ meini-kompleks").
Toda zanima nas, in tu je naše bojišče, zakaj se zdi Druž reklama za Lehmannovo knjigo ,,zanimiva (in morda sumljiva zakaj se Družina retorično sprašuje: ,,Vprašljivo je (ali pa t ne? !), zakaj so knjigo izbrali v program dokaj razširjene Žej knjige." Stvar je jasna. Družina in dogmatična teologija konstai novskega tipa hoče prenesti spopad v svojih vrstah, spopad m različnimi teološkimi šolami na širše družbeno področje. V ko kretni situaciji naše družbene stvarnosti potem to niso več teološ vprašanja o veri, ali le vprašanja zgodovinske metode, temveč p stanejo realna vprašanja razrednega boja delavskega razreda za i moupravljanje.
Retorično spraševanje - vprašljivo (ali pa tudi ne? !) - zapisa z vprašajem in klicajem, na drugi strani pa označitev za ,,izrazi protiversko knjigo", kaže intenco kcnfrontacije z znanstveni metodami, torej tudi z marksizmom. Očitno sta Družina& co. tako navajeni na majhne naklade družboslovne (posebej mark stične) literature, in ob nekoliko večji nakladi Lehmannove, zdaleč ne niarksistične, knjige pride takoj do silnega razburjen Ne toliko zaradi strahu za vero svpjih vernikov, temveč zaradi s\ jih povsem političnih irteresov. Vsaka nova družboslovna knji (ne-le marksistična — ta še posebej), vsako novo znanstveno sp znanje spremeni razmerje sil v razrednem boju, ob vsakem nove spoznanju se dvigne zavest delavskega razreda. To je razlog nast panja proti znanstvenim spoznanjem in marksizmu, nastopanje, je bilo v zgodovini vedno nastopanje proti delavskemu gibanju.
S tem, da so neko knjigo označili za ,,izrazito protiversko", problem samo preložili. Potrebo po svobodi mišljenja svojih ven kov in kritičnem preverjanju izhodišč in nastanka krščanstva ni odpravili. O tem priča visoka naklada Poročila o Jezusu.
Uredništ
DOL S SHOLASTIČNIM DOGMATIZMOM! NAJ ŽIVIPROLETARSKA REVOLUCIJA!
POROČILO O PRAKSI
Svojo obvezno enomesečno prakso v okviru študija fizike sem opravil na Institutu PAN v Poznanu na Polj-skem. V inštitutu se ukvarjajo z ra-ziskavami z večine področij fizike, z izjemo jedrske. Imajo dobro opremlje-ne laboratorije za preučevanje lastno-sti snovi s pomočjo spektroskopij in resonanc. Preko terminala so priklju-čeni na osrednji računalnik tehničnih fakultet.
Na oddelku, kamor so me določili,
se že nekaj let ukvaijajo s prcblemom
organskih polprevodnikov, Ta feno-
men v fiziki trdne snovi, namreč iz-
redno dobra prevodnost v dani smeri
in izredno slaba v pravokotnih dveh,
se da študirati na precej načinov. Za
določitev točne strukture kristala se
je   treba   poslužiti   rentgenskega  si-
panja. Za določitev anizotropije v kii-
stalu   se   uporablja   lahko   direktna
metoda merjenja prevodnosti kristala
ali pa iz lege vezi s pomočjo polarizi-
rane   svetlobe   razberemo   dejanskc
lastnosti. Tu je mišljena infrardeča
spektroskopija,   a    ne   prepuščene,
temveč reflektivne svetlobe. Mnogo
podatkov  za   nadaljnje  preučevanje
nudi tudi običajna infrardcča spektro-
skopija. \z lege   absorbijskih črt ozi-
roma pasov takoj preberemo, s kako
izrazitim prevodnikom v smeri moč-
nejše prevodnosti imamo opraviti. Ce
naletimo na zanimiv vzorec, kajti v
analizo prihajajo iz kemijskega labo-
ratorija novi in novi, ga nato študi-
ramo z natančnejšimi, predvsem pa
daljšimi, zamudnejšimi za pripravo in
s tem  seveda z dražjimi metodami.
Anizotropija   prevodnosti   ni   edini
fenomen teh kristalov, ampak so za-
nimive tudi feroelektrične in magnet-
ne lastnosti. Zanimajo nas često tudi
temperatuma območja, v katerih se,
naša   snov   obnaša   izredno.   Konec
koncev   pa  je   zanimiva  tudi  sama
kvantna razlaga na podlagi eksperi-
menta. Za del fizike vlada danes izred-no veliko zanimanje in ni čudno, da je postal že sam zase prava znanost.
Zanimivo je vedeti nekaj več o po-javu s stališča kvantne mehanike in o težavah, ki so jih znanstveniki imeli v prvih raziskavah. Še pred devetimi leti, kakor sem bral v takratnem listu, se o problemu ni vedelo več kot samo dejstva in obstajalo je nekaj poskusnih teorij. Kje je bil problem?
V kovinskih kristalih, kakor ime-nujemo kovine, so prosti plektroni v prevodnem pasu nevezani in se po-ljubno gibljejo med pozitivnimi ioni. Tok zato prevajajo enako d dobro v vseh smereh in dejansko res ni razlo-ga, zakaj bi bUo drugače. Pri kovalent-nih vezeh je situacija drugačna. Dva atoma, ki izpolnjujeta določene po-goje, se lahko vežeta s pomočjo elek-tronskega para v kompaktno zvezo, njuna vez je točno locirana, vsaj v smislu kvantne slike. Dipolni moment ali polarizacija potrjujeta, da je vez res na mestu med atomoma. Toda te snovi so izolatorji. Kako torej združiti obe sliki ali razložiti pojav, da snov prevaja v eni smeri skoraj kot kovine, v drugi pa kot dielcktriki.
Danes se vsi strinjajo, da jc pač ta lastnost v bistvu nekaj novega, kar ni tako preprosto v zvezi z lastnostjo snovi kot ionska oziroma kovalentna vez. Snovi, ki povzročajo z dodatki, da se kristal tako vede, so pravzaprav redke. Le nekaj jih poznamo. Slutimo lahko tudi prostorsko razmestitev vezi kot nekakšne majhne predore z večjo verjetnostno gostoto med kristalnimi ravninami, ki pa se med seboj v pravo-kotnih smereh ne prekrivajo. Od lcge samih centrov kristalne rešetkc in iz prekrivanja skozi pravokotnico na kri-stalno ravnino je odvisen red velikOsti prevodnosti in vedenje pri tempera-turni spremembi.
Danes morda še ne slutimo vseh možnosti uporabe organskih polpre-vodnikov. Pri nizkih temperaturah so
snovi namreč pravi polprevodniki. Slutimo lahko uporabo v mikrovezjih, saj nalaganje plasti, kot delamo danes, ni edina možnost izolacije večih vod-nikov. Organske prevodnike lahko zla-gatno vzporedno v stnereh, ki so pre^ vodne. Nenazadnje so še danes snovi za bodočo uporabo cenene in lahko dostopne, kar jim odpira široke mož-nosti.
Moje delo na Institutu PAN:
Oddelek, ki se ukvarja z organ-skimi polprevodniki, vodi či. A. Graja, ki je hkrati tudi vodja celot-nega raziskovalnega dela na inštitutu. Ob prihodu mi je razkazal aparature, dal nekaj prepotrebne literature in me seznanil z ostalimi člani oddelka in z delom, ki sem ga nato opravljal ves mesec.
Po nekaj dneh sem se naučil delati s precizno tehtnico (vzorci so izredno majhni, koncentracija običajno 1:1000) in s priborom za granulacijo prahu za vzorce. S samim spektro-metrom (Perkm-Elmer), ki dela v ši-rokem infrardečem delu spektra, ni težko ravnati. Pri delu je bila po-trebna natančnost in vztrajnost, kajti vzorcev sem dobil precej v majhnih količinah. nagajalo pa je tudi vreme. Zračno vlago absorbira KBr, večinski sestavni del vzorca. Ta voda doda v spektiu širok absorbcijski pas, kar zabriše zanimive črte merjenca. Do-datna naloga za nove vzorce je bila določitev odvisnosti spektra od tem-pcrature. Iz nenavadnega vedenja ne-katerih črt lahko sklepamo na fazni prchod, kar pa je redko. Pri visokih temperaturah oiganske snovi prej ali slcj razpadejo, kar prav tako prebe-reino iz spektra.
Med posameznimi meritvami proti koncu prakse - ko sem videl, da bom delo lahko pravočasno opravil - sem imel dovolj časa za študij literature, ki sem jo dobil že v začctku. Zanimiv je napredek v poznavanju te vrste snovi v  zadnjih   desetih   lctih.  Hkrati je
skoraj grozljiv seznam člankov in pu-blikacij enega samega desetletja. Toda brez prebiranja le-teh ostaneš kaj hitro za svetovnim dogajanjem.
S prakso in Ijudmi v inštitutu sem bU zelo zadovoljen, sprejeli so me toplo. Nekaj več iznajdljivosti je bilo potrebno v vsakdanjem življenju.
Zahvaljujem se UK ZSMS za njihov
trad v zvezi z organizacijo prakse.
Nasveti pred odhodom so prišli še
kakoprav.                 Vinko Nemanič
Vikrče 5/b
61211 Šmartno pod Šmarno goro
TRIBUNA, ŠTUDENTSKI ČASOPIS IZDAJA - UK ZSMS LJUBLJANA Trg osvoboditve 1 /11, soba 86 Telefon: (061) 21 -2 80
Uredništvo: Franc Milošič - glavni urednik, Slavko Hozjan - v.d.
odgovornega urednika, Bojan Korsika - teorija, Rudi Pod^ornik — naravoslovje,
Igor Žagar - kultura, Igor Bavčar, Nives Vidrih - lektorica,
Mitja Maruško - prodaja, Mojca Dobnikar - tajnica;
to številko so likovno in tehnično opremili:A.G.Čala, R.Stell, N.Kocijan
Izdajateliski svet: Rudi Rizman, Primož Hainz, Mfla Šetinc, Marjan Kunej
(predsednik), Janez Topovšek, Samo Hribar, Tomaž Krasovec, Borut Erzen, Bojan Korstka, Franc,
MUošič, Branko Bratkovic, Slavko Hozjan;                                                                                   ™
Uradne ure sa vsak delavnik od 10. do 13. ure v prostorih uredništva. R«dni javni sestanki uredništva so vsak torek ob 17,00 uri. Rokopisov ne vracamo m pisem urednistvu ne honoriramo. Pisma uredništvu ne smejo presegati 7,5.tipkane sttam (pol avtorske pc Celoletna naročnina za dijake in študente 50 din; za ostale 75 din. St. ziro racuna 50101-678-41 z obveznim pripisom za Tribuno!
Tisk: tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani; priprava za tisk:                                v-mnik* Vidri
IBM-Dnevnik (Vesna Škrbec, Mišo&Majda Kotnik, Roman Rot, Marija Sokac, Veromki vian Niko Rebek, Vera Dobovišek, Ksenija Surk in Drago Pecenik)
Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnein sklepu st. 421-1/70 zdne22. 1. 1973.
edvard kandeH
EDVARD KARDELJ, MENTOR ŠTUDENTOV
IZ SEMENA SEMINARJA
SPOŠTOVANI     TOVARIŠ     URED-NIK!
Današnji tretji prispevek pošiljam zaradi negodovanja nad dejstvom, da se razen Tribune ni spomnilo nobeno komunikacijsko sredstvo v Ljubljani oziroma Sloveniji na 60-letnico usta-novitve Društva študentov komuni-stov.
Pregledal sem dnevni in tedenski ,<isk, kolikor ga je na razpolago v čital-nici Skupščine SRS, pa nikjer besede k> tej obletnici. Tako se je ponovno fKrtrdilo, da določeni krogt podce-njujejo vlogo, ki so jo imeli visoko-folci v komunističnem gibanju. t   S tovariškim pozdravom
Ijubljana, 9. 3. 1980           Ivan Kreft
bil tako pomemben, da je Edvard Kardelj v zborniku, posvečenem Jo-sipu Vidmarju, lahko mirno omilil svojo ostro kritiko, objavljeno pred tolikimi leti v ,JKnjiževnosti". O tej reviji vemo, da je bila močno razširje-na med študenti in da so imeli velik odmev prav Kardeljevi prispevki, pi-sani pod psevdonimom. Poleg Kar-delja so v ,,Književnosti" od prvega dne sodelovali še Boris Kidrič, Stane Krašovec, Boris Ziherl, Bratko Kreft in Dušan Keimauner, ki ga tudi lahko imamo za mentorja študentov, zato ga vključujem y to svojo razpravo.
Po objavi monografij o Albinu Pie-peluhu — Abditusu in Henriku Tumi se je Dušan Kermauner lolotil pisanja slovenske politične zgodovine zadnjih sto let z naslovom ^olitične jdeje med  Slovenci vza^BTjtg~letjlir

Malokdo se je tako intenzivno po-svetil študiju Kardeljevega ,,Razvoja slovenskega naiodnega vprašanja", kot se je študent Vili Jager. S svojim profesorjem dr. Francetom Kidričem se je domenil, da bo za diplomsko na-logo obdelal temo ,,Socialni problemi y slovenski književnosti". Spomnil se je, da bi mu pri obravnavanju te teme lahko bil koristen mentor avtor knjige ,,Razvoj slovenskega narodnega vpra-šanja." Ker je dobro poznal Janeza Kardelja, je od njega brez težav zvedel, kdo je avtor prepovedane knji-ge. Janez je bil takoj pripravljen po-sredovati razgovor s svojim bratom Edom v stanovanju Kaideljevih. Pripe-ljal je Vilija Jagra dogovorjenega dne k bratu Edu, ki ga je z zaupanjem sprejel, kakor da mu je všeč, da mu lahko svetuje, kako naj se loti svoje diplomske naloge. Edo si je pridobil dovolj izkušenj pri zbiranju gradiva za svoje delo v Moskvi, kjer je obiskoval razne knjižnice in inštitute, pa tudi našel dovolj Iiterature in dokumentov, iki so mu bili potrebni pri snovanju te svoje znanstvene publikacije. Edvard Kardelj je Viliju Jagru celo naštel.ka-tere slovenske publikacije je preštudi-iral v Moskvi. Med drugimi mu je bil jtam na razpolago celo »Ljubljanski zvon".
Torej ne držijo docela ugotovitve lnekaterih slovenskih piscev, da je Kardelj napisal svoje delo, ko je bil od ijunija do oktobra leta 1938 zaprt v ^preiskovalnem zaporu v Ljubljani, temveč je zbral del gradiva za to knji-10 že v Moskvi. Viliju Jagru je zaupal [ie to, da je potoval iz Moskve čez »aiiz v domovino in je dal gradivo v varstvo svojim sodelavcem, ki so ga kmalu poslali za njim v Ljublja-no, kjer ga je dokončno obdelal in pripravil za tisk.
Ceprav je — kot znano - Tone Čamernik, upfavnik ljubljanskih za-porov, storil vse, da bi preiskovancem Fkomunistom in njihovim simpatizerjem olajšal bivanje v zaporu, je težko ver-,jetno, da bi lahko Kardelju spremenil ,celico v študijsko sobo s kompletno fpiročno knjižnico. Omogočil pa mu tje seveda, da je lahko nemoteno pri-pravil delo za tisk in je poglavje za poglavjem pošiljal založniku. '   Naj omenim še to,, da Vili Jager sicer svoje diplomske naloge ni kon-čal, zbral pa je od leta 1939 do za-četka leta 1941 toliko gradiva, da mu je prof. dr. France Kidrič, ne da bi Vili Jager to pričakoval, priznal zbra-no gradivo za diplomsko nalogo, Češ da se bo vsak čas začela vojna in da bo lahko po njej zaključil svojo raz-pravo. Skoda pa je vendarle, da gra-divo ni ohranjeno, saj podobnega dela o socialnih problemih v slovenski knji-fevnosti, kolikor je meni znano, še nimamo. Prav tako lahko samo obža-lujemo, da ni v zapuščini ing. Draga Gustinčiča  njegovega  tipkopisa slo-venskem narodnem vprašanju, o ka-terem je predaval na Leninski šoli v Moskvi in ga tam pred odhodom v Spanijo pripravil za tisk. O tem, da je to delo Gustinčič napisal, mi je pripo-vedovala tudi njegova žena Ana Lokar Gustinčič,  ki je  čistopis natipkala. Pripovedovala je tudi, da se je ing. Drago Gustinčič v celoti strinjal s po-lemiko, ki jo je vodil Kardelj z Jo-sipom Vidmarjem. Mišljena je pole-mika v ,,Književnosti", v kateri je Edvard Kardelj odločno zavrnil Vid-marjevo idealistično in nesociološko gledanje na slovensko narodno vpra-šanje. Kdor skuša to danes zanikati, dela slabo uslugo J. Vidmarju in zgo-dovini. Nova Jugoslavija je najboljši dokaz za to, da lahko dosledno reši nacionalno vprašanje le socialistična revolucija. Kjer ga socialistična revo-lucija ni rešila, in v Sovjetski zvezi ga ni, pomeni to, da ni bila dovolj do-skšdna. Ce smo bili tudi pri nas po letu 1945  nekoliko manj dosledni, kot smo bili v letfli 1941-1945, je pripisati ta kompromis našemu samo-zadovoljstvu, ki ni bilo docela upra-vičeno.
Tudi Edvard Kardelj je pozneje ugotovil, da je Josip Vidmar napravil velik razvoj. Takšnega razvoja mu tudi nihče iz Kardeljeve generacije, v ko-likor je bila zavestno marksistična, ne oporeka, čeprav je postavila pnkretno Aleš Franc) na dnevni red slovensko nactonaliio vpraSanje precej pred Vidmarjem v ,^Iladini", seveda v marksističnem smislu. To je bilo v času, ko se Josip Vidmar kot larpur-lartist za to vprašanje še ni zanimal. Ko pa je v letu 1932 napisal svojo raz-pravo o slovenskem narodnem vpra-ianju, je bilo doraščajoči mlajši gene-raciji, posebno študentski, jasno, da unitaristi na Vidmarja ne morejo več računati, partija pa še ne. Prelom je
 Slovenci vza^BTjtgetjlir. torej podobnegjraelarkoTgaTe o kul-turni zgodovini napisal dr. Ivan Pri-jatelj. Z založnikom Cirilom Vidmar-jem je sklenil ustrezno pogodbo. Za-ložnik pa je prq)ravil vse potrebno, da bi zbral cimveč prednaročnikov, podobno kot jih je zbral za Speransa. Razposlal je prospekt z navedbo avtorja. Kmalu so založnika poklicali na upravo polidje h Kerševanu. Na sicer prazni upravnikovi mizi je ležal le založniški prospekt za knjjigo. Za-ložnik ie vztrajal pri izdaji knjige, upravnik pa mu je grozil, da zanj ne bo dobro, če bo knjiga izšla.
^repeluha" in ,,Tumo" je Dušan Kermauner pripravljal v odsotnosti Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Oba sta bila takrat v emigraciji, Kar-delj skoraj ves čas samo v Sovjetski zvezi. Knjigo z naslpvom ,^Politične ideje med Slovenci v zadnjih sto le-tih" pa je Kermauner začel pisati šele po Kardeljevi vrnitvi, to je v času, ko sta Edvard Kardelj in Dušan Ker-mauner še tesno sodelovala. Kaj je bilo jgta 1940 vzrok za odločitev, da ta Kermaunerjevaknjiga ne biizšla, doslej ni bilo mogoče ugotoviti.
Morda je Boris Ziherl menil, da je bil z javnim prospektom, ki je prišel prezgodaj v roke policiji, povzročen ,,vdorM, zaradi katerega ne bo mogoče knjige rešiti pred zaplenitvijo.
Javno doslej razen mene nihče ni omenil Kermaunerjeve in založnikove namere, da izdata omenjeno knjigo. Dejstvo je, da je Dušan Kermauner po osvoboditvi dopolnil dr. Prijateljevo delo ,^lovenska kulturno potitična in slovestvena zgodovina 1848-1895" s tolikšnim novim zgodovinskim poli-tičnnn gradivom, da ga lahko imamo za enakovrednega soavtorju dr. Prija-telju. Tega dela se gotovo ne bi lotil, če ne bi imel pripravljenega gradiva za svojo nameravano knjigo o slovenski politični zgodovini zadnjih sto let. Med pisanjem dopolnil in kritičnih pripomb k Prijateljevi knjigi po osvo-boditvi je Dušan Kennauner tudi vztrajno zbiral gradivo za zgodovino delavskega gibanja v preteklem sto-letju. Zaradi take dvojne angažiranosti sta obe publikaciji izšli z zamudo. Ne rečem, da nismo na splošno dovolj objektivno ocenili Kermaunerjevega prispevka k zgodovini delavskega gi-banja na Slovenskem, menim pa, da nismo dovolj ovrednotili njegovega sodelovanja pri dopolnjevanju tako pomembnega Prijateljevega kulturno-zgodovinskega dela.
Ivan Bratko, ravnatelj Državne za-ložbe Slovenije, je (po lastnem pripo-vedovanju) opazil, da se je Dušan Ker-mauner lotil nove izdaje omenjene Prijateljeve knjige z namenom, da jo dopolni z gradivom, ki bi zaslužilo posebno izdajo. To je Ivan Bratko Kermaunerju tudi svetoval vendar je le-ta sodil, da mu Prijateljevo delo nudi ^lovolj možnosti, da ga obogati še s svojimi znanstvenimi dopolnit-vami. To se mu je resda tudi posre-čilo, vendar je zahtevalo od Ker-maunerja izredno velik trud in napor (saj je gradivo prvotno nameraval objaviti v posebni knjigi in ga je v obliki pripomb moral temeljito prila-gojevati), od prednaročnikov dr. Pri-jateljeve knjige pa je zahtevalo veliko potrpljenja, saj je prišlo pri izdaji do znatne zamude. Tako knjiga, ki jo je dr. Dušan Kermauner vsaj delno pri-pravil že leta 1939, sploh ni zagledala belegadne. zakai -^pa lank^TTelip-Bamo. Razumemo pa sedaj, zakaj so Kermaunerjeve dopolnitve dr. Prija-telja tako izčrpne pač zato, ker je suvereno obvladal gradivo, ki ga je. zbral že pred vojno, ko je hotel izdati samostojno knjigo.
Kardeljevo mentorstvo študentom pa je bilo pomembno že v času Ko-zakovega marksističnega krozka, v katerega sta se v drugi polovici leta 1927 vključila Edvard Kardelj in Boris Kidrič.
Krožek je sprva idejno usmerjal študent kemije Božo Popovič, pozneje pa vse bolj Kardelj in Kidrič (ves čas pa organizacijsko Vlado Kozak), marsikdaj pa je bila potrebna še pomoč Dušana Kermaunerja, Fride-rika Gerla, Ludvika Mrzela, Iva Gra-horja in ne nazadnje Bratka Krefta -Ti sicer niso bili redni obiskovalci ozi-loma inentorji kfožka^
Šestojanuarska diktatura je z are-tacijo Vlada Kozaka, Edvarda Karde-lja, Borisa Kidriča in dragih začasno prekinila tudi delovanje marksistič-nega krožka, v katerem so se izobra-ževali v glavnem študenti komunisti.
Ivan Kreft
Center za družbenopolitično izo-braževanje fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo je orga-niziral dvodnevni seminar, ki je pod naslovom: NEKATERI VIDIKI PRE-OBRAZBE DRU2INE V SAMO-UPRAVNI DRUŽBI - potekal 17. in 18. marca.
Vsebina seminarja je bila sestavlje-na iz referatov strokovnjakov, ki so izhaiajoč iz spoznanj znanstvene stroke, svojega področja dela, obrav-navali spremenjeni položaj družine in odnosov znotraj nje same v sodobni družbi in predvsem vlogo dmžine v naši samoupravni ureditvi. Uvodni re-ferat je imela tov. Vida Tomšič, nje-• gova vrednost je predvsem v zgodo-vinsko materialističnem pristopu k problematiki spreminjanja družinskih odnosov.
Problematičnost meddružinskih razmerij se najostreje kaže v dejanski neenakosti ženske in moškega v obveznostih in pravicah, ki jih imata kot nosilca zakonske skupnosti in s tem družine. Zato je neustreznost obstoječe oblike družine, neustiez-nosti položaja ženske znotraj nje in zato je boj za drugačno družino, temelječo na enakopravnosti njenih članov, predvsem boj za odpravo eksploatacije ženske.
Živimo v družbi, ki je uzakonila enakost obeh spolov, s cimer je lega-lizirala tudi boj za uresničitev te ena-kosti v realnih družbenih odnosih. Pravna enakost je seveda posledica ekonomske osamosvojitve ženske, o kateri lahko govorimo šele z nastan-kom in prevlado kapitalističnega na-čina proizvodnje, z industrializacijo in , iz nje izhajajočo družbeno delitvijo M dela, ki razbremeni družino večine njenih proizvajalnih funkcij,predvsem velja to za produkcijo stvari in šele nato produkcijo ljudi (socializacijska vloga šole). Znotraj družine pa se še vedno opra^djajo dela, ki jih ozna-čujemo kot gospodinjska in ki več ali manj v celoti temeljijo na ženski. Ravno ta (zgodovinsko primarna) de-lovna aktivnost ženske ji onemogoča realiziranje v okviru, ki ga tvorijo pravna določila. O osnovnih značil-nostih slovenskih predpisov o za-konski zvezi, družinskih razmerjih in načrtovanju družine je imel na semi-narju referat dr. Karel Zupančič; le-te lahko zvedemo na desubjektivizacijo pravnega statusa družine, ki one-mogoči pridobivanje in ohranjanje premoženja, ki bi bilo v družinski lasti: pravni subjekt je lahko samo vsak posamezni član družine, kar pomeni, da se vsakemu prizna pravica do govora in se torej onemogoči, da bi bila ženska ob besedo v irnenu insti-tucije - družine-v korist njenega ,,po-glavarja". Ekonomska samostojnost je torej pogoj za pravno samostojnost Jšenske, kar se odraža tudi v legalizaciji individualno pridobljenega premo-ženja. Poudariti je treba vse večjo loč-ljivost zakona (dovolj je samo soglasje ali pa na zahtevo enega izmed zakon-cev dokazana nevzdržnost zakona) in izenačitev v načinu obravnavanja v za-konskih določilih med veljavno skle-njeno zakonsko zvezo in med izven-zakonskima partnerjema. Zakon za-gotavlja tudi samostojnost pri odločanju za katerikoli ukrep v na-črtovanju družine (pri uravnavanju plodnosti ni potrebno soglasje zakon-skega partnerja). Vse te značilnosti zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pričajo o spremenjenih dmžbenoekonomskih temeljih, v kakišnih se je razvila in razvijala parna monogamna družina. V socialistični družbi je privatna lastnina odpravljena
in monogamnost ženske, ki Ščiti dedo-vanje po očetovi liniji, ni več potreb-na (Engels: Izvor družine, privatne lastnine in države), ni pa presežen drugi vzrok socialne dominacije mo-škega. Biološka različnost se je začela uveljavljati kot socialna manjviednost žcnske zaradi njene vezanosti na opravljanje del, pri katerih je uporab-Ijala proizvajalna sredstva na nižji stopnji razvitosti, ki so bila zato slabše vrednotena in bolj primerna njeni biološki-materinski funkciji. (Godel-lierj
Ženska je danes še vedno vezana na opravljanje del, ki so družbeno naj; manj vrednotena, najbolj poneumlja-joča, intelektualno nezahtevna. Njeno delovanje in vloga znotraj družinske delitve dela, ki je še vedno delitev po spolu, pa opredeljujeta tudi njeno vklapljaijje v družbeno delitev dela zunaj družinskega kroga in predvsem njeno družbenopolitično aktivnost (odločanje po samoupravnih poteh). Ali z drugimi besedami: družbeni ste-tus ženske je pogojen z njeno vlogo in funkcijo znotraj družinske skupnosti, to pa je obenem razredni status, do-ločen z vključenostjo ženske v proiz-vajalni proces. V interesu ženske je torej preobrazba družine do take stop-nje, da bo razbremenjena vseh proiz-vodnfli          (gospodinsko-servisnih—
funkcij, ki s 5 a priori jemljejo za ženska dela in podružbljanje le-teh v okviru svobodne menjave dela; zato je v naši socialistični samoupravni družbi boj za žensko emancipacijo nujno sestavni del tazrednega boja, za neodtujeno delitev presežne vrednosti v okviru združenega dela.
Na minulem seminaru so bile močno navzoče idealistične težnje po spreminjanju medružinskih odnosov s prevzgojo (osveščanjem v smeri so-cialistične morale), ki iluzorno raču-najo na ,,dobro voljo" gospodarja, ki se bo odpovedal lastni premoči v ko-rist nekih humanističmh vrednot, ki nasprotujejo njegovim interesom. Pri tem so udeleženci seminarja neupra-vičeno pripisali šolski družbeno-mo-ralni vzgoji (predvsem v osnovnfli šo-lah) nalogo spreminjanja miselnosti bodočih mamic in očkov. Seveda pa je že dolgo znano, da ohranjanje ,,tra-dicionalnih vrednot" ni plod neučin-kovitosti šolske prevzgoje (kot da uči-teljeva miselnost ni razredna), ampak je posledica realnih družbenih odno-sov, . katerih vladajoči upravljalski sloj, ki razpolaga s presežno vrednost-jo delavčevega dela, izoblikuje ideolo-gijo, ki mu to priviligirano vlogo ohra-nja. V čigavem interesu je torej, da je ženska ponižna, popuščujoča, odpo-vedujoča se Mati (konserviranja krščansko-katoliške morale), ki se v skladu s seksualno osvobojenostjo tudi rada pokaže v vseh svoji ženski naravnosti, ko je seveda še dosti mla-da, da je lahko objekt faličnega užit-ka, če ne v interesu tistih, katerim uveljavitev delavskega samoupravljanja ogroža priviligiran družbeni status?
Sestavni del razrednega boja je se-veda tudi ideološki boj in boj za uve-ljavitev dmžbenih interesov ženske je lahko osnovan le na demistifikaciji meščanske morale, ki je v svojem bist-vu dvojna (npr. vrednoti zvestobo ženske z enakimi čednostnimi merili, s katerimi v isti sapi veča ugled moškega z njegovo nezvestobo). De-mitizacija pojmov, kot je ljubezen, pa ne more temeljiti na neki huma-nistično naravnani morali, ampak samo na znanstveni analizi družbeno-ekonomskih pojavov.
Jelka Budimirovič
DVA  ,,ČUDNA" ARHIVSKA PRO-   Mladi P»> 2 nerešenim stanovanjskim STORA   SDK   (Služba   družbenega   vprašanjem pozor!
knjigovodstva)                                             Hišni svet Glinškove ploščadi 3 |e
sklenil oddati dvosobno stanovanje SDK (stanovanje je bilo namenjeno hišniku, katerega menda niso našli) za 5000 dinarjev na mesec. Stanovanje je vdrugem nadstropju, lepo urejeno, ta-pison, tapete, kopalnica, kuhinja in celo balkon (ki je nezaseden). Ob tem, ko mlade družine životarijo po kleteh in drugih podzemnih prostorih, lepo na Glinškovi stoji stanovanje pol-no zaprašenih papirjev in izpiskov, ki pa so ob ,,primerni" najemnini lepo nameščeni. Škoda da ti snopi papirja ne morejo na WC, da se ne morejo stuširati, si kaj skuhati; končno, mož-nost imajo!
Starostnike smo odpisaii
V domu starih občanov za Bežigra-dom imajo, kar je zakonsko predpi-sano, lepo urejeno zaklonišče. Saj veste, potresi, požari in druge nesreče nikoli ne počivajo. Glej ga hudiča, to zaklonišče ni prazrio, v njem domu-jejo bratje in sestre že prej omenjenih snopov zaprašenih fasciklov. Kaže, da smo starostnike, če seveda pride do elementarnih nesrečl? !), že odpisali.
In za konec vprašanje SDK in so-udeleženim:
,,LE KAKO Bl BILO, KO Bl VSI TAKOPOČELI? "
P.S. Resnično pa je, da se mnogi še spretno skrivajo.                  Frančič F.
DELITEV    DELA   V   DRUŽBI   PREHODNEGA   OBDOBJA
Bavčar Igor
Gospodarska kriza zaostruje razredna protislovja v družbi prehodnega obdobja. Ta protislovja se v pogojih krize jasneje izražajo navzven.postajajo očitnejša in lažje spoznavna. V tem članku se bomo lotili družbene delitve dela in njenih protislovij, ki se tudi v naši družbi personifrcirajo v tim. vodiilnih strukturah znotraj delovnih organizacij, državne administracije. Tu bomo v članku, ki je drugo, nekoliko prirejeno in dopolnjeno nadaljevanje čianka ,,Gospodarska kriza" iz prejšnje številke Tribune, skušali nakazati nekatere objektivne družbene zakonitosti, ki jih ta kriza stopnjuje. To naka-zovanje nima namena spremeniti se v proudhonovsko ,,zgodovinsko obram-bo" teh družbenih struktur, ampak ima s tem, ko dokazuje, kako jim je razradni boj omogočil njihov poseben družbeni položaj, za naloge analizirati njihovo vlogo v razrednem boju danes. Na očitek o ,,času neprimernem" obravnavanju razrednih protislovij pa pravimo, da je ta članek historično-materialističen prispevek k njihovemu odpravljanju in preseganju.
V družbi, katere produkcija je blagovna produkcija, katere produkti so blago,'. ki jih producirajo med seboj neodvisni producenti, se samoniklo razvije družbena delitev dela, ki je hkrati pogoj blagdvni produkciji; ne pa obratno, kajti naravna delitev dela znotraj rodu npr. temelji naeni strani še na ,,fiziološki podlagi", na drugi strani pa tedanja produkcija uprabnih vred-nosti ni produkcija vrednosti sploh oz. produkcija blaga. Ko se v zgodovini med seboj povezujejo prej samozadostni in neodvisni deli sveta in veje pro-dukcije in ko to povezovanje polagoma spravlja v soodvisnost in veje, torej šele, ko pride do ,,družbenega kontakta" z menjavo produktov prej ločenih producentov, se produkti postopoma spreminjajo v blago. Ta zgodovinski proces nas tu podrobneje ne zanima. Vedeti moramo le, da se sočasno z večanjem obsega menjave, z nastajanjem svetovnega trga razvija tudi kapita-listična blagovna produkcija (in obratno!), ki dokončno poveže prej samos-tojne producente in jih ,,uveljavi kot člene celotnega dela, samoniklega siste-ma družbene delitve dela" (Max). Z razvojem družbene produkcije kot produkcije blag se razvijejo različni nivoji družbene delitve dela: mednarodna delitev dela, ki se v grobem pokriva z odnosi razvitosti in neraz-vitosti, delitev dela med mestom in vasjo, delitev dela v družbi, za katero je pogoj, da ,,so produkcijska sredstva razdeljena med mnogo med seboj neod-visnih producentov blaga", delitev dela v organiziranem produkcijskem pro-cesu v tovarni, kjer so produkcijska sredstva v lasti neodvisnih producentov blaga, ki kupujejo različne delovne sile in jih uporabljajo v tem procesu. Tu nas zanima delitev dela na nivoju, pogojno rečeno, nacionalne ekonomije, torej delitev, katere pogoj je razdelitev produkcijskih sredstev med mnogo med seboj neodvisnih producentov in delitev znotraj organiziranega proiz-vodnega procesa v tovarni oz. delovni organizaciji. Delitev dela na nivoju družbe kot celote, pri čemer kot celoto tu predpostavljamo nacionalno eko-nomijo, čeprav se zavedamo njene vpetosti v mednarodno delitev dela in delitev dela znotraj delovne organizacije, rdela, sta v pogojih kapitalistične blagovne produkcije v protislovju. Medtem ko v odnosih med neodvisnimi producenti na nivoju družbe ,,vlada" anarhija, ki je pogoj in posledica kapi-talistične blagovne produkcije, pa je prav tako njen pogoj, da znotraj delov-nih organizacij vladajo točno določeni hierarhični odnosi, ki jih lahko pri-merjamo samo še z odnosi znotraj državnih aparatov, kot sta vojska in policija. Ti hierarhični odnosi niso posledica tehnične delitvedela, ali pove-dano drugače, tehnično delitev dela določajo produkcijski odnosi, ki v pogo-jih kapitalistične blagovne produkcije dominirajo nad produkcijskimi silami. Zato je argument, da ,,nekdo pač mora ukazovati", sam spet določen z obstoječimi družbenimi razmerami in v funkciji reprodukcije teh razmer.
II.
Proletariatu gre za odpravo delitve dela v družbi. Prvi ukrepi njegove države, ki jih je sprejela po narodnoosvobodilni vojni in socialistični revotu-ciji, so nedvomno predstavljali prve korake k socializaciji celotne družbene produkcije, k zavestnemu vodenju družbenega produkcijskega procesa in s tem k odpravljanju delitve dela vdružbi. Teh ukrepov, ekspropriacije ekspro-priatorjev, nacionalizacije, agrarne reforme, pa ni moč enačiti s socializaci-jo samo, saj jih je sprejela država v imenu družbe, če poenostavimo. Zato pa na drugi strani pomeni uvajanje delavskega samoupravljanja prebijanje še vedno vladajoče delitve dela v družbi:
—  na nivoju družbe kot celote s samoupravnim sistemom delegatskega odlo-čanja in zavestnega vodenja družbenega produkcijskega procesa, torej s podružbljanjem tistih funkcij, ki jih delavsko samoupravljanje
—  na nivoju organizacije proizvodnega procesa v tovarni odpravlja, t. privili-giranih funkcij vodenja in odločanja.
Vzajemna povezanost in dialektična prepletenost med delom in celoto končno dobiva vsebino in obliko (ali bi to morala) zavestnega vodenja proiz-vodnega procesa s strani delavcev, toda ne zgolj znotraj posameznega, neod-visnega dela tega procesa, kakor tudi ne posamičnega atomiziranega delavca, ternveč celotnega družbenega produkcijskega procesa in delavcev kot raz-reda. Tak preboj je mogoč le kot zgodovinski proces ob sočasnem premago-vanju zakonov kapitalistične blagovne produkcije z njej lastno vladajočo delitvijo dela in družbenih kapitalskih odnosov, ki to delitev pogojujejo.
III.
S politično osvojitvijo oblasti je proletariat storil šele prvi korak k svoji osvoboditvi in osvoboditvi družbe sploh. V ,.novi" delitvi dela v družbi, ki nastane po tem zgodovinskem aktu, je nujno, da na nivoju delovne organiza-cije in družbe kot celote posamezniki privzamejo funkcije, ki jih je imel prej ekspropriiran razred, kakor smo zapisali že na koncu prvega dela tega član-ka. V tej analizi seveda ne moremo pristati na cepljenje posebnega dela družbe na posameznike, ker le-ti ne nastopajo kot posamezniki. S tem bi le naredili uslugo raznih ,,socioloških stratifikacijam in mobilnostim", kar pa ni naš namen.
Objektivna nujnost privzema vodstvenih funkcij s strani dela nove oblasti ni pogojena le in sploh ne najprej zaradi ,,tehničnega značaja produkcije", saj smo že ugotoviii, da je to v pogojih kapitalistične blagovne produkcije podrejen prcxiukcijskim odnosom, ki ;:godovinsko obstajajo kot kapital tudi znotraj nove države. ,,Kapital je družbeni produkcijski odnos" (Marx). To je družbeni odnos med Ijudmi, ki se kaže kot odnos med stvarmi, med blagi, katerih oblika ,,zrcali Ijudem družbene značaje njihovega lastnega dela kot družbene značaje produktov dela samih, kot družbene naravne lastnosti teh stvari, in zato tudi družbeni odnos producentov do skupnega dela kot druž-beni odnos med predmeti, ki obstoja izven producentov" (Marx). Gre torej za družbeni značaj dela v Jugoslaviji, ki še vedno producira blago! In ker proces dela ne obstaja sam po sebi, ker je podrejen produkcijskim odnosom, torej kapitalu, ki naprej za svoj pogoj objektivna nujnost prevzema vodstve-nih in vodilnih funkcij v družbi. In to ne samo na nivoju delovnih organiza-crj, ampak predvsem družbe kot celote. Ta zahteva je kljub ,,vladavini" anarhije na tem nivoju vpeta tudi že v sama protislovja kapitalizma in se manifestira v nastanku detniških družb, državnaga lastnišcva nad produkcij-akimi sredslvi itd.
V teh pogojih, ki jih osvojena politična oblast proletariata še ne more odpraviti, navkljub formalno priznanim in teoretično spoznanim kvalita-tivno različnim funkcijam posebnega dela družbe v socialistični državi, osta-jajo funkcije tega dela družbe marsikdaj enake — zgolj enostavna reproduk-
GOSPODARSKA KRIZA IN NEKATERA VPRAŠANJA BOJA ZA DELAVSKO SAMOUPRAVUANJE
cija obstoječih družbenih razmer in odnosov. S tem, ko to trdimo, ne pravi-mo, da mu je ta funkcija ,,prirojena", ampak da sta položaj in vloga ki jo opravlja, odvisna od vsakokratnih realnih družbenih razmer in odnosov, ki pa jih ta del družbe soustvarja. Soustvarjanje teh razmer in odnosov je ele-ment, ki kvalitativno ločuje funkcije posebnega dela družbe v novi državi od fuhkcij, ki jih je opravljal v buržoazni državi.
Vrnimo se k temeljem. V Jugoslaviji §e vedno vladajo zakoni blagovne produkcije in sicer kljub elementom družbenega planiranja, ki to produkcijo zaenkrat lahko le usmerjajo, ne morejo pa Še dominirati nad njo v smislu zavestnega vodenja družbenega produkcijskega procesa. Je pa to element uvajanja delavskega samoupravljanja, ki je v funkciji preboja obstoječe deli-tve dela v družbi, ki ga začne nova država in ki ga v današnjem času polago-ma nadaljujejo samoupravne skupnosti kot skupnosti delegatske povezanosti delavcev organiziranih na nivoju družbe, organiziranih kot razred.
Tendenčno te skupnosti to funkcijo opravljajo, vendar pa istočasno težijo k osamosvajanju in ria ta način k etatizaciji oz. privatizaciji odločanja. S tem, ko se te skupnosti, kakor tudi deli riove države, osamosvojijo, ravno onemogočajo delegatsko povezavo in odločanje delavcev kot razreda, saj z administrativnim sprejemanjem ukrepov več ali manj reproducirajo obsto-ječe odnose neodločanja delavcev. Tega onemogočanja seveda ni mogoče izpeljati iz subjektivnih lastnosti posameznikov, bodisi državriih uradnikov, profesionalnih uslužbencev samoupravnih skupnosti, kakor tudi ne pro-fesionalnih politikov, ki znotraj procesa družbene reprodukcije sestavljajo prav tako določene politične pogoje le-te. Gre za spoznanje, da preboja stare delitve dela v družbi ni mogoče posplošeno istovetiti s protislovjem med družbenim značajem blagovne produkcije in procesom delavskega samoupravljanja oz. točneje, to protislovje jyže v vsakem od nasprotnih polov. Vzemimo za primer, ki pa tu skorajda ne more delovati kot primer, predvsem zaradi središčnega položaja, ki ga ima v urejanju produkcijskih odnosov pri nas, namreč Zakon o - združenem delu. Z novim družbenoekonomskim položajem temeljne organizacije združenega dela in delavcev združenih v njej, so tej delovni organizaciji dani privilegiji, ki po eni strani omogočajo, po drugi pa onemogočajo usklajevanje tim. ,,parcialnih interesov" TOZD v družbi kot celoti. Prav ta ,,nov" položaj je velikokrat gsnova položaja ,,neodvisnih producentov", ki producirajo biago neodvisno drug od drugega. Njihovi interesi so tako ne le različni, ampak največkrat celo nasprotni, kar pa sicer ne zmanjšuje njihove stvarne odvisnosti. Zato je
stvar ,,nerazvitih samoupravnih odnosov" velikokrat posledica ,,razvitih odnosov svobodne menjave dela", pa naj to zveni še tako prottslovno, kajti dejansko je protislovno. Prav Zakon o združenem delu je pravnc formalno določil temeljno organizacijo združenega dela kot tisto, na nivoju katere se odloča o njeni reprodukciji in produkciji, postavil jo je v vlogo neodvisnega producenta, čeprav je istočasno izgradil družbenoekonomski sistem, ki to neodvisnost preko usklajevanja in sporazumevanja odpravlja prav to dokazuje protislovnost ukrepov, ki jih sprejema država in — delavci vsvojih delegacijah! Samostojen položaj, ki ga imajo. oz. pravilneje k njemu težijo tako samoupravne skupnosti kakor tudi deli nove države ter profesionalni politiki, ima svoje temelje v produkcijskih odnosih današnje jugoslovanske družbe. Še najbolj pa to velja za vodstvene strukture v delovnih organizacijah.
IV.                                                                                                                                c
Vloga posebnega dela družbe, znotraj katerega obstoje različne družbenelj kategorije, je določena s pogoji reprodukcije produkcijskega procesa, kif segajo tudi izven neposredne produkcije presežne vrednosti.
Za vodilne strukture znotraj posameznih delovnih organizacij diretorje menagerje, ne moremo reči, da opravljajo enako vlogo, kot \o ima recimo državna administracija, katere funkcija se prelamlja, kakor se prelamlja vloga države, ki je ujeta v protislovje odpravljanja same sebe. Za strukture znotraj delovnih organizacij tega ni mogoče trditi med drugim predvsem zaradi njihove neposrednejše vloge pri reprodukciji kapitalskega odncsa. To ne pomeni, da bi z njihovo ,,ukinitvijo" ukinili tudi obstoječa družbena protislovja. Oa pa je njihova funkcija drugačna, lepo ponazarja ,,praktičen" primer ob sprejemanju zakona o usmerjenem izobraževanju. V skupščinskem postopku je zakonodajno-pravna komisija, ko je obravnavala pipombe k temu zakonu, sprejela vse predloge za omejitev pristojnosti posameznih delovnih organizacij pri odločanju o tem, kako in koga izobraziti znotraj delovnih organizacij; medtem pa je komisija za družbenoekonomski sistem pri zboru združenega dela (!) vse te pripombe zavrnila! Upano, da ni potrebno posebej opisovati strukture obeh komisij, pač pa povejnno le to, da medtem, ko se je prvi zdelo prav, da se o tako pomembnih stvareh, kot je izobraževanje delavcev, odloča na nivoju družbe kot celote, je drugi komisiji ta zahteva pomenila poseganje v ,,temeljne samoupravne pravice delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela.".
Posebna  družbena  kategorija  znotraj  posebnega dela  družbe  so  tudi profesionalni politiki. Njihova naloga — naloga socialističnih poliiikov je, da soustvarjajo pogoje, v katerih bo izginila potreba po poiitiki kot odtujeni sferi, torej potreba po njih samih. Politični \n ideološki pogoji reprodukcije obstoječih produkcijskih odnosov imajo vedno večjo vlogo in prav nalc*. političnih organizacij je, aktivirati in organizirati široke delavske množice tako,  da si bodo prisvojilyin tako onemogočile vsakršno prisvojitev teh pogojev. Tu je mesto in vloga profesionalnih politikov. Še vedno pa se dogaja, da si ti kopičijo funkcije in pristojnosti, kar pomeni reprodukcijo potrebe po njihovem obstoju in obstoju politike kot posebne, odtujene sfere tudi znotraj nje same, ob družbeni osnovi, od katere se tudi na ta način osamcKivaja   To   osamosvajanje,   ta   poseben   družbeni   položaj   ne   lel profesionalnih  politikov, se kaže tudi  navzven. Te zunanje manifestacijel siceršnjih družbenih protislovij, ki sicer niso nepomembne, ne morejo bitil osnova, iz katere bi izhajali, vendar tudi ne stvari, ki bi jih kot posledice neli mogli povezati s svojimi vzroki. Ob tem, ko se zavedamo, de je kritika' politike kot odtujene sfere hkrati kritika produkcijskih odnoso/, moramo nekaj povedati o teh zunanjih manifestacijah.
Plače tega posebnega dela družbe so bile vedno tiste, okoli katerih sose ,,kresale iskre". Argumenti, češ, da ti Ijudje te plače, ki niti ,,niso takofc visoke",   zaslužijo   in   da   je,,konec   koncev   višina   teh   plač družbeno določena", pozabljajo, da je določanje omenjenih zunanjih manifestacij.k plač, ravno tako, in v vladajočih pogojih §e vedno, največkrat stvar tega delaii družbe samega, posebej še v primerih odsotnosti delegatskega povezovanjajc na nivoju družbe kot ceJote. Poieg plač so tu tudi drugi ,,statusni simboli",| ki   ostajajo  največkrat edini  elementi  analize  Občih sociologij na našihfi visokošolskih   ustanovah,   ne   da   bi   ti   ,,Sociologi"  poskušali s posledic presedlati  na vzroke. Tako so tu razni družbeni privilegiji, reproduciranjeie določenih poklicev znotraj družine, CX 2000, mercedesi in renaulti 20, ki sol bojda   nujno   potrebni   za   ekspeditivno   delovanje   (kakor,   da  ravno   tail' ,,argument" ne dokazuje implicirane zahteve, točneje stališča, dajemoč ,,sti hitrimi intervencijami vse hitro urediti" in dokazuje, da tudi zaradi takih ( stališč ne prcndrejo samoupravni odnosi).                                                                s
Te zunanje manifestacije so očitne za celoten poseben del družbe in jih i spet ni mogoče razložiti s subjektivnimi motivi posameznikov znotraj tega s dela družbe.
Zato   zgolj   administrativno   ukinjanje   teh   privilegijev   ni   nikakršnon ukinjanje, posebej pa ne razrednih protislovij, katerih korenine so mnogo globlje, kakor zgolj višina plač. To seveda ne pomeni, da ne sme biti enaa izmed točk v našem programu razrednega boja tudi boj za znižavanje plačn posebnemu delu družbe, kajti kljub vsemu menimo, da s tem ukinjamo nekajt predpostavk,   ki   poleg   ostalih   objektivnih   pogojev   reproducira   njihovt priviligiran položaj. S tem spodkopavamo tudi nekatere temeje,  ki se v'( glavah posebnega dela te družbe kažejo kot eden izmed razlogov, zaradi katerega    jim    dostikrat   ni   do   radikalnejšega   odpravljanja   družbenihji protislovij.                                                                                                                    I
Vsekakor sta ukrepa oz. pobudi za prehod na kolektivno vodstvo injs enoleten mandat uperjeni prav proti tem osamosvajanjem. Ravno tako pa je^ tudi jasno, da so glavne točke v razrednem boju uperjene v kritiko • produkcijskih odnosov, ki vladajo, v kritiko in s tem cdpravljanjVf imanentnih zakonitosti kapitalistične blagovne produkcije, v adpravljanjefl produkcije kot produkcije blag, v uveljavljanje procesa delavskegaf. samoupravljanja; v nasprotnem primeru se lahko zgodi, da se bosta ukrepaji ukrepa o kolektivnem vodstvu in enoletnem mandatu sprevrnila v svojei nasprotje, v načelo rotacije v horizontali. To pa ničesar ne rešuje. Takoa pogostokrat izpisano geslo, ki mimogrede povedano mnoge zelomoti, šele s tem dobi pravi proletarski poudarek. Zato NAJ ŽIVI DELAVSKO^ SAMOUPRAVLJANJE!
Na koncu naj povemo, da smo se na Tribuni vedno zavzemali za to, da S6i< na vsa mesta v upravi, sodstvu, prosveti, politiki itd. postavi Ijudi izvoljenesi( splošno volilno pravico, tako da jih lahko volilci vsak trenutek odpokličejo. Menimo, da je to eden izmed ukrepov, ki onemogoča (na ždcst pa še ne>r odpravlja) osamosvajanje posebnega dela družbe, osamosvajanje, ki ga sicer,;
pogojujejo objektivne okoliščine produkcijskih odnosov in družbene delitve dela, vendar sčasoma postane tudi posledica v veliki meri neodvisnih notranjih zakonitosti reproduciranja tega dela družbe. To osamosvajanje bomo odpravili lahko samo tako, da bomo oblikovali tak vzgojno-izobraževalni sistem, ki bo delavstvu omogočil široko splošno in politehnično izobrazbo, ki mu bo dvigoval razredno proletarsko zavest in ga naredil neodvisnega od spreminjajočih zahtev kapitala tako, da bo o tem kapitalu delavski razred odločal preko delegacij na nivoju družbe kotcelote in znotraj vseh vej produkcije. Le tako se bo lahko postavil proti vsaki birokratski in tehnokratski samovolji (inerciji), ki se ima za poklicano odločati o vsem, s samoupravljanjem pa elitistično razume dogovarjanje znotraj profesionalnega aparata, ki je po tem pojmovanju kar inkarnacija vsega družbenega.
Za kar gre, ni spontanizem, kakor tudi ne utopično prepričanje, da je moč razredna protislovja prehodne družbe administrativno ukiniti. Pravimo le,   da   ne   potrebujemo   profesionalnih   funkcionarjev,   ampak   politične aktiviste,  ki  bodo znali organizirati delavske množice tako, da bo s t odpravljena potreba po nji^ samih!
NAJ ŽIVI PROLETAPSKA REVOLUCIJA!
UREDNIŠTVO TRIBUNE IN UK ZSMS ORGANIZIRATA OKROGLO MIZO   NA TEMO:
EKOLOGIJA   IN   SOCIALIZEM
V tej in naslednji številki objavljamo prispevke, ki obravnavajo to problematiko. Vabimo vas k sodelovanju.

tivinio v času, ko se začenja biosfera spreminjati v nov objekt narave. To »ogojeno s tem, da so možnosti tehnike in razmah gospodarske dejavnosti veške družbe presegle neko kritično raven in postale vzrok za nove cese planetarnih razsežnosti. Vse večje število mest, tovarn, transportnih j in kanalov, pridobivaUšč rudnin, kmetijskih plantaž itd. nastaja na rršju planeta. Formira se bistveno nova sestava obdajajoče narave: otna biosfera in uibanizirano okolje, ki ga je ustvartt človek, se spajata v r celovit sistem, ki smo ga poimenovali biotehnosfera. Spreminjanje biosfere v biotehnosfero je zgodovinsko nujen in zakonit ces, ki narašča z opaznim tempom. Spremlja ga burna in nezadostno ltrolirana eksploatacija naravnih bogastev, ki vodi k onesnaženju okolja, k čenju mnogjh virov in do porušenja ekološkega ravnotežja. Tako je razvoj stvarjajočih odnosov med človekom in naravo združen z nerazumnimi nkovanji človeka na naravo. Za preprečevanje nerazumnih vplivov je na stalna ekološka kontrola.
loda da bi se obvarovali pred nerazumnimi učinki pri medsebojnem [vanju z naravo, moramo predvsem jasno doumeti - kakšna morajo biti a razumna učinkovanja. Odgovor na to vprašanje ne zahteva toliko perimentalnih raziskovanj (moramo upoštevati, da z biosfero ne smemo široko eksperimentirati), ampak temeljito izkoriščanje teoretskfli ananj. Samo znanstveno predvidevanje je sposobno pokazati, kako je )a spreminjati naravo, da bi oba dela oblikujoče biotehnosfere, prvotno sfero in urbanizirano okolje, obviadali v medsebojni kompatibilnosti. Biosfera je področje našega planeta, kjer eksistira živa snov in kjer se avlja njen vpliv.
Obstoj žive snovi v biosferi se realizira v formi gibljivega ravnotežja, tanek in odmiranje živih organizmov se medsebojno kompenzirata in ipna biomasa se ohranja v celoti vzeto nespremenjena. Tako v biosferi, ne Je na stalnost biomase, poteka nepretrgano nastajanje žive snovi. Vplivanje žive snovi se izraža v tem, da s tem ko spremeni struktuto, lični sestav in energetiko zunanjega ovoja zemlje, tvori živasnov okolja, jih zagotavlja neopredeljeno dolgi obstoj živih organizmov. Zato lahko orimo, da je biosfera sestavijana iz žive snovi in biološko neaktivnega )lja, t.j. geofizičnih sredin, ki jih je predrugačilo delovanje živih bitij. K biloško slabo aktivnemu okolju moramo nujno najprej prišteti losfero. Današnja atmosfera, ki vsebuje prosti kisik, se ima za svojo tavo zahvaliti življenjski aktivnosti zelenih rastlin. V procesu fotosinteze paj z organsko snovjo, ki tvori biomaso rastlinskega ovoja, se proizvaja I kisik, ki ga rastline izločajo v zunanje okolje. Po današnih ugotovitvah »raktično ves kisik v atmosferi in hidrosferi prestal tak proces. Ne le, da je isti kisik, ki ga vsebujeta atmosfera in hidrosfera, bistvena komponenta dveh ovojev, temveč je tudi nosilec pretvorjene energije. Tako energija ičnega sevanja v rezultatu fotosinteze vstopa v biosfero^po dveh poteh: v iki energije sintetiziianih organskih spojin in v obliki proste energije ika.
Omeniti moramo tudi zemeljska tla, t.j. spremembe dnevnih in višinskega 'nebja. Spremembe tal niso le geološke zaradi delovanja zraka in vode, ^»Č nanje bistveno vpbvajo različni rodovi mikroorganizmov, živih m tvih. Kemična sestava tal in njihova obogatenost s prosto energijo sta zelo čno pogojena s prisotnostjo vmesnSi produktov, ki nastajajo pri leralizaciji mrtve organske snovi. Razen tega je nujno upoštevati še eno t vstopanja proste energije v zemeljska tla, ki jo pogojuje delovanje žive ivi. Rastlinska odeja porabi znatno količino energije za součinkovanje z aeljskimi tlemi, npr. za delo, ki je usmerjeno proti spojitvi talne vode z ci tal (pri razbijanju talnih raztopin s koreninskuni sistemi) ali za rahljanje , t.j. za njihovo obogatitev s povTšinsko energijo. Energija, ki jo potroši tlinska odeja za součinkovanje s tlemi, postane v skladu z zakonom o ranitvi energija samih zameljskih tal. Zato součinkovanje rastlinske odeje tal obogati tla s prosto energijo.
K biološko zaostalemu okolju spadajo tudi naravne vode. V naravnih lah raztopljeni kisik in produkti mineralizacije organskih snovi npr. CO^, nusne kisline, NH+4.SO2 , H2S in nekatere druge bistveno vplivajo na nično sestavo in povečujejo zalogo proste energije. Živi snovi biosfere je dostopna le omejena količina snovi, ki so nujne za navljanje in delo nad zunanjim okoljem. Vseeno je biosfera sposobna lkcionirati nedoločeno dolgo. To je pogojeno z izkoriščanjem snovi y isferi, ki poteka v obliki krožnega toka, kjer se odslužene snovi »roducirajo in postajajo primerne za povratno uporabo. Takšen pojav, ki sžema vso biosfero, bomo poimenovali biogeokemično kroženje.
V biogeokaničnem kroženju sodeluje veliko število kemičnih elementov, d katerimi so najppmebnejši ogljik, kisik, vodik, dušik, fosfor in žveplo. Intenzivnost biogeokemičnega kroženja je zelo velika. O tem lahko epamo po hitrosti obrata kisika, ogljika in vode. V skladu s cenitvami eriškega znanstvenika E. Rabinovicha se ves kisik iz atmosfere zaokroži )zi organizme približno čez dva tisoč let, ogljikova kislina zaključi polni sl čez 300 let in vsa voda oceanov, morij in rek se razstavi in ponovno novi v biotičnem kroženju v dveh milijonih let. Tako je vsa voda, ne le ik in ogljik, v dasu evolucije prešla skozi žive snovi planeta več stokrat. Zelene rastline kopnega in oceanov so tisti kanal, po katerem prosta trgija zunanjega kozmičnega okolja vstopa v biogeokemično kroženje. Sinteza organske snovi v rastlinah je proces, kjer materija iz inertnega nja neorganskega sveta prehaja v kompleksno, reaktivno in s prosto a-gijo sonca v intervalu 380-710 nm. Na račun te energije, t.i. fiziološko tivne radiacije  (skrajšano FAR), se izpolnjujejo vsi procesi življenjske Svnosti rastlin in delno tudi kemična sinteza snovi, ki so obogatene s Ktoenergijo.
V  enem letu celotna fiziološko aktivna radiacija tvori okoli 50 % polne lčne radiacije. Vendar rastlinska odeja še zdaleč ne more izkoristiti vse ne količine fiziološko aktivne radiacije, ki priteka na površje Zemlje. V nici je rastlinska odeja sposobna vsrkati in pretvoriti vsrkano radiacijo le v dobju fiziološke aktivnosti. Empirično je ugotovljeno, da so v naravnih rojfti rastline aktivne le v tistem delu leta, ko je povprečna dnevna aperatura zraka večja ali enaka S°C. Samo v tem letnem obdobju ali v teTem od njegovih deiov so zeleni organi rastlin sposobni vpijati izžareto erpjo. Zato maksimalna količina fiziološko aktivne radiacije, ki jo vsrka itliiiska odeja v enem letu, ne more preseči seštevek količin tiste radiacije,
priteka k površju Zemlje v tistem delu leta, ko je povprečna dnevna nperatura zraka večja ali enaka 5°C.
V   naslednji   tabell   so   pokazane  velikosti pritoka  FAR  za možno getacijsko obdobje.
sografska širina	Pritok FAR za možno obdobje vegetacije
)pinje	milijard kcal/h
-10   ,	9-6
1-20 \	8-5
1-30 '	7-4,8
1-40	4,8-3,2
)-50	3,2-2,0
)-60	2,2-1,8
1-70	2,0-1,2
--------NARAVOSLOVJE - ekologija —
GFHilmi
Nauki biosfere
Vendar biološko slabo aktivna okolja niso le rezultat delovanja žive snovi, temveč so tudi okolja, brez katerih ni možen obstoj življenja na površju Zemlje. Brez zemeljskih tal ne bi mogel obstajati današnji rastlinski ovoj planeta in seveda tudi vse ostale forme življenja. Prav tako bi bilo življenje nemogoče brez danasnje dušikove-kisikove atmosfere. In prav tako so pKni in organske spojine v naravnih vodah nujni za obstoj vodnih organizmov.
Dolgotrajen in stanoviten obstoj biosfere kaže, da sta živa snov in z živo snovjo spremenjeno okolje v medsebojni kompatibilnosti. Osnova te je zaobsežena v tem, da zunanje okolje, potem ko so ga spremenili vplivi žive snovi iz biosfere, postane prav tisto okolje, ki jr nujno za obstoj in obnavljanje žive snovi. Drugače povedano življenje samo ustvarja pogoje potrebne za svoj obstoj. Zaradi te lastnosti življenja lahko rečemo, da ima živa snov biosfere lastnost ekološkega samooskrbovanja.
Biotehnosfera je področje našega planeta, kjer obstaja živa snov in urbano-tehnični objekti, ki jih je zgradil človek, in kjer prihaja do součinkovanja in vpliva na zunanje okolje. V današnjem Času je težko pokazati kakišnokoli rešitev problema medsebojne kompatibilnosti komponent biotehnosfere, ki bi bila principielno različna od preizkušene rešitve narave. Ce hočemo biotehnosfero subsumirati pod princip ekološkega samooskrbovanja, moramo realiziiati ta princip na osnovi, ki je podobna realizaciji tega principa v še nedotaknjeni biosferi.
Kakor vsak organizem mora človek iz okolja dobivati potrebno pretvorjeno energijo. Vendar vsaka oblika energije človeku ni neposredno dostopna. Samo energija, ki je predelana in nakopičena v živi snovi biosfere, lahko človeški organizem neposredno sprejema. Živa snov biosfere je edini kanal, preko katerega vstopa pretvorjena energija zunanjega okolja v organizem človeka.
S tem, da dobiva energijo iz bisfere z neposredno biološko aktivnostjo, človek izboljšuje in povečuje dotok te energije z družbeno organizirano gospodarsko dejavnostjo, za kar uporablja tehnična sredstva in tehnične vire energije. S svojo gospodarsko dejavnostjo učinkuje na naravo, povečuje nakopičenje energije v živi snovi biosfere, pospeši in olajša prehod biotične energije iz narave v družbo. V nadaljnjem razvoju tehničnih virov energije bo človeštvo prisiljeno vse šiiše uporabljati biosfero v vlogi spreminjevalca energije tehničnega izvora v biotično energijo, t. j. v kemično energijo organskih spojin, ki jo človeški organizem lahko sprejema. To zahteva vmešavanje cloveka v proces razvoja žive snovi na Zemlji - ustvaritve novih oblik organizmov s planiranimi lastnostmi. Novi organizmi ali novi križanci potrebujejo tudi nove pogoje bivanja, ki se bodo v veliki meri ustvarjali in ohranjali s tehničnim preoblikovanjem fizičnogeografskega okolja ter s
Kološko slabo aktivna geografska okolja so podobna živi snovi lopovani kot del zunanjega ovoja Zemlje) zato, ker so kot tudi živa snov sodporna; prepuščena sama sebi, brez dotoka proste energije, so nujno iološko slabo aktivna. Energija, ki je potrebna za ohranitev takšnih istnosti, neprestano prihaja v ta okolja v glavnem v rezultatu njihovega mčinkovanja z rastlinsko odejo. S tem, da se gradi iz snovi zunanjega kolja in izkorišča za to zunanje vire energije, živa snov nehote učinkuje na iinanje okolje in ga ohranja v spremenjenem stanju. V naravi istočasno otekata dva veličastna procesa: nepretrgano samooblikovanje žive snovi in leko žive snovi neprestano ohranjanje okolja svojega bivanja v reoblikovanem stanju. Ta procesa sta neločljiva. Tako lahko rečemo, da sta ojav živih organizmov na Zemlji in nastanek biološko slabo aktivnega kolja dve strani istega naravnega procesa, toda posebej procesa nastanka iosfere.
stalnim ali p ariodičnim tehničnim učinkovanjem na fizične in kemične procese, ki v njem potekajo.
Narava, ki jo je preoblikoval človek, in tehnične naprave, ki nanjo učinkujejo, se bodo zlile v enoten in celovit sistem. S preobUkovanjem narave z njenim organiziranjem, je človek ustvaril principielno ribvo stanje -biotehnosfero. Tvori jo fizično okolje in v njem bivajoči organizmi, ki so vključeni v naravo tehničnfli naprav, ki fizično okolje kontrolirajo in ga v precejšnji meti tudi ustvarjajo.
Seveda si lahko zamislimo tudi drugo pot rešitve problema - zgraditev sistema tehničnih naprav na površju Zemlje, ki bi v celoti zamenjale biosfero, t. j. naprav, ki bi dobivale snov in energijo iz fizičnih virov in ju predelale v človeškem organizmu dostopno obiiko. Toda praktične prednosti te poti so nedoločljive in razen tega je njena piincipielna možnost zelo sumljiva in zahteva resne dokaze. V resnici se tehnične naprave, ki bi zamenjale živo snov biosfere, verjetno izkažejo za manj zanesljiv in praktičen sistem kakor pa elementi prvotne biosfere. Ceprav je človek biosfero že preoblikoval, jo je narava dodelala v procesu dolgotrajnega razvoja. Energetski izračun vzbuja dvom o popolni zamenjavi žive snovi in elementov prvotne biosfere s tehničnimi napravami. Taka zamenjava vodi k popolni odpovedi izkoriščanja sončne energije. Njeno mesto bi zavzela energija tehničnega izvora; z njeno pomočjo bi izdelovali hrano za ljudi in prosti kisik za atmosfero. V rezultatu se pojavljata dva po velikosti primerljiva tokova energije: neizrabljiva energija sončnega žarčenja in izrabljiva (omejena) energija tehničnega izvora. Oba tokova se na koncu pretvorita v toploto, ki po količini nekolikokrat presega dopustni delež toplote, ki je lahko oddana na povvršino Zemlje. S tem se pojavi nevarnost katastrofalnih sprememb klime in fizično-geografskih pogojev.
Načeto vprašanje ima tudi drugo plat,
Problematično je, če človek sploh more izpodriniti vse oblike žive snovi. Težko je priznati, da človek lahko izpodrine vse oblike mikroorganizmov, za katere sam predstavlja ali lahko postane dobro okolje za njihov obstoj. Toda .če človek izpodrine vse oblike žive snovi razen mikroorganizmov, ali bo tedaj, ko bo ostal sam zmogel preživeti v boju s hitro razmnožujočimi se organizmi? Drugače povedano, ali je biološki sistem lahko obstojen, če ga sestavljajo le ljudje in številni mikroorganizmi, ki so prilagojeni na človeka kot na okolje svojega bivanja? Temu vprašanju verjetno sledi negativen odgovor.
Tehnični viri eneigije omogočajo ljudem povečati dotok pretvorjene energije iz narave, ki jo nujno potrebujejo, toda ne morejo odstraniti potrebe po energiji biotičnega izvora in ukiniti odvisnosti ljudi od drugih oblik žive snovi.
Možno je, da lahko na neki zelo visoki stopnji razvoja tehnike nastopi popolna emancipacija človeka od ostalih oblik žive snovi, vendar bo veliko pred tovrstno emancipacijo zastavljena uresničitev poti razvpja, ki se nam kaže edino mogoča: izgraditev biotehnosfere, t.j. sistemov, ki organsko povezujejo geofizično okolje, živo snov in urbano-tehnične objekte.
Potemtakem na površju Zetnlje nastaja novo okolje biotehnosfera, okolje, ki bo sposobno za življenje samo v tem primeru, če bo v njtm realizirano stanje ekološkega samooskrbovanja. V tej zvezi je potrebno opozoriti na sledeče. Pogosto naletimo na prepričanje (čeprav v zastrti obliki), da ni živa snov sposobna ustvariti stanja ekološkega samooskrbovanja le v pogojih nespremenjene biosfere, temveč tudi v naravi, ki jo je spremenilo uibano učinkovanje in gospodaiska dejavnost ljudi.
Rečeno drugače; pojavlja se prepričanje, da ima narava neomejeno sposobnost samoobnavljanja in samočiščenja takrat, kadar je onesnažena ali kako drugače poškodovana zaradi dejavnosti ljudi. V določeni meri velja to za kratkotrajna in lokalna učinkovanja, ki jih biosfera pogosto tako ali drugače previada. Toda to ne pomeni, da je narava sposobna prevladati permanentna učinkovanja, posebej še, če niso le lokalna, temveč so kontinentalnih ali globakiih razsežnosti. Nasprotno lahko z vso gotovostjo sklepamo, da predstavljajo za naravo največjo nevarnost. V vsakem primeru ne moremo računati na to, da v pogojih biotehnosfere poteka ekološko samooskrbovanje nenačrtno, da nastaja samo od sebe. Dejansko naletimo na drugačno situacijo. Ekološko samooskrbovanje v biotehnosferi mora izhajati iz prizadevanja ljudi, vsote njihovih razumnih aktivnosti.
Osnovna specifika biosfere je v tem, da poteka po zakonih součinkovanja fizičnih in bioloških procesov in pojavov. Zveze med fizičnim okoljem in živo snovjo so vir tega samoreguliranja biosfere. Rezultat je stanje biološkega samooskibovanja. S preoblikovanjem prvotne biosfere v biotehnosfero se h kompleksu zaključenih součinkovanj med živo snovjo in fizičnim okoljem pridruži vpliv urbanotehničnih elementov, ki porušijo ali defonnirajo nenačrtna, naključna ujemanja, ki omogočajo dobro samoregulacijo biosfere. V biosfero ne smemo posegati z novimi, njej tujimi silami; potrebno jo je razumno spreminjati, ustvarjati v novih pogojih stanje elokoškega ravnovesja, ki je nujno za človeka in za vse forme žive snovi, ki v njej obstajajo. Pametno se je okoristiti z nauki same biosfere, t.j. prevzeti metode formiranja ekološkega samooskrbovanja in jih prilagoditi za specifične pogoje biotehnosfere.
V uibano-tehničnem sektoiju biotehnosfeie se ustvaijajo iz snovi obdajajoče narave stvari in produkti, ki so potrebni človeku. To okolju odvzema nekatere snovi biotičnega izvora, ki se uporabljajo kot surovine, delovna sredstva ali kot viri eneigije. Ce se snovi, ki so iz okolja odvzete, ne bodo vrnile v obliki, ki je primerna za vkljuČitev v naravno biotično kroženje, bo prihajalo do naraščajočega osiromašenja naravnega okolja; primanjkovalo bo snovi, ki so nujno potrebne za neprestano samoobnavljanje žive snovi, ter za obstoj prihajajočih generacij. V tem primeru se bodo nepovratno skrčili viri in nakopičili neuporabni odpadki.
Da do tega ne bi prišlo, je nujno, da bi se spreminjanja snovi v naravi in urbano-tehnična spreminjanja zlila v enoten cikel, t.j. da bi industrijsko-tehnična spreminjanja samo podaljševala cikle prvotne biosfere, ne pa jih razdirala. To pomeni, da mora vzporedno z industrijo, ki ustyaqa za človeka potrebne stvari in materiale, obstajati industrija za spreminjanje odpadkov in odsluženih materialov v snovi, ki se lahko vključijo v biotično kroženje. Drugače rečeno: vse kar vzamemo naravi, je dolg, ki ga moramo vrniti. Razen tega se moramo izogibati takšnega razporejanja snovi na površini Zemlje, ki lahko izzove nezaželene fizično-kemične spremembe, t.j. nedovoljenega globalnega trosenja snovi, ki so za organizme škodljive.
Še nekaj besed u energetskih posebnostih biotehnosfere.
Da bi živa snov v pogojih biotehnosfere lahko izpolnjevala svoje funkcije, je predvsem potrebno, da urbano-tehnični del ne povzroča preprek za dotok sončnega žarčenja do žive snovi na površju Zemlje. Do tega lahko pride zaradi znižanja propustnosti atmosfere, ki jo (lahko) povzročijo aerosoli industrije. Pojav, ki je danes pogost v deželah z velikimi mestnimi površinami.
Urbano-tehnični del atmosfere ne le oslabi dotok sončnih žarkov, temveč tudi preprečuje nakopičenje energije v živi snovi, do česar lahko pride pri obširnejših onesnaženjih okolja s snovmi, ki onemogočajo fiziološko aktivnost rastlinske odeje.
Toda pri pravilni organizaciji biotehnosfere je vloga urbano-tehničnega dela drugačna, v bistvu nasprotna predhodni. V resnici se bo verjetno lahko s tehničnimi vplivi na zunanje okolje na področjih, ki jih pokriva rastlinska odeja, ustvanla večja produktivnost le-te, kar bo doseženo z učinkovitejšim izkoriščanjem sončne energ-je. Primer tovrstnih učinkovanj je podaljšanje vegetacijskega obdobja z dodatnim osvetljevanjem, ali odstranitev učinkov večnega mraza s podzemnim ogrevanjem tal s tehničnimi sredstvi.
Ob zaključku razmišljanja o spreminjanju biosfere v biotehnosfero je potrebno reči naslednje. V prvotni biosferi ekološko samooskrbovanje žive snovi nastaja kot rezultat njene biološke aktivnosti. V biotehnosferi se človek izloči iz prvotne žive snovi in v novih pogojih lahko istočasno ekološko oskrbovanje žive snovi in človeka nastaja samo kot rezultat pravilnega spajanja biološke aktivnosti žive snovi in ustrezne gospodarsko-tehnične dejavnosti človeške družbe.
Samo vodenje človeške družbe ima pri tetn ogromen pomen. Od njega je odvisno, ali bo v biotehnosferi uresničen princip ekološkega samooskrbovanja ali pa bo prišlo do ekoloških katastrof. Clovek mora združiti živo snov prvotne biosfere s takšnim kompleksom urbano-tehničnih objektov, da dobljeni kompleksni astem ustvarja in ohranja pogoje, ki so nrjni za njegov obstoj in s tem za obstoj človeka.
Zahteva, da bi bili v biotehnosferi izpolnjeni pogoji ekološkega samooskrbovanja, predstavlja sama po sebi resno omejitev. Toda bilo bi napačno misliti, da ta zahteva izključuje možnost progresivnega razvoja biotehnosfere. Primer še nenačete prvotne biosfere kaže, da se sistem, ki se ravna po principu ekološkega samooskrbovanja, lahko progresivno razvija tako, da postopno pridobiva vse kompleksnejšo strukturo in vse popolnejše funkcioniranje.
Toda vseeno zahteva po ekološkem samooskibovanju ustvaija določene prepovedi, ki omejujejo različnost možnih poti razvoja. Predvsem je izključena možnost neomejene količinske rasti kvalitativno nespremenljive variante biotehnosfere. Izključena je tudi možnost neskončnega naraščanja nekaterih parametrov, npr. števila prebivalstva ali količine energije, ki jo bo človeštvo proizvajalo.
Toda človeštvo ne more stati na mestu. Dokler bo obstajalo, se bo biotehnosfera razvijala v nove kompleksnejše in popolnejše strulicture. Tod.a nekaj bo moralo ostati nespremenjeno. V vseh etapah razvoja mcra biotehnosfera ostati v ekološkem ravnovesju, v skladu z zakoni narave in s potrebami človeške družbe, ki se morajo zadovoljevati. Ta zahteva se v pogojih biotehnosfere ne bo obbkovala sarna. Nastala bo kot rezultat usmerjenih vplivov družbe na sile narave. V biotehnosferi se mora okolje, ki nas obdaja, istočasno podrejati bistveno različnim zakonom, naravoslovmra na eni in družboslovnim na dnigi strani. Zato znanstvcno spoznanje biotehnosfere in možnih poti njenega razvoja zahteva sintezo naravoslovnega in družboslovnega raziskovanja.                                 prevedel: SLvkoHozjan
NARAVOSIE -   ekologija
BOJ ZA DRUGAČNO TEHNOLOGIJO JE IZGUEJEN BREZ BOJA ZA NOVO DRUŽBO TODA TUDI BOJ ZA NOVO DRUŽBO JE IZGUBLJEN BREZ  BOJA ZA DRUGAČNO TEHNOLOGIJO
O AKTUALNI EKOLOŠKI PROBLEMATIKI SMO SE POGOVARJALI Z DR. ANDREJEM KIRNOM S FSPN POGOVOR STA PRIPRAVILA IN VODILA R. PODGORNIK IN S. HOZJAN
Zadnja večja kriza kapitalsko-blagovnega produkcijske-ga načina, ki se je zečela v šestdesetih letih, je postavila na prizorišče kvalitativno nov element — degradiranje in uničevanje človekovega okolja. V tem okviru se ekologija in sploh postavljanje ekološkega vprašanja kot posebnega vprašanja vmešča v miselni horizont meščanskega huma-nizma, namreč humanizma v odnosu do narave. Koliko je pristop reprezentativnega dela ekološke literature, ki se suče okoli ideologemov ,,vesoljska ladja Zemlja", ,,vsi smo v istem čolnu", ,,korist skupnosti je pred koristjo posameznika" int., ideološki in kako to ideološkost pre-seči?
Ideološkost navedenih krilatic obstoji toliko, kolikor se z njimi zabrisuje in potiska v ozadje razredna razsežnost ekološke situacije. Ne more pa biti sporno, da je planet Zemlja skupni dom vseh razredov, celotne človeške skupnosti ne glede na to, kako globoko je ta v sebi razklana. Zemlja in njena biosfera je ena lahko funkcio-nira in obstoji le kot integrirana celota, toda to naravosbvno dejst-vo v ničemer ni preprečilo in onemogočilo njenega razkosanja na privatno lastnino in tega, da se jo izkorišča in upravlja po privatno-lastniških razrednih kriterijih in interesih. Globalni ekološki inte-resi skupnosti ne morejo biti v nasprotju z življenjskim eksistenč-nim interesom posameznika, če ne nastopa kot poosebljenje priva-tiziranih ekonomskih interesov določenega razreda. Res je, da smo v ,,istem čohtu", toda nismo v istem čolnu na enak način in to otežuje reševanje potapljajočega čolna. Ko bomo na skupni ladji enakopravni, se bomo laije zedinili, kam bomo ladjo usmerili in kako bomo z nfo ravnali in jo upravljali.
Študija znanstvenikov MIT ,JNleje rasti" pod okriljem Rimskega kluba načenja vprašanje omejenosti naravnih virov in življenjskega prostora. Gre mar tu za regresijo na malthusijanske pozicije oziroma na neko premlevanje ,,novo-starih" dilem ali pa je dejanski odraz dejstva, da je kapitalizem v svoji univerzalni razširjenosti trčil sam vase?
Meja in s tem konec, ob katerega trka kapitalizem, je po drugi strani začetek drugega. Koliko in kako sociali-zem more in mora te meje preseči?
Mislim, da ne gre preprosto za regresijo malthuzijanske pozicije. Ne smemo pa pozabljati, da kljub vsej neizprosni kritiki Engels priznava Malthusu, da je obmil pozornost na probleme prebivalstva in tako prispeval k nastanku nove znanosti-demografije. Ne glede na vse metodološke in idejne omejenosti so v študiji Meje rasti dbravnavani z realnimi, ne pa izmišljenimi, globalnimi problemi človeštva. Že to je zadosten razlog, da bo problematika, ki jo je študija indentificirala, preživela svoje številne tako marksistične kot nemarksistične kritike. Življenjsko moč in resnost njenih pro-blemov potrjuje na svoj način tudi to, da na svetu danes obstoja že okoli 30 institucij, ki se ukvarjajo s svetovnimi modeli. Naj našte-jem nekaj tovrstnih projektov, ki so že dovršeni ali pa se še iz-vajajo:   World  Dynamics,  Predicament  of Mankind-Limits   to Growtth, On the FutureJapan and ihe World-A Model Approach, Latin America World Model 1 skupina Bariloch), Strategy for Survival, Problem of Population Doubling, Decision Making Trial and Evaluation Laboratory (DEMATEL), Socialand Technological Alternatives for the Future (STAFF), System Analysis Applied to Forecasting to Future, Reshaping to International Order (RIO), Interfuturs (OECD), The Future of World Economy) (študija Zdru-ženih narodov), model SARUM (Anglija) model FUGI(Japonska). Zvntilo sefe nekaj mednarodnih konferenc Rimskega kluba: Dunaj 1969, Bem 1970, Quebec 1970, Pariz in Tokio 1973, zahodni Berlin in Salzburg 1974, Moskva 1977, Alžir 1978. Ne po meto-dološkem pristopu in tudi ne po rezultatih ne moremo Meje rasti kmtkomalo izenačiti z neomaluzijanstvom in hkrati s tem razvred-notiti celotno prizadevanje. Model ni fatalističen, ampak progno-stično alternativen, saj vključuje človekovo akcijo. V mdaljnjih tovrstnih modelih se je izvršil premik od ekstrapolativnih k norma-tivnim modelom. Skupina Bariloch iz Latinske Amerike paje tudi opustila  prizadevanje  za nekakšno ideološko nadobfektivriost.. Malthus ni obravnaval nobenih zvez med prebivalstvom, energijo, mineralnimi surovinami in ekobškimi posledicami. V neki bistveni točki celo zanikajo Malthusa. Postavljajo namreč tezo, ki jo je Malthus odločno zanikal, da je tudi ekonomska rast eksponencial-na in da s takšno rastjo ne morejo tekmovati mineralni, energetski viri ter boj za preprečevanje ekoloških posledic. Avtorji Meje rasti so poudarili, da je treba istočasno kontrolirati vrsto parametrov ne pa scano prebivalstva. Če se npr. reši samo problem omejenosti
surovin in energije, še ni rečeno, da smo obvladali tudi destruktivne ekološke učinke. Če pa bi obvladatt ekološke učinke, pa še ni rečeno, da smo rešili vprašanje surovin. Če rešimo vprašanje energi-je, še ni nujno rešeno vprašanje surovin in če smo rešili vprašanje hrane surovin, energije, a pustimo odprto vprašanje rasti prebi-valstva, ostane nerešeno vprašanje prostora itd. Malthus ni razmi-šljal v takem širokem kontekstvu. Tudi sovjetski kritiki avtorje Meje rasti pogosto obtožujejo neomalthuzijanstva, toda hkrati so prišla opozorila iz vrst naravoslovcev (Budyko, Ryčkov idrj, da se je treba izogniti poenostavljanju pri ocenjevanju tovrstnih del in da je od kritike treba preiti k organiziranju lastnih raziskovanj. Budyko se je zavzel, da se ustanovi Institut za gbbalno ekologijo. Marx je razkril predvsem družbene meje rasti kapitala, svetovni modeli Rimskega kluba pa v bistvu razkrivajo fizične meje razširje-ne družbene reprodukcije sploh, ne le v njeni kapitalistični obliki. Avtorji so vložili v svoj model ne samo svoja obširna znanja in množico statističnih podatkov, ampak tudi svojo zgodovinsko omejenost in družbene predsodke. Pri vsaki ekstrapolaciji se ekstra-polira tudi naša nevednost. Pesimističnih zaključkov iz ekstra-polacij ne moremo odpravljati z istim nezanesljivim sredstvom: z optimističnimi zaključki iz ,,pozitivnih"ekstrapolacij. KritikiMeje rasti pogosto uporabljajo to nezanesljivo orožje.
Nekaterim meščanskim ideologom se kaže tehnika kot pravir vsakega zla; pri tem seveda pozabljajo, da tehnika po sebi ni nič, da nima neodvisne zgodovine, temveč je vpeta v odnose produkcije in reprodukcije družbenega življenja. Če torej v tehniki, ločeni od družbeno-ekonom-skih odnosov, vidimo izvirni greh ekologije, se lahko po-greznemo le v antitehnične utopije in zgodovinski uto-pizem. Kakšna je dejanska vloga tehnike v procesu nasta-janja ,ekološke krize"?
Obstojata dve osnovni skrajni varianti pojasnitve izvora sodobne ekološke situacije: a) sociologistična-politično ekonomska b) tehnicistična
Po prvem razumevanju je vse odvisno od družbenih odnosov, od družbenoprodukcijskega načina. Relativno samostojna vloga tehni-ke in človekovih potreb pri nastajanju ekoloških učinkov je zani-kana. Po drugem konceptu pa je vse odvisno od značafa tehnologije in družbene spremembe za reševanje ekoloških problemov niso bi-stvene. Obe interpretaciji sta po mojem mnenju zelo enostranski tako pri pojasnjevanju vzrokov kot pri iskanju rešitev. Zgodovinski materialistični pristop se ne more zadržati pri takih omrtvičenih, nasproti postavljenih abstrakcijah. Produkcijski proces je enotnost produktivnih sil in odnosov in zato tudi ni mogoče procentualno količinsko izraziti, kolikšen delež onesnaženja okolja povzroča tehnika, kotiko pa družbeni produkcijski odnosi. Če je človekov znanstveno-tehnični odnos do narave tipičen družbeni odnos in zunaj družbe ni mogoč, potem v širokem pomenu besede ne obsta-jajo nobeni drugi izvori ekološke krize razen družbenih. Znotraj kategorije ,,družbenega" bi lahko razlikovali naslednje specifične dejavnike ekoloških učinkov: ekološki tip tehnike (energetske, transportne,  komunikacifske,  rekreacifske, vojaške idr.), demo-grafski tip (pospešena rast prebivalstva), rast različnosti in obsega človekovih potreb, urbanizacija, specifičnost produkcijskega rta-čina, v okviru katerega se medsebo/no povezujejo in pogojujejo vsi poprej navedeni dejavniki če obstoji globalna, sistemska razredna-opredeljenost produktivnih sil in s tem tudi tehnika, je v ekoloških učinkih tehnike v posredovani obliki že vsebovan moment razredne opredeljenosti. Vsaka stopnja materialno-tehničnih pogojev življe-nja je sicer družbeno-zgodovinski produkt, toda vedno obstoja neki družbeno-tehnični odnos do narave, ne glede na njegove možne družbene oblike. Tudi socialistična potrošnja in produkcija imata velikamke zahteve do narave, z njimi so povezani najraznovrstnejši destruktivni ekološki učinki. Vsi vidiki ekološke situacije nimajo samo razredne, ampak tudi splošno družbeno osnovo. Bo mar so-cialistična in komunistična družba - njena heblagovna proizvodnja - proizvedla takšen perfektni znanstveno-tehnični produkcijski in potrošniški odnos do narave, da ne bo nobenih pomembnih eko-loških posledic? Osebno ne verfamem v to pravljico. Naravoslovna tehnična stran produkcije je opredeljena tudi z naravnimi zakoni-tostmi. Določen produkcijski način izkorišča določen izsek in vrsto naravoslovnega znanja in na njem gradi svoj tip tehnike. Glede na to, je vsaka tehnika ne samo naravoslovno, ampak tudi družbeno opredeljena. Nipa takšnega sistema tehnike, ki ne bi imel nikakršnih ekoloških posledic. Iz Marxove koncepcije dvojnega značaja dela izhaja tudi dvojni značaj tehnike, iz tega pa sledi obveznost, da ne moremo razdvajati ,,tehničnih" in družbenih vzrokov   ekoloških posledic.  Dvojni zhačaj tehnike ni dovolj upoštevan pri analizi sodobne ekološke krize. Družbeni način pro-dukcije in celota družbenih odnosov pa izvajata pritisk za zgodo-vinsko preobrazbo produktivnih sil in za novo tehnično bazo družbe, ki bo v ekobškem pogledu bolj sprejemljiva. Pri funkcio-niranju, proizvodnji ali potrošnji poljubnega tehničnega sredstva in predmeta pa potekajo snovni, energetski ali informacijski procesi s svojimi ekološkimi učinki. Konkretno vsebino in intenziteto teh učinkov je mozno dolgoročno spremeniti z družbenim načinom produkcije, jih preusmeriti in zamenfati določene učinke s takimi, ki so mogoče za čbveka bolj iprejemljivi in manj škodljivi.
Zgodovinsko vzeto tudi socializem ni imun na ,,eko-loško krizo". To dejstvo služi nekaterim avtorjem kot voda na mlin za potrditev teorije konvergence, ne vidijo pa in pravzaprav nočejo videti, da je tudi socializem proti-sloven proces, ki po eni strani še vedno kaže znamenja stare družbe, po drugi strani pa to staro že presega. Se torej ,,ekološka kriza" pojavlja kot posledica še nepre-seženih elementov blagovne produkcije?
Neobvladovanje družbenih lastnosti produktov kot blaga Je vodib v ekonomske krize. Neobvladovanje materialnih fizičnih lastnosti blaga v njihovem celostnem medsebojnem učinkovanju v odnosu do narave pa je vodilo v sedanjo ekološko krizo, ki je postala časovno opazna mnogo kasneje koi pa ekonomske krize bkgovne produkcije. Zelo napačen in utopičen sklep pa bi po-tegnili iz tega, če bi sodili, da bo konec blagovne produkcije tudi konec možnih kriznih odnosov med naravo in družbo. Protislovje med naravo in družbo presega in preživi razredna protisbvja. Ce produkti nimajo več lastnosti blaga, so se mar s tem spremenile njegove fizikalne, kemične, biološke elektromagnetske in druge lastnosti? Komunistična neblagovna produkcija izkorišča seveda lahko popolnoma druge naravne lastnosti produktov, proizvede lahko popolnoma drugo naravosbvno-tehnično vsebino produkci-je, toda s tem še ne bodo izginile neke njihove dobčene materialne Jastnosti in dobčeno materialno ekobško učinkovanje teh produktov. Človekove materialne potrebe ostanejo tudi pri nebla-govni produkciji in v zvezi z njimi tudi določene ekološke posle-dice. Boj za drugačno tehnobgijo je izgubljen brez boja za novo družbo, toda tudi boj za novo družbo je izgubljen brez boja za drugačno tehnologijo. Potrebno je teoretičnc in praktično ob-držati enotnost teh dveh procesov. S tem pa se nakazuje tudi velika družbeno-zgodovinska razredna vloga naravoslovno-tehnične inte-ligence. Ne glede na vse nujne in potrebne napore v smeri ekolo-gizirane tehnologije menim, da se naglo bliža čas, ko bodo tudi socialistične družbe morale pogledati resnici v oči in kljub vsem novim tehnično-naravoslovnim možnostim sprejeti zavestno eko-loško samoomejitev svofe produkcije in potrošnje.
Narava ekološkega boja znotraj kapitalizma je močno protislovna, brez enotne politične usmeritve. Same po-trebe po ekološko nedegradiranem okolju torej očitno še niso dovolj, da bi kazale na neizogibnost socializma. Kdaj in kako lahko te potrebe postanejo take, da se začne zahtevati korenita družbena preobrazba?
Ljudje že množično občutifo, da ni mogoče iti naprej na star način nenehne rasti produkcije in potrošnje, ni pa še izoblikovana zavest o tem, kako ubrati novo pot. Ekološki sindrom je nedvomno izrazil nezaupanje v vladajoči meščanski vrednostni svet in obsto-ječi način življenja. Pomagal je k distanciranju do obstoječega si-stema, ni se pa še afirmativno iztekel v zahtevo po socialistični preobrazbi obstoječega načina produkcije. Toda tudi to je že nekaj. Obstoječe demokratične leve sile morajo posvetiti več po-zornosti ekološkim problemom in jih vključiti v širši politično-ekonomski kontekst in strategijo razrednega boja. Brez te teore-tično-politične zavesti, same ekološke stiske in potrebe lahko ne izvenijo v socialistično alternativo, ampak v zahtevopo večjiavto-riteti države in državnp-kapitalističnega upravljanja z naravo in naravnimi predpostavkami produkcije in življenja sploh. Nekateri razkrivajo ekološko gibanje kot ideologifo srednjih slojev, ki so že okusili sadove industrijskega razvoja in materialne blaginje in sijih prilastiti, sedaj pa zahtevajo še čisto okolje. Tisti, ki umira od lakote, se gotovo ne bo spraševal, če kruh ali mleko, ki sta mu dosegljiva vsebujeta DDT. Toda iz tega ni mogoče izvesti sklepa, da je boj proti degradaciji okolja konservativen in nesmiseln, dokler niso rešeni osnovni eksistenčni problemi velikega števila Ijudi na našem planetu. Ekobško gibanje omejuje strategi/o kapitala v izkoriščanju narave in s tem njegov neoviran, svobodni razvoj. V tej elementarni točki, če ne obstojijo še druge, se razodeva razredno progresivna narava ekološkega gibanja.
Potreba po ekološko nedegradiranem okolju predstav-lja torej ,,manj neposredno, toda globljo potrebo, ki je ne more zadovoljiti nobena zahteva potrošnje". (A. Gorz:
Delavska strategija in neokapitalizem, str. 23).Kot taka se vmešča tudi v razredni boj v sodobnem kapitalizmu. Kako in na kateri strani?
Dejstvo, da se tudi v socializmu pojavlja ,,ekološka kriza", ni, kot se zdi, prav nič pripomoglo k temu, da bi delavski razred kot vladajoči razred prehitel meščanske ekologije v nakazovanju rešitev ekoloških problemov, ki bi se lahko vsilile tudi kapitalizmu in s tem pripomogle k njegovem koncu. Od kod tak vakuum v ekologiji sociali-stičnih dežel?
Znano je dejstvo, da je socializem zmagal nafpref v ekonomsko-tehnološko zaostalih kapitalističnih deželah. To mu je navrglo re-ševanje mnogih materialnih problemov, ki jih je razviti kapitalizem
1
že davno pustil za seboj. Takšne materialne možnosti so socializem v marsičem utesnile, da ni mogel postaviti v ospredje pristnih so-cialističnih probiemov družbenega razvoja. Pospešena izgradnja novih produktivnih šil je v glavnem potekala ne glede na ekološke vidike. Upoštevanje teh bi ekonomsko otežilo gospodarski razvoj. Izpolnjevanje državnega plana je bila primerna skrb in kdo naj bi pri tem še upošteval preventivne ekološke mere. VSZpaso obsež-na naravna bogastva še premagala utrjevati iluzifo, da so le-ta ne-izčrpna in da je precej prezgodaj, da bi se do njih vedli bolj vesmo in varčno. Kljub temu pa se je vendarle treba spomniti, da je bil v Moskvi že leta 1929 prvi Vsezvezni kongres za varstvo narave. Ob koncu šestdesetih let je v Sovjetski zvezi začela- nastajati bogata teoretična ekološka naravosbvna litemtura, vendarpa v glavnem še ni bil vpoštevan družbenopolitični vidik. Vprašamo pa se tudi lahko, če obstoječe realne okoUščine niso botrovale tehnokratski, ekonomistični teoretični pozabi ekološke dediščine, ki je prisotna v delih klasikov marksizma. Iz drugih razlogov pa je v to pozabo prav tako vodila varianta ,,ustvarjalnega" ,,avtentičnega" marksi-zma, ki je izpeljala z msprotne humanistične strani razdvojitev zgodovine narave in zgodovine samostojnih zakonitosti in torej tudi brez ekoloških zakonitosti. Takšna teoretična pozicija je one-mogočila samostojnih zakonitosti in torej tudi brez ekobških za-konitosti. Takšna teoretična pozicija je onemogočila razkritje eko-loške problematike. Za fichtejansko varianto marksizma je narava kot objektiviteta objekta zgolj opredmetena subjektiviteta subjek-ta, toref bistvo narave ni nič drugega kot opredmeteno človekovo delo. Obstajali so realnidružbeni in idejni teoretično razlogi, da se je v okviru marksizma zaprla možnost za globoko fibzofsko osmi-slitev globalne ekobške situacife. Sodim, da se v sedefndesetih letih ta deficit v svetovni marksistični misli vse hitreje odpravlja.
Tydi pri nas se srečujemo z ,,ekološko krizo", vendar se le-ta večinoma obravnava kot nekak neljubi eksces (npr. v primeru celjske cinkarne), ne pa kot nujnost, ki jo producirajo protislovja naše družbe. Pri razreševanju teh ekoloških ,,ekscesov" potemtakem ostajamo na nivoju meščanskega prava. Kako to stanje preseči?
Ekološki boj ima v naši družbi pomembne politične komponente. To je boj proti tehnokraciji in ,,strokov-njaštvu", ker reševanje ekoloških problemov ni le stvar strokovnjakov in ostalih ,,poklicanih" (,,It is your world, don't leave it to the experts"). Kako konkretno opredeliti ekološko bojišče v naši dmžbi?
Zajetije treba celotno ekološko situacijo injo jemati kot cebto, ne pa le posameznih primerov. V znanstvenem okviru ni nič bolj abstraktnega in nekonkretnega kot zadrževanje pri posameznih pri-merih. Boj za dohodke v delovnih organizacijah, za ekonomsko uspešnost in učinkovitost je potekal dolgo časa brez spoštovanja ekoloških mer. Lokatističen in atomiziran odnos delovnih orga-nizacij in družbenopolitičnih skupnosti do naravnega okolja ni mogel pripreljati do celovitejšega ekološkega koncepta in akcije. Zdi se, kot da se lokalne, atomizirane ekološke potrebe in pritiski odružajo v atomiziranem, razbitem, parcialnem tehnično-naravo-slovnem inpericističnem razsikovalnem pristopu do ekobških problemov. Takšna faza ni zgolj subjektivna slabost posameznikov, ampak tudi splet objektivnih okoliščin in pogojev. S tem ne mislim ruzvfednotiti skrbnega in napornega dela številnih raziskovalcev in njihovega praktičnega angažiranja zazaščito okolja. Potrebna pa je cebvitejša integralna misel in s tem tudi cebvitejša družbena akcija. Treba je postaviti vseobsegajoči program ekobgizirane tehnike. Pa še to bo dovolj v bližnji bodočnosti. Postavlja se vpra-šanje samega bistva in smisla družbeno-tehnološkega razvoja, sa-mega smisla in bistva specifične človekove dejavnosti v naravi. Zakaj nenehna razširjena družbena reprodukcija? Da bi človek nenehno količinsko in kvalitativno širilobseg svojih potreb? Da bi se lahko potrjeval kot ustvarjalno bitje, ki nenehno vpeljuje novosti v razširjeno reprodukcijo? Da bipostali ekonomsko učinkovitejši? Toda ekonomska učinkovitost je smiselna, če bo tudi ekološko učinkovita. Komu bo še potrebna ekonomska učinkovita proiz-vodnfa, če ob takšni proizvodnji Ijudje ne bodo mogli živeti? Mar takšna neekobgizirana ekonomija ne vodi v absurd: povečala naj bi radost in užitke življenja, toda hkrati spodkupu/e naravne pred-postavke življenja? Takšna ekonomija se ponaša kot Šagrinova koža: čimveč želja nam izpolni, tem krajše postaja fiaše življenje. Na obzorju se rišejo silni dialektični paradoksi med družbenim razvojem in naravo. Nisem prepričan, da bo z neblagovno pro-dukcijo ekobški problem enkrat za vselej zbrisan z dnevnega reda. Vprašanje ekoloških razsežnosti razširjene družbene reprodukcife v socializmu in komunizmu preživi blagovno proizvodnjo. Razširjena blagovna produkcija pa samo še bolj zaostruje ekološko dimenzijo in ji daje svofstveno obeležje.
Ekološka problematika ni monopol strokovnjakov, ekspertov. To je življenjsko vprašanje nas vseh. Strokovna znanstvena spozna-nja pa naj pomagajo mobilizirati družbeno zavest in Ijudi, da ne bomo ostali samo pri spoznanjih, ampak da bo znanstveno razkrito in spoznano ekobško dejstvo postalo družben problem, ki bo izražal globoke interese prizadetosti in pripravljenost Ijudi, da ga temeljito rešujejo oboroženi z vsem razpobžljivim naravoslovnim, tehničnim in družbenim znanjem.
I
NARAVOSLOVJE   -   ekologija
RUDI PODGORNIK
(I. del) Kritika metode
Kritični oris metode ,,globalne projekcije" kot metode reprezentativnega dela ekološke literature se mora apirati na:
1. kritiko formalnih osnov modelov,
2. kritiko izbora spremenljivk v modelih,
3. kritiko posploševanj, ki izhajajo iz modelov.
Foimalno   osnovo   modela   ,,svetovne  dinamike"  predstavlja   teorija sistemov   (1).   Skozi   računalniški   model   vzpostavljamo   odnose  med določenimi izbranimi spremenljivkami ter gledamo časovni razvoj. Tako postavljen model mora biti imun predvsem na dve vrsti bolezni: f- invariantnost značaja rešitve na začetne pogoje. f- veljavnost v zvezni časovni skali.
Kar pomeni: značaj rešitev, torej njihova najbolj surova oblika ne sme biti bistveno odvisen od izbire začetnih vrednosti parametrov, ki v modelu nastopajo. Ponazorimo s primerom: recimo, da smo na začetku predpostavili omejenost naravnih virov, da je na primer premoga zgolj še 5.000 ton. Ob tej predpostavki dobimo na primer okrog leta 1990 globalno krizo zaradi padca proizvodnje tega surovinskega vira. Sedaj v dragače nespremenjen model vstavimo začetno vrednost resursov premoga 5.100 ton. Ce senaravnarešitev pri tem bistveno spremeni, model vsebuje inherentno nestabilnost na žfčetne pogoje ter je brez kakršnekoli spoznavne vrednosti.
Druga vrsta bolezni se nanaša na domneven časovni obseg veljavnosti modela, ki naj ne bi imel preferenčne časovne smeri in naj bi bil znotraj nekega intervala zvezan. Primer: postavili smo model, za katerega trdimo, da melja od leta 1980 do 1985 zopet od leta 2000 do leta 2.005. Ce ne pjistanemo na zelo natančno opredeljeno cikličnost zgodovine, je takšen model brez smisla. Prav tako za neki model ne moremo trditi, da popisuje dejanske razmere od nekega natančno določenega trenutka naprej (npr. od takrat, ko vključimo računalnik), njegovo območje veljavnosti mora biti razmazano.                                                                                          __
Mogoč ugovor zgornji trditvi bi lahko prišel s strani dinamične teorije bioloSk3w-populacij. Prtmer: ekspenentno padajoča populacija neke vrste v dani ekološki niši. Za dovolj velike negativne vrednosti časa dobimo nesmiselne velikosti populacije. Seveda moramo najprej določiti smiselnost teh ,,negativnih vrednosti časa" samih.
Smiselnost teh retrogradnih ekstrapolacij se postavlja tudi v metodi globalnih projekcij (2). Primer: če neki model napoveduje globalno krizo rtpr. leta 1990. Poleg tega pa bi nas retrogradna ekstrapolacija privedla do globalne krize leta 1960 (ta negativna vrednost časa je v modelu, ki pretendira na občo veljavnost vse do leta 2000 prav gotovo smiselna), lahko z dobršno mero gotovosti podvomimo o obeh.
Obe notranji omejenosti same formalne osnove metode globalne projekcije postavljata prvo mejo pri veljavnosti modelov svetovne dinamike.
Izbor spremenljivk in njihov značaj deloma določa že sama formalna osnova modelov. V okvtru te formalne osnove (teorija sistemov) se poenoti v bistvu raznoroden značaj nastopajočfli parametrov, poleg tega pa se zabriše zgodovinsko pogojena realitvna pomembnost posameznih parametrov v različnih zgodovinskih obdobjih. Na primer — vprašanje zemljiške rente je bistveno pri prehodu iz fevdaUzma v kapitalizem, kasneje pa je njen pomen drugačen. Različnih ekonomskih kategorij potemtakem ne moremo jemati vedno kot enakovrednih, stvar predhodne analize je da pokaže katera med njimi v dani zgodovinski situaciji deluje kot središče. Tako za Malthusa kot za ,,svetovno dinamiko" sta bistveni kategoriji populacija in pa naravni viri.
Ne gre za to, da bi že sam izbor teh kategorij opredeljeval tudi ideološkost samfli zaključkov, to je morda zadosten razlog za sholastično kritiko. Dejstvo pa je, da ,,svetovna dinamika" nikdar ne analizira vmeščenosti posameznih ekonomskih kategorij v celotno strukturo kapitalizma ter na tej osnovi njihove relativne pomembnosti in bistvenosti v danem zgodovinskem trenutku. Ne gre torej za to, da populacija in naravni viri ne bi mogli biti v sodobnem kapitalizmu bistvene kategorije, ki bi opredeljevale njegovo usodo, pač pa nikakor ne morejo biti ad hoc predpostavke analize njegove rasti in meja.
Pri vsaki posplošitvi se moramo natančno zavedati predpostavk tzhodne trditve. Ena od osnovnih predpostavk meščanske ekologije pa je homogena diužbena struktura, toreise razredi v ekoloških analizah nikdar ne pojavljajo neposredno in kriče. Ce tako ,,svetovna dinamika" ignorira razredno razdelitev stroškov in profita, nas torej ne sme čuditi, če tudi v svojih najbolj radikalnih — ,,globalnih projekcijah" nikdar ne postane vprašljiva ta razredna razklanost družbe same, molče jo ignorita ter s tem potrjuje in cementira, oziroma, če se izrazim z Enzesbergerjem: ,,Cilj (teh globalnih projekcij - op. R. P.) je, da se enkrat za zmerom negira razlika med prvim razredom in zgornjo palubo, ladijskim mostom in kotlarno. Eden od najstarejših načinov opravičevanja zakonitosti razredne dominacije in eksploatacije je ostal od mrtvih v novem ekološkem duhu" (3). Tako za gjobalne projekcije nikdar ni vprašljiva^amo ilagovno - kapitalska produkcija, pač pa zgolj njena rast. Rešitev maladije du siecle, ki jo preživljamo, je torej omejena rast, družba ničelne rasti (steady - state society), ki na neki protisloven način združuje v sebi težnjo kapitala po neprestani ekspanziji in pa mejo, ki smo jo tej ekspanziji postavili mi sami. Družba ničelne rasti je za meščansko ekologijo pravzaprav prokrustova postelja baze kapitalistične družbe, na katero tlačijo družbene odnose, ki ji niso po meri: drug način mišljenja, sprememba kvalitete življenja, drugačen odnos do narave itd.
Mesijanska zasta>djenost takšne naivne in utopične kritike kapitalizma sili na plano tudi iz besed prerokov Rimskega kluba: ,,samo nekaj ljudi misl^ na bodočnost z vseobsegajočega stališča". Gre le za to, da jim drugi čimprej verjamemo.
Zagovorniki družbe ničelne rasti se poleg marsičesa drugega ne zavedajo tudi tega, da politično gledano lahko le diktatura fašistoidnega tipa z ostio centraliziranim upravljanjem procesa produkcije predstavlja uresničenje njfliovfli idealov. Kot vsaka druga utopija je tudi zahteva po družbi ničelne rasti znotraj kapitalizma samega arhjreakcionarno dejanje, oziroma če se izrazim z Marxom::" ... če ne bi v drubži, kakršna pač je, odkrili prikritih materialnih pogojev proizvodnje in njim ustreznim družbenih odnosov za brezrazredno diužbo, bi bili vsi poskusi miniranja zgolj donkihotstvo."
(4)
Kljub temu, da ,,svetovna dinamika" in njeni ekološki preroki izhajajo foimalno gledano iz napačnih predpostavk ter izpeljjijejo utopične zaključke, ekologija stoji trdno zasidrana v protislovjih sodobnega kapitalizma, zato je ekološki boj ne-le upravičen, ampak zgodovinsko gledano nujen (5).
Z zaostrovanjem ekološkfli nasprotij se bo moral ekološki boj odtrgati od svoje utopične zibke ter stopiti na trdna tla družbene analize. Kljub vsem pomanjkljivostim je pri tem nedvomno pozitrvno vlogo odigrala tudi ,^vetovna dinamika", saj je razgalila nekatera protislovja, ki danes sicer nastopajo še v svoji embrionalni obliki, venuar pa bodo z razvojem sodobnega kapitalizma planila na dan v vsej svoji grobosti in nasilnosti.
Energetika (1)
Če hočemo opredeliti naravo energijske krize in analizirati protislovja, ki jo porajajo, moramo najprej ugotoviti, kakšno vlogo ima energijska produkcija kot specifična oblika blagovne produkcije v celoti družbeno ekonomskih odnosov kapitalizma.
Hkrati z razvojem produktivnih sil in vmeščen vanj je potekal tudi procesa ločevanja med orodno - izvršflnim energetsko-pogonskim delom stroja. Le-ta poteka kot del prenosa štirih temeljnih delovnih proizvodnih funkcij na tehnična sredstva (6):
1. energetsko pogonske funkcije,
2. energetsko transportne funkcije,
3. tehnološke funkcije,
4. neposredne tehnične funkcije nadzora in upravljanja.
Tu nas bo zanimala le prva. S tem, ko je orodni stroj postal tudi nosilec delovnih orodij, je hkrati prišlo do ločitve čisto pogonsko energetske tunkcije od pravih delovnih operacij. Medtem ko je delovne operacije že v popolnosti opravljal stroj, sta vse večji obseg in teža orodja prišla v protislovje z energetskirni zmožnostmi proizvajalca. Preseganje teh ,,organskih meja" pomeni zgodovinsko nadomestitev sile človeških mišic z vetrom, vodo, paro ipd. Poleg tega je bU z odstranitvijo člpveka še iz energetsko-pogonskih funkcij delovnega procesa le-ta postavljen na objektivno znanstveno-tehnično podlago oziroma: ,4cot mašinerija dobi delovno sredstvo takšr obliko materialne eksistence, ki zahteva, da nadomestimo človeško siio s prirodnimi silami in izkustveno pridobljeno
ANATOMUA POMANJKANJA
Opombe
1. J.M.     Forrester:     Worls dynamics, MIT, 1971
2.  D.H.   Meadovvs in drugi: Granice rasta, Stvarnost, 1978
3.  H.M. Enzesberger: Kriti-ka    politične   ekologije, Tribuna, 14/15-1979
4.  Primerjaj   z   Engelsovim stališčem do utopičnega socializma  v predgovoru k prvi nemški izdaji Bede fUozoflje:    ,,Kar   pa   je ekonomsko        formalno napačno,    je    ob    tem vendar   lahko   svetovno-zgodovinsko     pravilno."
5.  K.    Marx:   Temelji   slo-bode,  str. 37, Naprijed, 1977
6.  A. Kirn: Marksovo razu-mevanje      znanosti      in tehnike, MK, 1979
7.  K-   Marx:   Kapital,   str. 1   437
8.  V.   I.   Lenin:   Imperiali-zem   kot   najvišji   stadij kapitaiizma, str. 65
9.  Vsi podatki so iz procee-dingov      1 o.      svetovne konference o energetiki, 19-23. sept. 1977
10. W.   Peters  in   drugi: An appraissal  of worfs coal resources and their futu-re availability; Iz zborni-ka Energetika mira, str. 47, Energija 1978
11.  K.  Marx: Temelji slobo-de, str. 156.
rutino z zavestno uporabo prirodoznanstva". (7) Medtem ko je bil energetsko-pogonski dei stroja po eni strani neposredno vezan na neko konkretno obliko piodukcije blaga, je bil po drugi stiani končni člen v verigi predelovalno-tranq)ortnega procesa izkoriščanja energijskih virov vetra, vode, pare ipd. Z neprestano rastjo orodno-izvršilnega dela stroja je moral % tudienergetsko-pogonski del stroja stalno kvalitativno in kvantitativno spreminjati svojo podobo. Te spremembe so se kazale kot:
1.  prehod na izkoriščanje efektivnejših energijskih virov (od vetra, vode, lesa, do premoga, do nafte itd),
2.  prehod na cenejše in obilnejše energijske vire (oba velika zgodovinska prehoda od lesa k premogu in od premoga k nafti sta bila pogojena z obilnostjo in nizko ceno novega energijskega vira),                                 :"
3.  rast   predelovalno-transportne   industrije   energijskih   virov   (iudaDci,c železnice, rafinerije),                                                                        . ;%
4.  rast neposrednega deleža znanstveno-tehničnih spoznanj pri predelaviL" energijskih virov (premog kot energijski vii predposta^ja le radnik in^ železnice, nafta predpostavija celoten kompleks petrokemične industrije). °
V 19. stol. so ostali posamezni enei^etsko pogonski agregati mei seboj relativno nepovezani, oziroma povezani le preko mehanizma surovinskega trga in nespecifičnih oblik transporta. Do resnične revoltcije v energetsko-pogonskem kompleksu velike industrije je prišlo šele s Tsslovim odkritjem izmeničnega toka leta 1888. Šele električna energija je lahko razdrobljeno surovinsko predelovalno industrijo energijskih virov strnila pod streho ,,proizvodne energije". Specifičen sistem transporta električne eneigije (daljnovodi) je po drugi strani omogočil trdno povezancst med posameznimi producenti na nivoju celotnega blagovnega trga. Šele el^trična energija je zdmžila ločene producente v energetsko-pogonsko-suro\inskem kompleksu velike industrije znotraj poenotene produkcije energije kot produkcije specifične vrste blaga.
To revolucijo v energetsko-pogonskem kompleksu velike industrije je opazil že Lenin: ,^za novejše uspehe tehnike, za kapitalizem s konca 19. in začetka 20. stol. je najtipičnejša panoga električna industrija.'* (8) Hkrati z revolucijo y energetskopogonsko-surovinskem kompleksu je seveda prišlo do revolucioniranja celotne velike industrije, ki je od klasičnih energijskih virov začela vse očitneje in vse hitreje prehajati na električno energijo kot prevladujoči energijski vir. Električna energija in transportni sisteni, ki ga le-ta inplicira, sta postala ožilje in kri blagovne produkcije. Vprašanje energije je potemtakem eno od bistvenih vprašanj sodobnega kapitalizma.
Danes gre nekako 27 % vseh primarnih surovinskih virov energetsko pogonskega kompleksa za proizvodnjo električne energije, pri čemer se ta delež stalno povečuje. Tako se je v deželah članicah OECD toličina električne energije na tono primarnih energijskih virov povečala od 793 kwh leta 1970 na 856 kwh leta 1973 in na 938 kwh leta 1976.(9) V zahodni Evropi gre kar 12 % tekočih goriv na račun proizvodnje električne energije, v ZDA 10 % in na Japonskem 28 %.
Poenotenje energetsko-pogonsko-surovinskega kompleksa na osnovi električne energije pa po drugi strani zahteva tudi izčrpavanje klasičnih virov in prehod na neklasične oblike proizvodnje energge. Naravna omejenost virov je tu seveda zgolj zgodovinska in zato relativna. saj jo producira razmerje cen tned posameznimi viri na svetovnem trgu in pa čedalj? večja konkurenčnost neklasičnih virov (n.pr. jedrska energija). Da je oniejenost .^iaravnih" virov ,,družbena" se sliši precej paradoksno, saj konec koncev na primer premoga je, kolikor ga je pač nastalo v zemeljski zgodovini, in niti a več. Toda zavedati se moramo, da naravne vire izkoriščamo vedno na neki družbeno pogojen način, n.pr. 1.000 ton premoga leta 1594 pomeni vse kaj drugega kot ista količina leta 1871. Nekib naravnih meja torej načeloma ne more biti, saj siromašenje zalog naravnih virov lahko nadomeščamo s povečevanjem efektivnosti njihovega izkoriščanja.
Drugo vprašanje je seveda, če se zgodovinsko gjedano oba procesa dohajata.
Celo meščanski avtoiji ugotavljajo, da ,,se znane zaloge premoga z možnostjo neposrednega izkoriščanja lahko bistvenopovečajo.Celomajhna rast cen nafte in naravnega plina lahko pogojuje odkritje novih zalog premoga." (10) Omejenost naravnih virov je torej relativna in zgodovinsko sproducirana. Načelno vprašanje, ali so naravni viri omejeni, se torej že v osnovi izkaže za ideološko, če pa hočemo njegovo ideološkost prebiti, vprašanje kot tako že presežemo. Nerazumevanje te zgodovinsko naravne omejenosti virov je po drugi strani vir migren meščanske ekologije. Tako tudi meje rasti niso nekaj, v kar kapitalizem trči, torej nekaj kapitahi tujega, nasprotno, producira jih sam kapital, ki ,,po svoji naravi torej postavlja mejo za delo in ustvarjanje vredno«ti, mejo, ki je v nasprotju z njegovo teidenco, da se do neskončnosti razširi. S tem, da istodasno postavlja neko njemu specifično mejo, z druge strani pa da teži preko vsake meje, je kapital živo protislovje."(ll)
Ugotovili smo torej, da od začetka 20. stol. prihaja v eneigetsko-pogonsko-surovinskem industrijskem kompleksu do pomembnfti prestrukturiranj, ki se izražajo kot hitra rast koeficienta elektrifikacije celotnega energijskega sistema.
Celotna proizvodnja električne energije je bila leta 1977 7.300 twh, sumarna električna moč pa je bila na začetku leta 1978 1.760 gw. Strukturo proizvodnje električne energije lahko prikažemo kot:
vrsta           energija       moč
TE              74^ %         72,9 %
HE              20,0 %         22,0 %
AE               5,5%        -5,1%
torej največji delež odpade na termoelektrarne, sledijo hidroelektraine in na koncu je jedrska energija. Tendenco razvpja energije in moči elektiarn nam razkrije ta-le podatek: od leta 1950 do 1977 se je celotna moč elektrarn povečala kar za 14-krat, medtem ko se je količina proizvedene električne energije povečala le za okoli 6-krat. Izkoristek izrabe električne moči se je torej dvakrat zmanjšal. Čemu?
Vzrokov je več. Eden izmed pomembnejših je tudi prestrukturiranje potreb po električni energiji, ki se kaže v velikem naraščanju potreb po vršni energiji. Le-ta spreminja tudi način proizvodnje energije - vse več je vršnih elektrarn, torej elektrarn s srednjo močjo in omejenim, natančno določenim časom delovanja. Zaradi .tega prihaja tudi do padca izkoristka celotne električne moči, saj daje vršna moč energijo le v nekem efektivnem času, ki pa je precej manjši od običajnega obratovalnega časa. Konkretneje. Leta 1975 so elektrarne industrijsko najrazvitejšfli dežel (zahodna Evropa, ZDA, Japonska) obratovale skupno 11.680 ur, zaradi prestruktuiranja produkcije energije in prehoda na vršno energijo pa je znašal efektivni čas obratovanja le 5.022 ur. Tendenca k padanju izkoristka instalirane električne moči ni le ekscesni pojav, ampak je vmeščen v celoto družbenoekonomskih odnosov sodobnega kapitalizma.
Strukturo potreb po električni energiji lahko za leto 1974 predočimo s sledečo tabelo:
sektor
elektr. energija
stanov.-komunalni sektor 38 % industrija                       39 %
transport                       15 %
energijska produkcija         8 %
surova nafta
26% 24% 24% 16%
kar nas preseneti, je enak delež celotnih potreb po energiji, ki odpade na industrijo in na stanovanjsko-komunalni sektor, torej pravzaprav na mestno energetflco. Glede na to, da je prvi v veliko manj vezan na vršno energijo kot drugi, lahko sklepamo, da je mestna energetika osnovni vzrok vršnih primanjkljajev in s tem padca izkoristka instalirane električne moči. Mestna energetika pač sledi obcasnim nihanjem, ki jih določa struktura delovnega dne v okviru kapitalsko-blagovne produkcije. Enega od osnovnih vzrokov pomanjkanja vršne energije in s tem energijske krize nasploh lahko povežemo torej s padcem izkoristka električne moči, ki je po eni strani pogojen s strukturo delovnega dne in po drugi strani s procesom urbanizacije, kopičenja prebivalstva in s tem z vrtoglavo rastjo mestne energetike.
Lahko torej pričakujemo, da bo energijska kriza v kratkem promovirala dve bistveni zahtevi:
1.  po drsečem delavniku (tam, kjer je to seveda mogoče), kar bi uravnalo potrebe po električni energiji, zmanjšalo vršno eneigijo dvignUo število efektivnih obratdvalnih ur in povečalo izkoristek instalirane električne moči,
2.  po deuibanizaciji, kar bi zmanjšalo delež mestne energetike v celotni strukturi potreb po energiji in s tem delež vrsne energije,ki bi a son tour dvignil število obratovalnih ur in povi:čal izkoristek instalirane električne moči.
SHERRE LEGENDRE
Opazke k radelitvi spolov glede na krščanski mit, II. del
,,Beseda Jezusa Kristusa ni učinkovita zato, ker je sestavljena iz dotočenih zlogov, ki bi prisiljevali naravo, da ga uboga, ampak zato ker beseda (la Parole! izvira iz Besede (le Verbe) brez zlogov in ker mora vse, kar iz tega izhaja, izrazati vsemogočnost." (Zacharie de Lyzieux: De la Monarchie die Verbe incarne, ou de l'immense pouroir du plus grand des Roys, des hauts maximes politiques, et du merveilleux ordre qu'il observe dans le gouvernement de son Estat, Paris 1639, str. 212)
Tako nas teologija mehoma vpelje v območje zahodnega Teksta, kjer so razpostavljene tragične prispodobe Prava, popolnoma skrivnostne in resnične prispodobe, na katere se od srednjega veka pa do francoske revolucije nanaša politični diskurz institucij, ki so ga pravniki in ostali-tolmači državnega prava razlagali avtentično, legitimno in dosledno. Toda pojavijo se tako zgodovinski miti kot tudi posamezne mitologoje: pridejo in oddidejo, se spremenijo.zamenjajo in se pokopljejo. Akademska znanost pa od teh podrsavanj in obotavljanj v tekstovnem sistemu prevzame različne oblike, ki se spreminjajo glede na okoliščine, ki so za nas bolj ali manj zanimive; iz tega bom skušal potegniti, kolikor se da, vsakokrat ko si bom prizadevala odkriti poreklo Teksta.
Na tej točki se v mojem razlaganju vsiljuje kratek zastoj vsnovi, ki pa jo znova obujam, da bi dodobra zaobjel prostor produkcij, s katerimi imamo opravka: Tekst. Na realni način ta Tekst danes obstaja vpisan v nacionalne inačice Držav. Kajti tudi najbolj gladka zgodovina, taka, ki je bila najmanj sumljiva, da hoče kakorkoli ovreči svetla načela liberalne Republike, je že davno dokazala, kar velja Se posebej za francoski primer, ultratradicionalen značaj svojih z javnim ali zasebnim pravom kombiniranih konstrukcij, potem ko je nastopila za revolucijo, ki jo je ideologija po pravici imela za razkrojiteljico starega režima. Drugače povedano: pravne zasnove industrijske birokracije so zagotovljene z rimsko-kanonično tradicijo ter so zatem enostavno raznešene in preoblikovane s to famozno Revolucijo, ki skupaj s Tekstom zavzema eno in isto mesto. (4) Ker smo o kombinacijah, ki povzročajo, da se zakoniti evropski sistem časovno in prostorsko razvija (in ki ga za nazaj opredeljujemo kot minulo zgodovino), premalo informirani, si bralci antropoloških in psihoanalitskih del ter celo sami psihoanalitiki težko predstavljajo to stvarnost, ki je ideološko tako nekaj neprijetnega in nezaslišanega in še težje to, s kakšno nesluteno močjo deluje mehanizem za ohranitev tega sistema, za njegovo neprekinjeno posodabljanje, za to, da bi z njim dosegli tisto, kar pravniki često pojmujejo kot človeški napredek, da bi končno spoznali izpopolnjeni red.
Če v industrijski dobi, ki je osnovana na rimskem temelju, obstajajo nasledstveni in zakonski sistem, tehnike postopka in sodnega priziva, razporeditve pogodb in prestopkov, ali se sploh da zamisliti, da se je Zakon (ob pomoči ideoloških učinkov in družboslovnih diskurzov, ki mu ustrezajo s tem, da porinejo religijo v ozadje) kot za šalo odpovedal vsej svoji simbolni tvarini, svoji primitivni ravni, da je ta črvrsti mit pogorel skupaj z aristotelizmom in sholastiko kot pravnima principoma, na katera smo opomnili tukaj? Pri tem zelo težko vztrajam: ko se sklicujemo na naivne in troge sholastične formulacije, nam je zagotovljeno, da razpolagamo z začetnimi in nerazveljavljenimi ureditvami dogmatskega zahodnega diskurza, kjati sholastika naj bi bila bolj afi manj neverjetna, glede na tvarino, ki ji jo posodi institucionalizirani sistem. IVfit se pokaže ravno v tem klasicističnem ijaju.
Vrnimo se torej k najbolj jasnim, najmanj spornim postavkam, k tistim torej, ki so plod srednjeveške sholastike, predelali pa so jih pravoznanci Protireformacije, predvsem kazuistt jezuitskega reda in njihovi nasledniki vse do buržoaznega obdobja,(5) še preden je v vsevedno urejenost Zakona industrijska blaznost vnesla svoj prevrat. V tako razumljeni sholastiki, kjer se času porajajočega in nato zmagovitega kapitalizma začne ukoreninjati zakoniti sistem držav s katoliško tradicijo, lahko opazimo strogo prvotno mitologijo, iz katere izhaja diskurz moči, ki ga oblasti uporabljajo.
To pisanje bomo poenostavili, da bi s tem postala očitna njegova bogata dialektika, ki je osnovana na neodvisnosti imaginarnega falusa, in učinkovitost simbolnih ureditev, njima se moramo zahvaliti, da je proizvodnja verovanj, ki jih je stilizirala pravniška znanost, uspela pobožjaniti oblast. Voditelji dejansko niso več Ijudje, ampak so bogovi. Brez kanonske igre in delirantnih izjav vede, ki si prizadeva zaobseči posvečeno spolnost — vede, ki je potemtakem istočasno nedotakljiva in neupravičljiva, se te pobožjanjenosti ne bi dalo niti zamisliti, ne bi bilo v njej elementa, ki bi mu tahko verjeli.
Ta prvi bistveni pokazatelj nam dopušča, da sklepamo tako: prvenstvena politična ideja, po kateri smo Ijudje razdeljeni na delovanje po hierarhičnem načelu — torej po načelu, da je oblast posvečena: te ideje nekako začetno uporablja celotni mit ter povzroča velike juridične posledice. Dospeli smo do sklepa, ki nam odkriva mehanično členitev jnstitucij od religiozne mašinerije naprej, ki je še posebej kompleksna in metodično vzdrževana. S tem ko deluje s pomočjo duhovščine, je v hierarhični organizaciji Cerkve, o kateri govorijo pravniki, vsebovana tudi prvobitna opredelitev človeštva, ki je po njej razdeljeno na dve področji: podrejeno in nadrejeno. In odhod izhaja ločnica, ki se umesti med ta dva razreda, ki smo ju odkrili? Ne izhaja iz vzpostavljenega odnosa med moškim in ženskim spolom, kar bi bilo končno čistostvarno (utemeljeno na zdravem razumu). Pravni postopki niso nič stvarnega, niti jih ni utemeljil zdrav razum, so nadrealistični in mistični. Osnovna politična manipulacija ne pozna spolne razlike in jo vnaša v neki drug seznam (ki ga bomo obravnavali kasneje). Zakon osnuje družbeno delitev, izjavlja teorijo kastracije. Z drugo besedo: retigiozna antropologija, na katero se naš zgodovinski sistem opira, si na osnovni politični ravni izmisli enoten sploh, da bi ji tako postal dostopen unverzalni falus. Ta točka se mi zdi toliko bolj važna, če upoštevamo, da potekajo debate o vojni med spoloma, o falokraciji itd . . ., ki se nagibajo k zmoti o izvoru zakonitih tehnik izkoriščanja žensk v zahodnih institucionalnih sistemih jn tako pačijo ključno vprašanje, ki se nanaša na spolnostni diskurz Zakona. Drugače rečeno: avtoritarno načelo ni osnovano na mitologiji moškega spola, ki naj bipremagal ne-moški spol; osnovna hierarhična zamisel, ki načenja diskurz o resnici, kjer se izpostavlja mit, da bi tako sprejeli politične vsebine, je radikalno zatajila biološko stvarnost ženskega in moškega spola. S tega stališča, v skladu z veličastno zgodovino, ki jo razglaša Sholastika (kot smisel Zakona), moški ne prerinagajo žensk, ampak so kastrirani tako moški kot ienske, končni problem pa je v tem, da se obdela to poslednje in neizogibno vprašanje: s čim in kako lahko uživajo kastrirani?
Še preden zabredemo globlje v ekonomijo tega nerealističnega in zato toliko bolj delirantnega diskurza, je potrebno opozoriti na zmedo, katere naloga je, da sproži nadnaravno dialektiko, ki nas zanima, dialektiko, ki povzroči, da se srečajo kastrirani in nekastrirani. Preiskujemo jo zato, da bomo zatem (ahko bolje razumeli trenutek Teksta, ko se doktrina kastracije začenja ujemati z užitkom.
V eni izmed srednjeveških kompilacij, katere izjave in kazuistika še vedno služijo za utemeljevanje prava rimska Cerkev, je v posebno eksplicitnem odlomku rečeno, da obstajata dve vrsti kristjanov, se pravi dve vrsti iloveških bitij — v skladu s popolnoma kanonično opredeljeno družbo. Z ene strani so tisti, ki tvorijo red laikov, sklepajo zakonske zveze, obdelujejo zemljo, plačujejo desetino in se odkupljajo z darovanjem: pravilno rečeno tvorijo Ijudstvo. Te predpostavke lahko nazadnje podkrepimo še z zelo zanimivim razvojem tonzure pri dohuvščini: obred striženja ali britja las, s katerim se zaznamuje krono, ki jo na glavi nosijo izvoljenci v znak svojega vladanja.
Ta odlomek, kt je podkrepljen z obolico komentarjev v toku nadaljnjih stoletij, tudi po poteku srednjega veka, kaže, kako sposobna je sama doktrina, če se nanaša na teologijo kastracije. Ta teologija ravna z liturgijo Itorej s tehnikami vpisa telesnega v pravni diskurz) na isti način kot vsi ostali mitološki sistemi. Ko ponovno najavlja in s tem tudi vnaša formule in fantazme, ki jih uniformira in uzakonja Tekst, vključuje teorijo usojenih zakonov, ki so kot Ijubezenska znamenja in še posebno teorijo' simbolnih nadomestkov obrezovanja v staroveškem židovskem pravu (npr. tonzura, ki jo /grški Cerkvi uporabljajo od otrokovega krsta naprej in sodeč po nekaterih :elo starih obredih tudi v sami rimski cerkvi); toda to opredeljuje tudi obredno igro, pri čemer razume striženje las in pajčolan čez telo posvečenih žensk teologija, ki združi moške in ženske v enotni priziv kastriranih, tako, das svojim delovanjem briše telesno razliko med spoloma. Tehtanje posledic nas privede še dlje. Glede na to namero teologije, s katero računajo sodne znanosti, da bi lahko opravičile in razložile politično pravilo, ki je rezervirano za insttitucionalno področje, se je zdela spolnost nevpisana. Kako naj to nevpisanost razumemo?
Kmalu lahko ugotovimo, da konstituira krščanski mit po vzoru antičnih listerijev temeljno družbeno razdelitev, ko jzhaja iz svete trditve, ki je
ladomestilo vladajočega falusa in ki se od tu dalje razume kot nekaj svetega, področja nadčloveškega in nebeškega, od tam, kjer ni nečistovanja, ne laži, i pravi od tam, kjer se bitja krivcev srečajo s primanjkljajem v vedenju
(rešnega in nevednege človeštvd.Če ,,je zemlja izpolnjena s svatovanjem in je
spolnost
zakona
raj poln devištva" (6) je jasno, da zamisel hierarhičnosti, ki se skrivnostno vnaša zato, da bi fiksirala del človeštva v območje čistosti in deviškosti, realizira raj že na zemlji. Krščanska religija razglaša, s tem ko prinaša s seboj duhovščino in je neposredno vpletena v družbeno delitev, posvečeno oblast in s tem utemeljuje neodklonljivost svoje Politike na ugotovitvi, da jje dozdevna razlika med spoloma varljiva in da je edini falus, v katerega lahko verjamemo, imaginarni falus, in po vsem tem, da resnica n« nič čutno zaznavnega.
Končno pa ta nevpisanost spola in ta navidezna pomešanost spolov, ki jo vodi doktrina kastracije in ki povzroči razdelitev človeštva na dve vrsti, spelje Tekst k lastnemu diskurzu o resnici, resnici, ki je nujno in do popolnosti zagotovljena. Kdo je ta, ki ve? Kje se nahaja spoznanje? Kako se to božje spoznanje širi med človeštvo?
Od teh vprašanj je prvo enako zadnjemu, kajti odsotnemu, tistemu, ki nam jamči smrt je zapovedano, da naj nanje odgovori. Z drugimi besedami: tistega, ki je vseveden, ni tukaj, tudi on je tam, kjer so umrli in če njemu samemu pripišemo spoznanje, vednost, to pomeni, da se nahaja na mestu idealnega očeta, očeta, ki ni več tukaj, ki vlada na nebu, na skrivnostnem mestu, točno tam, odkoder izvira Zakon. Tu je treba najprej pojasniti, da je v skladu s sholastično predstavo, ki priča o tem, da vsevedni in univerzalni odgovarjalec odgovarja za človeško vrsto kot tudi zase, pravi bog vpisan v Tekst kot ON - iz česar lahko sklepamo, da je moškega spola. Ko se na to sklicujem, ne trdim, da je srednjeveška rimska teologija s tem soglašala; naznanjam samo, da kanonski odlomki Teksta, na katere se veže prvotna politična antropologija Zahoda, ne puščajo nobenega dvoma o tem, da označujejo faličnega boga oziroma božanskost falusa kot preverjevalca resnice. Zato se sklicujemo na Tekst.(7)
Potem ko smo zanikali razliko med spoloma, opazimo, da doktrina kastracije povzroči, da se ta razlika pojavi ponovno nekako nerealistično in zastrto, primerno za stil nadnaravnega diskurza. Če trdimo, da so kastrirani, ko opredeljujemo posvečeno človeštvo (človeštvo, ki simbolizira kraljevanje deviške čistosti), v skladu z vzvišeno igro teoloških namigovanj, izgubili svoj spol ali pa so ga odpisali, to pomeni, da izpostavljamo enačbo, ki se postavi že na pragu prvobitne politične znanosti kot referenca sakrosanktnega, nedotakljivega načela imaginarnega in vladajočega falusa; doktrina postane zahtevnejša in se precizira, ko zopet uvede razliko med spoloma, takoj ko se odpre procesu uživanja, ki je posledica problema, s katerim se ukvarjamo. S tem bom šel še dlje. Trenutno pa ostanimo pri naslednjem: oprimimo se problema sporočanjain jamstva za božje spoznanje, ki dela potitično besedo zakonitih voditeljev, voditeljev, ki jih daje zakon, ne samo verjetno, ampak tudi resnično.
Tukaj nas mora začeti zanimati ideja pontifikata, ki razglaša obstoj voditelja nad vsemi ostalimi voditelji na Zemlji, voditelja, ki verodostojno razodeva Zakon in ki sam sebe imenuje živeči zakon ali živi glas prava (viva voks juris), po bajeslovnih dogovorih, ki jih je rimska cerkev posodila za potrebe zakonitih poganov, ko je opisovala rimskega imperatorja. Ti dragoceni razglasi, ki so jih sholastični pravniki metodično zapisovali, so ritualno prenešeni na pontifa, lastnika sveta, božanskega gospoda, gospodarja politične besede. Če hitro preletimo doktrino in smo pri tem pozorni na to nenavadno gospostvo, izstopi poglavitni vezni člen med teorijo
kastracije (kot si jo je omislil srednji vek) in med idealom nekega absoluta — izstopi resnica, ki pripada pontifu, ne glede na to, kaj izjavi. Oblast se tu izraža kot vedenje, ki je kar najbolj pooblaščeno, celo božansko vedenje.
Da se tak čudež uresniči, ni potrebno. da bi bil pontif kastriranec, kot so drugi. Če je njegova funkcija taka, da preseže vsako drugo funkcijo, 5e zasenči vse ostale, pomeni, da ima njegovo telo še dodatno oznako, ki mu dovoljuje, da je v še tesnejšem odno&u z nesmrtno resnico. Sicer je stopil v prostor deviške čistosti, enako kot vsi kastrirani, toda ne samo to: zase je poleg tega zadržal tudi ključe vsemoči. V srednjem veku so pravni strokovnjaki razlagali to temno skrivnost, kar je za nas zelo zanimivo. Razlage so osnovane na mističnem roz^elesenju, ki se ga je krščanska mitologija tako dobro uporabljala.
Svečeniško telo je razdvojeno. To drugo telo je tisti navdihnjenec, ki uporablja žive organe prvega, predvsem pa srce, v katerega je metaforično zaprto vedenje o Ijubezni. Svečenik nosi v svojih prsih vsa spoznanja, vse pravne arhive. Giede na to, da pozna resnico, lahko govori kot oče, ne pa kot nevedni kastrirani.. Pravzaprav mu je znanega nekaj o imaginarnem in vladajočem, Falusu, ko je na svoji imaginarni in oblastniški poti na tem, da postane predstavnik resnice in pooblaščen zato, da se jo izreče, ne zato, da izgovarja posanriezne zloge, ampak da prevzame obstoječo bit vsemoči. Svečenik je tudi neposredno udeležen pri sporočanju utelešene Besede, se pravi pri posredovanju Sina, glavna točka te svete ekonomije besede, ki jo opisujejo z najzvestejšo natančnostjo že sholastični teoretiki svečeniške teokracije, — zgodovinski model vseh evropskih absolutističnih sistemov kataloškega računa. Telo voditelja |e božansko, njegov govor je popoinoma resničen, oblast je tako totalno utemeljena.
S tem, ko smo opazili, da kastrirani oče upravlja s preroškim mestom na najbolj ambivalenten način, ki je možen, lahko na tem čelu teksta istočasno opazimo tudi ponovno neposredno uvedbo, povrnitev razlike med spoloma. K temu vidiku dodajmo še, da pravoznanci rimske tradicije vztrajajo pri opredelitvi voditetjevega delovanja kot moikega bremena, munus virile. To niti ni srečno naključje niti ni nepomemben element, če je kastrirani, ki je opredeljen kot oče, moškega spola. Mistična anatomija, ki obravnava izvor spolov, istočasno obravnava same izvore oblasti: ,,Na začetku nista bila ustvarjena moški in ženska, niti dva moška niti dve ženski; ampak najprej moški in za njim ženska. Kajti bog je hotel ustvariti eno samo naravo Ijudi in ko je izhajal iz enega samega ustvarjalnega načela, je preprečil množenje nravi, ki bi si bile neskladne v spolu." Ta, §e posebej ekspliciten odlomek kaže, da spoznanje falusovega primata kot tudi mitična vzpostavitev univerzalnega spola ne dovoljujeta, da bi se politična teorija božanskega vladanja obravnavala tako, kot da je ona tista, ki v resnici povzroča razlikovanje med moškim in ženskim spolom. V zadnji oceni pa se nam izkaže enotni in vsemu človeštvu skupni Falus za samo referenco.
Ponovna, enako mistična vzpostavitev razlike med spoloma je verjetno možna le od trenutka, ko začne doktrina kastracije ustrezati užitku. Torej samo z vprašanjem: Kako uživajo kastrirani? izgubi nevpisanost spola moč, da se razlaga kot neke vrste zmes moškega in ženskega spola in se nasprotno začne reševati iz očiščenja te razlike. Vrnimo se k analogiji, ki jo je postavil Freud. Tukaj se ne nameravam z njim ukvarjati v celoti, ampak bi odceptl interes, s stališča institucij, ki so zgodovinsko podrejene zahodnemu religioznemu sistemu. Ko smo malo bJiže obsedenemu diskurzu, ki se toku analize počasi razkraja, pa nato zopet sestavlja, lahko opazimo da pravna kazuistika vsebuje doktrino kastracije, ki jo podaljšuje izumljanje novih obtik uživanja.
Ali končno to kastrirano, pripadajoče falusu, imaginarno, obsedeno ne umešča svojega ideala zelo visoko, tja, kjer se uteleša neoskrunjena Ženska? Če torej znova preiščemo teologijo institucij, kot sem to nedavno že zlahka počel, ugotovimo, da je univerzum čistosti tukaj opredeljen v odnosu do užitka.
To se je vpisalo v vse črke in če sta spola v to mesto nevpisana, se ta trditev sklada z drugo, nič manj skrivnostno in varljivo trditvijo, po kateri se čisti in deviški užitek prepoznava, kot da je za oba človeška spola užitek — užitek ženske. Orugače povedano: kastrirani so neke vrste ženske, idealizirane deviške, neoskrunjene ženske, ki uživajo iz Ijubezni v idealno Ijubezen ..., na skrivnostnem mestu, kjer se poraja želja, da bi bili biti, ki manjkajo. Freud je stopil tudi na to pot.
Ob koncu naj pripomnim še nastednje: Institucionalizirana stvarnost ne zna odpraviti divje plati zahodne mitologije, njene krščanske plati, ker se ravno na ta način ohranjajo njene pravne produkcije. Zatajitev je znak za neko slabost. Toda ta potlačitev, tradicionalnega diskurza zakona, ki jo lahko odslej imamo za nedostojno in grozljivo (beri preveč primitivno, da bi bila v zlati dobi psihoanalize sprejeta), si v tamdolstvu mrtvih divjaštev izgradi trajno ureditev, ki zna zelo dobro prikriti formacije, deformacije, reformacije mitov, ki so upoštevani le, če spadajo v maje legalnosti. Glede na to bi se morala s tem ubadati psihoanaliza, če naj bi se sama ogledala v tem ogledalu ter tako mogla identificirati svojo lastno umestitev v zgo^ovinskem bazarju znanosti, ki obstajajo zato, da bi ritualno govorile o oblasti.
Mojim predhodnim ugotovitvam naj dodam še to razlago: Mi, psihoanalitiki brskamo po tem gostem blatu zahodnega mita predvsem zato, ker branje le-tega poudarja pomen političnih parad današnjega dne, katerih pomen pa je predvsem v tem, da odtegujejo nujnost soočenja s temelji oblasti. Zgodovinopisne podrobnosti in pritisk označevalcev v mitološki konstrukciji bi bila dogodivščina najslabše vrste, če ne bi puščali za sabo določenih posledic, katerih razgalitev ovrže nabuhli govor oblasti, ki je tako odprt za oboževanje in za srečo subjektov, subjektov, ki jih obravnava kot trupta. Ravno mistična razdelitev člcveške vrste vodi postopoma, ko sledi niti tega diskurza, k zamejitvi edinstvenega mesta, s katerega govorijo voditelji, mesta deviške čistosti, kjer je tudi sedež resnice. Oblast predpostavlja in proizvaja svoje vernike. Tako mit ne opisuje tega, kar vulgarno imenujemo družbeni odnosi, niti nam ne nudi ključa do zgodovine. Pač pa enostavno vpiše igro verovanj, je stroj, ki povzroča, da se verjame, in ki obravnava Ijudi ne glede na to, ali kaj veljajo ati ne veljajo nič. Operira z ovinkom Teksta, kjer se izjavljajo Institucije. Nič drugega. Lahko se ga popofnoma ignorira, mitu se lahko zanika vsaka eksistenca v imenu realnosti, ki je — kot se dozdeva — vidna. Kaj pomeni pretvorba vseh absolutističnih sistemov v ideale, ki jih obravnavamo kot bolj berljive, kakor hitro to pretvorbo ovrže trdoživost pravnih sistemov ali birokratska ekspanzija? To jp formula, drugače rečeno privržek, dodatek. Da so pravne produkcije zakona stanovitne in da preživijo, pomeni, da istočasno obstajajo tudi oporišča za to.
Treba je vedeti, da delirantni diskurz, s katerim se zakon lepi na svoj mit, ki deklamira spolnost, vpisuje razdelitev spolov; ravno tako nikdar ne smemo pozabiti, da se v tej snovi os teksta obrača okoli teorije o kastraciji, ki omogoča, da se pravni nosilci nikdar ne rešijo svoje funkcije, ki je v tem, da ponavljajo okrutno dobroto oblasti, njeno obsceno resnico. Za to se uradna politična znanost, ki je tudi sama čista in deviška ter ima za nalogo vzpostaviti dobri red — prav nič ne meni.
Užitek je seveda zaključno vprašanje. Ob raziskovanju tvornih delcev mita se odpre ravno to vprašanje vseh vprašanj. Hierarhična razdelitev Ijudi na dva sveta (duhovščino in laike) ustvari razdelitev užitka ter nas poduči o užitku od zgoraj. Krščanski mit, ki je bii v Evropi posneman in predstavljen na tisoč načinov in ga je pojasnila Sholastnika, je služil iz močno različnih, absolutističnih vzrokov: čuval je različnost oblik uživanja s tem, ko ga je radikalno pobožanil. Oblast je dana od Boga, voditelji pa samo opravljajo svojo službo, nastavljeni pa so iz Ijubezni. Politika zakona je zaprta v ta
 prevedlaJelka B.
Opombe:
4)  Vsi   poučeni   juristi   poznajo    banalno   zgodovino   naših   francoskih zakonikov   ali   administrativnega   prava,   ki   ne   bi   bili   nič   brez   svojih amalgamov, ki so jih preoblikovali logiki 19. stol.
5)  Mmogrede nakazujem, da je zgodovinska osnova Teksta v Gracianovem Dekretu, ki je bil sestavljen v  12. stol. in je kmalu postal vrsta uradne kompilacije Zakona; redaktorji Kanonskega pravnega koda (1917) so se še često sklicevali nanj in nobeden izmed današnjih kanonikov si ne bi upal trditi, da je ta dogmatika zastarela.
6)  Odlomek svetega Ambroža, ki ga je povzel Gracian, Vzrok 32, vprašanje 1, kanon 12
7) To doktrino ponavljam v L'Amour du censeur, Seuil, Paris 1974
8)  Drugi  Ambrožev odlomek, z razlago. Gracian, Vzrok 33, vprašanje 5, kanon 20
9)  Pristop k religiozni snovi je, po mojem mnenju, dosti razčiščen z XX. LacanovimSeminarjem: Encore.
JO.
IZZIDNATEČAJA
Dne 15. III. 1980 se je še zadnjikrat sestala komisija uglednih kultumih mož in sklenila da podeli:
1. nagrado: Velimirju Masakrovskemu: za črtico SREČA
2. nagrado: Matjažu Potokarju: zb črtico BALADA O SAKSOFONU IN SONCU
3. nagrado: nikomur
O nagradah in reakcijah nagrajencev vas bomo še podrobneje obveščali.
Velimir Masakrovskij: SREČA
Brglez Janez je stopil na asfaltna tla svoje pravkar 2Orane njive. Ni pogledal nazaj. Vsi dogodki prejšnjih dni so se mu prikazali v bleščeči luči spomladanskega večera. Neodvisno od ptiča, ki je viseč na vrtni ograji pel: ,,U potiljak, u potiljak me Ijubi. Ne bodi tak, spet si padel vznak, v prometni znak," si je rekel: ,,To še zorje-mo, pa gremo. Preveč premišljevati pač ne smem, ko vendar vem, da Ijudem potreben sem zvečer. Potreben sem zvečer, jebemo mater, to je problem!" Na mater je pomislil v trenutku tem, v večeru tem.
Vrh trate je še vedno zahajalo sonce. Brglez Janez je stopil z asfaltnih tal svoje pravkar zorane njive. Roke maneč se /e zadovoljno namrdnil. Sedel je v kombajn, vtaknil roko v vplinjač, jo nežno zasukal in vzdihnil. ,,Brrrrrr!" je rekel kombajn in se napotil v dolino, kjer ju je že nestrpno toplo pričakovala žena Alenka Vran-Čič, rojena Badovanovič—Zrinski, s kopico otrok in hladno večerjo na drugem programu. Majših petero otrok je vekajoč zaspano poležavalo vsenaokrog po izbi, šesti si je bogvekod iskal zaslužka, sedmi, najstarejši sin Roman Bogdano-Romanovič, znan kot R.B.R., pa je že spet zaležal v Spodnji Nizkotni Skotnici, ko je po obra-tih družbene prehrane moledoval za skorjico kruha in zvračal prepotrebni mu pogum in samozaupanje. Samo-discipline na tej stopnji še ni poznal. ,,Sveta Marija!"je zaklical Janez Brglez in sunkovito spustil sklopko, da je kombajn trikrat poskočil, zavzdihnil in utrujen obležal na pragu. Dvignili so ga in ga skrbno odnesli na svisli spat. Prikaže se luna, bleda dol pogleda. V tem trenutku pa se je Vrančička domislila in dejala: ,,Čas je čaja zvrnitve," in s komolcem zvrnila samovar po pšeničnih tleh. Ko je družina zbrano posrebala čaj in zrnje od plev ločila, je tretji po starosti, Mihael, vstal in žvrgoleče rekel: ,,Povejte no tisto, ata!" je zahteval. Prošnji tej se je v zboru pridružila vsa družina, zdaj že pred kaminom zbrana, kjer je ogenj použival najmlajšo, sicer nezakon-sko Brglezovo in Vrančičkino sestrično Marjeto Milo-vanovič—Batina, Batina imenovano, v katastrskih bukvnh pod Milovanovič vodeno, da se je od njenih kri-kov svetila vsa izba. Brglez je vstal, si popravil hlače, obrisal usta ter pomenljivo pomežiknil Vrančički pa začeu „—" V tem je vstopila Jožefina Fink Podlimbar-ska rsoveČ: ,,Našega so odpeljali! Pa še zjutraj je tako lepo pel:
Nočem prežganke in strupa mi ne daj, skuhej mi, Jože, spet stari dobri ruski čaj.
Ne bom šel v planino. ne bom šel nazaj, skuhej mi, Jože, spet stari clobri ruski čaj.
Ne bom se obesil, spraSeval ne, zakaj, skuhej mi, Jože, spet stari dobri ruski čaj.
Ruski čaj. oj oh joj WOW, o yes
da da, ruski čaj čaj čaj čaj/j/j YEA H!H
punk čaj, mi smo vsi zdravi  .
mi smo vsi lepi, mi pijento
mi smo vs
mi pijemo
mismo vsiza RUSKI ČAJ."
,,?-] nas pijemo samo angleški čaj!" se je zadrl John. Oirr :z kamina je pogoltnif njegov glas. Smodila se je Marjcta Milovanovič, ki je imela počen mehur in vodo v kolenu, kar pa je vse do takrat skrbno skrivala pred družino, ki ji je brezmejno zaupala. Zodločno kretnjo je John snel z zida svojo zvesto risanico, jo nežno naslonil na ;jrno, oblirnil pene, ki so privrele Vrančički na gob - ter naslonil risaničino cev Jožefini Fink na čelo. MGc.-3:a.bo§, kot jih je toliko pred tabo, vešča!" Bum bum rbum je odjeknilo kot en sam strel. Jožefina je hoteia še nekaj reči, pri tretjem stretu pa se je vdala v usorio in prisluhnila šumu, ki se ji je spreletel po možga-nih. uegla je kraj ognjišča, zaobjela z očmi izbo in izbrsnu družino in mirno vzdihnila: ,,Tako žalostno me je pojledal, ko so prišli ponj." Njen glas je utonil v luži, ki je nastala iz dežja, ki je padel iz oblaka, ki je nastal Fz pare. ki je privrela \z Mhovanovičkinega kolena in me-hur;j. Tudi treskalo je. ,,Pa še hlapoev ni izplačal," je še rekl.3. , Sej ti ih tud nauš," se je vmešal Džon, opazujoč dušo ki se je v mukah izvila iz njenega telesa in splavala poo sirop, kjer je zasijala najprej turkizno, nato škrlatno m ,<ončno purpurno, da je spominjala na semafor. ,,Avanti!" je z gromkim glasom dejal gospod Bog, Peter pa nič, le s prsti je bobnal pogrebno koračnico in piskal na kijuč kot kakšen otrok, ki je pravkar dobil novo igračo. Barve so počasi zbledele in sobo je zaobjela tišina
,,Povejte no že tisto, ata!" je vstavši žvrgoleč zaprosij Mihae! in družina se mu je v zboru pridružila. Džon Brgle.:. trden kmet, je v glavi obrnil list debele knjige svojih spominov prst si oslinivši in začeL
,,Bilo je v času, ko je v naših krajih strašil Jovanovič, Kandza imenovan. Staro in mlado se ga je balo, device še posebej. Posebno je trepetala pred njim Travica Trepetli-ka, bledo in bolehno dekletce, v starih šegah vzgojeno.
sicer pa krasna pička pička, kakor smo jo, z veliko za-četnico seveda, tudi klicali, ko se je s svojimi ovčicami ob večerih vračala v dolino. Nismo mogli zadrževati podmuklega smeha, kadar smo pomislili na to, kako bo, ko se bo slej ali prej enkrat morala srečati z Jovano-vičem. In res se je zgodilo. Bile so marčeve ide ob šestih zvečer, ko smo v naših krajih ob tem načinu dela že pošteno sfukani. Sedeli smo zbrani kot že toiiko večerov poprej, a pozneje nikdar več, za česar vzrok boste zve-deli vsi, ki boste z zanimanjem prisluhnili meni in zgodbi, ki jo pravkar pripovedujem in jo bom nadaljeval takoj, ko končam tale stavek. Sedeli smo torej zbrani kot že toliko večerov poprej Pri Trdem Klinu in nismo vedeli, da je poslednjič. Sesali smo vsak svoj palec, kajti vina in tobaka takrat še nismo poznali, kar priteče po bregu navzdol, šine skozi okno in se pripopa na steno tik pod cesarjevo sliko, ki mu je ob tej priliki padla v na-ročje, da je izgledalo, kot da Hibiskus Rebus Podokenski jr., bil je namreč prav on, cesarja ziba. Gromki smeh pa nam je zamrl na ustnicah, ko smo zagledali njegov obraz. V hipu smo bili pri njem, ga postrgali s stene in odstaviii cesarja. K sebi je prišel šele, ko je posesal oba svoja in vse naše palce. Njegova zgodba se je glasila takole:
ZGODBA HIBISKUSA REBUSA PODOKENSKEGA JR.
Vsi veste, kdo sem jest in kdo je bil moj oče, čeprav mi tega nočte povedat, kurbe, pa sej ni važen. Veste tud, da vam ne bom lagal, čeprav to, kar vam bom zdejle povedou, tud ne bo sama čista resnica, pa kva. Torej kurc grem jest dons gor s planine perke dol v dolino, pa me ves čas nekej muč. Vprašam se: ,,Hibo, kva te muč, kvat je, povej." Zlažem si: ..Matra me, matra sosedova Katra," pa vem, da to ni res, sej me vsi poznate in veste, kakšne knjige sem čitou in v kakšne šole sem hodu. Muč me, muč pa stopem s ceste dol not v goščo, dab si mal odpočil. Se preden pa hlače odpnem, okrog sebe pogle-dam. Nikjer nobenga. Sami volkovi, fazani, zajci in li-sice. Pomislem: ,,Na lov bo treba," in počepnem. Kar se v trenutku stemni in slišem od vsepovsod uuuuuuuuuuu, aaaaaaaaaa, uuuuuuuuuuuaaaaaaaaaaa. Prižgem luč in kv? videm? ! Še zmerej sami volkovi pa zajci pa lisice. ,,Ja kje so pa fazani," rečem. Kar prileti mem en fazan in rečem: ,,bfe to je za popizdet, tud fazani so še zmerej
tle." Ug asnem iuč in čiikam. Spet siišern uuuuuuu uuuuuu, aaaaaaaaaaa, uuuuuuuuuuaaaaaaaaaa. Rečem: ,,Če ^i, se mi prkaž!" Trikrat to rečem. Pržge se luč in kdo idrži roko na stikafu? Kdo? Sama Sveta Mati Božja pomagej Jovanovič. In kdo se ga oklepa kuker kakšnega asparagusa al pa kaktusa? Kdo? Sama Travica Tre-petlika. Obleka raztrgana, ogenj v očeh, jezik do tal, reč«: ,,A tis tist preklet norc zagaman, k skoz luč prži-ga." Jovanovič me pa samo grdo pogleda, da še zdej vem, kako, tkole, ugasne luč, pol se pa neč več ne spomnem, zdi se pa mi, da je blo še nekej. Nekej koker mračenga, kosmatga pa sluzastga pa kuker po žveplu je zasmrdel.
Ko je Hibiskus Rebus končal svojo zgodbo, smo vsi vstaii in se pokrižali. Zaobljubili smo se, da ga bomo od sedaj naprej klicali le še Rododendron, ime, ki ga je pošteno zaslužil, a le kratek čas nosil. Odprejo se namreč vrata, skoznje pa stopita nihče drug kot Jezus in Marija pomagajta Jovanovič in Travica, lonček aspara-gusa v rokah držeč, katerega božjastno kri bruhajoče rdeči cvetovi so se naravnost zabadali v naše oči. Bili smo mladi, trdega dela vajeni Ijudje, a ta prizor je bil za nas preveč. Vojko Zveza, ki je do takrat že osemkrat zrl smrti v oči, je pri priči stekel proti cesarjevi sliki, se poglobil vanjo in od takrat ga nismo več videli. Marko Nihil se je šel na gumno metat in se slednjič vrgel v prepad, iz katerega je zlezel popolnoma drug človek, ki je kmalu nato, ne razumevajoč niti besedice naiega je-zika, a brez volje, da bi se ga naučil, odšel proti severu. Vii Tuberkuloza je brezglavo neodet odvihral v noč, kjer ga je, potnega ob cesti na hrbtu sedečega presene-čeno napadel akuten prehlad, ki se je preko bolečin v grlu, ki so mu iz ust pobrale še zadnje besede, preselil v pljuča, kjer se je stopnjeval v tuberkulozo, ki ga je mu-čila dolgih šestdeset let, vendar ga ni zlomila, le osmislila ga je, kajti odtlej se n\ več spraševal, od kod mu to za naše kraje nenavadno ime. Pišta Oleander je takoj, ko je zapopadel situacijo, odšel skozi vhodna vrata na dvo-rišče. kjer se je s svilenim robcem, ki mu ga je kot znamenje neminljive Ijubezni nekoč poklonila Travica Trepetlika, obesil na prvo palcno, pri čemer mu je Kandža Jovanovič dobrosrčno držal ravbarske. Palma se je od občutka krivde kar posušila, vzgled, kateremu so kasneje  iz občutka vzajemnosti sledile  vse slovenske
palme in je ta vrsta dokončno izumrla na naših tleh in sicer protestno, česar se danes vse premalo (če sploh? ) zavedamo. Robert Vremenoslovacki je treščil tranzistor, ki ga je dotlej \ne prepogosto poslušal, ob tla, odšel v Tuhinjsko dolino, se zaprl v votlino in zagrizel v mino. Kotlina, ki je ob eksploziji nastala, se še dandanaŠnji imenuje Zdaj me vidiš zdaj spet ne dolina. Bratje Olaf-son pa so se čez rame objeti pojoč ptoti Jutrovem zroč odplazili v noč. Jaz «am tudi nisem imel potrpljenja, da bi §e dolgo vzdržal v tej res mučni situaciji, vendar nisem mogel odtegniti pogleda od božjasino kri bruhajoče rdečih asparagusovih cvetov, vse dokbr se Jovanovič ni začel maščevalno znašati nad Rododendronom. Najprej mu je v potrgana ušesa, ki jih je postavil predse na mizo, recitiral:
Življenje celo sprt. nestalen, resnico, mir in srečo je iskal, njegovjecilj bil temen, dalen, umel ga ni, zatoje pal.
Nato mu je izgrebel oči in j»h postavil pred prižgano televizijo, kjer pa so kmalu zaspale. Levo nogo je prisilil, da je plesala tako, kot je on hotel. Jezik mu je pribil na* steno pod sliko Franca Ho?efa in ga v dolgi diskusiji popolnoma porazil. Potem ga je začel mučiti s tezami o nesmrtnosti duše. Iz desne noge mu je potegnil pišal in, ko sem že mislil, da jo bo kot tako uporabit, mu je z njo kot z lokom drgnil po zobeh uspavanko, ki pa je nehote prerasla v tak krešendo, da se mu je začelo smoditi mehko nebo, česar pa noben od navzočih zaradi eufo-rične vznesenosti, v katero smo zapedli, ni pravočasno opazil. Og enj se je preko obrvi in las bliskovito razširil na stiko secarja Franca Jožefa, ki se je izkazal kot odli-čen požiralec ognja in je ogenj razpihal po vsem lokalu. Zajel je baržunaste zavese, se po njih vzpel na slamnato streho, ki je hipoma zmagoslavno vzplamtela kot živa bakla. Brfiz besed smo strmeli v ognjeno stihijo. Ko-majda smo se rešili. Kam sta šla Travica in Jovanovič, takrat še nisem vedel, sam pa sem se napotil gasilcev iskat. Na poti v dolino pa me je obšlo nenadno razodet-je. Spoznal sem, da za resnično predmetnostjo narave obstaja še nekaj, kar lahko človek kot umno in iz-najdljivo bitje preko določenih, snovnost reducirajočih postopkov pridobi. Prva stvar, ki senn jo opazil ob sebi, je bila majhna, drobna trta, ki je kar kticala po zaščiti. Na njej se je šopiril rdeč nabrekel grojzd. Zmečkal sem ga v klobuk in ne da bi karkoli zauiil ob tem zdruzku bedel šestinšestdeset dni in noči, dokler me ni, na sve-tega Martina dan, obiskala vesela debela gos. Vprašala me je: ,,Ejga, kva pa počneš? " Ker takrat še nisem vedel odgovora, sem si ga \z nislil. ,,Vino delam," sem dejal. ,,A vin? Kvaj pa spet to, ejga? " ,,Probej," sem rekel, ,,pa boš vidla." Gos je ne bodi lena srknila nekaj po-žirkov in rekfa: ,,Ga ga gaf Ejgaf g a ga ga ga ga." ,,Kva paj s tabo," sem reku, as pozabla govort." ,,Ga ga ga ga g a ga!" je veselo odgovorila gos. Čtdečse njeni nepri-čakovani veselosti in pomislivši, da to prihaja od nena* vadne pijače, sem sklenil, da še sam poskusim. In sem. Neprijetno ni bilo. V hipu sem pozabil na gorečo hišo, gasilce, Jovanoviča, tragično preminule tovariše. Objeta sva z gosjo stopila na dvorišče, jaz stare pesmi pojoč, gos pa v ritmu gagajoč. Vzbudil se mi je apetit in veselost je prešia pobesnelost. In ker takrat še nisem imel vas, Ijubi otroci, je prva, ki mi je prišla pod roko, bila gos, moja snežnobela prijateljica. Jo primem za vrat in jo peljem do vrat in jo v trenutku umorim. Preko perja, ki ga je bilo ravno za eno tuhno, ki sem jo po pošti poslal svo-jemu preminulemu samotarskemu prijatelju Robertu Vremenostovackemu v Tuhinjsko dolino, sem prišel do mesa. Pripravil sem ga z jabolki, medom in orehi. Zraven sem pil vin v goskin spomin.
Naslednje jutro sem se zbudil v hudi žeji, zato sem v trenutku pomislil na gasilce, ki sem jih poiskal in se z nj/m; vrnil v rodno vas. Gasitci so rešili, kar se ]e še rešiti dalo, to je bila predvsem slika cesarja Franca Jožefa, ki jo je ogenj komaj načel in visi zdej tukej not v kaminu, da jo bo vsak od vas, ko pride na vrsto, videl. Sam pa sem takrat kupil parcefo v Asfaltni dolini, sezidat tote hišo, se nekaj časa še pečal z gostinstvom in gosjerejo, nato pa se z vsem srcem predal kmetovanju. O Travici in Jovanoviču sem slišai šele naslednjega poletja. Prav lepo sta si uredila. Ustanovila sta osnovno šolo za zgubljene ovce, zasejala in narodila kopico otrok, ki so še danes strah in trepet vseh primorskih občin, sama pa sta končnu zadovoljna nad storjenim zaspala v gospodu. O, da bi bil tudi z nami tako dobrotljiv."
Otroci so potihoma zlezli vsak v svoj kot in zaspali. Marjeta Milovanovič—Batina je le še tlela v kaminu. Janez Brglez in Alenka Vrančič sta naložila na ogenj Jožefirvo Fink in z roko v roki sedla pred kamin. Tiho sta strmela v plamene, ki so použivali brezdušno truplo in se veselili v mavričnih barvah. Preplaviti so ju spomini. Zaživele so slike. Z roko v roki sta stopila vanje. Na križu se je zganil Odrešenik. Oqlasila>se je tiha glasba.
V    LESU   OGENJ   -   ALI    IGRANA   LJUDSKOST TONETA KUNTNERJA                              Matjaž Potokar
V zbirki Nova slovenska knjiga, ki izhaja pri Mla-dinski knjigi, je z tanskoietnim datumom izšla tudi zbirka pesmi takoimenovanega samohodca v slovenskem pesništvu Toneta Kuntnerja, s paraboličnim naslovom V lesu ogenj. Kot vse prejšnje Kuntnerjeve zbirke tudi ta ni napravila nikakršnega koraka naprej. Kuntner ostaja še naprej ,,slovenski poet", ki mu ni mar, ali pa si na-menoma zatiska oči pred dogajanjem okrog sebe. Prej bi lahko '.rdili, da je ta zbirka korak nazaj tako oblikovno kot p'2meno. Sicer pa Kuntnerjeva usmeritev tega tudi ni rakazovala, zato poskušamo osvetliti in osmisliti Kuntnerjtvo pesniško prakso ter podobne pesniške prakse.
Uvodoma velja poudariti, da naletijo Kuntnerjeve pesrr>; skoraj vedno na presenetljivo velik odmev med slovr ¦-..<:kimi bralci poezije. Samo po sebi se nam po-stav^;a vprašanje, čemu se imajo Kuntnerjeve pesmice zah^'-*;1 ti za širok krog bralcev, medtem ko na drugi stra-ni coažamo zmanjšano zanimanje za poezijo nasploh?
Aii }e to njegova sprevrnjena in navkJezna Ijudskost, ki rr-3če množicam pesek v oči, ali do potankosti dogna-na, .kristalizirana in igrana naivnost, ali pri slovenskih bralcih še kako popularna navidezna nemoč in jokavo obžalovanje nad obstoječim stanjem ter obenem brez-izhodna situacija, ki nam jo slika Kuntner v svojih pesnitvah?
Verjetno gre za nekakšno mešanico, konglomerat vseh prej navedenih pomislekov, ki naj pripeljejo po-rabnika takih ^umetnosti" v še pasivnejši položaj, ki je pri teh bralcih radikaliziran do konca, in ^.,tem pre-pričati Slovence, da je mazohizem in popolna nemoč edino, kar lahko nudi trenutna slovenska poezija. Še sreča, da je Kuntner ,,izrazit samohodec" in da Slovenija ne premore kakih deset takih »slovenskih poetov", ki bi
do kraja zastrupili in pasivizirali že tako ali tako v kič usmerjenega povprečnega porabnika literature in po-ezije.
Naš namen ni, da bi Kuntnerjeve pesmi spričo množice njegovih bralcev na hitro obsodili na kič ali šund. Ne. Kuntner tudi ni tak izrazit ..samohodec" kot bi nam ga nekateri radi pokazali. Slovenija premore vsaj še nekaj takih perfidnih pasivnežev, ki pa se tako ali drugače vešče skrivajo za izdelanim slogom, konota-cijami in nabuhlim besedičenjem. Zadaj, za temi pri-pomočki, pa je vedno prisotna tista pobožna želja takih pesnikov ne biti tukaj zdaj. Ta nezmožnost soočanja s človeškimi problemi in konflikti jih sili odili izven sveta, morda nekam na deželo in tam poslušati ptice pevke, zraven pa jokati nad lastno nemočnostjo.
Kuntnerju nabuhlega besedičenja in izdelanega sloga res ne bi mogli šteti v slabo, ker tega preprosto nima. Ne premore tako velikega besednega zaklada, ali pa na-menoma išče narodno zabavne, izpete pesniške pri-pomočke in s temi poskuša napraviti vtis Ijudskega pesništva.
Toda vrnimo se iz oblikovne plati spet v Kuntnerjev miselni svet, ki je sam na sebi tako gnil, da zasmrdi iz vsake njegove pesmi. Kuntner nekaj občuti, ob tem ni dvoma. Vsi pomisleki, ki prežemajo posameznika ob soočenju s svetom, pa pri Kuntnerju nakazujejo znani odmik od realnosti. Kuntner zaradi neaktivnosti, nemoči in neiznajdljivosti odplove v nekakšen pojmovni svet, ki si ga sam kreira s svojo poezijo. Ta njegov pojmovni svet je njegova skrivalnica, obljubljena dežela in Itaka obenem, v kafero še zateče vselej, ko ga sre-čanje z zunanjim svetom do korenin prestr«ši. Zato se povsem normalno čuti' tujca v svetu, ki ga obdaja, obenem pa mu prav to tujstvo prinaša lažen občutek vzvišenosti in preseganja empiričnega sveta. Ta občutek preseganja mu tudi nalaga ali dovoljuje komentarje, ki udarjajo na plano v obliki njegove poezije. Kuntner se
pravzaprav samo za trenutek pokaže iz svojega varnega skrivaiišča, vendar je ta trenutek dovolj, da potem lahko na dolgo in široko piše o pokvarjenosti sveta in celi rane v zavetju svoje neaktivnosti. Kuntnerjev izhod pa ni samo biti ,,slovenski poet", ki mu tudi ,,na tuje sega pogled", a se tam le še bolj izgubi. Druga njegova skrival-nica je Ijubezen, pojmovana v metafizičnem pomenu preseganju sovraštva, in ta mu sploh omogoča shajanje in bivanje s soljudmi. Ljubezen, ki je pojmovana kot dajanje in zmaga tistega, ki izgubi, je morda najbolj dognana misel v tej zbirki, še ta pa je prepisana \n vulgar-no potvorjena. Ko pa bi se morala ta Ijubezen soočiti z Ijubeznijo drugih, Kuntnerja spet pograbi skoraj para-noičen strah. Njegova Ijubezen, ki je dajanje, prestrašeno odskoči in se zboji za lastno eksistenco. Torej Kuntner-jeva Ijubezen ni le dajanje?
Kuntnerjev skeptični jaz seveda spet stopi na nihi-listično dvomeče pozicije, odkoder ga rešuje očitno samo lažna kreativnost v obliki prevrnjene poezije. Mazohistično zadovoljstvo ga obhaja ob lastni neinven-tivnosti, kar pa je najbolj paradoksalno pri njem, ga to tudi osmišlja in rešuje pred prezgodnjim propadom.
Paradoksalno se nam postavlja še tretje vprašanje: Zakaj ta, v bistvu zelo asocialna poezija, v taki meri dosega bralce? Ali je to iskanje drugega pola povprečne slovenske identitete? Odgovor, ki je seveda povsem neodvisen, od Kuntnerjeve zadnje zbirke V lesu ogenj, ne bi smel biti utemeljen kot površno in nam tuje spre-jemanje literature kot take. Jasno je, da vsak bralec išče v knjigi samopotrditev. Če pa je ta samopotrditev še zagovarjanje skozi stoletja namišljeno vzgajane pasiv-nosti in nemoči, se nam cxlpre docela drugačen pogled in morda celo odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje. Ne poskušamo trditi, da smo s tem podali vseobsegajoč in večen odgovor na vprašanje o tujstvu v slovenski umetnosti. Vsekakor pa je to prisotno tudi še danes, kar lahko jasno razberemo iz Kuntnerjevih verzov. Siovenec
Slovencu tujec se zdi tudi danes povsem normalno bistvo naše umetnosti in morda ne samo umetnosti.
Izhoda iz vsega tega pa pri Kuntnerju ne moremo najti. Njegova pot je namreč brezglavo kroženje po nekaj docela izrabljenih nivojih. Samota, bežanje od sveta, namerno zatiskanje oči in lažna kreativnost ne morejo prinesti odgovora na zastavfjena vprašanja.
Sedaj ko smo nekoliko osvstlili sporočilo Kuntnerje-ve poezije, se lahko malce pomudimo tudi pri obliki njegovih pesmic. Oblikovno so pesmi še na nižjem nt-voju, kot nam jih poskuša podati miselno sporočilo. Kuntnerjeva pismenost ne presega pismenosti povpreč-nega pubertetnika. Vsa je ujeta v siljene kontraste, besede preskoke m že prevečkrat zdrsana primere. Potem so tu še retorična vprašanja, ki naj bi nakazov^la stilno povezavo z Ijudskim izročilom, čeprav največkrat delujejo kot popolni vrivki. Prav tako oznako zaslužijb tudi  neinventivne rime, ki samo lomijo ritem pesmi.
Nekajkrat se nam zazdi, da poskuša Kuntner z ritmom razgibati že tako statične verze, vendar kmalu vidimo, da prisiljeno iskanje rim in asonancta ritem popolnoma izniči in upočasni.
Kuntnerjev stil je z eno besedo naiven. Ta njegova, morda celo igrana, naivnost pa marsikoga zavede v iska-nje Ijudskosti v njegovih verzih. Ali je temeljna oznaka za Ijudskost res in samo naivnost? Očitno smo s tem vprašanjem zašli v območje dveh ra^ni kulture: namreč masovne in elitne. Iz zgodovine kulture je jasno, da sta ta da pola kulture vedno obstajala in tako obstajata tudi danes. Ne vidimo razloga, zakaj si tega ne bi priznali. Za odpravo takega dualizma najbrž ne potrebujemo kakšne-ga posebnega aparata, ampak razširjanje obzorij in od-pravijanje pasivneqa sprejemanja umetnosti. Kuntnerjeva pesniška zbirka >/ lesu ogenj pa tega zagotovo ne od-pravlja. Zato upamo, da bo ta ,,izraziti samohodr^ ostal res samohodec in ne bo napravil še večje škode.
FESI
27. festival jugoslovanskega dokumen-tarnega in kratkometražnega fllma
LEPI, UMITI, POCESANI - A 2A-LOSTNI OTROCIČI
,JFestival me spominja na lepe, počesane, umite, a žalostne otročiče. Urejeni otroci, a kakor da se jim je nekaj premaknilo v glavah," pravi Boda Markovič z Radia Beograd. ,,Film o tem festivalu bi bil izieden dokument na festivalu čez dvajset let. Kakor da nekdo raziskuje, kako dolgo je to mogoče prenašati. Mogoče je teh nekaj presenečenj — ,,Kokan", ki ga nisem videl, pa Zafranovič, ki je nocoj na sporedu - realnost festivala. Clo-vek se resnično prestraši, ko mu ka-žejo kot dokument nekai, kar bolj spominja na sveže prepleskano bajko kot na najbolj navaden pogovor, kakor je tale na primer. Ničesar še nismo videli, čemur bi se lahko reklo dokument. Tu nekdo meče estetske dimne zavese, da se ne bi videlo, kaj je na oni strani — pa ne vem, kaj je tako strašnega na oni strani, da se ne bi smelo videti."
način se misli z dokumentarnim L11-mom.
Tako: festival je bil, filmi so se od-vrteli, dejstvo je, da je publika pozor-no spremljala projekcije, toda čemu vse to in zakaj, ko so odpovedaii ravno tisti, ki ne bi smeli: filmski avtoiji? !"
Odpovedali: se zapletli v intelek-tualne konstrukcije ali prepustili mračnim iracionalnim silam, da opia-vijo svoje; se dali zapeljati v tenden-cioznost ali pol v sentimentalnosti in patetičnost (to predvsem v Mdoku-rnentarcih" iz časa NOB in revolu-cije); se šli (mal<J)meščansko modro-vanje o večnih življenjskih resnicah ali uporabljali realnost kot dekoracijo idejam (zelo priljubljen način ,,ustvar-janja"); se predajali nostalgiji po dobrih starih časih (po potepuškem ciganskem življenju, kmečki idi-liki...) in izvajali (med)človeške odnose na živalske (kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima: ,,prepirajo" se mravlje dveh mravljišč, dobiček, tj. pojedino imajo pa ptiči - in fUm je dobil celo veliko zlato medaljo za do-kumentaica!).
To, kar se tiče zgodb in idej. Še dosti bolj pa so bili avtorji neumorni pri zlo-upo-rabi samega fllmskega medija. Najpogostejša napaka je bilo zapadanje v verbalizacijo (večina ,,do-kumentarcev"), o kakšni skladnosti verbalnega in likovnega pa tako skoraj ni bilo sledu. Ceprav je res, da je bila sama kamera dostikrat zelo dobra - a lepa slika v filmu pač še ni vse.
Srbija	Beograd	6
	Bor	1
	Novi Sad	1
	Priština	1
Hrvatska	Zagreb	5
	Rijeka	1
	Split	1
Slovenija	Ljubljana	2
BiH	Sarajevo	1
Makedonija	Skopje	1
Črna gora	Budva	1
NAGRADE: Grand prix
3 velike zlate medalje ,,Beograd" (po ena za dokumentarni, animirani in
kratki igrani film)
6 zlatih medalj (za selekcijo, scenarij, kamero, glasbo, ton? debitanta) 3 diplome
ŠTEVILO                 ŠTEVILO
REPUBUKA         MESTO               PRODUCENTOV    NAGRAD
Da ne govorim o glasbi! Ta je še posebej prispevala k že omenjeni sen-timentalnosti, patetičnosti, nostalgič-nosti in sploh vsakršnim osladnostim - in tem se je dostikrat res čudovito ujela s ,,sporočilom" filma. Slišali smo vse od najbolj neumnih popevčic (ki pa so bile po zagotovilu avtorjev čisto resno mišljene) pa do prekrasnih sklad v stilu (in izvedbi) malih zabav-nih orkestrov - morda se kdo lahko spomni, kaj bi se še dalo stlačit vmes med to dvoje? Jaz se ne morem. Vendar, šapo na srce: slišali smo pač tudi nekaj resne, takorekoč klasične muzike, in pa, jasno, RAČUNAJTE NA NAS - .
Skratka — festival ti na splošno za-pusti občutek enega samega Ijubega konformizma, pristajanja na ustaljene načine izražanja in SPOROCANJA -prva jugoslovanska filmska štanca.
Seveda stvari niso bile tako abso-lutno črne. Bilo je nekaj poskusov preseči ta konformizem - in večina jih je pristala v programu izven kon-kurence. Edino v animiranem filmu se taki poskusi do neke mere tolerirajo (morda tudi zato, ker jih je prav tu največ).
Poglavje zase je podeljevanje na-grad. Po njenem lastnem zagotovilu se žirija niti od daleč ni ravnala po kakšnem republiškem ključu ali četn podobnem. Vendar dejstva govorijo svoje. O tetn glej tabelo!
STUDENTJE
so prišli s Fakultete dramskih umetnosti (Beograd), z Akademije za kazalište, fibn i televiziju (Zagreb) in z ljubljanske AGRFT. Letos so sode-lovali na festivalu drugič, prvič pa lani. Za projekcijo so jim odmerili dve uri časa, filme zanjo pa so izbrali pro-fesoiji (in ne študentje, kot bi lahko komu prišlo na misel). Ljubljanska akademija je bila na projekciji na vrsti zadnja in tako se je zgodilo, da je za enega od njenih (treh) filmov zmanj-kalo časa. Menda se je nekaj podobne-ga zgodUo že lani... Na tej projekciji se je znašel eden redkih pravih doku-mentarcev, kar smo jih videli na festi-valu; to je bil film Mitje Miklavca,
Rosnet na nezgodnem oddelku v Ijub-^anskem Kliničneni centru.
Istega dne kot projekcija je bil - a pred njo - na programu tudi pogovor s študenti. Tu je bilo dosti slišati o njih, manj pa od njih, čeprav so štu-dentje tam bili, novinarjev, produ-centov in filmskih delavcev pa je bilo zelo malo. Studentje so hoteli Še en pogovor naslednji dan, po projekciji, m to naj bi bil pogovor o njihovih filmih. Predlog je bil sprejet, pogovora pa ni bilo, ker ni bilo tako rekoč ni-kogar tam, da bi se pogovarjal (tudi študentov samo nekaj).
Sicer pa se ni bUo kaj dosti pogo varjati. Na projekciji je bilo očitno, da se študentje pridno učijo obrti in po zgledwsvojih starejših kolegov varno plujejo v konformistične vode.
Mojca Drfmika
Natanko tako. Videli smo okrog 120 filmov, od tega približno 70 do-kumentarnih, 30 animiianih, 20 igra-nih. A dokumentami so bili daleč od dokumentarnosti in igrani razen nekaj izjem povsem brezizrazni. Tako sona festivalu blesteli pravzaprav animirani, čeprav je šlo precej tega bleska na ra-čun ruzkega nivoja festivalskega po-vprečja.
Značilno je, da snemajo režiseiji kratke filme v glavnem v času ,,počit-ka" med dvema celovečercema in da so jim predvsem sredstvo za preživlja-nje. Ghivni cilj jim je torej posneti fflm ne pa posneti dober fibn. In za povrh so ti filmi namenjeni bolj festi-valom in producentskim arhivom kot pa publiki oz. predvajanju, pa naj bo že v kinematografih ali na televiziji. Pravi praznik je, kadar se prikrade v televizijski spored kakšen izbor ali celo ciklus dokumentarnega ali krat-kometražnega filma (sploh na TV Ljubljana). Edina spodbuda za trud so torcj festivalske nagrade, pri čaner pa je zanimivo, da so v tujini naši filmi dostikrat nagrajeni in so tudi na sploh bolj cenjeni kot doma (pri čemer se seveda postavija vprašanje kriterijev). ,^etošnji festival," pravi Severin M. Franič, filmski kritik, urednik v re-dakciji časopisa Sineast,,je v največji mogoči meri pokazal, da sta doku-mentarni in kratkometražni film v krizi, ki je dosegla alarmanten razmah. Pri tem mislim predvsem na to, da je danes ukvarjanje z dokumen-tarnim in kratkometražnim filmom prej posledica socialno moralne ..ogroženosti" avtorjev kot pa dolo-čenih estetskih, teoretičnih in idejnih kristalizacij.
Naj pojasnim: ko pravim socialno, mislim pn tem predvsem na deistvo, da kratkometražni film predvsem omogoča avtorju - pa čeprav mini-malno - materialno eksistenco. Gre torej za interese, ki so s samim me-dijem le posredno povezani. Ce opa-zujem letošnji festival \z te perspekti-ve, se mi zdi, da smo se znašh v si-tuaciji, ko moramo ugotoviti: če je ukvarjanje s kratkometražnim filmom socialna kategorija, potem to pri-znajmo in ne zavajajmo javnosti v zablodo, da gre za neke zelo po-membne stvari in probleme.
Vseeno pa se mi je v morju kvanti-tete, v situaciji, ko je težko izbirati favorite, ponudilo nekaj filmov, ki sicer niso remek dela, se pa da o njih razmišljati. Predvsem mislim tu na ,,Riblje oko" Joška Marušiča, ,,Cin" Nikole Stojanoviča in recimo, ko je beseda o ti. dokumentarnem filmu, na ,,Favorita" Toneta Freliha. Marušičev film se mi zdi zanimiv v prepletanju elementov animacije in igranega filma; Stojanovičev ,,Cin" je pravzaprav ne-gacija kratkometražnega flbna, za-snovanega na pripovedovanju oz. identificiranju medija filma z medijem televizije; Frelvhov ^avorit" pa je kljub določeni netemperamentnosti dober primer za to, kako in na kakšen
GOSPODARSKEOSNOVE
NEUVRŠČENOSTI
Bojan Korsika
Če govorimo o gospodarskih osr.ovah neuvrščenosti, moramo brez dvoma vzeti v pretres t.i. ,,novi mednarodni ekonomski red", ki - če povzamemo na kratko njegovo formulacijo — izhaja iz naslednjih stališč. ,,Današnji mednarodni ekonomski red je v glavnem odraz kapitalističnih odnosov, tj. imperializma in kolonializma. Novi red mora potemtakem pomeniti negacijo teh starih odnosov, ki s svojim delovanjem stalno ne samo repreoducirajo ampak tudi širijo razlike y stopnji razvitosti; Se več, širijo razlike v možnosti za razvoj." ,,Osnovni cilj novega mcdnarodnega ekonomskega reda je vspostavljanje ravnotežja v mednarodnih ekonomskih odnosih zasnovanega na pravici, po poti sodelovanja in enakopravnosti nacij in držav, na dostojanstvu človeka." (Berislav Sefer: »Sistem svestranog razvoja", Medunarodna politika, 1. IV. 1979, str. 1-2)
Za to, da bi lahko odgovorili na vprašanje ali je možen nov ekonomski red — kot negacija starega ! — moramo izhajati iz realnih odnosov sil. Pri tem se je treba zavedati, da bo kapitalizem v kriznem obdobju z vsemi silami poskušal prestmkturirati svoje proizvajalne sile tako, da mu bo reforma omogočala nov polet v razvoju proizvajalnih sil v okviru obstoječih produkcijskih odnosov. Z stališča revolucionarne teorije prav tako ni nepomembno, da se sporazumevanje vrši na nivoju vlad oz. držav (npr. konferenca Sever-Jug) in s tem popolnoma zamegljuje razredne odnose znotraj teh držav.
Kot bomo pokazali zadeva ,,nov mednarodni ekonomski red" y samo jedro kapitalističnega produkcijskega načina in le-temu odgovarjajočih odnosov na svetovnem trgu. Pobliže si moramo pogledati nekatere osnovne zakone kapitalistične produkcije (izmed katerih je seveda zakon vrednosti najvažnejši), da bi s teh pozicij ocenili ali bodo razvite države samo na podlagi odločnih zahtev nerazvitih držav privolile v tako negacijo sedanjih mcdnarodnih ekonomskih odnosov.
Ena najpomernbnejših predpostavk kapitaiističnega produkcijskega načina je produkcija presežne vrednosti, ne pa — kot se zdi - produkcija blaga. ,,Kapitalistični produkcijski proces pa je bistveno produkcija presežne vrednosti, ki jo kaže presežni produkt aU tisti alikvotni del produciranega blaga, v katerem je opredmeteno neplačano delo. Nikoli ne smemo pozabiti, da je produkcija te presežne vrednosti - ponovno spreminjanje enega njenega dela v kapital, ali akumulacija, pa je bistven sestavni del te produkcije presežne vrednosti - neposredni namen in določujoči motiv kapitalistične produkcije." (K. Marx: Kapital III, str. 275V Prava meia kapitalistične produkcije ie kapital sam. Meja je v tem, da se kapital in samopovečevanje njegove vrednosti pojavljata kot izhodišče in konec, kot motiv in smoter produkcije, da je produkcija samo produkciia za kapital. ne pa nasprotno, da bi bila produkcijska sredstva samo sredstvo za čedalje širše oblikovanje življenjskega procesa v korist družbe producentov." (Isto, str. 282). ,,Produkcija se ne ustavi tam, kjer bi to zahtevala zadovoljenost potreb, temveč tam, kjer to zahteva produkcija in realizacija profita." (Isto, str.291).
Ta edino odločujoči motiv kapitalistične produkcije nam pojasnuje vzroke zaradi katerih se kapital v določenih območjih v svetu (prav tako pa tudi v nacionalnih okvirih) obrača z izredno hitrostjo in obenem dosega izredno koncentracijo, po drugi strani pa so določena področja v svetu dobesedno izpraznjena, ker v produkciji presežne vrednosti in akumulaciji kapitala ne igrajo nobene vloge. Ker šele možnost za realizacijo presežne vrednosti spravlja kapital v gibanje, ima to za posledico silovito neenakomeren razvoj posameznih podjetij, produkcijskih panog in prav tako držav. In v naravi kapitalistične produkcije ni, da bi lahko ta ogromna nesorazmerja izgladila. Oziroma, ta nesorazmerja izglajuje tako, da jih na koncu vedno znova izpostavi s še močrtejšo silo. ,,V kapitalizmu si je nemogoče zamisliti še kak drug temelj za razdelitev vplivnih sfer, interesov, kolonij i.t.d., razen upoštevania moč^. ki z njo razpolagajo udeleženci v delitvi, in to splošno ekonomske, finančne, vojaške itd. moči. Moč teh udeležencev v delitvi pa se spreminja neenakomerno, kajti v kapitalizmu je enakomerni razvoj posameznih podjetij, industrijskiij panog, dežel -nemogoč." (V. I. Lenin: Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma", CZ Lj. 1970, str. 117)
I. ZAKON VREDNOSTI
Na tem mestu pač ne moremo reproducirati vseh zakonitpsti kapitalistične blagovne produkcije, zato bomo nakazali samo poglavftne točke, prek katerih bomo prišli do našega problema.
Izhajati moramo iz blaga - osnovne oblike kapitalistične produkcije - ki tvori neposredno enotnost uporabne in menjalne vrednosti. Direktno nas tukaj ne zanima uporabna vrednost blaga, kajti blago postane blago šele takrat, ko lahko funkcionira kot menjalna vrednost, kot družbeno razmerje, ki nima s prirodnimi lastnostmi produktov nobene neposredne zveze. Menjalna vrednost blaga pa se določa s povprečno koUčino družbeno potrebnega dela, ki je opredmeten v tem blagu. Delo je torej druibena substanca kateregakoli blaga. Zato se blago razlikuje od blaga samo po večji ali manjši količini v njem opredmetenega dela. Ce določa vrednost bla^a količina družbeno potrebnega dela, ki je v njem vsebovan, kaj potem doloca vrednost dela. Delo samo se seveda ne da vrednostno izraziti, kajti nesmisel je trditi, da je vrednost osemumega delavnika enaka delu osmih ur. Tisto, kar v resnici delavec prodaja za določen čas ni delo, ampak je delovna sila, ki se v produkciji potroši. Ta potrošnja delovne sile človeka pa mora biti nadomeščena z določenimi življenjskimi potrebščinami, ki mu omogočajo reprodukcijo njegove delovne sile. Zato se vrednost delovne sile določa z vrednostjo življenjskih potrebščm, ki so potiebne za produkcijo in reprodukcijo delovne sile.
Kot smo videli je kapitalistična produkcija v prvi vrsti produkcija presežne vrednosti. Sedaj moramo na primeru pokazati, kako poteka ta proces večanja vrednosti. Že prej smo predpostavili, da se blago menja po vrednosti in tudi sedaj moramo to predpostaviti, če hočemo sploh razložiti naravo profita. Kapitalist kupuje na trgu delovno silo in s tem dobi pravico, da jo uporablja določen čas, npr. en teden. Toda za produkcijo povprečne količine življenjskih potrebščin nekega delavca je potrebna samo polovica tedna povprečnega dela. Ker pa Je kapitalist dobfl pravico, da uporablja delovno silo ves teden, mora delavec delati ves teden, čeprav je že na polovici tedna sproduciral vrednost, ki nadomešča vrednost njegove potrošene delovne sile ali mezde, ki jo je izdal kapitalist. Druga polovica tedna je torej presežno delo, ki se opredmeti v presežni vrednosti -in v presežnem produktu. Za to vrednost kapitalist ne plača nobenega ekvivalenta. Tako se delo, ki je vsebovano v blagu, deli na dva dela; na del, ki je plačan in na del, ki ni plačan. Če torej kapitalist prodaja blago po njegovi vrednosti, ga v vsakem primeru prodaja s profltom. Zato kapitalist stalno teži k temu, da bi čimbolj povečal del neplačanega dela. Mera, ki kaže to razmerje med plačanim in neplačanim delom, je mera presežne vrednosti. Ta torej kaže resnično stopnjo eksploataciie dela.
Profltna mera - to je mera, ki zanima kapitalista in obenem prikriva stopnjo eksploatacije delovne sile - nam kaže profit v razmeiju do celotnega založenega kapitala. Težnja po čim večji profltni meri, torej težnja po čimvečji presežni vrednosti, ki lahko funkcionira kot kapital, torej kot vrednost, ki producira presežno vrednost, se kaže kot težhja po čimvečji eksploataciji dela. Zato je analiza produkcije presežne vrednosti istočasno tudi analiza razrednih bojev. Ti se kažejo v stalnem odporu delavskega razreda nasproti ofenzivnim težnjam kapitala po čim večji eksploataciji dela. Z Balibarjem lahko rečemo da: ,JDružbeni proces eksploatacije delovne sile, tj. proces produkcije presežne vrednosti, predstavlja temelini element kapitalističmh produkcijskih odnosov, tj. temelini kaoitalistični produkciiski odnos. Od tega temeljnega aspekta je odvisno gibanje kapitala na finančnem trgu denarnega kapitala in na tržišču blaga, torej od tega aspekta je odvisno gibanje njune konkurence in koncentracije, skupno z njunnni protislovji." (E. Balibar: Presežna vrednost in dntžbeni razredi. Marksizam u svetu, št. 1, 1978). Politična ekonomija ima za svojo stalno tendenco, da se: „ . ¦ • analiza presežnc vrednosti zamenja z analizo profita. namesto da se zadnja zasnuje na prvi; to je tendenca, da se kapital ne definira kot družbeni odnos eksploatacije, ampak kot količina, ki se lahko izračuna ne kot prpces produkcije presežne vrednosti, ampak kot izvor protita. Končno, to je tendenca da se zgodovina kapitalističnega produkcijskega načina ne analizira kot rezultat razrednih bojev, ki ga določajo, temveč kot rezultat določene ,logike profita"4. (Isto, str. 60).
V nacionalnih okvirih se ustvari še neka splošna profitna mera, ki je rezultat konkurence med različnimi produkcijskimi panogatni (v katerih vladajo zelo različne profltne mere). Profit, ki ga dobi kapitalist na založeni kapital dane velikosti - ne glede na njegovo organsko sestavo - se imenuje povprečni profit.
Prav ta splošna profitna mera je važna pri vprašanju ,,pravičnih cen" in ,,enakopravnosti". Nacionalne profitne mere so namreč zelo različne, kar pomeni, da je družbeno priznana produktivna sila uporabljenega dela zelo lazlična. Ta razlika se pokaže tako, da se:   ... trijc > dnevi neke dežele lahko
zamenjajo za en delovni dan druge dežele. Zakon vrednosti se tu bistveno modificira. Ali kakor se v mejah ene dežele kvalificirano, sestavljeno delo kaže nasproti nekvalificiranemu, enostavnemu delu, tako se lahko odražajo dclovni dnevi raznih dežel. V tem primeru bogatejša dežela eksploatira siromašnejšo, celo takrat ko poslednja dobiva z menjavo ..." (K. Marx: Teorije o višku vrednosti III, Prosveta, Bg. 1978,str. 82)
Tako torej bogatejše dežele eksploatirajo revnejše.
V te ekonomske kategorije pa nikakor ne moremo vnašati kategorije, ki zahtevajo ,,pravične" in ,,enakopravne" odnose, ker so namreč s stališča te produkcije že ,,pravični" in ,,enakopravni".
Poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi v resnici prišlo do tega, da bi se menjava zasnovala na ,,pravičnih cenah" in ,,enakopravnosti". Seveda je dnigo vprašanje katera vlada bi bila sposobna prisiliti kapital, da bi tako .^amomorilsko" ravnal. Če bi se menjava zasnovala na ,,pravičnih cenah" in ,,enakopravnosti", bi bilo vse blago enako vredno. Velikost vrednosti blaga bi bila čisto neodvisna od količine opredmetenega dela v njem. En delovni dan bogatejše dežele bi se zamenjaval za en delovni dan revnejše dežele. Kaj bi to dejansko pomenilo. Nič veČ in nič manj kot to, da bi - če predpostavimo, da bi zakon vrednosti še vedno obvladoval produkcijo v nacionalnih mejah - da bi začele manj razvite dežele eksploatirati bogatejše. Največjo maso presežne vrednosti bi začela v menjavi dobivati najbolj nerazvita dežela tj., dežela v kateri je produktivna sila uporabljenega dela najmanjša. Ce vzamemo nespremenjene razredne odnose v revnejših deželah. potem bi to imelo zelo paradoksalne posledice za buržoazijo teh dežel Uresničila bi se težnja proti kateri stalno teži buržoe v neiazviti deželi ,,Buržoa pravi: teoriji menjalne vredn<Kti, se jasno, navznoter ne sme storiti nič žalega, večina nacije mora ostati čista ^nenjalna viednost', ,blago\ in to takšna, ki se mora sama vsiliti človeku, ki nič ne prodaja, ampak le prodaja samo sebe. V odnosu na vas proletarce, in tudi med nami, čese opazujemo kot menjalne vrednosti, velja splošni zakon krošnjarienia. Toda v odnosu dc dmgih nacij moramo mi ta zakon ukiniti. Mi kot nacija ne moremo prodajati sebe drugim. Toda ker večino nacij ,ne glede' na .politične odnose nacij pada pod zakone krošnjarjenja, nima to stališče drugega pomena kot: mi nemški buržoaji nočemo biti eksploatirani od strani angleških buržoajev nt način po katerem ste vi nemški proletarci eksploatirani od nas, ali na načir, po katerem se mi medsebojno eksploatiramo. Mi se nočemo prepustiti na milost in nemilost tistim zakonom menjalne vrednosti, katerim ste prepuščeni vi. Mi ekonomske zakone, ki jih priznavamo navznoter, ne bomc več priznavali na zunaj. Kaj torej hoče nemški filister. On hoče biti navznoter buržoa, eksploatator, toda navzven noče biti eksploatiran. ,,(K. Marx: O knjigi F. Lista ,,Nacionalni sistem politične ekonomije", Vidici, št. 3-4,1978)
Za bogatejše dežele bi to bržkone pomenilo precejšen padec njihove profitne mere, kar pomeni, da bi se zmanjšala masa presežne vrednosti in torej tudi akumulacija kapitala. Takšne situacije imajo v kapitalizmu vedno katastrofalen značaj.
S tem smo hoteli samo pokazati, da je nesmiselno, da ,,uvajamo" v kapitalistični produkcijski proces neke kategorije, ki s to produkcijo nimajo prav nobene zveze. Na to je opozoril v svojih analizah tudi Marx: ,^Zahtevati na podlagi mezdnega sistema enako ali celo pošteno plačilo ie isto kot zahtevati svobodo na osnovi suženjskega sistema. Kaj imate za pravično in pošteno to tu ni vprašanje. Vprašanje je: Kaj je nujno in neogibno pri določenem sistemu produkcije? " (K. Marx: Mezda, cena in pront, MEID IV. str. 194)
Proti koncu se naj povrnemo k Berislavu Seferju (ki smo ga čisto slučajno izbrali). Avtor na začetku pravi, da je ,,nov mednarodni ekonomski red" negacija kapitalističnih odnosov, v nadalje/anju pa nasprotno trdi, da to ne pomeni eliminacijo trga in odprave zakona vrednosti. Že ti dve trditvi se med seboj popolnoma izključujeta. V resnici pa naj bi bila to zahteva, da se zakon vrednosti - kot smo pokazali - v menjavi med bogatimi in revnimi deželami popolnoma odpravi in se nadomesti s principom ,,pravičnosti" in ,,enakopravnosti".
Zanimivo je, da so te teorije zelo znane v zgodovini delavskega gibanja. (glej npr. K. Marx: Beda filozofije in F. Engels: Anti-Duhring - posebno tretji razdelek, IV. poglavje).
Vse to so teorije, ki priznavajo predpostavke po katerih funkcionira kapitalizem, nočejo pa priznati sklepov, ki sledijo iz teh predpostavk.
II.
Namen tega teksta je bil samo pokazati, da kategorije ,,pravičnosti" in ,,enakopravnosti" nimajo nobenega vpliva na produkcijski proces.
Zato se pri tem nismo mogli ozirati na zelo upravičene in argumentirane zahteve nerazvitih in neuvržčenih dežel do razvitih dežel. Te zahteve imajo nedvomno zelo veliko politično težo v mednarodnih odnosih. Toda prav zaradi tega je skoraj nerazumljivo kako tiho je šel mimo slovenskega tiska Lome II, tj. sporazum o trgovini med državami Afriško-pacifiško-karibskega območja in Evropsko gospodarsko skupnostjo. Značilnost tega sporazuma je, da v njem ni niti sledu o ,,novem mednarodnem ekonomskem redu". Sporazum ima vse značilnosti klasične eksploatacije med bogatejšo in revnejšo deželo. Sporazum nikakor ni nepomemben, saj vključuje kar 57 nerazvitih dežel.
Kar se je v ZRN in Avstriji izoblikovalo pod sumaričnim pojmom ,,nove desnice" in označuje z ustavnim varstvom observi-rano sceno desnega ekstremizma, se nanaša na množico skupin in skupinic, ki so često tudi sprte med seboj. Pri tem prestrukturi-ranja in menjave njihovih imen niso nobena redkost. K temu spektru ne štejemo le ,,zmedencev", ki jih nekateri razumejo kot ,/nlade nacionajne revolucionarje", sem sodi tudi izkušen kader nacionalsocialističriega gibanja, ,,red" v pisanih pristaniščih in raz-lične struje s skupnim političnim, t.j. fašističnim imenovalcem. To so predvsem tisti, ki navezujejo stike s somišljeniki v drugih drža-vah in načrtujejp.^z. organizirajo skupne akcije.
Na vprašanje poslanca SPD je zvezni minister za notranje zadeve Gerhart Baum 13. oktobra 1978 poročal v bonnskem Bundenstagu o povečanju desnoekstremitičnih izgredov v ZRN, ki so se v pri-merjavi z leto^fioprej podvojiK in opozoril, da ,,neonacistične grupe in delorriat tudi NDP in Jungen Nationaldemokraten (JN, Mladi nacionaldemokrati) vzdržujejo kontakte s podobnimi skupi-nami predvsem V Belgiji, Braziliji, Danski, Franciji, Veliki Britaniji, Avstriji, Švici, Spaniji in ZDA" (Sueddeutsche Zeitung, 14. okto-ber 1978).
Bistveno vlogo igra v ZDA aktivna NSDAP — Audandsorganisa-tion (NSDAP — Organizacija v tujini) Američana Garryja Rexa Laucka. Od Laucka tečejo zveze tudi k Worid Union of National Sozialists (WUNS), ki so jo 1962 spodbudili angleški fašisti, med njimi Colin Jordans, eden ,,zgodovinskih" zagovornikov neofaši-stičnega gibanja v Veliki Britaniji.
Ključni figuri pri vzdrževanju mednarodnih povezav, ki segajo v Latinsko Amejiko. sta dva predstavnika desnega ekstremizma v ZRN: odvetnik Manfred Roeder in nekdanji RAD — fuhrer ¦ Envin Schoenborn, ki je kot ožji zaupnik stal ob strani Thiesu Christo-phersenu, nekdanjeinu posebnemu vodji SS v Auschwitzu.
Roeder, ustanovitelj in šef Deutsche Burgerinitiative, je pred kratkim izginil iz ZRN, ko bi moral odsedeti zaporno kazen zaradi hujskanja. Pojavil se je v Braziliji, kjer se je prikazal z že dolgo iskanim KZ—biričem Gustavom Wagnerjem na ,,praznovanju fuererjevega rojstnega dne", praznovanju povezave med ,,starimi prijatelji" in novimi somišljeniki. Naslednjič, pozno poleti 1978, so Roedeija opazili v angleškem mestu Leeds. Tu so ga vodilni mestni nacisti sprejeli kot častnega gosta. V Leedsu, centru britanskega fašizma, je srečanje organizirala militantna fašistična Georgs—Liga. Roeder, ki je deloval tudi v Avstriji in na primer 1974 napravil obsežno turnejo, na kateri je predaval 15. septembra v Braunauu, pozneje pa v Salzburgu, Linzu, Kremsu, Dunaju, Gradcu, Celovcu, Weitenfeldu in Innsbrucku, je že od 1973 častni član desno-ekstremne ameriške organizacije Friends of Gennany (Prijatelji Nemčije), ki ga je pozvala na ustanovitev mednarodne desno-ekstremne organizacije Nemcev v tujini. S to stranko je bil Roeder tudi na ,,svetovnem nacionalističnem kongresu" WUNS 1976 v New Orleansu.
Envin Schoenborn, ustanovitelj in vodja Kampbundes Deut-scher Soldaten (KDS, Bojna zveza nemških vojakov) in Thies Chri-stophersen, avtor ščuvalnega ,,Laž o Auschwitzu", ki mu je Roeder napisah predgovor, imata istočasno svoje prste pri navezovanju stikov s fašističnimi skupinami v drugih državah. Zaletišče in Chri-stophersenovo razdelilno mesto je vodja Nacionalsocialistične mla-dine Danske (DNSU) Povl H. Riis—Kundsen, preko katerega se tudi pošilja propagandni material v različne države.
Ideološki vozel in stičišče desnoekstremnih ,,nacionalcev" je v Coburgu izhajajoči mesečnik ,,Nation Europa", njegov glavni ured-nik Peter Dehoust, soiniciator in soorganizator NEC-a vzdržuje tesne odnose s somišljeniki in njihovimi organizacijami v južnoafri-ški republiki. Je ustanovitelj ,,Komiteja za pomoč južnoafriški re-publiki, ki redno prireja seminarje o južni Afriki. Na 3. seminarju (15.—17. september 1978 v Coburgu) je lahko pozdravil dva po-slanca CU v Bundestagu kot uradna udeleženca. Pri stikih z južno-afriškimi organizacijami igra pomembno vlogo tudi založnik Walde-mar Schutz, nekdanji vodja SS, izdajatelj ,,Deutschen Wochen-zeitunga", ki je blizu NPD, sam pa je član predsedstva NPD.
Prevod: Franc MILOŠIČ
Op.: Prispevek o mednarodnih povezavah desnega ekstremizma avtorja Oskarja \Viesfleckerja predstavlja enega od oddelkov dru-gega poglavja knjige Rechtsextremismus in Oesterreich nach 1945 (str. 199 - 206).
99
NOVA DESNICA
99
Franc MILOŠIČ
AVSTRIJSKA ,,TRETJA SILA"
Čeprav objavljeni prispevek ,,Mednarodne povezav? desnega ekstremizma" prikazuje le najpomembnejše organizacijske oblike ki so današnji bastioni ,,nadaljevanja fašizma z dmgirni sredstvi", pa z opisom vloge posameznih ,,osebnosti" noče in ne reducira fašistoidnfli pojavov na dejanja blaznežev, norcev, pokvaijenost duločenih osebnosti ali njihovo duševno obolelost, kot fašizem še danes poskušajo razložiti ,,kritične" meščanske glave. Prav to meščansko kritičnost je prebila lanskega septembra na Dunaju izšla knjiga ,,Desni ekstremizem v Avstriji po 1945" (Rechtextremismus in Oesterreich nach 1945), iz katere je objavljeni pjispevek. Zajetna knjiga izčrpnih podatkov nas kar stj^dase zamislimo nad avstrijsko politično sceno, ne toliko zaradi zapletov, k* j&je povzročila, bolj zaradi tistega, kar je razkrila. Pri tem pa omejitev i& Avstrijo pomeni le omejitev na eno pomembnih trdnjav desnoekstremmh elementov, ki se skupaj z italijanskimi, španskimi, portugaUkani, angleškimi, zahodnonemškimi in še katerimi drugimi povezuje v sklenjen zahodnoevropski desnoekstremni tabor.                     ",f.^'
Avstrijski desni politični ekstremizem ni gncij^k tuta na zdravem političnem telesu, mnogo bolj je gnojna bula razpad3$odega trapla. Njegova organizacijska mreža komaj daje slutiti njegovo gtatuto. Okroglo 50 združenj, oiganizacij, krogov itd. je med sedem in pol milijoni Avstrijcev našlo dovolj zagrizenih aktivistov, privržencev, simpatizerjev in nekatere ,,skupine" se ponašajo z osapljivim številom članov.
Kar 300.000 jih združuje naslov oesterreichische Kameradschaftsbund, v glavnem združenje bivših SS-človeškfli mesarjev in njihovih vajencev, ki bi še danes hoteli napraviti kakšno židovsko ali komunistično salamo. To, da je med člani te zgodovinske bratovščine kar nekaj oficiijev avstrijske vojske, samo še pokaže prepletenost teh organizacij z vsemi ,,državnimi" dejavniki. Koroški Heimatdienst ima okrog 110.000 članov in je podobno kot večina drugih organizacij za odkrito fašistično protižidovsko konico poiskal židovske nadomestke med Slovenci, gastarbeiterji in kje. Oesterreichische Turnenbund je v svojem telovadnem programu izpustila lahkotne gimnastične vaje, zato pa bolj goji krepko telovadbo, kj njenim vdanim 75.000 ,,telovadcem" utegnila kdaj koristiti pri uresničevanju nemškonacionalnOi idej. Že ta tri največja združenja vključujejo okrog pol milijona Avstrijcev, gotovo pa jih ostala skupaj še več.
Glede na podatek, da ima najmočnejša socialističiia stranka dobrih 700.000 članov, ljudska stranka pa le nekaj več, se hitro pokaže, katera stran je oiganizacijsko močnejša. Ne glede na to, da so desnoekstremne skupine razdrobljene. pa vendarle predstavljajo tabor, ki ima točno določeno politično orientacijo, ki vse skupine postavlja na isti imenovalec Ker formalne oiganizacije v obliki desnoekstremne politične stranke (še) ni. je avstrijska izvenparlamentarna c^ozicija (ki se, mimogrede, še kako tesno povezuje s parlamentarno npr preko svobodnjaške stranke) močnejša, kot se je do sedaj zdelo.
Današnja parlamentarna politična scena, ko ima socialistična stranka absolutno večino v parlamentu in zato sama postavlja svojo vlado, je v tem desetletju dala novo dimenzijo politični desnici. Ljudska in svobodnjaška stranka sta se znašli v objemu v opoziciji. Svobodnjaška stranka Avstrije je že ob svojem nastanku pomenila združitev velikonemških elementov pod strankarsko politično perutjo. V ljudski stranki, kjer odkrito gospodarijo interesna združenja avstrijskega in tujega, predvsem zahodnonemškega, kapitala, pa tudi nikoli ni manjkalo prostora za odknte desničarje Da Avstrijo nekaj aktovmednarodnegaprava obvezuje razbiti vrsto fašistoidnili oiganizacij, je danes le še ugotovitev, ki ji je resnica najboljši protiargument. Nasprotno, Avstrija danes ni — ali ni več - sposobna uresničiti svojih mednarodnih obvez, pa ne zaradi pravne formalnosti; tudi sama sebe ni več sposobna braniti pred neofašizmom, desnim ekstremizmom, nacizmom in kar je še podobnih imen za skupno skrajno desno politično orientacijo. Stari in novi fašizem sta ali pognala nove ali pa dobro uspevata na starih koreninah, ki jih druga vojna ni v zadostni meri izruvala, povojna Avstrija pa ne le Avstrija, pa dopustila njihovo bohotenje.
Dosedadnji politični boj za premoč med obema velikima strankama je omogočal, da bohotenje desnega ekstremizma za tem spopadom ni bilo opazno na prvi pogled. Pa tudi če bi se katera od strank bila problema lotila. bi to pomenilo izgubonekaj njenihtočk" in nasprotnikovo premoč. Šele to zadnje desetletje, ko je za socialiste glasovala večina Avstrijcev, je bilo določene pojave možno vsaj registrirati. Omenjena knjiga pomeni izkoriščanje ene teh možnosti.
Avstrijski proletariat ima danes preveč pristrižene peruti, da bi lahko samostojno nastopil. In nastopiti bi moral ne le proti svojim zgodovinskim nasprotnikom izkoriščevalskega razreda, tudi razširjajoča desnoekstremna gnojna bula je na nasprotnih barikadah. Sedanja situacija pokaže naslednje značilnosti.
Prvič. Proletariat je razdeljen na dve veliki stranki, pri čemer v socialistični pomeni pomemben delež, medtem ko je v ljudski poleg nezavedanja svoje zgodovinske vloge še z lahkoto zadušen njegov glas Socialistična stranka ima res absolutno večino, a to je politična forma trenutnega merjenja moči (to večino je seveda plačala z določenimi odklon: v desno). Zaplemba dveh številk socialističnega Arbeiter—Zeitunga (12. in 14. februarja letos) zaradi zapisa o omenjeni knjigi podatkov avstrijske skrajne desnice kaže, kje so meje te absolutne večine.
Drugič. Moč avstrijske buržoazije se resda ne izraža v uspešnosti v strankarskem merjenju moči, vendar je njena ekonomska moč tolikšna, da svojega položaja ne mdre izgubiti, še posebej zaradi močne zahodnonemške injekcije kapitala. Ekor.omska moč je trdno v njenih rokah, politična pa se navidezno nagiba k proletariatu. Tako je vzpostavljeno speciflčno razmerje sil, ki bi ga pogojno lahko primerjali s tistim izpred začetka kariere fašizma: premočna buržoazija, da bi ji prešibak proletariat lahko odvzel oblast. V taksnem razmerju je meščanska ideja o tretji sili bila zmeraj dobrodošla in je v Avstriji že enkrat uresničila: ob ustanovitvi ,,tretje" stranke —. svobodnjaške.
Ceprav je avstrijski delavski razred dobesedno ,,prešibak", da bi lahko odločneje zastopal svoje interese, pa je ,,tretja sila" v obliki skrajne desnice dosegla že osupljivo stopnjo razvoja. Organizacijska enotnost teh sil bi pomenila novo merjenje moči in vedeti je treba, da kakšnfli velikih ovir za takšno združitev danes v Avstriji ni. Takšna enotna tretja sila je že enkrat premagala delavsko gibanje v mednarodnem obsegu. Seveda avstrijsk: skrajne desnice ne gre povzdigovati na rang nevarnosti nemškega nacionalsocializma, vendar pa je nanjo treba še kako računati skupaj z vsemi danes obstoječtmi fašistoidnimi silami, seveda v današnjih mednarodnih družbenoekonomskih okvirih. Na notranjepolitičnem avstrijsketn področju pa je skrajna desnica še kako upoštevanja vredna.