Slucatiio rcšena. Sprevodnik spalnega voza je bil navajen na marsifcaj. V petnajstih letih, odkar je spremljal mednarodni ekspresni vlak od severa proti Sredozemskemu morju, je videl že prav čudne ter redke potnike. Večkrat so popivali potniki v spalnih vozeh kar cele noči in jih je komaj spomnil, kje da morajo izstopiti. Drugi so zopet pozabili pri kartanju na spanje. Generali, hohštaplerji, mednarodni bankirji in ljudje, ki niso znali, ikoliko milijonov posedajo, so žc bili gostje spremljevalca spalnih. vagonov, a takega para, kakoi* je vstopil par minut pred odhodom ekspresnega vlaka. v Ostende in se je nastanil v oddelfcu štev. 10, še ni videl. Vozna listeka sta se glasila na imc F. Kingsbell in soproga ter sta bila v redu. Na prtljagi je bilo napisano z velikimi črnimi črkami S. S. D. Vse to je pregledal sprevodnik takoj. Ko je zapustil ekspres kolodvor v Ost ende in je brzel z vedno večjo naglico v temno noč proti jugu, je pričel pripravljati sprevodnik posamezne oddelke za noč, kakor mu je predpisovala služba. Oddel.k štev. 10 je bil zadnji, v ikaterem je hotel pripraviti dve postelji. Potrkal je na vrata, pa ni dobil odgovora. Odprl je s svojim službenim ključem. G. Kingsbell ii njegova žena sta sedela vsak na svojem mehkem sedežu, ikakor so običajni za vožnjo po dnevu. Gospod se niti ozrl ni in je gledal daljc proti oknu. »Oprostite«, je spregovoril sprevodnik, »ali naj pripravim obe postelji za noč?« Ne da bi počakal na odgovor, je nadaljeval: »Prosim gospoda in gospo, naj se umakneta za nekaj trenu.kov na hodnik!« Nobenega odgovora. Nekaj časa je bil sprevodnik začuden, nato je rekel v svoje lastno opravičenje: »Drugi potniki že vsi spijo.« Sedaj se je še le obrnil gospod Kingsbell. »Pustite oddelek, kakor je. Bova vas že poklicala, če bova potrebna spanja.« »Kakor želite.« Sprevodnik je ostavil oddelek in šel naprej po hodniku, da bi prišel do svojega k-ota na drugcm koncu vagona. Zmajeval je z glavo. Nobenega upanja ni bilo na nemotcno noč. Znaj Bog, kedaj se bosta zmotala ta čudna potnika v ležišče . . . Preteklo je šest ur, ne da bi bila spregovorjena v oddelku štev. 10 ena beseda. Daniti se je pričelo ,, . Naenkrat se je obrnil moški ob oknu in je pričel zvedavo gledati svojo sosedo. »Ali si vse premislila?« je vprašal. »Pusti me na miru«, se je glasil odgovor. »V francoskem mestu Lyon se ločita najini poti. Nočem imeti nobenega opravka s temi umazanimi zadevami . . . Nikoli več!« »Stoj!« jo je prekinil gospod ob oknu. »Hočeš pobegniti . . . Si domišljaš, da se zamoreš izmuzniti iz te družbe? Ječa čaka tebe in mene za vse, kar sva zagrešila. Tudi tebe . < . ali nameravaš kaj utajiti?« »Ker sem te ljubila . . .« »Le pripoveduj to pred sodLščem, moja draga.« »Lopov . t . ne morem dalje . .: s Ne morem več!« je kričala. Moški ob oknu se je nasmihal pritajeno: »Ne gre dalje? Ne delaj nobenih budalosti!« Ženska je jokala. »Ne morem več. Ne morem dalje prenašati takega življenja. Rajši sem mrtva . . . fcakor tak pekel . . . rajši ob življenje . . . « »To bi bila rešitev«, je rekel taož prezirljivo in se je naslonil na zglavnik za hrbtom. Gospa je zaprla oči. Naenkrat je skočila kvišku in se je opotekala proti oknu. Odprla ga je. Pripihal je jutranji veter ob straneh zastorov in napodil skozi okno cele oblake cigaretnega dima. »Rajši mrtva . . .« je mrmrala in zrla pri -oknu. Gospod se je prestrašil. Z grozo je gledal nasprotnico. Nagnila se je skozi okno in je bilo videti, kakor da meri razdaljo za skok . . . »Klara . . . Klara!« je kriknil . . . V tem trenutku se je zagnal ekspresni vlak v brzega z nad lOOkilometersko brzino. Trideset metrov od železniške nesreče so našli lepo oblečeno žensko v globoki nezavesti. Od všeh potnikov ekspresnega vlaka je ostala edina pri živIjenju. Sunek pri trčenju jo je samo vrgel skozi okno na progo . . .